Pogovori na Rogu

P

Kočevski Rog gre že v dvajseto leto. Kot Katrca, o kateri pojejo završki fantje v Maistrovi pesmi, bi človek pomislil, ko bi se upal. A tu ne gre za to, da bi si človek moral upati. Spomin pride sam od sebe, človek ne more nič zato, pa naj prinese še tako žalost. Če je bila slovenska Katrca leta 1945, ko so ji tu pobijali fanta, stara dvajset let, je danes stara štiriinosemdeset. Koliko jih pa sploh še lahko pride? In ali bo drugo leto in leto za tem tukaj še katera? In če poleg tega še pomislimo, da je bila, ko je lahko prvič prišla v svoje Rute, stara že petinšestdeset let! Kaj pa je z našo domovino Slovenijo?

Od kdaj pa kitajska mati lahko hodi na Tiananmen, kjer so ji v noči med 3. in 4. junijem leta 1989 ubili sina ali hčer – eno od 2.600 žrtev, kolikor jih je pekinški Rdeči križ priznal, da jih je padlo na tistem trgu ali pa pozneje od tam dobljenih ran? Že enajst let po pokolu, se pravi že leta 2000, so demokratski aktivisti iz Pekinga začeli s kampanjo, s katero so dosegli, da so tiananmenske matere lahko začele hoditi na tisti kraj in zahtevale javen spomin na svoje otroke. Kaj pa matere z Majskega trga v Buenos Airesu – žene Plaza de Mayo? Koliko let je potem, ko so njihovi sinovi izginili, moralo miniti, da so lahko s trga glavnega mesta svoje države mogle pripovedovati svetu svoje zgodbe? Niti leto ni bilo treba argentinskim materam čakati, da so smele postaviti vprašanja: Kje imate naše sinove? Kaj ste storili z njimi? Ko je bil šef vojaške hunte general Videla še na oblasti, so bile že na trgu s svojimi zahtevami. Kaj pa Srebrenica, koliko let je moralo miniti, da je Srebrenica lahko spregovorila? V nekem smislu takoj po Daytonskem miru, se pravi leto, dve. Nizozemski vojaki, ki so 13. julija zapustili stražarsko mesto v Srebrenici in tako omogočili zločin, pa so bili že sedem let potem, leta 2002, 16. aprila natanko, kaznovani tako, da je tega dne nizozemska vlada v znamenje, da se jih vsa država sramuje, kolektivno odstopila. (Koliko bolj upravičeno bi pričakovali, da bi potem, ko je spregovorila Huda jama, odstopila sedanja levičarska vlada, in s tem pokazala, da se sramuje svojih političnih prednikov.)

A od kod ta kričeča civilizacijska razlika med Slovenijo na eni strani in Argentino, Bosno in Kitajsko na drugi? Med deželo, ki naj bi bila »prstan Evrope«, in med deželami, ki so kvečjemu njena projekcija ali še to ne? Ali si je to sploh mogoče razložiti?

Nikakor ne drugače kot na način, kakor smo to storili v uvodnem komentarju v to številko Zaveze: da je imel material, iz katerega so bili izdelani slovenski boljševiki, tako specifično ideološko težo, da jim je zagotavljal popolno moralno intransingentnost. V tej izločenosti iz splošno človeškega – v tej zavarovanosti pred splošno človeškim – so v suvereni zapisanosti svojim ciljem sklenili, da bodo tistim, ki so jih pomorili med državljansko vojno in po njej, ubili še spomin. Snov, iz katere so bili izdelani, jih je seznanila s to možnostjo in jih obenem opremila z zmožnostjo to možnost v celoti realizirati: na kraje, kjer so ležali pobiti in pomorjeni, so navalili kiklopske skale molka. To so storili tako, da so vse točke, kjer se oblikujejo mnenja, zavarovali z ljudmi, ki so jih prej zavezali s tajnimi prisegami, ali pa z ljudmi, za katere so vedeli, da priseg ne potrebujejo.

