[Stran 078]

Nedavno se je tako v pogovoru izrazila zgodovinarka Jera Vodušek. Ne moremo je namreč pisati poljubno. Morda nismo napisali laži, dovolj je, da nismo vnesli pomembnih podatkov v strahu, da bi pokvarili sliko, ki smo si jo zarisali. Tudi knjiga »Upor, trpljenje, upanje« je pisana po tem receptu. Prebrati jo je treba na hitro od začetka do konca in se šele potem posvetiti posameznim avtorjem. Očitno postane dvoje: avtorjem so določili naslove tekstov, ki so jih nato napisali samostojno, ne da bi pred končno redakcijo prebrali prispevke drugih. Zato je veliko ponavljanja in naštevanja. Avtorji so svoje članke zaokrožali v samostojno berljivo enoto in se le delno ravnali po naslovih. Vse teče gladko, nobenega problematiziranja. Propaganda je vedno dolgočasna. Reklame so puščoba in nujno zlo. O prispevkih Janeza Stanovnika, Janka Pleterskega, Jožeta Pirjevca in Boža Repeta je povedal svoje Janko Maček. Najbolj poljuben je prispevek predsednika borčevske organizacije Stanovnika, poln nasilnih razlag in domnev. Dokazuje znano resnico, da je pri nas dovoljeno izreči karkoli, pa te ne bo nihče prijel za jezik. Od dogodkov je minilo več kot 60 let, večina prič je umrla ali pa so pol pozabili, drugo pa pomešali. Zato so tudi ti lahek plen primitivne propagande partizanske strani. Še bolj pa tisti, ki so rojeni po vojni. Dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej je bilo obvezno čtivo. Drugi vir za vedenje je izročilo svojcev, od tega, kateri strani so takrat pripadali, pa je seveda odvisno, kakšno je bilo. Kako zlahka celo strokovnjaki nasedejo lažnim dokumentom, je dokaz »škofovsko pismo« dr. Antona Vovka, ki naj bi ga napisal okrog novega leta 1946. Natipkano, brez podpisa, v stilu OF-arske propagande. Vovk takrat sploh še ni bil škof, nekaj mesecev prej so po cerkvah prebirali pismo jugoslovanskih škofov, ki zveni popolnoma drugače in je bilo tudi eden vzrokov za aretacijo nadškofa dr. Alojzija Stepinca. Škof Vovk je bil Gorenjec in za njihove duhovnike bi smeli reči, da niso bili izrazito nasprotni OF in zato ne preveč naklonjeni domobranstvu. Dogajanje med vojno je sicer spremljal iz ozadja, vendar pa videl, kaj se dogaja. Da bi v času, ko je vedel za poboj domobrancev in je tretjina njegovih sobratov čepela po zaporih ali morala v tujino, spravil skupaj nekaj takega, je za nas, ki smo ga poznali in poslušali, nemogoče. Verjeli pa bi, da so imeli pri njem prste dr. Metod Mikuž, dr. Anton Trstenjak, dr. Maks Miklavčič in še kdo od duhovnikov. Prevara se mi zdi podobna tisti pred leti, ko je Der Spiegel začel objavljati Hitlerjev dnevnik. Ko so se pojavili dvomi, so zelo hitro že na osnovi starosti papirja ugotovili, da gre za potvorbo. Da so uredniki nasedli, je bil vzrok v tem, da so si ga želeli. Podobno bi trdil za dr. Franceta Dolinarja, saj je »Vovkovo« pismo pisano po njegovem okusu. Pa bi moral analizirati samo nekaj njegovih pridig in bi spoznal, da je tekst pisan v popolnoma drugačnem jeziku. Vovk je predvsem govoril in pisal bolj preprosto.

Na splošno bi smel reči, da je knjiga težko in naporno branje, hvalnica partizanstva in s tem komunizma v današnjem času, ko prihajajo na dan zanesljivi podatki, ki potrjujejo, da je šlo komunistom samo za prevzem oblasti in je treba vsako njihovo trditev jemati z rezervo. Neovrgljivo dejstvo je, zavedam se, da se pri tem ponavljam, da šlo je za komunistični prevrat s ciljem priti na oblast. NOB je bila le krinka, dimna zavesa, zato tako srdit spopad z domačimi nasprotniki, za tujce so vedeli, da bodo prej ali slej odšli. Vse pove Kardeljev stavek v pismu Titu leta 1942: »Tale NOB dela čudeže!« V knjigi je veliko naštevanja dogodkov in podatkov, ki gredo skozi eno uho noter in drugo ven. Kdo bo to bral, komu je knjiga sploh namenjena? Ni namreč prava zgodovinska knjiga z bogato bibliografijo, zato si bodo pravi zgodovinarji z njo pomagali le malo ali nič. Za zgled bi navedel stavek iz prispevka Matjaža Kmecla o kulturi in umetnosti, ko piše o ilegalnih tiskarnah (str. 81): »Večinoma so bile preproste. Bilo pa je nekaj izjem, dva največji – obe opremljeni z modernimi stroji – sta bili postavljeni v gozdu. Prva je bila skrita 1000 metrov visoko in je v njej je delalo 100 tiskarjev; druga je bila postavljena v soteski in imela lastno elektrarno.« Kar tako na splošno, brez imena kraja in obdobja. Vemo, da je šlo za tiskarno na Vojskem. Dvomim tudi, da bi knjigo prebirali ljudje samo zato, ker znajo angleško, slovenske razmere pa jim niso dobro znane. Verjetno so jo razposlali na naslove vseh pomembnejših knjižnic po svetu, dvomim pa, da bodo našle pot do bralca.

Obravnaval bom drugo polovico knjige in se ustavil pri posameznih prispevkih.

Damijan Guštin – Partizanska vojska – oboroženi odpor v Sloveniji med drugo svetovno vojno (48–61).

Pričakovali bi, da bomo kaj izvedeli o taktiki in strategiji partizanskega boja, izvedeli[Stran 079] za doktrino gverilskega boja, za hierarhijo poveljevanja, pa je tega bore malo. V uvodu avtor sicer poudari, da je bilo v Jugoslaviji in s tem tudi v Sloveniji drugače kot v drugih evropskih državah, ki so jih podjarmili Nemci in Italijani, saj se je kar takoj začelo z oboroženim odporom. Titovi partizani niso čakali, da bi okupatorjeva moč oslabela in se šele na koncu spravili nanj, kot so naredili Francozi in Italijani, niso gledali na vojaške izgube, še manj na trpljenje civilnega prebivalstva. Spomnil bi vas na Kardeljev stavek: »Komu je mar, če gorijo cele vasi!« Guštinu se tak odpor ne zdi nič čudnega, hvali ga, nič ne dvomi, o pravilnosti odločitve, vendar od njega ne izvemo, v čem je prednost odpora za vsako ceno. Pri naštevanju omenja »gorenjsko vstajo« okrog novega leta 1942 (uničenje skupine avstrijskih rezervistov v Rovtu pod Mladim vrhom in obrambo Dražgoš). Omenjena vstaja je doživela popoln neuspeh in ohromila partizanstvo na Gorenjskem za dve leti.

Figure 1. Domobranca

Na 52. strani izvemo za neke številke, s katerimi Guštin nemoteno operira tudi v drugih publikacijah. Gre za Ljubljansko pokrajino. Ko omenja roško ofenzivo, ki se je začela 16. julija 1942 in naj bi se po njegovem končala šele novembra istega leta, naj bi 65 tisoč italijanskih vojakov tri mesece napadalo 4.500 partizanov. Nič se mu ne zdi neverjetno, da bi se »ofenziva«, v kateri so bili Italijani premočni v razmerju 15:1, zavlekla na tri mesece. Padlo naj bi okrog 1.000 partizanov, torej skoraj četrtina, kar je pretirana številka, saj takrat sploh ni bilo pravih bojev. Italijani so česali oz. grabili po pokrajini, partizani pa se umikali brez boja, le s posameznimi streli iz zased.

Izvemo tudi za ustanovitev vaških straž – prostovoljne protikomunistične milice (MVAC), nič pa o vzrokih za njihov nastanek. Niti besede, da je bil zanje kriv enoleten komunistični teror, ki je bil skupaj z okupatorjevimi povračilnimi ukrepi glavni vzrok za njihovo osnovanje. Po Guštinovem so se kar pojavile v času roške ofenzive. V Zavezi prebiramo zgodbe o tem, kako se je začelo, Guštin pa ne najde besed, s katerimi bi se tega terorja dotaknil. Teror je bil rafiniran, pobijali so ljudi, ki so nekaj veljali in se niso hoteli pridružiti OF, do golega so oropali kmete, ki so jih imeli za »farške«. Govorimo o krvavih mesecih spomladi in poleti 1942. Pogledati je treba samo seznam ljudi, ki so jih vosovski atentatorji[Stran 080] postrelili v Ljubljani. Na neki način je bilo še huje na deželi, kjer so se ljudje poznali. Pravega seznama nimamo, na ozemlju Ljubljanske pokrajine je bilo v enem letu (julij 1941–julij 1942) umorjenih najmanj 500 ljudi, pa ni italijanski okupator mignil niti prstom. Namesto da bi skušal odkriti in kaznovati povzročitelje, je streljal talce, požigal vasi in odvažal ljudi v koncentracijska taborišča. Okupatorjevi povračilni ukrepi so bili torej drugotni vzrok za »kmečko vstajo«. Izvemo, da je bilo takrat interniranih in odpeljanih v taborišča 25 tisoč ljudi. Nekaj je bilo treba narediti in to je bil protikomunistični upor s privoljenjem in ob pomoči okupatorja. Odločitev v stiski, zaradi katere so fantje in možje vzeli orožje od okupatorja zaradi obrambe pred lastnimi brati, je bila usodna in je zapečatila njihovo usodo. Ko je bil ta korak napravljen, ni bilo poti nazaj. Danes smo lahko pametni in razmišljamo o drugi možnosti, ki jo povzema stavek: »Boljše bi bilo, če bi se pustili pobijati!« A človek ima pravico braniti svoje življenje in premoženje. Ob paroli, da »je bilo v gozdovih prostora za vse«, se lahko samo kislo nasmehnemo. Saj to so poskušali slovenski četniki leta 1942 in končali na Suhorju.

Pisali smo že o tem, da roška ofenziva ni bila prava ofenziva, saj je potekala praktično brez bojev, in smemo tudi reči, da je trajala šest tednov. Res je bila odločilna za nastanek vaških straž, pa tudi za reorganizacijo partizanskih enot. Izvemo, da so nastale štiri brigade s po 600 borci, da pa napadi na postojanke vaških straž niso preprečile njihovega širjenja, poleti 1943 naj bi bilo vaških stražarjev 6.200, torej več kot partizanov.

Kapitulacija Italije pomeni odločilni preobrat. Guštin nam na 55. strani spet postreže s številkami. Izvemo, koliko vaških stražarjev se je predalo partizanom – 2.400, kar se mi zdi pretirano, od tega naj bi bilo postreljenih 414, v resnici najmanj 100 več, in 170 četnikov, kar bo približno držalo.

Na 56. strani je obsežen komentar k fotografiji s pohoda XIV. divizije na Štajersko. Guštin bi se lahko razpisal, saj so se o tem že drugi partizanski pisci, da je bilo s tem pohodom vse narobe: na pot so se podali sredi zime, računali na pomoč lokalnih partizanov na Štajerskem, pa jih ni bilo nikjer, na mrežo terencev in aktivistov, pa sploh ni obstajala. Zmoti se pri številu partizanov, na pohodu naj bi jih bilo 112, očitno gre za tiskovno napako, bilo jih je 1.112. Številke: 367 padlih, 261 ranjenih in poslanih v partizanske bolnišnice, le 440 na koncu sposobnih za boj, povedo vse. Ob tem namreč, da z njim niso sprožili vstaje na Štajerskem, ampak so se morali dva meseca skrivati po gozdovih Pohorja ter v dolini Bistre na Koroškem.

Figure 2. Po zborovanju

Na 56. in 57. strani piše o diverzantskih akcijah, predvsem o rušenju mostov in viaduktov na najvažnejših železniških progah. Tega je bilo kar nekaj, vendar bi partizanska vojska, ki se je v jeseni 1943 povečala in naj bi poleti 1944 štela kar 36.000 vojakov, v resnici pa 20.000, zlahka trajno onesposobila ves železniški promet v Sloveniji, če bi le hotela. Seveda ne bi Nemci potem proti njej uporabljali samo lokalnih policistov, ampak bi nastopila vojska, kot je, denimo, v znani nemški ofenzivi oktobra in novembra 1943. Partizani so napadali samo tolikokrat in toliko, da je bil promet začasno onesposobljen in so se o diverziji na široko razpisali, zlasti poročali zaveznikom, ni pa bilo trajnih posledic. Omenjen je Štampetov most: trikrat so ga napadli in pognali v zrak, vendar le toliko, da je bil vsakokrat po dveh tednih spet prevozen.

