[Stran 074]

Spoštovani apostolski nuncij, spoštovani gospod škof in duhovniki, spoštovani podpredsednik državnega zbora, slovenske poslanke in poslanci, Slovenke in Slovenci, dragi romarji, vsi lepo pozdravljeni!

Doumeti Rog! – Ste kdaj slišali, ste kdaj brali ta klic, to željo, ta nasvet? Doumeti Kočevski Rog, ki je postal Slovenski Rog! – Premisliti ga do konca, pomeni doživeti ga z dušo, s srcem in z glavo. Domisliti tako boljševiškega, uresničenega leta 1945 v krvi in bolečini, v množični smrti, kot tudi tega demokratičnega, simboličnega, ki v ljubezni in milosti traja od leta 1990 do danes.

Ob koncu današnje slovesnosti na Rogu, ki smo jo – upam – že doživeli z dušo in srcem, se z mislijo in umom ozrimo na začetek, na prvo spominsko prireditev 8. julija 1990. Tako bomo lahko videli razliko med tedaj in sedaj, razdaljo med obljubami tistega časa in resnico današnjega. – Ali nam bo ta primerjava pokazala svetlobo in potrdila upanje ali bomo videli samo temo in obup.

Za preživele udeležence protikomunističnega odpora odgovor osebno ni več pomemben, za mlade je ta alternativa bistveno vprašanje prihodnosti, za narod vprašanje življenja ali propada. Zato poglejmo nekaj temeljnih dejstev roških spominskih slovesnosti.

Komunistični poboji slovenskih fantov in mož, deklet in žena so bili množični že med vojno, še posebej pa po vojni. Zato so množična tudi naša žalovanja. Pri prvi spominski prireditvi so tukaj na Rogu našteli 30.000 romarjev, kasneje jih je bilo okrog 12.000 in zadnja leta okrog 5.000. Še vedno množica, vendar zakaj število romarjev upada? Ali ne bi bilo bolj pričakovano, bolj skladno z naravo teh slovesnosti, da bi število romarjev raslo skupaj s svobodo in demokracijo, z našo kulturo in spoznanjem? Ali pa naša svoboda, naša kultura in spoznanje ne rastejo?

Pred prvo spominsko slovesnostjo smo ljubljanskega nadškofa od februarja 1990 naprej prosili za mašo in krščanski pogreb naših bratov in sester, naših sobojevnikov proti totalitarnemu nasilju, za našo spravo z mrtvimi žrtvami revolucije. Nič nam ni obljubil, dokler ni od komunističnih politikov dobil zagotovila, da se bo prireditve z javnim nastopom udeležil tudi tedanji najvišji oblastnik, vrhovni vojak revolucije. Prišel je z vso svojo komunistično elito, imel nagovor izpod podobe Marije Pomagaj, prvega pred svobodno in demokratično zbrano množico vernikov, nekomunistov, ki so po 45 letih smeli prvič javno žalovati za žrtvami komunistov. Kakšen nesmisel, kakšna zloraba žrtev in žalovanja!

Prišli so, pokazali so se in se niso nikoli več vrnili. Od tedaj dalje smo žalovali sami s svojimi škofi in duhovniki. Noben predsednik republike – bili so že trije – se nam na Rogu ni več pridružil niti z oddaljeno besedo ali sočutjem. En sam predsednik državnega zbora, dr. France Cukjati – tudi danes je med nami – in en sam predsednik vlade, dr. Andrej Bajuk, sta od številnih dosedanjih predsednikov bila častna izjema. Nikogar z vrha sodne veje oblasti se ne spomnimo, zlasti kričeča pa je vedno bila odsotnost varuhov človekovih pravic.

Prvo spominsko prireditev 8. julija 1990 vztrajno skušajo prikazati kot spravo med nasprotniki v državljanski vojni. Za dejanje sprave razglašajo podajo rok med nadškofom Šuštarjem in zadnjim voditeljem komunistične partije Milanom Kučanom kot ideološkima nasprotnikoma. Ni mi znano, ali gre za nevednost ali za hoteno neresnico. Dejansko je tedaj šlo za povsem vsakdanji pozdrav ob srečanju dveh znancev brez kakršnegakoli političnega, ideološkega ali obrednega pomena ali namena. Sicer pa noben ljubljanski škof nikoli ni bil predstavnik katere od vojskujočih se strani v državljanski vojni in takšnega dejanja, kot mu ga s prozornimi nameni skušajo pripisati, že pojmovno nikakor ne bi mogel storiti.

Tudi vse naslednje spominske slovesnosti na Rogu pogosto skušajo prikazati v neresnični podobi in pomenu, vendar na povsem drugačen način kot prvo. Leta 1990 je tukaj govoril najvišji komunistični politik in oblastnik, zato njegov govor in slovesnost prikazujejo kot spravo, čeprav preživeli nasprotniki komunistične revolucije pri prvi slovesnosti nismo imeli nobene veljave. Predsednik Kučan nas ni niti od daleč pozdravil, niti omenil nas ni, ni nam dal roke niti v pozdrav kaj šele v znamenje sprave. Ob simbolnem pogrebu svojih bratov in sobojevnikov nismo mogli spregovoriti niti najbolj običajne pogrebne besede spomina in slovesa. Pri vseh naslednjih obletnih slovesnostih govorimo sami brez državnih oblastnikov. Obtožujejo nas, da govorimo politično, da netimo spore in sovraštvo. Komunisti so torej sprava in sodijo na oblast, katoličani so razdor in sodijo v brezna, v vsakem primeru pa naj molčijo!

Pravi vihar je nastal, ko je pred nekaj leti govornik na tej slovesnosti profesor Justin Stanovnik t. im. NOB imenoval prevara. Zgrozili[Stran 075] so se mnogi na različnih straneh, celo takšni, ki so sami javno izjavljali, da je NOB bila »velika prevara«. Seveda, kar sme komunist, ne sme katoličan!

Bliskalo se je in grmelo, ko je pred nekaj leti nadškof dr. France Perko v pridigi tukaj na Rogu omenil duhovno veličino nekdanjega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, krivično obsojenega in zasramovanega, ter pripomnil, da bi mu lahko postavili spomenik. Danes se ob odprtem rovu sv. Barbare v Hudi jami z neznosnimi prizori množične nasilne smrti, ki bi lahko bili slike iz Dantejevega Pekla, in ob stotinah drugih morišč in grobišč po vsej Sloveniji nihče ni vznemiril, ko so najvišji predstavniki državne oblasti javno poveličevali vrhovnega organizatorja, voditelja in poveljnika vseh tedanjih sejalcev grozovite smrti. Ob popolnem molku pretresenih sodnikov nadškofa Perka poveličujejo voditelja totalitarne Jugoslavije, katere nasilja se je Slovenija osvobodila šele z močjo orožja.

Ti občudovalci velikega zločinca prihajajo iz vrst tistih, ki so julija 1990 prišli na Rog, se pokazali in odšli, ne da bi skupaj z množico žalujočega ljudstva stopili čez cesto semkaj do brezna z njihovimi žrtvami, ne da bi prižgali eno samo svečko, položili en sam cvet, napravili en sam poklon pred breznom svojega sovraštva.

Ob breznu z žrtvami komunizma, katerih spominu je bila namenjena vsa slovesnost, smo stali in molili sami s svojim škofom in duhovniki. To je bila prava sprava na prvem Rogu in na vseh naslednjih do današnjega. Tista druga, ki jo še vedno lepijo na blago roko nadškofa Šuštarja, je ideološka manipulacija, politični trik, ki naj skrije usodni narodni razdor, Cerkev in vernike pa za vedno potisne med ljudske sovražnike.

Kljub strašnim umorom in trpljenju ljudstva in neštetih narodov je za fašizmom in nacizmom premagan tudi komunistični zločinski totalitarizem! Počasi, z močjo uma in duha, ne s silo orožja in smrti. Tudi z duhom, ljubeznijo in umom Slovenskega Roga, tudi z mrtvimi vojaki Slovenske narodne vojske, ki so v smrt odhajali z mislijo na Boga, narod in domovino!

Figure 1. Govori Anton Drobnič Blaža Cedilnik

Da bi premagali tudi zaostalo sovraštvo in narodni razdor, je potrebno vedno znova doumeti Rog, doumeti Slovenski Rog spomina, resnice in milosti!

[Stran 072]

Spoštovani!

To, da lahko danes stojim tukaj pred vami na mestu, ki je zaznamovano z bolečino, s krivico, ki je bila storjena, ter z neusmiljeno slo po ubijanju in s tem izničenju tistega, kar je najbolj sveto, in to je človeško življenje, je zame posebna čast in privilegij. Seveda pa tudi velika odgovornost, ki jo čutim do vseh, ki nepokopani ležijo v svojih preranih grobovih, v katere jih je nasilno, brez dokazovanja krivde pahnila revolucionarna oblast.

Vsem, ki ste tu v Rogu ali drugod po številnih množičnih moriščih po Sloveniji izgubili svoje najdražje, izrekam globoko in iskreno sožalje ter razumevanje za vašo bolečino.

Mesto, na katerem stojim, zato od mene zahteva tankočutnost in veliko skrbnost pri izbiri besed zaradi bolečine, ki je bila povzročena in ostaja, ter ostro izbiro le teh, ko gre za vprašanje resnice.

Sama nimam pobitih svojcev v Rogu in premlada sem, da bi občutila povojno grozo, preganjavico, strah, tesnobo, ki so jo doživljali ljudje zaradi krutosti in krvoločnosti takratnega režima. Hvala Bogu sem tudi premlada, da bi lahko občutila takratni zanos zmagovitih revolucionarnih parol, izrečenih ob okrutnem maščevanju, in premlada, da bi izkusila trpljenje in sovraštvo, ki ga je v slovenskem narodu povzročala zmagovita revolucionarna oblast.

Vendar pa me kot povsem drugo generacijo začenja preganjati nemir. Sprašujem se, kje so pravzaprav korenine sodobnih slovenskih razkolov, ki jih opažam tudi pri delu v državnem zboru in jih težko razumem. Kje je tista globoka skrita rana v narodovem telesu, ki razdvaja in je moja generacija ne pozna, pa bi jo morala, zato da bi lahko končno neobremenjeno, vendar spoštljivo gledala na preteklost ter tako oblikovala optimistično prihodnost?

Slovenija mora izvedeti resnico o medvojnem in povojnem dogajanju. Če tega ne bo storila oziroma če bo del naše družbe zavestno prikrival resnico in tako ščitil krivce za povojne poboje in politično montirane procese, se nam zna zgoditi, da se nam bodo nerazčiščene stvari vrnile kot bumerang, ne da bi sploh vedeli kdaj. In takrat utegnejo postati izjemno zoprne. Vse bi morala zanimati lastna zgodovina, kakršna je v resnici. Kajti le njeno pravo poznavanje lahko oblikuje sproščeno prihodnost. Še tako težka resnica, ki pride na dan, še tako težko priznanje, navadno rodita nov začetek, ki sloni na zdravih in ne bolnih temeljih. In ravno zdravi temelji so primanjkljaj te družbe. Zdravi pa bodo lahko postali šele takrat, ko tudi gnilih ne bomo več skrivali. In tu je pomembna resnica, katere odkrivanje v nobenem primeru ne bi smelo biti kakorkoli omejevano s strani politike.

Zmagovalci krojijo usodo naroda, pravi zgodovina. A revolucionarni zmagovalci so na tem mestu velikemu delu naroda namenili smrt. Sklenili so, da jim ta sprevržena pravica pripada, ker so pač preživeli. Elias Canetti pravi: »Zadoščenje ob preživetju, ki je neka vrsta sla, lahko postane nevarna in nenasitna strast. Z vsako novo priliko se poveča. Večja, ko je kopica mrtvih, med katerimi je človek ostal živ, pogosteje, ko preživlja takšne kopice, močnejša in bolj neubranljiva postaja ta strast.«

Kot predsednica Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti v Državnem zboru sem se jasno zavedala, da se bo name, ko bom začela odpirati teme iz polpretekle zgodovine in začela neobremenjeno težiti k resnici, zgrnil ves propagandni stroj kulture smrti in me skušal ustaviti pri mojem delovanju. Tudi z ustrahovanjem in javnimi diskreditacijami. Ampak prav to je dokaz, da je prav, da se borim in vztrajam v priznanju zgodovinskih dejstev, ki ne bodo več izrazito ideološko prirejena eni strani, temveč bodo dejstva in z njo resnica verodostojno in pravično prikazani. Zato je dogajanje tistega časa potrebno temeljito analizirati.