Še besedo o posebni snovi slovenskih boljševikov. Da ta sintagma ne bi ostala prazna metafora, samo besedna iznajdba za pokritje nečesa neznanega in nerazumljenega, zgolj sredstvo za pomirjenje naše zaprepaščenosti, naj opozorim na neko dejstvo, ki bo podobo o posebni snovi fiksiralo v predmetnem svetu in jo tako do neke mere razložilo. George Rendel, britanski veleposlanik pri begunski vladi v Londonu, je nekoč, govoreč o dr. Mihu Kreku in njegovi pozitivni vlogi v okviru begunske vlade, začutil potrebo, da ob tem pojasni, od kod Krek izhaja. Spregovoril je o Slovencih in ob tem izrazil misel, da je ta mali kulturni narod mogoče najbolj katoliški narod v Evropi. Ker vemo, da Rendel tega ni rekel tjavdan, takoj pomislimo tudi, da nam posebna snov slovenske katoliške kulture lahko razloži nastajanje posebne snovi v tistih, ki so se odločili, da izpeljejo boljševiški program in to kulturo uničijo. Zavedeli so se, da bodo morali postati posebni ljudje, če bodo hoteli to[Stran 062]narediti. Od tod njihova posebna snov, kombinacija boljševiškega in španskega prevratnega genija.

Po tej poti Figure 1. Po tej poti Blaža Cedilnik

Kako posebni so ti ljudje morali biti, v kakšno talentiranost politične manipulacije in krutosti so se morali dvigniti, lahko razberete iz prizorov, ki jih v Zavezini rubriki Kako se je začelo razgrinja pred nami Janko Maček. V odtisu, takorekoč v negativu, pa se njihova roka – ali naj rečem njihova duša – kaže na obrazih tistih, ki prihajajo na Kočevki Rog. Sedaj so se stvari začele nekoliko spreminjati, a če se potrudite in poiščete v Zavezinih poročilih fotografije spominskih slovesnosti na Rogu iz časov, ko so sem množično hodile nekdanje Katrce, sedaj stare osemdeset in čez, boste – če imate oči, da kaj vidite – zagledali obraze, ki vam ne bodo dovolili, da se ne bi vprašali: Kaj pa jih je naredilo? Kaj, za božjo voljo, pa je te obraze naredilo? Saj imate katero od teh slik pred očmi, mar ne? Množica pred oltarjem, šest, osem tisoč ljudi, tesno drug ob drugem, obraz pri obrazu, kakor da bi hoteli povedati, da spadajo skupaj, potem pa na njenem obrobju iztekanje te množice v zalive neznanega gozda. To je Kočevski Rog. A kar vam bo ostalo posebej v spominu, bodo obrazi, različni seveda, a hkrati kakor da bi šli vsi skozi neko pokrajino, kjer so gledali iste stvari. In čudno, čeprav na Rog ne prihaja veliko manj moških kot žensk, vam, bogve zakaj, ostane vtis, da ste gledali predvsem obraze žena. Neverjetno, človek pomisli ob tem, ali je to zato, ker imajo ženske posebno pravico biti tam.

Slovensko zaostajanje za ostalim svetom, evropskim in neevropskim, torej ni slučajno, ampak izhaja iz prisebnosti in talentiranosti nosilcev specifičnega totalitarizma, ki se je realiziral na naših tleh. Tudi iz dokumentov, ki jih je boljševikom po sesutju sistema izstavila zgodovina, je izhajalo, z jasnostjo, ki se ji ni bilo mogoče ustavljati, da zanje ni predvidene nobene »pozgodovine« – da jim ostaja samo to, da odidejo; da samo tako, da odidejo, lahko dostojno potrdijo, da se spet podrejajo civilizaciji. In nikjer ne slišimo teh ukazov izrekati v tako ultimativnem tonu kot v Kočevskem Rogu: da je izhod iz tega, kar so bili, samo odhod – da je vsako drugo obstajanje, spričo tega, kar so bili, nedostojno.

