Borut Pahor, ki že dolgo razglaša, da bo vojne zakone spreminjal s širokim družbenim soglasjem in pri tem prenehal z delitvijo na naše in vaše, je pred dnevi v državni zbor poslal dva predloga za spremembo Zakona o vojnih grobiščih in Zakona o žrtvah vojnega nasilja.

Razlika med sedanjima zakonoma in predlaganimi spremembami je ta, da prvotna zakona – ki ju je že davno sprejela ista politična opcija – ne poznata revolucije in njenega nasilja, predloga za spremembo teh zakonov pa sta po mnogih letih spregledala in priznavata medvojno in povojno revolucionarno nasilje. To pa je tudi vse!

Zakonski noveli priznavata revolucionarno nasilje, nič pa ne vesta o revolucionarjih – nasilnikih. Revolucionarno nasilje je najbrž prišlo – od nekod z neba, morda tako kot toča. Status žrtve vojnega nasilja novela priznava samo tistim prizadetim od revolucionarnega nasilja, ki se temu nasilju niso upirali in mu niso nasprotovali ali se mu niso mogli upirati (otroci). Tisti, ki so se revolucionarnemu nasilju upirali ali mu nasprotovali, po Pahorjevi noveli ne morejo imeti statusa žrtve vojnega nasilja, ampak so označeni za »sodelavce okupatorja«. Kot »sodelavci okupatorja« tudi vojaki, ki so jih umorili revolucionarni nasilniki, ne morejo imeti vojaških grobov.

Revolucionarjev – nasilnikov zakonski noveli ne poznata in ne izključujeta, zato imajo lahko status žrtev vojnega nasilja in vojaška grobišča. Pahorjeva boljševiška pravičnost!

Tudi po novem Pahorjevem zakonu bo prepovedano čaščenje in slavljenje »sodelavcev okupatorja«, t. j. tistih, ki so se upirali ali nasprotovali revolucionarnemu nasilju, ne bo pa prepovedano čaščenje in slavljenje revolucionarnih nasilnikov. Nič čudnega, saj je tak zakon povsem v skladu s Pahorjevim in Turkovim javnim čaščenjem in slavljenjem nasilnika nad nasilniki, vrhovnega poveljnika vseh naših morilcev, maršala Tita.

Čeprav torej zakonski noveli priznavata revolucijo in revolucionarno nasilje med drugo svetovno vojno in po njej, kar bo mogoče s pridom kazati Evropi in svetu, je vse drugo ostalo v okviru Pahorjevega širokega partijskega soglasja. Revolucionarni nasilniki so obdržali vse svoje privilegije in položaje, tudi status žrtev vojnega nasilja in posmrtne slave ter časti vojaškega groba, nasprotniki nasilja in žrtve revolucionarjev pa so kot »sodelavci okupatorja« še naprej izključeni tako iz statusa žrtev vojnega nasilja kot iz posmrtne časti in pravice do vojaškega groba.

Bistvo predlaganih novel dveh vojnih zakonov je torej zakonsko utrjena ideološka delitev živih in mrtvih Slovencev! Začinjena z lažnimi zagotovili predsednika vlade! Bravo, Pahor! Sedaj je na vrsti vaša druga obljuba, da boste vojne zakone sprejeli s preglasovanjem. To bo še lažje kot streljanje otrok, deklet in zvezanih vojnih ujetnikov. Tudi pred 15 leti je bilo tako.

Ko so se komunisti, prenovitelji oziroma »listje« preimenovali v socialdemokrate, sem zapisala, da so zamenjali preteklost oziroma zgodovino stranke. Kakor je to po eni strani res, se mi po drugi strani beseda oziroma izraz ni zdel čisto pravi, ni mi bil všeč. Pa nisem našla izraza, ki mi je bil tako rekoč na jeziku, kot pravimo. In tako je ostalo. Ampak tisti hip, ko je bila Zaveza pri tiskarju, tisti hip mi je beseda padla z jezika – menjava telesa, menjava duha. Spomnila sem se tudi slovenskega pregovora: Volk dlako menja, čudi pa ne. Komunisti so že nekajkrat zamenjali telo, preteklost, zgodovino, dlako, čudi pa ne. Tako je torej bilo s to besedo, s tem izrazom. Rekla sem si: ga bom pač prihodnjič uporabila. Ampak prihodnjič je čez tri mesece ali več, če pride kaj vmes.

Ampak je že tako, če kovanca ne pobereš sam, ga bo pa kdo drug, in tako se je zgodilo tudi s tem izrazom. Uporabil ga je Boštjan M. Turk v eni od svojih kolumn, ki jih, mimogrede povedano, z največjim užitkom prebiram. Ne samo tokrat, večkrat imam občutek, da mi snema besede z jezika, pa ne samo on, tudi marsikdo drug. Takrat sem malo jezna sama nase in si pravim: Vidiš, ker nisi sama zapisala tega, je napisal nekdo drug. Včasih sem pač lena, ne ljubi se mi pisati na papir, če ni računalnika pri roki, včasih pa zares tudi papirja ni. In misli in besede, ki takrat kar lijejo iz mene in bi jih bilo treba samo prestreči na papir, diktafon ali najbolje računalnik, se kar nekam izgubijo in se nikoli več ne vrnejo k meni. Pač pa gredo k nekomu drugemu in ta jih pa zapiše. Sama imam lahko le zadovoljstvo, da so se najprej ponudile meni. In če jih nisem izkoristila oziroma uporabila, sem sama kriva, da so potem odšle drugam.

Naj se vrnem nazaj. Menjava telesa je ena plat medalje oziroma ena značilnost komunistov ali kakor koli se že sedaj imenujejo. Kajti ni rečeno, da se bodo vedno imenovali tako. Okoliščine se bodo spremenile in spet bodo[Stran 092] prilagodili ime in dlako (čudi pa ne). Druga pa je nekakšno skupno mišljenje ali somišljenje, kakor mu sama pravim in je značilno za komuniste alias … … socialdemokrate. Ko so bili še zaresni komunisti, se je temu reklo: biti na liniji. Vedeli so, katere besede in besedne zveze so prave, kako jih je treba uporabljati, uporabljati kar naprej, da so se vtisnile v možgane ljudi, posebej takih, ki so zadovoljni, če kdo misli namesto njih. In če jih je kdo kaj vprašal, so brž našli ustrezno (ali pa tudi neustrezno, važno je bilo, da je prava) in bili so na liniji, kar jim je prineslo določeno ugodnost. Tako je komunistom prav to skupno mišljenje ali somišljenje, uporaba istih besed, parol, ali ker so bili na liniji, dalo posebno moč. Mi ostali pa smo bili razdrobljeni, razmišljali smo vsak po svoje, uporabljali vsak druge izraze, kajti ni nam bilo dano, da bi svoje misli izmenjavali, izostrovali na raznih seminarjih, simpozijih, na šolanju v kakšnem drugem kumrovcu in pa kasneje v medijih in se na ta način združevali v nekakšno skupnost, nekakšno občestvo, ki bi imelo moč. Potem bi tudi naše besede uporabljali ljudje, ki ne razmišljajo sami. In če bi bilo takih občestev več, bi imeli pluralnost, bi imeli demokracijo. Tako pa smo imeli eno samo tako skupnost, ki je imela zaradi tega neznansko moč, absolutno oblast, diktirala je vse po spisku, skratka, bila je diktatura. In kot taka, je imela v rokah vse ravni družbe, vsa področja človekovega udejstvovanja začenši z vrtcem in šolo, pa seveda medije in kapital in službe in šport in zabavo, sploh vse.

Figure 1. Poslanci sprejemajo Deklaracijo o osamosvojitvi – Ali so mislili isto?Tadej Bratok

Sedaj so se stvari nekoliko spremenile. Pravzaprav se spreminjajo. Poraja se drugo občestvo, ki izgleda kot nasprotnik prvega in še vedno edinega zveličavnega, kajti še vedno ima v rokah vse tisto od prej. Večina vrtcev in šol je še vedno v njihovih rokah, učitelji so še vedno na njihovi liniji, tako da vzgajajo njihov podmladek. A počasi kljub nasprotovanju se pojavljajo tudi drugačne šole in tudi drugačni učitelji. Večina medijev je še vedno v njihovih rokah oziroma v rokah njihovih dedičev, večina novinarjev je še vedno družbeno-političnih delavcev. Vendar se pojavljajo mediji, kjer si lahko tudi mi izmenjavamo misli in počasi ustvarjamo polje za somišljenje, kajti somišljenje je mogočna in močna beseda. Kakor me malo pojezi, kadar preberem kak članek, pri katerem imam občutek, da mi je avtor snel besede z jezika, mi ukradel misli,[Stran 093] sem po drugi strani zadovoljna, ker nas je čedalje več. Ki mislimo enako. Ki smo ves čas tako mislili, a vsak zase. Vsak v svojem kotu ali v svoji majhni združbi. Ki smo pokončni, zvesti svojemu prepričanju, ki imamo vest in srce in dušo, ki ne menjamo ne telesa, ne dlake, ne duha.

Prvotno občestvo (beri komunisti ali kakor se jim že ta trenutek reče; sicer pa imajo več imen) pa se stalno spreminja. Najbrž prav zato, da bi ustvarili iluzijo demokracije in pluralnosti. Kar zaboli me, ko vidim, da je veliko ljudi, ki teh menjav ne spregledajo, čeprav skušajo biti v stilu salta mortale. Nasedejo neki čisto novi stranki, s čisto novimi kadri. Pa vendar bi morali videti, da so to isti volkovi, ki so si nadeli ovčje ali kakšne drugačne kožuhe, njihova čud je pa ostala. Da so to stara, dobro znana telesa, ki niso zamenjala duha. Kako lahko nasedejo nekemu Golobiču, ki naj bi prinesel svež veter in drugačno obnašanje v politiko?