Na 59. strani izvemo, da naj bi bilo pozimi 1944/1945 na slovenskem ozemlju kar 122.000 vojakov sil osi. Kje so se le vzeli, pa[Stran 081] če jim prištejemo vse domobrance, četnike in vojake srbskega prostovoljskega korpusa. Res pa je bilo toliko vojakov in še več ob koncu vojne.

Nič ne izvemo, kako je partizanska vojska delovala v resnici. Pravih akcij proti okupatorju je bilo zelo malo, več napadov na postojanke vaških straž in domobrancev. Proti njim so nastopali vedno z ogromno številčno premočjo, Suhor je 27. novembra 1942 napadalo kar nekaj brigad, podobno Ajdovec malo kasneje, v Grčaricah in na Turjaku po kapitulaciji Italije so odločali topovi, s katerimi so ravnali italijanski topničarji; Grahovo 23. in 24. novembra 1943 so napadale tri brigade, ko si so nato 3. decembra uničile domobransko postojanko v Velikih Laščah in 8. decembra napadle Kočevje; naskok na domobransko postojanko v Črnem Vrhu nad Idrijo 1. septembra 1944 je izvedel ves IX. korpus, podobno so s tako premočjo neuspešno napadali Hotedršico in Gorenjo vas nad Škofjo Loko. O tem sem že pisal.

Izvemo, da je enoti poveljeval komandant, vsaka pa je imela po sovjetskem vzorcu politkomisarja, ki ga je določala partija, verjetno tudi nižje čine. Na 54. strani tudi izvemo, da je bila po kapitulaciji Italije razglašena splošna mobilizacija vseh za vojsko sposobnih moških med 18 in 45 letom. Pri tem so bili zajeti tudi družinski očetje z več otroki. Ob nemški ofenzivi se je ta vojska raztepla in se jih je v enotah ponovno zbralo le polovica. Dezerterje, ki so jim padli v roke, so postrelili, za druge pa je bila edina rešitev, da so se priglasili k domobrancem.

Figure 3. Huda Jama – Rov Sv. Barbare

Gorazd Bajc – NOB in zavezniki (62–69)

Samo na kratko. Izvemo, da so zahodni zavezniki na začetku podpirali predvsem Mihajlovićeve četnike in manj Titove partizane. Le počasi so svoje stališče spremenili, na Teheranski konferenci 28. novembra do 1. decembra 1943 pa priznali Tita in mu obljubili vso pomoč. Kmalu po tistem so prenehali podpirati Mihajlovića. O tem nam avtor ne pove nič. Ni dvoma, da so bili partizani tisti, ki so prvi napadli četnike in ne obratno, prav tako pa tudi, da so zahodni zavezniki nehali podpirati četnike ne zato, ker bi ugotovili, da so premalo aktivni in da sodelujejo z Nemci, ampak na zahtevo Stalina. Sovjetska armada je bila v tem času za zahodne zaveznike tako pomembna, da so raje pustili na cedilu generala, ki je bil član begunske vlade v funkciji vojnega ministra, kot da bi se zamerili Stalinu. Kakšni pa so bili odnosi med zahodnimi zavezniki in partizani, nam je najlepše opisal znani angleški pisatelj Evelyn Vaugh v svojem romanu: Brezpogojna vdaja (Unconditional surrender). Bil je član angleške misije[Stran 082] na Hrvaškem. Roman še vedno čaka, da ga prevedemo v slovenščino.

Bolj se je bližal konec vojne, bolj se je pri nas pokazalo tekmovanje med zahodnimi zavezniki in Titovimi partizani. Zame je najbolj značilno rušenje železniških mostov na Koroškem po 8. maju 1945. Tam so bile razmere med Angleži in partizani vroče in so zato Angleži preventivno porušili most čez Veliko Suho med Podrožco in Celovcem in podoben most med Podrožco in Beljakom. S tem so preprečili morebitno partizansko invazijo z vlaki skozi karavanški predor.

Kar se tiče pomoči, lahko trdimo, da so zahodni zavezniki začeli podpirati Tita v času, ko ga niso več potrebovali. Leta 1944 je bila vojna zanje dobljena. Kar so počeli, je bil davek Stalinu za njegovo pomoč. Na str. 64 pri razlagi fotografije izvemo, da so zavezniki izpeljali 800 poletov, pripeljali lahkega orožja za 16.000 vojakov, obleke in obutve za 9.000 vojakov, na tone hrane in medicinskega materiala, na stotine težkega orožja (protitankovske topove, mine in tudi nekaj lahko topov).

Figure 4. Huda Jama – Rov Sv. Barbare

Janko Kostnapfel – Partizansko zdravstvo (70–77)

Slovensko partizansko zdravstvo je bilo nekaj posebnega. Ranjence so sicer zasilno oskrbeli na mestu, potem pa prenesli oz. prepeljali v bolnišnico, kjer so ostali do ozdravitve. Pri nas se zato niso ponavljale stiske ali tragedije, ko so večje partizanske enote pri premiku oz. umiku vlačile s seboj na tisoče ranjencev. Spomnimo se samo Neretve, zlasti pa Sutjeske. Tak način organizacije, kot smo ga izbrali Slovenci, pa je zahteval izjemno organizacijo. O njej nam piše Janko Kostnapfel.

Za zgled izjemne uspešnosti nam ponudi bolnici Franjo in Pavlo ter prenos oz. prevoz ranjencev poleti 1944 do letališča v Loški dolini. Kar se tiče bolnišnic, je prva veliko bolj znana. Danes bi smeli reči, da izbira soteske Pasice ni bila najbolj posrečena. Vanjo so kasneje, po vojni, drveli snežni in zemeljski plazovi, nedavno je prišlo do katastrofalne poplave, v kateri je voda odnesla vse barake. Vse bi se lahko zgodilo že v času, ko je delovala. Trnovski gozd, zlasti pa Cerkno z okolico, sta po kapitulaciji Italije veljala za osvobojeno ozemlje. Nemci so se približali bolnici samo ob znani velikonočni ofenzivi konec marca 1945, torej tik pred koncem vojne. Tako stroga konspiracija ni bila potrebna, vprašanje je tudi, ali ni bila uspešna samo na videz. Težko je verjeti, da okoličani za bolnišnico ne bi vedeli. Ob zadnjih ujmah so se izgubili tudi vsi inštrumenti in aparature. No, teh ni škoda, saj niso bili originalni. Znano je, da so se ob koncu vojne maja 1945 tako osebje kot ranjenci napotili v Cerkno, barake pa prepustili takim in drugačnim ujmam. Po letu[Stran 083] 1970 so po kirurških oddelkih v Kliničnem centru v Ljubljani zbirali stare in odpisane instrumente. Ko smo vprašali, kam jih bodo dali, smo izvedeli, da za bolnico Franjo. Boljši položaj je imela bolnica Pavla, ki je bila bolj razmetana, skrita pod Golaki, nudila več prostora za rehabilitacijo ranjencev. Skratka, s Kostnaplom in tudi drugimi se strinjam, da so bile partizanske bolnice vrhunski dosežek. Bolnico Franjo so predlagali, da bi jo uvrstili v Unescov seznam kulturnih spomenikov splošnega pomena, kljub temu da ji manjka osnovno, prvotnost, kot spomenik humanosti. Kakšna je bila ta humanost, če je šlo za tuje ranjence, bo govora kasneje.

Kot drugo tako dejanje omenja avtor premestitev 50 ranjencev iz bolnice Franje in podobno število iz Pavle do letališča v Loški dolini in njihov prevoz v Italijo avgusta 1944. Sodeloval je ves IX. korpus. Akcija je trajala teden dni. Presunljiv je avtorjev opis Otlice na Angelski gori, kjer se je prvič zbral ves IX. korpus s 3000 partizani in stotimi ranjenci na nosilih.

Nič ne izvemo, kakšne vrste poškodb so zdravili. Gverila ima svojo doktrino. Predvsem se je dalo zdraviti poškodbe udov, manj pa penetrantne poškodbe glave in trupa. Gostejša zdravstvena mreža, namenjena predvsem za oskrbo ranjencev, ki jo opisuje Kostnapfel, se je razvila šele po kapitulaciji Italije. Kako je bila prej nemočna, nam priča dogajanje z Jankom Premrlom – Vojkom. Februarja leta 1943 je bil ranjen v spopadu z Italijani v Idrijski Beli. Poškodba trebuha. Prenesen je bil na Brinov grič, ne več kot eno uro daleč, kjer je imela enota tabor, tam pa je živel še teden dni. Iz tega sodimo, da ni bila poškodovana večja žila, saj bi potem izkrvavel na mestu ali v nekaj urah, pač pa eden od parenhimatoznih organov (jetra, vranica, ledvica) ali črevo. Tudi ta poškodba ni mogla biti obsežna, lahko da se je rana zalizala oz. omejila na del trebuha. Partizansko zdravstvo torej takrat na Primorskem ni bilo tako razvito, da bi ga v tem času obiskal zdravnik, kaj šele kirurg.

Figure 5. Huda Jama – Rov Sv. Barbare

No, ob teh junaških in uspešnih dejanjih pa bralca prevzame grenkoba ob tem, kako je osebje proslavljenih bolnic, tako zdravniki kot partizanske bolničarke, ko so se po vojni znašli v Ljubljani, mirno dopustili ali celo pomagali, da so oznovske in knojevske enote divjale po ljubljanskih bolnišnicah in trgale z bolniških postelj težke domobranske ranjence in jih odvažalo na morišča v Iškem Vintgarju, na Krimu in v brezni pri Konfinu. Višek zame je seveda podpis dr. Igorja Tavčarja pod seznamom 65-ih težkih ranjencev, s katerim pristaja na njihov transport, dodeli pa jim milostno za nego dve medicinski sestri. Končali so v breznih pri Konfinu (L. Šturm, Brez milosti, 53–55). Ob bolnici Franji, spomeniku[Stran 084] humanosti, se bo vedno pojavljal tudi Konfin in razglašal njeno dvomljivo slavo.

Matjaže Kmecl – Kultura in umetnost v času odpora (78–85) in Boris Paternu – Podoba NOB v pesništvu odpora 1941–1945 (86–92)

Teksta se dopolnjujeta. Kmecl se predvsem zadržuje pri naštevanju partizanskega tiska, začne z Župančičevo: »Veš, poet, svoj dolg?«, poudari, da so že spomladi 1942 izdali pesniško zbirko Previharimo viharje Mateja Bora v kar v 5000 izvodih. Tiskarne so bile posejane po vsem slovenskem ozemlju.

Izvemo za partizanska gledališča, tudi številna, ki so uprizarjala predvsem priložnostne skeče, po kapitulaciji Italije pa je bilo ustanovljeno poklicno gledališče, ki je uprizarjalo zahtevna gledališka dela, tako Borove Raztrgance kot Molièra. Prvi radijski oddajnik je bil Kričač, kasneje pa Radio OF.

Skratka, delovalo je več kot 100 izobražencev v vseh smereh, ustanovljeni so bili celo znanstveni inštituti. Na 83. strani se sklicuje na Borisa Kidriča, ki naj bi izjavil, da je »bil slovenski partizanski boj v resnici kulturni boj«. Pozabil je povedati, da so se službe, ki so bile podrejene partizanskemu vodstvu, ukvarjale predvsem s sestavljanjem seznamov ljudi, ki naj bi sodelovali z okupatorji. Pripravljali so se na končni obračun z reakcijo, belo gardo.

Paternu opozarja, da je v štirih zbornikih, ki so izšli doslej, izšlo kar 2.300 tekstov, predvsem pesmi z odporniško tematiko, peti zbornik še pripravljajo. Njegov prispevek je razmeroma odkritosrčen, ne zanika vodstva komunistične partije in tudi ne njenega končnega cilja, preko socialne revolucije priti na oblast.

Darja Kerec – Časovni pregled slovenske zgodovine (102–116)

V časovnem zaporedju so navedeni kratki zapisi o dogodkih, ki so bili pomembni za Slovence. Sestavljavka se pri tem ne opira na objavljene tekste. Nekje je redkobesedna, tako je za kmečke upore napisano samo: »15.–17. stoletje Kmečki upori«. Prešerna ne omeni. Nič ne izvemo o paktu Hitler-Stalin.

Na ustanovitev Slovenske zaveze 27. aprila 1941 pozabi, pač pa naj bi bila takrat (ali dan prej) ustanovljena Osvobodilna fronta: »27. (26) april 1941. V Ljubljani ustanovljena Osvobodilna fronta (OF), ki je združevala 15 organizacij pod vodstvom KPS.« Srečanje bilo v tistem času, ko je še veljal pakt Hitler-Stalin, pisali niso niti zapisnika. Sklicalo ga je vodstvo KPS, sodelovalo pa je še nekaj ljudi, disidentov katoliških strank, Sokolov in kulturnikov. Ustanovili so Protiimperialistično fronto, ta pa se je šele dva meseca kasneje preimenovala v OF. To so dejstva.

Izvemo, da je bil avgusta 1941 osnovan VOS: OF ustanovi VOS, ki so ga sestavljali komunisti, ki so začeli »s terorjem« proti kolaborantom.

