Adventna pridiga za leto 1941

Danes čujem govoriti tudi sicer resne ljudi, da umor ni več zločin, ampak junaško dejanje, ko so dandanes nekatere naravne vrednote politične narave višje kot verske, nadnaravne.

Proti temu mnenju stoji božje razodetje: Umor je in ostane vnebovpijoč greh, ki božjo pravično kazen izziva, pa naj gre za letnih 20.000 umorov nerojenih človeških bitij med slovenskim narodom, ali za uboj sočloveka brez obtožbe in brez obsodbe – umor na lastno pest, iz političnih, socialnih ali nacionalnih razlogov ali iz osebne maščevalnosti.

Nespremenljivo veljavna resnica je: Edini Bog je gospodar nad človeškim življenjem – od vsakega pa, ki nima od Boga poverjene oblasti nad življenjem bližnjega, se bo nedolžno prelita kri terjala ob svojem času neusmiljeno. »Glas krvi tvojega brata vpije k meni z zemlje« (Gen 4, 10), je dal zapisati Gospod na prve strani sv. pisma.

Rop tuje lastnine in njeno uničevanje je in ostane greh zoper sedmo božjo zapoved, pa naj to vrši kdor koli in kakor koli, pod kakršno koli pretvezo, s katero skuša opravičiti svojo nasilnost.

Bog je z neizbrisljivimi črkami zapisal: Ne ubijaj! Ne kradi! za vse čase in za vse ljudi. Nikdar ni in nikdar ne bo preklical in razveljavil teh svojih zapovedi za nikogar in za noben čas. Le On sam, Gospodar nebes in zemlje, je tudi Gospodar človeškega življenja in človeškega imetja. On sme razpolagati z njim, noben človek samovoljno tega storiti ne more brez greha, ki vpije z zemlje do neba po maščevanju.

»Resnica vas bo osvobodila« (Jn 8, 32), 31. 12. 1941

Ko nocoj končavamo leto in delamo obračun, je izid žalosten, kakor le redkokdaj v dolgi zgodovini naroda. Zgube na vseh straneh! Ne bom jih Vam našteval, saj jih poznate, saj jih poznate. Tolaži pa me misel, da morda v božjih knjigah leto, ki mineva, za nas le ni tako deficitno, tako polno izgube, kakor naši človeški računi kažejo. Upam namreč, da je Bog trpljenje vojnih ujetnikov, bridkost in pomanjkanje izseljenih družin, uboštvo beguncev in vse nepopisne srčne muke, ki napolnjujejo do obupa deset in deset tisoče, da je vse to pregrenko trpljenje vzel Bog za dobro in ga našemu ljudstvu vračunaval v plačilo, ki mu ne uide.

Pri vsej žalosti, ki jo zapušča v nas to leto, pa se mi zdi najžalostnejše strahotno dejstvo, da v tej vsesplošni stiski brat brata mori! Zakaj? Čemu? – ne morem razumeti vkljub vsem poskusom, da bi se to bratomorstvo opravičilo. Vem sicer, da se mnogi med nami za božje zapovedi nič ne zmenijo, da jih misel na odgovornost pred Bogom prav nič ne ovira, da se ne bi maščevali in z orožjem svoje posebne cilje skušali doseči – zdaj ali nikoli, ki mislijo. A da niti ne poslušajo svoje človeške pameti, najsi je še tako omejena, jim vendar kaže škodo, ki jo s tem narodu delajo, tega ne razumem. In ne razumem, da nimajo nič ljubezni v sebi ne do svojega brata, ne do narodne celote.

… Če resnica osvobojuje, potem zmota, laž zasužnjuje! Kdor se hoče osvoboditi, mora najprej verige zmote in laži razdreti, drugače resnično svoboden ne bo, četudi bi mu kdo zunanjo svobodo velikodušno podaril. Ko o svobodi govorimo večina ljudi misli bolj na pest in orožje, s čemer naj bi svobodo izvojevali, kakor pa na luč resnice, ki s svobodo sveti. Da je najtežja veriga, ki človeku prostost ovira, zmota in laž, tega večina ljudi ne spozna, ne čuti – zato je pa toliko sužnjev na svetu, ki se samim sebi zde svobodni.

[Stran 120]

Narod je na tem, da pogine – ljudje slovenski, streznite se v skrajni stiski!, 14. 11. 1943

Brezbožni komunizem je pognal ljudstvo v pogin, ene v smrt, druge v revščino. Iz teh grobov življenje več ne bo vzklilo: ne iz tistih, ki jih je roka komunistov direktno odprla, ne iz onih, ki jih je indirektno izkopala. Da, tudi oni grobovi tam v drugem kotu – koliko jih je – so delo komunistične OF, zaradi njenega za narod pogubnega nastopanja so se bili odprli in vzeli vase toliko močnih mladih življenj, koliko idealnih, najboljših ljudi našega naroda je v grobovih širne naše zemlje, ljudi, ki bi jih narod v sedanjosti in bodočnosti bridko potreboval, a ne bo jih več. Vsemogočni Bog naj njihove duše vzame k sebi, da v Njem dosežejo svoj cilj, počitek in večni mir.

Ti grobovi dovolj umljivo oznanjajo, kam vodi brezbožni komunizem narod, ki se poda pod njegovo brezobzirno trdo vodstvo. Njegova pot je zaznamovana z grobovi in ruševinami. Težko bo iz teh ruševin zgraditi nove domove – a življenj iz grobov obuditi nihče ne bo mogel do dne vesoljnega vstajenja. Iz teh grobov prihajajo vprašanja – mirno in resno prisluhnite, ne morete jih preslišati – vprašanja: Zakaj še vedno silite v smrt? Ali niso zadosti še naše žrtve? Čemu jih še množite? Komu koristijo? Narodu ne! Narod bo izkrvavel, komu naj bodočnost naklanja svoje vence? Ostali bodo le še narodovi krvniki.

Ljudje slovenski, streznite se vendar že, streznite se vendar že, v kateri je narod na tem, da pogine. Spoznajte vsi, prav vsi, edino pravo pot, ki vodi narod od grobov k življenju, pot trdne vere v Boga, brez katere noben narod ne more postati velik in srečen, pot požrtvovalnega dela v medsebojnem sporazumu, poštenju, pravičnosti in ljubezni, pot načelnega in vztrajnega odpora proti brezbožnemu komunizmu, ki je največji škodljivec, kar jih je kdaj slovenski narod napadlo

Adventna nedelja

Kaj pa mi katoličani – ali smo mi v socialnem oziru storili svojo dolžnost? … Oh, kar na prsi se potrkajmo in priznajmo: Nismo je storili! Sebičneži smo, ljubezni nam manjka, prvega znaka pravega krščanstva. Kje ljubimo mi bližnjega tako, kakor sami sebe?! Vsak gleda le naše, da si kar največ nakopiči in kar najbolj ugodno na svetu živi. Kje je pri nas ljubezen in nesebičnost prvih kristjanov?! Mi smo krščansko preveč le na zunaj pobarvani; naše srce pa je pogansko. Večkrat so res ljudje, ki nimajo vere, bolj usmiljenega srca kakor oni, ki se štejejo za dobre kristjane. To, dragi moji, to je naša bolezen, naša velika krivda.

Ali ni to sramota za nas, da komunisti govore: Krščanstvo ni moglo te bede in teh krivic odpraviti; zato je treba nove vere, ki bo svetu prinesla rešitev! Mi se preveč zadovoljujemo z vnanjim krščanstvom, v srce nam pa premalo pride. Jezus se je rodil v hlevu, mi pa iščemo le ugodnosti življenja. Ko bi imeli kristjani res ljubezen Kristusovo, bi ne gledali tako mirno tolikšne bede, bi ne molčali na vse krivice, bi tudi ne bilo komunizma – vsaj v tej divji obliki ne. Če se ne vrnemo k prvotnemu krščanstvu, bo prišla nad nas zaslužena šiba: Komunizem nas bo prerešetal, da se bomo zmodrili.

Od komunistov pa se, dragi moji, učimo navdušenja za svoje ideje! Delavnosti, doslednosti, odločnosti, požrtvovalnosti, ognjevitosti! Oh, ko bi bili mi tako vneti in neugnani za svojo dobro stvar, kakor so oni za svojo slabo! Kako je človek vendar k slabemu nagnjen! Za slabo taka vnema, za dobro taka mlačnost, počasnost, neodločnost!

Bratje, ura je, da iz spanja vstanemo! Nevarnost komunizma naj nas vendar predrami, da bomo postali pravi kristjani v duhu in resnici! Da bomo delali čast in veselje ljubemu Jezusu, ki se je rodil nocojšnjo noč, v katerem edinem je rešenje iz zmed tega sveta.

Spoštovani dr. Danilo Turk, predsednik republike!

Na navadna pisma nam ne odgovorite, zato vam tokrat pišemo odprto pismo o vaši izjavi, ki jo je 22. marca 2009 objavila STA. Na vprašanje o imenovanju po maršalu Titu ste povedali: »Maršal Tito je bil velika, pa tudi kompleksna zgodovinska osebnost, izjemno pomembna za slovenski narod.«

Tak slavospev velikemu morilcu ste izpovedali v času, ko Slovenijo pretresa grozljivo odkritje maršalove zločinske kompleksnosti v Hudi jami, v času, ko se kljub pleskanju še razločno bere vaša izjava o drugorazrednosti takšne teme in ko na kraju neznanskega zločina žrtvam še niste prižgali niti simbolne svečke.

Ni mogoče spregledati, da ste si javni poklon največjemu jugoslovanskemu diktatorju dovolili v času, ko v Evropi in svetu mnogi podpisujejo Praško deklaracijo o evropski vesti in komunizmu s prvim podpisnikom Vaclavom[Stran 118] Havlom, v tednu, ko je v Bruslju tekla razprava Evropske zveze o totalitarnih sistemih nacizma in komunizma, in samo nekaj mesecev preden bo Slovenija predsedovala Evropskemu svetu, ki bo razpravljal o človekovih pravicah.

Ne moremo si misliti, da so vse te in še druge sočasnosti z vašo izjavo samo naključje. Izjava je očitno izraz vaše resničnosti, vaše osebne skladnosti z ideologijo sovraštva, katere zločinski voditelj je bil boljševiški maršal. Kar ste prej z raznimi dejanji že večkrat pokazali, ste sedaj jasno izpovedali: Nekdanji svet boljševiškega terorja je tudi vaš svet. Vaša misel in beseda občudujeta zlagano balkansko preteklost, zato v vas ni prihodnosti slovenskega naroda!

Navaden državljan sme tako razmišljati in govoriti o diktatorjih, dokler ne krši zakona. Niti kakšni občinski svetniki, ki jim zaradi odvisnosti od enoumne titovske preteklosti že zmanjkuje zdrave razsodnosti, državi še niso v nevarnost. Vi pa niste neodgovoren državljan in ne v preteklosti zgubljen občinski odbornik. Ste najvišji predstavnik suverene države, katerega glavna dolžnost je skrbeti, da ne bo dajal slabih izjav in da bo v pravem trenutku znal vsaj molčati. Vaša dejanja zadnjih tednov kažejo, da teh dolžnosti ne morete izpolniti in niste vedno sposobni niti umno govoriti in ne modro molčati.

V vsakem primeru pa ste, ne glede na vaše vladarske sposobnosti in znanje, dolžni ravnati v skladu z ustavnim redom države, ki jo predstavljate. Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije nedvoumno določa, da je samostojnost in neodvisnost Republike Slovenije utemeljena na dejstvu, da Titova Jugoslavija »ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice in pravice republik in avtonomnih pokrajin« (tretji odstavek preambule).To pomeni, da je Republika Slovenija po temeljni ustavni določbi sad slovenskega demokratičnega, vojaškega, političnega in kulturnega upora proti totalitarni in zločinski Titovi Jugoslaviji, krvavi pridobitvi maršalove boljševiške revolucije.

Vaše javno razglašanje velike osebnosti maršala Tita, ki je velika samo v odvratnih zločinih, vaše javno poudarjanje njegove izjemne pomembnosti za slovenski narod, ki je izjemna le v številu njegovih slovenskih žrtev v primerjavi s Hitlerjevimi in Mussolinijevimi, je zato v očitnem nasprotju z ustavnim redom Republike Slovenije in z osnovnimi predsedniškimi dolžnostmi. Za Republiko Slovenijo je po njeni temeljni ustavni določbi maršal Tito bil ustanovitelj in dosmrtni voditelj totalitarne sovražne države in njene zločinske armade. Takšno ustavno podlago mora v javnih nastopih upoštevati tudi predsednik republike, čeprav zaradi svoje ideološke formiranosti ali deformiranosti osebno misli drugače.

Z vašo izjavo o veličini in izredni pomembnosti maršala Tita, ki jo tako na strani storilcev kot na strani žrtev njegovih zločinov razumejo kot slavospev nekdanjemu voditelju sovražne države in vojske, ste zagrešili protiustavno dejanje, zaradi katerega ste izgubili zaupanje pri mnogih državljanih. Ti sedaj ne vedo, ali se ne bo njihov predsednik občudujoče poklonil še kakšnemu drugemu zločincu in državnemu sovražniku. Kaj pomeni izguba zaupanja v podrejene, ste že večkrat sami pokazali, še huje pa je, ko državljani izgubijo zaupanje v vrhovnega nosilca njihove državne samostojnosti in neodvisnosti.

Vemo, zopet bo sledilo razlaganje in brisanje, vendar napisano bo ostalo. Zato, gospod predsednik, storite, kar je nujno, da ustavite malikovanje zločinca, z države odstranite senco krvavega boljševiškega botra in si vsaj kot državljan povrnete zaupanje večine državljanov, Republika Slovenija pa ugled demokratične evropske države!

V ponedeljek 20. aprila 2009 dopoldne sem od RTV Slovenija sprejel povabilo, naj se zvečer v programu Studio City udeležim pogovora z dr. Janezom Stanovnikom o ustavitvi kazenskega postopka proti škofu dr. Gregoriju Rožmanu in ministru dr. Mihi Kreku. Ob pripravi na ta pogovor sem ugotovil, da takšen pogovor ne bi ničesar prispeval k pojasnitvi obravnavane zadeve. Zato sem udeležbo odpovedal s spodaj objavljenim obvestilom. Zvečer pogovora tudi z Janezom Stanovnikom ni bilo.

Spoštovani gospod Marcel Štefančič,

med pripravo za današnjo oddajo o ustavitvi kazenskega postopka proti škofu Rožmanu in ministru Kreku sem prebral tudi govore in izjave sogovornika Janeza Stanovnika. Znašel sem se v popolni zmedi.

Janez Stanovnik je ob odprtju Hude jame povedal, da je poboje ukazal maršal Tito, saj je šlo za revolucijo. Kmalu nato je Titovo odgovornost zanikal in vehementno razlagal, da je izvršitev povojnih pobojev maršalu Titu ukazal (!) ameriški general Eisenhower. Čez nekaj dni je prav tako silovito trdil, da so povojni poboji osebno maščevanje prizadetih partizanov, v Hudi jami tistih iz Like in Korduna. Komaj se je dan obrnil, že je Janez Stanovnik v Novem mestu svojim tovarišem razložil, da imajo povojni poboji pravno utemeljitev na odločitvi antifašistične zveze oz. njenih voditeljev Roosevelta, Churchilla in Stalina o uničenju nacizma.

Ob ustavitvi kazenskega postopka proti škofu Rožmanu je pohitel z izjavo o škofovi moralni odgovornosti za razdelitev slovenskega naroda in zagrozil, da škofa (50 let po smrti!) čaka še »božja sodba«.

Očitno je, da Janez Stanovnik, ki v času, ko Evropa obsoja komunistične sisteme in njihove zločine in se Slovenija vsaj z besedami zavzema za spravo, javno poveličuje zločinskega maršala in slavi Zdenko Kidrič, voditeljico slovenske zločinske organizacije VOS, ne spada v sedanji čas in trenutno ni sposoben za stvaren in resen pogovor. Po drugi strani tudi jaz nisem sposoben za pogovor o specialnem mednarodnem pravu, ki je po Stanovniku pravna podlaga za zločine (?), ker za tako pravo še nisem slišal. Prav tako nisem strokovnjak niti za moralo katoliških škofov in ne za božje sodbe, s katerimi škofu grozi ateist. Zato se z Janezom Stanovnikom, ki obsoja poboje in časti voditelje pobojev, ne morem pogovarjati na njegovi ravni specialnega mednarodnega vojnega prava, komunistične morale in ateistične teologije.

Zahvaljujem se za povabilo v vašo oddajo in vam sporočam, da se večernega pogovora z Janezom Stanovnikom ne bom udeležil, ker pri pogovoru na njegovi sedanji ravni ne morem sodelovati.

Lep pozdrav!

Barbarin rov je samo eno od množičnih grobišč v Sloveniji. Ker je ohranil sledove zločinov iz leta 1945, je postal spomenik, ki kljubuje pozabi.

Malo pred slovenskim mestecem Laško, znanem po zdravilišču in pivu, vodi ozka cesta ob Rečici v komaj poseljeno, s strmimi hribi obdano stransko dolino. Na robu iglastega gozda leži zazidan vhod v Barbarin rov rudnika Huda jama, v katerem so v letih 1902 do 1942 kopali rjavi premog. Sedem mesecev je bil rov grozovito delovišče rudarskega inženirja Mehmedalije Alića.

Alić, bosenski musliman, živi v Slovenije že 33 let. Njegovi bratje in svak so umrli julija 1995 v pokolu v Srebrenici. Je tehniški vodja »prave jugoslovanske gradbene skupine«, v kateri so po en Hrvat, en Srb, en Slovenec, en bosenski musliman in en Albanec. Tu gre za nekaj, pravi, kar se »tiče nas vseh«.

Lani poleti je rudnik Trbovlje-Hrastnik dal svojo skupino na razpolago vladni komisiji za odkrivanje vojnih grobišč, da bi opravila težko in nevarno nalogo: odpreti in zavarovati Barbarin rov ter priti do globoko v gori zakopanih žrtev pokola, ki so ga maja in junija 1945 izvršili slovenski partizani.

Storilci so napravili vse, da bi prikrili svoj zločin in zabrisali njegove sledove. V rovu so Alić in njegovi sodelavci po več kot 300 metrih naleteli na prvo veliko oviro. Rov je bil v dolžini približno sto metrov zasut. Morali so torej odkopati 400 kubičnih metrov jalovine, opeke in gline. Nato so prišli do poleti 1945 zgrajenega opečnega zidu, ki so mu sledile plasti betona, gline, železobetona in nazadnje spet debel opečni zid. Ta zapora je v celoti merila več kot pet in pol metra. Rov je bil tako zaprt pod pretvezo, da gre za končno odlagališče atomskih odpadkov.

Prvi poskus, da bi našli množični grob, so leta 1990 zaradi številnih tehničnih problemov opustili. Alić in njegovi so bili bolje pripravljeni. Med potjo na delo, pripoveduje, je vsak dan moral misliti na tiste, ki so morali iti po tej poti, zavedajoč se, da se nikoli ne bodo vrnili. Vendar pa na to, kar so našli v rovu, ko so odstranili vse ovire, rudarji niso bili pripravljeni.

Hermetična zatesnitev rova, napravljena zato, da bi se zločin prikril, je njegove sledove konservirala bolje kot v kateremkoli do sedaj odkritem množičnem grobu. Številna trupla so mumificirana, okostja večinoma v celoti ohranjena. Barbarin rov so nekakšni Pompeji totalitarne groze – ta ni posledica naravne katastrofe, ampak nehotena posledica načrtno izvedenega zločina. Jože Balažic, ravnatelj sodnomedicinskega inštituta, »česa takega še ni videl, niti v filmu ne«.