Torej, kot sem rekla. Treba je izgraditi to drugo občestvo do take mere, da bo obvladalo somišljenje, da bo počasi vsaj na tem polju postalo enakovredno, enako močno, a bistveno drugačno kot tisto, ki je izšlo iz komunizma. Veseli me, kadar srečam človeka, ki ga prej nisem poznala, pa se pogovarjava, kot bi se poznala že vse življenje. Dopolnjujeva si stavke, eden drugemu izostrujeva misli. In takih ljudi srečujem vedno več. Da se ne bomo napak razumeli: ne misliva enako, saj sva dva različna človeka z različnimi znanji, vedenji in izkušnjami. Ampak najin pogled je uprt v isto smer. In pripravljena sva poslušati drug drugega. In pripravljena sva sprejemati argumente od drugega. In to je moje upanje za prihodnost. Zelo svetla luč na koncu dolgega, temnega tunela.

Ob ustavitvi kazenskega postopka proti škofu Rožmanu

Zanimivo je bilo opazovati, kakšni so bili odzivi znanih ljudi, strank in organizacij, ko je po dolgoletnem sodnem mrcvarjenju in zavlačevanju nižjih sodišč končno Vrhovno sodišče RS sodbo proti škofu Rožmanu in ministru Kreku 1. oktobra 2007 razveljavilo in je nato Okrožno sodišče v Ljubljani 10. aprila 2009 kazenski postopek ustavilo. Odzivi na popolno izgubo te najhrupnejše in politično najbolj izkoriščane in zlorabljene sodbe povojnega revolucionarnega pravosodja, odzivi na uničenje najbolj obetavne in v času ponovnega vzpona komunistične oblasti in ideologije najbolj potrebne obsodbe so vredni obširne obdelave in obsežnega poročila. Takšnega časa in prostora tukaj nimamo. Zato bomo skušali prikazati samo nekatere reakcije tako prizadetih kot tudi neprizadetih, ki pa hočejo veljati kar za javnost in stroko.

Prizadeta Ljubljanska nadškofija se je na razveljavitev sodbe oktobra 2007 navzven dobro odzvala s tiskovno konferenco in z odločno javno izjavo nadškofa Alojza Urana, čeprav se je ta dotikala bolj sodnega postopka kot osebnosti škofa Rožmana. Znotraj Cerkve pa ni bilo opaziti kakšnega posebnega veselja ali hvaležnosti: nobene slovesne zahvalne maše, devetdnevnice ali druge pobožnosti, nobene pridige ali predavanja, še nujno potrebnega kratkega obvestila vsem vernikom po župnijah nekdanje Rožmanove škofije ni bilo. Tudi na Teološki fakulteti se ni zgodilo nič posebnega. Niti drugega kipa poleg Erlichovega na fakultetnem dvorišču nismo dočakali. Nasprotno, v dveh letih med razveljavitvijo sodbe in ustavitvijo postopka je bila v okviru slovenske Cerkve edina prireditev o škofu Rožmanu znani forum v Lovranu. Tam pa so predvsem ugajali nasprotnikom sodne razveljavitve in kot nadomestilo za razveljavljeno sodbo poskušali uveljaviti duhovno in moralno obsodbo škofa Rožmana z oznovskim »pastirskim pismom«, podtaknjenim njegovemu nasledniku škofu Antonu Vovku.

Še manj so se v slovenski Cerkvi ukvarjali z ustavitvijo kazenskega postopka proti škofu Rožmanu in z njegovo dokončno rehabilitacijo. Čeprav gre za veliko zmago škofa Rožmana, njegove resnice in pravice, tudi resnice o slovenskem odporu proti boljševiškemu napadu, zlasti pa za skoraj neverjeten dvig slovenskega pravosodja, slovenske demokracije iz mlakuže gnijočih ostankov boljševizma, so cerkveni ljudje ostali vidno zadržani, skoraj brez besed. Nobene visoke besede, nič o osebnosti in delu škofa Rožmana, nič o njegovi vrnitvi, le nekaj besed o postopku in še to na nižji ravni. Kot da bi ta uspeh bil nekako v nadlego, kot da ne vedo, kaj bi z njim. Tudi znotraj slovenske Cerkve se ni zgodilo nič niti v ljubljanski nadškofiji, kot da bi šlo za neznanega tujca, za katerega zadošča časopisna novica. Ustavitev postopka je imela malo odmeva tudi v laičnih katoliških krogih doma in v tujini. Kot bi pričakovali nekaj bolj grmečega, slavnostnega in bi bila dejanja pravosodja preveč vsakdanja.

Mnogo hitreje in bolj prizadeto se je na zadnje sodne odločitve odzvala škofu Rožmanu in Cerkvi nasprotna stran, predstavniki, zagovorniki in prijatelji totalitarne oblasti, ki je Rožmana obsodila. Z grozo so dojeli, da je ustavitev kazenskega postopka proti škofu Rožmanu usodno izmaknila temeljni kamen velike boljševiške laži o narodnem osvobodilnem boju. Zato so pohiteli, da bi na vse načine, tudi z neresnicami, zmanjšali pomen te ustavitve, nastalo praznino pa zapolnili z novimi lažmi in obsodbami.

Med prvimi se je 18. 4. 2009 razpisala novinarka Ranka Ivelja, specialistka za cerkvene zadeve pri časopisu Dnevnik. V dolgem članku pod naslovom »Škof Rožman: svetnik, zločinec, človek«, se prizadevno trudi na vse načine zmanjšati pomen škofove sodne rehabilitacije. Pravi, da bi bil Rožman pravno polno rehabilitiran samo, če bi »sodišče odločalo o njegovi krivdi ali nedolžnosti«, česar pa ni storilo. Ne ve, da sodišče po zakonu lahko odloča samo o krivdi, nikoli o nedolžnosti. Sodišče lahko odloči, da je obdolženec kriv, ali pa obtožbo zavrne. Nikoli ne more odločiti, da je obdolženec nedolžen.

Novinarka poudarja, da je sodišče postopek ustavilo »zaradi različnih dejstev«. Od teh dejstev omenja samo obdolženčevo smrt, molči pa o daleč najpomembnejšem dejstvu, da je[Stran 088] državno tožilstvo še pred sodno odločitvijo umaknilo obtožbo za vse vojne zločine, torej za najtežji del obtožbe. Ni je umaknilo iz formalnih razlogov, ampak zato, ker »teh dejanj in vzročne zveze s konkretnimi posledicami ni moč dokazati«, kot je izrecno zapisano v izjavi tožilstva in tudi v sodnem sklepu. Ne gre torej za »formalno« ustavitev, ampak za vsebinsko presojo državnega tožilstva in za umik obtožbe, ker za večji del obtožbe ni nobenih dokazov. To pa pomeni, da dokazi in argumenti komunističnega sodišča ne zadoščajo niti za resen sum, kaj šele za obsodbo. Dnevnikova specialistka tega ne pove, očitno ji tega tudi njeni »znani pravni strokovnjaki«, na katere se sklicuje, niso povedali. Na njihovo srečo jih ni imenovala.

Figure 1. Pripravljajoč se na pohod proti svojemu narodu

Za preostali del obsodbe, ki govori o nedovoljeni kolaboraciji, Ranka Ivelja pravi, da »tako in tako ni pomembna«, čeprav Rožmanu tudi to srdito očitajo že čez 60 let. Ali s tem poskuša omalovaževati pomen sodne ustavitve postopka? Čudno pa se bere tudi njeno nadaljevanje, da »Rožmana zanjo sploh niso obtožili«, čeprav naj bi bila kazniva po 3. členu tedanjega Zakonu o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo, ampak so »Rožmana po vojni obtožili le za vojno zločinstvo«. V resnici je bil škof Rožman obtožen in obsojen prav po 3. členu ZKLD, ne samo za vojne zločine iz 3. točke, ampak tudi po 4. točki (strani od 12 do 16 sodbe), ki govori o vojaški kolaboraciji in ne o vojnih zločinih. Ali sodbe, ki jo obravnava, ni videla?

Novinarka pa ne pozabi poudariti, da Rožman sedaj velja za nedolžnega samo s pravnega vidika. Pravo in sodišča pa za boljševike nikoli niso bili pomembni, zanje je vedno bila odločilna samo politična volja in sodba partije, sodišče je moralo tej slediti brez ugovora, kot izrecno določa zloglasni 28. člen njihovega Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe. Zato tistega, ki bi pravno rehabilitacijo škofa Rožmana poskušal vzeti zares, novinarka vnaprej obtoži kar za »instrumentalizacijo škofa Rožmana«. Zelo komunistično!

Na vrtiljaku, ki se mu po zapisu Ranke Ivelja reče instrumentalizacija škofa Rožmana, je po njenem mnenju poleg izvršilne oblasti trinajst let »bolj ali manj vneto krožila tudi sodna oblast«. Sodniki bodo te ocene zelo »veseli«. Kljub temu naj bi še vedno ne bilo jasno, česa je Rožman kriv. Po njenem vendar mora biti nečesa kriv! Kot je značilno za vso našo levičarsko srenjo, tudi Ranka Ivelja ve, kaj je o tem zapisal neki tujec v Angliji, nič pa ne[Stran 089] pove, kaj o tem že več kot pol stoletja pišejo Slovenci, ki niso »na pravi strani«.