Komentar: Teror naj bi bil torej nekaj fiktivnega, šlo naj bi za kaznovanje okupatorjevih sodelavcev.

12. decembra 1941 so partizani v Rovtu pod Mladim vrhom na blegoški cesti presenetili skupino nemških policajev (šlo je za avstrijske rezerviste) in jih 45 pobili. O tej zmagi se malo piše, več o Dražgošah. To in Dražgoše naj bi bila vzrok, da je Hitler ustavil priključitev dela Slovenije, ki so ga obvladovali Nemci, k nemški državi, kar je malo verjetno.

6. aprila 1942 naj bi meščanske stranke ustanovile Slovensko zavezo (op.: in ne 27. aprila 1941) kot nasprotnico OF zaradi »brezbožnega komunizma«.

Roška ofenziva naj bi se začela 16. junija 1942, v resnici pa se je mesec dni kasneje, 16. julija 1942.

5. maja 1945 naj bi partizani osvobodili Trst. V resnici so ga že 1. maja, in kot vidimo na fotografiji na str. 59, že 3. maja 1945 na trgu Unita organizirali mogočno proslavo v čast osvoboditvi.

Britansko poveljstvo ni odredilo vračanja s Koroške 26. maja 1945, ampak je bil njegov sporazum s partizani podpisan »v splošno zadovoljstvo obeh strani« že 18. maja 1945 in so šli že istega dne na pot prvi Hrvati.

Lansko leto, ko je Slovenija predsedovala Evropski zvezi, je v nakladi 3000 izvodov izšla knjiga Resistance, Suffering, Hope (Odpor, trpljenje, upanje) s podnaslovom The Slovene Partisan Movement 1941–1945 (Slovensko partizansko gibanje 1941–1945). Dejstvo, da je knjiga izšla v angleščini, opredeli njen namen, in lahko si predstavljamo, da je bila »izvožena« na razne naslove v Evropi in širše. Seveda se vprašamo, koliko je pripomogla k prepoznavnosti Slovenije oziroma njene zgodovine. Lahko si mislimo, da je z bogato opremo pritegnila marsikaterega bralca, in tudi to, da so njeni avtorji izbrani zgodovinarji in drugi ugledni predstavniki naše znanosti in kulture, bi lahko pomenilo določeno jamstvo za kvaliteto njene vsebine.

Glede na podnaslov knjige se nam zdi normalno, da kot prvi avtor nastopi aktualni predsednik Zveze združenja borcev NOB, nekoliko pa nas začudi naslov njegovega prispevka in ilustracija ob njem: »Pot Slovenije k suverenosti« in mogočna stisnjena pest. Za nekoga v Evropi ali v Ameriki ta pest lahko pomeni rezistenco – odpor proti okupatorju, za nas, ki smo doživeli strahoto medvojnega revolucionarnega terorja in povojnih pobojev, pa je to simbol revolucije, razrednega boja, lahko celo Hude jame, o kateri smo v zadnjem času veliko slišali. Iz prispevka zvemo, da je OF začela rezistenco komaj štirinajst dni po začetku okupacije. Na čelu odpora je sicer bila komunistična partija, ki pa je bila tedaj še zelo šibka, zato je treba upoštevati, da je množičen odpor nastal spontano, kar je v nekem pismu »potrdil celo Rudolf Smersu, vodja vojaškega krila konservativnega tabora, ki pa se je odločil za kolaboracijo z Italijani.« Glede na to široko podporo je bila odločitev Plenuma OF o preimenovanju v Slovenski narodnoosvobodilni odbor utemeljena in jo je treba razumeti kot naraven prvi korak k suverenosti.

Seveda se s tako razlago zgodovine ne moremo strinjati. Zaradi pakta Hitler–Stalin ustanovitev OF v aprilu 1941 ni bila možna. Znano je, kakšne težave je imela Angela Vode, ko je kljub drugačnim partijskim navodilom nasprotovala nacizmu in nemški okupaciji. O OF se je začelo govoriti šele po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo. Smersujeve besede so iztrgane iz konteksta. Njegov namen ni bil kolaboracija z Italijani, ampak organizacija Slovenske legije, ki naj bi ob primernem času stopila v oborožen odpor proti okupatorju. Prvo delo, ki ga je opravil 16. septembra 1941 ustanovljeni Narodnoosvobodilni odbor, je bil Odlok o zaščiti slovenskega naroda, s katerim so bile pod smrtno kaznijo prepovedane vse odporniške organizacije in akcije izven OF. S tem je bila »uzakonjena« tudi VOS, ki je bila podrejena neposrednemu vodstvu najvišjega vrha partije in namenjena odstranjevanju političnih nasprotnikov. Tako torej to ni bil »prvi korak k suverenosti«, ampak k uvedbi komunističnega totalitarizma.

V nadaljevanju Stanovnikovega prispevka beremo o množični vstaji v Ljubljanski pokrajini spomladi 1942 in o krutosti, s katero so nanjo odgovorili Italijani. Ljubljano so obdali z bodečo žico in jo spremenili »v največje koncentracijsko taborišče Evrope«. Na stotine civilistov so pobili in na desettisoče odpeljali v koncentracijska taborišča. Na predlog predvojnih političnih strank s škofom Rožmanom na čelu so ustanovili posebno policijo in ji dali ime Prostovoljna protikomunistična milica – Milizia volontaria anticomunista (MVAC). Škof je v pastirskem pismu sporočil, da »boj proti komunistom ni politična, ampak verska zadeva«. Tako se je začela »verska vojna« proti partizanom, ki so večinoma prav tako bili katoličani. Kljub temu je škof trdil, da so vsi partizani brezbožni boljševiki, saj OF vodi komunistična partija. Po kapitulaciji Italije so bile kvizlinške vojaške enote brez zaščite in jih ni bilo težko razbiti. Nemci, ki so prevzeli oblast v pokrajini, so v dogovoru z domačimi konservativci ustanovili novo formacijo Slovensko domobranstvo. Domobranci so prisegli Hitlerju in se s tem dokončno kompromitirali pri zahodnih zaveznikih.

Gornje trditve kar vpijejo po komentarju. Okupatorske represalije brez dvoma zaslužijo vso obsodbo, toda treba bi bilo vsaj omeniti, kako je do njih prišlo. Koliko naših vasi je bilo požganih, koliko vaščanov postreljenih ali odpeljanih v internacijo zaradi nekaj strelov, ki so jih »vstajniki« oddali na bližajočo se okupatorsko vojsko in se nato umaknili! Okupatorju je to povzročilo le malo ali nič škode, vasi pa so bile uničene. Kakšno ceno so plačale[Stran 071] Dražgoše, da se je v začetku 1942 v svetu zaslišal glas o njihovem uporu proti tedaj še nepremagljivi Hitlerjevi armadi! Zakaj se ne pove, koliko Slovencev so VOS in partizani pobili pred začetkom vaških straž? Mar niso ti poboji in pa okupatorsko nasilje prisilili ljudi k samoobrambi? Če je Rožman kdaj rekel, da je boj proti komunizmu verska zadeva, je pri tem mislil na idejni boj, ne pa na oborožen odpor. Vaške straže, ki so jih komunisti poimenovali bela garda, Italijani pa MVAC, niso bile verska vojska, ampak samoobramba. Nastale so zaradi komunističnega terorja spomladi in poleti 1942, ki ga ni mogoče opravičiti »z izbruhi osebnega maščevanja, do katerih je prišlo na osvobojenem ozemlju, ker je nova oblast nastajala prepočasi.« Po kapitulaciji Italije so partizanske brigade s pomočjo italijanskih topničarjev zavzele Grčarice, Turjak in še nekaj postojank vaških straž. Ko so se branilci Turjaka predali, so zmagovalci kar na grajskem dvorišču postrelili ranjence, ostale ujetnike pa odgnali najprej v Velike Lašče, kjer so jih spet nekaj postrelili, druge pa odpeljali v Kočevje, od koder se jih je le malo vrnilo. Tudi drugim vaškim stražam, ki so se predale, se je godilo podobno. Zato je nastalo Slovensko domobranstvo. Prisega je bila domobrancem vsiljena, saj jim Nemci niso zaupali in so se bali njihovega upora.

Ustanovitev paravojaških enot, kot piše predsednik borčevske organizacije, je zahtevala krepitev politične enotnosti osvobodilnega gibanja. Ta je bila dosežena z Dolomitsko izjavo, s katero so se katoličani in liberalci v OF odrekli lastni organizaciji in se popolnoma podredili komunistični partiji. Seveda ni skrivnost, da je partija od vsega začetka imela absolutno vodstvo v OF in v partizanskem gibanju, vendar so nekateri kljub temu računali na demokracijo. Dolomitska izjava je bila potrebna zaradi totalitarnih ciljev, ki jih je imela partija.

Krvni davek štiriletnega partizanskega boja je bil velik. Po ugotovitvi Inštituta za novejšo zgodovino v Ljubljani je Slovenija med vojno izgubila 6,3 procente svojega prebivalstva; samo partizanske enote so imele preko 28.000 smrtnih primerov, kar pomeni tretjino vseh žrtev. »Na strani kolaboracionističnih vojaških enot je bilo ugotovljenih 14.231 mrtvih, vključno z usmrtitvami po koncu vojne.« Skoraj 50 procentov je bilo civilistov, kar je zelo veliko v primerjavi s prvo svetovno vojno, ko jih je bilo komaj 10 procentov. – Opozarjamo, da so gornji podatki vzeti iz knjige in je iz njih razvidna tendenca zmanjšati obseg žrtev protirevolucionarne strani, zlasti povojnih pobojev. Potrebna bi bila daljša analiza teh številk.

Figure 1. Domobranca

Pisec na koncu prizna, da obljube, kako bo OF po koncu vojne uvedla demokracijo in odprta vprašanja rešila na demokratičen način, niso bile izpolnjene. Prišlo je do »množičnih usmrtitev domobrancev«, ki jim zavezniki niso priznali statusa vojnih ujetnikov, ampak so jih označili za »prostovoljne sodelavce Hitlerja in tako niso mogli biti deležni zaščite ženevske in haaške konvencije; prišlo je do splošne nacionalizacije – tudi malih obrtnih podjetij; prišlo je do kolektivizacije kmetijskih posestev, do preganjanja duhovščine, do ukinitve svobode tiska in človekovih pravic. Sredi leta 1948 je bila jugoslovanska komunistična partija izobčena iz Kominforma – mednarodne komunistične družine. Začela se je nova vojna, ki ni zahtevala toliko človeških življenj, pač pa ogromno težav in trpljenja. V tem času je oživel patriotski in demokratični partizanski duh, ki je bil takoj po vojni v času stalinizma skoraj zatrt, in polagoma so se začele »demokratične spremembe in pod vodstvom Milana Kučana je končno prišlo do slovenske suverenosti. Kljub nasprotovanju zahodnih diplomatov odcepitvi Slovenije od Jugoslavije, sta Kučan in Badinter našla način za odhod iz jugoslovanske federacije. Samostojnost[Stran 072] Slovenije je bila tako dosežena na relativno miren način, in ko je postala 172. članica Združenih narodov, je bila njena suverenost tudi globalno potrjena. Slovenija je dosegla suverenost s tem, da je rekla Ne Mussoliniju, Ne Hitlerju, Ne Miloševiču in postala članica EU in danes nje ponosni prezident.«

Bralcu priporočamo, naj se ob tem odstavku nekoliko zamisli. Zdi se, da Slovenija ni rekla Ne Titu in komunizmu. Dogodki zadnjih dni pričajo o tem.

Figure 2. Po zborovanju

Zgodovina Slovencev in druge zgodbe

Pod naslovom Zgodovina Slovencev je akademik dr. Pleterski v knjigi obdelal slovensko zgodovino od prihoda pradedov v naše kraje do današnjih dni. Že pred pokristjanjenjem so ustanovili karantansko kneževino, ki je bila pozneje vključena v državo Karla Velikega. Krščanstvo, ki je prišlo od severozahoda, je ob koncu 10. stoletja pripomoglo k nastanku prvih pisnih dokumentov v slovanskem jeziku – Brižinskih spomenikov. Reformacija in Primož Trubar sta zaslužna za začetek slovenskega knjižnega jezika. V svojem uvodu h Katekizmu je Trubar prvi uporabil besedo Slovenec. V času protireformacije je bil slovenski knjižni jezik že ukoreninjen in prevzela ga je tudi katoliška cerkvena elita.

Leta 1907 je bila v Avstriji uvedena splošna volilna pravica (za moške seveda). Slovenci so tedaj dobili v dunajskem parlamentu 24 poslanskih mest – od skupnega števila 516, v katerem je pa bilo 259 Slovanov. Glede na pretežno večino kmečkega prebivalstva je bil katoliški tabor pred prvo svetovno vojno najmočnejša politična in kulturna sila na Slovenskem. Ljubljana je bila edino mesto, kjer so liberalci dobili večinsko podporo, v Trstu pa so slovenski socialisti odločilno pomagali italijanskim tovarišem do prevlade, medtem ko je okolica volila slovenskega liberalca. Razmere so se v tem pogledu zelo počasi spreminjale tudi zato, ker so se politično angažirani katoličani trmasto držali naslednjega pravila: Slovenija je naša. Liberalci naj to priznajo ali pa podležejo germanizaciji, socialisti so pa itak internacionalni.

