Kočevski Rog, breznina!
(Narodna)

Kočevski Rog gre že v dvajseto leto. Kot Katrca, o kateri pojejo završki fantje v Maistrovi pesmi, bi človek pomislil, ko bi si upal. A tu ne gre za to, da bi si človek moral upati. Spomin pride sam od sebe, človek ne more nič za to, pa naj prinese še tako žalost. Če je bila slovenska Katrca leta 1945, ko so ji tu pobijali fanta, stara dvajset let, je danes stara štiriinosemdeset. Koliko jih je pa sploh še lahko prišlo? In ali bo drugo leto in leto za tem tukaj še katera? In če poleg tega še pomislimo, da je bila, ko je lahko prvič prišla v svoje Rute, stara že petinšestdeset let! Kaj pa je z našo domovino Slovenijo?

Od kdaj pa kitajska mati lahko hodi na Tiananmen, kjer so ji v noči med 3. in 4. junijem leta 1989 ubili sina ali hčer – eno od 2.600 žrtev, kolikor jih je pekinški Rdeči križ priznal, da jih je padlo na tistem trgu ali pa pozneje od tam dobljenih ran? Že enajst let po pokolu, se pravi že leta 2000, so demokratski aktivisti iz Pekinga začeli s kampanjo, s katero so dosegli, da so tiananmenske matere lahko začele hoditi na tisti kraj in zahtevale javen spomin na svoje otroke. Kaj pa matere z Majskega trga v Buenos Aires – žene Plaza de Mayo? Koliko let je potem, ko so njihovi sinovi izginili, moralo miniti, da so lahko s trga glavnega mesta svoje države mogle pripovedovati svetu svoje zgodbe? Nobeno leto ni bilo treba argentinskim materam čakati, da so smele postaviti vprašanja: Kje imate naše sinove? Kaj ste storili z njimi? Ko je bil šef vojaške hunte general Videla še na oblasti, so bile že na trgu s svojimi zahtevami. Kaj pa Srebrenica, koliko let je moralo miniti, da je Srebrenica lahko spregovorila? V nekem smislu takoj po Daytonskem miru, se pravi leto, dve. Nizozemski vojaki, ki so 13. julija zapustili stražarsko mesto v Srebrenici in tako omogočili zločin, pa so bili že sedem let potem, leta 2002, 16. aprila natanko, kaznovani tako, da je tega dne nizozemska vlada v znamenje, da se jih vsa država sramuje, kolektivno odstopila. (Koliko bolj upravičeno bi pričakovali, da bi potem, ko je spregovorila Huda jama, odstopila sedanja levičarska vlada, in s tem pokazala, da se sramuje svojih političnih prednikov.)

A od kod ta kričeča civilizacijska razlika med Slovenijo na eni strani in Argentino, Bosno in Kitajsko na drugi? Med deželo, ki naj bi bila »prstan Evrope«, in med deželami, ki so kvečjemu njena projekcija ali še to ne? Ali si je to sploh mogoče razložiti?

Nikakor ne drugače kot na način, kakor smo to storili v uvodnem komentarju v to številko Zaveze: da je imel material, iz katerega so bili izdelani slovenski boljševiki, tako specifično ideološko težo, da jim je zagotavljal popolno moralno intransingentnost. V tej izločenosti iz splošnočloveškega – v tej zavarovanosti pred splošnočloveškim – so v suvereni zapisanosti svojim ciljem sklenili, da bodo tistim, ki so jih pomorili med državljansko vojno in po njej, ubili še spomin. Snov, iz katere so bili izdelani, jih je seznanila s to možnostjo, in jih obenem opremila z zmožnostjo to možnost v celoti realizirati: na kraje, kjer so ležali pobiti in pomorjeni, so navalili kiklopske skale molka. To so storili tako, da so vse točke, kjer se oblikujejo mnenja, zavarovali z ljudmi, ki so jih prej zavezali s tajnimi prisegami, ali pa z ljudmi, za katere so vedeli, da priseg ne potrebujejo.