Oblast, ki priznava zločin nad človeškim življenjem kot nekaj povsem normalnega in sprejemljivega ter ga opravičuje z večno krilatico partizanstva in boja proti okupatorju, je sprevržena oblast. In takšna oblast potem nima nikakršnih vrednostnih meril pri nadaljnjih dejanjih, ki jih izvaja. S priznavanjem zločina kot nekaj dopustnega daje vedeti, da so v družbi dovoljene vsakršne anomalije, saj se z opravičevanjem in minimaliziranjem zločina niža prag vrednot na lestvici. Zato ni nič čudnega, da se današnja vladajoča koalicija, ki je naravna naslednica povojne revolucionarne in komunistične oblasti, tako nekritično obnaša do ravnanj nekaterih svojih ministrov. Če toleriraš uboj, potem lahko še toliko bolj toleriraš prevaro in laž. Zato je potrebno vztrajati pri vprašanju resnice, ki je bila leta in leta namenoma skrivana, prekrivana in zatajevana … Z njo se je manipuliralo, jo prikrojevalo in skušalo za vedno utišati. Zato je še kako pomembno, da kot pripadnica mlade generacije politikov, ki nisem osebno vpletena v tematiko polpretekle zgodovine, o tem odkrito spregovorim in govorim.

Sama se močno zavedam, kako pomembno je to za vse, ki jim je ideološko predstavljena resnica za vedno globoko zaznamovala življenja in zaradi katere so trpeli in še danes trpijo velike krivice. Za vse to bi morali posamezniki, med katerimi so nekateri še živi, odgovarjati. Nerazumljivo je, da danes oblast in njeni najvišji predstavniki sicer obžalujejo povojne poboje, obenem pa s še večjo vnemo malikujejo in častijo tistega, ki je poboje ukazal. In če že lahko razumemo posameznike, ki morajo zaradi svojih krvavih rok ščititi idejo revolucije in njena dejanja, pa vsekakor ne morem razumeti tistih mladih, ki zaslepljeno častijo človeka, ki je dal pobiti mnoge tisoče ljudi. Prav mladi so tisti, ki jim je zaradi čustvene in časovne distance do polpreteklih dogodkov dana možnost in s tem velik privilegij, da lahko razmišljajo z lastno glavo in da lahko popolnoma neobremenjeno težijo k resnici, predvsem pa k jasni obsodbi zločina in zločincev.

Jasno želim tudi povedati, da pri teh vprašanjih ne gre za vprašanje spoštovanja boja proti okupatorju. Nihče ne želi omalovaževati ali zmanjševati pomena nacionalnega upora proti tujemu zavojevalcu, kar nam nesramno podtikajo tisti, ki opravičujejo zločin in zločince. Vsi, ki so se pogumno uprli fašizmu, zaslužijo spoštovanje. Problem je v tistem delu, ko je bilo partizanstvo zlorabljeno za ideje revolucije in za množične medvojne in povojne zločine. Sama prihajam iz Primorske, kjer so prvi v Sloveniji doživeli grozote fašističnega terorja ter se uprli fašizmu, ki jih je želel izbrisati z obličja zemlje. Primorska s Tigrom je bila zgled, kako narod povezovati in ne razdvajati. Tudi zato je lahko »vstala« takrat, ko je bilo najbolj hudo. Na ta del upora gledam s spoštovanjem in ponosom.

Ne morem pa s pozitivno naravnanostjo in odobravanjem gledati na tisti del zgodovine, ko je revolucionarna oblast, ki je bila izrazito ideološka, iz strahu pred možnostjo vzpostavitve politične opozicije likvidirala in pobila na tisoče ljudi, med njimi tudi otroke in ženske. Pri tem ne gre za vprašanje spoštovanja partizanstva, ampak za vprašanje resnice in vprašanje vesti.

Figure 1. Govori Eva Irgl Blaža Cedilnik

Pri iskanju resnice pa je bistveno razumevanje. In če želiš razumeti, moraš najprej vedeti, t. j. poznati vsa dejstva, ki tvorijo celoto. In šele ko veš, lahko razumeš in poiščeš resnico, ki sama po sebi nato postavi vprašanje o odgovornosti.

In prav zaradi vprašanja odgovornosti nam še danes skušajo preprečiti, da bi iskali in poznali resnico. Zaradi strahu pred strašljivim spoznanjem, ki bi razkrinkalo njihovo barbarsko početje, jih v polnosti razgalilo in pokazalo njihov pravi obraz, se zatekajo k različnim prijemom, ki naj bi odvrnili ljudi od iskanja resnice. Vendar ne bomo dopustili, da bo ostalo na tem, ne bomo dopustili, da zgodovina ne bi končno snela ljubke maske s krvoločnega obraza.

[Stran 071]

Spoštovani!

Zahvaljujem se organizatorjem današnje spominske slovesnosti, da lahko v imenu študentov spregovorim na tem svetem kraju. To je bil nekoč kraj trpljenja in smrti, a je danes za nas kristjane kraj spomina in upanja v vstajenje.

Pred štiriinšestdesetimi leti je tukaj umolknil glas njih, ki so ostali zvesti tradiciji, kulturi in veri. Bili so pravi disidenti in na koncu plačali s krvjo. Ponosni smo lahko, dragi rojaki, na toliko

pričevalcev!

Pol stoletja ideološkega monopola ter manipuliranja z resnico ni moglo mimo brez posledic. Cele generacije ljudi so bile vzgojene v tem duhu, odraščale so v komunizmu in živele s temi ideali. Zlezli so jim pod kožo in postali njihova identiteta. Ta identiteta se sedaj ruši ob mnogih odkritjih, ki nedvoumno kažejo na pogubni značaj narodnoosvobodilnega boja ter kasnejše komunistične države. Kako naj vsi ti ljudje kar naenkrat spremenijo odnos do tega, kar so toliko časa slavili? To je korak, ki zahteva veliko poguma in nadnaravno odprtost: lahko rečemo spreobrnjenje. Mar je mogoče, da je bilo vse skupaj v resnici velika prevara? Mnogi so tako ostali brez idealov ter postali ravnodušni do preteklosti, češ: pustimo te kosti, živimo sedanjost! Ravnodušni pa so tudi do vsega drugega.

V času, ko Evropa sprejema resolucijo o totalitarizmu, bi v naši državi pričakovali v odnosu do polpretekle zgodovine spremembo. Ko bi se vsaj naši državniki opredelili do preteklosti ter uradno

sprejeli, kar je že tako ali tako očitno! Namesto tega pa sprejemajo predloge o poimenovanju ulic po voditeljih bivšega režima ter izkoristijo vsako priložnost da poveličujejo stare zmage.

Zamudili bomo vlak prihodnosti, se osramotili pred drugimi narodi ter ostali v nedogled ujeti v izkoreninjeno sedanjost. Ne želimo ostati neodločni! Verjamemo, da je resnica vendarle ena sama, da z vso močjo sili v javnost iz globine naših brezen.

Mladi smo postavljeni pred izziv, da se soočimo s slovenskim problemom. Nihče ne bo tega storil namesto nas. Misel, da bo čas čudežno izbrisal posledice in da bo spor pozabljen, ko akterjev slovenske tragedije ne bo več, je izraz naivnosti ter generacijskega egoizma. Konec koncev gre za našo identiteto, ki se ne more dokončno izoblikovati.

Figure 1. Govori Marko Mehle Blaža Cedilnik

Marsikaj lahko spremenimo: ni res, da se ne da nič narediti. Vsak lahko prispeva majhen del. Spodbujajmo k razpravi v javnosti in se ne izogibajmo debat. Bodimo tolerantni do drugače mislečih ter prisluhnimo nasprotnemu stališču, kajti tako bomo vzbudili zaupanje v sogovornikih. Preučujmo zgodovino, izobražujmo se, učimo se razumeti družbo, ker smo odgovorni zanjo.

Morda bo prišel dan, ko bomo vsi Slovenci razumeli, da nam preteklost zaznamuje sedanjost in prihodnost. Nekoč se bo slovenski narod enotno ozrl na te, ki so jih prebodli, in žaloval. Tisti dan nam bo odprt studenec v očiščenje greha in madeža, potem bomo lahko šli naprej. Dosegli bomo spravo, po kateri razdvojeni že dolgo hrepenimo. Do takrat pa nas čaka še veliko dela, rane se ne zacelijo kar čez noč. Prihodnost ni tako črna, kot se včasih zdi, zato pa ne obupajmo!

Dragi prijatelji, dragi romarji!

Na svetih tleh »slovenskega velikega petka« vas prav lepo pozdravljam še v sklepnem delu današnje slovesnosti. V Kočevski Rog vedno prihajamo z bolečino. Zamolčani, prezirani, izbrisani, žaljeni, drugorazredni – to je naša resnica; taki so naši spomini, ki vedno znova bolijo. Pri vsakem novem grobišču srce zadrhti in sprašuje: je morda tu moj oče, … ?

Kdaj bo odkritih dovolj grobišč in koliko še bolj grozljivih najdb je potrebnih, da bo slovenski narod res v globini srca začutil to veliko trpljenje, sklonil glavo pred neštetimi razbitimi družinami in pred tako veliko narodovo izgubo? Za lažjo in sprenevedanjem bo prišla resnica, ki je ena sama, strašna, sedemkrat zazidana.

Iz spoštovanja do naših mučencev bomo tiho, brez ploskanja spremljali posamezne nastope in na koncu zapeli pesem Moja domovina.

Najprej bodo zapeli pobiti domobranci – Doberdob.

Figure 1. Govori Marija Zgonc Blaža Cedilnik

[Stran 068]

Spoštovani novomeški škof monsinjor Andrej Glavan, avtoritete, spoštovani duhovniki, redovnice, sorodniki in prijatelji tistih, ki so na tem kraju umrli ali so tu pokopani, dragi bratje in sestre.

1) Rad sem sprejel povabilo, da obhajam sveto mašo v Kočevskem Rogu kot izraz spoštovanja in ljubezni do žrtev ter njihovih sorodnikov in prijateljev, in tudi kot poklon vsemu slovenskemu narodu. Zbrani smo ob kapeli Božjega usmiljenja pri grobišču Pod Krenom v Kočevskem Rogu, na enem izmed številnih skritih krajev na Slovenskem, kjer se je pred 64-imi leti, v maju in juniju leta 1945, zgodil strašen zločin. Tisoči mladih fantov in mož, razoroženih vojakov in civilistov, so se z zvezanimi rokami pomikali med špalirjem nahujskanih in od krvi in alkohola pijanih rojakov ter ob zmerjanju in udarcih s koli proti breznu, kjer so jih čakali drugi, ki so s streli iz pušk enega za drugim pošiljali v smrt. Mrtvi ali samo ranjeni so padali v kamnita brezna na telesa tovarišev, ki so jih pobili pred njimi. V smrtnem boju so se v joku in molitvi poslavljali s tega sveta.

Več tisoč žrtev je samo v tem breznu tu pod nami, tisoči drugih ležijo v breznih v bližnji okolici, deset in deset tisoči so v drugih jamah, tankovskih jarkih, opuščenih rudnikih in na drugih skrivnih krajih po vsej vaši domovini. Poročilo Komisije vlade Republike Slovenije za reševanje prikritih grobišč govori o več kot petsto prikritih grobiščih in o več kot sto tisoč prikritih žrtvah: Slovencev, Hrvatov, Srbov in predstavnikov drugih narodov, vojnih ujetnikov, vrnjenih domobrancev in civilistov, ki so bili v mesecu maju 1945 pobiti na ozemlju današnje Slovenije.

2) Gre za strašen zločin, ki so ga zmagovalci zakrivili nad premaganci, bratje nad brati v imenu ideologije sovraštva, v imenu komunizma in razrednega boja. S tem zločinom so prekršili Božje zapovedi, človeške zakone in vse civilizacijske norme. Pobijali so ujete in neoborožene vojake, druge ujetnike in tudi civiliste, žene, dekleta in celo otroke.

Brez usmiljenja in brez sočutja so sledili sovraštvu in slepemu maščevanju. Še več. Niso samo ubijali, ampak so svoje zločinsko početje poskušali tudi prikriti in zanikati. Žalujočim materam in očetom, bratom in sestram so lagali, da ne vedo, kje so njihovi dragi, kasneje pa so njihova imena izbrisali in onemogočili žalovanje za njimi. Zato govorimo o zamolčanih žrtvah revolucije in bratomorne vojne. Svojci 45 let niste mogli obiskati krajev, kjer so bili vaši sorodniki pobiti in še danes ne veste, kje natančno počivajo njihovi posmrtni ostanki.

3) Šele 8. julija 1990 je lahko bila na tem svetem kraju prvič sveta maša in simbolni pokop žrtev, ki jo je opravil tedanji ljubljanski nadškof in metropolit monsinjor Alojzij Šuštar. Tedaj se je lahko začela tudi sprava slovenskega naroda. Letos smo se na tem mestu zbrali že dvajsetič. Veliko stvari se je v tem času spremenilo in uredilo na bolje, vendar še zdaleč ne vse.

V letošnjem letu je bilo odkrito in odprto grobišče v rovu Sv. Barbara v Hudi jami pri Laškem. Strašna zgodba dobiva novo podobo: stotine mumificiranih trupel žrtev, med njimi tudi žensk in otrok. Tudi v tem primeru so storilci poskušali skriti resničnost zastrašujočega barbarskega dejanja s tonami železa in cementa, da zgodovina ne bi zvedela za to tako grozovito nasilje nad najbolj osnovnimi človeškimi pravicami. Takšno nasilje kliče na odgovor vest in čut za človečnost.