[Stran 063]

Kot običajno sem na Rogu že kmalu po osmi uri, a opazim, da so zasedeni ne samo pripravljeni sedeži pred oltarjem, ampak tudi druga mesta v gozdu, ki obetajo nekoliko bolj udobno namestitev za starejše ljudi. Tako za sogovornike nisem v zadregi, čeprav se je dotok obiskovalcev zgostil šele proti deseti. Toda organizatorji so poskrbeli, čeprav o kaki množici res še ne more biti govora, da obiskovalci ne bi bili preveč skušani, če bi se koga polotila želja, da bi priobčil sosedu katero od bolj banalnih reči tega sveta. Rožni venec se, kakor po navadi tudi tukaj izkaže za modro sredstvo. V gozdni prostor se tako naseli ne samo mir, ampak – kako naj temu rečem – tudi nekakšna svetost, ki jo prinaša ritem molitve.

Preden se opravičim prvemu, ki se je namestil na kaki skali, da ga nadlegujem, pomislim, kako fragmentarno je moje prizadevanje. Čez dobro uro se bo tu zbralo tri, štiri, pet tisoč ljudi, meni pa jih bo uspelo ujeti na trak deset, petnajst, največ dvajset. Koliko pretresljivih pričevanj bodo ljudje odnesli domov, ne da bi kdo zvedel zanja. Pomislim, kot rečeno, a vseeno začnem.

Prvi, ki ga pridobim za pogovor, ni nihče drug kot nečak Franceta Kozine, enega od redkih, ki jim je uspelo, da so se rešili iz brezna v Kočevskem Rogu. To je Janez Hočevar in prihaja iz Zamosteca pri Sodražici, kjer živita z mamo, Francetovo sestro Julko (1931), ki jo pripelje sem vsako leto. Letos sta tukaj že dvajsetič. Kaj je vse doživela po tistem junijskem večeru 1945, ko se je v Sušju, kjer sta bila brat in sestra doma, oglasil France (1921) s Karlom Turkom iz Loškega potoka in Jankom Svetetom iz Preserja. Julka jih je prva sprejela in potem dolgo edina vedela zanje. Turk in Svete sta čez nekaj časa odšla naprej, France pa je kmalu dobil novega tovariša, Franceta Dejaka iz Spodnjih Laz, s katerim sta se potem skupaj skrivala dve leti. Potem pa se je ta družba povečala še za enega. To je bil Dejakov brat Lojze, ki je za materino smrt prišel od vojakov na dopust in se ni hotel vrniti. Skupaj so se nato skrivali in srečno reševali iz mnogih nevarnosti. Oskrbovala jih je vseskozi Julka. Njena naloga je postajala vedno bolj nevarna in nazadnje nevzdržna. Nekoč je ribniškemu župniku Zajcu potožila, v kakšnih težavah se je znašla. (»V spovednici so se zmenili«, kakor se je izrazil Janez.) Župnik Zajc se je ponudil, da bo »pogledal, če se da kaj narediti«. In res ni minilo leto, ko so se v Sušju oglasili trije fantje s Koroškega in vse tri odpeljali s seboj v Spittal. Tam je že vseskozi živela druga Francetova sestra, s katero se je France po enem letu preselil v Kanado, kjer živi še danes.

Franc Kozina Novi Slovenski zavezi ni neznan človek, saj sta z njenim tajnikom Stanetom Štrbenkom skupaj služila domobransko vojsko na oklopnem vlaku Grosuplje – Kočevje. Po letu 1990 je bil nekajkrat v Sloveniji, nazadnje leta 2005. Toda obisk Kočevskega Roga na jubilejno leto ga je tako prizadel, da ga je zadela kap in je od tedaj navezan na posteljo v nekem domu v Niagara Falls v Kanadi. Meni pa je v celotni zgodbi vzbudila največje zanimanje gospa Julka in njena napetosti in nevarnosti polna služba pri ohranjevanju treh preganjanih življenj. Kaj vse je morala doživeti! Toda ko sem opazil, da je zagozdena med klopmi pred oltarjem in da bo težko do nje, sem se odločil, da se bom raje kdaj pozneje oglasil v Zamostecu na dolg pogovor.