Za zadnjim opečnim zidom je ležalo prvo okostje, zraven njega lomilka, kakor da bi bila pravkar uporabljena. Je mož preživel pokol in je poskušal predreti sveže zgrajeni zid? Jože Dežman, ki kot ravnatelj Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani vodi raziskave, ga imenuje »begunec«. Dva metra naprej je ležalo drugo okostje, z nogami še v čevljih. Imenujejo ga »upornik«: lahko da so ga v zadnji fazi množičnih eksekucij uporabili kot prisilnega delavca, pa se je poskušal morilcem upreti in se osvoboditi.

Sicer na tem mestu v rovu ni trupel, zato pa je polno čevljev, škornjev, žice in ostankov oblek. Preden so ujetnike pobili, so jih prisilili, da so se slekli in odložili vezi. Nekaj metrov dalje so sodni medicinci našli še kupe večinoma mumificiranih, z belo plesnijo prevlečenih trupel, ki so ležala mestoma do dva in pol metra visoko eno na drugem. Na mnogih lobanjah so videti luknje od strelov. Po vsem videzu so se morali ujetniki uleči na svoje že mrtve tovariše in so bili usmrčeni s strelom v glavo. Druga okostja kažejo znake brahialnega nasilja, kot da so bile žrtve pobite s krampi in železnimi drogovi. Nekateri so bili najbrž še živi, ko so naložili nanje druge žrtve. Sodni medicinci so našli mumijo, ki je z roko objemala nožno protezo.

Rov je bil meter za metrom napolnjen s trupli, posutimi z apnom. Žrtve so bile samo moški, žensk in otrok, kot so poročali nekateri slovenski časniki, niso našli. Tudi prvotne domneve, po katerih naj bi bile žrtve zastrupljene s plinom, niso bile potrjene. Množični umor se je tu dogajal v industrijskem obsegu, ampak same usmrtitve so bile ročno delo – ne čisto moderno, ampak čisto v duhu 20. stoletja.

[Stran 112]Figure 1. Huda Jama – Rov Sv. Barbare

V dolžini samo 15 metrov so v Barbarinem rovu do sedaj izkopali posmrtne ostanke več kot 400 ljudi. Niso pa še raziskali dveh navpičnih slepih jaškov, ki sta globoka po 45 metrov in napolnjena s trupli. Vsak jašek obsega približno 200 kubičnih metrov; po izkušnjah slovenskih sodnih medicincev lahko pride na en kubični meter do 13 trupel. Dežman domneva, da so partizani ujetnike žive zmetali v jamo in jih zasuli z granatami ali minami. Barbarin rov in oba jaška sta lahko grob do 4000 ljudi. Tega mnenja so, pravi Dežman, tudi nekdanji partizani, ki so bili udeleženi pri množičnem umoru.

Pavel Jamnik že osem let vodi kriminalistične preiskave o pobojih na slovenskem ozemlju, ki so se pričele leta 1994; pristojen je tudi za Barbarin rov. O številu žrtev ali o domnevnem poteku zločina noče govoriti pred koncem preiskave. »Storilcev morda ne bomo mogli več ugotoviti,« pravi Jamnik, »zavarovali pa bomo lahko dokaze in zbrali izjave prič.« Že en teden po odprtju rova se je javilo 70 prič. V celoti je policija v zvezi s povojnimi poboji zaslišala že več kot tisoč prič. Do sedaj so obtožili le dva domnevna storilca.

Rov v Hudi jami ni največji množični grob v Sloveniji. Diskusije o tako imenovanih »povojnih pobojih« so se začele že v osemdesetih letih, pravi Dežman, ki sam izhaja iz partizanske družine in je bil včasih član zgodovinske komisije komunistične partije. Prepričan je, da je bila pripravljenost obeh strani slovenske družbe, ki sta izšli iz državljanske vojne, da se spopadeta s preteklostjo, predpogoj za kolikor toliko miren izhod Slovenije iz jugoslovanske federacije.

Na pobudo odličnega slovenskega disidenta Jožeta Pučnika je bila leta 1992 prvič osnovana parlamentarna komisija za preiskovanje komunističnih zločinov. Preiskovala je med drugim tudi dogodke v Barbarinem rovu. Pred štirimi leti je opisal zgodovinar Mitja Ferenc, ki že dolgo dela za topografsko evidenco vseh množičnih grobišč, kako dolgo je bilo treba, da je obseg terorja prodrl v zavest javnosti: »Če se je 20 let o tem le šepetalo in se je šele 30 let kasneje prvič javno spregovorilo, če se je po 40 letih vedelo šele za tri ali štiri množična grobišča in se je njihovo število po 50 letih podeseterilo, pa danes, ob 60-letnici konca druge svetovne vojne, vemo že za 400 do sedaj zamolčanih množičnih grobišč.«

Po zmagi konservativcev na volitvah jeseni 2004 je Janševa vlada ustanovila komisijo za raziskovanje množičnih grobišč, Jože Dežman je postal njen predsednik. Od takrat je postalo znanih še nadaljnjih 200 množičnih[Stran 113] grobišč. Največje je v 940 metrov dolgem protitankovskem jarku v Teznem, predmestju Maribora. Preiskovalci ocenjujejo, da so tam komunistični eskadroni smrti ubili in zasuli okrog 15 000 hrvaških, srbskih, črnogorskih in nemških vojakov, pa tudi pripadnikov nemške manjšine in drugih »razrednih sovražnikov«. V Tezno so prihajali transporti celo iz politično »očiščenega« Zagreba.

Množične eksekucije spomladi 1945 so trajale tedne dolgo. Žrtve so s kamioni pripeljali k protitankovskemu jarku, ki so ga Nemci izkopali med vojno, jih tam postavljali v vrste in pokosili s strojnicami. Na njihovih okostjih so našli žice, s katerimi so bili privezani eden na drugega. V 590 množičnih grobiščih, ki jih je do sedaj na slovenskem ozemlju registrirala vladna komisija (številna množična grobišča so še na Hrvaškem in v Srbiji), naj bi bilo zakopanih več kot sto tisoč žrtev revolucionarnega terorja.

Figure 2. Huda Jama – Rov Sv. Barbare

Do sedaj je bila preiskana le četrtina teh grobov, med njimi štirideset od stotih kraških jam, trije bombni lijaki – iz enega od teh so izkopali 189 trupel – pa še nadaljnjih trideset množičnih grobov v okolici Maribora. Vendar je šele odprtje Barbarinega rova slovensko javnost tako pretreslo, da je sedaj, pravi Dežman »razpadla podoba sveta: podoba sveta tistih, ki so kot otroci partizanov odrasli v mitu osvoboditve in antifašizma in so bili sedaj soočeni z resničnostjo«.

Kadar nanese beseda na nacistične zločine, ima kolektivni spomin takoj na razpolago podobe, ki so se mu globoko vtisnile, potem ko so zavezniki osvobodili nemška koncentracijska taborišča. Filmski posnetki in fotografije kažejo gore trupel, plinske peči, do kosti shujšane preživele žrtve nacističnega množičnega uničevanja, ki postavljajo na laž zanikovalce holokavsta in tiste, ki hočejo zmanjševati njegov pomen.

Komunistični zločini pa so do sedaj v spominu na 20. stoletje komaj zastopani. Le redko so bili filmsko in fotografsko dokumentirani tako kot sovjetski pokoli v Katynu ali piramide lobanj rdečih Khmerov v Kambodži. 60 do 100 milijonov mrtvih, žrtev rdečega totalitarizma, je abstraktna količina, kajti uničenje individualnih eksistenc v komunističnem območju je komaj zapustilo sledove.

Toda to, kar nima podobe, tudi ni prisotno. Zanikanje in omiljevanje komunističnih[Stran 114] zločinov ni kaznivo, prav tako kot ni kazniva komunistična propaganda, niti v državah, ki so pod terorjem najbolj trpele. Marca 2009, ko so iz rova Barbara prinašali truplo za truplom, je slovenski filozof Slavoj Žižek priredil na londonski univerzi tridnevno zborovanje, ki je bilo posvečeno »ideji komunizma«. Moto je bila Brechtova hvala komunizmu: ”To je preprosta stvar, ki jo je težko uresničiti.«

Šefi komunističnih strank so to že uresničili, še posebno vodja partizanov Tito. Kjerkoli se je pojavil odpor ali so ga samo pričakovali, so nastopili eskadroni smrti. V prvih dveh mesecih po koncu nemške zasedbe so likvidirali 15 000 Slovencev, ne da bi jim sploh sodili – to ustreza približno enemu odstotku takratnega slovenskega prebivalstva. Če bi tako delali italijanski partizani, pravi Dežman, bi moralo biti v Italiji po koncu vojne med nekdanjimi pripadniki fašističnih enot in njihovimi svojci pol milijona mrtvih. Slovenija pomeni »killing fields« komunizma po 1945. Vojna in revolucija sta stala življenje 95 000 Slovencev. Od tega jih je 40 000 padlo v boju. Več kot 25 000 neoboroženih so pobili okupatorji, 25 000 partizani, več kot 2000 protikomunistične enote.

Proti koncu vojne je Slovenija zapadla v kaos. Ob umiku vermahta iz Jugoslavije so v neskončnih kolonah bežali proti severu hrvaški ustaši, slovenski domobranci, srbski in črnogorski četniki, pogosto s svojimi družinami. Tisoče so zajeli partizani, jih takoj postrelili ali pa zaprli v taborišča in nato likvidirali. Drugim se je posrečilo priti čez gorske prelaze do demarkacijske črte na Dravi in se predati angleškim četam, ki so zasedle Koroško. Upali so, da jih bodo zaščitile pred Titovimi partizani. Kozaki, ki so se bojevali v severni Italiji na Hitlerjevi strani, so se predali Britancem v severni Koroški, slovenski domobranci južno od Celovca, ustaši v Pliberku.

Figure 3. Huda Jama – Rov Sv. Barbare

Med tem so partizanske čete vpadle na Koroško, odvlekle nekaj sto koroških Nemcev in so z namenom, da anektirajo Koroško, prodrle prav do Celovca. Britanci so jih prisilili k umiku, predali pa so jim prebegle in razorožene Hrvate in Slovence. Kozaki pa so bili izročeni Stalinu.

Tisoči Hrvatov, ki so jih poslali nazaj iz Pliberka, ležijo v protitankovskih jarkih v Teznem. Približno 11 000 slovenskih domobrancev je prišlo v taborišče v Šentvidu pri Ljubljani in v Teharjah pri Celju. Nato so napol mrtve od lakote in hudo trpinčene ujetnike zvezali med seboj in naložili na tovornjake. Barbarin rov je bil samo ena od mnogih končnih postaj. Okrog rudnika rjavega premoga[Stran 115] Trbovlje-Hrastnik, v zbombardiranem Zidanem Mostu in v gozdovih so še številna množična grobišča.

Nekdanji partizan Jakob Ugovšek je 9. maja 1994 izpovedal pred Pučnikovo preiskovalno komisijo, da je skozi tri dni po večkrat dnevno vozil zajete domobrance iz teharskega taborišča v Hudo jamo, med njimi tudi 17- ali 18-letne mlade moške, zvezane po parih s telefonsko žico. »Nalagali so jih kot les,” je pripovedoval Ugovšek, kakih 30 na vsako vožnjo. To je šlo tako dolgo, dokler ni neki oficir rekel, da je rov poln. Potem je moral voziti ujetnike na druge kraje.

Slovence, Hrvate, Srbe in Črnogorce so ločili in vsake izročili partizanom njihove narodnosti. Titova zamisel jugoslovanskega »bratstva in enotnosti« ni dopuščala, da bi Srbe pobijali Hrvati ali Črnogorci; to bi ogrožalo harmonično sožitje v skupni državi. Slovenci pobijajo Slovence, Hrvati Hrvate, Srbi Srbe – tako je moralo biti.

Presenetljivo veliko tistih, ki so se javili kot priče, je nekdanjih partizanov, starih mož, ki so desetletja trpeli pod težo spominov in bi si sedaj radi olajšali vest. Dežman pripoveduje »zgodbo o Jožetu«, ki je bil stražar v rovu Barbara. Pred smrtjo se je zaupal zetu, ki je njegovo pripoved zapisal. Ni se mogel, piše v zapisniku, rešiti spomina na mladega Slovenca, ki ga je kleče prosil za milost, ker da ima dva majhna otroka. Bolj in bolj postaja jasno, da je mnogo več Slovencev vedelo za strašno skrivnost rova Barbara, kot bi to pričakovali po režimskem prikrivanju.

Janez Stanovnik, predsednik veteranskega združenja slovenskih partizanov, je do sedaj vztrajno zanikal, da bi kaj vedel o množičnih pobojih. Sedaj pa je, pod vtisom groze, ki so jo slike iz rudnika vzbudile v javnosti, svoje stališče spremenil. Od vsega začetka je vedel, pa ni hotel govoriti, da ne bi odpiral »starih ran«, je rekel Stanovnik. Še zmeraj je mnenja, da so zahodni zavezniki pokole legitimirali, ko so kolaborantom odrekli status vojnih ujetnikov in »vse kvizlinge izročili državam, v katerih so storili svoje zločine«. Veteransko združenje, je rekel Stanovnik, ima razumevanje za okoliščine, v katerih so se dogajali poboji.

Razumevanje za »veliko in kompleksno historično figuro« Josipa Broza Tita je izrazil tudi slovenski predsednik Danilo Türk, ko je konservativna opozicija predlagala, naj se končno vendar preimenujejo ceste in trgi, posvečeni »maršalu«. Komentar ob odkritju množičnega groba je Türk najprej odklonil. Šele po hudem pritisku javnosti je svoje stališče spremenil in dopustil, da so ga preiskovalci informirali. Ali slike iz Barbarinega rova kazijo bleščečo podobo Tita, ki velja še danes?

(Frankfurter Allgemeine Zeitung, 15. april 2009. Besedilo je prevedel Marko Kranjec.)

Kmalu bo dve leti, ko je v Munchnu izšla nemška izdaja knjige S plesnimi čevlji v sibirskem snegu. Napisala jo je Latvijka Sandra Kalniete, ki je bila leta 1952 rojena v Sibiriji kot otrok latvijskih izgnancev. Pet let kasneje je z obema staršema in babico po očetovi strani prišla v njihovo domovino, medtem ko so stari oče po očetovi strani in dedek ter babica po materini strani umrli v izgnanstvu. Prav njim je Sandra Kalniete posvetila svojo knjigo in pretresljivo opisala njihovo težko usodo. Knjigi je sicer dala podnaslov Zgodba moje družine, v resnici pa najdemo v njej mnogo več. Po osamosvojitvi Latvije 1989 je Kalniete delala v latvijskem zunanjem ministrstvu in v diplomatski službi, od leta 2002 do 2004 pa bila celo ministrica za zunanje zadeve. Pridobila si je temeljit vpogled v polpreteklo zgodovino Latvije in s tem obogatila tudi svojo knjigo. Za nas, ki smo tudi sami šli skozi vihar okupacije in komunistične revolucije, ki mu je sledila dolga doba komunističnega totalitarizma, je ta knjiga še posebej zanimiva in lahko odgovori na marsikatero naše vprašanje.

Začetek druge svetovne vojne in sovjetska okupacija

Ljudem ob Baltiku je avgust 1939 ostal v spominu po nenavadnih sončnih zahodih. Večerna zarja je s krvavo rdečo barvo obarvala morsko gladino, v katero se je počasi pogrezalo sonce. Nekateri so že tedaj v tem videli znamenje in napoved težkih časov, drugi so to sliko kasneje povezali s strahotami, ki sta jih deželi prinesli vojna in revolucija. Menda je bil tak tudi sončni zahod 23. avgusta 1939. Vreme je bilo lepo in za konec avgusta skoraj pretoplo. Ljudje so vsak na svoj način skušali izkoristiti zadnje poletne dni. Časopisi so prejšnji dan prinesli vest, da se pripravlja med Nemčijo in Sovjetsko zvezo pakt o nenapadanju, in večina komentarjev je bila pomirjujoča, češ da bo to koristilo tudi varnosti baltskih dežel. Šele kasneje je postalo jasno, da sta tedaj Ribbentrop in Molotov podpisala tudi poseben tajen protokol, s katerim sta si razdelila Evropo. En teden zatem je Nemčija napadla Poljsko, Sovjetska zveza se je pa pripravljala, da stegne svojo roko nad vzhodno Poljsko, Finsko in baltske dežele.

In kako je bilo 23. avgusta 1939 z družino naše pisateljice? Njena mama Ligita je bila tedaj stara nekaj več kot 12 let, oče Aivars pa komaj 8 let. Mamin oče Janis Dreifelds in njegova žena Emilija sta med prvo svetovno vojno živela v St. Peterburgu, kjer sta imela trgovino. Ko so v Rusiji prišli na oblast boljševiki, sta bila ob vse. Tedaj je družina prišla v Rigo in začela novo življenje. Sedaj so bili sinovi Voldemar, Arnold in Viktor že odrasli, le Ligita je bila še odvisna od staršev, ki sta ji posvečala vso svojo skrb. Tisto poletje je bilo tako lepo in življenje v družini mirno in urejeno, da skoraj ni bilo mogoče misliti, da se bliža vihar, ki bo vse uničil.

Pisateljičina stara mama po moževi strani je bila hči preprostega čevljarja, ki pa ji je vendar omogočil, da je dokončala gimnazijo. Rada bi se vpisala na univerzo, toda denarja za to ni bilo in postala je bolniška strežnica. Njen prvi mož je umrl še pred rojstvom sina Aivarsa. Drugega moža Aleksandra Kalnietisa je Milda spoznala, ko je bil na zdravljenju v bolnišnici, kjer je bila zaposlena. Pridobil jo je tudi s tem, da je bil pripravljen posvojiti njenega sina Aivarsa. V novem zakonu so se kmalu pojavile težave, kajti Aleksander je bil bolestno ljubosumen in vdajal se je pijači. Deček Aivars je bil priča marsikateremu pretresljivemu prizoru in bil seveda pri tem vedno na mamini strani. Tako sta Milda in Aleksander imela dovolj opraviti s svojimi problemi in nista videla nevarnosti, ki je grozila Latviji in celi Evropi.

Bil je skrajni čas, da bi si mala Latvija poiskala primernega zaveznika, toda premier Ulmanis in njegova vlada sta se nagibala k nevtralnosti, zato ju zavezništvo ni zanimalo. Ljudje so imeli močan strah pred boljševiki, saj so bili spomini na njihova grozodejstva iz leta 1919 še živi. Po objavi pakta o sodelovanju med Hitlerjem in Stalinom vprašanje zavezništva ni bilo več pomembno in Latvija je 1. septembra razglasila nevtralnost. Kljub temu je 2. oktobra zunanji minister Latvije podpisal z Molotovom sporazum o medsebojni pomoči, ki je Sovjetski zvezi dal pravico postaviti vojaška oporišča v Latviji. V kratkem času je v nevtralno Latvijo prišlo 21.000 vojakov Rdeče armade, skoraj toliko kot je[Stran 101] bilo število domače vojske. 6. oktobra 1939 je Hitler ukazal, naj se Nemci iz baltskih dežel vrnejo v svojo zgodovinsko domovino. Številni Nemci so namreč po ukinitvi tlačanstva še ostali lastniki baltske zemlje. Agrarna reforma po letu 1920 je to stanje sicer nekoliko spremenila, vendar so se Nemci ob Baltiku še vedno počutili doma. Kljub temu so se odzvali Hitlerjevemu pozivu in do začetka decembra je odšlo iz Latvije 45.000 Nemcev. Nekateri od njih so ob slovesu pomenljivo povedali, da se bodo še vrnili. Danes je znano, da je bil med Nemčijo in Sovjetsko zvezo že septembra 1939 podpisan tajni sporazum o repatriaciji baltskih Nemcev.