Še besedo o posebni snovi slovenskih boljševikov. Da ta sintagma ne bi ostala prazna metafora, samo besedna iznajdba za pokritje nečesa neznanega in nerazumljenega, zgolj sredstvo za pomirjenje naše zaprepaščenosti, naj opozorim na neko dejstvo, ki bo podobo o posebni snovi fiksiralo v predmetnem svetu in jo tako do neke mere razložilo. George Rendel, britanski veleposlanik pri begunski vladi v Londonu, je nekoč, govoreč o dr. Mihu Kreku in njegovi pozitivni vlogi v okviru begunske vlade, začutil potrebo, da ob tem pojasni, od kod Krek izhaja. Spregovoril je o Slovencih in ob tem izrazil misel, da je ta mali kulturni narod mogoče najbolj katoliški narod v Evropi. Ker vemo, da Rendel tega ni rekel tjavdan, takoj pomislimo tudi, da nam posebna snov slovenske kratoliške kulture lahko razloži nastajanje posebne snovi v tistih, ki so se odločili, da izpeljejo boljševiški program in to kulturo uničijo. Zavedeli so se, da bodo, če bodo hoteli to narediti, morali postati posebni ljudje. Od tod njihova posebna snov, kombinacija boljševiškega in španskega prevratnega genija.

Kako posebni so ti ljudje morali biti, v kakšno talentiranost politične manipulacije in krutosti so se morali dvigniti, lahko razberete iz prizorov, ki jih v Zavezini rubriki Kako se je začelo razgrinja pred nami Janko Maček. V odtisu, takorekoč v negativu, pa se njihova roka – ali naj rečem, njihova duša – kaže na obrazih tistih, ki prihajajo na Kočevki Rog. Sedaj so se stvari začele nekoliko spreminjati, a če se potrudite in poiščete v Zavezinih poročilih fotografije spominskih slovesnosti na Rogu iz časov, ko so sem množično hodile nekdanje Katrce, sedaj stare osemdeset in čez, boste – če imate oči, da kaj vidite – zagledali obraze, ki vam ne bodo dovolili, da se ne bi vprašali: Kaj pa jih je naredilo? Kaj, za božjo voljo, pa je te obraze naredilo? Saj imate katero od teh slik pred očmi, mar ne? Množica pred oltarjem, šest, osem tisoč ljudi, tesno drug ob drugem, obraz pri obrazu, kakor da bi hoteli povedati, da spadajo skupaj, potem pa na njenem obrobju iztekanje te množice v zalive neznanega gozda. To je Kočevski Rog. A kar vam bo ostalo posebej v spominu, bodo obrazi, različni seveda, a hkrati kakor da bi šli vsi skozi neko pokrajino, kjer so gledali iste stvari. In čudno, čeprav na Rog ne prihaja veliko manj moških kot žensk, vam, bogve zakaj, ostane vtis, da ste gledali predvsem obraze žena. Neverjetno, človek pomisli ob tem, ali je to zato, ker imajo ženske posebno pravico biti tam?

Slovensko zaostajanje za ostalim svetom, evropskim in neevropskim, torej ni slučajno, ampak izhaja iz prisebnosti in talentiranosti nosilcev specifičnega totalitarizma, ki se je realiziral na naših tleh. Tudi iz dokumentov, ki jih je boljševikom po sesutju sistema izstavila zgodovina, je izhajalo, z jasnostjo, ki se ji ni bilo mogoče ustavljati, da zanje ni predvideno nobene »pozgodovine« – da jim ostaja samo to, da odidejo; da samo tako, da odidejo, lahko dostojno potrdijo, da se spet podrejajo civilizaciji. In nikjer ne slišimo teh ukazov izrekati v tako ultimativnem tonu kot v Kočevskem Rogu: da je izhod iz tega, kar so bili, samo odhod – da je vsako drugo obstajanje, spričo tega, kar so bili, nedostojno.

Doumeti slovenski Rog

Doumeti Rog! – Ste kdaj slišali, ste kje brali ta klic, to željo, ta nasvet? Doumeti Kočevski Rog, ki je postal Slovenski Rog! – Doumeti Rog pomeni doživeti ga z dušo, s srcem in z glavo, premisliti ga do konca. Domisliti tako tistega boljševiškega, uresničenega leta 1945 v krvi in bolečini, v množični smrti, kot tudi tega demokratičnega, simboličnega, ki v ljubezni in milosti traja od leta 1990 do danes.

Ob koncu današnje 20. spominske slovesnosti na Rogu, ko smo jo – upam – že doživeli z dušo in srcem, se z mislijo in umom ozrimo na začetek, na prvo spominsko prireditev 8. julija 1990. Tako bomo lahko videli razliko med tedaj in sedaj, razdaljo med obljubami tistega časa in resnico današnjega. – Ali nam bo ta primerjava pokazala svetlobo in potrdila upanje ali bomo videli samo temo in obup.