V začetku 20. stoletja so bile na Kranjskem vse osnovne šole slovenske – razen v kočevskem okraju, Beli Peči in Ljubljani, po drugih pokrajinah pa je bilo veliko slabše. Agrarna kriza je sprožila množično izseljevanje preko Atlantika in Slovenija je bila v tem pogledu takoj za Irsko. Ob koncu prve svetovne vojne so Slovenci skoraj soglasno zahtevali priznanje narodne suverenosti in poudarjali pravico do samoodločbe. Konec oktobra 1918 je bila ustanovljena Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je kasneje preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo. Pariška mirovna konferenca je prinesla Slovencem grenko razočaranje; medtem ko je pretežni del naroda ostal v mejah nove države, je bil vitalni, zahodni del slovenskega ozemlja dodeljen Italiji. Južna Koroška je po plebiscitu pripadla Avstriji. Po nastopu fašizma so bili Slovenci v Italiji izpostavljeni hudemu nasilju, na katero so kmalu odgovorili tudi z oboroženimi akcijami; vse to je sprožilo množične emigracije, zlasti iz vrst izobražencev. Slovenci v Avstriji so bili podvrženi germanizaciji, ki se je v času nacizma spremenila v grobo nasilje. Kljub centralističnim težnjam Beograda je bila Jugoslavija za Slovence izredno važna. Ves šolski sistem, vključno z novoustanovljeno univerzo, je bil slovenski, in tudi v ekonomskem oziru je Slovenija napredovala. Pri odločitvi za novo državo je bilo odločilno tudi mišljenje, da je Jugoslavija edina priložnost za povrnitev Primorske in eventualno tudi drugih izgubljenih predelov.

[Stran 073]

Na prvih parlamentarnih volitvah v Jugoslaviji leta 1920 je katoliška Slovenska ljudska stranka dobila samo 36,1 odstotek glasov, drugi pa so bili porazdeljeni med liberalce in socialiste. Kasnejše volitve so sicer spet vrnile običajno večino katoliški stranki, sekularizacija, ki se je začela leta 1920, pa je kljub temu šla naprej. Po letu 1930 se je pokazal vpliv slovenskih komunistov, ki so delovali v ilegali. To je seveda prililo olja na ogenj radikalizma v katoliških vrstah. Usmerili so svoj ogenj proti komunistični partiji, še bolj pa proti posameznikom v lastnem taboru, ki so kazali drugačno mišljenje o nacionalnem vprašanju, o človeku in njegovi svobodi ter o etičnih in socialnih vprašanjih. V takem vzdušju različnost pogledov ni vodila k dialogu, ampak k izključevanju, ki je povzročilo nepopravljiv razdor v katoliškem taboru.

Sekularizirani del slovenske družbe je kljub temu ostal politično in ideološko razdrobljen in je čakal združevalnih vzpodbud. Te so prišle z okupacijo aprila 1941. Vodilna katoliška stranka je bila trdno odločena, da za vsako ceno naredi konec organiziranemu brezboštvu, zato je vnaprej odklonila, da bi postala pobudnik boja proti okupatorju ali vsaj njegov sodelavec in je rezistenco enostavno izključila iz svojega programa. Čeprav se kalkulacija, da bodo Slovenci preživeli vojno kot Jona v trebuhu orjaške ribe, ni izšla, je vodstvo Slovenske ljudske stranke vztrajalo v prepričanju, da je vsaka rezistenca zlo, ki odvrača od glavnega cilja: izkoreniti iz naroda domačega nasprotnika. Taki pogledi so nekatere Slovence pripeljali do kolaboracije s fašisti in nacisti. Tako so sodelovali z uničevalci lastnega naroda, kar je eden izmed paradoksov moderne evropske zgodovine.

Z napadom na Slovenijo so sile osi kršile mednarodne vojne zakone. Na primer: maščevanje nad Slovenci zaradi njihove samoodločbe leta 1918 je sprožilo celo vrsto brutalnih ukrepov, ki so bili usmerjeni celo na duhovnike, češ da so bili pobudniki samoodločbe. Prav na to so se sklicevali vatikanski diplomati, ki so poleti 1941 opozarjali katoličane v Ameriki in v nekaterih okupiranih deželah, naj ublažijo papeževo prepoved sodelovanja s komunisti, ko gre za obrambo njihove domovine pred nacistično silo. Italijanski odnos do okupiranega prebivalstva je bil v začetku precej bolj toleranten, vendar so v Ljubljani kljub temu brutalno podrli spomenika dveh jugoslovanskih kraljev. Kasneje so tudi Italijani proti OF in partizanom nastopali z nenavadno krutostjo.

Figure 3. Huda Jama – Rov Sv. Barbare

Jugoslovanska socialistična federacija je doživela drugačen razvoj kot Sovjetska zveza in njene satelitske države – glede mednarodnih odnosov kot tudi glede razvoja samoupravnega sistema. Najbolj resna ovira tega projekta je bilo neprestano izključevanje demokracije iz političnega življenja. Kljub temu je Slovenija v povojnih desetletjih dosegla pomemben napredek v ekonomskem, kulturnem, socialnem in političnem življenju. Že leta 1950 je zavestno sprejela zahodne vplive, ko je odprla meje z Italijo in Avstrijo. Leta 1948 se je uprla Stalinovemu kominformu. Septembra 1961 je bila v Beogradu prva konferenca neuvrščenih, pri kateri je Slovenija pomembno sodelovala. Leta 1968 je podprla »praško pomlad« in ustanovila teritorialno obrambo, ki je postala zametek lastne oborožene armade. Nova ustava 1974 je potrdila pravico[Stran 074] jugoslovanskih narodov do samoodločbe in prednost republiških zakonov pred zveznimi kot prvi pogoj za reševanje skupnih spornih zadev. Tako je Slovenija skozi vsa ta leta pripravljala pot vsenarodnemu soglasju za demokracijo, ki je bilo končno uveljavljeno leta 1991.

Figure 4. Huda Jama – Rov Sv. Barbare

Iz gornjega povzetka bo bralec sam razumel avtorjev odnos do naše zgodovine. Če ga že skušamo razumeti, da ima katoličane za konservativne, da ne rečemo nazadnjaške, ne moremo sprejeti, da kot znanstvenik zapiše, da je na primer Slovenska ljudska stranka bila že vnaprej odločena, da ne bo šla v rezistenco, ampak kolaborirala z okupatorjem in se borila proti komunizmu. Kakšni so bili cilji Slovenske legije, ki je vsekakor bila ustanovljena pred BF, in kaj je izjavil Kardelj, preden so prvi komunisti šli v gozd? Mar niso vosovci in partizani prvi začeli pobijati Slovence? Gestapovci so spomladi 1941 res kruto ravnali z duhovniki in je Vatikan na to upravičeno opozarjal, toda koliko duhovnikov so pobili domači revolucionarji pred nastankom vaških straž? Zakaj je Odlok o zaščiti slovenskega naroda in njegovega osvobodilnega gibanja že septembra 1941 prepovedal rezistenco izven OF oziroma komunistične partije? Je prav govoriti o naši polpretekli zgodovini, pa niti z besedo omeniti povojnih pobojev? Mar to res prispeva k naši enotnosti in uveljavitvi demokracije?

Tržaški zgodovinar dr. Jože Pirjevec začne svoj prispevek s pomladjo narodov leta 1948, ko je marčna revolucija skoraj odpihnila habsburško monarhijo in so zaživele ideje o ustanovitvi novih nacionalnih držav. Vsi slovenski sosedje so tedaj mislili na ustanovitev lastne države na temelju zgodovinskega prava. Madžari so zahtevali suverenost na ozemlju Štefanove krone in jih ni motilo, da je tu živelo tudi številno nemadžarsko prebivalstvo. Italijani so se potegovali za svojo državo na Apeninskem polotoku in Nemci so mislili na obnovitev države, v katero bi bile vključene vse slovenske dežele – razen Prekmurja – s Trstom kot vrati na Mediteran. Slovenci seveda s tem niso bili zadovoljni in so postavili zahtevo za Zedinjeno Slovenijo. Politično, kulturno in ekonomsko močnejši sosedje se v[Stran 075] začetku za to prebujanje niso zmenili, saj so bili prepričani, da narod poljedelcev ne more biti ovira njihovih načrtov. Kasneje so na vse načine preprečevali razvoj slovenske narodne entitete. Ta boj je trajal do prve svetovne vojne in Slovenci so se kljub nenaklonjeni monarhiji hitro razvijali v zrelo politično skupnost. Ob koncu vojne so se znašli v izredno težki situaciji. Zmagovita Italija je okupirala in priključila celo Primorsko, oktobra 1920 se je zgodil koroški plebiscit. Slovenci so bili tako razdeljeni med štiri države, od katerih Madžarska, Italija in Avstrija niso skrivale raznarodovalnih namenov, ki so se z nastankom fašizma in nacionalsocializma še povečali. V naslednjih desetletjih so bili Slovenci najbolj ogrožen narod v Srednji Evropi.

Po aprilu 1941 so bili Slovenci, ki so med obema vojnama živeli v Jugoslaviji (Dravska banovina), razdeljeni med tri okupatorje: Nemce, Italijane in Madžare. Nemci so na svojem okupacijskem področju takoj začeli izvajati hud teror, zaradi katerega je okrog 17.000 ljudi zapustilo domove in večinoma našlo zatočišče v Ljubljanski pokrajini. Kako resno so Nemci vzeli mejo na Savi, kaže sporazum med Rimom in Berlinom o preselitvi Kočevarjev v Posavje, od koder so zato 35.000 Slovencev preselili v Nemčijo. Že v začetku so Nemci izgnali skoraj vse duhovnike, učitelje in druge intelektualce. Vse šole so čez noč postale nemške, slovenski časopisi so prenehali izhajati in uradni jezik je bila samo nemščina. Nekoliko kasneje so vpoklicali za vojaško službo sposobne fante in jih kmalu poslali na fronto v Rusiji, Normandiji ali na Norveškem, od koder se mnogi niso vrnili. Da bi zatrli partizansko gibanje, so ostro nastopali proti civilnemu prebivalstvu, ga vodili v zapore in koncentracijska taborišča, streljali talce in požigali vasi.

Figure 5. Huda Jama – Rov Sv. Barbare

Na Primorskem so fašisti tudi med vojno nadaljevali preganjanje in poitaljančevanje Slovencev. Leta 1940 so nastopili proti narodnoobrambni organizaciji Tigr. Pozaprli so okrog 300 osumljencev in potem uprizorili tako imenovali tržaški proces pred Posebnim sodiščem za zaščito države: pet obtožencev je bilo obsojenih na smrt z ustrelitvijo, mnogi pa na dolge zaporne kazni. Kljub tem represivnim ukrepom sta se tudi na Primorskem začela OF in partizansko gibanje. V Ljubljanski pokrajini so Italijani v začetku kazali prijaznejši obraz v upanju, da bo postala zanimiv center za Slovence nemškega zasedbenega področja. Duče je namreč v svoji megalomaniji pričakoval, da bo širil svoj vpliv proti Podonavju in Balkanu, ko bo Nemčija oslabela zaradi težkega boja z Rusijo. Visoki komisar Grazioli je obdržal večino prejšnje banovinske uprave in nekaj časa vladal s pomočjo konzulte – sosveta, kamor je pritegnil nekaj[Stran 076] vidnih slovenskih politikov, ekonomistov in intelektualcev. Ko se je pojavila OF, so užaljeni Italijani silno ostro odgovorili na slovensko nehvaležnost. Znano je, da je generalni fašistični tajnik Vidussoni v tistem času izjavil, da je treba vse Slovence pobiti, in na opozorilo, da jih je cel milijon, dodal: »Nič zato, se bomo pač ravnali po askarjih (pomožne eritrejske enote, znane po svoji krutosti) in jih iztrebili.« Italijani so v Ljubljanski pokrajini deportirali 25.000 prebivalcev, kar predstavlja 7,5 odstotka celotne populacije. Ta operacija je bila ena najbolj drastičnih v okupirani Evropi in je napolnila koncentracijska taborišča na otoku Rabu, v Gonarsu, Monigu, Renicciju in še kje. Na Rabu, znanem po izredno veliki umrljivosti, niso bili zaprti samo moški, ampak cele družine, vključno z otroki in starčki. Vojaško sodišče v Ljubljani je opravilo skoraj 9.000 procesov, na katerih je bilo obsojenih 13.186 oseb: 83 na smrt, 412 na dosmrtno ječo, preko 3.000 na trideset let zapora. Od aprila 1942 do januarja 1943 so Italijani ustrelili 145 Slovencev in tedaj je general Mario Robotti izrekel stavek: »Še premalo se ubija!«

Po kapitulaciji Italije so Ljubljansko pokrajino in Julijsko krajino zasedli Nemci in ju združili v novo upravno enoto Jadransko Primorje, ki je de iure ostala pod Italijo oziroma Mussolinijevo Salojsko republiko. Prišlo je do tako imenovanega trojnega odnosa do Slovencev, ki so bili pripravljeni sodelovati. Na Koroškem, Štajerskem in Gorenjskem so Nemci nadaljevali brezobzirno germanizacijo, v Ljubljanski pokrajini so tolerirali določeno kulturno in politično avtonomijo, v Julijski krajini pa celo odobrili nekatere nove pravice, na primer uporabo slovenskega jezika v javnem življenju, zaradi česar so se fašisti hudo pritoževali. Proti Slovencem, ki niso bili pripravljeni sodelovati, pa so ostro ukrepali. V predmestju Trsta so v ta namen v poslopju zapuščene rižarne odprli posebno koncentracijsko taborišče s krematorijem ter v njem internirali in pobili skupaj z Judi nekaj tisoč rezistentov.

