Slovenska vas po državljanski vojni

S

[Stran 056]

Slovenska vas je lepa. Vsi vemo, da je tako, čeprav bi težko povedali, od kod ta lepota, nekako pa se nam zdi, da je lepa predvsem zato, ker leži, pa naj bo kjerkoli že, v lepi pokrajini. Tudi vas, v kateri se dogaja naša zgodba, je taka. Lepa.

Ena od značilnosti slovenske vasi, tu pa naša vas malo izstopa, so znamenja. Težko bi našli vas, ki nima cerkvice, farne v središču ali pa vsaj kakšne podružne na hribu v okolici. Naša vas je nima, to se takoj opazi, nima cerkve in najvišje iz vasi se ne dviguje cerkveni zvonik, ampak gasilski stolp. Po pripovedovanju domačinov vas nikoli ni imela cerkve, le kapelico, in vaščani hodijo k maši v sosednjo, dobra dva kilometra oddaljeno vas. To je največja posebnost, ki smo jo opazili v tej vasi, če se seveda ne spuščamo v podrobnejše geografske analize, kar vsekakor ni naš namen.

Mi namreč želimo pokazati nekaj drugega. Da je slovenska vas lepa, pravimo tudi zato, ker v njej živijo pošteni in delovni ljudje. Tudi v naši vasi. In kar hočemo posebej poudariti, je to, da je državljanska vojna globoko posegla v življenje teh ljudi. Pokazali vam bomo, kako katoličani občutijo posledice državljanske vojne, kako morajo še vedno braniti svoje prepričanje, kako so še vedno na preizkušnji. Povedali vam bomo zgodbo družine, ki bi lahko živela v katerikoli slovenski vasi, družine, ki še danes nosi breme državljanske vojne, kajti izvor njenega trpljenja izvira od tam. Mogoče boste, ko boste prebrali, kar vam imamo povedati, rekli tako, kot je rekel fant, ki nam je skupaj s svojo družino pripovedoval, kaj je doživel, da ta zgodba res ni nič posebnega, saj so mnogi pretrpeli mnogo hujše stvari. Res je, slovenske katoličane so v državljanski vojni morili. Tega seveda nočemo zanikati, a pripovedovalci naše zgodbe, mlada fanta in njuna mati, v začetku 21. stoletja še vedno občutijo, kako je državljanska vojna razdelila ljudi. Še vedno so odrinjeni in manj vredni zaradi svoje vere in prepričanja, kot sami čutijo. Na tem mestu se nam zdi pomembno povedati, da njihov stari oče, ki je usodno zaznamoval družino, sploh ni bil domobranec, le njihov simpatizer in veren človek. V duhu, kot pravimo, je bil na domobranski strani, čeprav je bila vas večinoma partizanska. In tukaj, se pravi v državljanski vojni, se začne trpljenje družine, ki se občuti še danes in ki bi ga lahko našli, mogoče ne v prav taki obliki, še v marsikateri slovenski vasi.

Globokih analiz res ne bomo delali, saj vseh posledic državljanske vojne ne moremo zajeti v sestavku našega tipa in to tudi ni naš namen, kajti poglobljene raziskave so, kot smo že v drugih sestavkih poudarili, delo za različne strokovnjake. Žal se večinoma spretno izogibajo, da bi nas seznanili s svojimi odkritji.

Pripoved bomo začeli deset let pred drugo svetovno vojno, ko se je v našo vas iz Primorske priselil tridesetletnik s svojo družino, z ženo in sinom. Trije otroci so se rodili kasneje. Čeprav so imeli njegovi starši veliko posest, je kot deveti in najmlajši otrok moral »s trebuhom za kruhom.« Nekaj časa je kot podnajemnik stanoval v neki drugi vasi in se s kolesom vozil okrog poizvedovat, kje bi bili ustrezni pogoji za njegovo obrt, ki se jo je izučil pri očetu. Ko je našel primeren kraj, je kupil poslopje in začel z delom. Ker je bil delaven in varčen, le redko je hodil z vaščani v gostilno, je kmalu začel dokupovati še zemljo in že pred vojno imel nekaj več premoženja kot drugi vaščani.

