Velika lakota

V

Pod tem naslovom objavljamo del poglavja »Pomona mesteca Drohobycz« iz knjige »Imperium« poljskega pisatelja, o katerem smo napisali več v predprejšnji številki. Besedilo je prevedel Marko Kranjec.

Lvov. Nekega večera me oče Ludvik Kamielowski vzame k sebi domov. Stanuje z materjo in hoče, da bi jo spoznal.

Gospa Bronislava je starejša žena s toplim, dobrodušnim obrazom. Sključena, kot da bi nosila nevidno breme, govori z mirnim, uravnoteženim glasom, kot da se to, kar pripoveduje, tiče nje, ampak v nekem drugem utelešenju, s katerim ona, ta, ki sedi pred menoj, pravzaprav že nima več dosti skupnega. Če sem kasneje pomislil nanjo, mi je prišel na misel stavek starega Paula Claudela: »Na svoje minulo življenje gledam kot na oddaljujoči se otok.« Blazna naglica in spremenljivost zgodovine, ki sta bistvo časa, v katerem živimo, povzročata, da v vsakem od nas istočasno živi nekaj osebnosti, ki so skoraj ravnodušne ena do druge ali pa so si celo med seboj protislovne.

Gospa Bronislava je rodila deset otrok. Šest od njih ji je na rokah umrlo od lakote. Je žensko utelešenje Joba, Joba časa Velike lakote. To, da je prav ona – ženska – preživela to kataklizmo, samo potrjuje resnico, da je Velika lakota pobrala največ žrtev med otroki in moškimi. Izkazalo se je, da so ženske relativno najmočnejše, najodpornejše. Kako je Gospod Bog dober, pravi v nekem trenutku, da mi je dal toliko moči!

Tu, v malem stanovanjcu, gledam prizore Velike lakote z očmi matere očeta Ludvika (duhovnik je njen najmlajši otrok). Niti ne vprašam za imena umrlih niti ali sploh imajo grobke, kajti mislim, da ne smem vprašati ničesar in moram poslušati samo tisto, kar mi bo zaupano.

Najprej kratko o zgodovini Velike lakote: V začetku 1929. leta je XVI. konferenca VKP(b) potrdila program splošne kolektivizacije. Stalin je sklenil, da se morajo do jeseni 1930 vsi kmetje v njegovi državi (kar je takrat pomenilo tri četrtine prebivalstva, več kot sto milijonov ljudi) znajti v kolhozih. Vendar pa kmetje nočejo vstopati v kolhoze. Takrat Stalin duši njihov odpor z dvema metodama. Stotisoče kmetov spravi v taborišča ali pa jih prisilno izseljuje in naseljuje v Sibiriji, ostale pa hoče z lakoto prisiliti k poslušnosti.

Glavni udarec pade na Ukrajino, na deželo, kjer je v vasi Butrin, v okraju Šepjetuvka, z možem Juzefom in otroki živela gospa Bronislava.

Formalno je bila stvar videti tako: Moskva je za vsako vas določila višino obvezne oddaje žita, krompirja, mesa itd. Količina teh oddaj je bila znatno večja od vsakršnih realnih pridelkov žita in drugih poljščin, ki so jih dosegali na teh zemljiščih. Razumljivo je, da kmetje niso mogli izpolniti planov, ki so jim jih vsilili. Takrat so jim s silo, ponavadi vojaško, začeli jemati in pleniti vse, kar je bilo v vasi mogoče pojesti. Kmetje niso imeli kaj jesti in niso imeli kaj sejati. Z letom 1930 se je začela množična in smrtonosna lakota, ki je trajala sedem let, najturobnejšo žetev je pobrala leta 1933. Večina demografov in zgodovinarjev danes soglaša, da je Stalin v teh letih z lakoto pomoril okrog deset milijonov ljudi.