Trdoživost Kočevskega Roga in njegove vseslovenske možnosti se kažejo tudi v tem, da prihajajo sem vedno novi ljudje, predvsem pa taki, ki jih ne priganja spomin na svoje ljudi, temveč preprosta želja, če ne že občutek dolžnosti, da so kdaj pa kdaj na kraju, kjer so se godile tako neznanske stvari. V teh ljudeh je nekakšen obet, da je prihodnost Roga zagotovljena. To je tista skupina, ki daje upanje. Upanje pa dajejo še posebej tisti, ki prihajajo ne samo kdaj pa kdaj, ampak vedno, se pravi vsako leto brez izjeme. Tako kot Janez Hočevar iz Zamosteca pri Sodražici ali pa Pahuljevi iz Nemške vasi pri Ribnici: oče Ivan, mama Nives in, letos prvič, tudi sin Tomaž. Ivan Pahulje prihaja zaradi deda (1906), ki naj bi bil tu nekje. »Z očetom (1937) sva bila tu vedno.« Izmenjava nekaj misli. »Ali se deda kdaj spominjate?« »Jaz sem bil seveda rojen 1971. Vedno pa vemo in bomo vedno vedeli, da je tukaj.« Oba opaziva, da je letos več mladih. In vendar, dostavim, kaže, da so Slovenci »pogoltnili tudi Hudo jamo«. »Tisti, ki so jo, so jo.« Tisti, »ki so jo«, dodam, »tistim je pomagala medijska in politična javnost, a se vseeno to ne bi bilo smelo zgoditi«. Ko odhajam, se še

obrnem: »Za Tomaža pa zapišite, da bo vedel, kdaj je bil tukaj prvič.«

Jože in Katarina Zagorc iz Mihovice pri Šentjerneju spadata med tiste obiskovalce Roga, ki ne prihajajo sem, ker bi tu bil kateri od njihovih sorodnikov, ampak iz preproste in izvorne želje, da bi bila kdaj na kraju, kjer se je vse to dogajalo. Tudi zato, ker čutita krivico, ki se je tem ljudem godila. Na primer mladim fantom, ki so jih brez kakršnegakoli vidnega razloga že po koncu vojne, se pravi že po maju 1945, prišli iskat in jih odpeljali[Stran 064]neznano kam. Eden, Koretič Pavle, je bil iz Roj, dva, Ivan Bakše (1926) in Karel Kocjan (1927), pa iz Makovice. Zagorec Jože, čeprav se je rodil šele l. 1940, ima lep spomin na Ivana Bakšeta, ki mu je, otroku, naredil leseni skiro. Bil je namreč mizar. Nobeden od izginulih fantov ni nosil uniforme in vsi so bili na meji mladoletnosti, zato je bila v dolini zaprepaščenost nad tem dejanjem toliko večja. Vsi so tudi vedeli za Bakšetovo mamo, ki je veliko hodila okoli oblasti, da bi izvedela, kje imajo sina. Veliko so ji obljubljali, a sina ni bilo. Tudi za njeno hišo je potem obveljalo, kakor mi je potem povedala neka gospa: »Pri nas je bila tista leta ena sama žalost.«