Za preživele udeležence protikomunističnega odpora odgovor osebno ni več pomemben, za mlade je ta alternativa bistveno vprašanje prihodnosti, za narod vprašanje življenja ali propada. Zato poglejmo nekaj temeljnih dejstev roških spominskih slovesnosti.

Komunistični poboji slovenskih fantov in mož, deklet in žena so bili množični že med vojno, še posebej pa po vojni. Zato so množična tudi naša žalovanja. Pri prvi spominski prireditvi so tukaj na Rogu našteli 30.000 romarjev, kasneje jih je bilo okrog 12.000 in zadnja leta okrog 5.000 ali 6.000. Še vedno množica, vendar zakaj število romarjev upada? Ali ne bi bilo bolj pričakovano, bolj skladno z naravo teh slovesnosti, da bi število romarjev raslo skupaj s svobodo in demokracijo, z našo kulturo in spoznanjem? Ali pa naša svoboda, naša kultura in spoznanje ne rastejo?

Pred prvo spominsko slovesnostjo smo ljubljanskega nadškofa od februarja 1990 prosili za mašo in krščanski pogreb naših bratov in sester, naših sobojevnikov proti totalitarnemu nasilju, za našo spravo z mrtvimi žrtvami revolucije. Nič nam ni obljubil, dokler ni od komunističnih politikov dobil zagotovila, da se bo prireditve z javnim nastopom udeležil tudi tedanji najvišji oblastnik, vrhovni vojak revolucije. Prišel je z vso svojo komunistično elito, imel nagovor izpod podobe Marije Pomagaj, prvega pred svobodno in demokratično zbrano množico vernikov, nekomunistov, ki so po 45 letih smeli prvič javno žalovati za žrtvami komunistov. Kakšen nesmisel, kakšna zloraba žrtev in žalovanja!

Prišli so, pokazali so se in se niso nikoli več vrnili. Od tedaj dalje smo žalovali sami s svojimi škofi in duhovniki. Noben predsednik republike – bili so že trije – se nam na Rogu ni več pridružil niti z oddaljeno besedo ali sočutjem. En sam predsednik državnega zbora, dr. France Cukjati, in samo dva predsednika vlade, Lojze Peterle in dr. Andrej Bajuk, so od številnih dosedanjih predsednikov bili častna izjema; tudi danes so tukaj z nami. Nikogar z vrha sodne veje oblasti se ne spomnimo, zlasti kričeča pa je vedno bila odsotnost varuhov človekovih pravic.

Prvo spominsko prireditev 8. julija 1990 vztrajno skušajo prikazati kot spravo med nasprotniki v državljanski vojni. Za dejanje sprave razglašajo podajo rok med nadškofom Šuštarjem in zadnjim voditeljem komunistične partije Milanom Kučanom kot ideološkima nasprotnikoma. Ni znano, ali gre za nevednost ali za hoteno neresnico. Dejansko je tedaj šlo za povsem vsakdanji pozdrav ob srečanju dveh znancev brez kakršnegakoli političnega, ideološkega ali obrednega pomena ali namena. Sicer pa noben ljubljanski škof nikoli ni bil predstavnik katere od vojskujočih se strani v državljanski vojni in takšnega dejanja, kot mu ga s prozornimi nameni skušajo pripisati, že pojmovno nikakor ne bi mogel storiti.

Tudi vse naslednje spominske slovesnosti na Rogu pogosto skušajo prikazati v neresnični podobi in pomenu, vendar na povsem drugačen način. Leta 1990 je tukaj govoril najvišji komunistični politik in oblastnik, zato njegov govor in slovesnost prikazujejo kot spravo, čeprav preživeli nasprotniki komunistične revolucije pri prvi slovesnosti nismo imeli nobene veljave. Predsednik Kučan nas ni niti od daleč pozdravil, niti omenil nas ni, ni nam dal roke niti v pozdrav kaj šele v znamenje sprave. Ob simbolnem pogrebu svojih bratov in sobojevnikov nismo mogli spregovoriti niti najbolj običajne pogrebne besede spomina in slovesa. Pri vseh naslednjih obletnih slovesnostih govorimo sami brez državnih oblastnikov. Obtožujejo nas, da govorimo politično, da netimo spore in sovraštvo. Komunisti so torej sprava in sodijo na oblast, katoličani so razdor in sodijo v brezna, v vsakem primeru pa naj molčijo!