4) Še vedno niso znana imena odgovornih, tistih, ki so ta strašni zločin ukazali, in tistih, ki so ga izvajali. Človeški sodbi so se vse do danes izognili, Božji pa se ne bodo. Delo za spravo se nadaljuje, Božja usmiljena ljubezen lajša trpljenje, blaži bolečine in prinaša upanje. Naloga Cerkve in vseh kristjanov je, da iščemo resnico ter vedno in povsod oznanjamo spravo in Božjo ljubezen.

Trdno verujemo, da Bog ljubi vse ljudi, žrtve in tudi njihove krvnike, enako tudi potomce enih in drugih. Zelo verjetno je, da so bili večinoma med njimi sinovi Cerkve, krščeni pri istih krstnih kamnih. To je tudi teološka vsebina mozaika p. Marka Rupnika v tej kapeli Božjega usmiljenja. Na nebeški gostiji se je žrtvam pridružil tudi njihov krvnik. Vsem za mizo strežeta Jezus in njegova Mati Marija.

Mi, dragi bratje in sestre, zbrani pred to kapelo, smo prišli sem zato, da bi se spomnili naših dragih in se znova odločili za dobro ter zavrgli zlo; da bi sodbo prepustili Bogu in svoje bolečine izročili Kristusu, ki je za vse umrl na križu. Brez sovraštva v srcu hočemo moliti za vse; tudi za to, da bi se prebudilo kesanje in spreobrnjenje v tistih, ki so zlo počeli, čeprav je v nas, razumljivo, bolečina, ki pa se odpira ljubezni.

[Stran 069]Figure 1. Mašnik Santos Abril y Castelló Blaža Cedilnik

5) K tej odprtosti srca nas vabijo rajni, ki tu počivajo in ki so z molitvijo in odpuščanjem padali v smrt. K temu nas pozivajo tudi odlomki Božje besede, ki smo jo pravkar poslušali.

V prvem berilu smo poslušali, kako se Tobija in njegov sin zahvaljujeta Gospodovemu angelu, ki jima je pomagal. Angel vabi oba, naj se v življenju sklicujeta na Boga: »Slavita Boga in se mu vpričo vseh zahvaljujta za vse, kar vama je storil dobrega! Slavita in poveličujta njegovo ime! Vsem ljudem spoštljivo oznanjajta Božje delo in ne zamujajta z zahvalo!«(Tob 12, 5-6)

Božje delo, ki je vredno, da ga razglašamo, je to, da zmore človeško bitje, tudi sredi trpljenja in sovraštva, medtem ko umira, odpuščati tistemu, ki ga ubija po krivici, in tako posnemati Boga samega, ki na sovraštvo odgovarja z ljubeznijo. Največje Božje delo in najboljša pridiga je mučenec, ki umira z vero in zaupanjem v Boga Ljubezni, ki vsakemu, ki dela dobro, daje večno plačilo, obsodi pa tistega, ki dela zlo.

Res veliko Božje delo je krščansko pravilo, ki pravi: ljubi Boga in bližnjega; to je vzvišena lekcija, ki nam jo danes daje Kočevski Rog.

Isti odlomek Božje besede pa nas uči še nečesa. Slišali smo: »Kdor pa dela greh in krivico, je sovražnik svoje lastne duše.« (Tob 12, 10)

Da, kdor je izgubil čut za človečnost, je v sebi razdejal podobo resničnega človeka, izmaličil je Božjo podobo in podobo drugega. Ne preostaja mu drugega, kot vrniti se sam vase, da bi se zavedel zla v lastnem srcu in se odločil, da ga nikdar več ne ponovi. Samo tako je mogoče biti resničen človek, del nekega novega človeštva.

6) V evangeliju smo slišali, kako Jezus obsoja obnašanje veljakov in bogatinov tistega časa, ki so iskali le svojo čast in razkazovali svoj socialni položaj in moč. O njih je rekel: »Ti bodo strožje sojeni.« (Mk 12, 40)

Pohvali pa velikodušno držo in človeškost uboge vdove, ki je v tempeljsko zakladnico položila le dva novčiča in je »vse, kar je potrebovala za življenje«, dala drugim. Jezus hvali dobroto te žene in njeno pošteno srce.

[Stran 070]

Ob teh Gospodovih besedah se lahko zamislimo. Všeč mu je človekovo srce, ki je čisto, osvobojeno zla. Hvali tiste, ki so sprejeli njegovo oznanilo: »Resnica vas bo osvobodila.«

Gospodove besede in zgled preproste in uboge vdove dobita tu v okolju Kočevskega Roga novo in zelo konkretno razsežnost. Tukaj ni zmagal čut za pošteno dobroto in za človečnost, ampak zlo. V imenu neke ideologije so se zgodili zločini, ki jih nobena ideologija ne more opravičiti – nobena ideologija.

Včasih se hoče tako skrajno nasilje skriti z opravičilom, da je šlo za pravičen boj proti drugi totalitarni ideologiji, ne da bi se ob tem hotelo priznati, da je šlo za padec v iste metode in zmote, če ne še večje od tistih, proti katerim je potekal boj.

V luči Božje besede in žalostnih izkušenj iz preteklosti, se moramo ponovno odločiti, da hočemo zavreči vse totalitarne ideologije preteklosti, vse, ne le nekatere, in sicer z razumnostjo, ki bo iskreno priznala napake, ki jih je zagrešila in jih presegla s prošnjo za odpuščanje, da bi se tako zločini proti človeštvu več ne dogajali.

V tej zavesti in s tem prepričanjem ter razpoloženjem srca – kakor so mi pripovedovali mnogi vaši sonarodnjaki – bomo sposobni očistiti naš zgodovinski spomin in bomo lahko prosili tudi druge, naj storijo isto, če tega še niso storili. Samo če bomo premagali sovraštvo, bomo lahko zgradili v resnici novo civilizacijo ljubezni, ki je bila ena izmed velikih intuicij in navdihov papeža Pavla VI. in ki je tudi naša želja. Amen.

Figure 2. Nuncij odhaja – spremljan od mnogih hvaležnih misli Blaža Cedilnik

Tu, med temnimi brezni, ki so pred 64. leti postala grobovi tolikih kruto pobitih žrtev, bomo opravili že dvajseto spominsko bogoslužje.

Lepo pozdravljam, dragi bratje in sestre, vse, ki ste prišli v Kočevski Rog. Pozdravljam

podpredsednika parlamenta, prav tako druge osebnosti našega družbenega in strankarskega življenja.

Posebej pozdravljam gospoda apostolskega nuncija v Sloveniji Santosa Abrila y Castellóa, ki se te spominske maše med nami udeležuje prvič. Toplo pozdravljam tudi letos res številne duhovnike, vse organizatorje slovesnosti, posebej pa še svojce vseh, ki se jih bomo danes spomnili v molitvi in pri sveti daritvi.

Letos, ko so nas vse globoko pretresli posnetki grobišča v Hudi jami, se še lažje vživljamo v vse strašne dogodke, ki so se odvijali tudi tukaj.

Opravili bomo spravno daritev za vse žrtve in vse storilce krutih zločinov, ki so izvrševali ukaze tistih, ki so imeli poleg izživljanja nad premaganci za cilj tudi uničenje Cerkve in krščanske vere. Prosili bomo, naj kri nedolžnih žrtev izmije vso krivdo, ki visi nad slovenskim narodom, in izprosi spravo.

Figure 1. Slika

Bratje in sestre, najprej pa obžalujmo in priznajmo svoje grehe, da bomo vredno opravili svete skrivnosti.

Kočevski Rog, breznina! (Narodna)

Kočevski Rog gre že v dvajseto leto. Kot Katrca, o kateri pojejo završki fantje v Maistrovi pesmi, bi človek pomislil, ko bi se upal. A tu ne gre za to, da bi si človek moral upati. Spomin pride sam od sebe, človek ne more nič zato, pa naj prinese še tako žalost. Če je bila slovenska Katrca leta 1945, ko so ji tu pobijali fanta, stara dvajset let, je danes stara štiriinosemdeset. Koliko jih pa sploh še lahko pride? In ali bo drugo leto in leto za tem tukaj še katera? In če poleg tega še pomislimo, da je bila, ko je lahko prvič prišla v svoje Rute, stara že petinšestdeset let! Kaj pa je z našo domovino Slovenijo?

Od kdaj pa kitajska mati lahko hodi na Tiananmen, kjer so ji v noči med 3. in 4. junijem leta 1989 ubili sina ali hčer – eno od 2.600 žrtev, kolikor jih je pekinški Rdeči križ priznal, da jih je padlo na tistem trgu ali pa pozneje od tam dobljenih ran? Že enajst let po pokolu, se pravi že leta 2000, so demokratski aktivisti iz Pekinga začeli s kampanjo, s katero so dosegli, da so tiananmenske matere lahko začele hoditi na tisti kraj in zahtevale javen spomin na svoje otroke. Kaj pa matere z Majskega trga v Buenos Airesu – žene Plaza de Mayo? Koliko let je potem, ko so njihovi sinovi izginili, moralo miniti, da so lahko s trga glavnega mesta svoje države mogle pripovedovati svetu svoje zgodbe? Niti leto ni bilo treba argentinskim materam čakati, da so smele postaviti vprašanja: Kje imate naše sinove? Kaj ste storili z njimi? Ko je bil šef vojaške hunte general Videla še na oblasti, so bile že na trgu s svojimi zahtevami. Kaj pa Srebrenica, koliko let je moralo miniti, da je Srebrenica lahko spregovorila? V nekem smislu takoj po Daytonskem miru, se pravi leto, dve. Nizozemski vojaki, ki so 13. julija zapustili stražarsko mesto v Srebrenici in tako omogočili zločin, pa so bili že sedem let potem, leta 2002, 16. aprila natanko, kaznovani tako, da je tega dne nizozemska vlada v znamenje, da se jih vsa država sramuje, kolektivno odstopila. (Koliko bolj upravičeno bi pričakovali, da bi potem, ko je spregovorila Huda jama, odstopila sedanja levičarska vlada, in s tem pokazala, da se sramuje svojih političnih prednikov.)

A od kod ta kričeča civilizacijska razlika med Slovenijo na eni strani in Argentino, Bosno in Kitajsko na drugi? Med deželo, ki naj bi bila »prstan Evrope«, in med deželami, ki so kvečjemu njena projekcija ali še to ne? Ali si je to sploh mogoče razložiti?

Nikakor ne drugače kot na način, kakor smo to storili v uvodnem komentarju v to številko Zaveze: da je imel material, iz katerega so bili izdelani slovenski boljševiki, tako specifično ideološko težo, da jim je zagotavljal popolno moralno intransingentnost. V tej izločenosti iz splošno človeškega – v tej zavarovanosti pred splošno človeškim – so v suvereni zapisanosti svojim ciljem sklenili, da bodo tistim, ki so jih pomorili med državljansko vojno in po njej, ubili še spomin. Snov, iz katere so bili izdelani, jih je seznanila s to možnostjo in jih obenem opremila z zmožnostjo to možnost v celoti realizirati: na kraje, kjer so ležali pobiti in pomorjeni, so navalili kiklopske skale molka. To so storili tako, da so vse točke, kjer se oblikujejo mnenja, zavarovali z ljudmi, ki so jih prej zavezali s tajnimi prisegami, ali pa z ljudmi, za katere so vedeli, da priseg ne potrebujejo.

Še besedo o posebni snovi slovenskih boljševikov. Da ta sintagma ne bi ostala prazna metafora, samo besedna iznajdba za pokritje nečesa neznanega in nerazumljenega, zgolj sredstvo za pomirjenje naše zaprepaščenosti, naj opozorim na neko dejstvo, ki bo podobo o posebni snovi fiksiralo v predmetnem svetu in jo tako do neke mere razložilo. George Rendel, britanski veleposlanik pri begunski vladi v Londonu, je nekoč, govoreč o dr. Mihu Kreku in njegovi pozitivni vlogi v okviru begunske vlade, začutil potrebo, da ob tem pojasni, od kod Krek izhaja. Spregovoril je o Slovencih in ob tem izrazil misel, da je ta mali kulturni narod mogoče najbolj katoliški narod v Evropi. Ker vemo, da Rendel tega ni rekel tjavdan, takoj pomislimo tudi, da nam posebna snov slovenske katoliške kulture lahko razloži nastajanje posebne snovi v tistih, ki so se odločili, da izpeljejo boljševiški program in to kulturo uničijo. Zavedeli so se, da bodo morali postati posebni ljudje, če bodo hoteli to[Stran 062]narediti. Od tod njihova posebna snov, kombinacija boljševiškega in španskega prevratnega genija.

