Dragi prijatelji, dragi romarji!
Na svetih tleh »slovenskega velikega petka« vas prav lepo pozdravljam še v sklepnem delu današnje slovesnosti. V Kočevski Rog vedno prihajamo z bolečino. Zamolčani, prezirani, izbrisani, žaljeni, drugorazredni – to je naša resnica; taki so naši spomini, ki vedno znova bolijo. Pri vsakem novem grobišču srce zadrhti in sprašuje: je morda tu moj oče, … ?
Kdaj bo odkritih dovolj grobišč in koliko še bolj grozljivih najdb je potrebnih, da bo slovenski narod res v globini srca začutil to veliko trpljenje, sklonil glavo pred neštetimi razbitimi družinami in pred tako veliko narodovo izgubo? Za lažjo in sprenevedanjem bo prišla resnica, ki je ena sama, strašna, sedemkrat zazidana.
Iz spoštovanja do naših mučencev bomo tiho, brez ploskanja spremljali posamezne nastope in na koncu zapeli pesem Moja domovina.
Najprej bodo zapeli pobiti domobranci – Doberdob.
Figure 1. Govori Marija Zgonc Blaža Cedilnik