Tako zgodovinar Pirjevec. Ko se pridružujemo obsodbi okupatorskih zločinov nad Slovenci, si dovoljujemo nekaj pripomb. Koliko Slovencev so pobili Vos in partizani v času od aprila 1942 do januarja 1943? Seveda so pobijali tudi prej in kasneje, toda število italijanskih pobojev za to obdobje je navedeno v prispevku. Koliko okupatorskih represalij so povzročile nepremišljene partizanske akcije, ki so okupatorju povzročile le malo ali nič škode? O tem naša zgodovina še ni razpravljala, pa vendar se bo treba lotiti tudi tega vprašanja.

Zgodovinar dr. Božo Repe nas v prispevku Osvobodilna fronta slovenskega naroda preseneti že s prvim stavkom, ki se po našem prevodu v slovenščino takole glasi: »Po invaziji na Jugoslavijo so voditelji konzervativnih političnih strank ali emigrirali ali (v italijanski okupacijski coni) pa se lotili aktivne kolaboracije.« Naš namen tu gotovo ni razprava o vrstah kolaboracije, vendar naj pripomnimo, da je v Sloveniji le malo ljudi sodelovalo z okupatorjem na tak način, da bi jih mogli obdolžiti aktivne kolaboracije, še manj pa to velja za voditelje političnih strank na splošno. Seveda tudi avtor prispevka nima namena razpravljati o kolaboraciji, kajti v naslednjem stavku pove, da je malodušna politika konzervativnih političnih strank sprožila nastanek novega političnega bloka, h kateremu so pristopile razne organizacije, manjše politične skupine in domoljubi različnih ideoloških smeri. Edina politična stranka v tem novem bloku je bila ilegalna komunistična partija, majhna, vendar dobro organizirana. Ustanovni sestanek je bil sklican za 26. april 1941 na pobudo komunistov in udeležili so se ga tudi predstavniki krščanskih socialistov, levega krila Sokolov in nekaj posameznih izobražencev. Sprejeta so bila stališča komunistov, ki so bila v skladu s cilji njihove jugoslovanske organizacije in Kominterne. Fronta je zato v začetku dobila ime protiimperialistčna glede na Stalinovo stališče, da so tako fašistične kot zahodne dežele imperialistične že po naravi in odgovorne za nastanek vojne. Slovenski komunisti so se tedaj ravnali po proklamaciji, ki so jo objavili konec aprila 1941, in izjavili, da je politika meščanskih strank doživela popoln polom, zato je KPS upravičena prevzeti delo za osvoboditev in združitev vsega slovenskega naroda. Oporo pri tem pričakuje »v naslonitvi na delovne ljudi vsega sveta, predvsem pa na veliko in nepremagljivo silo dvestomilijonskega sovjetskega naroda, ki pod vodstvom boljševiške partije in genialnega Stalina gradi komunizem in uresničuje ideale najbolj naprednih duhov človeške zgodovine«. Komunisti so pričakovali, da bo vojna oslabila imperialistične težnje vključenih dežel in omogočila začetek revolucije v Nemčiji, Italiji in širom Evrope. Ponovno so začeli izdajati list Slovenski poročevalec, ki je čez nekaj časa dobil podnaslov Informacijski vestnik Osvobodilne fronte. V njem so potem napadali izkoriščevalske kapitaliste in dokazovali, da je lojalnost meščanskih strank do Italijanov izdaja.

[Stran 077]

Dogodki poleti in jeseni 1941 so pokazali, da bo vojna dolgotrajna in da se začetne napovedi komunistov o hitri zmagi Rdeče armade in osvoboditvi Evrope ne bodo uresničile. Temu primerno je OF oblikovala svoj nadaljnji program. Na četrtem zasedanju Plenuma, 1. novembra 1941, so v zvezi s tem sprejeli sedem sklepov in četrti se glasi takole: »Pri organizaciji in spodbujanju slovenskih množic k osvobodilnemu boju preoblikuje OF slovenski narodni značaj. Slovenske množice, ki se borijo za svoje narodne in človeške pravice, kreirajo novo podobo aktivnega slovenskega naroda.« 21. decembra 1941 pa sta bila sprejeta še naslednja dodatna sklepa: »8. Skladno s slovesnimi zagotovili Churchilla, Roosevelta in Stalina bo o obliki vlade združene Slovenije in njenih zunanjih zadevah odločal slovenski narod sam po osvoboditvi. OF bo naredila vse, da bo ta pravica narodu zagotovljena. 9. Na slovenskem ozemlju raste narodna vojska iz partizanskih enot, ki se borijo za nacionalno osvoboditev, in obramba domovine je dolžnost vsakega Slovenca.«

Postopno se je OF razvila v veliko organizacijo, ki je bila razpredena po vsej Sloveniji in imela tudi razne delavnice, tiskarne, bolnišnice, posebno kurirsko mrežo, razne ilegalne humanitarne organizacije in celo poseben radio, ki so mu dali ime Kričač. OF je bila edino odporniško gibanje v Evropi, ki je imelo lasten znanstveni inštitut. Oktobra 1943 so izvoljeni predstavniki na kočevskem zboru ustoličili Slovenski narodnoosvobodilni svet, nekakšen parlament. Namesto našega komentarja bomo tu dodali avtorjevo sporočilo, ki se glasi približno takole: Poleg partizanske vojske in narodne zaščite je bila ustanovljena tudi Vos, ki so jo vodili izključno samo komunisti; ena njenih bistvenih nalog je bila znebiti se sodelavcev okupatorja, kar je včasih pomenilo streljati ljudi samo zaradi njihovega odločnega protikomunizma, zato je bila Vos že med vojno pri ljudeh večkrat nepriljubljena. Tu se pisec sicer približa bistvenemu problemu, vendar ostane na začetku poti. Ne samo Vos, ampak tudi OF in partizani so imeli v programu revolucijo in temu primerno delovali. Ni res, da so meščanske stranke vnaprej zagovarjale sodelovanje z okupatorjem, res pa je, da so leta 1942 kot samoobramba pred revolucionarnim terorjem nastale vaške straže, kasneje pa Slovensko domobranstvo. Že z Odlokom o zaščiti slovenskega naroda, ki pa v Repetovi zgodbi o OF sploh ni omenjen, je bila tlakovana pot za ta teror in za kasnejše povojne poboje kot tudi za skoraj petdesetletno dobo totalitarizma.

Thomas More:

»Vidim, da nosiš službeno verižico. Ali jo lahko pogledam? Rdeči zmaj. Kaj pa pomeni?«

Sodnik:

»Sir Richard je postal javni tožilec za Wales.«

Thomas More:

»Za Wales? Ej, Richard, za cel svet ni vredno dati svoje duše. Ampak za Wales!«

(Bolt, Človek za vse čase)

[Stran 068]

V zadnjem času sem slišala toliko izjav na temo, kako lepo smo se imeli v »dobrih starih časih«, da me je pošteno razburilo. Takrat ni bilo nobenih krivic, vsi smo imeli enake možnosti. Pa ne samo izjav, ampak na radiu in televiziji, da o tiskanih medijih ne govorimo, so se dan za dnem vrstile oddaje in pogovori ob nekakšnih čudnih državnih praznikih, ki jih sama ne praznujem in zato ne izobešam zastave. Začelo se je s 27. aprilom, ki pravzaprav je naš praznik. Ta dan je bila ustanovljena Slovenska legija, ki bi bila prava rezistenca, kot so jo poznali v drugih evropskih državah. Zanjo je bilo značilno, da se je pripravljala na odpor proti okupatorju, vendar je bil njen glavni namen varovati človeška življenja in ne, posebej na začetku okupacije, dražiti okupatorja, da ne bi izvajal represalij nad prebivalstvom. Menda pa se je ta dan (ali morda kak dan prej ali pozneje) zbralo tudi nekaj mandeljcov – tako bi rekla moja stara mama – v Vidmarjevi vili pod Rožnikom in ustanovilo PIF – protiimperialistično fronto, ki je bila naperjena proti Angležem in Francozom in drugim »imperialistom«, kajti predvsem Nemci so bili naši prijatelji, saj so bili prijatelji s Sovjetsko zvezo, po kateri so se naši komunisti, ki so imeli glavno besedo pri ustanovitvi PIF, zgledovali in se tam šolali. Ni jih motilo, da so Nemci skupaj s Sovjeti napadli Poljsko in si jo razdelili, da so Sovjeti zasedli baltiške države in druge take »nepomembnosti«. Ko pa so Nemci napadli Sovjetsko zvezo, je bilo pa seveda drugače. PIF se je preimenovala v Osvobodilno fronto in Nemci so postali sovražniki. V začetku so ljudje simpatizirali z OF, ker so verjeli v njen pošten namen. Kmalu pa se je začelo pobijanje poštenih in vplivnih ljudi, ki niso zagrešili nič drugega kot to, da niso sprejemali komunizma. Tako imenovani partizani so bili le roparske tolpe, ki so ustrahovale ljudi, ki so bili čedalje bolj prestrašeni in so se bolj bali teh tolp kot okupatorja. Obenem so partizani izzivali okupatorje, izstrelili nekaj strelov na kakega Nemca v bližini kake vasi in izginili. Tako vas so potem okupatorji požgali in ustrelili nekaj vaščanov kot talce. Seveda so tudi partizani ropali obubožane ljudi, predvsem kmete in jim pobrali celo edino kravo. Prestrašeni vaščani niso imeli druge izbire, kot da so se branili pred temi tolpami. Tako nekako se je začela državljanska vojna. Povedati je treba še to, da lahko majhna tolpa, ki brez slabe vesti ubija ljudi, celo sredi belega dne, ustrahuje celo vas ali celo mesto. In prav to se je dogajalo in tako se je začelo. Pa še to je treba povedati, da so začeli zavezniki podpirati partizane šele takrat, ko so se povezali s Stalinom – Churchill je izjavil, da bi se povezal s samim hudičem, da bi premagal Nemce – in natanko to je storil. Zavezniki so zatisnili obe očesi, da niso videli, kakšni zločini so se dogajali v Sovjetski zvezi – zmagovalcem se pač ni treba zagovarjati v Nürnbergu ali Haagu. Angleži tudi pomislijo ne na to, da so tudi oni storili zločin, ko so vračali slovensko vojsko iz Vetrinja v Jugoslavijo, čeprav so morali vedeti, kaj se bo dogajalo. Švedi se čutijo odgovorne in silno obžalujejo, da so vračali begunce v Egipt, kjer so jih potem mučili, nizozemska vlada se je čutila odgovorna za Srebrenico. Torej so kljub vsemu še na svetu ljudje, ki imajo vest, ki se zavedajo posledic svojih dejanj in jih vsaj javno obžalujejo, če jih že ne morejo popraviti.