Po vsestranskem omalovaževanju pravne rehabilitacije škofa Rožmana se novinarka potolaži in pohiti še v nasprotno smer. Razveljavljeno kazensko sodbo velikopotezno nadomesti z novo obsodbo Rožmana, izrečeno v »pastirskem pismu škofa Vovka« za novo leto 1946 in bučno razglašeno leta 2008 na zloglasnem 4. forumu v Lovranu. In zopet novinarka očita Cerkvi, da kar molči o hudih obtožbah, da ne pozna samospraševanja in da noče priznati krivde. Sodba iz leta 1946 je pozabljena, boljševiški napad na Cerkev pa se lahko nadaljuje.

Že 22. aprila 2009 je isti časopis objavil članek zgodovinarja Janka Pleterskega »Razsodba o Rožmanu«. Avtor najprej pohvali predhodnico Ranko Ivelja, da je s svojim člankom razveselila tistega, ki »bi rad bil ali ostal prostodušen državljan«. Ni pojasnil, koga si pod tem opisom predstavlja, najbližja pa mu je ugotovitev novinarke, da se je »sodna oblast zdaj za zmeraj odrekla ovrednotenju Rožmanove osebne dileme in razumevanju njegovega časa«.

Tudi on torej ne ve, da demokratična sodna oblast ne deluje po politični volji kot nekdanja totalitarna in se ničemur svojevoljno ne »odreka«, ampak odloča po zakonu, ki ga je izdal parlament. Prav tako ne ve, da sodišče ne vrednoti niti obdolženčevih osebnih dilem in ne njegovega razumevanja časa. Po predpisanem redu vrednoti samo dokaze, ki so jih stranke predložile v zvezi z obtožbo. Neverjetno, kako se je piscu – in pred njim novinarki, na katero se sklicuje – posrečilo z enim samim kratkim stavkom pokazati vso nevednost in nepoznavanje demokratičnega pravosodja ter se tako diskvalificirati za resno pisanje o sodnih odločitvah.

V iskanju nadomestila za sodno oblast, na katero ni več računati, in za razveljavljeno obsodbo škofa Rožmana se tudi Janko Pleterski zateče k forumu v Lovranu. Tako kot novinarka v »pismu škofa Antona Vovka« najde nadomestilo za razveljavljeno obsodbo in za oblast, ki se je odrekla ovrednotenju škofa Rožmana. Še več, tam je poleg fašizma, nacizma in komunizma, ki jih obsoja resolucija evropskega parlamenta, odkril tudi začetek četrtega totalitarizma – klerofašizma, brez katerega naj ne bi mogli pravilno razumeli drugih treh. Začetek klerofašizma naj bi bila »neosnovana razlaga papeževih besed«. V praznino, ki je »pravo stran« vznemirila z ustavitvijo sodnega postopka proti Rožmanu, je tako Pleterski zvrnil še svoj voz gnoja in ni se bati, da bi kulturni boj in narodni razdor ponehala!

Že 25. aprila 2009 je Dnevnik pod naslovom »Vodstvo RKC je doseglo svoj namen« objavil še tretji sestavek o ustavitvi kazenskega postopka proti škofu Rožmanu. Pisec je dr. Ljubo Bavcon, profesor kazenskega prava. Najprej je pohvalil članek Ranke Ivelja in povedal, da njenih izvajanj ne bo kritiziral, ampak jih bo samo dopolnil. Tako so očitne pravne napake v njenem članku dobile javni blagoslov vrhovnega strokovnjaka kazenske pravne stroke, na katerega se novinarka tudi sklicuje.

Seveda pa tako kot pri prvih dveh piscih tudi pri profesorju Bavconu očitno ne gre za stroko in pravo, gre samo za ideologijo in politiko. To nedvomno pokaže sam v svojem članku, pokazal pa je že prej, ko je pisal o razveljavitvi sodbe proti Rožmanu. Že na začetku članka profesor zapiše za svoje pisanje odločilno neresnico, da se po razveljavitvi sodbe in vrnitvi zadeve v ponovno sojenje sodišču prve stopnje »pristojni državni tožilec ni odločil ne za vztrajanje pri prvotni obtožbi, ne za njeno spremembo, niti za umik obtožbe«. Zato naj bi sodišče po zakonu moralo ustaviti postopek.

Če bi bilo res, kot trdi profesor, da se državni tožilec ni odločil ne za vztrajanje pri obtožbi, ne za spremembo obtožbe niti ne za umik obtožbe, bi sodišče po izrecni zakonski določbi novo sojenje opravilo po obstoječi prvotni obtožbi (1. odst. 428. člena ZKP: »Če se pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne v novo razsojo, se vzame za podlago prejšnja obtožnica … «). Zaradi tožilčevega molka torej postopka ne bi bilo mogoče ustaviti.

Bavconova trditev pa ni samo pravno zmotna, ampak je tudi povsem neresnična. V resnici je pristojna državna tožilka dne 6. februarja 2009 sodišču glede obtožbe jasno sporočila svoj predlog, »da sodišče ravna po 1. odst. 428. člena ZKP« in »za podlago vzame besedilo razveljavljene sodbe … na strani 3 do besede »domovine«, na straneh 12 do 19 … ter na strani 27 glede pravne kvalifikacije«. »V ostalem pa obtožbo … z dne 10. avgusta 1946 zoper dr. Gregorija Rožmana in dr. Miha Kreka … umikam«. Tožilka se je torej odločila za umik dela obtožbe glede vojnih zločinov in za manjšo spremembo preostalega dela obtožbe glede kolaboracije. Vse to je razvidno tudi iz sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 10. aprila 2009, ki pravi, da se postopek ustavi »iz razloga po 3. in 1. odstavku[Stran 090] 293. člena ZKP«. Razlog po 1. odstavku je »če tožilec umakne obtožnico …«, kar je sodišče obširno opisalo tudi v obrazložitvi svojega sklepa.

Zakaj je profesor sledil Ranki Ivelja in tudi sam že na začetku zapisal neresnično podlago svojega članka? Niti pomisliti ne moremo, da profesor ne bi poznal zakona! Prav zato, ker vemo za njegovo veliko strokovno znanje, smo še bolj začudeni, zakaj o stvareh svoje stroke piše zmotno, kot ne bi smel noben njegov študent. Seveda, ne gre za neznanje, gre za ideologijo in politiko. Ko so v nevarnosti pridobitve boljševiške revolucije, se namesto meščansko uglajenega strokovnjaka pokaže trda roka varuha totalitarne preteklosti. To se v tem članku ni zgodilo prvič in ne samo enkrat.

Neresnična je tudi profesorjeva trditev, da je sodišče postopek ustavilo po 139. členu ZKP. Zakonsko določbo, po kateri je sodišče res ustavilo postopek, smo navedli že zgoraj. Takšna trditev pa je tudi v očitnem nasprotju s profesorjevo prvotno navedbo, da je sodišče postopek ustavilo, ker tožilec ni ničesar odločil o obtožbi. Vse kaže, da Bavcon sploh ni prebral sodne odločbe, ki jo komentira in ocenjuje. Govori na pamet, vendar ne po strokovnem premisleku, ampak po trenutni politični potrebi.

Kakšna je ta politična potreba, je sam razložil in razločno povedal v tretjem odstavku. Tam pravi, da bi Rožman že vsaj od leta 1964 veljal za rehabilitiranega, če leta 1945 ne bi pobegnil v tujino. Zato je po njegovem vse, kar se je glede obsodbe Rožmana dogajalo v pravosodju od leta 1995 do zdaj, »zunajpravno, politično manipuliranje, zloraba kazenskopravnih inštitutov, katere edini smisel in namen je razglasiti poražence iz druge svetovne vojne za zmagovalce boja proti komunizmu«. Tako gospodje sodniki in tožilci, zdaj veste, kaj o vas in o vašem delu v demokratični in pravni Sloveniji sodi vaš učitelj, socialistični zaslužni profesor.

Tudi pri opisu rehabilitacije je profesor za svoje ideološke potrebe brez strokovnega sramu pomešal zakonsko rehabilitacijo in izbris obsodbe iz kazenske evidence po 103. členu Kazenskega zakonika s sodno rehabilitacijo po krivem obsojenega po 30. členu Ustave RS in 13. členu ZKP. Profesor izbris obsodbe iz evidence in razveljavitev obsodbe seveda dobro razlikuje. Kadar pa nastopa kot varuh revolucije, tudi zanj velja marksistično pravilo, da je pomembno samo tisto, kar koristi delovnemu ljudstvu oziroma njegovi avantgardi. Pri tem so zakoni in pravna pravilnost povsem postranska stvar!

Profesor piše, da bi Rožmanu »tukaj regularno sodili«, če ne bi pobegnil. To pa že postavlja vprašanje, ali je profesor res »edini tujec v Jeruzalemu«. Ali ni še ničesar slišal o povojnem revolucionarnem sojenju, o tisočih »regularnih« sodb, ki jih je moralo sedanje pravno sodišče razveljaviti, ker niso bile zakonite? Ali nič ne ve za ljubljanskega sodnika dr. Janeza Tominca, ki je po mnenju OZNE vrhniškim veljakom sodil preveč normalno in so ga zato kar med obravnavo zaprli in obsodili na večletni zapor? Ali za ljubljanskega tožilca Sama Dostala, ki se ni mogel sprijazniti z »regularnim« sojenjem in je naredil samomor? Ali za obsodbo celjskih trgovcev na zaporno kazen, ki so jih nemudoma prepeljali v Ljubljano in »regularno« obsodili na smrt? Ali za povojno izjavo Rožmanovega sodnika dr. Heliodora Modica, da se sramuje obsodbe generala Rupnika? Obsojen je bil na istem procesu kot Rožman in ni bil na begu! Ali za Hudo jamo in 580 drugih morišč? Zelo regularno!