Sam je rad povedal, da je bil zadovoljen, dokler ni prišla druga svetovna vojna in z njo revolucija: »Deset le je bilo vse v redu, z vojno je postalo vse narobe.« Vaščani so ga pred vojno namreč sprejeli, čeprav je bil tujec in obrtnik, oni pa večinoma kmetje in furmani. Mejnik je bila, povejmo še enkrat, revolucija, ker se ni hotel podredil večini v vasi in je kljub pritiskom branil slovensko tradicijo.

V vasi je bila večina, kot smo že povedali, na partizanski strani. Ker je bil bolj zadržan človek in se ni pogosto družil z domačini ter govoril z njimi o politiki, pa še v cerkev je hodil, se je v vasi kar kmalu vedelo, da je bolj domobranski, čeprav k domobrancem ni nikoli pristopil, saj se je že bližal abrahamovim letom. Poleg tega je še čutil posledice rane, ki jo je dobil na fronti med prvo svetovno vojno. Z domobranci v sosednji vasi je bil v stiku samo, ko je včasih prespal pri njih, saj se je bal ostajati doma, ker se je po vasi začelo na glas govoriti, da ga je treba odstraniti. Njegova žena pa je bila bolj zgovorna in je večkrat v vasi klepetala z ženami in kaj rekla čez partizane. Samo na osnovi opisanega so družino začeli izločati in sovražiti. Nekega jutra se je na kmetiji celo pojavil znak črne roke, s čimer so – seveda popolnoma v nepravilnem kontekstu – hoteli pokazati, da je ta hiša domobranska in da bo, kot smo[Stran 057][Stran 058] zapisali, z gospodarjem enkrat treba opraviti. A tega niso storili, čeprav so mu večkrat grozili, kakor tudi njegovi družini. Takoj po vojni se je šel skupaj z edinim somišljenikom v vasi, ki mu je vso pot govoril: »Boš videl, tja greva, nazaj pa naju ne bo več«, javit v sosednjo, nekaj kilometrov oddaljeno vas. Oba sta se vrnila, naš človek zato, ker so mu rekli, da ga bodo kot obrtnika še potrebovali, sam pa misli, da ga je rešil neki znanec. Obrt so potem zaplenili, in sicer tako, da je družina v hiši še lahko stanovala, ni pa smela uporabljati svojega orodja. Njegova žena, tudi že pri petdesetih, pa je bila štiri mesece skupaj z znanko iz sosednje vasi zaprta v Šentvidu pri Ljubljani, čeprav je imela doma štiri otroke, od katerih je bil najmlajši star komaj štiri leta. Ta najmlajši fantek, ki je po vasi taval in iskal mamo, je še dolgo trpel duševne posledice obdobja, ko je bil brez mame.

Znamenje Figure 1. Znamenje Simon Dan

Vojno so vsi preživeli, oče in mama sta se vrnila domov, zato sami pravijo, da njihova zgodba ni nič posebnega. Mi pa vseeno mislimo drugače, kajti po vojni se je nadaljevalo zasmehovanje in poniževanje, ki traja še danes. Postali so črna ovca in najmlajša člana družine, danes še srednješolca, to še občutita, tako kot je nekoč občutil njun praded, ki je do konca življenja imel težave z vaščani, a je rad povedal: »Vse sorte sem videl in doživel, vere pa nisem zapustil.« Včasih je bilo tako hudo, saj so ga v vasi obtoževali vsega mogočega, tudi po sodiščih, da je enkrat celo vprašal duhovnika, ali naj ostane v vasi ali naj gre stran. Duhovnikov nasvet, naj vendarle ostane, je bil odločilen in tako je ostal. Ko je šel nekoč, že mnogo let po vojni, od hiše proti gozdu, ga je srečala sosedova punčka in hitela pripovedovat ženskam, ki so plele na njivi: »Glejte ga, ta pa nese hrano domobrancem.«

Tukaj, se nam zdi, je treba marsikaj razmisliti, predvsem to, v kakšnem duhu so ljudje vzgajali svoje otroke in jih še vzgajajo, kajti še pred desetimi leti so mame v vasi govorile svojim otrokom, da se ne smejo igrati s fantoma, pravnukoma človeka, katerega zgodbo opisujemo, ker da so pri njuni hiši za Nemce.