Pravi vihar je nastal, ko je pred nekaj leti govornik na tej slovesnosti profesor Justin Stanovnik t. im. NOB imenoval prevara. Zgrozili so se mnogi na različnih straneh, celo takšni, ki so sami javno izjavljali, da je NOB bila »velika prevara«. Seveda, kar sme komunist, ne sme katoličan!

Bliskalo se je in grmelo, ko je pred nekaj leti nadškof dr. France Perko v pridigi na Rogu omenil duhovno veličino nekdanjega ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana, krivično obsojenega in zasramovanega, ter pripomnil, da bi mu lahko postavili spomenik. Danes se ob odprtem rovu sv. Barbare v Hudi jami z neznosnimi prizori množične nasilne smrti, ki bi lahko bili slike iz Dantejevega Pekla, in ob stotinah drugih morišč in grobišč po vsej Sloveniji, nihče ni vznemiril, ko so najvišji predstavniki državne oblasti javno poveličevali vrhovnega organizatorja, voditelja in poveljnika vseh tedanjih sejalcev grozovite smrti. Ob popolnem molku pretresenih sodnikov nadškofa Perka poveličujejo voditelja totalitarne Jugoslavije, katere nasilja se je Slovenija osvobodila šele z močjo orožja.

Ti občudovalci velikega zločinca prihajajo iz vrst tistih, ki so julija 1990 prišli na Rog, se pokazali in odšli, ne da bi skupaj z množico žalujočega ljudstva stopili čez cesto sem do brezna z njihovimi žrtvami, ne da bi prižgali eno samo svečko, položili en sam cvet, napravili en sam poklon pred breznom svojega sovraštva.

Ob breznu z žrtvami komunizma, katerih spominu je bila namenjena vsa slovesnost, smo stali in molili sami s svojim škofom in duhovniki. To je bila prava sprava na prvem Rogu in na vseh naslednjih do današnjega. Tista druga, ki jo še vedno lepijo na blago roko nadškofa Šuštarja, je ideološka manipulacija, politični trik, ki naj skrije usodni narodni razdor, Cerkev in vernike pa za vedno potisne med ljudske sovražnike.

Kljub strašnim umorom in trpljenju ljudstva in neštetih narodov je za fašizmom in nacizmom premagan tudi komunistični zločinski totalitarizem! Počasi z močjo uma in duha, ne s silo orožja in smrti. Tudi z duhom, ljubeznijo in umom Slovenskega Roga, tudi z mrtvimi vojaki Slovenske narodne vojske, ki so v smrt odhajali z mislijo na Boga, narod in domovino!

Da bi premagali tudi zaostalo sovraštvo in narodni razdor, je potrebno vedno znova doumeti Rog, doumeti Slovenski Rog spomina, resnice in milosti!

Anton Drobnič

Kočevski Rog, 6. junija 2009

*Avtor gesla »Doumeti Rog!« je profesor Justin Stanovnik, glavni urednik revije ZAVEZA

Spoštovani!

To, da lahko danes stojim tukaj pred vami na mestu, ki je zaznamovano z bolečino, krivico, ki je bila storjena, ter neusmiljenim slom po ubijanju in s tem izničenju tistega, kar je najbolj sveto, in to je človeško življenje, je zame posebna čast in privilegij. Seveda pa tudi velika odgovornost, ki jo čutim do vseh, ki nepokopani ležijo v svojih preranih grobovih, v katere jih je nasilno, brez dokazovanja krivde, pahnila revolucionarna oblast.

Vsem, ki ste tu v Rogu ali drugod po številnih množičnih moriščih po Sloveniji izgubili svoje najdražje, izrekam globoko sožalje in razumevanje za vašo bolečino.

Mesto, na katerem stojim, zato od mene zahteva tenkočutnost in veliko skrbnost pri izbiri besed zaradi bolečine, ki je bila povzročena in ostaja, ter ostro izbiro le teh, ko gre za vprašanje resnice.