Pogled navzgor Figure 2. Pogled navzgor Blaža Cedilnik

Potem naletim na skupino, pri kateri že na začetku začutim pripravljenost na pogovor. Zato grem in medias res – v sredo reči. Kakšni časi so to bili! To so bili časi, nadaljujem kar sam, ko se je zaostril boj za krščansko Evropo, pravzaprav boj za njeno krščansko kulturo. V Slovenijo so se usmerili trije udarni klini sovražnikov te kulture: fašisti, nacisti in komunisti. Zato imamo pomisleke ob geslu, ki so ga letos v Gdansku skušali uveljaviti Poljaki ob praznovanju dvajsetletnice tako imenovane »okrogle mize«. Začelo se je na Poljskem. »Začelo se je v resnici v Sloveniji«. Skoraj neposredno po 22. juniju in po 16. septembru in po enoletnem boljševiškem terorju. Začelo se je v Sloveniji že leta 1941. Samo v Sloveniji so boljševiki ustvarili stanje, ki je izsililo »kmečko vstajo«. Sloveniji gre ta čast, da se je uprla: lahko se ne bi. Lahko bi jo teroristi omrtvili v vdajo. Začelo se je v Sloveniji. To resnico moramo na vsak način uveljaviti. Če ne bo še naprej tako, da ljudje ne bodo vedeli, za kako pomembne stvari gre. Kako pa bomo živeli brez vrednot, ki nam pred očmi razpadajo? Moji sogovorniki se strinjajo: »Natanko za to gre. Samo opravičiš se na primer, pa je vse v redu. Za nekatere reči pa je opravičilo pač premalo.« Gre predvsem za jezik, pripomnim. Kakšen jezik pa govorimo, če je Kočevskemu Rogu mogoče reči »napaka«? Ali besede še kaj pomenijo? Koliko časa pa bomo s takim jezikom še mogli sporočati drug drugemu, kaj si o svetu mislimo? (Ko te besede zapisujem, dobra dva meseca kasneje, jih imam možnost ilustrirati s svežimi dosežki jezikovnega destruiranja: »katoliški[Stran 065]totalitarizem«, alibična varianta totalitarnega kompleta: »fašizem, nacizem, stalinizem«, strah, da obsodba totalitarizmov v EU izhaja iz tendence po prevladi desnice v evropski politiki. Sedaj je samo še vprašanje časa, kdaj bomo v kakem vodilnem evropskem dnevniku zagledali esej z naslovomUstavite desnico!) Kje je rešitev, se ob tej analizi vprašamo. Vse nas mora začeti skrbeti. Če ne bomo vzeli demokracije zares, smo že sedaj izgubljeni. V demokraciji ni podanikov, v demokraciji smo vsi državljani. Če nehamo biti državljani, se prej ali slej spremenimo v podanike. Demokracija podanikov pa je politični monstrum.

Izza sence pri kapeli Figure 3. Izza sence pri kapeli Blaža Cedilnik

Po tolikih letih »servisiranja« Kočevskega Roga ni prav redko, da med obiskovalci, ki jih tu srečam, zagledam stare znance. Tak je Božidar Cesar iz Bojanje vasi. Sem prihaja zaradi očeta Janeza. Spominja se, kako so, ko je bil še otrok, vsak večer zanj molili. Potem pa jim je prišel nekdo povedat, da ga je videl tukaj – eden od partizanskih morilcev. Baje je oče enemu od tu delujočih oficirjev ponujal denar, če ga reši – da ima zlato, ki mu ga je pripravljen dati, če mu pomaga. Zaman. Kaj se je pred to jamo vse dogajalo, pomislim. Ob tem se oglasi v bližini stoječi človek, tudi Belokranjec: da se je po Beli krajini govorilo o nekom iz Slamne vasi, da je tam srečal brata, pa ga ni rešil – morda ni mogel rešiti. (Čisto lahko si predstavljamo, da ga ni mogel rešiti. A kako je

potem živel!)

Za tem me novo srečanje preseli v kraje pod vidovsko planoto, v Kožljek in Begunje pri Cerknici. Iz Kožljeka je Tone Korenčan, ki so mu leta 1945 ubili tri strice, domobrance iz Rupnikovega bataljona. Vsi so bili v Teharjah. Tam pa je bila tudi njegova mama Turšič Francka in njene tri sestre Marija, Ančka in Pepca; za razliko od treh bratov pa so prišle domov. Leonarda Bonač pa je iz Begunj in prihaja sem zaradi moževega očeta in svojega brata Jožeta Likoviča iz Rakitne (1924), domobranskega desetarja, ki oba, kakor misli, ležita tukaj. (Mnogo jih je, ki še vedno mislijo, da so vojaki Rupnikovega bataljona v Kočevskem Rogu, kar lahko z gotovostjo rečemo, da ni res, ker smo jih videli v Teharjah. Do nedavnega smo tudi mi mislili, da so lahko obležali na Hrastniškem hribu, sedaj pa moramo dopuščati možnost, da so tudi oni v Hudi jami.)

[Stran 066]

S Kožljeka pa je tudi partizan Lado Švigelj, za katerega se po planoti govori, da je po vojni deloval v Škofovih zavodih kot sodnik, a ga po vojni v Kožljeku niso dosti videvali, ker se je večidel zadrževal v zaprtem območju na Kočevskem.