Da se je poniževanje in zasmehovanje dogajalo na vsakem koraku, bi lahko ponazorili še z drugimi primeri, a naj bo dovolj zgovoren dogodek, ki se je pripetil enkrat v šoli. Ko je mama, žena gospodarja, na začetku šolskega leta pospremila, kot je bila navada, otroka v šolo in je bila po proslavi pogostitev, so ji rekli: »Zate pa ni klobase, saj vemo, iz katere hiše si.«

Nekaj let po vojni, so začeli za to družino, kot bomo še videli, uporabljati besedno zvezo »iz te hiše.« To je seveda pomenilo iz domobranske hiše, iz sovražnikove hiše, iz hiše, ki ne sodi v vas. Ta hiša pa je vsa leta živela in še vedno živi očetov stavek: »Vere pa nisem zapustil.« Ta stavek je bil tako močan, da so otroci, vnuki, vnukinja in pravnuka zaslišali njegovo nadaljevanje: »Tudi vi je ne smete zapustiti.« In ostali so zvesti očetu in veri.

Nadaljevali bomo z neko drugo zgodbo. Z družino sina človeka, o katerem smo govorili do sedaj, rojenega deset let pred vojno, in njegove najstarejše hčerke. Ostal je na domačiji, in ker je bila obrt zaplenjena, se je moral izučiti drugega poklica. Tako je lahko samo opazoval, kako propada to, kar

si je njegov oče, junak prvega dela naše zgodbe, s trudom pridelal.

Tudi za njega se je po vasi govorilo, da ni nič vreden, in celo, da je hudoben. Poročil se je z dekletom, ki je bila rojena v zelo domobranski vasi, in se živo spominja prizora v cerkvi prvo nedeljo po koncu vojne: moška stran je bila prazna, bilo je samo nekaj otrok in starcev. Kmalu po poroki se je tudi zanjo začelo govoriti, da ni nič vredna in da je ‘iz tiste hiše’. Spominja se, da so jo ženske iz vasi, ko so jo srečale, ogovorile: »Ti si pa tista, ki ni nič vredna,« »Zakaj pa si prišla v našo vas?« Praviloma je taka poniževanja mirno prenašala, enkrat je pa vendarle zabrusila: »Saj sem se morala priženiti k vam, saj v naši vasi ni nobenega moškega več.« Sprašujemo se, če so vaščanke ta stavek sploh razumele.

In zdaj pride najpomembnejši del – to, kar vam zares želimo povedati. Če do tukaj lahko razumemo – če se seveda zelo trudimo in si dogodke nekako, čeprav s težavo razložimo, sedaj ostanemo brez besed. Družina, ki so jo izločili sredi vojne, je v vasi še vedno izločena. Več kot šestdeset let po koncu vojne so ljudje, ki so vnuki in pravnuki prvotnega gospodarja, še vedno ‘iz tiste hiše’.

Vnukinja, gospa, ki je komaj prestopila štirideseto leto in njena sinova, oba srednješolca, so še vedno ‘iz tiste hiše’. Zdi se, da danes največje breme nosi prav vnukinja, ki še vedno živi na domačiji in se že vse življenje spopada s tem, da je iz hiše, ki po mnenju vaščanov ne sodi v vas. Začelo se je že v osnovni šoli, ko se sošolci in sošolke niso smeli družiti in igrati z njo, kajti doma so slišali o njej marsikaj, niti sama ne ve, kaj vse so jim starši govorili. Če kdo ni bil doma poučen o njej, pa je dobil lekcijo v šoli, kajti učiteljica ji je stalno ponavljala: »Saj ni čudno, da nič ne znaš,[Stran 059] saj vsi vemo, čigava si.« Čeprav se je trudila in učila, nikoli ni imela dobrih ocen. Najmočnejši spomin, ki jo veže na šolo, je ta, da so ji dali vedeti, da ni nič vredna. Spomni se dogodka, ko je med poukom gledala skozi okno, kar med učenci ni nič kaj nenavadnega, saj so učenci, ki gledajo skozi okno, bolj pravilo kot izjema, in ji je učiteljica rekla: »A spet ti ne poslušaš. Pa saj vemo, iz katere hiše si.«