Figure 1. Po tej poti Blaža Cedilnik

Kako posebni so ti ljudje morali biti, v kakšno talentiranost politične manipulacije in krutosti so se morali dvigniti, lahko razberete iz prizorov, ki jih v Zavezini rubriki Kako se je začelo razgrinja pred nami Janko Maček. V odtisu, takorekoč v negativu, pa se njihova roka – ali naj rečem njihova duša – kaže na obrazih tistih, ki prihajajo na Kočevki Rog. Sedaj so se stvari začele nekoliko spreminjati, a če se potrudite in poiščete v Zavezinih poročilih fotografije spominskih slovesnosti na Rogu iz časov, ko so sem množično hodile nekdanje Katrce, sedaj stare osemdeset in čez, boste – če imate oči, da kaj vidite – zagledali obraze, ki vam ne bodo dovolili, da se ne bi vprašali: Kaj pa jih je naredilo? Kaj, za božjo voljo, pa je te obraze naredilo? Saj imate katero od teh slik pred očmi, mar ne? Množica pred oltarjem, šest, osem tisoč ljudi, tesno drug ob drugem, obraz pri obrazu, kakor da bi hoteli povedati, da spadajo skupaj, potem pa na njenem obrobju iztekanje te množice v zalive neznanega gozda. To je Kočevski Rog. A kar vam bo ostalo posebej v spominu, bodo obrazi, različni seveda, a hkrati kakor da bi šli vsi skozi neko pokrajino, kjer so gledali iste stvari. In čudno, čeprav na Rog ne prihaja veliko manj moških kot žensk, vam, bogve zakaj, ostane vtis, da ste gledali predvsem obraze žena. Neverjetno, človek pomisli ob tem, ali je to zato, ker imajo ženske posebno pravico biti tam.

Slovensko zaostajanje za ostalim svetom, evropskim in neevropskim, torej ni slučajno, ampak izhaja iz prisebnosti in talentiranosti nosilcev specifičnega totalitarizma, ki se je realiziral na naših tleh. Tudi iz dokumentov, ki jih je boljševikom po sesutju sistema izstavila zgodovina, je izhajalo, z jasnostjo, ki se ji ni bilo mogoče ustavljati, da zanje ni predvidene nobene »pozgodovine« – da jim ostaja samo to, da odidejo; da samo tako, da odidejo, lahko dostojno potrdijo, da se spet podrejajo civilizaciji. In nikjer ne slišimo teh ukazov izrekati v tako ultimativnem tonu kot v Kočevskem Rogu: da je izhod iz tega, kar so bili, samo odhod – da je vsako drugo obstajanje, spričo tega, kar so bili, nedostojno.

[Stran 063]

Kot običajno sem na Rogu že kmalu po osmi uri, a opazim, da so zasedeni ne samo pripravljeni sedeži pred oltarjem, ampak tudi druga mesta v gozdu, ki obetajo nekoliko bolj udobno namestitev za starejše ljudi. Tako za sogovornike nisem v zadregi, čeprav se je dotok obiskovalcev zgostil šele proti deseti. Toda organizatorji so poskrbeli, čeprav o kaki množici res še ne more biti govora, da obiskovalci ne bi bili preveč skušani, če bi se koga polotila želja, da bi priobčil sosedu katero od bolj banalnih reči tega sveta. Rožni venec se, kakor po navadi tudi tukaj izkaže za modro sredstvo. V gozdni prostor se tako naseli ne samo mir, ampak – kako naj temu rečem – tudi nekakšna svetost, ki jo prinaša ritem molitve.

Preden se opravičim prvemu, ki se je namestil na kaki skali, da ga nadlegujem, pomislim, kako fragmentarno je moje prizadevanje. Čez dobro uro se bo tu zbralo tri, štiri, pet tisoč ljudi, meni pa jih bo uspelo ujeti na trak deset, petnajst, največ dvajset. Koliko pretresljivih pričevanj bodo ljudje odnesli domov, ne da bi kdo zvedel zanja. Pomislim, kot rečeno, a vseeno začnem.

Prvi, ki ga pridobim za pogovor, ni nihče drug kot nečak Franceta Kozine, enega od redkih, ki jim je uspelo, da so se rešili iz brezna v Kočevskem Rogu. To je Janez Hočevar in prihaja iz Zamosteca pri Sodražici, kjer živita z mamo, Francetovo sestro Julko (1931), ki jo pripelje sem vsako leto. Letos sta tukaj že dvajsetič. Kaj je vse doživela po tistem junijskem večeru 1945, ko se je v Sušju, kjer sta bila brat in sestra doma, oglasil France (1921) s Karlom Turkom iz Loškega potoka in Jankom Svetetom iz Preserja. Julka jih je prva sprejela in potem dolgo edina vedela zanje. Turk in Svete sta čez nekaj časa odšla naprej, France pa je kmalu dobil novega tovariša, Franceta Dejaka iz Spodnjih Laz, s katerim sta se potem skupaj skrivala dve leti. Potem pa se je ta družba povečala še za enega. To je bil Dejakov brat Lojze, ki je za materino smrt prišel od vojakov na dopust in se ni hotel vrniti. Skupaj so se nato skrivali in srečno reševali iz mnogih nevarnosti. Oskrbovala jih je vseskozi Julka. Njena naloga je postajala vedno bolj nevarna in nazadnje nevzdržna. Nekoč je ribniškemu župniku Zajcu potožila, v kakšnih težavah se je znašla. (»V spovednici so se zmenili«, kakor se je izrazil Janez.) Župnik Zajc se je ponudil, da bo »pogledal, če se da kaj narediti«. In res ni minilo leto, ko so se v Sušju oglasili trije fantje s Koroškega in vse tri odpeljali s seboj v Spittal. Tam je že vseskozi živela druga Francetova sestra, s katero se je France po enem letu preselil v Kanado, kjer živi še danes.

Franc Kozina Novi Slovenski zavezi ni neznan človek, saj sta z njenim tajnikom Stanetom Štrbenkom skupaj služila domobransko vojsko na oklopnem vlaku Grosuplje – Kočevje. Po letu 1990 je bil nekajkrat v Sloveniji, nazadnje leta 2005. Toda obisk Kočevskega Roga na jubilejno leto ga je tako prizadel, da ga je zadela kap in je od tedaj navezan na posteljo v nekem domu v Niagara Falls v Kanadi. Meni pa je v celotni zgodbi vzbudila največje zanimanje gospa Julka in njena napetosti in nevarnosti polna služba pri ohranjevanju treh preganjanih življenj. Kaj vse je morala doživeti! Toda ko sem opazil, da je zagozdena med klopmi pred oltarjem in da bo težko do nje, sem se odločil, da se bom raje kdaj pozneje oglasil v Zamostecu na dolg pogovor.

Trdoživost Kočevskega Roga in njegove vseslovenske možnosti se kažejo tudi v tem, da prihajajo sem vedno novi ljudje, predvsem pa taki, ki jih ne priganja spomin na svoje ljudi, temveč preprosta želja, če ne že občutek dolžnosti, da so kdaj pa kdaj na kraju, kjer so se godile tako neznanske stvari. V teh ljudeh je nekakšen obet, da je prihodnost Roga zagotovljena. To je tista skupina, ki daje upanje. Upanje pa dajejo še posebej tisti, ki prihajajo ne samo kdaj pa kdaj, ampak vedno, se pravi vsako leto brez izjeme. Tako kot Janez Hočevar iz Zamosteca pri Sodražici ali pa Pahuljevi iz Nemške vasi pri Ribnici: oče Ivan, mama Nives in, letos prvič, tudi sin Tomaž. Ivan Pahulje prihaja zaradi deda (1906), ki naj bi bil tu nekje. »Z očetom (1937) sva bila tu vedno.« Izmenjava nekaj misli. »Ali se deda kdaj spominjate?« »Jaz sem bil seveda rojen 1971. Vedno pa vemo in bomo vedno vedeli, da je tukaj.« Oba opaziva, da je letos več mladih. In vendar, dostavim, kaže, da so Slovenci »pogoltnili tudi Hudo jamo«. »Tisti, ki so jo, so jo.« Tisti, »ki so jo«, dodam, »tistim je pomagala medijska in politična javnost, a se vseeno to ne bi bilo smelo zgoditi«. Ko odhajam, se še

obrnem: »Za Tomaža pa zapišite, da bo vedel, kdaj je bil tukaj prvič.«

Jože in Katarina Zagorc iz Mihovice pri Šentjerneju spadata med tiste obiskovalce Roga, ki ne prihajajo sem, ker bi tu bil kateri od njihovih sorodnikov, ampak iz preproste in izvorne želje, da bi bila kdaj na kraju, kjer se je vse to dogajalo. Tudi zato, ker čutita krivico, ki se je tem ljudem godila. Na primer mladim fantom, ki so jih brez kakršnegakoli vidnega razloga že po koncu vojne, se pravi že po maju 1945, prišli iskat in jih odpeljali[Stran 064]neznano kam. Eden, Koretič Pavle, je bil iz Roj, dva, Ivan Bakše (1926) in Karel Kocjan (1927), pa iz Makovice. Zagorec Jože, čeprav se je rodil šele l. 1940, ima lep spomin na Ivana Bakšeta, ki mu je, otroku, naredil leseni skiro. Bil je namreč mizar. Nobeden od izginulih fantov ni nosil uniforme in vsi so bili na meji mladoletnosti, zato je bila v dolini zaprepaščenost nad tem dejanjem toliko večja. Vsi so tudi vedeli za Bakšetovo mamo, ki je veliko hodila okoli oblasti, da bi izvedela, kje imajo sina. Veliko so ji obljubljali, a sina ni bilo. Tudi za njeno hišo je potem obveljalo, kakor mi je potem povedala neka gospa: »Pri nas je bila tista leta ena sama žalost.«

Figure 2. Pogled navzgor Blaža Cedilnik

Potem naletim na skupino, pri kateri že na začetku začutim pripravljenost na pogovor. Zato grem in medias res – v sredo reči. Kakšni časi so to bili! To so bili časi, nadaljujem kar sam, ko se je zaostril boj za krščansko Evropo, pravzaprav boj za njeno krščansko kulturo. V Slovenijo so se usmerili trije udarni klini sovražnikov te kulture: fašisti, nacisti in komunisti. Zato imamo pomisleke ob geslu, ki so ga letos v Gdansku skušali uveljaviti Poljaki ob praznovanju dvajsetletnice tako imenovane »okrogle mize«. Začelo se je na Poljskem. »Začelo se je v resnici v Sloveniji«. Skoraj neposredno po 22. juniju in po 16. septembru in po enoletnem boljševiškem terorju. Začelo se je v Sloveniji že leta 1941. Samo v Sloveniji so boljševiki ustvarili stanje, ki je izsililo »kmečko vstajo«. Sloveniji gre ta čast, da se je uprla: lahko se ne bi. Lahko bi jo teroristi omrtvili v vdajo. Začelo se je v Sloveniji. To resnico moramo na vsak način uveljaviti. Če ne bo še naprej tako, da ljudje ne bodo vedeli, za kako pomembne stvari gre. Kako pa bomo živeli brez vrednot, ki nam pred očmi razpadajo? Moji sogovorniki se strinjajo: »Natanko za to gre. Samo opravičiš se na primer, pa je vse v redu. Za nekatere reči pa je opravičilo pač premalo.« Gre predvsem za jezik, pripomnim. Kakšen jezik pa govorimo, če je Kočevskemu Rogu mogoče reči »napaka«? Ali besede še kaj pomenijo? Koliko časa pa bomo s takim jezikom še mogli sporočati drug drugemu, kaj si o svetu mislimo? (Ko te besede zapisujem, dobra dva meseca kasneje, jih imam možnost ilustrirati s svežimi dosežki jezikovnega destruiranja: »katoliški[Stran 065]totalitarizem«, alibična varianta totalitarnega kompleta: »fašizem, nacizem, stalinizem«, strah, da obsodba totalitarizmov v EU izhaja iz tendence po prevladi desnice v evropski politiki. Sedaj je samo še vprašanje časa, kdaj bomo v kakem vodilnem evropskem dnevniku zagledali esej z naslovomUstavite desnico!) Kje je rešitev, se ob tej analizi vprašamo. Vse nas mora začeti skrbeti. Če ne bomo vzeli demokracije zares, smo že sedaj izgubljeni. V demokraciji ni podanikov, v demokraciji smo vsi državljani. Če nehamo biti državljani, se prej ali slej spremenimo v podanike. Demokracija podanikov pa je politični monstrum.

Figure 3. Izza sence pri kapeli Blaža Cedilnik

Po tolikih letih »servisiranja« Kočevskega Roga ni prav redko, da med obiskovalci, ki jih tu srečam, zagledam stare znance. Tak je Božidar Cesar iz Bojanje vasi. Sem prihaja zaradi očeta Janeza. Spominja se, kako so, ko je bil še otrok, vsak večer zanj molili. Potem pa jim je prišel nekdo povedat, da ga je videl tukaj – eden od partizanskih morilcev. Baje je oče enemu od tu delujočih oficirjev ponujal denar, če ga reši – da ima zlato, ki mu ga je pripravljen dati, če mu pomaga. Zaman. Kaj se je pred to jamo vse dogajalo, pomislim. Ob tem se oglasi v bližini stoječi človek, tudi Belokranjec: da se je po Beli krajini govorilo o nekom iz Slamne vasi, da je tam srečal brata, pa ga ni rešil – morda ni mogel rešiti. (Čisto lahko si predstavljamo, da ga ni mogel rešiti. A kako je

potem živel!)