Profesor piše, da so v postopku obnove trije različni senati okrožnega sodišča v Ljubljani in senat višjega sodišča v Ljubljani sodbo vojaškega sodišča iz leta 1946 »spoznali za zakonito, pravilno in pravično«. Kot bi ne vedel, kar vsi vedo in je bilo že neštetokrat zapisano, da obnova postopka proti škofu Rožmanu sploh ni bila dovoljena in zato nikoli izvedena. Vsi štirje senati so odločili samo to, da se obnova postopka ne dovoli. Vsak profesorjev študent pa mora opolnoči vedeti, da sodišče v tej predhodni fazi ne sme in ne more razpravljati o »zakonitosti, pravilnosti in pravičnosti« pravnomočne sodbe, zato česa takega tudi ne more »spoznati« in ne odločiti. Neverjetno, kako globoko v blato nevednosti se profesor v skrbi za pridobitve revolucije lahko pogrezne. Je pa razumljivo, saj je boljševiška obsodba škofa Rožmana in ministra Kreka bila velika dragocenost revolucije.

Pisec se čudi, zakaj je vrhovno sodišče zadevo vrnilo nižjemu sodišču v novo sojenje, čeprav »ni mogoče, da ne bi vedelo za 139. člen ZKP, ki to možnost izključuje«. Res je, sodišče mora postopek ustaviti, če ugotovi, da je obdolženec umrl. Vendar vrhovno sodišče ne sme samo ugotavljati smrti obdolžencev, ker to ni pravno ampak dejansko vprašanje, ki ga mora ugotoviti pristojno nižje sodišče (427. člen ZKP). Ne gre misliti, da profesor tega ne ve, tudi tukaj gre samo za njegovo revolucionarno »nevednost«, ki jo osebno poznam že od maja 1990, ko sva se s profesorjem prvič srečala.

[Stran 091]

O vrhovnem sodišču profesor še piše, da ni sledilo razumnemu stališču in predlogu vrhovne državne tožilke, naj sodbo samo spremeni in kazen zniža. Ni znano, kako bi profesor razumnost tega stališča povezal s svojim prejšnjim stališčem, da bi moralo vrhovno sodišče postopek zaradi smrti obdolžencev ustaviti. Oboje ni mogoče, zato tudi ni oboje razumno!

Svoj zagovor revolucionarnega sodstva profesor konča z ugotovitvijo, da je za partizansko stran ta primer bil »pravno gledano zakonito, pravično in pravilno rešen pred skoraj pol stoletja«. Pri sedanji sodni obravnavi te zadeve pa so po njegovi oceni »kazensko pravo, njegova načela in pravila izključno sredstvo političnih odločitev in manipulacij«. Še malo joka, kako lepo »je šla vsa zadeva v pozabo in bi tam tudi ostala, če je ne bi oživili nekdanji domobranci in njihovi podporniki v rimskokatoliški cerkvi, potem ko se jim je zazdelo, da je dozorel čas za rehabilitacijo kolaboracije in narodnega izdajstva«. Zelo boljševiško!

Tako je zaslužni profesor s svojim jasnim stališčem, da je nekdanje partijsko pravosodje bilo zakonito, sedanje demokratično pravosodje pa je politično manipulativno, temeljito dopolnil pisanje prvih dveh Dnevnikovih iskalcev tolažbe in nadomestka za ustavljeni postopek. Drugih žalujočih, kot so Mladina, Spomenka Hribar in še nekateri, tukaj ne kaže obravnavati, saj so v sovražnem pisanju proti Rožmanu in Cerkvi padli celo pod strokovno raven Ranke Ivelja in Dnevnika. Nujno pa je potrebno omeniti izvirni prispevek dr. Janeza Stanovnika, vodje borcev in njihovih vrednot. Njegova misel močno presega samega Bavcona in izjemno učinkovito kaže, kako neznosna je zgodovinska, pravna in moralna stiska nekdanjih boljševikov po izgubi partijske sodbe proti škofu Rožmanu. Staremu komunistu najvišjega ranga, javno razglašenemu ateistu ni v tej boljševiški žalosti ostalo nič drugega, kot da na škofa Rožmana namesto partijske kliče kar božjo sodbo, da na pomoč boljševikom pokliče samega Boga!

Čas je res dozorel, saj ga ni mogoče večno goljufati! Tudi največja laž ne bo več pomagala. O junaškem boju proti okupatorju si pripovedujejo samo še nekdanji »zmagovalci«, ki so pred brezni streljali slovenska dekleta, žene in zvezane vojne ujetnike, fašiste pa prisrčno pospremili do meje. Slovenija in Evropa vedno bolj spoznavata boljševiško laž, nasilje in zločinstvo, tudi boljševiški zahrbtni napad na slovenski narod in častni odpor Slovencev proti komunističnemu terorizmu. Pravna rehabilitacija škofa Rožmana in ministra Kreka je del tega spoznanja, besen odziv varuhov revolucije pa dokaz za dozorelost časa.

Drage članice Oltarnega društva in upokojenci Slovenske pristave, dragi romarji!

Letos 16. novembra bo poteklo 50 let, odkar je Gospodar življenja odpoklical dušnega pastirja našega naroda, ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. Njegovo škofovsko geslo je bilo: »Križa teža in plačilo!«. In res mu je bilo v viharnem medvojnem času naloženo izredno težko breme križa: duhovna odgovornost za narod, ki mu je bil zaupan.

Ko stojimo tu na božji njivi, ob grobovih duhovnih očetov in bratov frančiškanov, se nehote znajdemo v stiku z večnostjo, kamor vodi pot slehernika. – Svet je ta kraj, zato se s spoštovanjem ozrimo tudi po grobovih, kjer so vklesana imena pokojnih Frančiškovih vrtnarjev duhovne rasti naše ameriške slovenske skupnosti.

Ravno minuli mesec je Večni odpoklical enega svojih zvestih služabnikov, patra Vendelina Špendova. Širši javnosti ni bil poznan le kot duhovnik, ampak tudi kot glasbenik, pesnik, pevovodja in v glavnem vsem dober prijatelj. V Clevelandu se ga zlasti spominjamo, ko je s pevskim zborom Naša pesem gostoval z odličnim koncertom. Sedaj njegovo[Stran 085] utrujeno telo počiva tukaj ob sobratih. Gospod, daj mu svoj večni pokoj!

Figure 1. Po zborovanju Ivan Hauptman

Človeku se tukaj samo po sebi zastavi vprašanje, kam gre naša pot. Odgovor nam je dal naš Stvarnik sam po svojem vstalem sinu Jezusu Kristusu, ki je dejal: »Jaz sem Pot, Resnica in Življenje.« Vera v večno življenje po telesni smrti nas torej z dušami pokojnih povezuje v skrivnostno občestvo božje ljubezni. Zato je prav, da se jih radi s hvaležnostjo spominjamo.

Prav tu ob križu počiva tudi telo našega pokojnega nekdanjega duhovnega pastirja in ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, ki je kot dvakratni begunec, najprej iz rodne Koroške in drugič iz svoje ljubljanske škofije, pred skoraj 50 leti odšel od nas po »križa plačilo« v našo večno domovino.

Kdo bi mogel dojeti bolečino in težki križ njegove duhovne odgovornosti v času, ko se je tudi preko naše lepe dežele Slovenije razdivjala strašna bolezen napuha in sovraštva. Pogled iz daljne časovne perspektive nam nehote osveži spomine na tisto žalostno dramo, ki se je odigravala na naših slovenskih tleh. Ne po svoji volji in ne po lastni krivdi so nas okupirali tujci. Ves svet se je znašel v vojni vihri. Bili smo brez kakršnega koli zaledja, kakršne koli zunanje pomoči in brez vidika hitrega konca, a vsi trdno prepričani, da bo zahodni, svobodni, demokratični svet premagal naše okupatorje, ko se čas dopolni.

Zavedati se je potrebno, da je bil narod odvisen le od tega, kar je rodila domača slovenska zemljica, ki jo je moral naš človek obdelovati tudi v času vojne in okupacije, da je preživljal sebe in svojo družino. Težki položaj okupacije pa je neusmiljeno izrabila komunistična partija za svojo revolucijo, da si pod pretvezo osvoboditve zagotovi oblast. Kaj je bilo težje: ostati doma in skrbeti za preživetje družin ali oditi v zavetje gozdov in izzivati okupatorje, ki so se nato znašali nad tistimi, ki so jih dosegli? Pobijali so talce, požigali domove in vozili nič krive v zapor ter internacijo. V središču brezmejne stiske, v kateri se je znašel narod, je bil med dvema ognjema še posebno izpostavljen škof dr. Gregorij Rožman. K njemu so prihajale številne prošnje, da je posredoval pri okupatorskih oblasteh za oprostitev talcev ali izpustitev iz zaporov ali internacije. In prav zaradi teh prošenj in intervencij pri okupatorju so ga komunistični oblastniki obsodili kot izdajalca.