Kmet in njegova čreda – in njegova cerkev Figure 2. Kmet in njegova čreda – in njegova cerkev Simon Dan

Ko je nekoč v šolski spis napisala, da so šli za praznik vseh svetih k maši, je dobila oceno nula. Za otroke iz ‘takih hiš’ je torej obstajala ocena nula. Nula, ki si jo je majhna deklica čisto enostavno razložila: »Ti si nula, ti si nič, nič nisi vredna.«

Ne vemo točno, s kakšnimi občutki je po takih dogodkih hodila domov, na drugi konec vasi, vedno izločena iz skupine sošolk, ki so hodile skupaj in si imele, kot je za deklice značilno, mnogo povedati. Tudi če niso govorile o njej, se ji je zdelo, da ji pripravljajo nekaj slabega. Kajti te deklice, težko si predstavljamo, so jo včasih celo pljuvale in ji govorile, da jo bodo ubile. Spomni se, da je šla nekoč od maše in so jo sošolke, ki so prav tako prihajale od maše, počakale za nekim vogalom in glasno ponavljale: »Danes jo bomo pa res ubile, danes pa res.«

Da je ‘iz tiste hiše’, je zvedela še velikokrat in marsikje. Nekoč, ko je šla urejat dokumente za nekega sorodnika na center za socialno delo v Ljubljano, jo je uslužbenka prijazno sprejela, ko pa je odprla mapo z njihovimi podatki, je rekla: »Vi ste pa iz ta bele hiše,« in konec je bilo upanja, da bi karkoli uspešno uredila.

Še danes nikoli ne ve, kdaj ji bo kdo v vasi kaj očital ali jo česa obtožil. Še vedno ji rečejo, pa naj teče beseda o čemerkoli, da je bil njen oče »en usran domobranec« ali pa celo »ti si nič od nič«.

Če ne bi bili nekoč sami priča takemu govorjenju, skorajda ne bi verjeli.

Nedolgo nazaj jo je neka gospa celo ovadila na policiji, da jo je fizično napadla, kar lahko potrdijo priče iz vasi. Ker je policist res hotel povprašati priče, ki jih seveda ni bilo, je ovadbo umaknila.

Vse meje kakršnegakoli okusa pa presega dejstvo, da je vaščanke niso zapisale v vrsto za čiščenje in krašenje cerkve. Ko je vprašala, zakaj ni uvrščena na seznam, misleč, da je po pomoti izpadla, je izvedela, da ima že tako preveč dela in ni potrebno, da skrbi še za[Stran 060] cerkev. Tukaj tudi mi ostanemo brez besed. In tudi ko nam pove, da ob veselicah v vasi samo njihovo dvorišče služi za parkirišča, stranišča, prostor za vpitje do jutranjih ur in da je fasada hiše večkrat popisana in porisana. To hišo si izbirajo za huliganska dejanja, ker je še vedno ’tista hiša’.

Si moremo predstavljati, da se take stvari dogajajo samo zato, ker je bil po mnenju vaščanov njen stari oče pred šestdesetimi leti »en usran domobranec«, kot ji še vedno govorijo. Redko kdo, ki ji danes to očita, je poznal njenega očeta. Mlajša generacija je poučena samo z ustnimi viri, ki pa so v našem primeru zelo, zelo učinkoviti in seveda, kar ste sami ugotovili, izhajajo iz starega sovraštva.