Pri nas smo pa še zelo, zelo daleč od česa podobnega. Še vedno praznujemo obletnice zločinov kot najvišje vrednote. O tem smo se lahko prepričali ob pravkar minulih praznikih. In kaj smo poslušali te dni ob državnih praznikih. Poslušali smo, kako smo se uprli okupatorju, ga ustrahovali in če ne bi bilo domačih pomagačev … »bi okupatorje najbrž kar hitro premagali« – če verješ, pravijo Štajerci. Slavnostni govorniki so na vseh krajih hvalili herojstva partizanov, vsi so bili enotni, da so takrat postavili temelj samostojni Sloveniji. Ne vem, kaj mi je bilo, kar poslušala sem, namesto da bi ugasnila televizor ali radio in brala kako knjigo. Predvajali so nam filme, ki kažejo, kako trume Nemcev bežijo, čeprav jih napadata samo dva partizana. Na vseh programih je bilo slišati partizanske pesmi – celo isto pesem v različnih priredbah in izvedbah. Imela sem občutek, da smo se vrnili v leta po vojni, ko je bila revolucija sveta beseda, ko smo gradili najbolj demokratičen in sploh najboljši sistem na svetu. Bila sem pretresena ob misli, kako zelo so ljudje miselno pohabljeni, kako se ničesar ne spominjajo, kako jih tudi prizori iz Hude jame ne pripravijo do tega, da bi se vsaj malo zamislili. Višek je bil deveti maj, ko smo »premagali Nemce«. Sveta preproščina! Prav presunilo me je, ko sem gledala, kako so prižigali bakle nad Solkanom, da je žarel napis TITO. Groza me je, če pomislim, da bomo v Ljubljani spet dobili Titovo ulico ali cesto. Potem pa naj še kdo reče, da smo s komunizmom opravili. Tudi na Tržaškem in na Koroškem komunisti dvigajo glave in med njimi je veliko Slovencev. Moja stara mama je rekla (o tem sem zadnjič pisala v Mi med seboj), da bo ves svet komunističen, potem bodo ljudje šele spoznali, kakšno zlo je[Stran 069] to, in se bodo odvrnili od njega. Očitno je imela prav. Čeprav prihajajo zločini na dan, čeprav nastajajo dokumentarni filmi, ki prikazujejo zločine, ki so na meji verjetnega, se nihče ne zgane. Nikomur ne pridejo do živega. In v Sloveniji smo na tem področju vodilni. Še vedno je najpomembnejše, morala bi reči najsvetejše dogajanje med drugo svetovno vojno. To, da imamo končno svojo državo, ni nič. Da smo del Evropske zveze, ni nič. Da imamo skupno valuto z Evropo, ni nič. Skratka, edina stvar, ki je v naši zgodovini vredna omembe, je NOB in nič drugega. Ta reč pa je tako pomembna, da jo moramo vedno znova in ves čas hvaliti in slaviti. In vse zločince, pardon, heroje, prav tako.

Figure 1. Junij 1991 – Brnik Tadej Bratok

Človek se vpraša, kdaj se bo vendar nehalo »malikovati zločin«, kot je zapisal Narte Velikonja. Kdaj bodo končno ljudje dojeli resnico, kdaj se bodo ob dokumentarnih filmih o zločinih zamislili, ne pa, kot sedaj, zamahnili z roko in ponavljali: Vsi so pobijali, samo eni so bili na pravi strani, drugi pa so pomagali okupatorju. Slabo kaže. Kajti to »malikovanje zločina« je »raison d’être« strank kontinuitete. Dokler bo tako, bodo imeli oblast, čeprav so ob osamosvojitvi »sestopili z oblasti«. V zvezi s tem je podal predsednik »Zveze borcev za vrednote NOB« krasno izjavo. Vprašal se je namreč: Kdo je lahko prisilil partijo, da je sestopila z oblasti? Odgovoril je, da ni bilo nikogar, ki bi to lahko storil, to so lahko storili samo borci. Pri tem je seveda pozabil, da je družba, ki jo je vodila partija, bankrotirala in niso imeli druge možnosti. Ker so sami »sestopili z oblasti«, so se lahko potem spet zavihteli nanjo. Res da se več ne imenujejo komunisti, ampak obdržali so vse pridobitve iz tistih časov. Naj zaključim z besedami Svetlane Makarovič, ki jo sicer cenim kot pesnico, čudovite so njene pravljice za otroke, še vedno rada poslušam njene Dajdamske portrete. Morda je prav zato tako dobra pesnica, ker jo ves čas mučijo neke travme iz otroštva in iz kasnejših let. Namreč, kadar »odpre usta« ali napiše članek za časopis ali da kakšen intervju, me kar zmrazi. Sicer sem pa nekoč prebrala, da je velik umetnik ali velik znanstvenik »napol pečen za nasprotno stran«. Po radiu in televiziji lahko kar naprej poslušamo njeno izjavo, da bo potrebna nova revolucija, da bo potrebno ponovno prebirati Marxa. S tem zadnjim se na nek način strinjam z njo. Treba bo prebrati tisti Marxov zapis o manjvrednih narodih – npr. Slovani in seveda tudi Slovenci – in njegova zadnja dela, da nam ne bi prišlo še kdaj na pamet, da bi pomislili na marksistično revolucijo, na oblast proletariata.

[Stran 065]

Rehabilitacija po krivem obsojenega nekdanjega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, kakor odpravo krivičnih sodb imenuje 30. člen slovenske ustave, je trajala dolgih 18 let, kar je tudi za postkomunistično Slovenijo skoraj neverjetno. Postopki so se začeli spomladi 1991 in prav zadnji dan nekdanje Jugoslavije je vojaško tožilstvo iz Beograda sporočilo, kdaj in kam v Slovenijo so odstopili kazenske spise v Rožmanovi zadevi, tako da je njihovo pismo prišlo že v samostojno Slovenijo. Nato je štiri leta trajalo, da je kljub vidnemu odporu in različnim oviram uspelo doseči fizično obnovo kazenskih spisov, čeprav so bili originali samo dobrih sto metrov daleč od sodišča na notranjem ministrstvu. Potem sta izvedenca zgodovinarja dr. Tamara Griesser Pečar in dr. France M. Dolinar pripravila tudi vsak svoje strokovno mnenje o razmerah in dogodkih med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo v Sloveniji, v katere naj bi bil vpleten tudi škof Rožmana. Njuni strokovni poročili sta kasneje dopolnjeni izšli v obširni knjigi »Rožmanov proces«. Medtem je 25. junija 1991 Slovenija postala samostojna in neodvisna država, s čemer je slovensko državno tožilstvo postalo pristojno, da samo zahteva rehabilitacijo obsojencev vojaškega sodišča, kar je bilo prej v pristojnosti Vrhovnega vojaškega tožilstva v Beogradu.

Stvari so počasi le dozorele in tako je Državno tožilstvo RS konec decembra 1995 na Okrožnem sodišču v Ljubljani lahko vložilo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki je bil končan s sodbo Vojaškega sodišča IV. armade od avgusta 1946. Nato se je začela postkomunistična kalvarija. V osmih letih in pol je okrožno sodišče trikrat zavrnilo zahtevo za obnovo, češ da predloženi novi dokazi in nova dejstva ne morejo spremeniti dejanskega stanja, ki je podlaga pravnomočni sodbi. Na pritožbo tožilstva je Višje sodišče dvakrat razveljavilo sklep nižjega sodišča, tretjo pritožbo zagovornice in državne tožilke pa je 29. 4. 2004 zavrnilo.

Glavni razlog tožilstva za obnovo postopka je bil že splošno znano in nesporno dejstvo, da je med drugo svetovno vojno v okviru razglašenega boja proti okupatorju tekla razredna boljševiška revolucija z hudim nasiljem nad domačimi prebivalci, izpodbijana sodba pa je bila zgrajena na ugotovitvi, da je med vojno tekel samo »veličasten boj proti okupatorju«. Obe sodišči in njuni sodniki tega nasprotja niso spoznali ali ga niso hoteli videti in so ostali pri pojmovanju nekdanjih komunističnih propagandistov in političnih komisarjev ter niso dovolili, da bi sramotno sodbo preizkusilo demokratično in zakonito sodišče. Zahteva za obnovo kazenskega postopka in sprememba z nekdanjo sodbo ugotovljenega dejanskega stanja je bila s tem pravnomočno zavrnjena.

Že med postopkom za dovolitev obnove je postalo jasno, da od nižjih sodnikov še ni mogoče pričakovati neideološke strokovne odločitve v politično in ideološko za postkomuniste tako pomembni zadevi, kot je obsodba škofa Rožmana. Zato sem 6. novembra 1998 kot generalni državni tožilec zoper obsodbo škofa Rožmana in drugih slovenskih soobsojencev vložil še zahtevo za varstvo zakonitosti. To je izredno pravno sredstvo, s katerim predlagatelj pri Vrhovnem sodišču RS izpodbija zakonitost pravnomočne sodbe tako procesno, t. j. postopkovno kot materialno, t. j. vsebinsko. Zahteva pa ni prišla do vrhovnega sodišča, ker jo je moja naslednica Zdenka Cerar umaknila takoj po nastopu funkcije generalne državne tožilke marca 1999, češ da zahteva ni v javnem interesu, kar je tipičen politično ideološki razlog. Tako se je potrdilo, da pri postkomunistih tudi obnova postopka ne bo uspela.

Za škofa Rožmana ni bilo mogoče najti nobenega še živega bližnjega sorodnika, ki bi smel po spremenjenem zakonu o kazenskem postopku sam mimo državnega tožilstva vložiti novo zahtevo za varstvo zakonitosti. Medtem je levica na volitvah izgubila oblast, spremenila se je vlada in večina v državnem zboru. Razen škofa Rožmana je bilo po vojni krivično obsojenih še mnogo duhovnikov, redovnikov in redovnic, ki nimajo potomcev in ni nikogar več, ki bi lahko zanje vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Na to težavo, ki obsojenim duhovnikom in redovnikom povzroča novo krivico, sem opozoril ministra za pravosodje in predlagal spremembo zakona. To se je zgodilo in 1. 11. 2005 je začel veljati nov predpis, da za krivično obsojene duhovnike in redovnike sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti tudi predstojnik verske skupnosti.

Na tej zakonski podlagi je ljubljanski nadškof Alojz Uran dne 31. 12. 2005 vložil novo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je vsebovala tudi zahtevo, naj se iz postopka izločijo vsi[Stran 066] vrhovni sodniki, ki so ali so kdaj bili člani katere od komunističnih partij ali njihovih pravnih naslednic. To zahtevo je predsednik vrhovnega sodišča zavrnil. Državna tožilka je v svojem odgovoru predlagala, naj sodišče zahtevi deloma ugodi in škofa Rožmana oprosti obtožbe za vojne zločine, ker zanjo ni nobenih dokazov. Vztrajala pa je pri obsodbi za sodelovanje z okupatorjem. Zagovornica škofa Rožmana je odgovor tožilstva zavrnila s svojo izjavo in sodišče opozorila na protipravna stališča državne tožilke, ki je uporabila celo hujša ideološka merila kot nekdanje vojaško sodišče.

Figure 1. Junij 1991 – Medvedjek

Vrhovno sodišče je s svojo sodbo z dne 1. 10. 2007 zahtevi nadškofa Alojza Urana v celoti ugodilo in sodbo glede škofa Rožmana in ministra Kreka razveljavilo ter vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje. Sodbo je razveljavilo zaradi nezakonitega sodnega postopka, ker obdolženca nista bila zaslišana, na obravnavo nista bila povabljena in na njej ne prisotna, ker jima ni bila vročena obtožnica in sta jima bila prepozno postavljena zagovornika po uradni dolžnosti, kar vse jima je onemogočilo zagovor in obrambo, sodbo proti škofu Rožmanu pa je razveljavilo tudi zato, ker mu je sodilo vojaško sodišče, ki za sojenje njemu ni bilo pristojno.

Že po razveljavitvi nekdanje sodbe je bilo jasno, da zaradi smrti obeh obdolžencev novo sojenje ni več mogoče. Zato je Rožmanova zagovornica že 25. 10. 2007 okrožnemu sodišču predlagala, naj kazenski postopek, če državni tožilec obtožbe ne bo sam umaknil, ustavi, ker ni bistvenih procesnih predpostavk za novo sojenje. Na ta predlog je državna tožilka sodišču odgovorila šele februarja 2009, ko je že veljal nov zakon, da ponovljen postopek zastara v dveh letih, kar bi se za Rožmanov postopek zgodilo 1. 10. 2009. Tožilka je soglašala s stališčem zagovornice, da ni zakonskih pogojev za nov postopek, drugače pa v skladu z izjavo vrhovne tožilke v odgovoru na nadškofovo zahtevo umaknila obtožbo za vojne zločine, v ostalem pa vztrajala pri obtožbi.

Okrožno sodišče bi žogico še lahko vrnilo tožilstvu, ker nekatere stvari v njihovi izjavi niso bile jasne. Ni znano, ali je sodišče to možnost opazilo ali ne, vsekakor se je realno in pravilno odločilo za tisto, čemur se 1. oktobra letos nikakor ne bi moglo izogniti. Sprejelo je[Stran 067] sklep, da se kazenski postopek ustavi zaradi delnega umika obtožbe in zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk.

Delo in postopke sodišč za obnovo postopka zoper škofa Rožmana in ravnanje državne tožilke s prvo zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče oceniti samo kot čisto ideološko manipulacijo in pravno sramoto. Postopki in odločitve o drugi zahtevi za varstvo zakonitosti pa so bili razen že omenjenih ideoloških usedlin v odgovoru državne tožilke in nepotrebnega zavlačevanja povsem korektne, ustrezne in zakonite. Po dolgoletnih ideoloških manipulacijah prav nepričakovan strokovni razplet in dosledno pravni konec političnega boljševiškega procesa. Nepozabna in svetla zmaga pravne države in človekovih pravic po 63 letih teme in sramote.