[Stran 086]

Če človek dobro premisli in presodi, lahko uvidi, da je pri obsodbi škofa in duhovnikov šlo predvsem za obsodbo vere v Boga in za zastraševanje vernikov. Razumeti je treba, da so vsi totalitarizmi protiverski, da hočejo zamoriti v človeku vero in človečnost in ga narediti brezčutnega, brezvestnega in obenem krutega do sočloveka z drugačnim prepričanjem. Tako je tudi pokojni škof Rožman videl, da je komunizem že po svoji naravi nečloveški. Temu smo bili priča med vojno in po vojni. Danes pa o tem pričajo, lahko bi dejal, da kričijo, množična grobišča, brezna in rovi širom Slovenije.

Koliko je bilo trpljenja, mučenja neštetih žrtev in koliko žalosti in solza za svojimi dragimi, si današnji človek sploh ne more predstavljati.

Vojaško sodišče je po koncu vojne škofa Gregorija Rožmana, 30. avgusta 1946, v odsotnosti obsodilo kot izdajalca; šele leta 2007 pa je bila sodba po 61 letih razveljavljena. A s tem ni rečeno, da se je gonja proti škofu, duhovnikom in vernikom ublažila. Zadnji čas se celo stopnjuje. Mnogi še veste, ali se spominjate, da je bil poleg stolnice postavljen sramotilni steber, na katerem je bil prst, ki je kazal na škofijo in duhovnike. Sramotilnega stebra ni več, ampak tisti prst je spretno prisoten v zgodovinskih knjigah in učbenikih, s katerimi hočejo pred mladino očrniti duhovniški stan, vero in Cerkev.

Božji načrti so nam nedoumljivi. Bog na neki svojstven, nam nerazumljiv način oblikuje človeško družbo. Tu ob križu, na katerem visi Božji Sin, se nam približa sojenje Jezusu Kristusu, ko je nahujskano ljudstvo vpilo in zahtevalo: »Križaj ga!« Ali je kdo smel in mogel takrat zastaviti dobro besedo za Jezusa? Vsak se je zbal nahujskanega ljudstva in krivičnih sodnikov. Prav tako se je ustrašil tudi apostol Peter in se je pred deklami opravičeval, češ: »Ne poznam tega človeka.« Ko pa je v ranem jutru petelin naznanjal nov dan, se je Peter spomnil Učenikove napovedi: »Preden bo petelin dvakrat zapel, me boš trikrat zatajil.« Spoznal je svojo slabost in se bridko razjokal.

Ob sojenju škofu Rožmanu je bilo podobno. Ali je smel kdo pričati, govoriti ali zagovarjati škofa? Nihče, niti mati Toneta Tomšiča ne. Kar je odločila partija, se je moralo zgoditi brez ugovora. Ali so se krivični sodniki in njihovi rablji, ki so mučili, pobijali in metali v brezna in jarke svoje lastne slovenske brate, zavedali, kaj počno? Ali so kdaj prišli do spoznanja zločina? Še vedno iščejo nove figove izgovore, da bi prikrili svoje zločine, in ne morejo izreči besede obžalovanja, da bi se osvobodili lastne krivde, ampak se raje sami pogrezajo v temno brezno sovraštva.

Veliko je bilo že napisanega, še več izgovorjenega, da bi našli pravi odgovor na našo preteklost. Lahko je danes ugibati tistim, ki niso imeli nobene odgovornosti, še posebno v takratnih razmerah, ter sanjati, kaj bi škof moral ali ne bi smel narediti. Ali mar zase osebno vedo, kaj je bilo potrebno takrat in kaj dandanes?

Čutim, da so silno pomembne Kristusove besede, ko je osamljen v groznih mukah, ob zaničevanju in posmehu visel med nebom in zemljo in onemogel dejal: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.«

Tu ob grobu škofa Rožmana torej prosimo Večnega in njegovega Sina Jezusa Kristusa, da po težkem križu in neštetih žrtvah naših bratov in sestra, ki so umirali mučeniške smrti, ozdravi slovensko narodno dušo in izžene iz človeških src zle misli, da bi pravočasno spoznavali, kaj je prav in kaj ne. Tako bi mogli zopet zaživeti v bratski ljubezni in spoštovanju za skupni blagor, da bi zmogli postaviti nov hram na razvalinah naše preteklosti.

Ob koncu se z Gospodovo molitvijo v hvaležnosti spomnimo našega pastirja škofa Gregorija Rožmana in številnih žrtev naše slovenske Kalvarije.

Misel o romanju na grob pokojnega škofa dr. Gregorija Rožmana se je rodila po objavi v Družini (26. aprila 2009) o končanem Rožmanovem sodnem velikem petku in 50-letnici njegove smrti. Našo slovensko javnost v Clevelandu je razgibala tudi – čeprav negotova – možnost njegovega prenosa v Ljubljano.

O romanju v Lemont, kjer so naše ameriške Brezje in kjer na frančiškanskem pokopališču počiva pokojni škof Rožman, smo najprej razpravljali na mesečnem sestanku upokojencev Slovenske pristave. Odločili smo se, da bi romanje združili z vsakoletnim romanjem Oltarnega društva dveh slovenskih far, sv. Vida in Marije Vnebovzete, torej letos 8.–9. avgusta. Za starejše ljudi je tudi laže potovati poleti kot meseca novembra v mrazu.

Tako smo res v soboto, 8. avgusta, z avtobusom poromali na šesturno pot v Lemont. Romarjev je bilo 52. Po prihodu smo imeli skupen križev pot, potem večerjo in nato zvečer še sv. mašo, ki jo je

daroval pater Bernardin Sušnik.

Prespali smo v motelu. Ko smo v nedeljo prišli iz motela v Lemontu, smo pričakovali, da se bomo skupno udeležili kronanja Marije Pomočnice in obiskali grob škofa Rožmana. Na žalost dogajanje ni bilo dobro usklajeno ter smo v moje in marsikatero začudenje šli vsak na svoje.

Oltarno društvo se je udeležilo vsakoletnega kronanja Marije, upokojenci pa smo odnesli venec na grob škofa Rožmana. V procesiji smo molili rožni venec, sledil je kratek nagovor g. Ivana Hauptmana, ki ga objavljamo posebej, molitev in petje. Obiskali smo še grobove pokojnih frančiškanov. Ob 11. uri smo bili pri sv. maši pri lurški Materi božji, nato pa smo se srečali še s starimi znanci.

Vsak si je po svoje prizadeval za najboljši uspeh romanja. Posebna zahvala pa gre predsedniku upokojencev g. Zdravku Novaku, ki je imel romanje na skrbi in je veliko časa žrtvoval za organiziranje in vodstvo.

Na splošno je romarje razveselila novica, da je Okrajno sodišče v Ljubljani sprejelo sklep o ustavitvi kazenskega postopka zoper obtoženega škofa dr. Gregorija Rožmana in ministra v jugoslovanski vladi dr. Miha Kreka. V tej obsodbi se je čutila prizadeto vsa povojna emigracija. Nekateri upajo, da je to začetek novega dne za slovenski narod. A po drugi strani to upanje nima dovolj opore, ker je čutiti, da nekaterim bolj prija razdeljenost kakor sprava.

Ko smo tako razpravljali o naši preteklosti, je nekdo pripomnil: »Ali se vam ne zdi, da je bilo vse že od nekdaj, kot tudi danes, od nekje dirigirano?« Vprašujoče smo ga pogledali in vprašali, kaj misli. »Zamislite se,« je dejal, »ali se spomnite, kaj pravi naš slovenski pregovor: ‘Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.’ Če ni prepira, ga je potrebno ustvariti. To se je dogajalo v daljni preteklosti in se[Stran 084] dogaja še dandanes. Kar poglejte komentarje v časopisih, kako so strupeni. Žalostno je, da nekateri ob takem blatenju uživajo in ga spodbujajo.«

Figure 1. Clevelandski romarji na poti k Rožmanovem grobu Ivan Hauptman

O vprašanju prenosa posmrtnih ostankov škofa Rožmana v domovino so mnenja različna, a tudi podobna. V prid prekopu govori dejstvo, da je bil ljubljanski škof in bi bilo prav, da počiva v svoji škofiji. Prevladuje pa prepričanje, da čas še ni dozorel, čeprav je bilo v začetku mišljeno, da bi bilo to romanje lahko tudi nekakšno slovo clevelandskih Slovencev od škofa Rožmana.

Nekdo je pripomnil, da je Rožmanov grob v Lemontu, ameriških Brezjah, vendarle tudi pomembno stičišče ameriških Slovencev.

[Stran 081]

»Bodite poslušni svojim predstojnikom; zakaj oni čuvajo nad vašimi dušami kot taki, ki bodo odgovor dajali.« (Hebr 13,17)

V berilu iz lista Hebrejcem, ki ga Cerkev bere na god sv. Nikolaja, spoznavalca škofa, opozarja sv. Pavel škofe in vernike na njihove dolžnosti. Verniki: poslušni bodite predstojnikom – škofom, »ravnajte se po njih veri« – škofje pa? Čujte nad dušami. Varuhi, čuvarji jim morajo biti, da ne zaidejo v zmote in grehe; pastirji, ki prav vodijo zaupano jim čredo, pri tem pa se naj zavedajo, da bodo za to svojo službo Bogu odgovor dajali, verniki pa naj jim s poslušnostjo in pokorščino to odgovornost olajšajo.