Že kot majhna punčka se je začela spraševati – kar se sprašuje še danes – kaj je naredila, da je nihče ne mara. Take misli, kot pravi sama, so ji popolnoma uničile samozavest in dolgo se ji je zdelo, da je manj vredna, da je drugačna, da je nekakšna »črna ovca«. Šele pred leti je spoznala, da ona ni ničesar kriva in tudi ne obsoja ljudi, ki ji delajo krivico. Sebe je redko zagovarjala, po navadi se je umaknila in tiho trpela, pri sinovih pa je našla korajžo, da jih je marsikdaj branila. Ko je bil najstarejši v osnovni šoli po krivem obtožen, da riše po klopeh kljukaste križe in je učiteljica predlagala za kazen premestitev v drugi razred, je šla in ga prepisala v drugo šolo. To je res precej pogumno dejanje, ki ga marsikdo ne bi zmogel. Zakaj je bil obtožen ravno njen sin, ne moremo vedeti, saj takrat tudi učiteljica ni vedela povedati, ker ga nihče ni videl pri risanju, sklepamo pa lahko, da se ga je še vedno držalo, da je ‘iz tiste hiše’, saj se celo sosedovi otroci, kot smo že povedali, niso smeli igrati z njim, ker da so njegovi za Nemce. Kot osnovnošolec tega verjetno ni razumel, danes pa ve, da sovraštvo do njegove družine izhaja še iz vojne in tudi iz tega, da hodijo v cerkev. Brata sta skorajda edina v vasi, ki po birmi nista opustila krščanskega življenja in zato mislita, da bi ju vrstniki nekako sprejeli, če ne bi več hodila k sveti maši. Prav pri tej misli smo začutili, da imata fanta v sebi nekaj več kot večina mladih, s katerimi smo se kadarkoli pogovarjali. Zelo nas je namreč pritegnilo in bi radi, da tudi vi še enkrat preberete stavek, v katerem povesta, zakaj ju vrstniki v vasi ne marajo: »Nekako bi naju sprejeli, če ne bi več hodila k sveti maši.« Večkrat sta nam to povedala in nikoli nista uporabila besedne zveze »hoditi v cerkev«, ampak vedno »hoditi k sveti maši.« To nam mora dati misliti, če ne že kar premišljevati. Nenavadno in z naše strani zelo pohvalno je tudi, da ne le bereta Zavezo, ampak poskušata uvodnike razumeti, kar sta dokazala v pogovoru z urednikom.

Opazili smo tudi, da sta brata taka, da se ne dasta in se branita in povesta svoje mnenje tudi tam, kjer bi bila večina od nas tiho. Svoje prepričanje sta morala največkat braniti v šoli, tako svojo vero kot svoje pravilno poznavanje polpretekle zgodovine. Že v osnovni šoli nista bila tiho, ko se je učiteljica nekaterim učencem čudila, kako da lahko verjamejo pravljicam, ki jih slišijo pri verouku. Poslušati sta morala celo to, da sta preinteligentna, da bi zahajala v cerkev.

Ko smo zapisali, da povesta tudi kaj takega tam, kjer si mnogi ne bi upali, smo imeli v mislih dogodek, ko je eden od naših fantov v srednji šoli učitelju rekel, da je žalosten, ker je v delavnici še vedno na steni slika diktatorja – Tita. Moramo priznati, da je to kar veliko dejanje. Učitelj, ki slike sicer ni takoj snel, kasneje pa vendarle, mu je odgovoril, da še nikoli ni pomislil o Titu na tak način. Lahko bi rekli, da je v tem primeru učenec učil učitelja.

Čeprav sta bila vedno v manjšini, sta ostala zvesta duhu, ki ga je v njihovo hišo prinesel njun praded, ga ohranil ded in njuna mati.

Da je njihova hiša popolnoma izločena iz vasi, priča tudi dejstvo, da je nedolgo nazaj izšla monografija o vasi in sosednjih vaseh, kjer je opisana ali vsaj omenjena vsaka večja kmetija in vsaka rodbina, samo ’tista hiša’ je izpuščena.

Na tem mestu ne gre drugače, kot da si zastavimo vprašanji, kaj je naredila ideologija s slovenskim človekom in kaj imajo v sebi nekateri ljudje, tudi ti iz naše zgodbe, da so ohranili in še vedno ohranjajo vrednote?

Predvidevamo, da se vam bo zdelo, da stavek, ki ga dodajamo in vam ga prepuščamo v razmislek, nikakor ne sodi v napisano zgodbo in da smo z njim popolnoma zgrešili tematiko. Mi pa smo našli zelo simbolično povezavo, predvsem z našo gospo in njenima sinovoma.

Pred kratkim nam je neki profesor z neke slovenske katoliške gimnazije ves začuden dejal:

»Vi si pa kar upate dijake voziti v Rog. Dobri ste.«

Avtor Urška Eniko