Koliko pametnih ljudi srečujem tukaj, pomislim, ko hodim od posameznika do posameznika, od skupine do skupine – bolj na obrobju množice, da sem čim manj moteč. Koliko treznih in umirjenih sodb je v glavah teh ljudi, me vedno znova obide, ko jih poslušam – a kako to, da so potem državo dobili v roke politični potomci ljudi, ki so se tako brez zadržkov predali zlu, da so mogli uprizoriti Kočevski Rog? Ali so slovenske množice – tudi katoliške – tako ukročene, da se celo v izoliranosti volilnih kabin čutijo nadzorovane? Take misli me obhajajo, ko se pogovarjam z Vehovcem Cirilom in njegovo ženo Zinko iz Šentjerneja. Tudi onadva med žrtvami nimata svojih, ampak prihajata iz čistega sočutja do množice uničenih mladih življenj. Vse odkar sta se vrnila iz Švice, kjer sta že veliko prej kot v »svobodni Sloveniji« lahko brala knjižico V Rogu ležimo pobiti, hodita na Rog in Teharje. V pogovoru se razkrije, da nosita v sebi razveseljivo in važno misel, da »majhen narod ne

more obstajati razen zavestno«. Zaradi raznih eksistenčnih nujnosti so pred njim težje poti, če hoče doseči človeško polnost. Sinovi in hčere majhnega naroda morajo bolj biti, v različnih aspektih te besede, predvsem pa morajo bolj pametno biti. A kakor da Slovenci te zakonitosti nočemo sprejeti

in nositi: »Če smo že tako hrepeneli po svoji državi, bi se sedaj, ko jo imamo, morali obnašati drugače.« Res je, pripomnim. Danes smo že tako globoko v krizi – v vsesplošni krizi – da ne gre več za »bele« in »rdeče«, ampak za Slovence, za državo, za hišo, v kateri živimo. A ko to rečem, že zraste pred nami strma stena boljševiške arogantnosti, ki ne dovoli, da bi sestavili besedilo za mirovno pogodbo po državljanski vojni. Sedaj nam je jasno: nikoli tega ne bodo dovolili. Zato je rešitev ena sama: izvorno demokatične politične sile morajo doseči tako parlamentarno moč, da bodo to legitimno naredile same. Nobene zgodbe nisem slišal v tem pogovoru. Same misli.

Nobene zgodbe tudi ni bilo v pogovoru z znanim vinogradnikom iz Šmalčje vasi pri Šentjerneju. Tudi njega vznemirja kriza, v katero se ugrezamo. Čeprav je vrhunski gospodarstvenik, misli tu predvsem na krizo duha, misli, razuma. Način, kako Slovenci mislimo o sebi, kako se odzivamo na to, kar se nam postavlja na pot, daje vtis, kakor da bi bili pohabljeni. Zdi se, kakor da ne bi bili povsem samostojni. Ali bo morala priti nova katastrofa? Naravno je, da človek na to pomisli, a v resnici je tako, da katastrofe sveta ne rešujejo, vsaj ne dolgoročno. »Potem pa ostane samo Bog.« Potem pa ostane samo Bog, ponovim in obenem pomislim, da so ljudje, ki so tukaj umirali tako, da ne moremo reči, da njihova smrt ni bila mučeniška, tako blizu Središča, da se njihov glas tam gotovo sliši. Potem pa bi bilo tako, mar ne, da bi ponovili to – samo da veliko bolj velikopotezno – kar so že enkrat storili: pred dobre pol stoletja. Ko so rešili narod!