Vam, dragi verniki, je božja Previdnost v najtežjih časih, kar jih je naš narod doživel, postavila za škofa mene, brez mojih zaslug in proti pričakovanju. Služba škofova: čuvati in voditi vaše duše, je vedno težka, a v teh časih stokrat težja, in verjemite mi, da me teža škofovskega križa silno tare in me v duši žge zavest težke, pretežke odgovornosti.

Škof je postavljen na vidno mesto – na svetilnik, vsi verniki ga vidijo in opazujejo, sodijo ga dobri verniki, vdani in poslušni, pa tudi nasprotni in sovražni ga sodijo in obsojajo. Izpostavljen je kritiki, pravični in krivični.

Kako v teh zmedenih razmerah sodijo mene, vašega škofa, eni kakor drugi, veste le predobro. Slišite te sodbe in obsodbe: da sem največji izdajalec, da pomagam tujcem uničevati lastni narod. Kaj vse so govorili in zatrjevali o meni! Videli so me v fašistični uniformi, npr. na pogrebu fašistinje Arielle Rea, drugič zopet v uniformi nemškega generala, ko sem pomagal voditi napade na komuniste na Goriškem in Notranjskem, drugi zopet so me videli na Bledu v razgovorih in posvetih z nemškimi oblastmi, kako bi bolj gotovo zatrli Slovence, drugi zopet so me istočasno videli v Zalogu s puško, in to v času, ko nisem prestopil niti praga svoje sobe, kaj šele svoje hiše. Na gorenjsko stran, odkar smo v vojski, nisem prišel dalje kot do stare mitnice na Celovški cesti …

Ne bi o tem govoril, da me niso verniki sami prosili, naj vendar proti tem klevetam kaj rečem. Doslej tega nisem storil, saj nisem bil užaljen, niti jezen, niti me ni bolelo, če sem slišal nove laži. V teh težkih časih mi je v zabavo neverjetno živahna domišljija nekaterih ljudi in še bolj neumnost tistih, ki so te izrodke domišljije verjeli, in še kako verjeli! In morda še verjamejo.

Bral sem v tem času liste sv. Pavla, tega najbolj gorečega in najbolj svetega škofa, in sem videl, da so njega Korinčani prav tako klevetali in obsojali. Kaj jim je odgovoril? »Meni je prav malo mar, da me sodite vi ali človeško sodišče … Gospod je, ki me sodi.« (1 Kor 4,3 in 4) Za škofa ni merodajno in odločilno, kako ga ljudje sodijo – od ljudske sodbe ni in ne bo odvisna njegova večna usoda. Gospod Jezus je sodnik, ki bo sodil škofa in vernike, mene in vas. Njegova sodba nam mora biti mar, ne pa ljudska. Sv. Pavel prav tam pravi, da je škof služabnik Kristusov in oskrbnik božjih skrivnosti. Bog bo škofa sodil, ali je bil v svoji službi zvest, ali je bil zvest služabnik Kristusov, ali je zvesto oskrboval božje skrivnosti. In sodba božja bo veljala. – Verniki pa boste sojeni o tem, ali ste škofove nauke poslušali, sprejemali in po njih živeli ali ne! O tem bo vaš odgovor.

S sv. Pavlom si upam reči: Nič tega, kar mi očitate, nimam na vesti, vendar s tem še nisem opravičen, sodil me bo Gospod. Z mirno vestjo, ne da bi se bal vsevednega Sodnika, si upam trditi, da po moji krivdi, po mojem sodelovanju in stikih z raznimi oblastmi ni bila nikomur hiša požgana, nikomur imetje izropano, nihče zaprt ali poslan v taborišče, nihče umorjen, pač pa sem – hvala Bogu – mogel marsikoga rešiti iz ujetništva, tudi smrti, in po posredovanju sv. očeta so bile mnoge notranjske vasi ohranjene, ki so bile že določene za požig.

Žal, da nisem mogel v vseh sto- in stoterih slučajih uspeti, v katerih so me za pomoč prosili ljudje vseh slojev in vseh naziranj. Trdno upam, da mi večni Sodnik, ko bo na meni gotovo našel marsikaj graje vrednega, ne bo očital izdajstva nad lastnim narodom.

[Stran 082]

Dasi se sv. Pavel pred Korinčani ni maral zagovarjati, ker je imel to za nespametno, je končno le moral odgovarjati svojim klevetnikom in je ob koncu svojega zagovora zapisal: »Postal sem nespameten, vi ste me prisilili.« (2 Kor 12,11) Kako prisilili? Nasprotniki Pavlovi so s svojimi klevetami uspeli, da so vzeli Pavlu pri Korinčanih ugled in spoštovanje, tako da je bila nevarnost, da ga ne bodo več poslušali in ne sprejemali več njegovih naukov. Tu pa je sv. Pavel nastopil za svojo službeno čast, za ugled svojega apostolskega poslanstva in pokazal vso lažnivost in zahrbtnost nasprotnikov in naštel dovolj podobno, kaj vse je storil, žrtvoval in pretrpel za vernike po toliko deželah, kjer je oznanjal Kristusov nauk, in tudi med Korinčani. Tako je sv. Pavel prisilil nasprotnike k molku, vernike pa prepričal, da njihovim lažem niso več verjeli. To je storil sveti Pavel ne za svojo osebno čast, ampak za ugled svoje apostolske službe, da je mogel še naprej uspešno širiti kraljestvo božje tudi v Korintu.

In glejte, za to gre danes tudi pri nas! Malo mi je mar, kako kdo sodi ali obsoja mojo osebo; ne bi se zmenil za to, niti besedice bi o tem ne govoril, najmanj še na tem svetem kraju, a tu gre za ugled in čast škofa, ki je za pastirja in učenika postavljen. Namen nasprotnikov ni ogrditi mojo neznatno osebo, ki je brez pomena, ampak ogrditi službo škofovo, vzeti iz vaših src spoštovanje do škofa, da ga ne bi več poslušali, da bi odklanjali njegove nauke, se ne dali več od njega voditi v verskih in nravnih zadevah, ne več voditi po potu božje resnice in božje volje v srečno večnost.

»Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede.« (Mt 26,31) Te besede starozaveznega preroka uporablja tudi Kristus zase in za apostole in njihove naslednike. Udarite pastirja, to je, umažite škofa, prignusite ga vernikom, da se bodo obrnili od njega, ga zaničevali kot narodnega izdajalca, kot protinarodnega sluga tujih oblastnikov itd., pa se bo čreda razkropila in lahko jo bo ropati in učiti.

Tako škofa oklevetajte, potem pa naj govori, kar hoče, saj ga nihče več poslušal ne bo, nihče mu ne bo verjel. Tedaj bi se z vami, verniki, zgodilo ono strašno, o čemer beremo pri preroku Izaiju, ki ga je Bog poslal k njegovemu narodu, a narod, četudi je poslušal njegove besede, mu ni verjel. Bog mu je naročil:

»Oslepi temu ljudstvu srce in zamaši mu usta in zatisni mu oči, da kje ne vidi s svojimi očmi in ne sliši s svojimi ušesi in ne čuti s svojim srcem in se ne spreobrne in ga ne ozdravim.« (Iz 6,10)

Tega se bojim, to me skrbi, da bi moje ljudstvo, kateremu sem za učenika in pastirja dan, ne postalo takšno; da bi imelo oči, pa ne videlo; da bi imelo ušesa, pa ne slišalo in ne razumelo, da bi imelo srce, a ne čutilo – o mnogi so že taki postali – in Izaiju napovedal na vprašanje, doklej bo ljudstvo tako zaslepljeno:

»Dokler ne bodo mesta pustota brez prebivalca, in hiše brez ljudi in dežela zapuščena puščava« (ibid. 11). Ali ne gremo takemu opustošenju že naproti?

Moja službena dolžnost, od Boga mi naložena, je, da vam oznanjam resnico, pa naj bo komu prav ali ne, da preganjam temo zmot in laži in prižigam luč božjih resnic, da vam sveti na poti življenja. To moram delati zvesto, če ne, bom poklican na strog odgovor, bom obsojen pred sodnim stolom božjim.

Ukaz imam od Boga: Pojdi in uči … kakor apostoli. In še posebno danes, ko se širi toliko zmot, velja božji ukaz Izaiju: »Vpij in ne jenjaj!« (Iz 58,1) In ne smem se strašiti tistih, ki mi zaradi tega grozijo z mučenjem in smrtjo.

Vpiti in klicati moram, prilično ali neprilično, in zavračati zmote. Ne zmot, ki so pred sto, petsto ali tisoč leti begale vernike, ne zmot, ki so morda nevarne v Franciji ali Španiji, ampak zavračati moram zmote, ki so danes nevarne slovenskim vernikom, ki danes motijo glave in srca slovenskega naroda.

In ta nevarna zmota je brezbožni komunizem. Vpiti, klicati in učiti moram, da bi slovenski ljudje vsaj k pravi pameti prišli in se rešiti pogina, če že nočejo sprejeti vsega jasnega in rešilnega nauka Cerkve.

V to me sili ljubezen do vas in do vsega naroda. In ta ljubezen, ki ima korenine v božji ljubezni, me sili, da dolžnost učenja vršim tudi tedaj, če bi moral še toliko trpeti. Pripravljen moram biti in sem! S sv. Pavlom vam ponovno zatrjujem:

»Jaz pa bom prav rad vse žrtvoval, tudi samega sebe popolnoma žrtvoval za vaše duše, tudi če bi me vi tem manj ljubili, čim bolj vas ljubim.« (2 Kor 12,15)

[Stran 083]

Bogu sem se dal na razpolago, rad žrtvujem sebe in svoje življenje za narod, da bi ga Bog ohranil v sveti veri. Če bo Bogu všeč, bo to mojo žrtev sprejel – vnaprej bodi njegova volja češčena –. Že ko sem duhovnik postal, sem se Bogu daroval v službo svojega naroda, ne zaradi svojih osebnih koristi, ampak za večno zveličanje duš, med katere me bo božja volja postavila. V tem smislu želim in hočem do zadnjega diha delati, moliti in trpeti, zlasti pa učiti in vedno zopet učiti, ker je to prva in glavna dolžnost škofova.