Seveda so tudi ob takšnem koncu Rožmanovega in Krekovega procesa mogoči ugovori in pomisleki. Eden takšnih največkrat slišanih ugovorov je, da je sodna oblast z ustavitvijo postopka onemogočila, da bi se v novem postopku dokazala nedolžnost obsojenih Rožmana in Kreka. Za povprečnega opazovalca je vse ostalo tako, kot je bilo in nikomur ni bilo treba preklicati nobene laži. Namesto jasnosti smo dobili še nekaj dodatne megle, zlasti ko ideološki in politični dediči nekdanjih sodnikov kričijo, da je sodba »samo formalno« razveljavljena, še vedno pa velja vsebinska sodba, sodba »Božjega sodišča«, kot se jim sedaj prikazujejo partija in njeni morilci.

K takšnim pomislekom je treba povedati, da kazensko sodišče sme po zakonu odločati samo o tem, ali so tožilčeva obtožbe utemeljene in dokazane ali ne. Če so dokazane, obdolženca obsodi, če niso dokazane, obdolženca oprosti. Nikoli pa obdolženca ne razglasi izrecno za nedolžnega, ne izreče, da je nedolžen. Tudi ko sodišče obdolženca oprosti, ga ne proglasi za nedolžnega, ampak le javno ugotovi, da ni dokazov za njegovo krivdo ali da očitana dejanja po zakonu niso kazniva dejanja. Spričo zastaranja, ki bo nastopilo 1. oktobra letos, pa do oprostilne ali obsodilne sodbe časovno nikakor ne bi bilo več mogoče priti.

Tudi ni res, da nikomur ni bilo treba nič preklicati in nobene laži zanikati. Samo Vrhovno sodišče RS v senatu petih vrhovnih sodnikov je moralo preklicati vse postopke in vse obsodbe, kar obsega tudi vse laži, ki so bile izrečene proti škofu Rožmanu in ministru Kreku. Vrhovna in okrožna državna tožilka sta morali preklicati in umakniti glavni in najtežji del sodbe in obtožbe proti Rožmanu in Kreku, da sta zagrešila množico najhujših vojnih zločinov. In končno je okrožna sodnica morala preklicati in ustaviti kazenski postopek.

V resnici nič več ni tako, kot je bilo in nobene megle ni več. Nekdanji ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman in minister jugoslovanske begunske vlade dr. Miha Krek sta nedolžna in bosta ostala nedolžna, kot da zoper njiju nikoli ni bila vložena nobena obtožnica in kot da nikoli nista bila obsojena. O tem, kako se slovenski nasledniki komunistov tolažijo z novimi konstrukti in še naprej lažejo, pa kdaj kasneje. Saj vemo, da je laž nesmrtna duša komunizma!

Judovski pisatelj Amos Oz je nekoč dejal:

»Samo ena stvar je hujša od nasilja: kapitulacija pred nasiljem.«

(Die Furche, 25. okt. 1992)

Slovenci smo kot narod in kot ljudje že od leta 1941 v globokem sporu med seboj. Ni potrebno razlagati zakaj. Dobro vemo, kdo je zasejal sovraštvo med nami, kdo nam je prizadejal toliko bolečine in žrtev; vemo tudi, kdo nam je uničil toliko materialne in duhovne kulture. Z navideznim uporom proti okupatorju in s pravo, uničevalsko izvedeno boljševiško revolucijo, o kateri pričajo na eni strani pompozni spomeniki in številni dokumenti, na drugi pa jo dokazujejo stotine znanih in neznanih grobišč s tisoči nedolžnih žrtev vseh vrst, ki vpijejo v nebo in zahtevajo pravico zase in za trpeče svojce. Revolucijo so v času vojne zaznamovali številni zločini in zla dejanja, že v miru po vojni pa je svojo uničujočo vlogo dopolnila še z zločinom, ki ima razsežnosti genocida. S premišljenim in nečloveško kruto izvedenim množičnim pomorom nasprotnikov komunizma, tako domobrancev kot civilistov, je partijska vojska ustvarila naš slovenski holokavst, katerega zastrašujoči simbol je in bo ostal Rog.

Kočevski Rog z vsemi morišči in grobišči v breznih ter grobišča v rudniških jaških in tankovskih rovih in druga po vsej Sloveniji nas ločujejo in delijo že več kot šest desetletij na nasprotnike in pristaše revolucije. Na eni strani so žrtve in poraženci – slovenska protikomunistična vojska s pobitimi civilisti, ki so se uprli komunizmu, in mi, njihovi dediči, na drugi pa zmagovalci – partizanska komunistična vojska s svojimi nasledniki. Odnos do partizanstva in revolucije ter posledično do Roga je merilo in kazalo moralne drže ene in druge strani. Če nas je revolucija razdelila, bi pričakovali, da bi ljudje pred Rogom sklonili glave, se zbrano zamislili in spet stopili skupaj. A se to ne zgodi. Mnogim od nas tudi ta strahota ni odprla oči. Gredo mimo in očitno tega ne razumejo. Če bi rekli, da nočejo, bi se morda motili. Upoštevati moramo naravno danost – pravzaprav pomanjkljivost človeškega razuma, ki jo je videl že Prešeren in je v pesmi vzkliknil: » … kako strašna slepota je človeka!« To je večno veljavna misel in k njej ni kaj dodati. Nič nam ne pomaga izkušnja, ki to kar naprej potrjuje. Ostajamo slepci.

Za revolucionarje in zmagovalce v državljanski vojni so protirevolucionarji nazadnjaki, reakcija, izdajalci, so nič, so neljudje, ki niso vredni ne groba in ne imena. V skladu s tem so bili obravnavani in pobiti na grozovite načine. Poražena stran je bila v celoti iztrebljena, mrtva in nepokopana, žrtev nerazumnega sovraštva in podlih računov, odstranjena ovira na poti k oblasti. Sami revolucionarji pa so se proglasili za napredne, za tiste, ki jim pripada vse. Vse, kar so naredili, je bilo dobro in samoumevno, v skladu s potrebami, upravičeno in moralno. Zločinov tako rekoč ni bilo, kvečjemu kaka pomota … Dodatno je bilo narejeno vse, da se kakršnimkoli naslednikom žrtev in protirevolucionarnih sil, ki so ostali, onemogoči vsakršno možnost takšnega ali drugačnega delovanja v smeri pravičnosti in svobode. Tudi ti so ostali med nazadnjaki in sovražniki socializma in si niso zaslužili pravic ali demokratičnih svoboščin, za katere so se potegovali sami in prej njihovi protikomunistični predniki. Kot krvni potomci ali duhovni nasledniki le-teh so bili izločeni in odrezani od oblasti in doseganja višjih položajev celo v kulturi in gospodarstvu. Še danes, dve desetletji po zrušitvi komunizma, jim komunistična levica ne priznava kvalitet in enakopravnosti, očita jim nesposobnost in zaostalost, nestrokovnost in primitivizem.

Po dolgem času, po kolapsu komunizma, je bila vzpostavljena demokracija tudi v Sloveniji in dobili smo svojo državo. Seveda pa demokracija in prava demokratična država, če hoče v svetu tekmovati in biti normalna, potrebuje za svoj obstoj več kot samo formalne mehanizme demokracije. Potrebuje tudi nekaj vsebine. V to vsebino pa gotovo sodijo vrednote in njihovo spoštovanje, kot so: pravičnost, ki popravi in odpravlja krivice; poštenost, ki podpira zvestobo in onemogoča laži ter prevare; solidarnost, ki prispeva k dobrobiti vseh in socialnemu miru; prizadevanje za splošno dobro, kar krepi sodelovanje, red ter predvsem enotnost in razumevanje med ljudmi. Vrednote so kot vezi v družbenem tkivu in so pogoj, da se družba dobro razvija, da ljudje živijo v miru in so ustvarjalni. Če tega ni, so ljudje nesrečni in ni napredka. Tako lahko že z najbolj preprosto pametjo vidimo, kako škodljiva je vsaka nesloga v skupnosti ali v narodu in državi. Od tod tudi toliko govora o potrebi po ureditvi razmer, po miru, po spravi med nami Slovenci, ki smo še vedno[Stran 061] razbiti in nepomirjeni med seboj. Državljanske vojne še nismo končali, nismo še zaprli odprtih ran, ki nam jih je zadala revolucija. To je dobro vidno iz našega vsakodnevnega kulturnega in političnega življenja. Posebno v zadnjih nekaj mesecih, ko so se stare postkomunistične sile spet prikopale do oblasti. Ne morejo iz kolesnic starih šablon obnašanja. Nikjer ni znakov za kako pomirljivo politiko, ideološke strasti burkajo duhovno ozračje; povsod in za vse, kar je kje narobe, je kriva opozicija – pravzaprav Janez Janša. Ne drsimo le v gospodarsko recesijo, ampak še bolj v politično regresijo. Afere cvetijo in zamere se množijo. Razmere postajajo skoraj nevzdržne za tiste, ki niso na pravi strani. Volitve so prinesle rezultat, ki ni naklonjen demokraciji, kvečjemu narekuje potrebo po razmisleku in novih prijemih. Opozicija se bo morala pripraviti na nove izzive, volivci pa vzeti posledice za drago šolo in zelo resno pretehtati stvari.

Figure 1. Delo Mirko Kambič

Našemu razmišljanju smo dali naslov Sprava, a govoriti o spravi v takih razmerah, kot smo jih nekoliko opisali, je precej kočljivo, morda skoraj neresno. Vendar se zdi, da je potrebno spravo vseeno imeti pred očmi. Biti mora naša želja in naš cilj – ne zato, ker bi tako želeli iz zagate, ampak zato, ker je sprava rešitev za slovenski narod. Čeprav trenutno še nikjer ne kaže, da bi se lahko pojavila kaka možnost za resnejši pogovor o spravi, ne smemo izgubiti iz vida nujnih razlogov zanjo, saj vsi dobro vemo, kam vodita sprtost in nesloga. Izkušnje iz vsakdanjega življenja nas o tem učijo. »Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima,« je že zdavnaj ugotovila zdrava pamet in misel lepo strnila v pregovor. Slovenci imamo s tem grenke izkušnje, ki bi jih morali končno upoštevati. Naš veliki pesnik nas opominja, ko poje:

»Viharjev jeznih mrzle domačije,

bile pokraj’ne naše so, kar, Samo,

tvoj duh je zginil, kar nad tvojo jamo,

pozabljeno od vnukov, veter brije.

Obložile očetov razprtije

s Pipinovim so jarmom sužno ramo … «

Že lastne zgodovinske izkušnje, ki so žalostne in poučne, bi nam morale biti dovolj in nas kaj naučiti, da ne gledamo drugih zgledov v[Stran 062] zgodovini. Mnogo večji narodi, kot je naš, so izginili, ker so se vdajali medsebojnim razprtijam. Moramo se torej zavedati, kam nas peljejo spori, neenotnost in sovraštvo med nami. Kakšno škodo torej trpi naš narod ob tej duhovni razdeljenosti že več kot šestdeset let in kakšno škodo nam to prinaša sleherni dan in kakšno škodo nam bo to prineslo v neznani prihodnosti! Slovenci torej ne samo iz moralnih, ampak tudi iz čisto praktičnih razlogov potrebujemo spravo. A kako priti do nje in kakšno spravo potrebujemo? Že naš Prešeren, ki ga častimo kot pesnika in genija in nanj nekaj damo, je v svoji Zdravici skoraj preroško zaklical: »Edinost, sreča, sprava k nam naj nazaj se vrnejo!«

Njegov čas pa še daleč ni bil tako neurejen in notranje sprt, kot je naš. Takrat je šlo le bolj za ugotavljanje nekih posledic in stanja pa za skupno željo po združitvi in razumevanju med seboj, za končanje raznih spletk in prepirov, ki so bili manj usodni od današnjih; šlo je za željo po razumevanju in sodelovanju med rojaki in vzpodbujanje zavesti, da bi morali Slovenci držati skupaj. Mi pa smo danes že združeni v skupni državi, vendar je med nami z revolucijo po letu 1941 nastal razdor, ki se zdi nepopravljiv, saj ni nastal zaradi kakega enostavnega prepira, ampak zaradi ustvarjenega sovraštva, neznanskega števila kruto pobitih nedolžnih ljudi, nenaravnega odnosa do žrtev, zaradi uničenih domov ter nazadnje še več desetletnega terorja nad ljudmi. Zadela nas je ne le izguba svobode, ampak tudi izguba skoraj vseh vrednot. Celo lastne države ne znamo več ceniti in se je veseliti – sebično hlastamo le za materialnimi dobrinami in se požvižgamo na vse drugo.