Za tem me novo srečanje preseli v kraje pod vidovsko planoto, v Kožljek in Begunje pri Cerknici. Iz Kožljeka je Tone Korenčan, ki so mu leta 1945 ubili tri strice, domobrance iz Rupnikovega bataljona. Vsi so bili v Teharjah. Tam pa je bila tudi njegova mama Turšič Francka in njene tri sestre Marija, Ančka in Pepca; za razliko od treh bratov pa so prišle domov. Leonarda Bonač pa je iz Begunj in prihaja sem zaradi moževega očeta in svojega brata Jožeta Likoviča iz Rakitne (1924), domobranskega desetarja, ki oba, kakor misli, ležita tukaj. (Mnogo jih je, ki še vedno mislijo, da so vojaki Rupnikovega bataljona v Kočevskem Rogu, kar lahko z gotovostjo rečemo, da ni res, ker smo jih videli v Teharjah. Do nedavnega smo tudi mi mislili, da so lahko obležali na Hrastniškem hribu, sedaj pa moramo dopuščati možnost, da so tudi oni v Hudi jami.)

[Stran 066]

S Kožljeka pa je tudi partizan Lado Švigelj, za katerega se po planoti govori, da je po vojni deloval v Škofovih zavodih kot sodnik, a ga po vojni v Kožljeku niso dosti videvali, ker se je večidel zadrževal v zaprtem območju na Kočevskem.

Koliko pametnih ljudi srečujem tukaj, pomislim, ko hodim od posameznika do posameznika, od skupine do skupine – bolj na obrobju množice, da sem čim manj moteč. Koliko treznih in umirjenih sodb je v glavah teh ljudi, me vedno znova obide, ko jih poslušam – a kako to, da so potem državo dobili v roke politični potomci ljudi, ki so se tako brez zadržkov predali zlu, da so mogli uprizoriti Kočevski Rog? Ali so slovenske množice – tudi katoliške – tako ukročene, da se celo v izoliranosti volilnih kabin čutijo nadzorovane? Take misli me obhajajo, ko se pogovarjam z Vehovcem Cirilom in njegovo ženo Zinko iz Šentjerneja. Tudi onadva med žrtvami nimata svojih, ampak prihajata iz čistega sočutja do množice uničenih mladih življenj. Vse odkar sta se vrnila iz Švice, kjer sta že veliko prej kot v »svobodni Sloveniji« lahko brala knjižico V Rogu ležimo pobiti, hodita na Rog in Teharje. V pogovoru se razkrije, da nosita v sebi razveseljivo in važno misel, da »majhen narod ne

more obstajati razen zavestno«. Zaradi raznih eksistenčnih nujnosti so pred njim težje poti, če hoče doseči človeško polnost. Sinovi in hčere majhnega naroda morajo bolj biti, v različnih aspektih te besede, predvsem pa morajo bolj pametno biti. A kakor da Slovenci te zakonitosti nočemo sprejeti

in nositi: »Če smo že tako hrepeneli po svoji državi, bi se sedaj, ko jo imamo, morali obnašati drugače.« Res je, pripomnim. Danes smo že tako globoko v krizi – v vsesplošni krizi – da ne gre več za »bele« in »rdeče«, ampak za Slovence, za državo, za hišo, v kateri živimo. A ko to rečem, že zraste pred nami strma stena boljševiške arogantnosti, ki ne dovoli, da bi sestavili besedilo za mirovno pogodbo po državljanski vojni. Sedaj nam je jasno: nikoli tega ne bodo dovolili. Zato je rešitev ena sama: izvorno demokatične politične sile morajo doseči tako parlamentarno moč, da bodo to legitimno naredile same. Nobene zgodbe nisem slišal v tem pogovoru. Same misli.

Nobene zgodbe tudi ni bilo v pogovoru z znanim vinogradnikom iz Šmalčje vasi pri Šentjerneju. Tudi njega vznemirja kriza, v katero se ugrezamo. Čeprav je vrhunski gospodarstvenik, misli tu predvsem na krizo duha, misli, razuma. Način, kako Slovenci mislimo o sebi, kako se odzivamo na to, kar se nam postavlja na pot, daje vtis, kakor da bi bili pohabljeni. Zdi se, kakor da ne bi bili povsem samostojni. Ali bo morala priti nova katastrofa? Naravno je, da človek na to pomisli, a v resnici je tako, da katastrofe sveta ne rešujejo, vsaj ne dolgoročno. »Potem pa ostane samo Bog.« Potem pa ostane samo Bog, ponovim in obenem pomislim, da so ljudje, ki so tukaj umirali tako, da ne moremo reči, da njihova smrt ni bila mučeniška, tako blizu Središča, da se njihov glas tam gotovo sliši. Potem pa bi bilo tako, mar ne, da bi ponovili to – samo da veliko bolj velikopotezno – kar so že enkrat storili: pred dobre pol stoletja. Ko so rešili narod!

Na koncu pa se znajdem spet v zgodbah. Z eno od njih me seznani gospa Marija (1940) iz Šenčurja pri Kranju. Nekdo je organiziral avtobus za več vasi skupaj in z znanko sta se odločili, da se priključita. Marija posebej zato, ker mora tu nekje biti njen brat Janez Kristanec (1926). Bil je dijak škofijske klasične gimnazije, a po aprilu 1941 ni mogel ali hotel iti domov na Gorenjsko. In ko so stvari tako dozorele, da se je moral tudi on odločiti, se je pridružil protikomunističnim upornikom v Šentjoštu. Na Spodnji Brnik, kjer so tedaj živeli, je prišel redko, a ga je Marija le tolikokrat videla, da se ga dobro spomni. Ve, na primer, da je imel čin. Spomni se tudi, da so, čeprav je bil oče mlinar in mati »samo« gospodinja, doma kupovali knjige in veliko brali. Tudi nanje je imela velik vpliv Ukrajina joka. Maja 1945 so se tudi oni priključili reki, ki je začela teči navzgor proti Koroški: oče, mati, petletna Marija in dveletni bratec. Tja so prišli 9. maja, kmalu za njimi pa še domobranec Janez, ki pa so ga Angleži nedolgo zatem vrnili nazaj. Družina je na Koroškem vztrajala eno leto in pol, potem pa so se na mamino zahtevo vrnili v Jugoslavijo. Ni mogla verjeti, da Janeza ne bo več. »Moramo iti nazaj, da Janez ne bo sam, če le od kod pride.« In niso šli »naprej«, ampak »nazaj«. V

veliko žalost. »Pri nas je bila ena sama žalost. V mojem otroštvu ni bilo drugega kot žalost. Mama je samo jokala in kmalu umrla.« Tu se ni dalo kaj drugega kot molčati. A nazadnje tudi midva končava z mislijo. »Ali je komunizem mogoče uničiti?« vprašam. »Ne, komunizma ni mogoče uničiti, ker je od hudega duha. Ukroti ga samo trpljenje in molitev.« Bolj zase kot za koga drugega mrmram za gospo Marijo, da je res podoba, da komunizma ni mogoče uničiti. A gospa Marija moje besede ujame in pripomni: »Samo s trpljenjem in molitvijo.« Zdelo se mi je prav, da pri tem ostane, in molčim.

[Stran 067]

Čisto zadnji človek, s katerim spregovorim na letošnjem Rogu dve, tri besede, je gospod Jakob iz Hotedrščice. Dajal je vtis nekoliko odmaknjenega in vase obrnjenega človeka. A se je nazadnje le odzval na moje trkanje: »Kakor sedanji svet pelje, je res vse nekoliko žalostno.«

Tedaj pa tudi že pozvoni in od oltarja sem pride glas: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Mir z vami.« »In s tvojim duhom,« odgovorimo. Potem vse poteka tako kot mora, v popolnem miru in tišini. Le ko dijakon začne brati evangelij, odlomek po Marku, začne v vrhovih dreves nad oltarjem rahlo šumeti. Ne vem, zakaj, a nenadoma se nam je vsem to zazdelo pomembno.

Nunciju smo hvaležni za njegov govor, jaz osebno pa še posebno zato, da je Oče naš intoniral v recital in ne v petje.

Ko pa sem ob 19. uri odprl televizor za večerna poročila, mi je udarila v obraz ista nesramnost in žaljivost, ki smo jo bili deležni domala vse od leta 1990. Televiziji Slovenija se je zdelo vredno vključiti v svoje poročilo del maše, ki jo je, kot rečeno, bral apostolski nuncij, in odlomek iz njegovega govora. Za kulturni in spominski del po maši, za katerega je poskrbela Nova Slovenska zaveza, s tremi govori odličnih predstavnikov politične in civilne družbe, pa je Televizija Slovenija presodila, da ga je iz politično pedagoških razlogov bolje zamolčati. Niti imen govornikov se ji ni zdelo vredno omeniti. Spet nam je postalo jasno: Petdesetletni molk se nadaljuje. Množica adlatov skrbi za njegovo pokrajino. Ubijanje spomina se nadaljuje.

Bralci Zaveze nam bodo naredili uslugo, če bodo na koncu celotnega poročila o letošnjem Rogu prebrali pismo, ki ga je uredništvo Zaveze pred petimi leti ob neki podobni priliki pisalo odgovorni osebi na nacionalni televiziji. To pisanje bi lahko letos ponovili, a ga nismo, raje z njim še enkrat seznanimo svoje bralce.

[Stran 056]

Slovenska vas je lepa. Vsi vemo, da je tako, čeprav bi težko povedali, od kod ta lepota, nekako pa se nam zdi, da je lepa predvsem zato, ker leži, pa naj bo kjerkoli že, v lepi pokrajini. Tudi vas, v kateri se dogaja naša zgodba, je taka. Lepa.

Ena od značilnosti slovenske vasi, tu pa naša vas malo izstopa, so znamenja. Težko bi našli vas, ki nima cerkvice, farne v središču ali pa vsaj kakšne podružne na hribu v okolici. Naša vas je nima, to se takoj opazi, nima cerkve in najvišje iz vasi se ne dviguje cerkveni zvonik, ampak gasilski stolp. Po pripovedovanju domačinov vas nikoli ni imela cerkve, le kapelico, in vaščani hodijo k maši v sosednjo, dobra dva kilometra oddaljeno vas. To je največja posebnost, ki smo jo opazili v tej vasi, če se seveda ne spuščamo v podrobnejše geografske analize, kar vsekakor ni naš namen.

Mi namreč želimo pokazati nekaj drugega. Da je slovenska vas lepa, pravimo tudi zato, ker v njej živijo pošteni in delovni ljudje. Tudi v naši vasi. In kar hočemo posebej poudariti, je to, da je državljanska vojna globoko posegla v življenje teh ljudi. Pokazali vam bomo, kako katoličani občutijo posledice državljanske vojne, kako morajo še vedno braniti svoje prepričanje, kako so še vedno na preizkušnji. Povedali vam bomo zgodbo družine, ki bi lahko živela v katerikoli slovenski vasi, družine, ki še danes nosi breme državljanske vojne, kajti izvor njenega trpljenja izvira od tam. Mogoče boste, ko boste prebrali, kar vam imamo povedati, rekli tako, kot je rekel fant, ki nam je skupaj s svojo družino pripovedoval, kaj je doživel, da ta zgodba res ni nič posebnega, saj so mnogi pretrpeli mnogo hujše stvari. Res je, slovenske katoličane so v državljanski vojni morili. Tega seveda nočemo zanikati, a pripovedovalci naše zgodbe, mlada fanta in njuna mati, v začetku 21. stoletja še vedno občutijo, kako je državljanska vojna razdelila ljudi. Še vedno so odrinjeni in manj vredni zaradi svoje vere in prepričanja, kot sami čutijo. Na tem mestu se nam zdi pomembno povedati, da njihov stari oče, ki je usodno zaznamoval družino, sploh ni bil domobranec, le njihov simpatizer in veren človek. V duhu, kot pravimo, je bil na domobranski strani, čeprav je bila vas večinoma partizanska. In tukaj, se pravi v državljanski vojni, se začne trpljenje družine, ki se občuti še danes in ki bi ga lahko našli, mogoče ne v prav taki obliki, še v marsikateri slovenski vasi.

Globokih analiz res ne bomo delali, saj vseh posledic državljanske vojne ne moremo zajeti v sestavku našega tipa in to tudi ni naš namen, kajti poglobljene raziskave so, kot smo že v drugih sestavkih poudarili, delo za različne strokovnjake. Žal se večinoma spretno izogibajo, da bi nas seznanili s svojimi odkritji.