Podobe lakote so strašne in raznovrstne. Lakota je postala življenjsko pravilo. V vsej deželi so imeli samo nekateri posamezniki zadostno količino hrane. To so bili najvišji funkcionarji ali pa ljudožerci. A obe tidve kategoriji sta predstavljali le zanemarljiv del družbe. Milijoni gladujočih so bili pripravljeni na vse, da bi prišli do koščka kruha Lakota je razdvajala ljudi. Mnogi od njih so izgubili zmožnost za sočutje, željo pomagati drugim. Na fotografijah iz tega obdobja vidimo ljudi, ki ravnodušno hodijo mimo otroka, ležečega v obcestnem jarku, vidimo ženske, ki se mirno pogovarjajo poleg trupel v cestnem blatu, vidimo voznike na vozovih, s katerih štrle mrtve roke in noge. Šestletna Tanja Pokidko je izpulila na gredi soseda – Gavrila Turka – glavico česna. Ta jo je tako pretepel, da je, ko se je privlekla domov – umrla. Njen oče – Stepan, bivši rdeči partizan, je vzel svoje štiri otroke, že nabuhle od lakote, in šel z njimi k okrajnim oblastem prosit za pomoč. Ko so mu jo odrekli, je rekel sekretarju okrajnega sovjeta Polonskemu: »Raje jih pojejte, kot da moram gledati, kako se mučijo.« In se je obesil na drevo pred stavbo sovjeta. Kmetica Fedorčukova se je usmilila sosedovih otrok[Stran 047] – šestletnega Nikola in dveletne Olje, in je obljubila, da jima bo dajala lonček mleka na dan. A otroka mleka nista dobivala, ker je njun oče rekel ženi: »Vsem sosedom so otroci že zdavnaj pomrli, zakaj bi hranila najine? Morava se rešiti sama, dokler ni prepozno.« Sedemletni deček je na trgu ukradel ribo. Razjarjena množica se požene za njim, ga potepta in se razide šele, ko deček obleži mrtev. Kmet Vasil Lučko je živel z ženo Oksano, z enajstletno hčerko in dvema sinovoma – šest- in štiriletnim. Njegova žena, energična ženska, je odšla v Poltavo iskat hrane. Nekoč pride k Vasilu sosed in vidi, da je starejši deček obešen na podbojih vrat.

Kaj si napravil, Vasil?

Obesil sem fanta.

Kje pa je drugi?

Drugi leži v kamri, obesil sem ga že včeraj.

Zakaj si naredil to?

Nimamo kaj jesti. Kadar Oksana prinese kruh, vse da otrokom. Ko ga bo sedaj prinesla, bo dala jesti tudi meni

Strašne tragedije so se dogajale, kadar tisti, ki so potovali v druge pokrajine, da bi dobili hrano, ob povratku niso našli živega nikogar več. V vasi je vladala smrt. Pravočasno so kopali skupinske grobove za po nekaj deset trupel – nihče ni podvomil, da se bodo v nekaj dneh napolnili in bo treba kopati nove. Vozovi, ki so prevažali trupla na pokopališča, so postali vsakdanja podoba vaškega pejsaža. Po hišah so hodili predstavniki oblasti, spraševali, če je kdo umrl, in če je, so pomagali prepeljati truplo do skupinskega groba. Kaj so ljudje jedli? Želod so imeli za delikateso. Poleg tega otrobe, pleve, pesno perje, drevesno listje, iverje, žaganje, mačke, pse, vrane, gliste, žabe. Spomladi, ko je zrasla trava, sta driska in griža pobrali več ljudi kot lakota. Sredi tridesetih let je postal položaj kmečkega prebivalstva tako strašen, da se je tisti, ki so ga vtaknili v zapor, imel za izbranca usode – tam je dobil vsaj košček kruha. (Sergej Maksudov, »Zvenja«, Moskva 1991.)

Da bi zlomili odpor kmetov, so po vaseh zapirali trgovine, šole in zdravstvene domove. Kmetom ni bilo dovoljeno zapuščati vasi, niso smeli stopiti v mesta. Ob poteh pred vasmi, ki so jih imeli za opozicijske, so postavili table: Tu se ni dovoljeno zadrževati, ne sme se pogovarjati z nikomer! Iz vasi ob železniških progah so, ko se je bližal vlak, prihajali ljudje. Padali so na kolena, dvigali roke, klicali: Kruha! Kruha! Vlakovno osebje je moralo zapirati okna in spuščati zavese.