Oktobra 1939 je NKVD že pripravljala načrt za deportacijo »protisovjetskih elementov« iz Litve, Latvije in Estonije. Rusi bi verjetno okupirali baltske dežele že konec leta 1939, če jih ne bi zadržal nepričakovan odpor Fincev. V začetku oktobra je namreč Sovjetska zveza tudi od Finske zahtevala pristanek glede vojaških oporišč, kar pa je Finska odločno zavrnila. To bi lahko bilo potuha tudi za druge, zato so Sovjeti takoj pripravili oboroženo intervencijo v prepričanju, da bo Finska po nekaj strelih kapitulirala. Vendar se ta račun ni izšel in bliskovita vojna je propadla. Finci so se v težkih zimskih razmerah in brez kakršnekoli mednarodne pomoči 105 dni hrabro upirali velikanski premoči. Šele 13. marca 1940 so Finci podpisali kapitulacijo. Za obrambo neodvisnosti so sicer plačali visoko ceno – 23.000 Fincev je v vojni padlo in 10 procentov ozemlja so morali prepustiti Rusiji, toda preprečili so načrtovano »socialistično revolucijo«. Zaradi velike cene, ki jo je Finska plačala za svojo neodvisnost, je Latvija verjela, da je ravnala prav, ko je popustila sovjetskemu pritisku. Seveda si tedaj nihče ni predstavljal, da bo dežela pretrpela tri okupacije: sovjetsko, nemško in še eno sovjetsko, in da ji bo plačilo krvnega davka samo nekoliko odloženo. Na predvečer vojne sta bili Finska in Latvija po standardu primerljivi – Latvija je bila celo nekoliko boljša. Ko pa je Latvija leta 1991 spet postala del Evrope, jo je Finska prehitela ravno za 50 let okupacije.

Figure 1. Ligita in Emilija Dreifelde v Sibiriji

V ponedeljek, 17. junija 1940 je Milda na kmetiji blizu Rige svoji materi Matildi pomagala pri okopavanju sladkorne pese. Z njo sta bila tudi 9-letni Aivars in mali Arnis, ki je bil rojen po poroki z Aleksandrom Kalnietisom. Medtem ko sta se ženski znojili na njivi, je Arnis ležal na odeji v bližini, Aivars pa je stikal po bregu reke Daugave. Dan je bil prijazen in miren. Niti Matilda niti bližnji sosedje niso imeli radia, zato niso mogli vedeti, da so sovjetski vojaki že vkorakali v Rigo. Naslednji dan je Aivars opazil, da je na travniku v bližini pristalo nekaj vojaških letal. Tekel je tja in iz razgovora med latvijskimi piloti in Matildinimi sosedi zvedel, kaj se je zgodilo. V nedeljo, 16. junija, so imeli v Rigi festival latvijsko-galskih pesmi. Med predstavo se je zvedelo, da je Rdeča armada prestopila mejo. Množica je bila prestrašena, vendar ji niti predsednik Ulmanis, ki je prisostvoval festivalu, ni mogel povedati nič konkretnega. Med nastopajočimi pevci je bil Ligitin mlajši brat Viktor. Kot učenec vojaške šole je bil namreč član kadetskega pevskega zbora. Ob koncu so nastopajoči in publika skupaj zapeli državno himno: »Dievs, sveti Latviju!« (Bog, blagoslovi Latvijo!) Prav med petjem himne so kadeti dobili povelje, naj se takoj vrnejo v kasarno, da bodo odšli na mejo. Naslednje jutro so po ulicah Rige že drdrali ruski tanki. Prišla je vest, da je vlada sprejela sovjetski ultimat in odstopila, Ulmanis je po radiu pozval državljane, naj ostanejo mirni, saj bodo s tem največ koristili interesom Latvije in prijateljskim odnosom s veliko sosedo Sovjetsko zvezo. Marsikdo je pričakoval, da se bo država kljub sovjetski premoči branila. General Bolšteins je 21. junija v znak protesta naredil samomor. Predsednika Ulmanisa so en mesec kasneje[Stran 102] odpeljali v Moskvo, kjer je kmalu umrl v nepojasnjenih okoliščinah.

Gotovo ni bil slučaj, da je Stalin za napad na baltske dežele izbral prav tiste junijske dni, ko je svet z zadržanim dihom spremljal neizogibno kapitulacijo Francije: 14. junija so nemške čete vkorakale v Pariz in 17. junija je maršal Petain, junak 1. svetovne vojne, predlagal kapitulacijo. Moskva je v Rigo poslala Andreja Višinskega, da bi režiral in izpeljal »socialistično revolucijo«. Prvo njegovo delo je bilo, da je Ulmanisu predložil seznam članov nove vlade. Časopisi in radio so bili popolnoma pod kontrolo okupatorja. Po skoraj praznih ulicah so korakale povorke delavcev z velikimi slikami Lenina, Stalina in drugih ljudem neznanih oseb. Bilo je očitno, da tudi za tem stoji spreten režiser.

Za 14. in 15. julij so bile napovedane parlamentarne volitve. Lista demokratičnega bloka, ki so jo na hitro sestavili nekateri odločni politiki, po režiji Višinskega ni prišla v poštev. Da bi potlačili odpor, ki je nastal zaradi tega, so tik pred volitvami pozaprli nekaj sto aktivistov demokratičnega bloka. Po uradnih sovjetskih podatkih se je v Latviji udeležilo volitev 94,8 odstotka volilnih upravičencev in 97,8 odstotka je glasovalo za delavsko listo. Čeprav so bila v Estoniji in Latviji volišča odprta do 15. julija, v Litvi pa celo do 17. julija, je sovjetska poročevalska agencija TASS že 14. julija objavila volilne rezultate, ki so bili popolnoma enaki tri dni kasneje objavljenim uradnim rezultatom. Že pred volitvami je bilo znano, da bodo volilci kot dokaz udeležbe dobili poseben žig v potnem listu. Kdo bi si upal ostati brez tega žiga?! Tako so tudi pisateljičini stari starši šli na volišče, saj so se bali posledic, ki bi jih lahko doletele v slučaju neudeležbe. Ko je pisateljica mnogo let kasneje v državnem arhivu pregledovala dosje starega očeta Aleksandra, je med drugim odkrila tudi potni list prababice Matilde z opisanim volilnim žigom.

Tovariš Višinski je s tem opravil bistveni del »socialistične revolucije« v Latviji. Preostalo mu je le še, da nadzoruje prvo zasedanje novega parlamenta. Pravzaprav je bilo to komaj potrebno, saj so bili v poslaništvu pod njegovo kontrolo pripravljeni govori posameznih poslancev, kot tudi sklepi zasedanja – in prevedeni v latvijski jezik. Najvažnejša naloga tega zasedanja je bila zahteva, da se Latvija kot zvezna republika vključi v Sovjetsko zvezo. 30. julija je posebna parlamentarna delegacija odšla s to zahtevo v Moskvo in 5. avgusta je nekoč samostojna Latvija postala 14. republika Sovjetske zveze. Andrej Višinski je tako v 35 dneh uspešno opravil svoje delo.

Figure 2. Dreifeldovi sinovi Voldemar, Arnold in Viktor

Usodni 14. junij 1941

Nekaj mesecev po volitvah so Latvijci še živeli precej mirno, potem pa se je začelo. Vse več je bilo zaskrbljenosti in medsebojnega nezaupanja. Med domačimi ljudmi so se pojavili posamezniki, ki so zaradi zavisti, sovraštva in podobnega ovajali sosede in s tem sovjetskim uradnikom pomagali iskati razrednega sovražnika in izvrševati načrt o izolaciji »družbeno nevarnih elementov«. Slabo leto po omenjenih volitvah, 14. junija 1941, je bilo naenkrat deportiranih v Sibirijo 15.424 Latvijcev, med njimi tudi starci in dojenčki. Priprave za to veliko akcijo so bile izvedene v največji tajnosti: zbrali in preuredili so potrebno število živinskih vagonov, pripravili kamione za prevoz do železnice in okrepili enote NKVD za aretacije po domovih in spremstvo izgnancev.

V hiši pisateljičine mame (Ligite) je stanoval železničar, ki je malo pred 14. junijem postal pozoren na cele kompozicije posebej preurejenih vagonov. Zaskrbljen je prišel k očetu[Stran 103] Janisu Dreifeldsu in mu to povedal. Toda Janis se ni vznemiril. Le nekaj dni pred tem so ga klicali na milico, kjer je prijazen ruski oficir opravil z njim dolg razgovor. Na koncu ga je pohvalil, češ da bi bil svet srečnejši, ko bi imel več tako spodobnih ljudi. Oče Janis je bil prepričan, da je oficir govoril iskreno in da bo družina sedaj imela mir. Če bi pričakoval kakršnokoli nevarnost, se v petek 13. junija zanesljivo ne bi odpravil v hišico na podeželju z namenom, da tam ostane do nedelje. Tako so bili tisto noč doma pri Dreifeldovih samo mati Emilija, hči Ligita in sin Viktor. Ligita je pred nekaj dnevi uspešno končala prvi razred gimnazije in se je veselila, da se bo v soboto zvečer smela udeležiti plesa. Brat Viktor ji je zato kupil lepe čevlje z visoko peto. Odlično so se prilegali k njeni novi obleki. Ligita je bila navdušena. Kdo bi mogel tedaj pomisliti, da bodo ti čeveljci njena edina obutev v prvi sibirski zimi. Okrog treh ponoči je Dreifeldove prebudilo razbijanje po vhodnih vratih. Ko je mati odprla, je vstopilo pet oboroženih NKVD-jevcev. Pogledali so v vse prostore v pritličju in se usmerili k stopnicam v nadstropje. Vodja je vprašal mamo: »Kaj je tam zgoraj?« »Stanovanja najemnikov,« je na videz mirno odgovorila. Nato je slišala trkanje in odpiranje vrat Viktorjeve sobe. Nikoli se ni zvedelo, kaj jim je sin rekel, toda kot po čudežu so verjeli njegovi laži in se brez njega vrnili v pritličje. Ligita je medtem trepetala v postelji. Ko sta mati in osorni tujec končno prišla v sobo, je zvedela, da se mora pripraviti za pot. Na vprašanje, kje sta oče in Viktor, je mati odgovorila, da je oče odšel v hišo na podeželje, za sina pa ne ve, in dodala, da ona in hči brez očeta ne bosta šli nikamor. Takoj so odšli s tovornjakom ponj. Ko so ga pripeljali domov, so jim pustili še nekaj časa za pripravo prtljage, nato pa jih odpeljali na železniško postajo. Strpali so jih v živinski vagon, kjer je že bilo okrog 40 sotrpinov, med njimi nekaj otrok. Na obeh koncih vagona so bili dvonadstropni pogradi, prtljago so zložili v sredino vagona, na zunanji steni je bila odprtina za opravljanje potrebe. Tri dni so čakali na postaji, toda vagona niso smeli zapustiti. Enkrat dnevno so dobili dve vedri vode, kar je bilo komaj pol litra na osebo. V noči na 17. junij je dolga kompozicija živinskih vagonov odpeljala iz Rige in zjutraj so že prevozili mejo. Sedaj so izgnanci vedeli, da njihov cilj ni domači Ogre, kot so jim rekli ob aretaciji, vedeli so, da zapuščajo domovino. Vlak se je nekajkrat ustavil, vendar iz vagona niso smeli, dobili pa so vsak dan dve vedri vode.

Po petih dneh se je vlak ustavil na postaji Babynino. Sledil je ukaz, naj ženske in otroci izstopijo. Ko so se ženske upirale, da brez svojih moških ne gredo nikamor, so jih pomirili, da pridejo v nekaj dneh za njimi. Tako so se tudi Dreifeldovi morali ločiti: oče Janis je ostal v vagonu, Emilija in Ligita pa sta izstopili. Ker so verjeli, da bodo ločeni le nekaj dni, se niso niti pošteno poslovili in mati ter hči sta v malem kovčku vzeli s seboj le nekaj najnujnejše prtljage, za ostalo pa naj bi poskrbel oče.

Ko je vlak, na katerega so prestopile ženske in otroci, odpeljal s postaje, so tudi moški izstopili. Prtljago so morali zložiti na kupe poleg vlaka. Odvzeli so jim ure in vse dragocenosti, pisalne potrebščine, nože in celo pilice za nohte. Nato so pod močno stražo odpešačili v 50 km oddaljeno prehodno taborišče Juhnov. Kljub vsemu so kmalu po prihodu v Juhnov praznovali kresni večer. Kresovanje je bilo namreč v Latviji velik praznik in na stotine narodnih pesmi mu je bilo namenjenih. Taboriščniki so v starem kovinskem sodu zakurili ogenj, posedli v krogu okrog njega in peli kresne pesmi. Tudi Janis Dreifelds je bil med kresovalci. Na videz se je veselil s sotrpini, v duhu pa je bil pri svoji družini, pri ženi in hčeri. Naslednji dan se je v taborišču od ust do ust razširila novica, da je 22. junija Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. To je potrjevalo tudi oddaljeno bobnenje v smeri Smolenska. Izgnancem se je s tem prižgala lučka upanja. Toda že so se začele priprave za odhod iz Juhnova. Nekateri so se bali, da jih bodo kar postrelili, redki pa celo upali, da jih bodo končno odpeljali k njihovim ženam in otrokom. 29. junija so še zadnje skupine odpešačile v Babynino, kjer so jih spet strpali v živinske vagone. Do Moskve so imeli komaj 200 km, vendar so za pot porabili nekaj dni. V nasprotni smeri so namreč hiteli vlaki z vojaki in orožjem, ki so imeli prednost. Bolj kot lakota je izgnance v tisti hudi vročini mučila žeja. Skozi špranje vagonov so skušali ugotoviti, kam jih peljejo. V Kirovu so v zaprtih vagonih spet čakali nekaj dni, nato pa se spet vozili proti severu do vasi Rudnickaja, kjer se je začelo taborišče – gulag Vjatlag.

Tako se je Janis Dreifelds znašel v taborišču Vjatlag 7, kjer je bilo v jeseni 1941 preko 3.000 Latvijcev. Razmere so bile nemogoče. Čeprav so v barakah noč in dan kurili, je podhranjene in izčrpane zapornike zeblo in že itak slabo kri so jim pile stenice. Ker ponoči niso smeli iz barake, je od kible prihajal neznosen smrad, ki se je počasi zažrl v obleko in v les in se ga niti med delom v gozdu niso mogli znebiti. Delovni dan je trajal od šestih zjutraj do osmih zvečer. Bili so razdeljeni v tri skupine: A – sposobni za težko delo, ki so hodili v[Stran 104] gozd sekat les, B – sposobni za pomožna dela in C – invalidi. V zadnjo skupino so spadali tudi kaznjenci, ki so bili še v preiskavi. V C je prišel Janis Dreifeld iz dveh razlogov: ker je bil v preiskavi in ker je bil že bolan. Bil je star 63 let, zato ga je pot v taborišče hudo zdelala, nič manj pa ločitev od hčere in žene. Sicer pa tudi marsikateri mlajši od njega ni vzdržal. Okostnjakov, ki so tehtali komaj 35 kg, so se lotevale razne bolezni. Ker so bili bolniški oddelki brez zdravil in primerne nege, se jih je prijelo ime »umiralnice«. Ne ve se, koliko časa je Janis Dreifelds pretrpel v taki »umiralnici«. V njegovem mrliškem listu piše, da je umrl 31. decembra 1941 zaradi hude pljučnice in odpovedi srca. Mrtvemu kaznjencu so odvzeli obleko, mu z žico okrog vratu pritrdili deščico z njegovo številko, ga s cizo odpeljali do plitve jame, zvrnili vanjo in površno zasuli z grudami zmrzle zemlje.

Figure 3. Aleksander Kalneitis

Le najstarejši prebivalci bližnje vasi Lesnoje se še spominjajo kraja, kamor so vozili pokopavat v taborišču umrle Latvijce. Na ta kraj spominja tudi šest metrov visok lesen križ, ki so ga leta 1995 postavili Latvijci, ko so poromali na kraje trpljenja svojih rojakov. Ob vznožju križa je pritrjena bronasta tabla, na kateri je v latvijščini, ruščini in angleščini zapisano sledeče: »Državljanom republike Latvije, ki so postali žrtve komunističnega terorizma. Latvija 1995.« V središču vasi Lesnoje pa še vedno stojita spomenika Lenina in Džeržinskega in na vaškem pokopališču so na nagrobnikih zapisana imena NKVD-jevcev Stalinove dobe, izvajalcev komunističnega terorja v gulagu Vjatlag.

6.000 km dolga pot v Sibirijo

20. ali 21. junija 1941 so Emilijo in Ligito ločili od očeta Janisa in tri tedne kasneje sta se z množico drugih deportirancev približali cilju svojega potovanja. Ves ta čas nista niti enkrat izstopili iz vagona, nista se niti umili niti preoblekli. Med potjo so zvedeli, da se je začela vojna. Na kresni večer so ob odprtih vratih vagonov zrli v zvezdnato nebo in prepevali. Emilija in Ligita sta pri tem mislili na očeta Janisa, ki bo naslednji dan praznoval god. Kako se ima, kdaj se bodo spet videli?

V Novosibirsku je cela množica zapustila vlak. Odgnali so jih k reki Ob. Nekaj malih otrok je med dolgo vožnjo pozabilo, da že znajo hoditi. Prvič odkar so šli od doma, so se lahko umili. Voda jih je poživila in nekatere žene so spraševale, kje so njihovi možje. Stražarji so lagali, da pride njihov vlak kasneje, da se jim bodo pridružili v kraju nove naselitve. Z velikim vlačilcem so jih potem odpeljali po reki. Na krovu so bili tako natlačeni, da nekateri niti ležati niso mogli. Vsi so bili prestrašeni, ko se je med njimi pojavil tifus. Vlačilec se je nekajkrat ustavil in vselej je del izgnancev prestopil na čolne, ki so jih odpeljali po kakem pritoku velikega Oba. Po več kot enem tednu vožnje po Obu in stranski rečici Parabel sta Emilija in Ligita stopili na obalo. Od tu do vasi njihovega kolhoza je bilo 8 kilometrov. Emilija je bila od dolge vožnje tako izčrpana, da ni mogla hoditi. K sreči je pripeljal za njimi prijazen ruski mužik in jo vzel na voz. Ker je bilo Ligiti žal novih čevljev, se je sezula, toda na slabi poti si je kmalu ranila noge in težko hodila za vozom. Za začetek so dobili stanovanje v vaški šoli. Tudi vaščani so bili nekdanji deportiranci, ki jih je Stalin v tridesetih letih ukazal izgnati v Sibirijo, ker so kot »kulaki« ali saboterji nasprotovali kolektivizaciji in državi delavcev in kmetov. Vedeli so, kaj je trpljenje in bili pripravljeni tisto malo, kar so imeli, deliti z novimi izgnanci. Čez nekaj dni je vsak odrasel novonaseljenec moral podpisati, da je za dvajset let preseljen in da ne bo svojevoljno menjal bivališča. Dobili so posebne obrazce, s katerimi so se vsakega 1. in 15. v mesecu javili na »komandaturi«. To je tudi bil edini osebni dokument, ki so ga imeli in je na njem bil natanko označen kraj bivanja. V prvih šestih letih izgnanstva sta morali Emilija in Ligita devetkrat menjati kraj bivanja. Ko je pisateljica nekoč vprašala svojo[Stran 105] mamo (Ligito), zakaj so se tolikokrat selili, je dobila kratek odgovor: »Da se nikjer nismo mogli privaditi in da bi hitreje pomrli.«

Figure 4. Togur 1952 – Milda, Aivars in Ligita Kalnietis

V začetku septembra se je začel šolski pouk in Emilija ter Ligita sta za majhno plačilo dobili streho pri neki vdovi. Njuna spalnica je bila v kuhinji poleg ognjišča, sostanovalka je pa bila mršava kravica, ki v hudem mrazu ni mogla biti v štali. V špranjah med lesenimi bruni so domovale stenice in vsako noč prihajale v goste. Težave so bile tudi s hrano. Denar, ki ga je Emilija ob aretaciji skrila v steznik, je hitro skopnel. Ker nista prinesli s seboj skoraj nič prtljage, nista imeli možnosti za menjavo z domačini. Emilija se je kljub temu znašla in za svileno obleko, ki jo je sešila iz podloge svojega plašča, dobila vedro krompirja. Tudi uhane sta zamenjali za krompir. Celo zimo sta shranjevali krompirjeve krheljčke, ki bi jih seveda z užitkom pojedli, in jih v začetku maja potaknili v komaj odtajano zemljo. Žal pridelek ni bil njun, ker sta se že 27. maja morali preseliti z drugimi Latvijci v bližnje mestece Parabel. Tam so Ligito prvič vpregli v jarem, da je z brega pomagala vleči čoln po reki Parabel navzgor. To opravilo je v Rusiji od davnine veljalo za prisilno delo, ženskam pa je do zmage socializma bilo z njim prizaneseno.