Pripoved bomo začeli deset let pred drugo svetovno vojno, ko se je v našo vas iz Primorske priselil tridesetletnik s svojo družino, z ženo in sinom. Trije otroci so se rodili kasneje. Čeprav so imeli njegovi starši veliko posest, je kot deveti in najmlajši otrok moral »s trebuhom za kruhom.« Nekaj časa je kot podnajemnik stanoval v neki drugi vasi in se s kolesom vozil okrog poizvedovat, kje bi bili ustrezni pogoji za njegovo obrt, ki se jo je izučil pri očetu. Ko je našel primeren kraj, je kupil poslopje in začel z delom. Ker je bil delaven in varčen, le redko je hodil z vaščani v gostilno, je kmalu začel dokupovati še zemljo in že pred vojno imel nekaj več premoženja kot drugi vaščani.

Sam je rad povedal, da je bil zadovoljen, dokler ni prišla druga svetovna vojna in z njo revolucija: »Deset le je bilo vse v redu, z vojno je postalo vse narobe.« Vaščani so ga pred vojno namreč sprejeli, čeprav je bil tujec in obrtnik, oni pa večinoma kmetje in furmani. Mejnik je bila, povejmo še enkrat, revolucija, ker se ni hotel podredil večini v vasi in je kljub pritiskom branil slovensko tradicijo.

V vasi je bila večina, kot smo že povedali, na partizanski strani. Ker je bil bolj zadržan človek in se ni pogosto družil z domačini ter govoril z njimi o politiki, pa še v cerkev je hodil, se je v vasi kar kmalu vedelo, da je bolj domobranski, čeprav k domobrancem ni nikoli pristopil, saj se je že bližal abrahamovim letom. Poleg tega je še čutil posledice rane, ki jo je dobil na fronti med prvo svetovno vojno. Z domobranci v sosednji vasi je bil v stiku samo, ko je včasih prespal pri njih, saj se je bal ostajati doma, ker se je po vasi začelo na glas govoriti, da ga je treba odstraniti. Njegova žena pa je bila bolj zgovorna in je večkrat v vasi klepetala z ženami in kaj rekla čez partizane. Samo na osnovi opisanega so družino začeli izločati in sovražiti. Nekega jutra se je na kmetiji celo pojavil znak črne roke, s čimer so – seveda popolnoma v nepravilnem kontekstu – hoteli pokazati, da je ta hiša domobranska in da bo, kot smo[Stran 057][Stran 058] zapisali, z gospodarjem enkrat treba opraviti. A tega niso storili, čeprav so mu večkrat grozili, kakor tudi njegovi družini. Takoj po vojni se je šel skupaj z edinim somišljenikom v vasi, ki mu je vso pot govoril: »Boš videl, tja greva, nazaj pa naju ne bo več«, javit v sosednjo, nekaj kilometrov oddaljeno vas. Oba sta se vrnila, naš človek zato, ker so mu rekli, da ga bodo kot obrtnika še potrebovali, sam pa misli, da ga je rešil neki znanec. Obrt so potem zaplenili, in sicer tako, da je družina v hiši še lahko stanovala, ni pa smela uporabljati svojega orodja. Njegova žena, tudi že pri petdesetih, pa je bila štiri mesece skupaj z znanko iz sosednje vasi zaprta v Šentvidu pri Ljubljani, čeprav je imela doma štiri otroke, od katerih je bil najmlajši star komaj štiri leta. Ta najmlajši fantek, ki je po vasi taval in iskal mamo, je še dolgo trpel duševne posledice obdobja, ko je bil brez mame.

Figure 1. Znamenje Simon Dan

Vojno so vsi preživeli, oče in mama sta se vrnila domov, zato sami pravijo, da njihova zgodba ni nič posebnega. Mi pa vseeno mislimo drugače, kajti po vojni se je nadaljevalo zasmehovanje in poniževanje, ki traja še danes. Postali so črna ovca in najmlajša člana družine, danes še srednješolca, to še občutita, tako kot je nekoč občutil njun praded, ki je do konca življenja imel težave z vaščani, a je rad povedal: »Vse sorte sem videl in doživel, vere pa nisem zapustil.« Včasih je bilo tako hudo, saj so ga v vasi obtoževali vsega mogočega, tudi po sodiščih, da je enkrat celo vprašal duhovnika, ali naj ostane v vasi ali naj gre stran. Duhovnikov nasvet, naj vendarle ostane, je bil odločilen in tako je ostal. Ko je šel nekoč, že mnogo let po vojni, od hiše proti gozdu, ga je srečala sosedova punčka in hitela pripovedovat ženskam, ki so plele na njivi: »Glejte ga, ta pa nese hrano domobrancem.«

Tukaj, se nam zdi, je treba marsikaj razmisliti, predvsem to, v kakšnem duhu so ljudje vzgajali svoje otroke in jih še vzgajajo, kajti še pred desetimi leti so mame v vasi govorile svojim otrokom, da se ne smejo igrati s fantoma, pravnukoma človeka, katerega zgodbo opisujemo, ker da so pri njuni hiši za Nemce.

Da se je poniževanje in zasmehovanje dogajalo na vsakem koraku, bi lahko ponazorili še z drugimi primeri, a naj bo dovolj zgovoren dogodek, ki se je pripetil enkrat v šoli. Ko je mama, žena gospodarja, na začetku šolskega leta pospremila, kot je bila navada, otroka v šolo in je bila po proslavi pogostitev, so ji rekli: »Zate pa ni klobase, saj vemo, iz katere hiše si.«

Nekaj let po vojni, so začeli za to družino, kot bomo še videli, uporabljati besedno zvezo »iz te hiše.« To je seveda pomenilo iz domobranske hiše, iz sovražnikove hiše, iz hiše, ki ne sodi v vas. Ta hiša pa je vsa leta živela in še vedno živi očetov stavek: »Vere pa nisem zapustil.« Ta stavek je bil tako močan, da so otroci, vnuki, vnukinja in pravnuka zaslišali njegovo nadaljevanje: »Tudi vi je ne smete zapustiti.« In ostali so zvesti očetu in veri.

Nadaljevali bomo z neko drugo zgodbo. Z družino sina človeka, o katerem smo govorili do sedaj, rojenega deset let pred vojno, in njegove najstarejše hčerke. Ostal je na domačiji, in ker je bila obrt zaplenjena, se je moral izučiti drugega poklica. Tako je lahko samo opazoval, kako propada to, kar

si je njegov oče, junak prvega dela naše zgodbe, s trudom pridelal.

Tudi za njega se je po vasi govorilo, da ni nič vreden, in celo, da je hudoben. Poročil se je z dekletom, ki je bila rojena v zelo domobranski vasi, in se živo spominja prizora v cerkvi prvo nedeljo po koncu vojne: moška stran je bila prazna, bilo je samo nekaj otrok in starcev. Kmalu po poroki se je tudi zanjo začelo govoriti, da ni nič vredna in da je ‘iz tiste hiše’. Spominja se, da so jo ženske iz vasi, ko so jo srečale, ogovorile: »Ti si pa tista, ki ni nič vredna,« »Zakaj pa si prišla v našo vas?« Praviloma je taka poniževanja mirno prenašala, enkrat je pa vendarle zabrusila: »Saj sem se morala priženiti k vam, saj v naši vasi ni nobenega moškega več.« Sprašujemo se, če so vaščanke ta stavek sploh razumele.

In zdaj pride najpomembnejši del – to, kar vam zares želimo povedati. Če do tukaj lahko razumemo – če se seveda zelo trudimo in si dogodke nekako, čeprav s težavo razložimo, sedaj ostanemo brez besed. Družina, ki so jo izločili sredi vojne, je v vasi še vedno izločena. Več kot šestdeset let po koncu vojne so ljudje, ki so vnuki in pravnuki prvotnega gospodarja, še vedno ‘iz tiste hiše’.

Vnukinja, gospa, ki je komaj prestopila štirideseto leto in njena sinova, oba srednješolca, so še vedno ‘iz tiste hiše’. Zdi se, da danes največje breme nosi prav vnukinja, ki še vedno živi na domačiji in se že vse življenje spopada s tem, da je iz hiše, ki po mnenju vaščanov ne sodi v vas. Začelo se je že v osnovni šoli, ko se sošolci in sošolke niso smeli družiti in igrati z njo, kajti doma so slišali o njej marsikaj, niti sama ne ve, kaj vse so jim starši govorili. Če kdo ni bil doma poučen o njej, pa je dobil lekcijo v šoli, kajti učiteljica ji je stalno ponavljala: »Saj ni čudno, da nič ne znaš,[Stran 059] saj vsi vemo, čigava si.« Čeprav se je trudila in učila, nikoli ni imela dobrih ocen. Najmočnejši spomin, ki jo veže na šolo, je ta, da so ji dali vedeti, da ni nič vredna. Spomni se dogodka, ko je med poukom gledala skozi okno, kar med učenci ni nič kaj nenavadnega, saj so učenci, ki gledajo skozi okno, bolj pravilo kot izjema, in ji je učiteljica rekla: »A spet ti ne poslušaš. Pa saj vemo, iz katere hiše si.«

Figure 2. Kmet in njegova čreda – in njegova cerkev Simon Dan

Ko je nekoč v šolski spis napisala, da so šli za praznik vseh svetih k maši, je dobila oceno nula. Za otroke iz ‘takih hiš’ je torej obstajala ocena nula. Nula, ki si jo je majhna deklica čisto enostavno razložila: »Ti si nula, ti si nič, nič nisi vredna.«

Ne vemo točno, s kakšnimi občutki je po takih dogodkih hodila domov, na drugi konec vasi, vedno izločena iz skupine sošolk, ki so hodile skupaj in si imele, kot je za deklice značilno, mnogo povedati. Tudi če niso govorile o njej, se ji je zdelo, da ji pripravljajo nekaj slabega. Kajti te deklice, težko si predstavljamo, so jo včasih celo pljuvale in ji govorile, da jo bodo ubile. Spomni se, da je šla nekoč od maše in so jo sošolke, ki so prav tako prihajale od maše, počakale za nekim vogalom in glasno ponavljale: »Danes jo bomo pa res ubile, danes pa res.«

Da je ‘iz tiste hiše’, je zvedela še velikokrat in marsikje. Nekoč, ko je šla urejat dokumente za nekega sorodnika na center za socialno delo v Ljubljano, jo je uslužbenka prijazno sprejela, ko pa je odprla mapo z njihovimi podatki, je rekla: »Vi ste pa iz ta bele hiše,« in konec je bilo upanja, da bi karkoli uspešno uredila.

Še danes nikoli ne ve, kdaj ji bo kdo v vasi kaj očital ali jo česa obtožil. Še vedno ji rečejo, pa naj teče beseda o čemerkoli, da je bil njen oče »en usran domobranec« ali pa celo »ti si nič od nič«.

Če ne bi bili nekoč sami priča takemu govorjenju, skorajda ne bi verjeli.

Nedolgo nazaj jo je neka gospa celo ovadila na policiji, da jo je fizično napadla, kar lahko potrdijo priče iz vasi. Ker je policist res hotel povprašati priče, ki jih seveda ni bilo, je ovadbo umaknila.

Vse meje kakršnegakoli okusa pa presega dejstvo, da je vaščanke niso zapisale v vrsto za čiščenje in krašenje cerkve. Ko je vprašala, zakaj ni uvrščena na seznam, misleč, da je po pomoti izpadla, je izvedela, da ima že tako preveč dela in ni potrebno, da skrbi še za[Stran 060] cerkev. Tukaj tudi mi ostanemo brez besed. In tudi ko nam pove, da ob veselicah v vasi samo njihovo dvorišče služi za parkirišča, stranišča, prostor za vpitje do jutranjih ur in da je fasada hiše večkrat popisana in porisana. To hišo si izbirajo za huliganska dejanja, ker je še vedno ’tista hiša’.

Si moremo predstavljati, da se take stvari dogajajo samo zato, ker je bil po mnenju vaščanov njen stari oče pred šestdesetimi leti »en usran domobranec«, kot ji še vedno govorijo. Redko kdo, ki ji danes to očita, je poznal njenega očeta. Mlajša generacija je poučena samo z ustnimi viri, ki pa so v našem primeru zelo, zelo učinkoviti in seveda, kar ste sami ugotovili, izhajajo iz starega sovraštva.