Sama nimam pobitih svojcev v Rogu in premlada sem, da bi občutila povojno grozo, preganjavico, strah, tesnobo, ki so jo doživljali ljudje zaradi krutosti in krvoločnosti takratnega režima. Hvala Bogu sem premlada, da bi lahko občutila takratni zanos povzdignjenih zmagovitih revolucionarnih parol, izrečenih ob okrutnem maščevanju. In premlada, da bi izkusila trpljenje in sovraštvo ki ga je v slovenskem narodu povzročala zmagovita revolucionarna oblast.

Vendar pa me kot povsem drugo generacijo, začenja  preganjati nemir. Sprašujem se, kje so pravzaprav korenine sodobnih slovenskih razkolov, ki jih opažam tudi pri delu v državnem zboru in jih težko razumem. Kje je tista globoka, skrita rana v narodovem telesu, ki razdvaja in je moja generacija ne pozna, pa bi jo morala, zato da bi lahko končno neobremenjeno, vendar spoštljivo gledala na preteklost in tako oblikovala optimistično prihodnost?

Slovenija mora izvedeti resnico o medvojnem in povojnem dogajanju. Če tega ne bo storila oziroma bo del naše družbe zavestno prikrival resnico in tako ščitil krivce za povojne poboje in politično montirane procese, se nam zna zgoditi, da se nam bodo nerazčiščene stvari vrnile kot bumerang, ne da bi sploh vedeli kdaj. In takrat znajo postati izjemno zoprne. Vsem bi moralo biti v interesu poznavanje lastne zgodovine, kakršna je v resnici. Kajti le njeno pravo spoznanje, lahko oblikuje sproščeno prihodnost. Še tako težka resnica, ki pride na dan, še tako težko priznanje, navadno rodi nek nov začetek, ki sloni na zdravih in ne bolnih temeljih. In ravno zdravi temelji so primanjkljaj te družbe. Zdravi pa bodo lahko postali šele takrat, ko tudi gnilih ne bomo več skrivali. In tu je pomembna resnica, katera v nobenem primeru ne bi smela biti kakorkoli omejevana s strani politike, na poti do njenega spoznanja in priznanja.

Zmagovalci krojijo usodo naroda, pravi zgodovina. A revolucionarni zmagovalci so na tem mestu velikemu delu naroda namenili smrt. Sklenili so, da jim ta sprevržena pravica pripada, ker so preživeli. Elias Canetti pravi: „Zadoščenje ob preživetju, ki je neka vrsta sle, lahko postane nevarna in nenasitna strast. Z vsako novo priliko se poveča. Večja, ko je kopica mrtvih, med katerimi je človek ostal živ, pogosteje, ko preživlja takšne kopice, močnejša in bolj neubranljiva postaja ta strast.“

Kot predsednica Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, sem se jasno zavedala, da se bo name, ko bom začela odpirati teme iz polpretekle zgodovine, in začela neobremenjeno težiti k resnici, zgrnil ves propagandni stroj kulture smrti in me skušal ustaviti pri mojem delovanju. Tudi z ustrahovanjem in javnimi diskreditacijami. Ampak prav to je dokaz, da je prav, da se borim in vztrajam v priznanju zgodovinskih dejstev, ki ne bodo več izrazito ideološko prirejena eni strani, temveč bodo dejstva in z njo resnica verodostojno in pravično prikazani. Zato je dogajanje tistega časa potrebno temeljito analizirati.

Oblast, ki priznava zločin nad človeškim življenjem kot nekaj povsem normalnega in sprejemljivega ter ga opravičuje z večno krilatico partizanstva in boja proti okupatorju, je sprevržena oblast. In takšna oblast potem nima nikakršnih vrednostnih meril pri nadaljnjih dejanjih, ki jih izvaja. S priznavanjem zločina, kot nekaj dopustnega, daje vedeti, da so v družbi dovoljene vsakršne anomalije, saj se z opravičevanjem in minimaliziranjem zločina, niža prag vrednot na lestvici. Zato ni nič čudnega, da se današnja vladajoča koalicija, ki je naravna naslednica povojne revolucionarne in komunistične oblasti, tako nekritično obnaša do ravnanj nekaterih svojih ministrov. Če toleriraš uboj, potem lahko še toliko bolj toleriraš prevaro in laž. Zato je potrebno vztrajati pri vprašanju resnice, ki je bila leta in leta namenoma skrivana, prekrivana in zatajevana … Z njo se je manipuliralo, jo prikrojevalo in skušalo za vedno utišati. Zato je še kako pomembno, da kot pripadnica mlade generacije politikov, ki nisem osebno vpletena v tematiko polpretekle zgodovine, o tem odkrito spregovorim.