Ko sta bili v Petropavlovki, je Ligita zbolela za malarijo. Za sestradano in izčrpano dekle bi bila ta bolezen lahko smrtna. Emilija ni imela zdravil in ne primerne hrane, da bi ji pomagala, saj sama zaradi starosti in oslabelosti ni bila sposobna za delo v kolhozu. Dobrosrčni načelnik jo je vendarle vključil v neko lažje delo, da sta dobili vsaj nekaj hrane. Rešeni sta bili šele, ko je Emilija zamenjala za hrano svojo uro. Ko sta bili v vasi Borovoj, je Ligita hodila na delo v Petropavlovko – okrog 5 km slabe poti skozi gozd. Nekoč se je na to pot odpravila tudi Emilija in v gozdu zašla. Ko je zvečer ni bilo domov, so jo vaščani šli iskat, pa je niso našli. Temperatura je bila ponoči precej nizka in nič čudnega ne bi bilo, če bi izčrpana starka zmrznila. Končno so jo našli otroci, ko so šli v šolo. Bila je komaj še živa, zmrznila ji je konica nosu in tudi na nogah je imela hude ozebline. S konjem in sanmi so jo odpeljali v bolnico v 40 km oddaljeno Kolpaševo. Po več mesecih se je pozdravila, le konica nosu ji je odpadla. Ko je bila v aprilu odpuščena iz bolnice, Ligiti v kolhozu niso odobrili, da bi jo šla iskat s konjem. Sposodila si je sanke in jo sama privlekla domov.

Konec vojne, Ligitina prva vrnitev in Emilijna smrt

Spomladi 1945 je vest o koncu vojne prinesla upanje tudi izgnancem v Sibiriji. Mnogi so verjeli, da bodo demokratične države sedaj rešile tudi njihov problem. Posamezni glasovi, da se za nekaj trpinov v Sibiriji nihče na svetu ne zanima, so naleteli na oster protest. Angleži, Francozi in Američani so se v ljudski fantaziji spremenili v plemenite viteze, ki so poslani, da rešijo nesrečne in kaznujejo zločince. Večinoma so pozabili na umazane igrice iz predvojnega časa in na samoten boj Fincev proti Sovjetom. Kmalu se je izkazalo, da je bilo to upanje velika prevara, ki pa je bila dobra toliko, da je pomagala preživeti.

Nekatere pozitivne spremembe so se pa le zgodile. Spomladi 1946 je Emilija dobila prvo pismo od svoje sestre Ane, iz katerega je zvedela, da so vsi trije sinovi živi in da so na varnem, kar je pomenilo, da so na Zahodu. Pismo so brali vsi Latvijci v vasi, saj jih je trpljenje tako povezalo, da so si delili tako veselje kot žalost. Drugi vesel dogodek je bil paket, ki sta ga Emilija in Ligita dobili iz Latvije. Ponj sta morali iti na 16 km oddaljeno pošto. Emilija je ostala v Petropavlovki in Ligita je sama prehodila težji del poti do pošte. Paket je bil pravzaprav zaboj iz iverice in je tehtal okrog 10 kg. Ligita je na zadnjem delu poti že skoraj omagala pod sladkim bremenom, pa ji je prišla naproti Emilija in s skupnimi močmi sta[Stran 106] zmogli. Za vse izgnance v vasi je bil to pravi praznik. Tudi do vasi Borovoj je prišla vest, da so nekateri izgnanci dobili dovoljenje za vrnitev v domovino. To je spodbudilo Ligito in Emilijo in napisali sta prvo prošnjo.

Figure 5. Togur 1957 – Mama Ligita in hčerka Sandra

Pozimi 1947 sta se spet selili, tokrat v vas Togur, ki je postala zadnja postaja na poti Emilijinega izgnanstva. Večkrat sta se pogovarjali o vrnitvi v domovino. Ni bilo popolnoma jasno, po kakšnih kriterijih je NKVD reševala prošnje za vrnitev. Izgledalo je, da so največ rešitev dobili mladi Ligitine starosti, bilo pa naj bi med njimi tudi nekaj starejših. Ligita je bila prepričana, da bodo najprej poslali domov Emilijo, saj jim kot invalidka ni bila več koristna, Emilija pa je vztrajno ponavljala: »Šli bova skupaj, na vsak način boš pa šla ti.« Aprila 1948 je Ligita dobila vabilo, naj se zglasi na komandi v Toguru. Po daljšem čakanju jo je komandant sprejel in ji povedal: »Ligita Janovna, sovjetska oblast je uslišala vašo prošnjo in vam dovoljuje povratek v Latvijo. Dana vam je možnost dokazati, da ste tega vredni.« Ko je Ligita čisto bleda s težavo vprašala: »Pa moja mama,« ji je odgovoril, da bo prišla na vrsto nekoliko kasneje. Z Emilijo sta takoj začeli priprave za pot. Bolj kot vse drugo je Emilijo skrbelo, da bi se Ligita odločila, da brez nje ne gre. Poleg Ligite je v Toguru dobila dovoljenje tudi njena prijateljica Olita. V začetku maja sta se vkrcali na prvo ladjo, ki je po dolgi zimi prišla v Kolpaševo. Vsi tamkajšnji Latvijci so se od rojakinj poslovili. Emilija, ki je ves čas kazala vesel obraz, se je od hčere poslovila že v mestu, saj ji je ta hotela prihraniti bridkost ob odhodu ladje. Ko pa se je ladja že odmaknila, je Ligita na obali nenadoma zagledala mamo. Kot okamenela je stala tam in s široko razprtimi očmi strmela za hčerjo, dokler ladja ni izginila za rečnim ovinkom. Ta slika mame Emilije se je Ligiti neizbrisno vtisnila v spomin.

Odslej je Emilija živela samo zato, da bi bila nekoč spet skupaj s hčerjo. Za vmesni čas pa si je ustvarila poseben duhovni prostor, kjer je bila sama z njo. Njena pisma so ji bila pri tem v oporo. Ker zaradi bolnih oči ni mogla brati, je morala vedno dobiti pomočnika. Ko je nekajkrat slišala vsebino pisma, si je zapomnila vsako besedo, vsak dogodek in jih vtkala v svoje razmišljanje. 26. junija je dobila kar tri pisma hkrati in branje se je začelo. Že v Tomsku sta imeli dekleti težave, da sta dobili karte za vlak do Novosibirska. V Novosibirsku so bile vrste čakajočih še daljše, toda imeli sta srečo, da jima je s svojim privilegijem pomagal vojak, ki se je vračal s fronte. V Moskvi sta obiskali sorodnico, ki jo je kljub vsemu lepo sprejela. Po tolikih letih bede se jima je zdela Moskva veliko in mogočno mesto. V vlaku za Rigo je potem Ligita prvič slišala, da je nekdo govoril latvijsko. V Zilupe, prvi postaji na latvijski strani, je med krajšim postankom izstopila, da bi pod nogami začutila domača tla, toda ruski vojak jo je nahrulil, zakaj brez dovoljenja zapušča vlak, in ji grozil, da jo bo odpeljal na milico. Na kolodvoru v Rigi nista vedeli, kam naj se obrneta, pa sta slučajno naleteli na gospo Emerson, ki je bila z njima v izgnanstvu in se je malo prej vrnila v Rigo. Povabila ju je k sebi in vsaj za nekaj časa sta bili rešeni skrbi, kako priti do stanovanja. Najtežje pa je Ligita prihranila za konec, namreč sporočilo o očetovi smrti. V Tomsku je srečala nekega rojaka, ki je bil v taborišču skupaj z Janisom Dreifeldsom. Povedal ji je, da je oče že od decembra 1941 mrtev.

Emilija tega nekaj časa ni mogla verjeti. Vselej, kadar je na komandaturi spraševala zanj, je dobila isti odgovor: »Bil je obsojen na deset let strogega taborišča brez pravice dopisovanja.« Emilija seveda ni pomislila, da je smrt ostarelega moža državna skrivnost, za katero svojci ne morejo zvedeti. Ko je spet in spet razmišljala, se ji je začelo odpirati: Če je sama, ki je 14 let mlajša od Janisa, tako postarana in oslabela, kako je bilo z njim, morda ga je tako strlo, da je opešal. 15 Emilijinih pisem je shranjenih v družinskem arhivu Dreifeldsovih. Iz njih je razvidno, kako težko ji je bilo v izgnanstvu, kako je hrepenela, da bi bila skupaj s hčerjo: »V mislih sem vsak dan pri tebi. Posebno zjutraj, ko sedim v kuhinji in lupim krompir. Tedaj ti še spiš. Eno dolgo leto te že nisem videla in slišala tvojega glasu. Nikoli več ne slišim besede mamica, ampak samo[Stran 107] Emilija Ivanovna.« Takoj po vrnitvi v Rigo je Ligita vložila prošnjo za dovoljenje, da pride mama Emilija k njej, toda odgovora sploh ni bilo. Emilija je bila stara in onemogla in ni imela nikogar, da bi poskrbel zanjo. Rojaki v vasi Togur so bili sicer pripravljeni pomagati, vendar so še svoje probleme težko reševali.

Zadnje Emilijino stanovanje je bilo pri vaški učiteljici v Toguru. Molzla je kravo, prala perilo, varovala dva otroka, kuhala, čistila prostore in prenašala tiranijo učiteljičine matere. Za to je lahko spala v kuhinji, dobila skromno hrano in nekaj ponošene obleke. Spomladi 1949 je tudi v Togur prišlo nekaj novih deportirancev iz Latvije. Emilija je o tem previdno pisala Ligiti, ki pa je bila tedaj še prepričana, da njej ne grozi nobena nevarnost. Pismo, ki ga je dobila od hčere januarja 1950, pa je Emilijo popolnoma zlomilo. Hči jo je prosila, naj ji zaenkrat ne piše, ker bo morda kmalu sama prišla k njej. Odslej je imela Emilija neprestano pred očmi, kako hči trpi na poti ponovnega izgnanstva. Nobena tolažba ji ni pomagala. Svojo bolečino je skušala utišati z garanjem pri gospodinji, toda kljub temu se ji je stanje slabšalo. 4. februarja 1950 okrog desetih zvečer je šla v hlev, da bi pomolzla kravo. Tam jo je njena gospodinja nekaj ur kasneje našla mrtvo. Zunaj je divjal snežni vihar, toda Emilija ga ni več slišala in nič več ji ni bilo hudo.

Med dvema okupatorjema

Vlaki z deportiranci, med katerimi so bili tudi Janis, Emilija in Ligita Dreifeld, so odpeljali iz Rige 17. junija 1941 in 22. junija je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. Nekaj dni zatem so nemške čete že prestopile latvijsko mejo. Milda Kalniete je tiste dni kot običajno delala v bolnišnici, sin Aivars je pa bil pri babici na podeželju. Sovjetski vojaki in uradniki so v neredu zapuščali Latvijo in tudi po cesti mimo Matildine hiše so se pomikale kolone bežečih. Kljub babičini prepovedi je deček, skrit za grmom ob cesti, opazoval ruski umik. Prav tedaj so nemška letala napadla kolono. Ko je v bližini eksplodirala bomba, je zračni pritisk zadel dečka, da je kot žoga odletel iz skrivališča in si pri tem zlomil nogo. Stara mati Matilda je bila obupana. Povsod so padale bombe, ni bilo niti zdravnika niti konja, da bi otroka odpeljali k zdravniku, in prav tako ni bilo mogoče sporočiti otrokovi materi, kaj se je zgodilo. Ker ni bilo pravočasne zdravniške pomoči, se je Aivarsu noga narobe zarasla in je potem celo življenje šepal.

1. julija so bili Nemci že v Rigi. Po enem letu se je na radiu spet oglasila latvijska himna in po mestu so zaplapolale latvijske zastave. Okoliščina, da je poleg domače zastave visela rdeča nemška s črnim kljukastih križem, ta trenutek ljudi ni motila. Prinašali so cvetje k spomeniku svobode, da bi izrazili veselje nad »osvoboditvijo« in po cerkvah so bile zahvalne maše. Najbrž Hitlerjeva vojska nikjer v Evropi ni bila sprejeta s takih navdušenjem. Ta ugotovitev še danes šokira nekatere Evropejce, ki ne poznajo zgodovine Latvije in zločinov komunističnega režima. Zahodna Evropa je doživela strahote nacionalsocializma, komunizma pa ne, zato si ga mnogi predstavljajo kot nedolžno razumniško navdušenje za enakopravnost in socialno pravičnost. Dejansko pa sta bila tako nacionalsocializem kot boljševizem zločinska in totalitarna režima, ki sta množično pobijala ljudi. Latvijci so najprej spoznali boljševizem in njegove metode, zato so po enem letu trpljenja pod Sovjeti in po množičnih deportacijah 14. junija sprejeli Nemce kot osvoboditelje. Po vojni je sovjetska propaganda to močno izkoristila, da bi svoje zahodne zaveznike prepričala o fašistični in protisemitski naravnanosti Latvijcev. Prizori nemškega vkorakanja v Rigo se v zahodnoevropskih televizijskih oddajah do danes vedno znova ponavljajo, a komentatorji so namerno pozabili vzrok tedanjega navdušenja Latvijcev ali pa ga sploh ne poznajo; gledalcem ne pojasnijo, kaj se je v Latviji zgodilo v prvem letu sovjetske okupacije. (Sandra Kalniete, Mit Ballschuhen im sibirischen Schnee, str. 84)

NKVD je skušala ob umiku postreliti čim več zapornikov. 4. julija je Rigo pretresla vest, da so pri centralnem zaporu v mestu odkrili trupla 98 postreljenih. V časopisih so se pojavili dolgi seznami mrtvih in pogrešanih. Seveda je tudi nemški propagandni stroj skušal te dogodke izkoristiti, da bi v ljudeh še povečal odpor proti boljševikom in jih prepričal, da je prihodnost Latvije le v nemški državi. Vendar je streznjenje kmalu prišlo. 17. julija je Hitler napovedal ustanovitev nove države z imenom Ostland, v kateri bodo pod njegovim vodstvom združene Latvija, Litva, Estonija in Belorusija. Za glavno mesto je bila določena Riga. Zahteve po samostojnosti Latvije so bile zavrnjene, domače zastave so čez noč izginile, latvijske himne ni bilo več na radiu in portret velikega Stalina je povsod zamenjala slika Adolfa Hitlerja. Iz Nemčije je prišlo 25.000 uradnikov, med njimi precej takih, ki so ob odhodu 1939 napovedali vrnitev. Agrarna reforma iz leta 1920 je bila odpravljena in zemljo so spet dobili Nemci. Tendenca, da je treba baltske države ponemčiti, je bila več kot očitna.

[Stran 108]

Jeseni je bil Aivars že toliko zdrav, da se je vrnil v Rigo k mami in začel obiskovati šolo. Bolnišnica, kjer je bila zaposlena Milda, je postala vojaška bolnišnica. Milda je bila razporejena na oddelek, kjer so se zdravili ruski vojni ujetniki. Vestno je skrbela zanje, toda kaj, ko so iz bolnišnice šli naravnost v ujetniško taborišče. Ko je kasneje kdo od teh pobegnil iz taborišča, je potrkal tudi na vrata stare mame Matilde in dobil pomoč. Milda je stregla tudi nemškim vojakom in oficirjem, zato je leta 1944 dobila ponudbo za umik z njimi, kot bomo videli kasneje.

Konec leta 1941 so SS-sovci blizu Rige postrelili 24.000 latvijskih in 1.000 nemških židov. Svoj zločin so sicer skušali prikriti, a se jim ni posrečilo. Priča tistega poboja je bila tudi stara mama Matilda. Nemci so namreč vodili svoje žrtve od železniške tovorne postaje proti morišču skoraj mimo njene hiše. V zgodnjem nedeljskem jutru 30. novembra je z grozo opazovala dolgo kolono žena z otroki, mož in starcev, ki se je vlekla proti Rumbuli. Slišale so se kletve stražarjev in posamezni streli. Potem se je do večera iz daljave slišalo streljanje. Čez en teden se je vse spet ponovilo. Bila je pretresena in ni vedela, kaj naj naredi. Sosedi so se delali, kot da niso nič videli in slišali. Šele ko sta jo obiskala Milda in Aivars, je lahko spregovorila o svojem doživetju. Čeprav sta fantu obe zabičali, naj o tem molči kot grob in naj se izogiblje Rumbule, se je spomladi, ko so bili travniki še pokriti s snegom s tekaškimi smučkami odpravil tja. In kaj je našel? Dve jasi, obdani z borovci. Na manjši jasi so se izpod delno stopljenega snega kazali vse križem raztreseni razni papirji: potni listi – latvijski in takšni v nepoznanem jeziku, tuji bankovci in podobno; na večji jasi je bilo dobro vidnih šest velikih gomil, ki so se že posedale. V zraku je bilo čutiti neprijeten vonj. Fanta je postalo strah in kar se da hitro je odsmučal proti domu. Seveda ni črhnil o tem niti besedice. Ko so Nemci leta 1943 začutili, da ne bodo vzdržali pritiska Rdeče armade, so sklenili odstraniti sledove svojega zločina. Izkopali so tista trupla in jih sežgali. Nad bližnjo okolico je tedaj visel smrdeč, črn dim in veter je njegov vonj zanesel tja do Rige. Pri poboju kot tudi pri uničevanju dokazov so sodelovali tudi Latvijci. Pisateljica Kalniete ob tem pripomni sledeče: »Totalitarni režim in okupacija sta predpogoj, da se zrinejo v ospredje razni pustolovci in oportunisti kot tudi ljudje brez vsake morale in postanejo poslušno orodje za izvajanje umazanih del.« Kot že omenjeno, je sovjetska propaganda to sodelovanje pripisala vsem Latvijcem in jih razglasila za fašiste in antisemite. Njen glavni cilj pri tem je bil škodovati beguncem, ki so se ob ponovni ruski zasedbi zatekli na Zahod. Znano je, kako so bili po nekaterih begunskih taboriščih v strahu, da jih bodo izročili Rusom.