Že kot majhna punčka se je začela spraševati – kar se sprašuje še danes – kaj je naredila, da je nihče ne mara. Take misli, kot pravi sama, so ji popolnoma uničile samozavest in dolgo se ji je zdelo, da je manj vredna, da je drugačna, da je nekakšna »črna ovca«. Šele pred leti je spoznala, da ona ni ničesar kriva in tudi ne obsoja ljudi, ki ji delajo krivico. Sebe je redko zagovarjala, po navadi se je umaknila in tiho trpela, pri sinovih pa je našla korajžo, da jih je marsikdaj branila. Ko je bil najstarejši v osnovni šoli po krivem obtožen, da riše po klopeh kljukaste križe in je učiteljica predlagala za kazen premestitev v drugi razred, je šla in ga prepisala v drugo šolo. To je res precej pogumno dejanje, ki ga marsikdo ne bi zmogel. Zakaj je bil obtožen ravno njen sin, ne moremo vedeti, saj takrat tudi učiteljica ni vedela povedati, ker ga nihče ni videl pri risanju, sklepamo pa lahko, da se ga je še vedno držalo, da je ‘iz tiste hiše’, saj se celo sosedovi otroci, kot smo že povedali, niso smeli igrati z njim, ker da so njegovi za Nemce. Kot osnovnošolec tega verjetno ni razumel, danes pa ve, da sovraštvo do njegove družine izhaja še iz vojne in tudi iz tega, da hodijo v cerkev. Brata sta skorajda edina v vasi, ki po birmi nista opustila krščanskega življenja in zato mislita, da bi ju vrstniki nekako sprejeli, če ne bi več hodila k sveti maši. Prav pri tej misli smo začutili, da imata fanta v sebi nekaj več kot večina mladih, s katerimi smo se kadarkoli pogovarjali. Zelo nas je namreč pritegnilo in bi radi, da tudi vi še enkrat preberete stavek, v katerem povesta, zakaj ju vrstniki v vasi ne marajo: »Nekako bi naju sprejeli, če ne bi več hodila k sveti maši.« Večkrat sta nam to povedala in nikoli nista uporabila besedne zveze »hoditi v cerkev«, ampak vedno »hoditi k sveti maši.« To nam mora dati misliti, če ne že kar premišljevati. Nenavadno in z naše strani zelo pohvalno je tudi, da ne le bereta Zavezo, ampak poskušata uvodnike razumeti, kar sta dokazala v pogovoru z urednikom.

Opazili smo tudi, da sta brata taka, da se ne dasta in se branita in povesta svoje mnenje tudi tam, kjer bi bila večina od nas tiho. Svoje prepričanje sta morala največkat braniti v šoli, tako svojo vero kot svoje pravilno poznavanje polpretekle zgodovine. Že v osnovni šoli nista bila tiho, ko se je učiteljica nekaterim učencem čudila, kako da lahko verjamejo pravljicam, ki jih slišijo pri verouku. Poslušati sta morala celo to, da sta preinteligentna, da bi zahajala v cerkev.

Ko smo zapisali, da povesta tudi kaj takega tam, kjer si mnogi ne bi upali, smo imeli v mislih dogodek, ko je eden od naših fantov v srednji šoli učitelju rekel, da je žalosten, ker je v delavnici še vedno na steni slika diktatorja – Tita. Moramo priznati, da je to kar veliko dejanje. Učitelj, ki slike sicer ni takoj snel, kasneje pa vendarle, mu je odgovoril, da še nikoli ni pomislil o Titu na tak način. Lahko bi rekli, da je v tem primeru učenec učil učitelja.

Čeprav sta bila vedno v manjšini, sta ostala zvesta duhu, ki ga je v njihovo hišo prinesel njun praded, ga ohranil ded in njuna mati.

Da je njihova hiša popolnoma izločena iz vasi, priča tudi dejstvo, da je nedolgo nazaj izšla monografija o vasi in sosednjih vaseh, kjer je opisana ali vsaj omenjena vsaka večja kmetija in vsaka rodbina, samo ’tista hiša’ je izpuščena.

Na tem mestu ne gre drugače, kot da si zastavimo vprašanji, kaj je naredila ideologija s slovenskim človekom in kaj imajo v sebi nekateri ljudje, tudi ti iz naše zgodbe, da so ohranili in še vedno ohranjajo vrednote?

Predvidevamo, da se vam bo zdelo, da stavek, ki ga dodajamo in vam ga prepuščamo v razmislek, nikakor ne sodi v napisano zgodbo in da smo z njim popolnoma zgrešili tematiko. Mi pa smo našli zelo simbolično povezavo, predvsem z našo gospo in njenima sinovoma.

Pred kratkim nam je neki profesor z neke slovenske katoliške gimnazije ves začuden dejal:

»Vi si pa kar upate dijake voziti v Rog. Dobri ste.«

[Stran 054]

Sprava nas bolj ali manj javno vznemirja že dolgo vrsto let, vse od prve spravne slovesnosti v Kočevskem Rogu. Zakaj je tako, se ozaveščeni posamezniki vedno znova sprašujejo.

Sprašujejo se tako tisti, ki jim gre odkritosrčno za spravo, kot tudi tisti, ki s spravo nimajo kaj početi, saj je ta izven dometa njihovega trenutnega miselnega sveta in ne vedo dobro, kaj naj bi sprava sploh pomenila. Najraje bi videli, da bi bilo vse ‘po starem’, saj se jih polpreteklost z ničimer neposredno ne dotika. Njihov moralno etični kompas jih namreč ne usmerja dalj kot do lastnega jaza. Ta moralna otopelost ni samo sad komunizma, ali če hočete, kasnejšega samoupravnega socializma, kar bi nekateri radi verjeli in se s tem oprali vsakršne krivde. Je med drugim tudi sad sodobnega potrošništva, neodgovornega in sebičnega individualizma, ki mu ni mar za žive, še manj za mrtve. Moralno otopelost je mogoče srečati danes v Sloveniji med državljani vseh barv in profilov. Ko bi mislili drugače, bi se bridko varali.

Že takoj na začetku, v prvih letih osamosvojitve, je bilo mogoče opaziti kontroverznost v pojmovanju, kaj naj bi sprava sploh pomenila. Govorilo in pisalo se je le o narodni ‘pomiritvi’. Kot da se v javnosti, med ljudmi, dogaja nekaj, kar se ne bi smelo dogajati, kot da je ‘duhovno zdravje’ državljanov resno ogroženo. Zato naj bi bilo treba ljudi pomiriti? Kot da gre za nekakšno epidemijo, ki naj bi jo zajezili z vsemi sredstvi, ki so bila tedaj na razpolago. Med temi duhovnimi ‘tamifluji’ so bile mnoge pomirjevalne polresnice, bilo je tudi mnogo neresnic, da ne rečemo laži. Mnoge resnice so bile že (dolgo) znane, vendar javnosti domiselno zamolčane. Med ljudi pa so bile spretno vržene evropskemu miselnemu svetu popolnoma tuje domislice (npr. o preštevanju kosti), polne surovega cinizma, ki naj bi (in tudi so) pognale korenine med etično pohabljenimi in otopelimi skupinami prebivalstva.

Slovenci pa smo med drugim tudi še vedno prestrašen narod. Pa ne zato, ker bi bili v letih po osamosvojitvi za javno izraženo osebno mnenje ali prepričanje kakorkoli preganjani ali celo sodno obsojeni. Pa tudi ne samo zato, ker nas hromi strah, v katerem smo živeli dolga povojna leta tja do osamosvojitve. Vzrok naše prestrašenosti ni predvsem nasilje totalitarne, nedemokratične pretekle družbe. Veliko globlje, skorajda ontološke korenine ima ta strah in je zato za majhen narod tudi usodnejši.

Bojimo se namreč samih sebe in svojih odločitev, včerajšnjih, današnjih in jutrišnjih. Bojimo se soočenja s krivicami, ki so nas prizadele in ranile. Bojimo se tudi krivic, ki smo jih mi sami hote ali nehote prizadejali drugim. Radi bi živeli v utvari, da smo vedno in povsod vsi ravnali prav. Eni in drugi. Tudi zato nam pomeni molk o naši polpretekli zgodovini neke vrste čudežno rešilno bilko. Taka ‘molčeča, tiha’ odrešitev je prazna utvara. Umetelno stkana preproga molka, čeprav je, hvala Bogu, danes že natrgana in marsikje že vsa preperela, spravo hromi in onemogoča.

Spravo je nemogoče zakonsko predpisati, jo uradno zaukazati ali celo uradno izvesti. Pač pa morata demokratično dozorela družba in z njo demokratično izvoljena oblast spravo ne le dopuščati, ampak storiti vse, da do nje sploh lahko pride. Izogibati se mora enostranskih, pavšalnih ali celo krivičnih izjav in ravnanj v odnosu do katere koli v pretekle dogodke vpletene strani. Kar največ mora storiti za moralno-etično osveščanje svojih državljanov. Sprava je namreč moralno-etično dejanje, svobodna odločitev samostojnega in ozaveščenega posameznika. Sprava je mogoča le med posamezniki, ki so se osvobodili ideološkega presojanja nasprotnika, njegovih odločitev in dejanj. Samo tako je mogoče ustvarjati in ustvariti prostor za ideološko neobremenjeno dočutenje, tj. razumevanje nasprotnikovih ravnanj v določenem času in prostoru. Od dočutenja ni več daleč do sočutenja, oba nam odpirata pota do nasprotnika in nam omogočata uvid v njegova ravnanja.

Ta pot do sprave ni lahka, zahteva veliko mero dobronamernosti in velikodušnosti na obeh straneh. Na ta način se v človekovem srcu zbudi tudi sočutje, to danes tako malo cenjeno, skorajda zavrženo in zaničevano človekovo čustvo. Ko pridemo na poti sprave tako daleč, si ne stojita nasproti nasprotnika, ampak le dvoje trpečih, strpljenih (bi lepo rekla moja babica) človeških bitij. Takrat sta nasprotnika prišla na cilj … lahkega srca si sežeta v roke, drug drugemu obrišeta solze in si odpustita.

Morda se mnogi od bralcev z mojim razmišljanjem ne bodo strinjali. Sama menim, da filozofski, idejni in politični razlogi, pa naj bodo še tako utemeljeni, ne znajo in ne zmorejo tlakovati spravnih poti. Po svojem bistvu[Stran 055] ne upoštevajo in tudi ne morejo upoštevati človekovih čustev, človekovega

srca.

Figure 1. Kdaj bo ta hiša zmogla sestaviti pogodbo po državljanski vojni? Mirko Kambič

Evropski prostor 20. stoletja je bil predvsem prostor ideoloških spopadov. V teh spopadih je bilo kaj malo prostora za človeka in človečnost. Zapustili so na milijone ranjenih človeških src. Božji paradoks pa je kljub vsemu v človečnosti tujih idejnih prostorih, v nečloveških razmerah totalitarnih režimov in ob premnogih oblikah fanatizma ustvarjal najbolj svetle, najbolj plemenite, najbolj božje oblike človečnosti.

Ko bomo pošteno in neobremenjeno razmislili o tem, nam pot do sprave ne bo težka. Spoznali bomo, da je sprava konec koncev zgodba našega srca, sad božje milosti, namenjene vsakemu od nas, saj božji duh veje, kjer hoče. Mi pa se v svoji, od Boga hoteni, osebni svobodi moramo za to pot sami odločiti in se zanjo odločati vsak dan znova …

Figure 2. Praznična Slovenija Mirko Kambič

Starejši bralci Zaveze se spominjajo, da so pred vojno brali knjižicoUkrajina joka, ki je v Ljubljani izšla leta 1940. UrednikZaveze me je naprosil, naj o tem napišem nekaj knjižničarskih podatkov, ki nam bodo razložili, zakaj je knjižica nekoč, in kot vidimo, še zdaj, vplivala na znanje, védenje o začetkih komunistične revolucije. Ukrajina, ki je zdaj samostojna država, je bila nekoč žitnica carske Rusije, knjižica pa opisuje, kaj se je tam dogajalo v revolucionarnih časih.

Ukrajina je leta 1940 še živela v spominu slovenskih avstroogrskih vojakov, ki so se tam borili za cesarja, nekateri pa postali tudi ruski ujetniki in doživeli tudi revolucionarne spremembe. Opisana knjižica nikakor ni bila edino branje, ki so ga Slovenci imeli na voljo o začetkih revolucije, res pa je, da so v naših javnih knjižnicah po letu 1945 poskrbeli, da tovrstna literatura ni povsod lahko dostopna. Gradivo, ki ga bom opisoval, je v Zbirki verskega tiska v Semeniški knjižnici, ki ima arhivsko dokumentarni namen in je na voljo za resen študij v knjižnici. Morda pa bo ta prispevek spodbuda za iskalce, da bodo opisane knjižice odkrili tudi v drugih knjižnicah.

Ukrajina joka je bil 6. zvezek zbirke Za resnico, ki jo je izdajal v obliki cenenih zvezkov katoliški tednik Domoljub, zelo razširjen nekoč tudi med preprostimi bralci. Velikost zvezkov, tiskanih na časopisnem papirju, je bila taka, kot jo ima sedaj mesečnik Ognjišče. Kolikor vem, je izšlo sedem zvezkov, ki so v semeniški zbirki vezani v celoto.

Prvi zvezek ima zelo vpadljiv naslovni list v rdeči barvi z velikima simboloma križa ter srpa in kladiva, med njima pa besedici: Ali (križ) ali (srp in kladivo); na spodnjem robu je velika številka 1. Na tem zvezku še ni naslova zbirke Za resnico, ki so jo natisnili šele na ovitku knjižiceUkrajina joka. Naslednji zvezki imajo samo številke 1-5.