Da satan in njegovi pomočniki tudi v bodoče ne bodo mirovali, kot doslej niso, to vem, saj je tako napovedal Gospod Jezus sam, da bodo vse hudo zoper nas lažnivo govorili zaradi njegovega imena – tega se ne bojim. Bojim se samo za vas, da bi vas satanove laži ne zapeljale in bi vi vaše duše pogubili. To me skrbi in zato trpim.

Z božjo pomočjo hočem – in moram – vztrajati na mestu, kamor me je Bog postavil. In do zadnjega bom isto učil in opominjal. Naj pride tudi to, kar mi grozijo: naj me na kose razsekajo ali pa, kar ljubljanske komunistke želijo, da me na Kongresnem trgu živega zažgo – do zadnjega bom trdil in učil, da je brezbožni komunizem največje zlo in najhujša nesreča za slovenski narod.

In ko že več govoriti ne bom mogel, se mi bo iz umirajočega srca še dvignila poslednja prošnja, tista, ki jo za svoj narod vsak dan ponavljam: »Razsvetli, Gospod, zaslepljene, da spoznajo časno in večno nesrečo, v katero jih peha brezbožni komunizem, da se obrnejo in spreobrnejo. Privedi jih, Gospod, nazaj k resnici in v božje kraljestvo!«

16. november 1959, 3.45 zjutraj. Pred bolnišnico sv. Aleša v Clevelandu se še ni začel gost jutranji promet. Novi dan je mračen, miren, mrzel. V bolnišnici, pod bleščečimi lučmi, ki ostro odstopajo od temačnih hodnikov, za svojimi delovnimi mizami medicinske sestre izpolnjujejo kartoteke bolnikov in pripravljajo zdravila pred izbruhom vročične aktivnosti novega dne.

Oče Michael Rozsztas, bolnišnični duhovnik, je pravkar zaključil molitev za umirajoče; v nemem spoštovanju stoji ob postelji zelo bolnega 76-letnika. Z eno roko bolnik stiska razpelo na rožnem vencu, medtem ko mu druga nemočno visi ob boku.

Tiho stokanje je ponehalo; dihanje, ki je bilo iz ure v uro šibkejše in plitvejše, se je postopoma upočasnjevalo, dokler ni naposled zamrlo. Gregorij Rožman, izgnani ljubljanski škof, je umrl.

S spoštovanjem, ki ga je še poglobila dolgoletna duhovniška služba v bolnišnici, se je oče Rozstas nagnil, zatisnil oči pokojnemu škofu in zelo tiho rekel: »Umrl je svetnik.«

To je obeležilo konec tuzemeljskega življenja, ki se je začelo leta 1883. To je bil tudi konec duhovništva, ki se je začelo leta 1907, in škofovstva, ki se je začelo leta 1929. Če bi življenje merili zgolj po dogodkih, kot sta rojstvo in posvetitev v duhovnika in v škofa, bi bil 16. november konec marsičesa velikega. Toda življenja ne merimo zgolj po dogodkih in letih, zlasti ne življenja škofa Rožmana.

Spoznal sem, a le v zadnjih devetih letih njegovega zemeljskega bivanja, življenje in duhovniško službo, ki ju je delil z mnogimi po vsem svetu.

Doživel sem blagoslov, da je pridigal na moji prvi sveti maši v cerkvi sv. Vida 30. aprila 1950. Pozneje sem petnajst mesecev imel srečo, da sem lahko živel z njim v župnišču župnije sv. Lovrenca: obedoval sem z njim, molil z njim, se smejal z njim, in se nenehno učil od njega, kaj pomeni biti pravi pastir, kaj pomeni biti na voljo svojim duhovnikom, kaj pomeni vzeti si čas za molitev, kaj pomeni češčenje evharistije, kaj pomeni biti sam, kaj pomeni biti predan sluga Gospodu.

Škof Rožman je umrl pred Drugim vatikanskim koncilom, torej ni doživel njegovih dosežkov. A tega mu niti ni bilo treba. S sijajno, neomajno modrostjo je dolga leta nesebično in neustrašno vodil Kristusovo Cerkev.

Med svojim službo se je ves čas globoko zavedal, da so v njegovem življenju najpomembnejše dolžnosti in odgovornosti, ne pa privilegiji in pravice. Trideset let njegovega škofovanja je bilo v popolnem sozvočju s petintridesetimi leti svetniške službe sv. Avguština, ki je v petem stoletju napisal poslanico za vse škofe vseh časov: »Za vas sem škof, a z vami sem kristjan. Prvo je služba, ki jo sprejmeš, drugo milost, ki jo prejmeš; eno je nevarnost, drugo varnost. Kolikor bolj se bom veselil odrešitve z vami kakor položaja nad vami, toliko bolj popolno bom, kot je ukazal Gospod, vaš služabnik.«

Škof Rožman je bil popoln služabnik svojega slovenskega naroda. Čeprav ni mogel prebrati dokumentov Drugega vatikanskega koncila, ki govorijo o škofu kot o učitelju, duhovniku in pastirju ter o perečih problemih sodobne družbe, mu teh besed ni bilo treba prebrati, kajti živel je njihov pomen.

Ker je bil škof, je plačal visoko ceno – izgubo imena in doma. Ker je bil škof, je bil priča mučeništvu mnogih svojih slovenskih duhovniških bratov in tesnih prijateljev v domovini. Ker je bil škof, je pogumno spodbujal, vdano trpel in neutrudno molil.

Izgnanec med izgnanci – takšna je bila usoda škofa Gregorija Rožmana. Tako si je želel priti med svoje, a njegovi ga niso hoteli.

Spominjam se ponižnosti tega škofa, ki mu ni bilo mar za stvari tega sveta, ki je bil zavezan križarskemu boju zoper tiste, ki so imeli Boga za sovražnika. Spominjam se vere tega škofa, ki je potrpežljivo klečal pred svojim[Stran 080]evharističnim Gospodom, vedoč, da so njegove ovčice, razkropljene po vsem svetu, v Gospodovem naročju.

Figure 1. Škof Gregorij Rožman na mrtvaškem odru pri Sv. Lovrencu (Iz koledarja Ave Maria 1961, str. 29)

Spominjam se tihega trpljenja, grenkih solz in globoke bolečine tega škofa, ker se je lahko le na daljavo dotaknil mnogih, ki so ga potrebovali. Spominjam se prav jezusovske ljubezni tega škofa, ki je rade volje odpuščal tistim, ki so mu storili krivico, a je pri tem vztrajal, da prava ljubezen pomeni nepopustljivost do ljudi, za katere so bila krščanska načela veliko manj pomembna kot politično prepričanje.

Mnogi so ga poznali bolje kot jaz, a hvaležen sem Bogu, da sem ga vsaj toliko poznal. Škof Rožman je bil človek za vse čase – pobožen, načelen, svečeniški, prijeten. Mnogo tega, kar je bil, in mnogo tega, kar je ostal, bomo mi vsi šele spoznali v večnosti.

Na dan moje prve svete maše je ta zgledni škof za iztočnico svoje pridige izbral verz iz psalma, ki sem ga dal natisniti na svojo spominsko sveto podobico: »Kako bom povrnil Gospodu za vse dobro, kar mi je storil?« Najbrž si je v svojih 76 letih velikokrat zastavil to vprašanje. Vedno je bil hvaležen človek, čeprav je zanj Gospodovo dobro pogosto prihajalo v obliki težkih križev. Škof Rožman je bil dober škof. Dober pastir. Dober služabnik. Toliko je storil, da bi bil vreden naloge, ki mu jo je zaupal Jezus.

16. november 1959, 3.45 zjutraj. Res, umrl je svetnik, a le zato, da bi večno živel. Jaz se bom večno spominjal. Morda bi se morali mi vsi.

(Catholic Universe Bulletin, november 1959. Besedilo je prevedla Nina Majcen.)

Letos 16. novembra bo minilo 50 let od smrti nekdanjega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. Petdeset let je navadno doba, ko ljudje poskušajo skozi časovno distanco ene generacije premisliti pretekla dogajanja. Tudi clevelandski Slovenci so 8. in 9. avgusta z romanjem na grob begunskega škofa Rožmana v Lemontu obudili spomin na njegovo delo in odhod v večno domovino.

Škof dr. Gregorij Rožman se je rodil 9. marca 1883 v Dolinčicah, župnija Šmihel pri Pliberku na Koroškem. Bil je šesti in najmlajši otrok Franca Rožmana in Terezije, rojene Glinik. Osnovno šolo je obiskoval v Šmihelu od leta 1889 do 1895, nato pa nadaljeval šolanje na gimnaziji v Celovcu, kjer je leta 1904 z odličnim uspehom maturiral.

Po maturi je stopil v celovško bogoslovje. 21. julija 1907 ga je celovški škof dr. Joseph Kahn posvetil v mašnika. Novo mašo je imel 4. avgusta 1907 v domači župniji Šmihelu. Leta 1908 je bil kaplan v Borovljah, nato je leta 1909 nadaljeval teološke študije do doktorata na Dunaju leta 1912.