Figure 6. Maj 1957 – Aivars, Milda, Ligita in Sandra Kalnietis ob odhodu iz Sibirije

Mildin mož Aleksander je bil od novembra 1941 kot mehanik pri eni od enot nemškega vermahta. Njuni odnosi se niso prav nič izboljšali in tako je glavno breme skrbi za sinova Aivarsa in Arnisa bilo na njenih ramah. Mati Matilda je po svojih močeh pomagala, vendar je bilo hrane za vedno lačna otroška usta premalo. Zaradi hrane je Aivars nekaj časa celo služil za pastirja.

Februarja 1943 je bila ustanovljena »Latvijska prostovoljska legija«. Pravzaprav to niso bili prostovoljci, saj so Nemci izvedli pravo mobilizacijo. Okrog 100.000 mož je bilo vključenih v legijo. Večinoma so se borili na vzhodni fronti, ki se je vedno bolj bližala latvijski meji. Mnogi so verjeli, da bodo s tem domovino rešili pred ponovno sovjetsko okupacijo. Tudi Aleksander Kalnietis je prišel marca 1943 v legijo in v njej ostal do kapitulacije. Avgusta 1944 so se Nemci začeli umikati iz Rige. Tudi Mildi so ponudili, da se pridruži osebju vojaške bolnišnice. Ko je zvedela, da sinova ne bosta mogla iti z njo, je zavrnila ponudbo. Sinova je poslala na varno k sorodnikom na deželo, sama pa s še nekaterimi ostala v bolnišnici. 13. oktobra 1944 je bila Riga in večji del Latvije spet v sovjetskih rokah, le v pokrajini Kurlandija so se boji nadaljevali do maja[Stran 109] 1945. Ko so vojaki 7. maja zvečer dobili ukaz, naj se razkropijo, se je Aleksander z nekaj tovariši odpeljal v Ventspils, da bi od tam prišli na Švedsko. Ker ni bilo ladje, je načrt padel v vodo. Preoblekel se je v civilno obleko in odšel h »gozdnim bratom« – partizanom.

Pravzaprav ni imel izbire. Vedel je, da mu NKVD ne bo verjela, da je v vermahtu in v legiji samo popravljal avtomobile. Okrog 4.000 Latvijcev je takoj po kapitulaciji šlo v gozdove. Nekega večera proti koncu oktobra so NKVD-jevci Aleksandra skoraj ujeli. Bil je pomanjkljivo oblečen, brez obutve in lačen. Čutil je, da zime v gozdu ne bo zdržal, zato se je odpravil v Rigo in nepričakovano potrkal na vrata ženinega stanovanja. Milda ga je sprejela in mu pripravila zasilno skrivališče v kuhinji pod mizo. Očitno ga je nekdo izdal, kajti v noči med 13. in 14. novembrom so ga aretirali. Zasliševali in mučili so ga v kletnih prostorih poveljstva NKVD. Iskali so podatke, o katerih ni imel pojma. Nazadnje so ga vključili v montirani proces proti »Jansonovi oboroženi bandi«. Avtorica knjige je v raziskavi ugotovila, da je samo pet od petindvajset obtoženih delalo skupaj, vse druge so priključili naknadno in so se prvič srečali v razpravni dvorani. Na sodbi, ki je bila izrečena 10. maja 1946, je Aleksander dobil 10 let gulaga in še dodatnih pet let izgnanstva. Redka pisma, ki so jih od njega dobili domači, so bila pisana v različnih taboriščih: prvo maja 1950 v Velsku, zadnje aprila 1951 v Ustvymlagu, smrtovnica pa je bila izdana v Pečorlagu. Od oktobra 1946 je bil Aleksander uradno nesposoben za delo in 18. februarja 1953 je umrl. Že pred aretacijo so se pokazali znaki tuberkuloze, preiskovalni zapor, mučna vožnja v taborišče, stradanje, oster mraz in polarna tema pa so napredovanje bolezni pospešili. Vprašamo se, kako so mogli takega bolnika več kot šest let zadrževati v nemogočih pogojih.

Ligitino ponovno izgnanstvo in poroka

Iz prvega pisma, ki ga je Aleksander leta 1950 dobil od sina Arnisa in tašče Matilde, je zvedel, da so 25. marca 1949 Mildo in Aivarsa kot »družinska člana bandita« deportirali v Sibirijo. Milda je okrog 20. marca slišala govorice, da se nekaj pripravlja, vendar nanje ni bila posebno pozorna. Ko so pred tremi leti aretirali moža, so preiskali stanovanje in jo zaslišali, potem pa je imela mir. Mati in prijatelji so ji svetovali, naj zahteva uradno ločitev in s tem pokaže, da z »banditom in sovražnikom sovjetske oblasti« nima nič skupnega, ona pa tega ni mogla narediti. Res ji je nekoč povzročil veliko trpljenja, toda sedaj, ko ga je zadela taka nesreča, ga ni mogla izdati – niti zaradi varnosti otrok. Na prigovarjanje nekega notranjega glasu je 25. marca zjutraj poslala Arnisa na deželo k Matildi, Aivarsu pa ni nič omenila. Pred kratkim je dobil prvo plačo v elektrotehnični tovarni in bil ponosen, da odslej ne bodo odvisni samo od maminega zaslužka. Le zakaj bi ga vznemirjala z nepotrjenimi govoricami! Okrog devetih zvečer so ju prišli iskat in s tisoči drugih izgnancev sta naslednje jutro začela 6.000 kilometrov dolgo pot v Sibirijo. V dneh od 25. do 29. marca 1949 je odpeljalo iz Latvije 33 kompozicij živinskih vagonov z okrog 43.000 deportiranci, med katerimi je bilo nad 70 procentov žensk in otrok.

Vlak, na katerem sta bila Milda in Aivars, je 20. aprila pridrdral v Tomsk. Nekaj tednov so čakali v prehodnem taborišču, da se je Ob osvobodil ledu, in potem so jih odpeljali po reki navzgor. Po šestih dneh te plovbe so Milda, Arvais in še sedem sotrpinov prestopili na manjšo barko, ki jih je odpeljala po rečici Karšan. Izstopili so na postaji »Trideseti kilometer« in od tam odpešačili v vas Sohta, kjer je bil njihov kolhoz. Prtljago so jim peljali s konjsko vprego. Oranje, okopavanje, košnja in druga poljska dela so bila odslej njihov vsakdan. Delo je bilo težko in poleg tega so bili večkrat lačni kot siti. Edino zdravilo, ki so ga imeli za zdravljenje avitaminoze in skorbuta, je bil divji česen – domačini so ga imenovali kolba. V decembru 1949 si je Milda zlomila nogo. Ko so jo v bolnišnici v Kolpaševu za silo pozdravili, se je zlom ponovil in zaradi dolgega ležanja ji je otrdelo tudi koleno. Od tedaj je bila za težko delo v kolhozu nesposobna. Zaradi težaškega dela je tudi Aivars dobil težave z nogo, ki jo je poškodoval med vojno. To je pripomoglo, da so jima proti koncu poletja 1950 dovolili selitev v vas Togur, ki je bila le slabih 10 kilometrov oddaljena od Kolpaševa. Tu je 18-letni Aivars delal na žagi, za stanovanje sta pa dobila sobico v novi delavski baraki.

Že pred Mildo in Aivarsom je v Togur ponovno prišla Ligita Dreifeld. Aretirali so jo 7. decembra 1949 in do 27. januarja je bila zaprta v Rigi. Obtožili so jo, da je svojevoljno zapustila določeni kraj bivanja v Sibiriji, kar pa seveda ni bilo res. V prenatrpanem kupeju navadnega vlaka je nato z obsojenimi kriminalci pod stražo prišla v Kujbišev, kjer je bila spet v zaporu, dokler je niso poslali v Novosibirsk. S prvo ladjo, ki je konec aprila zaplula po Obu, so jo končno poslali v Kolpaševo. Tu je stražar ni več spremljal in njena prva pot[Stran 110]je bila na komando mesta. Ko je komandant pregledal njene dokumente, jo je presenetil z izjavo, da bo odslej živela v Kolpaševu. »Kako to, saj vendar grem k svoji mami v Togur,« je skoraj zakričala. On pa jo je z nasmeškom pogledal in rekel: »Ali ne veste, da je vaša mati 5. februarja umrla?« Potem je Ligita vendarle odšla v Togur.

Ko je neke nedelje proti koncu poletja lepo oblečena in s šopkom poljskega cvetja v roki spet šla na vaško pokopališče, da bi obiskala mamin grob, je srečala skupino latvijskih fantov in med njimi takoj opazila novinca. To je bil Aivars, ki je z materjo pred kratkim prišel v Togur. Opazil je dekletov pogled in vprašal: »Je morda gospodična s cvetjem namenjena na randi?« Ona pa ga je ostro zavrnila: »Ne, k moji materi na pokopališče,« in hitro odšla naprej. To je bil začetek poznanstva med Ligito in Aivarsom in naslednje leto v maju sta se poročila. Nekaj časa so v troje stanovali v Mildini in Aivarsovi sobi v delavski baraki, potem pa je Aivars postavil lastno leseno hišico. 22. decembra je prišla na svet hčerka Sandra. Kak teden kasneje je Aivars stopil v urad vaškega sovjeta, da bi prijavil novega družinskega člana. Ko je uradnik opravil vpis, ga je srepo pogledal in rekel: »Vašo hčer, Aivars Aleksandrovič, morate odslej vsakega 1. in 15. v mesecu prijaviti.« Nato se je zarežal in dodal: »Da bomo sigurni, da ni zapustila svojega bivališča.« Aivarsu je bilo, kot da bi ga zadela kap. Ko je pritaval domov, je rekel ženi: «Le kaj sva mislila, da sva spravila na svet sužnjo?«

5. marca 1953, le dobra dva meseca po Sandrinem rojstvu, je umrl Stalin. V Togur so sicer prihajali časopisi z veliko zamudo, toda iz radia so zvedeli novico istočasno kot v Moskvi. Ljudje, ki so desetletja poslušali propagando o neumorni skrbi očeta narodov in njegovem boju proti notranjemu sovražniku, so se počutili kot sirote. Za latvijske izgnance kaj takega ne bi mogli reči, posebnega upanja pa ob tej novici tudi niso dobili, saj so bili prepričani, da je povzročitelj njihovega trpljenja komunistični sistem v celoti. Smrt enega človeka ne more prinesti bistvenih sprememb, kajti na njegovo mesto bodo stopili drugi. Na žagi so že tisto popoldne priredili komemoracijo in poslali pismo centralnemu komiteju z obljubo, da bodo v spomin na velikega Stalina predčasno izpolnili plan in povečali budnost proti razrednemu sovražniku.

Po slovesnosti je vodja elektrikarjev poklical Aivarsa, ki je na žagi delal kot elektrikar, in mu naročil, naj poskrbi za ozvočenje vaškega trga, da bodo 9. marca lahko vsi poslušali direktni prenos pogrebnih slovesnosti po radiu. Seveda ni pozabil opozoriti na posledice, če z ozvočenjem ne bi bilo kaj v redu. Aivars je dobro razumel, zakaj so ravno njemu poverili to nalogo. Na dan pogreba, ko se je cela vas zbrala okrog Stalinovega spomenika, je splezal na enega od električnih drogov v bližini trga, da bi lahko takoj posredoval, če bi prišlo do kake napake v ozvočenju. Neposredni prenos je bil za Togur izredni dogodek. Z zadržanim dihom so ljudje poslušali govore »zvestih Stalinovih sopotnikov in učencev«. Bil je hud mraz, pa vendar nihče od vaščanov ni pokazal, da ga zebe. Po skoraj dveh urah programa je zadonela žalna koračnica in napovedovalec je povedal, da soborci velikega učitelja pravkar polagajo njegovo krsto v mavzolej. Točno opoldne po moskovskem času so po celi Sovjetski zvezi zatulile tovarniške sirene in zboru tistih, ki so se slišale iz zvočnikov, se je pridružila tudi sirena domače žage. »Opravljeno, končno je v grobu«, si je mislil Aivars gori na drogu in bil zadovoljen, da bralci misli ne morejo od blizu videti njegovega obraza. Ozvočenje je do konca delovalo brezhibno, zato je sedaj lahko mirno odšel domov.

Proti pričakovanju izgnancev so se v Sovjetski zvezi kmalu pričele spremembe. Na julijskem plenumu centralnega komiteja je bil Berija ožigosan kot »agent mednarodnega imperializma« in decembra istega leta obsojen na smrt z ustrelitvijo. Avgusta 1954 sta Sandrina starša dobila obvestilo, da hčerke ni treba več prijavljati. Vsi izgnanci so dobili olajšavo javljanja enkrat letno – prej je bilo obvezno dvakrat mesečno – in prosto gibanje po celi pokrajini Tomsk. Začela so prihajati pisma in paketi od Ligitinih bratov iz Kanade in Anglije. Konec leta 1956 oziroma v začetku 1957 so Aivars, Ligita in Milda dobili obvestilo, da so oproščeni izgnanstva in se lahko vrnejo v domovino. Morali so počakati, da je reka Ob odmrznila in 20. maja 1957 so se v Kolpaševu vkrcali na ladjo ter deset dni kasneje prispeli v Rigo.

Seveda je bila tedaj Latvija še vedno ena od republik Sovjetske zveze. Šestnajstkrat je Ligita prosila za potni list za Kanado, da bi obiskala brate, in šestnajstkrat so jo zavrnili, češ da njeno potovanje ni upravičeno. Kljub temu je Viktor tvegal in prišel na kratek obisk v Rigo. Leta 1987 je Ligita končno smela potovati v Montreal. Brat Arnold je na srečanje priletel iz Londona; bil je tedaj že bolan in eno leto kasneje je umrl. Aprila 1990 je Latvija razglasila samostojnost in Sovjetska zveza jo je priznala septembra 1991. V letih 1990 in 1991 so bili člani družin Dreifelds in Kalnietis sodno rehabilitirani, tisti, ki so preživeli, in tisti, ki niso preživeli, kot je zapisala Ligitina in Aivarsova hčerka Sandra v posvetilu svoje knjige.

[Stran 093]

Obisk angleške kraljice Elizabete I. lani oktobra je ponovno opozoril na žgoče vprašanje britanske odgovornosti za izročitev in poboj razorožene slovenske domobranske narodne vojske. Zgodovina 20. stoletja sicer pozna kar nekaj velikih množičnih zločinov; najbolj znana sta gotovo Katin in Srebrenica, ki sta po absolutnem številu žrtev (od 8.000 do 14.000) blizu slovenski vetrinjski tragediji (okrog 12.000), vendar sta relativno glede na delež v narodovem telesu neprimerljiva s slovenskim. Naravnost pošastno je dejstvo, da je znašal na primer v Rovtah delež pokončanih moških med petnajstim in tridesetim letom kar 80 odstotkov, kar pomeni, da je ostal živ samo vsak peti moški v teh letih. V Šentjoštu nad Horjulom kar nekaj časa ni bilo nobenega rojstva. Res, pravi genocid.

Lahko rečemo, da se je Slovencem Srebrenica zgodila že maja in junija 1945. Stvari, ki so se dogajale v Srebrenici, so skoraj na las podobne vetrinjskim dogodkom skoraj pol stoletja prej. Le ljudje in njihova imena so drugačni. V Srebrenici bosanski muslimani, mednarodno varovano območje in nizozemske modre čelade, v Vetrinju slovenski begunci in njihova razorožena vojska, taborišče na Vetrinjskem polju pa pod zaščito britanskega 5. korpusa. In kakor je general Mladić lagal Bošnjakom, da se jim ne bo nič zgodilo in naj bodo mirni, podobno so britanski oficirji lagali častnikom slovenske domobranske narodne vojske, da gredo v Italijo. Domala vse, kar smo opazili pri Srebrenici, nas spominja na genocid nad slovensko domobransko narodno vojsko, a kljub temu naši novinarji te podobnosti Kočevskega Roga in okoliščin, ki so privedle do njega, niso omenjali. Poročanje o srebreniških pobojih jasno kaže na težko razumljivo naravnanost slovenskih občil in družbe.

Vendar med naštetimi tremi množičnimi zločini obstaja tudi opazna razlika. Medtem ko sta prva dva, Katin in Srebrenica, mednarodno raziskana in ocenjena, je slovenska vetrinjska prevara in poboj izročenih domobrancev kljub številnim pričevanjem in zasebnim raziskavam uradno neraziskana, neocenjena in nepriznana. Britancem in slovenskim boljševikom se je posrečilo res dobro prikriti naravo in obseg genocida, ki so ga prvi omogočili, drugi pa izvedli.

Zločin nad poljskimi oficirji, poimenovan kratko Katin, izčrpno opisuje knjiga Gerda Kaiserja Katin, državni zločin – državna skrivnost (Katyn. Das Staatsverbrechen – das Staatsgeheimnis, Aufbau Taschenbuch Verlag, Berlin, 2. Auflage 2003, 476 strani). Na koncu po abecednem redu povzema tudi podatke o udeležencih in kronologijo dogodkov od pakta Ribbentrop-Molotov, 23. avgusta 1939, do postavitve spomenika julija 2000.

Tudi o Srebrenici je ob desetletnici, leta 2005, izšla knjiga Srebrenica: dokumenti, pričevanja in haaški proces (uredili Julija Bogoeva in Caroline Fetscher). Imenovani so krivci za zločin, kjer ne gre samo za izvajalce zločina, ampak tudi za stratege pobojev in za dokumente s procesa proti generalu Radoslavu Krstiću, podrejenemu generalu Mladiću.

Po več kot šestdesetih letih je že skrajni čas, da bi končno tudi v Sloveniji pričevanja in dostopne dokumente o Vetrinju zbrali in ocenili v posebni publikaciji.

Ozadje izročanja protikomunističnih beguncev (slovenskih domobrancev, Hrvatov in Kozakov) poleg več člankov v Zavezi obravnavajo tudi tuji avtorji, kot so: Anthony Cowgill, Thomas Brimelow in Christopher Brooker, Vračanje iz Avstrije leta 1945 (The Repatriation from Austria in 1945), Nikolaj Tolstoy, Minister in pokoli (The Minister and the Massacres), Nigel Nicholson, Dolgo življenje (Long Life), Ian Mitchell, Cena ugleda (The Cost of a Reputatiom) ter John Corsellis in Marcus Ferrar, Slovenija 1945 (Slovenia 1945). Mnenja o razlogih za izročanje niso enotna. Nekateri avtorji skušajo odločitev pripisati pogodbi med Stalinom, Rooseveltom in Churchillom na Jalti, čeprav so se sklepi na Jalti nanašali na povojno usodo sovjetskih državljanov, ki bi prišli v ujetništvo zahodnih zaveznikov. Nikolaj Tolstoy je dogodke ocenil kot “celovško zaroto” posameznikov mimo vrhovnih vojaških in političnih stališč. Po izidu knjige Iana Mitchella, Cena ugleda, je potrjeno, da je bila južna Avstrija edino področje, iz katerega so angleške zasedbene sile vračale protikomunistične begunce in vojake, ki so se zatekli pod njihovo varstvo. Pri tem se pojavlja kar nekaj vprašanj.