V Uvodu k prvemu zvezku je napovedana vsebina »nekaj brošuric«: poljudno bodo razložili papeževo (Pij XI.) okrožnico o brezbožnem komunizmu. Z drugačnimi črkami pa bodo dodajali razlago nepodpisanega pisca, o vsem pa naj se razgovarjajo »s prijatelji in znanci, zlasti pri sestankih vaših organizacij«. Na zadnji (16.) strani je v rdeči barvi natisnjeno vabilo: »Preberi, premisli, daj brati še drugim!« spodaj pa je navedena tiskarna: Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani (Jože Kramarič). Vse to se ponavlja na naslednjih knjižicah. V Semeniški knjižnici je ohranjenih več izvodov prvega zvezka, a le na nekaterih je natisnjeno na zgornjem robu naslovnice: »Domoljub«, dne 29. nov. 1939. Podobno bo na nekaterih naslednjih zvezkih natisnjeno, kdo je to izdajal, najbrž kot prilogo. Iskal sem v Domoljubu tistih tednov, če je ta priloga omenjena, a našel nisem ničesar.

Na drugi brošuri s podobnim grafičnim naslovom namesto ovitka beremo: Ne (srp in kladivo), temveč (križ). Strani so spet od 1-16, besedilo pa se nadaljuje z okrožnico in komentarjem. To se nadaljuje tudi v tretji brošuri, ki ima naslov: Več krščanstva – manj komunizma. Na enem izmed ohranjenih izvodov je pojasnilo, da je brošuro izdal »Domoljub« št. 50 dne 13. dec. 1939.

Nadaljevali so s sorodno tematiko: št. 4 nosi naslov: Španski zgled: Glavna naloga komunizma: Boj proti Bogu. V uvodu v ta zvezek je zapisano, da je spisan na podlagi dveh člankov jezuita p. Sola, objavljenih v časopisu La Civiltà Cattolica 16. sept. in 7. okt. 1939. Na nekaterih izvodih tega zvezka je natisnjeno: »Bogoljub« št. 1. Mesečnik Bogoljub je izhajal v enaki velikosti kot te brošure, vendar je bil tiskan na boljšem papirju. V prvi številki letnika 1940 nisem našel opombe, da bi bila reviji priložena ta priloga.

Velika številka 5 je natisnjena na naslednjem zvezku z naslovom: Komunistični paradiž – velika zmota. Ugovori in odgovori. Na zgornjem robu nekaterih izvodov je natisnjeno: »Bogoljub« št. 2, drugi izvodi pa so brez te oznake.

Na nobenem od prvih petih zvezkov ni zapisano, da so izšli v zbirki Za resnico. To beremo šele na debelejšem 6. zvezku, ki je oblikovan kot brošura s kartonastim ovitkom in naslovom: Ukrajina joka. Na ovitku, na katerem prevladuje rdeča barva, je na vrhu srp in[Stran 050] kladivo z belo peterokrako zvezdico, pod tem štirje beli klasi nad žitnim poljem, ki ga ovija trnje. Spodaj je izpisan naslov Ukrajina joka. Na zgornjem desnem robu je še napisano: Poštnina plačana v gotovini. Zadaj je na platnici še: List izhaja štirikrat na leto. Naročnina: letno 2 dinarja. Izdaja in urejuje: Vrtovec Milan v Ljubljani (ime ostaja neznano).

Znotraj na naslovnici beremo ime avtorja Aleksij Pelipenko in spodaj Ljubljana 1940. Natisnjen je tudi naziv tiskarne: Jugoslovanska tiskarna (Jože Kramarič). Na str. 3 so Besede za uvod, s predstavitvijo avtorja. Aleksij Pelipenko je bil ukrajinski vojaški duhovnik, po zlomu carske armade pa je kot župnik v Podolju videl »mnogo boljševiških grozovitosti«. Imena v povesti so izmišljena, »dogodki pa verno zapisani«. Po svetovni vojski je avtor postal katoličan in v Münchnu napisal to povest. Po posredovanju slovenskega izseljeniškega duhovnika Jožefa Kastelica je kljub težavam prišel v Argentino in postal »vodja katoliških Ukrajincev«. Kljub iskanju po računalniku mi ni uspelo najti podatkov o avtorju in izvirni izdaji, neznan pa je tudi prevajalec.

Potem ko sta si Stalin in Hitler leta 1939 razdelila Poljsko, je tudi del nekdaj poljske Ukrajine postal deležen tega, kar opisuje povest o ukrajinski pravoslavni vasi Volovodivka in njenem župniku Nikandru. Začenja se z opisom skrivnostnega Vranjega gozda, v katerem so nekoč množice upornikov doživele strahotno smrt, vrane pa so kljuvale njihova še obešena trupla.

Kmetom so revolucionarji odvzeli zemljo, kljub temu pa od njih zahtevali ustrezne davke – toliko in toliko žita. Številne so zaprli, končno tudi župnika: v zaporu pa ni bilo niti toliko suhih tal, da bi človek zaspal; zaprte so bile tudi matere z dojenčki, grozila jim je smrt od lakote.

Iz mesta Odese so lačni meščani na deželo prihajali prosit kruh, tudi v Moskvi so stradali, oblast pa je poslala vojake, da so zaplenili žito, kjer so ga še kaj imeli. Nov val nasilja so bile brezbožniške procesije, ko so se norčevali iz verskih obredov in uničevala sveta znamenja. Župnik je skril zlate in srebrne posode, ki bi jih moral oddati, zato so ga zaprli, čekisti (tajna policija) so ga zasliševali, in ker ni hotel izdati skrivališča svetih posod, so ga mučili, še prej pa prisilili, da je moral gledati krvavo mučenje treh zaprtih carskih častnikov. Verniki so mu skrivaj pomagali, skrbeli tudi za njegovo ženo, a v ječi niti ni izvedel, da mu je medtem umrla.

Figure 1. Za resnico 6 – Ukrajina joka

Župniku so pripravili proces na sodišču in ga obsodili na ustrelitev. Kot zadnjo željo je prosil, naj ga pustijo obiskati domačo vas, kjer bo med bogoslužnim opravilom izpovedal svoje grehe. Ustregli so mu in ga za proščenje 8. septembra pripeljali v Volovodivko. Verniki so prišli tudi iz drugih vasi in spremljali dolgo slovesno opravilo z obhajilom. Nato je začel govoriti o zapovedi ljubezni do staršev in domovine Ukrajine, ki jo zdaj tlačijo tujci (=Rusi). Povedal jim je, da je to njegova zadnja pridiga, ker je obsojen na smrt. Blagoslovil je vernike, tudi mladega Štefana Komarja, ki pa je organiziral rojake, da so med obredom čekistom pokradli strojnice. Poklicali so na pomoč konjenico, in ko se je zunaj začelo streljanje, je župnik pomiril množico, da so mu pustili priti do avtomobila, s katerim so ga spet odpeljali. Komar je sicer premagal čekiste, vendar so župnika in druge obsojence že ustrelili. Komar se je skril v omenjenem Vranjem gozdu.

Edini, ki je poznal skrivališče svetih posod, je bil kmet Vasilij, šel je k škofu, da ga je odvezal prisege ter je smel izdati skrivališče voditelju upornikov Komarju. Ta je zaklad skrivaj odkopal in prepeljal na Poljsko v neki samostan, potrdilo o tem pa izročil škofu.

[Stran 051]

Pisatelj je v nadaljevanju povesti nazorno opisal divjanje prevaranih čekistov, ti pa so končno našli Komarja, ko je na velikem hrastu v gozdu mirno kadil cigareto. Hoteli so ga dobiti živega, zato niso streljali nanj, on pa je s sodelavci pod hrast zakopal strelivo, zažigalno vrvico pa so tempirali na čas, ki je potreben za pokaditev cigarete. Ko jo je Komar pokadil, je silna eksplozija vrgla v zrak hrast, Komarja in vse Ruse v okolici. Ukrajina je bila maščevana, vendar trpljenja še ni bilo konec.

Po pregledu brošure Ukrajina joka je treba povzeti še vsebino naslednjega zvezka, ki v zbirki Za Resnico nosi številko 7. Zvezek ima 32 strani, na naslovnem listu je zapisano Komunizem in kmet, narisana sta kmet in kmetica s srpom in kladivom pod nogama, v ozadju pa je goreča cerkvica na gričku. Besedilo neznanega avtorja se začenja takoj na str. 2. Nobenega podatka o času izida ni, na zadnji strani pa je spet že znano vabilo: »Preberi … «, in da list izhaja štirikrat letno (kakor na ovitku prejšnje brošure). V vseh ohranjenih zbirkah je to zadnja številka, iziti je morala konec leta 1940 ali celo že leta 1941.

Če ne bo predolgo, bi se vrnil še k prvim trem zvezkom z besedilom in razlago papeževe okrožnice. Okrožnica Pija XI. Divini Redemptoris »o brezbožnem komunizmu« je izšla na praznik sv. Jožefa (19.3.) 1937, 14 dni prej pa okrožnica Mit brennender Sorge proti Hitlerjevemu nacizmu (kljub tem dejstvom še ponovno beremo očitek, da je Cerkev obsodila samo komunizem, ne pa nacizma!). Slovenski prevod obeh okrožnic je takoj aprila izšel v Ljubljanskem škofijskem listu, verjetno je bil prevajalec dr. Aleš Ušeničnik. Podpisan je namreč v splošno dostopni izdaji prve okrožnice v zbirki Naša pot XIII (Knjižnica Katoliške akcije za mladino), ki je izšla tudi že 1937 (cerkveno dovoljenje za natis prevoda in pripomb je bilo izdano 22. maja, torej komaj dva meseca po izidu izvirnika.

V prvih treh brošurah zbirke Za Resnico, ki so izšle brez datumov v veliki nakladi na časopisnem papirju, je objavljeno besedilo protikomunistične okrožnice in razlaga, ki se ujema z izdajo v knjižici Naša pot XIII. Zaporedne številke odstavkov je Ušeničnik povzel po uradnem italijanskem prevodu, v brošurah pa jih ni.

Prvi odlomek okrožnice na str. 3 prve brošure je ponatis številke 8 v slovenskem prevodu, a se zdi, da je pisec ponekod rahlo spreminjal Ušeničnikov prevod. Razlaga je dobesedno Ušeničnikova, ne da bi to bilo v brošuri navedeno. Seveda ni mogoče primerjati podrobnosti, opozorim mimogrede le na kak dostavek, npr. na str. 10, ko Ušeničnik razlaga, kaj je fašizem, neznani redaktor pa je dodal časovno pogojeno razlago, da se je komunizem »v ugodni priliki najtesneje povezal s ‘fašizmom’, kar nam dovolj nazorno kaže vojna zveza med Nemčijo in Rusijo«.

Zanimiv je tudi dostavek na str. 13 iste brošure, kjer je omenjena razstava, ki so jo v Ljubljani pripravili ob Kongresu Kristusa Kralja (poleti 1939): »Razstava je pokazala zares satansko propagando komunističnega tiska: je tisoče in tisoče dnevnikov, revij, oklicev, knjig, raznih tiskovin, skoraj v vseh jezikih, polnih bogokletja, polnih laži zoper Cerkev in papeža, polnih nemoralnosti, obenem pa proslavljanja komunizma, češ da le komunizem more prinesti človeštvu svobodo, mir in srečo«. Le kdo pri nas še ve za to razstavo, ki je bila pripravljena z gradivom iz rimskih zbirk; zaradi poznejših dogodkov je utonila v pozabo. V obsežni knjigi o tem kongresu (Ljubljana 1940) je na str. 82-85 predstavljena razstava, ki so jo pod naslovom »Španska protikomunistična razstava« v katoliškem Akademskem domu (pri hotelu Union, zdaj ga ni več) organizirali s sodelavci iz Rima in razstavili gradivo, najdeno v Španiji. Tam najdeno gradivo je nastalo v različnih evropskih državah in v različnih jezikih. Pogled na del te razstave je na sliki pri str. 185 te knjige.

Potem ko nam je postalo dostopno tajno gradivo o iztrebljanju jugoslovanskih komunistov v Rusiji (Eiletz), je zanimivo prebrati papeževe besede o tem času na str. 3 druge brošure: »V Rusiji padajo zadnja leta glave vodilnih revolucionarjev v množicah in le malo jih je, ki bi se današnjim vlastodržcem zdeli dovolj zanesljivi«. Na str. 9-16 je poudarjen in razložen »Krščanski gospodarsko-socialni red«, ki ga leta 2009 razlaga nova okrožnica Benedikta XVI.

Bralcem Zaveze se morda zdi že preveč podrobnosti iz zdaj skoraj neznanih brošur, ki pa seveda niso mogle povzeti celotne papeževe okrožnice. Ostaja vprašanje, zakaj podrobne objave ni doživela tudi okrožnica proti nacizmu, morda je bil politični strah pred Nemčijo, ki je bila takrat že na Karavankah, večji od Sovjetske zveze, ki je bila daleč, daleč, toda slovenska Komunistična partija je bila prav takrat že ustanovljena.

Nisem mogel zaslediti v kakih objavljenih spominih iz tistega časa, da bi kdo omenjal te brošure, ki so bile najbrž zelo razširjene. Knjižničarjem po vojni pa se, kot kaže, niso zdele vredne hranjenja.