Za resnico 7 – Komunizem in kmetFigure 1. Za resnico 7 – Komunizem in kmet

Umirale so cele družine, nato – cele vasi.

»Vas je tulila, videč, da se bliža smrt. V vsej vasi so zavijali kmetje – to ni bil glas razuma ali duše, to je bilo kot šum listja v vetru ali šelest slame. Zgrabil me je bes: zakaj tako žalostno tožijo, saj že niso več ljudje, pa tako obupno kričijo. Včasih sem šla na polje in poslušala: tulijo. Šla sem dalje, kakor da je potihnilo, pa napravim še nekaj korakov in spet slišim – zavija sosedna vas. In zazdi se mi, da vsa zemlja tuli hkrati z ljudmi. Boga ni, kdo naj jih torej sliši?« (Vasilij Grossman, »Vsë tečët«.)

Gospa Bronislava pripoveduje, da se je najhujše začelo poleti 1932. Takrat so izdali zakon, ki so ga kmetje imenovali zakon o klasu. Ta zakon si je izmislil in napisal Stalin. Govoril je o zaščiti kolhoznega premoženja. Po njem je bilo mogoče obsoditi na nekaj let taborišča ali celo streljati, če je kdo ukradel samo klas žita, korenček ali repo. Podobna kazen je čakala traktorista, če se mu je pokvaril traktor, ali kolhoznika, ki je izgubil motiko ali lopato.

Ta zakon so proglasili v začetku avgusta, ko je bilo žito še na poljih. Na mnogih krajih,[Stran 048] kjer je rastla pšenica ali rž, so postavili stražne stolpe. Na njih so stali enkavedejevci z orožjem, pripravljenim na strel – morali so odgnati vsakogar, ki bi si hotel na polju odtrgati vsaj klasek. Ob poljih in po poteh so jezdile patrole NKVD – čuvale so letino. Celo pionirje so pošiljali na stražo, a so jih potem umaknili – to so bili otroci in otroci so največ umirali, ne le od gladu, ampak tudi zato, ker so jih ugrabljali ljudožerci.

Ljudje so torej videli žito, videli klasje. Kdor je še imel moči, je prišel iz koče, da bi videl polje v rasti. Toda kmetje so morali stati daleč od polja. Vedeli so, da bo, če se bo kdo preveč približal, počil strel. Poletja so bila takrat vroča, soparna, sončna. Z okna koče so se daleč na obzorju videle črne lise – to so bili človeški skeleti, odeti v cape, izmučeni od vročine in tifusa. Nekateri se niso več vrnili v vas, ostali so tam za zmeraj.

Dogajalo se je, se spominja gospa Bronislava, da je pod enkavedejevcem padel konj, kajti tudi žival je bila suha in slabotna. Nad žitnim poljem se je videl obris enkavedejevca, sedečega na konju. Sedel je, razgledoval se je, nato pa hitro izginil. Takrat je nastopil redki trenutek upanja, ker je med enkavedejevci nastala zmeda, in to so bile sekunde, ko je bilo možno priti do žita in odtrgati nekaj klasov. To je bilo nekaj, za dan, dva, a vendar nekaj.

Smrt je prihajala od lakote, pa tudi od hrane. Včasih je prišla iz mesta agitatorska brigada in pripeljala kruh. Ljudje so se vrgli nanj, jedli, jedli, potem pa kričali in se zvijali od bolečin. Med njimi pa so bili tudi taki, ki so takoj umrli.

Najhujše so bile preiskave. Trgali so pode, razkopavali vsak košček vrta, kopali po polju. Iskali so, če ni kje skrite hrane. Takrat so pobrali vse, gospodarja pa vzeli v zapor. Njenega moža, o katerem pripoveduje, Južika, so zaprli šestkrat. Hodila je na občino, klečala, jokala. Bila je srečna ženska, kajti nekako so ga zmeraj izpustili. Bila pa je srečna zato, ker je verovala v Boga. Bog človeka nikdar ne zapusti, mi pravi z globokim prepričanjem. Ona sama je najboljši dokaz za to. Kajti kasneje so jo poslali v Kazahstan, moža pa vzeli v vojsko. V Kazahstanu je bilo prav tako težko kot v Ukrajini, povrh pa še hujše podnebje. Osem kilometrov daleč je hodila iz kolhoza na delo po ledu in skozi viharje. Prepričana je bila, da so ji moža ubili v Nemčiji. In glejte, tedaj se je mož vrnil iz vojske! Prav iz tega srečanja se je rodil oče Ludvik, ki sedi tu z nami in se smehlja.