Kupčija

Marko Kremžar v Demokraciji 32/2003 in v Družini 29/2003 zastopa mnenje, da je šlo bolj za »celovško kupčijo« kot za »zaroto«. Svoje mnenje utemeljuje z dejstvom, da so se zunaj območja 5. britanskega korpusa drugim[Stran 094] zavezniškim enotam, tudi britanskim, prav tako v istem času predajale podobne vojaške in civilne skupine, a niso bile vrnjene. Od okrog 15.000 srbskih dobrovoljcev se jih je nekako 4.000 umaknilo na Koroško, ostalih 11.000 pa v Benečijo. Oboji so bili sprejeti kot protikomunistične vojaške enote, vendar so jih le iz Koroške izročili Titovim, iz Benečije pa ne. Dejansko so se oboji predali enotam iste britanske 8. armade, in sicer na Koroškem 5. korpusu, v Benečiji pa 13. korpusu. Logično se postavlja vprašanje, zakaj taka razlika, čeprav je bil poveljnik 15. armadnega zbora, kamor sta spadala oba britanska korpusa, feldmaršal sir Harold Alexander osebno protikomunistom celo naklonjen.

Figure 1. Kočevski Rog

Znano je, da je feldmaršal Alexander po koncu prve svetovne vojne kot brigadir Irske garde prostovoljno sodeloval v britanski misiji v Latviji in postal poveljnik nemško-baltskih protikomunističnih čet (Landeswehr). S tem je tudi mogoče povezati naklonjenost feldmaršala Alexandra do civilnih beguncev in dr. Meršola ob obisku v Vetrinju 4. junija 1945. Latvijska vlada mu je celo podelila odlikovanje baltskega častnega križa, ruski caristični general Judenič pa odlikovanje sv. Ane z meči. To odlikovanje je menda feldmaršal Alexander nosil maja 1945 tudi na večerji s sovjetskim maršalom Tolbuhinom. A Sovjeti so že naslednji dan generalu Charlesu Keightleyu, poveljniku 5. korpusa na Koroškem, izročili seznam kakih dvajset ljudi, med katerimi je bilo tudi nekaj starejših generalov nekdanjih carističnih protiboljševiških enot, ki nikoli niso bili sovjetski državljani. General Keightley je takrat zahtevo zavrnil. Torej se je moralo v britanskih stališčih do beguncev v naslednjih dneh nekaj bistveno spremeniti. Kronologija dogodkov je danes dokaj jasna, nekatera ozadja pa so še vedno nepojasnjena in zato predmet različnih domnev.

Zelo verjetna je domneva, da je posredno botrovalo britanski »kupčiji« s titovci dejstvo, da je imel general Keightley nalogo, da mora Titovim partizanom preprečiti zasedbo ozemlja zunaj jugoslovanskih meja iz leta 1939. O mejah naj bi namreč odločale mirovne konference. Zato je 10. maja 1945 celo predlagal nadrejenemu poveljstvu zavezniške 8. armade, naj mu odobri proti neposlušnim partizanom uporabo vojaške sile. Zapisal je: »Zdaj je popolnoma jasno, da moramo biti v stanju streljati na partizane, ki prezirajo ukaze britanskih poveljnikov.« Višje poveljstvo mu uporabe orožja ni odobrilo, češ da je politična situacija »zelo delikatna«. Nekaj slovenskih beguncev, ki so prišli v Celovec pred 8. majem 1945, ko so partizani zasedli dravski most, so Angleži dejansko s kamioni prepeljali v Italijo. Nato je nalogo reševanja odnosov z Jugoslovani dobil načelnik štaba 5. korpusa brigadir[Stran 095] Toby Low, ki je začel iskati nevojaške poti, da doseže umik partizanov iz Koroške.

Najbrž sta zaradi takih razmer 12. maja 1945 iz Caserte v Treviso priletela Alexandrov politični svetovalec Harold Macmillan in njegov pomočnik Philip Broad. Po kosilu sta odletela v Tržič (Monfalcone), kjer sta se sestala z generalom Johnom Hardingom, poveljnikom 13. britanskega korpusa. Razpravljali so o negotovi politični situaciji. Naslednje jutro, 13. maja 1945, se je menda Macmillan nameraval vrniti v Caserto, a je načrt spremenil in odletel v Celovec. V štabu 5. korpusa je bil sestanek Macmillana z generalom Keightleyjem, ki je poročal o sestanku s sovjetskim maršalom Tolbuhinom pred tremi dnevi v Voitsbergu. Obravnavali so tudi vprašanje Kozakov in Jugoslovanov, kar je bil verjetno glavni vzrok za Macmillanov obisk na Koroškem.

Nikolaj Tolstoy v knjigi Minister in pokoli navaja zapis iz Macmillanovega dnevnika:

» … med podanimi Nemci je kakih 40.000 Kozakov in belih Rusov z njihovimi ženami in otroki. Če jih vrnemo Rusom, se pravi obsoditi jih v suženjstvo, mučenje in verjetno smrt. Če jih ne, bomo hudo razjezili Ruse in pravzaprav prelomili jaltsko pogodbo. Odločili smo, da jih vrnemo (general Keightley je v stiku in dobrih odnošajih z ruskim generalom na njegovi desni), jaz pa sem svetoval, da bi nam Rusi morali istočasno vrniti vse britanske ujetnike ali ranjence, ki so na njihovem zasedbenem ozemlju. Uradni postopek je, da gredo skozi Odeso (kar je po moje zelo težko). Upam, da pripravimo lokalnega ruskega poveljnika do tega, da jih vrnejo direktno (mislimo, da jih imajo 1500 do 2000) in jim prihranimo vse to trpljenje v zameno za zelo vestno izpolnitev dogovora, če vrnemo ruske državljane …

Da je zmešnjava še večja, tisoči tako imenovanih ustašev ali četnikov, povečini z ženami in otroki, panično beže na to ozemlje pred napredujočimi Jugoslovani. Ta imena, ustaši in četniki, krijejo vse od gverilskih oddelkov, ki so jih Nemci postavili med Slovenci, Hrvati in Srbi za boj proti Titu in so bili oboroženi in vzdrževani od Nemcev, – do ljudi, ki so bili, ali zato, ker so bili katoličani, ali pa starokopitni v politiki in iz kateregakoli vzroka nasprotni revolucionarnemu komunizmu, ožigosani kot fašisti ali nacisti. (To je zelo preprosta formula, katero v malo spremenjeni obliki, kot jaz opažam, v angleški politiki obsojamo.)«

Tak je bil torej položaj, ko je Macmillan zjutraj, 13. maja 1945, priletel v Celovec. V svojem dnevniku Macmillan jasno pove, da mu je bilo znano, da so bili med Kozaki tudi »beli« Rusi, a se opravičuje, češ da je mislil, da so tudi oni vključeni v jaltski sporazum. Nikolaj Tolstoj je ta dogovor poimenoval »celovška zarota«. Dejansko se je od 13. maja 1945 odnos poveljstva 5. korpusa do protikomunističnih beguncev vidno spremenil in prav 12. in 13. maja 1945 je preko Drave prihajala na Vetrinjsko polje glavnina slovenske domobranske narodne vojske.

14. maja 1945 se je Macmillan vrnil iz Celovca v Caserto, kjer je bil štab feldmaršala Alexandra. General Robertson, šef administracije, je še isti večer, verjetno po Macmillanovi pobudi, izdal tako imenovano »Robertsonovo povelje«, ki določa: » Vse predane osebe jugoslovanske narodnosti, ki so služile v nemški vojski, naj se razorožijo in predajo jugoslovanskim silam.« Na to povelje se je opiral kasneje pred sodiščem lord Aldington, prejšnji brigadir Toby Low, v razpravi proti Nikolaju Tolstoyu, češ da je imel vsa pooblastila za vračanje celotnega vetrinjskega taborišča, vojakov in civilistov. Seveda pravniško gledano slovenski domobranci niso služili v nemški vojski, bili so kvečjemu del policijskih enot, in že zaradi tega Robertsonovo povelje zanje ne bi veljalo.

Ker Robertsonovo povelje izrecno določa, naj se omenjene osebe razorožijo, se po logiki tudi ne bi moglo nanašati na tiste, ki so orožje oddali že pred tem, še manj pa na civiliste. Najverjetneje je bilo Robertsonovo povelje posledica poročil, da se Koroški približuje okrog 200.00 hrvaških vojakov in civilnih beguncev iz smeri Dravograda, Slovenj Gradca in Črne. Vendar tudi tem niso omogočili, da bi se jim predali in se razorožili, ampak so jih 15. maja 1945 pred Pliberkom zavrnili, nakar so jih partizani usmerili na »križni put«, ki se je za mnoge končal s smrtjo v tankovskem jarku na Teznem pri Mariboru.

17. maja 1945 je feldmaršal Alexander izdal povelje, naj jugoslovanske begunce in ujetnike iz južne Avstrije (s Koroškega) premestijo v »Področje 1« – DISTRICT ONE, odtod ime tega povelja DISTON, to je v severno Italijo. Na tem področju je bilo že okrog 11.000 Jugoslovanov, in to srbskih dobrovovoljcev, četnikov in primorskih domobrancev. Iz Vetrinja naj bi tja premestili še 24.000 slovenskih, srbskih in hrvaških vojaških in civilnih beguncev.

Istega 17. maja 1945 je 5. korpus dobil tudi povelje, »naj ne sklepa nikakršnih dogovorov z jugoslovanskimi poveljniki«.

23. maja 1945 je bilo iz štaba feldmaršala Alexandra 15. armadnemu zboru poslano dodatno navodilo: »Noben Jugoslovan, ki je prišel v roke zavezniških vojakov, ne bo vrnjen[Stran 096] v Jugoslavijo ali izročen jugoslovanski vojski proti svoji volji. V tem so zajeti četniki, ustaši, Hrvatje, Slovenci in razni begunci ter disidenti, vključno ženske in otroci. Vsi omenjeni bodo prepeljani in varovani v primernih taboriščih«. Očitno zdaj Robertsonovo administrativno povelje ni bilo v skladu ne z logističnim poveljem »Diston« in ne z navodilom tega dne.

Poveljstvo britanskega 5. korpusa v Porečah (Pörtschach) oziroma njegov načelnik štaba brigadir Toby Low se je že 15. maja 1945, dva dni po obisku političnega svetovalca Macmillana, sestal z jugoslovanskim polkovnikom Hočevarjem z namenom, »da koordinirata delovanje obeh vojsk«. Hočevar je med drugim predlagal, da bi imela Titova vojska nadzor nad vsemi taborišči jugoslovanskih beguncev, na kar Low takrat ni pristal, sprejel pa je odločitev, da bodo zavrnjeni vsi Hrvati.

Pogovore je nadaljeval polkovnik Ivanović in na sestanku 19. maja 1945 je Keitghleyu in Lowu zagotovil, da se bodo partizani umaknili iz Koroške. O vračanju Jugoslovanov, ki jih je bilo pod nadzorstvom 5. korpusa okrog 25.000, ni dokazov, je pa skoraj gotovo bilo predmet pogovora. Dogovor so vsi trije počastili z večerjo, o kateri je general Keightley poročal nadrejenemu poveljniku 8. armade generalu McCreeryju, vendar dokumenta o vsebini dogovora ni.

Dva dni pozneje, do 21. maja 1945, so se partizani res umaknili iz Koroške. 23. maja 1945 pa so Britanci začeli iz Vetrinja izročati Hrvate in nato postopoma še Srbe in Slovence.

26. maja 1945 je britansko zunanje ministrstvo šefom štaba v Sredozemlju sporočilo, naj bodo četniki razoroženi in internirani, hrvaški vojaki pa vrnjeni Titu, razen če se Američani s tem ne bi strinjali. V tem primeru naj bi ravnali z njimi enako kot s četniki. V večini britanskih dokumentov slovenske protikomuniste namreč označujejo kot četnike, verjetno zaradi preimenovanja v Slovensko narodno vojsko kot del Jugoslovanske vojske v domovini. Izgleda, da je bilo v teh raznih poveljih, navodilih in stališčih kar precej namerne ali nenamerne zmede. V vsakem primeru pa je bilo ravnanje nemoralno in nenačelno.

Figure 2. Kočevski Rog

Prevara

Ne glede na povelje DISTON in druga navodila je načelnik štaba 5. korpusa brigadir Toby Low na osnovi Robertsonovega povelja podpisal dve povelji o vračanju protikomunistov. Prvo je izdal 17. maja 1945 in se nanaša na Jugoslovane. Ukaz vsebuje tudi naročilo, naj se vsem, ki bodo vrnjeni, to prikrije, zato ga imenujejo »povelje Prevara« – DECEPTION ORDER. Britanci so vsem govorili, da jih bodo[Stran 097] poslali v Palmanovo, kjer je poveljstvo Jugoslovanske vojske zunaj domovine.

Komaj nekaj ur po podpisu povelja Prevara o vračanju je feldmaršal Alexander ukazal prav nasprotno: vsi četniki in drugi protikomunisti naj se preselijo v britanski »Distrikt 1« – povelje DISTON.

Drugo povelje je brigadir Low izdal 21. maja 1845 in se nanaša na Kozake. Ker povelje uvršča vse različne skupine Kozakov med sovjetske državljane, ga imenujejo »povelje Opredelitev« – DEFINITION ORDER. Po tem povelju so Britanci naslednje dni vse Kozake kljub upiranju nasilno izročili sovjetskim enotam na mostu čez Muro pri Judenburgu. Brigadir Toby Low je svoje »delo« na Koroškem opravil in se je odpravil v Anglijo, da se pripravi na volitve za poslanca na listi konservativne stranke.

Ker so Titova četrta in tretja armija in partizanska četrta operativna cona z zasedbo Trsta, Primorske in Koroške postavile zavezniške zasedbene sile pred izvršeno dejstvo, so v sredozemskem zavezniškem štabu začeli pripravljati operacijo »Coldstream«, s katero bi jugoslovanske enote z vojaško silo izrinili za predvojne meje. Načrt »Coldstream« je za Koroško predvideval:

1. Pet ameriških divizij naj bi se pomaknilo na jug, da bi okrepile tri britanske divizije 5. korpusa na Koroškem.

2. Meja ameriške zasedbene cone naj bi se pomaknila proti jugu, da bi olajšale zasedbene obveznosti 5. britanskemu korpusu.

3. Vse ujetnike naj bi prepeljali iz Koroške v kraje, oddaljene od morebitnih spopadov.

Operacija »Coldstream« je pravzaprav stekla že 15. maja 1945. Izvidnice so na Koroškem že izbirale poti, po katerih bi prepeljali okrog 150.000 ujetnikov, vključno 45.000 Kozakov z 11.000 ženami, starčki in otroki, v ameriško zasedbeno cono. Na Koroško je prišlo 800 ameriških tovornjakov za prevoz ujetnikov in beguncev. A 20. in 22. maja 1945 je britanski 5. korpus poročal, da je v »Celovcu vse mirno«, zato je bila operacija prekinjena.

Vračanje jugoslovanskih protikomunistov Titovim enotam je bilo očitno v nasprotju z Alexandrovim poveljem »Diston« in načrtom »Coldstream«. Po mnenju brigadirja Edwarda Tyron-Wilsona je načelnik štaba 5. korpusa Toby Low sabotiral omenjeni načrt, ker ni maral ameriške pomoči. Zato je pohitel s »čiščenjem terena«, da je zavezniško vrhovno poveljstvo prehitel z izvršenim dejstvom: partizani so se umaknili, glavnine protikomunistov ni bilo več, ker je bila izročena Titu in Stalinu, nekaj nemških ujetnikov pa so res prepeljali v ameriško cono.

Po dnevniku 5. britanskega korpusa so bili 23. in 24. maja 1945 vrnjeni Hrvatje, 25. in 26. maja 1945 Srbi, od 27. do 31. maja 1945 pa je bilo vrnjenih 11.850 Slovencev. Skupno je bilo po britanskih podatkih izročenih v teh dneh Titovim enotam 26.339 oseb.

Odgovornost

Tudi po več kot šestdesetih letih od vetrinjskih dogodkov še vedno niso poznana vsa ozadja. Vsekakor je bil ključna oseba pri dogovorih o vračanju načelnik štaba 5. britanskega korpusa brigadir Toby Low. Njegova vojaška služba se je iztekala in pripravljal se je, da se v civilnem življenju uveljavi kot politik. Ko mu je general Keightley predal skrb za odnose z Jugoslovani, je najbrž Low že videl možnost, da se izkaže s »politično iznajdljivostjo«. Po posvetu z Macmillanom se je najprej začel pogovarjati s polkovnikom Hočevarjem, nato je nadaljeval z Ivanovićem. Namen pogovorov je bil spraviti jugoslovansko vojsko iz Koroške. Ko je zvedel za operacijo »Coldstream«, je Low pohitel. Očitno si je izročitev množice beguncev za umik partizanov zamislil kot kupčijo, s katero sta bila zadovoljna oba partnerja.

Najbrž je bil na svoj posel celo ponosen, saj je dokazal svojo »politično« sposobnost. Za umik partizanov iz Koroške mu je v osebnem sporočilu čestital tedanji zunanji minister Churchillove vlade Anthony Eden. Znano je, da je minister Eden že leta 1944 zagovarjal mnenje, da bo treba po vojni sovjetske državljane, ki bi prišli v roke Britancem, vračati sovjetskim oblastem tudi s silo, če bo treba. Ta teza je zmagala končno tudi na Jalti. Če upoštevamo še dejstvo, da je bil Toby Low že 29. maja 1945 na Edenovo priporočilo potrjen za kandidata konservativne stranke na bližnjih volitvah, je razumljivo, da so odločitvam o vračanju botrovala stališča britanskega zunanjega ministrstva. Ni neznano, da je v britanskem zunanjem ministrstvu v tistem času na odgovornih mestih delovalo več ljudi, ki so bili prikriti sovjetski agenti. Škoda tudi, da ni znana vsebina pogovorov svetovalca Macmillana ob obisku v štabu 5. korpusa v Celovcu. Nesporno pa je dejstvo, da so Britanci začeli vračati jugoslovanske protikomuniste Titovim enotam dva dni po umiku partizanov iz Koroške.

Vendar so tudi med Britanci bili ljudje, ki so vračanje protikomunistov čutili kot globoko nemoralno. Člankar v Independentu 21.[Stran 098] oktobra 2008 v zvezi z obiskom britanske kraljice Elizabete v Sloveniji objavlja izjavo ogorčenega 85-letnega Johna Corsellisa, ki je bil v Vetrinju kot 22-letni socialni delavec: »Tako sem ogorčen zato, ker nihče v vladi ni nikoli priznal, da se je to zgodilo. Mi smo o tem dosledno lagali, tako da je najmanj, kar lahko sedaj storimo, da povemo resnico in jo obžalujemo. To ni črno-bela stvar. Bili so oblečeni v uniforme, ki so jih priskrbeli Nemci, vendar niso bili del nemške armade in vdali so se Britancem. Zahtevali smo, da položijo orožje, in upravičeni so bili do zaščite po ženevski konvenciji.

Rekli smo jim, da bodo preseljeni v boljše taborišče v Italiji, v majhnem mestu severozahodno od Benetk. Naložili smo jih na armadne tovornjake, prepeljali do najbližje železniške postaje in vkrcali v živinske vagone. Vagone so zaprli in Britanci so se umaknili. Ko so možje v vagonih pogledali skozi rešetke in videli, da se bližajo komunisti, so začeli kričati, kajti vedeli so, da jih bodo pobili, toda ničesar več niso mogli storiti.«

Podobna je tudi izjava kasnejšega konservativnega poslanca Nigela Nicholsona v istem članku: »… To je bila najgrozljivejša izkušnja v mojem življenju.«

V Daily Telegraphu je 18. 10. 2008 kasnejši minister laburistične vlade Tony Crosland, takrat častnik v armadi, opisal vračanje kot »najbolj ogabno in hladnokrvno vojno dejanje, pri katerem je kadarkoli sodeloval.«

Figure 3. Kočevski Rog

Nova Slovenska zaveza je kot društvo, »katerega temeljna naloga je varovati človeško čast in spomin na Slovensko narodno vojsko« doslej že večkrat opozarjala domačo in svetovno javnost na nemoralno in protipravno izročitev slovenskih protikomunistov jugoslovanskim oblastem v smrt.