Sama se močno zavedam, kako pomembno je to za vse, ki jim je ideološko predstavljena resnica za vedno globoko zaznamovala življenja in zaradi katere so trpeli velike krivice. Za vse to bi morali posamezniki, med katerimi so nekateri še živi, odgovarjati. Nerazumljivo je, da danes oblast in njeni najvišji predstavniki sicer obžalujejo povojne poboje, obenem pa s še večjo vnemo malikujejo in častijo tistega, ki je poboje ukazal. Če že lahko razumemo posameznike, ki morajo zaradi svojih krvavih rok ščititi idejo revolucije in njena dejanja, pa vsekakor ne morem razumeti tistih mladih, ki zaslepljeno častijo človeka, ki je dal pobiti mnoge tisoče ljudi. Prav mladi so tisti, ki jim je, zaradi čustvene in časovne distance do polpreteklih dogodkov, dana možnost in s tem velik privilegij, da lahko razmišljajo z lastno glavo in da lahko popolnoma neobremenjeno težijo k resnici, predvsem pa k jasni obsodbi zločina in zločincev.

Jasno želim tudi povedati, da pri teh vprašanjih ne gre za vprašanje spoštovanja boja proti okupatorju. Nihče ne želi  omalovaževati ali zmanjševati pomena nacionalnega upora proti tujemu zavojevalcu, kar nam nesramno podtikajo tisti, ki opravičujejo zločin in zločince. Vsi, ki so se pogumno uprli fašizmu, zaslužijo spoštovanje. Problem je v tistem delu, ko je bilo partizanstvo zlorabljeno za ideje revolucije in za množične medvojne in povojne zločine.  Sama prihajam iz Primorske, kjer so prvi v Sloveniji doživeli grozote fašističnega terorja ter se uprli fašizmu, ki jih je želel izbrisati iz obličja. Primorska s Tigrom je bila zgled, kako narod povezovati in ne razdvajati. Tudi zato je lahko “Vstala”, ko je bilo najbolj hudo. Na ta del upora gledam s spoštovanjem in ponosom.

Ne morem pa s pozitivno naravnanostjo in odobravanjem gledati na tisti del zgodovine, ko je revolucionarna oblast, ki je bila izrazito ideološka, iz strahu pred možnostjo vzpostavitve politične opozicije likvidirala in pobila na tisoče ljudi. Med njimi tudi otroke in ženske. Pri tem ne gre za vprašanje spoštovanja partizanstva, ampak za vprašanje resnice in vprašanje vesti.

Pri iskanju resnice, pa je bistveno razumevanje. In če želiš razumeti, moraš najprej vedeti. Poznati vsa dejstva, ki tvorijo celoto. In šele ko veš, lahko razumeš in poiščeš resnico, ki sama po sebi nato postavi vprašanje o odgovornosti.

In prav zaradi vprašanja odgovornosti nam še danes skušajo preprečiti, da bi iskali in poznali resnico. Zaradi strahu pred strašljivim spoznanjem, ki bi razkrinkalo njihovo barbarsko početje, jih v polnosti razgalilo in pokazalo njihov pravi obraz, se zatekajo k različnim prijemom, ki naj bi odvrnili ljudi od iskanja resnice. Vendar ne bomo dopustili, da bo ostalo na tem, ne bomo dopustili, da zgodovina ne bi končno snela ljubke maske s krvoločnega obraza.

Eva Irgl

poslanka SDS,

predsednica Komisije za peticije ter človekove pravice in enake možnosti

Kočevski Rog, 6. junij 2009

Spoštovani!

Zahvaljujem se organizatorjem današnje spominske slovesnosti, da lahko v imenu študentov spregovorim na tem svetem kraju. To je bil nekoč kraj trpljenja in smrti, in je danes za nas kristjane kraj spomina in upanja v vstajenje.

Pred štiriinšestdesetimi leti je tukaj umolknil glas njih, ki so ostali zvesti tradiciji, kulturi in veri. Bili so pravi disidenti, in na koncu plačali s krvjo. Ponosni smo lahko, dragi rojaki, na toliko pričevalcev!