Kaj so počeli boljševiki, se ne da povedati. Nekdo je iz mesta prinesel časopis. In v njem na sliki visoko žito. In napisano, da mesta gladujejo, da so vrste za kruh ponoči in podnevi, da so kmetje leni, da nočejo pospravljati žita, da vse gnije na poljih. Sovraštvo do kmetov je bilo strašno, pa vendar so oni umirali od lakote! Ko so jih deportirali v Kazahstan, so jih vozili skozi prazne vasi. Okna zabita z deskami, vrata odprta, nihajo in cvilijo v vetru. Nikakih ljudi, morda kak enkavedejevec. Nobene živine – živina je bila zaklana ali je poginila. Celo noben pes ne zalaja – pse so že zdavnaj pojedli.

Maksudov meni, da je zločinski genocid, kakršen je bil Velika lakota v Ukrajini, ki se je uradno imenoval kolektivizacija kmetijstva in izgradnja kolhoznega sistema, vrgel na to kmetijstvo tako strašno prekletstvo, da se do današnjega dne ni opomoglo in postavilo na noge: »Toda, tudi življenje zmagovalcev v tej okrutni vojni,« piše, »spet ni bilo tako veselo. Kajti to je bila pirova zmaga. Proizvodnja žita, ki se je v letih 1923-28 skoraj podvojila, je po kolektivizaciji ostala skozi 25 let na isti nizki ravni, čeprav je število prebivalstva seveda rastlo. Živinoreja si nikoli več ni opomogla od udarca, ki sta ga pomenila zakol ali izstradanje sto milijonov konj, krav, bikov, ovac in svinj. Ni dvoma, da sega kriza kmetijstva, ki traja v ZSSR do danes, s svojimi koreninami v ta davna leta, v to »zmago«, ki se je izkazala za poraz. Zemlja in kmetje so se maščevali tistim, ki so jih uničevali, na svoj način. Zemlja je prenehala roditi in kmetje so izgubili ljubezen do dela na njej. To je bilo strašno, a pravično maščevanje.«

Zgodovinarji pojasnjujejo genocid v Ukrajini (in na severnem Kavkazu) na različne načine. Ruski zgodovinarji vidijo v njem orodje za uničenje tradicionalne ruske družbe in izgradnjo brezoblične, poslušne, napol suženjske mase »homo sovieticus«. Ukrajinski zgodovinarji (npr. Valentin Moroz) pa menijo, da je bil Stalinov cilj rešitev imperija. Imperij ne more obstajati brez Ukrajine. Istočasno pa so bila dvajseta leta desetletje preroda ukrajinskih narodnih ambicij, ki so se razvijale pod geslom: Proč od Moskve! Glavni čuvarji ukrajinskega duha pa so kmetje. Da bi zlomil tega duha, je moral Stalin zlomiti kmetstvo. Kmetov Ukrajincev je bilo takrat okrog 30 milijonov. Tehnično bi jih bilo mogoče velik del uničiti tako, da bi zgradili mrežo plinskih celic, a Stalin ni naredil te napake. Tisti, ki bi zgradil plinske celice, bi vzel nase vso krivdo in se proglasil za sramotnega morilca. Namesto tega pa je Stalin krivdo za zločine pripisal žrtvam samim: umirate od gladu, ker nočete delati, ker ne vidite koristi, ki vam jih[Stran 049] daje kolhoz. Vrh tega, se je pritoževal, zaradi vas gladuje mestno prebivalstvo, ženske ne morejo hraniti dojenčkov, ker nimajo mleka, otroci ne morejo hoditi v šolo, ker so preslabotni.

Ukrajinska vas je umirala molče, izolirana od sveta, grizoč drevesno lubje in ličje lastnih opank, obdana s prezirom in sovraštvom ljudi iz mest, ki so stali v neskončnih vrstah za kruh.

Avtor Ryszard Kapuściński