22. aprila 2002 je poslala odprto pismo veleposlaništvu Združenega kraljestva Velike Britanija in Severne Irske, v katerem opozarja na neetično in protipravno ravnanje britanskih zasedbenih oblasti, ko je 5. korpus 8. armade v dogovoru s predstavnikom vlade izročil jugoslovanskim komunistom 11.850 vojakov slovenske domobranske narodne vojske.

Ponovno je NSZ poslala pismo veleposlaništvu Združenega kraljestva Velike Britanija in Severne Irske aprila 2005 ob šestdesetletnici konca druge svetovne vojne.

Tretje pismo je NSZ naslovila 13. 10. 2008 neposredno na britansko kraljico Elizabeto pred obiskom v Sloveniji.

Odgovora z britanske strani doslej ni bilo na nobeno pismo. A tudi molk je lahko glasen.

[Stran 099]

Znano je, kako popolnoma drugače so se ob razkritju srebreniškega zločina po poročilu Nizozemskega instituta za vojno dokumentacijo o vlogi, ki jo je odigral nizozemski mirovni vojaški kontingent, obnašali Nizozemci. Nizozemski bataljon modrih čelad, ki je od marca 1994 do srede 1995 zagotavljal varnost območja Srebrenice, je 13. julija 1995 pod pritiskom sil generala Mladića skoraj brez boja zapustil kraj, muslimane pa prepustil njihovi usodi. Ta usoda pa je bila genocid. Ženske so srbski vojaki pregnali, moške, starce in otroke pa po bližnjih poljih pokončali. Pokol je zajel okrog 8.000 ljudi.

Poročilo ni govorilo samo o vprašljivem umiku neke vojaške enote, ampak tudi o odločitvi vrhovnega vojaškega poveljstva, da pred obrambnim ministrstvom in vlado prikrije dejanski potek dogodkov in negativno podobo vojske.

Pomembnejši kot poročilo samo je način, kako je na v njem navedena dejstva reagirala nizozemska javnost, posebej pa posredno in neposredno vpleteni ljudje, od vojske do politike. Impresionirala nas je njihova visoka moralna zavest, zlasti zato, ker se pri nas ljudje, ki so osumljeni velikih nepravilnosti, danes ničesar ne spominjajo, valijo krivdo na jugoslovansko armado ali pa, če se jim kaj dokaže, ne kažejo nobenega obžalovanja.

Figure 4. Kočevski Rog

Vim Kok, ki je bil v času padca Srebrenice predsednik vlade, je v parlamentu izjavil, da vlada sicer ni neposredno kriva za genocid v Srebrenici, mora pa vzeti nase odgovornost za stanje, v katerem se je genocid mogel zgoditi. Ta odgovornost je tako velika, da se lahko dostojno izrazi le z odstopom vlade.

Obrambni minister Frank de Grave je utemeljil odstop z dejstvom pravne države: to, da vojaško poveljstvo njegovemu predhodniku Voorhoevnu ni prikazalo prave narave dogodkov okoli Srebrenice in po njej, zadeva tudi njega, saj je resor, v katerem se je to dogajalo, prevzel in je torej ta stvar na nek način tudi njegova.

Kako daleč je segel občutek za čast in odgovornost, kaže odstop šefa generalštaba nizozemske vojske Ada van Baala, ki je bil v času Srebrenice le drugi najvišji častnik v vojski, a je zdaj menil – tako je menila tudi javnost –, da ne more biti več odgovoren za vojsko.

Poveljnik nizozemskih enot v Srebrenici Thom Karremans, ki ga mnogi obtožujejo preveč prijateljskega odnosa z generalom Ratkom Mladićem, se je zaradi nenaklonjenosti javnega mnenja preselil v Španijo.

Spomin na zločin v Srebrenici je vendarle poučen tudi za Slovenijo, saj prebuja zavest, da bi morali globoko v sebi začutiti, kaj vse so doživljali svojci po vojni pobitih Slovencev. Veliki večini dolga leta sploh ni bilo dovoljeno žalovati, za mnoge žrtve se še vedno ne ve, kje so pokopane. Če je slovenska javnost moralno sposobna obsojati zločine v zadnji balkanski vojni na hrvaških, bosenskih in kosovskih tleh, bo morala prej ali slej pogledati tudi vase.

Končno je po več kot šestdesetih letih spričo velikosti in usodnosti posledic angleške izročitve razorožene slovenske domobranske narodne vojske res skrajni čas za celovito obravnavo dejstev, dokumentov, pričevanj in domnev.

Uvod

Zgodovino pišejo zmagovalci in ti so se pri nas po zmagi maja 1945 na široko in neovirano razpisali, kar so počeli ves čas svoje oblasti. Na tisoče knjig in stotisoče člankov.

Po uvedbi parlamentarne demokracije leta 1990 smo pričakovali vsaj to, da bo novonastala država imenovala skupino zgodovinarjev, ki bi preverila doslej napisano in odpravila največje nesmisle. Do tega ni prišlo, še huje, ostalo je pri starem. V tistem času je, denimo, izšel šele 4. zvezek Enciklopedije Slovenije (Eg-Hab) od skupno šestnajstih in naravno se nam je zdelo, da bodo okrepili uredništvo, delo zastavili na novo, tako da bi ustrezalo resnici, za zvezke, ki so že izšli, pa napisali dopolnila. Nič od tega. Uredništvo je nadaljevalo s svojim delom nemoteno po starem, kot da se ni nič zgodilo, prav do zadnjega 16. zvezka, ki nosi letnico 2002.

Druga reč, ki se je dogajala, pa je bilo zastraševanje in žalitev tistih, ki so začeli brskati, kako je bilo z dogajanjem, ki je imelo tako usodne posledice za Slovence in nas sprlo za stoletje ali dve. Borci so grozili, da ne bodo dovolili »potvarjanja zgodovine, ta da je napisana enkrat za vselej in taka naj ostane«. Čisto po njihovem seveda ni šlo, če ne drugega, je bilo treba raziskati in na novo pisati o revolucionarnem terorju. Zanimivo pa je, da so pri tem partizanski zgodovinarji zagrešili najhujšo potvorbo, kar smo jih bili deležni po tem času, izbrisali so namreč besedo komunistična revolucija, ki so jo prej imeli pol stoletja na jeziku. Na lepem je bilo zanje to, kar se je dogajalo pri nas, na eni strani upor proti okupatorju – NOB, na drugi strani pa kolaboracija. Besede »antikomunizem, reakcija, stare sile, napredne sile, kontrarevolucija, bela garda« so izginile iz njihovega slovarja. S težavo pristajajo na pojem državljanska vojna, nikakor pa ne na revolucionarni teror. Vendar je vsakomur jasno, da je ravno teror od jeseni 1941 do srede poletja 1942 spodbudil nastanek vaških straž in slovenskega domobranstva.

Kako težko je popraviti še tako malenkost, bi vas za zgled spomnil na datum spopada za prehod čez Dravo 10. maja 1945 pri Borovljah. V partizanskem zgodovinopisju trdovratno trdijo, da se je to zgodilo 11. maja. So se pač zmotili, zame, ki sem takrat sodeloval pri edinem spopadu v svojem življenju, pa je bilo jasno, da se je vse skupaj dogajalo v četrtek, da je bil takrat vnebohod in da je bil tega leta to 10. maj. Še več, začelo se je okrog petih popoldne in ne ob dvanajsti uri, niso sodelovali nobeni tanki, pač pa dva protiletalska topova, postavljena na cesti med Podljubeljem in Podgoro.

Pa se omejimo na nemško ofenzivo na slovenskem ozemlju v jeseni 1943, ki se je začela nekaj tednov po kapitulaciji Italije. Bila je nekaj posebnega, ker je bilo to v Sloveniji edinkrat, da je pohod proti partizanom uprizorila nemška vojska in ne policijske enote. Zraven naj bi bili tudi domobranci. Nosilec te trditve in nanj so se in se sklicujejo vsi, ki zagovarjajo to tezo, je zgodovinar Tone Ferenc. Tako sodelovanje seveda ne bi bilo nič posebnega, če ne bi Nemci in domobranci v dobrem tednu pobili skupno najmanj 226 ujetih partizanov in aktivistov, ki jih je Silvo Grgič v svoji monografiji o žrtvah okupatorjevih sodelavcev (Zločini okupatorjevih sodelavcev, 2. knjiga, Ljubljana, 1997) obesil domobrancem. O tem smo že pisali. Tako je s preprostimi kalkulacijami prišel do famozne številke 11.000, toliko naj bi bilo civilnih in vojaških žrtev, ki so jih neposredno ali posredno zagrešili vaški stražarji in domobranci. Če bi se le dalo, bi okupatorja razrešil vseh grehov in jih naprtil domačim. Tako pisanje je sprevrženo in nevredno. Domobranci so bili skoraj vsi pomorjeni, prej pa mučeni in poniževani. Ne morejo se braniti. Zato bi morali biti, ko pišemo o njih, posebej obzirni. Šli so skozi svoj holokavst in moramo z njimi ravnati podobno kot z Judi.

Saj vemo, kako je z napisanim. Nekaj je vojna propaganda v času spopadov, nekaj pa kasnejša zgodovina. Poudaril bi, da je pri opisovanju grozodejstev, ki naj bi jih zagrešili domobranci, postalo partizansko pisanje še bolj nepopustljivo in se je še zaostrilo po letu 1975, ko je izšel v Naših razgledih Kocbekov pogovor s tržaškima pisateljema in je postalo tako rekoč uradno razglašeno, da so bili domobranci po vojni pobiti. O onečaščenju[Stran 086] trupel padlih ali pobitih partizanov na Javorovici 16. marca 1944 so začeli pisati šele po tistem. Pisci so bili prepričani, da ni ostala nobena priča in lahko pišejo karkoli. Nekaj podobnega je tlačenje domobrancev med sodelavce pri nemški ofenzivi po kapitulaciji Italije oktobra in novembra 1943 leta, kar bo tema tega članka.

O tem sem že pisal v polemiki s Silvom Grgičem, ki ga je tako prizadela, da je napisal posebno brošuro Domobransko zanikanje kolaboracije (Glavni odbor ZZB NOB Slovenije, 2000, Ljubljana), v njej pa kar na desetih straneh (16–25) dokazuje, da nimam prav, kar se tiče nemške ofenzive. Pri tem se opira na pisanja partizanskih piscev, pa tudi na domobranske dokumente, predvsem na seznam domobrancev, ki so v tistem času padli ali pa umrli zaradi ran. Grgič je pri tem pozabil, da so partizani Gubčeve brigade ves teden pred nemško ofenzivo silovito napadali Kostanjevico. O tem kasneje.

Figure 1. Kostanjevica – Malence

Vrnimo se k Tonetu Ferencu in njegovemu zapisu v Enciklopediji Slovenije (7, 357–358) ter njegovemu prispevku v skupinskem delu slovenskih zgodovinarjev Narodnoosvobodilna vojna na Slovenskem 1941–1945:

»Za 4. del ofenzive (Wolkenbruch) je štab 2. SS-tankovskega korpusa uporabil 3 divizije, 4 samostojne polke, 2 SS policijska polka ter nekaj samostojnih bataljonov (3 domobranske, vermanskega, 2 ustaška), skupno 45-tisoč do 48-tisoč mož, ki so imeli na voljo 110 tankov, deset samohodnih in več kot 140 protitankovskih topov. Sovražnik je imel tako trikratno ali štirikratno premoč v živi sili, še večja pa je bila njegova premoč v tehniki, zlasti v tankih in topovih, saj so enote 7. korpusa, ki je štel 12-tisoč mož, pred sovražnikovo ofenzivo poskrile ali celo uničile težko orožje, ki bi jih oviralo pri premikih.

Operacija Wolkenbruch se je začela 21. oktobra, v 1. fazi (21.–24. oktober) je zajela predvsem vzhodno Dolenjsko in Belo krajino (prodor v Novo mesto, Črnomelj in Metliko 21. oktobra), v 2. fazi (25.–30. oktober) Dolenjsko do črte Čatež–Trebnje–Žužemberk–Ribnica–Snežnik, v 3. fazi (31. oktober–5. november) Dolenjsko in Notranjsko do črte Postojna–Cerknica–Sodražica–Grosuplje in v 4. fazi (6.–12. november) še drugi del Dolenjske in Notranjske.«

Nas zanima seveda predvsem, kje so se vzeli trije bataljoni domobranske vojske, ki naj bi sodelovali v tej ofenzivi. Razumeli bi, da je bil v dogajanje potegnjen 3. bataljon pod Gorjanci, ki ga je vodil Vuk Rupnik, za druga dva, ki naj bi bila v tem času v nastajanju, pa izvemo[Stran 087] v knjigi Borisa Mlakarja Slovensko domobranstvo (Slovenska matica v Ljubljani, 2003, 164), da sta bila bolj na papirju. Pojma 1. in 2. bataljon sta bila dejansko le izraza želje po nekem skupnem poimenovanju, medtem ko o bataljonih v pravem pomenu besede še niso mogli govoriti. Šele v začetku novembra so se formirali 1. bataljon v Ljubljani, 2. bataljon s sedežem na Vrhniki (Vincenc Pavlovčič), 4. bataljon v Logatcu (Vincent Fortuna), 5. bataljon v Borovnici (Ludvik Kolman in Miroljub Stamenković). Ti notranjski bataljoni še niso bile organske operativne enote, temveč so predstavljale le ohlapno organizacijsko, včasih le simbolično povezavo posameznih čet. Sredi decembra pa je nemško poveljstvo te bataljone preimenovalo v bojne skupine. Za 3. bataljon, Rupnikov, pa Mlakar dodaja, da je edini aktivno sodeloval v ofenzivi na Dolenjskem.

Ustavili se bomo pri dveh dneh, ki spadata v 1. in 2. fazo operacije Wolkenbruch, ob 21. oktobru 1943, ko je omenjena bojna skupina prodirala od Brežic po dolini spodnje Krke in prišla zvečer že v Novo mesto, prodrla pa tudi v Belo krajino, kjer je zasedla Metliko in Črnomelj. Drugi tak dan je bil 26. oktober 1943, ko je šla bojna skupina mimo Trebnjega po Mirenski dolini proti Sevnici. Na svoji poti pa je neusmiljeno pobijala in požigala.

Kostanjevica – Malence

Na Malencah, dva km od Kostanjevice ob cesti, ki pelje proti Raki oz. Krškemu, je bilo 21. oktobra 1943 ustreljenih 25 moških, pripeljanih iz Kostanjevice. Grgič v svoji brošuri povzema Lada Smrekarja, ki je v 2. knjigi Krajevnega leksikona Slovenije (1971) napisal naslednje: »Po kapitulaciji Italije je nemška vojska pripravljala veliko ofenzivo na Gorjance. Tik pred njo je Gubčeva brigada napadla v Kostanjevici nemško postojanko, kar je Nemce in belogardiste razbesnelo. Med pripravami na ofenzivo so Nemci s pomočjo domačih izdajalcev … delno odkrili organizacijo OF, nakar so 21. oktobra 1943 v Kostanjevici aretirali 70 moških in jih 25 na Malencah ustrelili kot talce.«

V resnici pred ofenzivo, ki se je začela 21. oktobra, Nemcev v Kostanjevici ni bilo. Kako je bilo s 3. bataljonom, izvemo iz pisanja Naceta Kastelica, objavljenega v Zavezi (25, 1997, 43–44). Opisuje beg novomeške skupine vaških stražarjev iz Novega mesta pod poveljstvom Vuka Rupnika, kako so dva dni in dve noči hodili do nemške meje, se pri Zameškem srdito spopadli s partizani in jih porazili, šli čez nemško mejo oz. Krko in se utaborili v vasi Malence na njenem levem bregu.

»Po enem mesecu smo šli v Kostanjevico, kjer smo samo prvo noč po prihodu imeli mir. Drugi dan smo že slišali, kako partizani onstran Krke nedaleč od naših položajev kopljejo bunkerje. Tretji dan se je začel napad. Sedem dni so neprestano peli topovi, minometi in strojnice. Partizani so s tanki prišli v neposredno bližino. Po napadu je bila Kostanjevica močno razbita. Mi smo imeli trinajst mrtvih in nekaj več ranjenih.

Potem smo šli v Krško, kjer smo dobili nove obleke. Konec oktobra smo se premaknili na Okrog pri Št. Rupertu. Približno čez en teden smo spet imeli pokret, kot se reče po vojaško. Peš smo šli preko nemške meje na štajersko stran v vas Jagence (op. Jagnjenica pri Radečah). Prišli so kamioni in nas preko Novega mesta odpeljali v Trebnje. To je bilo 5. novembra 1943. Čez nekaj dni smo se spet premaknili. Dolga kolona je krenila preko Žužemberka in Straže v Novo mesto, kjer smo ostali do marca 1944.«

Tako je bilo delovanje 3. bataljona v času nemške ofenzive. Zasidral se je v Kostanjevici, da bi si celil rane, pa so ga nato dober teden srdito napadali borci Gubčeve brigade. Žrtve na domobranski strani izvirajo iz časa tega napada.

Vzrok za streljanje talcev na Malencah je bil atentat. Ko so Nemci zasedli Kostanjevico, se je del njihovih vojakov zbral na trgu sredi mesta. Prišlo je do eksplozije, nekaj Nemcev je bilo pri priči mrtvih ali ranjenih. Še danes se dobro ne ve, kaj je priletelo. Nekateri govorijo, da je šlo za ročno granato, ki jo je nekdo zagnal čez strehe hiš, ali za izstrelek iz minometa oz. topa.

Vprašali smo Faniko Lorber, Velike Malence 17, ki je v tistem času živela v vasici Zaboršt komaj pol km zračne črte od trga:

»Z zapisi Silva Grgiča, Lada Smrekarja in Iva Pirkoviča se ne morem strinjati. Vzrok za streljanje talcev so bili štirje ubiti nemški oficirji na trgu v Kostanjevici. Domačin je z nekega podstrešja zagnal ročno bombo na »ta mal plac«, na trg pri starem župnišču, in zadel skupino nemških vojakov. Ofenzivo so izvedli Nemci brez domobrancev. Talcev niso izbirali, to je čista laž. Polovili so okrog sedemdeset moških, prvih 25 so ustrelili, ostale so odpeljali na Rako in jih po nekaj dneh izpustili. Tudi moj oče je bil odpeljan za talca na Malence, zgrabili so ga pri kostanjeviškem[Stran 088] gradu. Zraven pri streljanju in odbiranju ni bilo nobenih domobrancev.

Prej pa je bilo takole. Gubčeva brigada se je 11. oktobra utaborila v naši vasici, zasedla položaje in še isti večer začela obstreljevati postojanko v Kostanjevici in dražiti Nemce obmejne policije preko Krke na Malencah. Za položaj so si izbrali naše visoko gospodarsko poslopje, odkoder je bil lep pogled na nemško utrdbo. Prav zaradi tega so prišli Nemci bombardirat poslopje, vendar je visoka hruška preprečila najhujše. En teden je bilo tako, kakor da smo na fronti. Toda tik pred nemško ofenzivo 21. oktobra zjutraj se je brigada umaknila v Gorjance, ubogi narod je plačal svoj krvavi davek. Kolikor vem za tistih trideset partizanov, ki so bili pobiti ob nemški ofenzivi, so bili mobiliziranci, ki jih ni nihče obvestil o prihajajoči ofenzivi, to je bilo nekje na čistini v Ledeči vasi.