V letih 1912 do 1914 je bil prefekt malega semenišča v Celovcu. 25. septembra 1913 je postal profesor cerkvenega prava in moralke na celovškem bogoslovju. Po koncu svetovne vojne je 25. novembra 1919 postal profesor cerkvenega prava na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Veselilo ga je delo z mladino in bil je duhovni vodja telovadne organizacije Orel.

Figure 1. Škof Gregorij Rožman leta 1935 (Iz koledarja Ave Maria 1961, str 41.)

17. marca 1929 je bil imenovan za pomožnega škofa s pravico nasledstva ljubljanskemu škofu dr. Antonu Bonaventuri Jegliču. V škofa je bil posvečen 14. julija 1929. Njegovo škofovsko geslo je bilo: »Križa teža in plačilo.« 1. avgusta 1930 pa je po odstopu škofa Jegliča postal redni ljubljanski škof.

Leta 1935 je obiskal slovenske župnije v Ameriki in se udeležil tudi evharističnega kongresa v Clevelandu. Pomembna je bila škofijska sinoda leta 1940, ki je pod njegovim vodstvom sprejela Zakonik in Pastoralne inštrukcije ljubljanske škofije.

5. maja 1945 se je umaknil na Tirolsko, nato so ga angleške zasedbene oblasti konfinirale v Celovcu. Z ameriško pomočjo je pribežal v Salzburg in preko Švice 2. julija 1948 prišel v Združene države. Naselil se je v slovenski župniji sv. Lovrenca v Clevelandu kot gost tamkajšnjega župnika Janeza J. Omana in tam 16. novembra 1959 tudi umrl.

[Stran 079]

Leta 1949 je kot »potujoči škof« obiskoval begunske duhovnike ljubljanske škofije v Argentini,

Ekvadorju in Čilu ter leta 1951 uredil slovensko semenišče v Argentini.

Rožmanov grob v Lemontu že vseh 50 let radi obiskujejo romarji v te ameriške slovenske Brezje.

[Stran 076]

Ker so se manire, s katerimi si Televizija Slovenije dovoljuje poročati o spominskih slovesnostih v Kočevskem Rogu, letos ponovile, smo se odločili, da bralce Zaveze seznanimo s pismom, ki smo ga ob eni od takih priložnosti leta 2004 pisali odgovornim ljudem na tej ustanovi. (Na pismo nismo dobili odgovora.)

Odgovorni urednici izobraževalnega

in informativnega programa

na Televiziji Slovenija

Spoštovana gospa Tanja Starič!

Čeprav je od dogodka, v zvezi s katerim Vam pišemo, že mesec in pol, je ozračje, v katerem se je mogel zgoditi, še vedno aktualno. To opravičuje in morda tudi zahteva to pismo.

Na letni spominski slovesnosti v Kočevskem Rogu, ki je bila letos na nedeljo Sv. Trojice, 6. junija, se je, kar zadeva vlogo Televizije Slovenija, ponovilo to, kar se je zgodilo na spominsko nedeljo v Kočevskem Rogu leto prej. V večerna poročila je televizija vključila samo prvi del; sv. mašo in pridigo, njen drugi del – lahko bi mu rekli civilni ali spominski del v ožjem pomenu besede – pa je ignorirala. Tako je izostalo poročilo o tem, kakšen politični, kulturni in duhovni pomen daje kompetentna civilna družba slovenskemu genodicu in kraju, kjer se je zgodil. (Skoraj bi rekli slovenski Srebrenici, ko ne bi bilo tako žalostno in žaljivo, da moramo to, kar je tu in naše in večje, ilustrirati s tem, kar je daleč in tuje in manjše.)

Kaj je mogoče tu narediti? V normalnih razmerah ne bi bilo nobenih težav. Slika stanja, kakršno se je vzpostavilo, je jasna. Ustanova, ki bi se ji to pripetilo, bi se opravičila za pomoto in potem storila vse, da se ne ponovi. Ko bi seveda bila pomota! Ampak, spoštovana gospa Starič, to ni bila pomota, kajne? To je bila ena od tistih pomot, ki se vse od genocida leta 1945 tako ali drugače brutalno in nesramno ponavljajo. Zato Vam moramo sporočiti neka dejstva.

Eno od njih – temeljno – stoji v 1. členu Zakona o Radioteleviziji Slovenija iz leta 1994 in pravi, da je »Radiotelevizija Slovenija javni zavod, ki opravlja javno službo na področju radijske in televizijske dejavnosti«; pa tudi v njegovem dopolnilu iz leta 1999, ki precizira, da je »ustanovitelj javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija Republika Slovenija«, s pripombo, da je ta zavod »posebnega kulturnega in nacionalnega pomena«. Iz dejstva, da je ustanova Radiotelevizija Slovenija državna in da ji je med javnimi zavodi podeljen poseben pomen, izhaja dvoje: da mora ta ustanova, če naj bo legitimna, vedeti, da je bila postavljena z dostojanstvom organa kot polis delujoče skupnosti in da mora zato državljane – cives – utrjevati in potrjevati; in, drugič, da morajo uslužbenci te ustanove disciplinirati svoje osebne preference, kar pa jim pač ne bo težko, saj se pričakuje, da v ustanovo »posebnega kulturnega in nacionalnega pomena ne bodo imeli dostopa ljudje, ki nimajo tega v sebi, da bi se pokorili duhovnim, moralnim in kulturnim vzgonom, ki nosijo civilizacijo.

Iz tega dejstva izhajajo vsa poglavitna in zadostna določila, ki pogojujejo možnost posameznika, da deluje v okviru te ustanove. Kdor razume voljo zakonodajalca, izraženo s pojmi »javni zavod«, »ustanoviteljstvo države« in »posebna kulturna in nacionalna izpostavljenost«, temu dodatne zakonske postavke pač niso več potrebne. A jih vendar nekaj navedimo: da se Radiotelevizija Slovenija financira »iz sredstev državnega proračuna«; da mora zagotavljati »celovito in nepristransko obveščenost«; da mora »zadovoljevati interese posameznih skupin gledalcev in poslušalcev v Republiki Slovenija in omogočati njihov dostop v programe.« Da je Radiotelevizija Slovenija te zahteve razumela, dokazuje tudi to, da je v svoj Statut sprejela obvezo, da bo »zagotavljala kakovostne, raznovrstne in uravnotežene informativne vsebine«.

Zakaj država insistira na teh zahtevah? Odgovor najdemo v 4. točki Zakona o medijih, kjer stoji zapisano, da Republika Slovenija podpira medije pri razširjanju vsebin, ki so pomembne za »kulturo javnega dialoga«. Javni dialog je namreč način obstajanja demokratične politeje. Ko država medijem ukazuje »kulturo javnega dialoga«, jih s tem obvezuje, da ga gojijo – kultura pomeni gojenje. Zaveda se, da brez gojenega – odkritega, odgovornega, kompetentnega – dialoga demokracija nima perspektivnega obstoja.

[Stran 077]

Kakšne možnosti imamo ljudje, ki se sklicujemo na zakonske postavke, ki smo jih tu nekaj našteli? Ali so, z drugo besedo, iztožljive? Sami veste, da v državi z normalno razvitim posluhom za pravo, ne bi z njimi smeli imeti posebnih težav, v naši pravno naglušni državi pa imamo zelo malo možnosti. Vsak dan izvemo za nova upravna in sodna dejanja, ki so contra legem in contra rationem – zunaj zakona in razuma. V zadnji analizi je to zato, ker smo v stanju ideološke okupacije. Si monumenta requiris, circumspice – če sprašujete po dokazih, poglejte malo naokoli.

S tem povabilom tudi končujemo. Morda, če nam ne boste zamerili osebne note, bi Vam še izrazili simpatijo – simpatija izvorno pomeni sočutje – ki smo jo občutili do Vas med razgovorom s predsednikom vlade. V njem smo videli soočenje dveh entitet: človek versus stroj za izdelovanje stavkov. Videli smo, da v boju s strojem človek nima veliko upanja.

To okoliščino omenjamo tudi zato, ker podoba, ki ste jo nekoč izdelali pred gledalci, ne dovoljuje misliti, da ste postali ideološki stroj. To pa pomeni, da imajo besede in argumenti, s katerimi smo Vas tu seznanili, nekaj možnosti.

Za uredništvo Zaveze

Preden se poslovimo, se v imenu Nove Slovenske zaveze, Družine in župnije Kočevje zahvalim vsem, ki so pripravili današnjo slovesnost in pri njej sodelovali.

Iskrena hvala gospodu apostolskemu nunciju v Sloveniji ekscelenci Santosu Abril y Castellóu in novomeškemu škofu monsinjorju Andreju Glavanu, pa tudi vsem duhovnikom, ki so z njima somaševali.

Hvala nastopajočim. Pel je Mešani pevski zbor Konzervatorija za glasbo »Jurij Sladkonja« iz

Novega mesta pod vodstvom Aleša Makovca; solist je bil basbaritonist Marko Fink.

Govorili so: Marko Mehle, poslanka v slovenskem parlamentu Eva Irgl in predsednik Nove Slovenske zaveze Anton Drobnič. Za udeležbo se lepo zahvalim vsem predstavnikom političnega življenja.

Prisrčna hvala vsem vam, ki ohranjate spomin in zvestobo našim mučencem.

Zapojmo v pozdrav vsem, ki jih nosimo v srcu in spominu pesem Moja domovina.