Pol stoletja ideološkega monopola ter manipuliranja z resnico ni moglo mimo brez posledic. Cele generacije ljudi so bile vzgojene v tem duhu, možje in žene, ki so odraščali v komunizmu in živeli s temi ideali. Zlezli so jim pod kožo in postali njihova identiteta. Ta identiteta se sedaj ruši ob mnogih odkritjih, ki nedvoumno kažejo na pogubni značaj narodnoosvobodilnega boja ter kasnejše komunistične države. Kako naj vsi ti ljudje kar naenkrat spremenijo odnos do tega, kar so toliko časa slavili? To je korak, ki zahteva veliko poguma in nadnaravno odprtost: lahko rečemo spreobrnjenje. Mar je mogoče, da je bilo vse skupaj v resnici velika prevara? Mnogi so tako ostali brez idealov ter postali ravnodušni do preteklosti, češ: »Pustimo te kosti, živimo sedanjost!«. Ravnodušni tudi do vsega drugega.

V času, ko Evropa sprejema resolucijo o totalitarizmu, bi v naši državi pričakovali spremembo v odnosu do polpretekle zgodovine. Ko bi se vsaj naši državniki opredelili do preteklosti ter uradno sprejeli, kar je že tako ali tako očitno! Namesto tega pa sprejemajo predloge o poimenovanju ulic po voditeljih bivšega režima ter izkoristijo vsako priložnost da poveličujejo stare zmage.

Zamudili bomo vlak prihodnosti, se osramotili pred drugimi narodi ter ostali v nedogled ujeti v izkoreninjeni sedanjosti. Ne želimo ostati neodločeni! Verjamemo, da je resnica vendarle ena sama, da z vso močjo sili v javnost iz globine naših brezen.

Mladi smo postavljeni pred izziv, da se soočimo s slovenskim problemom. Nihče ne bo tega storil namesto nas. Misel, da bo čas čudežno izbrisal posledice in da bo spor pozabljen, ko akterjev slovenske tragedije ne bo več, je izraz naivnosti ter generacijskega egoizma. Konec koncev gre za našo identiteto, ki se ne more dokončno izoblikovati.

Marsikaj lahko spremenimo: ni res, da se ne da nič narediti. Vsak lahko prispeva svoj majhen del. Vzpodbujajmo k razpravi v javnosti, in se ne izogibajmo debati. Bodimo tolerantni do drugače mislečih ter prisluhnimo nasprotnemu stališču, kajti tako bomo vzbudili zaupanje v sogovornikih. Preučujmo zgodovino, izobražujmo se, učimo se razumeti družbo, ker smo odgovorni zanjo.

Morda bo prišel dan, ko bomo vsi Slovenci razumeli, da nam preteklost zaznamuje sedanjost in prihodnost. Nekoč se bo slovenski narod enotno ozrl na njih, ki so jih prebodli, in žaloval. Tisti dan nam bo odprt studenec v očiščenje greha in madeža, in lahko bomo šli naprej. Dosegli bomo spravo, po kateri razdvojeni že dolgo hrepenimo, ter začeli novo stran v zgodovini. Do takrat pa nas čaka še veliko dela, rane se ne zacelijo kar čez noč. Prihodnost ni tako črna, kot se včasih zdi, zato pa ne obupajmo!

Hvala lepa!

Marko Mehle

Kočevski Rog, 6. junij 2006

Obletna spravna maša in spominska slovesnost v Kočevskem rogu bosta poslej na željo mnogih duhovnikov v soboto namesto v nedeljo.

Letošnja obletna slovesnost z mašo bo v soboto, 6. junija, ob 11. uri.

Somaševanje bo vodil apostolski nuncij v Republiki Sloveniji mons. dr. Santos Abril y Castelló. Somaševali bodo škof Andrej Glavan in številni duhovniki.

Maši bo sledila krajša spominska slovesnost.

Govorniki bodo: študent Marko Mehle, poslanka Eva Irgl, predsednik NSZ Tone Drobnič. Solist bo Marko Fink. Pel bo zbor iz Novega mesta.

NSZ organizira prevoz z avtobusi iz Ljubljane (odhod izpred hale ‘Tivoli’ ob 8h); za več informacij pokličite tajništvo NSZ.

Družina št. 22, 31. maja 2009, na poldrugi strani (8-9) objavlja esej Justina Stanovnika z naslovom Doumeti Rog, objavljen leta 1991 v Zavezi št. 2, ki je še vedno aktualen.

Posebej so vabljeni mladi.

Ohranimo spomin in sočutje. Prisluhnimo Rogu.