V času nemške ofenzive so bili ubiti trije domobranci pod mostom v Kostanjevici, ki jih je ustrelil nemški vojak, misleč da so partizani. Ne vem, od kod je Grgič našel toliko ubitih domobrancev v času ofenzive, ne morem verjeti, ker niso bili na pohodu. Zanimiv podatek, o katerem piše Grgič, navaja, da ima Kostanjevico zasedeno 130 Nemcev in 1200 domobrancev. Nemci so bili po razdelitvi meje Italija-Nemčija samo na postojanki na svoji strani meje in ne v Kostanjevici. Reka Krka je bila meja. Nikdar in nikjer ni bilo v Kostanjevici 1200 domobrancev, obratno 130, bi verjela. Starši moje mame so kot begunci stanovali na istem dvorišču bivše trgovine Gač, v drugi hiši je bila domobranska enota, tudi moj spomin sega daleč nazaj.

Pa še tole: V Grgičevi knjigi sem prebrala imena ubitih v Orehovici pri Šentjerneju: Piše: Štokar (ime ni znano), ubita ob vodi Studeno, Zagorc Uršula, žena, ubita ob vodi Studeno blizu gradu, ter Zagorc Stanko, ubit v gozdu pri Šentjoštu. Ubili naj bi jih pripadniki MVAC.

Povedati moram, da voda Studeno izvira izpod kostanjeviške kraške jame. Ob gradu teče voda Obrh. Zapis je popolnoma izmišljen. Uršula Zagorc je umrla leta 2001, moža pa so ustrelili kot talca. Starejše vaščane iz Orehovca sem dobro poznala, saj sem bila blizu doma.«

Figure 2. Novo mesto

Šentjernej

Nemška motorizirana kolona se je podala naprej proti Šentjerneju. V Ledeči vasi je presenetila skupino 30-ih partizanov,[Stran 089] mobilizirancev, ki jih vodstvo ni obvestilo, naj se umaknejo. Vsi so padli oz. bili pobiti. V Prekopi so ustrelili šest domačinov, v Ostrogu zraven Prekope pa ubili štiri domačine in jih precej ranili. Tam naj bi nanje streljali partizani iz zasede in tri nemške vojake ubili. Domobrancev ni bilo zraven, ostali so v Kostanjevici na postojanki.

Grgič (str. 446) začne, da se je 21. oktobra 1943 v Šentjerneju zgodilo naslednje:

»Esesovci in domobranci so ujeli in pognali na eno od njiv šestindvajset neoboroženih vaščanov, med njimi več mladoletnikov. Pustili so jih, da so začeli bežati. Nato so jih pobili s strojnicami.«

Sledi seznam pobitih, med njimi je napisan tudi Ivan Ban, rojen 1927 v Brežicah.

Objavljam zapis priče Marije Bogomire Ban Šekoranja o poboju 26 prebivalcev Šentjerneja 21. oktobra 1943, med katerimi je bil tudi njen brat.

»Bil je čas medvladja. Italijanska vojska je odšla, Nemci so čakali za mejo pri Kostanjevici. 21. oktobra je zahrumelo, prihajali so s tanki in oklepniki, pred njimi SS enote. Zvedeli smo, da so partizani pri vasi Ostrog streljali nanje in se nato umaknili v Gorjance. Nemci so pridivjali v Šentjernej, da bi se maščevali za tri pobite nemške vojake. Stali smo na dvorišču hiše družine Cvelbarjevih, kjer smo bivali kot begunci iz Brežic. To smo bili: Cvelbarjeva dekleta, moja mama, moje tri sestre in 16-letni brat Ivanček. Nenadoma so po vasi navzgor pridivjali Nemci, vsi oblečeni v SS uniforme. Pred sabo so gnali gručo civilistov. Pri sosedu Gorišku so vzeli 15-letnega Karla, pri Polenškovih gospodarja, pri nas 16-letnega brata Ivana. Ker so imeli samo 26 talcev, hoteli pa so jih 30 za tri pobite vojake v Ostrogu, so hoteli vzeti še nas dekleta, vendar so nas le spustili. Ko so krenili po cesti proti Šmarju, sem tekla za njimi in prosila poveljujočega, naj brata izpusti. Pa je dejal, da jim bodo fantje le kazali pot v Gorjance, kjer so banditi. Toda že za drugo hišo so začeli streljati in vedeli smo, da je s talci konec. Nemci so se še nekaj časa zadržali, nato pa oddivjali nazaj, od koder so prišli. Med njimi nisem spoznala nikogar, bili so sami tujci, nobenih domobrancev, nobenih znanih obrazov iz Brežic (Junglinga ali drugih).

Vsi razburjeni in prestrašeni smo tekli po cesti navzgor. Za drugo hišo, na ajdovi njivi so raztreseni ležali mrtvi Šentjernejčani. Nemci so jih bili pognali po njivi in reveži so tekli proti grmovju ob potoku na koncu njive. Moj mladi lepi bratec je ležal vznak na otepu ajde, sredi čela je imel luknjo, prevrtano z dum-dum kroglo. Odnesle smo ga domov k Cvelbarjevim, stesale krsto iz ping-pong mize ter ga nesle na kilometer oddaljeno pokopališče, kjer ga je duhovnik z drugimi pobitimi pospremil k ranemu grobu. V ta grob smo bili pred 9 dnevi položili očeta, ki je za rakom umrl 12. oktobra v samostanu Pleterje.

Naj dodam še to: imena mojega brata niso zapisali na spomenik in naša mama za njim ni dobivala odškodnine, kot so jo dobivali drugi svojci pobitih, pravzaprav jo je dobila nekaj mesecev, nato po so ji jo odvzeli.

Napisano v Ljubljani, 12. avgusta 2002 Mira Šekoranja Ban l. r.«

Morije tega dne še ni bilo konec, Grgič piše, da so istega dne v Gabrju ustrelili 20 domačinov, v Novem mestu pa 26, povsod pa naj bi imeli prste zraven domobranci.

Trstenik, Straža in Rakovnik

26. oktobra 1943 je bila v teku druga faza ofenzive Wolkenbruch in nemška kolona se je podala na pohod iz Novega mesta do Trebnjega po Mirenski dolini proti Sevnici. Ponovilo se je nekaj podobnega kot v dolini spodnje Krke. V naseljih pod Veselo Goro pri Šentrupertu so Nemci takrat pobili 42 ljudi. O tem dogodku se malo ve, ustreljeni nimajo spomenika, samo nekaj jih je napisanih na partizanskem spomeniku v Šentrupertu. Zoran Hudales o poboju v svoji monografiji Občina Trebnje v NOB (Partizanska knjiga, 1974, Ljubljana) ne piše, zato seveda tudi Silvo Grgič ne. Očitno je, da je svoje poznavanje črpal skoraj izključno iz partizanske literature, nikdar pa ni preveril, koliko so podatki resnični, še več, ni se dal prepričati, da je bilo nekaj drugače, čeprav smo mu ponujali še tako prepričljive argumente.

Hudales je v omenjeni monografiji o Trebnjem napisal naslednje (565):

IV. bataljon (op. Cankarjeve brigade) se je boril z Nemci, ki so prodirali od Šentruperta v treh smereh na Veselo Goro. Po triurnem boju, v katerem je imel sovražnik precej izgub, se je IV. bataljon premaknil na položaje na Migolski gori, ker je pretila nevarnosti iz mirenske strani. Topniška baterija se je borila s sovražnikom, ki je prodiral z Mirne na Trstenik. Sovražnika so odbili in je imel najmanj 15 mrtvih in večje število ranjenih.«

[Stran 090]

Domačinka Malči Kostevc, Straža 1, Šentrupert, torej iz naselja tik pod Veselo Goro, nam je napisala naslednje:

»Prebivalci Trstenika in Straže z njenimi zaselki ne bomo nikdar pozabili nesrečnega 26. oktobra leta 1943. Hudales opisuje, kako se je boril IV. bataljon Cankarjeve brigade z Nemci pri Šentrupertu. Jaz o tem ne vem nič. Že dopoldne tega dne so se začele zbirati partizanske brigade na Veseli Gori in njeni okolici. Vojaki so se hvalili, da bo prišlo nekaj Nemcev in da jih bodo nagnali. Bilo jih je veliko, govorili so, da jih je za tri brigade. Slutili smo, da se pripravlja nekaj hudega. Partizani so hodili celo dopoldne iz Trstenika za obronke gozda proti Veseli Gori. Utaborili so se na levem pobočju gore in nad našo hišo, torej tam, kjer so imeli še kritje, po desni strani gore pa se niso mogli, kjer je bila čistina, saj so Italijani ukazali posekati cel gozd. Prišlo je nekaj oficirjev k moji mami in rekli: Danes bo cel hudič! Mi smo šli kot ponavadi na njivo. Nismo še dobro začeli delati, ko smo kmalu popoldne že videli, da se proti Mirni iz Trebnjega pelje kolona tankov. Moja teta pravi, da pejmo hitro domov. S tanki so se napotili v smer proti Sv. Heleni in verjetno bi šli naprej v Mokronog. Bili so že čez progo, vendar so se na povelje obrnili in se napotili po glavni cesti Šentrupert–Mokronog. V Sotli se cesta razcepi v dva kraka, malo naprej v Kurji dolini pa še v enega. Po teh poteh so se peljali Nemci in se razdelili po vseh treh. Ko so se približali vasi Straža, so ta rudeči vžgali po njih. Potem so takoj zbežali. Prej ko so Nemci prišli čez vas, ta rudečih ni bilo nikjer več. Pri nas sta bila dva domačina partizana. Ko jim je moja mama postregla z malico, jima je dejala: Pojdita! V Šentrupertu je nemška ofenziva! Da je tako slišala od otrok, ki so šli k verouku. Vendar sta ostala, saj so naši gori. Oba sta padla pri nas, desetletni brat je bil težko ranjen, mama je komaj ostala živa.

Figure 3. Mirna – Vesela gora

No, nagrada za nas je bilo 42 mrtvih, in kjer so dosegli iz tankov z zažigalnimi bombami, pa so tudi zažgali. Rezultat je bil, da je gorela cela dolina. Pri nas v kleti je bilo 27 ljudi. Pribežali so z njiv, takrat smo pospravljali koruzo in korenje. Do nas so že iz vasi pripeljali Nemci dva moška, Juvanca in Škarjeta, vodila sta ju dva Nemca pod roko in par metrov naprej od nas sta ju ustrelila. Vrnila sta se nazaj po mojega očeta in še enega vaščana, Bevca. Vsi smo jokali in vpili. Nato pa pritečejo z Vesele Gore ta beli fantje, verjetno tisti, ki so se umikali po razpadu Italije. Tistega dne so prišli čez hrib Okrog in še pravi čas[Stran 091] rešili ostale, da so ostali živi. Nemci so morali zanje vedeti, od takrat naprej niso več delali nasilja nad nami, mrtvih so do takrat dosti naredili. No, ofenzivo so Nemci izvajali sami brez domobrancev. Rešili so nas hvala Bogu in fantom.

Prilagam pa pismo, ki govori, kaj se je takrat dogajalo na Mirni, ko so obračali tanke. Iz vasi Trstenik je delal fant na žagi v Avstriji, kjer je pri nočni malici povedal eden od tankistov, ki so takrat 26. oktobra 1943 bili pri nas in nam vse gorje povzročali. Da so ženske morale same pospravljati svoje žrtve in pokopati brez obredov, je bilo to, ker moških ni bilo več. Drugi dan po tej grozni ofenzivi so moški, ki so bili v nevarnih letih, vsi šli brez izjeme na Okrog in Zaloko in naprej v Ljubljano. Mlajši so pristopili k domobrancem, starejši pa kamor je kateri mogel, ali k sorodnikom ali delat v organizacijo, ki je bila takrat v Ljubljani. Mrtve je preštel salezijanec Ivan Bakan, ki je tvegal in šel blagoslavljat grobove, takrat, ko so jih žene pokopavale. Kot begunec je takrat stanoval v gradu Škrljevo. Sem so prebežali iz Veržeja in Radne ob Savi. Bežali so pred Nemci, saj bi jih drugače izselili. Druga ofenziva je šla čez tri dni mimo nas. Vzeli so nam našega očeta, ki jim je moral kazati pot čez gozd. Ker v tistem času ni nobeden streljal na njih, so ga čez dve uri izpustili. Tisti Šentruperčani so bili bolj nesrečni. Ko je prva puška počila, so tiste talce pobili brez usmiljenja.

Ta dan so sejali tudi ogenj. Zažgali so iz tanka s fosforno zažigalno bombo eno hišo v Zabrdju, pred vasjo Mirna. Po tem so zažigali naprej. Na Trsteniku je gorela Strmoletova hiša, Pri Jermanu na Trsteniku pa gospodarsko poslopje. Gorel je na Straži Majcnov kozolec. Pri Anžičkovih gospodarsko poslopje, pri Lukekovih tudi, v zaselku Praproče, ki spada pod Stražo, pa vsa gospodarska poslopja. Kateri so bili pobiti ob cesti Sotla–Slovenska vas, pa ne vem, pač tisti, ki so prišli takrat po tej cesti.«

Tako Malči Kostevc. Kaj pa ji je pisal v Kanadi živeči Franc Zidar, nekdanji domobranec:

»Osupnil sem. Na 75. strani knjige Šentruperška župnija ob 500-letnici me je povedla misel nazaj skoro dvainpetdeset let, tisti strašni dan sem preživel doma na Trsteniku. Še dopoldne se je pri nas nastanil štab Cankarjeve brigade. Zgledalo je, da so se k nam naselili za vedno. Toda že kmalu popoldne so se z Mirne oglasili prvi streli. Štab in večina vojakov so jo pobrisali v največji paniki čez mejo v globel in mimo sosedove Strmoletove domačije v trsteniško gmajno in dalje v gozd. Za sabo so pustili zaščitnico, in sicer na Odlazkovem vrtu oziroma sadovnjaku. Pri Korinovih je s težko italijansko strojnico (Breda 8MM) ščitil njihov beg Janez Fortuna z Dobrove pri Ljubljani. Kasneje je bil moj desetar pri domobrancih s činom podnarednika. Ko so Nemci pred vasjo prekoračili potok Sotlo, se je Janez zavedel, da je tudi njemu zadnji čas. Ko je pogledal okrog sebe, je ugotovil, da je sam, ker sta njegova pomočnika že pobrisala. Zadel je strojnico, težko 48 kg kompletno s stojalom, in odhitel za pobeglimi. Med potjo je opozoril strojničarja, ki je z lahko strojnico (Breda 6.5 mm It), vztrajal na položaju, bil je ljubljanski študent, prežet komunist, naj se umakne. Toda ta je ostal. Težko ranjenega je ustrelil nemški oficir s pištolo še preje kot 10 minut pozneje. Tisti dan je gorela tudi Strmoletova hiša. Drugi dan smo izvedeli za strahoto: pri Brzinovih ležijo štirje, Jožeta Sabanca so ustrelili pri Zabukovčevih kljub temu, da je Nemcem dopovedoval v dobri nemščini, da ni partizan.

Deset let po tistem strašnem, ko sem bil že štiri leta v Avstriji smo delali nočno in z nami je delal na cirkularju Leo Edlinger, doma iz Asserfraganta, kjer je bila žaga, na kateri sem bil zaposlen. Ker je bil nemški vojak, je rad pripovedoval vojne zgodbe. Neke noči, ko smo imeli malico opolnoči, je pravil o našem sodnem dnevu: Dolenjska (Unterkrain), Trebnje (Treffen), Mirna (Neudig). Postal sem pozoren.

Bil je tankist in tisti dan so pripeljali iz Novega mesta in pred Trebnjem zavili proti Mirni. Pred Mirno so partizani streljali na Nemce z lahkim mitraljezom. Z lahkim topom so Nemci s fosforno granato zažgali eno hišo. To je bila Gorjupova hiša v Zabrdju. Tako so prišli na Mirno in na prvem potu zavili na desno, peljali čez progo in ustavili tanke. K njim je prišel moški majhne postave in jih pozdravil v dobri nemščini z dunajskim naglasom. Povedal jim je, da na Mirni ni banditov, pač pa so v naslednji vasi. Tedaj je leva pobočnica že odprla ogenj na partizane na našem dvorišču. Ker se Trstenik z Mirne ne vidi zaradi sadnega drevja, so Nemci vzeli na piko Praproče. Strmoletovo hišo so zažgali s topom zaradi tiste ljubljanske srajce z lahko bredo. Mi smo jo tisti dan poceni odnesli. Tisti Mirnčan je bil po mojem Lojze Kolenc, oče komandanta VDV. Istega mnenja je bil tudi moj rajni oče, ko sva pred 22 leti obravnavala to našo nesrečo. Kolenc je namreč pred vojno delal v Avstriji. Če ga ne bi bilo, bi se Nemci peljali[Stran 092] naprej proti Mokronogu in Mirno obšli, prav tako pa tudi vasi pod Veselo Goro.«

Istega dne so Nemci v Krmelju ustrelili 12 talcev.

Figure 4. Mokronog

Zaključek

Domobranci pri nemški ofenzivi oktobra in novembra 1943 niso sodelovali. Kasneje so se večkrat pridružili Nemcem pri skupnih akcijah ali so jih Nemci vsaj vodili. Omenil bi samo največje: Javorovica 16. marca 1944, napad na letališče v Loški dolini 7. in 8. septembra 1944, vpad v Belo krajino 12. in 13. novembra 1944, sodelovanje pri velikonočni ofenzivi zadnji teden marca 1945 v Trnovskem gozdu. Nič težko ne bi bilo priznati, da so jih Nemci vzeli s seboj in si z njimi pomagali tudi pri svoji najpomembnejši ofenzivi na slovenskih tleh v času druge svetovne vojne. A iz napisanega izvemo, da do tega ni prišlo. Nemci so bili preveč naduti, da bi iskali pomoč pri domačinih, obenem pa se takrat domobranci še niso čisto prelevili iz vaških straž. Vojaško niso pomenili nič, kar se je hitro pokazalo, 23. in 24. novembra v Grahovem, 3. decembra v Velikih Laščah in po 8. decembru 1943 v Kočevju. Ravno v času nemške ofenzive so partizani zaključevali svoj obračun z ujetimi vaškimi stražarji in četniki, pa tudi civilisti: Padež pri Birčni vasi 21. 10. 1943: 20 žrtev, Jelendol 22. oktobra 90 žrtev, Grčarice-Bavdle 24. 10. 23 žrtev, Mačkovec 28. 10. 40 žrtev, Travna gora 2. 11. 33 žrtev itd.

Izvemo samo za domobrance v Kostanjevici, potem pa se pojavijo na lepem kot rešitelji 26. 10., ko zaustavijo pobijanje talcev v vaseh pod Veselo Goro, kar izvemo iz pisanja Malči Kostevc. Gospa Malči omenja hrib Okrog, prav o tem hribu oz. naselju nad Šentrupertom piše v svojih spominih Nace Kastelic, vaški stražar in domobranec. Pove, da so vaški stražarji novomeške skupine po 21. oktobru zapustili Kostanjevico, se v Krškem oblekli v domobranske uniforme, potem pa šli na Okrog in nazaj v Novo mesto.

Tako je z novejšo zgodovino. Interpretacije se lahko razlikujejo, ne pa osnovna dejstva. Nekaj se je zgodilo, ali pa se ni. Za osnovo bi se morali dogovoriti, da uredimo skupno knjigovodstvo brez etiketiranja, zmerjanja in podtikanj. Zaenkrat smo še daleč od tega.