Na koncu pa se znajdem spet v zgodbah. Z eno od njih me seznani gospa Marija (1940) iz Šenčurja pri Kranju. Nekdo je organiziral avtobus za več vasi skupaj in z znanko sta se odločili, da se priključita. Marija posebej zato, ker mora tu nekje biti njen brat Janez Kristanec (1926). Bil je dijak škofijske klasične gimnazije, a po aprilu 1941 ni mogel ali hotel iti domov na Gorenjsko. In ko so stvari tako dozorele, da se je moral tudi on odločiti, se je pridružil protikomunističnim upornikom v Šentjoštu. Na Spodnji Brnik, kjer so tedaj živeli, je prišel redko, a ga je Marija le tolikokrat videla, da se ga dobro spomni. Ve, na primer, da je imel čin. Spomni se tudi, da so, čeprav je bil oče mlinar in mati »samo« gospodinja, doma kupovali knjige in veliko brali. Tudi nanje je imela velik vpliv Ukrajina joka. Maja 1945 so se tudi oni priključili reki, ki je začela teči navzgor proti Koroški: oče, mati, petletna Marija in dveletni bratec. Tja so prišli 9. maja, kmalu za njimi pa še domobranec Janez, ki pa so ga Angleži nedolgo zatem vrnili nazaj. Družina je na Koroškem vztrajala eno leto in pol, potem pa so se na mamino zahtevo vrnili v Jugoslavijo. Ni mogla verjeti, da Janeza ne bo več. »Moramo iti nazaj, da Janez ne bo sam, če le od kod pride.« In niso šli »naprej«, ampak »nazaj«. V

veliko žalost. »Pri nas je bila ena sama žalost. V mojem otroštvu ni bilo drugega kot žalost. Mama je samo jokala in kmalu umrla.« Tu se ni dalo kaj drugega kot molčati. A nazadnje tudi midva končava z mislijo. »Ali je komunizem mogoče uničiti?« vprašam. »Ne, komunizma ni mogoče uničiti, ker je od hudega duha. Ukroti ga samo trpljenje in molitev.« Bolj zase kot za koga drugega mrmram za gospo Marijo, da je res podoba, da komunizma ni mogoče uničiti. A gospa Marija moje besede ujame in pripomni: »Samo s trpljenjem in molitvijo.« Zdelo se mi je prav, da pri tem ostane, in molčim.

[Stran 067]

Čisto zadnji človek, s katerim spregovorim na letošnjem Rogu dve, tri besede, je gospod Jakob iz Hotedrščice. Dajal je vtis nekoliko odmaknjenega in vase obrnjenega človeka. A se je nazadnje le odzval na moje trkanje: »Kakor sedanji svet pelje, je res vse nekoliko žalostno.«

Tedaj pa tudi že pozvoni in od oltarja sem pride glas: »V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Mir z vami.« »In s tvojim duhom,« odgovorimo. Potem vse poteka tako kot mora, v popolnem miru in tišini. Le ko dijakon začne brati evangelij, odlomek po Marku, začne v vrhovih dreves nad oltarjem rahlo šumeti. Ne vem, zakaj, a nenadoma se nam je vsem to zazdelo pomembno.

Nunciju smo hvaležni za njegov govor, jaz osebno pa še posebno zato, da je Oče naš intoniral v recital in ne v petje.

Ko pa sem ob 19. uri odprl televizor za večerna poročila, mi je udarila v obraz ista nesramnost in žaljivost, ki smo jo bili deležni domala vse od leta 1990. Televiziji Slovenija se je zdelo vredno vključiti v svoje poročilo del maše, ki jo je, kot rečeno, bral apostolski nuncij, in odlomek iz njegovega govora. Za kulturni in spominski del po maši, za katerega je poskrbela Nova Slovenska zaveza, s tremi govori odličnih predstavnikov politične in civilne družbe, pa je Televizija Slovenija presodila, da ga je iz politično pedagoških razlogov bolje zamolčati. Niti imen govornikov se ji ni zdelo vredno omeniti. Spet nam je postalo jasno: Petdesetletni molk se nadaljuje. Množica adlatov skrbi za njegovo pokrajino. Ubijanje spomina se nadaljuje.

Bralci Zaveze nam bodo naredili uslugo, če bodo na koncu celotnega poročila o letošnjem Rogu prebrali pismo, ki ga je uredništvo Zaveze pred petimi leti ob neki podobni priliki pisalo odgovorni osebi na nacionalni televiziji. To pisanje bi lahko letos ponovili, a ga nismo, raje z njim še enkrat seznanimo svoje bralce.

Avtor Justin Stanovnik