Imamo torej svojo državo, ki je tudi naša domovina. Namesto, da bi bili v njej srečni in zadovoljni, smo žalostni, ko jo gledamo tako razdvojeno. Radi bi živeli v miru in razumevanju s sodržavljani, v skupnem prizadevanju za napredek in ponosni na to, kar imamo. Boli nas, ko gledamo te razprtije, sovražnosti in manipulacije. Postkomunistična stran se vede arogantno do opozicije in oblastno do državljanov. V rokah ima vse medije kakor tudi večino nacionalnega premoženja in tako tudi obvladuje javno mnenje. Ošabno zavrača vse argumente v zvezi z nerazčiščeno preteklostjo in ni pripravljena na resen dialog v zvezi s tem. Borčevska organizacija in borčevstvo je podpora starim oblikam vladanja in strukturam nekdanjega tiranskega režima. Kljub izgubljanju argumentov vztrajajo borci pri ohranjanju partizanskega mita in se prilagajajo novim situacijam za vsako ceno. V nobenem primeru pa ne pristajajo na pravi dialog z argumenti. Gonijo svoje o veličastnem in junaškem boju za svobodo ter o zločinskih izdajalcih, ki so sodelovali z okupatorjem in zato z njimi ni sprave. Nič jih ni sram in nič se ne kesajo. Trmasto trdijo, da so osvobodili deželo in pozabljajo, da bi okupator odšel istega dne, kot je odšel, tudi brez njih in da je s to njihovo »osvoboditvijo« prišla le diktatura, ki so jo pomagali vzdrževati.

Torej kako doseči spravo v takih okoliščinah, ko na revolucionarni strani ni nobene pripravljenosti za to? Mi pri NSZ, ki smo še zadnji predstavniki domobranske strani in žive priče nekdanjega dogajanja, ne moremo danes v svobodi in demokraciji, potem ko so nam naredili to, kar so naredili, zatajiti svojega protirevolucionarnega gibanja in svojih nedolžnih in mrtvih bratov in sester pa reči: prav imate, bili smo izdajalci, vaša zgodovina je prava, vi govorite resnico. Ne moremo se odreči resnici in na ljubo miru skloniti glave ter se prikloniti laži, saj končno nam je naše stališče in prepričanje potrdila tudi zgodovina, ki je poslala komunizem na svoje »smetišče«. Resnica je vendar resnica. Je tudi samo ena. Nekoč bo dokazana tudi tistim, ki je danes nočejo ali ne znajo videti. Mi se resnice ne bojimo in kakršnakoli bi bila, smo nanjo pripravljeni pristati in jo sprejeti.

Nova Slovenska zaveza ima težko in odgovorno, a nad vse častno in vredno nalogo. Boriti se mora za resnico. Ta jo zavezuje sama na sebi, ker smo ljudje, ki še verjamemo v resnico in to v eno samo. V njej vidimo odrešitev in moč neke kulture, ki je od zmeraj in drži svet, da funkcionira. Laž in prevara svet le uničujeta in ga vodita v pogubo. Njuna korist je kratkotrajna in zavajajoča.

Naša druga pomembna zaveza je zaveza našim mrtvim bratom, ki so ostali brez časti, brez imena in nepokopani – žrtve primitivnega sovraštva in divjaške maščevalnosti. Bili so pošteni ljudje s častjo in dostojanstvom: imeli so očete in matere, brate in sestre, družine, sorodnike in prijatelje, ki so jih imeli radi.

Pa še nečemu je zavezana NSZ. Zavezana je civilizaciji, iz katere je komunistični novi red izstopil in jo rušil. NSZ se trudi, da bi se svet zavedel vrednosti civilizacije, iz katere je izšel in jo ohranil še za nove rodove.

Ko NSZ brani resnico, misli na vse pobite Slovence, predvsem pa na očrnjene slovenske domobrance in druge žrtve revolucije, ki jih[Stran 063] praktično nima kdo braniti in jih ne brani, hkrati s tem pa brani našo večtisočletno grško-judovsko-krščansko in evropsko civilizacijo, ki sta ji resnica in pravičnost osnovni vrednoti. Mi iz NSZ in naši somišljeniki ne želimo biti kakorkoli maščevalni, kot nam očitajo. Noben »revanšizem« nas ne žene in nikogar ne želimo žaliti ali prizadeti.V duhu naše človeške izkušnje je spoznanje, ki nam to brani. Izmerili smo globine in dalje, ki so nam pokazale, kako majhen in krhek je človek in tragičen v svojem bistvu spričo sil, ki ga določajo in vodijo njegovo ravnanje, še posebej, če ostane sam in negotov brez trdnih moralnih načel. To, kar nas sili v razpravljanje in dialog z nasprotniki, je vera v resnico in čut za pravičnost, je bolečina in žalost, ki ju povzročata krivica in moralna nerazrešenost vprašanja.

Že mnogokrat smo povedali jasno, kdo in kaj smo in za kakšne cilje se borimo. Mi nismo imeli in nimamo, kaj skrivati. Povedali smo tudi, koliko nam je za spravo slovenskega naroda in pod kakšnimi pogoji smo pripravljeni podpisati pogodbo o spravi. Osnovni princip našega delovanja je in bo načelo resnice in pravičnosti. Za resnico se ne da barantati. Svoj poraz smo sprejeli kot izkušnjo. Pregledali smo vzroke in posledice od temeljev in prav ta življenjska izkušnja nas sili in nam daje pravico govoriti. Ko govorimo, izpolnjujemo svojo dolžnost. Moramo govoriti in povedati vse, kar vemo, na koncu pa se odločiti za spravo.

Figure 2. Mir Tamino Petelinšek

Pomori neoboroženih in nedolžnih ljudi že med okupacijo v Sloveniji so zločin. Kakšen zločin je šele pomor tisočev neoboroženih vojakov – ujetnikov in civilistov, mož in žena, v miru po vojni in na način, ki presega domišljijo in pamet. Seveda je to presežen zločin, je genocid in slovenski holokavst. Kako je mogoče to obravnavati kot napako? Kako je bilo mogoče ob takem zločinu molčati in ga skrivati? Kakšne kreature so bili ljudje, ki so stali za tem zločinom? Verjamemo, da vsi partizani niso morili in da so bili nekateri v to prisiljeni, mnogi pa so celo verjeli, da se borijo za svobodo. Kakšno svobodo so nam priborili in za koga, pa je danes jasno. Tisti z dobrimi nameni so bili žrtve prevare, tudi tragične žrtve, če kasneje niso prejeli ali sprejeli plačila. Kot žrtve pa bi bilo prav, da bi se odločneje distancirali od ljudi, ki so morili in so jih izigrali. Morali bi se odločneje postaviti proti napuhu in lažem, prekiniti bi morali zaroto molka in spregovoriti – povedati,[Stran 064] kaj vedo in kaj so videli. To bi bilo prvič pošteno in drugič – veliko bi pomagalo, če bi kdo ljudem povedal, kje so grobovi in kdo je v njih. Zarota molka bi bila s tem prekinjena in izkazan dober namen za odkrivanje resnice. Odkrit bi bil prvi del boleče resnice in tudi to bi zmanjšalo napetost in bolečino. Tako bi ljudje postopoma prišli do odgovorov, ki jih čakajo, dobili bi upanje, da se bo razkrilo tisto, kar jih muči in je pomembno za sedanjost in prihodnost. Kdor ima čisto vest, nima kaj skrivati pred nami in pred zgodovino. Pa tudi tisti, ki so v vojnem času zagrešili zločine, naj bi kaj povedali. Marsikaj se le da razumeti, če pride do obžalovanja in se upošteva čas. Človek je vedno lahko žrtev zla, tudi če ga povzroči sam. Nazadnje, kdo razume vse, zakaj je tako in zakaj je tak ta svet. Prav zaradi tega končno sodbo pogosto prepuščamo Bogu. Vendar povedati in pokazati je treba vse. Ko bo vse povedano, bo lahko ocenjevati in določevati. Vsak bo odgovoren za svoja dela – pred seboj in pred Bogom, pred narodom in zgodovino. V spoštovanju se bomo vsi zamislili in priklonili in ponižno sprejeli bridki nauk za prihodnost. Med nami bo zavladal mir in življenje v naši domovini se bo vrnilo v splošno človeško normalnost. Tako spravljeni bi živeli v svoji uspešni državi, na katero bi bili ponosni, ko bi tekmovala v razvoju z razvitimi. Na vseh področjih človeške dejavnosti bi se kazal in blestel duh slovenske sposobnosti in ustvarjalnosti. Po vsem svetu raztresenim otrokom matere domovine bi bila omogočena vrnitev domov, kjer bi si našli pravi dom in zatočišče.

Še naprej bi lahko tako sanjali, vendar moramo biti realisti in stati na tleh, se sprijazniti s stanjem, kakršno je. Slovenci smo, kar se tiče značaja, nekoliko čuden narod. Imamo nekatere svojske značajske poteze, ki nas določajo. Poznal jih je že Prešeren, še bolj pa Cankar, ki se je pritoževal nad njimi in jih bičal. Domnevamo, da nas je take naredila zgodovina in geografija. Če nas je zadnja obdarovala z nekaterimi prirodnimi lepotami in nas zaradi svoje razčlenjenosti naredila izrazite individualiste, nam zgodovina ni bila vedno naklonjena. Delila nas je in nam spodkopavala temelje. Najbolj pa je bil z delitvami naš obstoj prizadet in ogrožen prav v 20. stoletju, ko smo se šli igro NOV in revolucije. Obojega smo se lotili zahrbtno in nepremišljeno in ta igra še ni končana.

Zgodovina pa nam je svoje dobre sadove naklonila menda prvič z letom 1990. Takrat se nam je nasmehnila sreča in dobro smo se izkazali tudi sami. Uspelo se nam je pod silo razmer poenotiti za kratek čas in za veliko odločitev. Kaj bi dali, da se bi takšna enotnost ohranila za naprej in za vedno, a žal ni šlo. Spet smo zapadli v stare prepire in ideološke boje. Ti trajajo dalje in videti so spet čedalje bolj zagrizeni in nevarni. Spravo je odnesla želja po oblasti in odpihnil strah pred resnico.

Za spravo je vsekakor potreben pogum in občutek odgovornosti ter morda nekaj skromnosti in širine duha, ki zmore samokritiko, priznanje, kesanje in odpuščanje. Radi bi pa opozorili še na eno dejstvo, ki ni nepomembno. Poraženec spravo lahko sprejme ali zavrne, zmagovalec pa bi jo moral predlagati, če doume njen pomen; on je v moči, da jo spodbudi in vodi. Le zmagovalec, če si je zares svest zmage, je lahko velikodušen in odkrit, pogumen in odpustljiv. Komunistom te zavesti gotovo manjka, saj so doživeli totalen poraz in jih je zgodovina obsodila. Kako pa je z njihovimi nasledniki, ki so se skrili za razne demokrate, in z borci, ki pa še kar in poudarjeno nosijo svoje prapore s peterokrako? Videti je, kot da gre enim za zagotovitev lastnih koristi in prihodnosti, drugim pa bolj za zadržanje preteklosti in privilegijev.

Mislimo, da smo s tem nekoliko razložili naše poglede na spravo. Povedali smo, da smo nanjo vedno pripravljeni in si je tudi želimo. Vsekakor je treba zapreti poglavje o revoluciji pri nas in narediti bilanco zadnjih šestdeset let prejšnjega stoletja in teh nekaj let sedanjega. Obračun sicer ne bo lahek, a prispeval bo k pomiritvi. Če te bilance ne bomo naredili zdaj, jo bo nekdo drug kasneje. Kakorkoli že in kadarkoli odpisati bo treba mnogo stvari. Izguba bo velika, vendar manjša zdaj kot pa pozneje. Zaman je prikrivanje resnice, v vsakem primeru ob nepravi, potvorjeni bilanci sledijo še hujše posledice. Kolikor kasneje je račun izstavljen, večji je.

Po tem nekoliko knjigovodskem pogledu na zgodovino, se vrnimo k preprostemu razmišljanju o pomiritvi in spravi. Stališče Nove Slovenske zaveze, ki menda lahko zastopa in mora zastopati nasprotnike revolucije, je preprosto in jasno: prepoznati in priznati je treba vso resnico dogajanja v že zgoraj navedenem obdobju in obe strani se morata k temu zavezati. A priori se morata obe strani zavezati, da bosta upoštevali le verodostojna dejstva, dokumente in pričevanja. Sine ira et studio. Svoje smo povedali. O spravi nismo le govorili, tudi ponudili smo jo, ker se zavedamo potrebe po njej. Resnice se ne bojimo, nasprotno, delamo in naredili bomo vse, da do nje tudi pride.

[Stran 054]

Zgradili so nam nenormalen svet, tako čuti moja generacija, rojena mnogo let po vojni. Tako spretno so ga vgrajevali v našo vzgojo, da danes ne opazimo, da stvari niso take, kot bi morale biti. Resnico so zamenjali za laž, umoru so dali legitimnost in nam vzeli mero, da ne bi znali presojati, kaj je prav in kaj ne.

V čem mislimo, da se kaže nenormalnost? Vsepovsod okrog nas jo opazimo, vemo, da nekaj ni prav, čutimo, da stvari niso postavljene na pravi temelj. Spomnili vas bomo samo na nekaj vsakdanjih primerov, ki nam pripovedujejo, da je normalen svet namenoma zabrisan in vzpostavljen svet, ki mu v tem sestavku pravimo kar nenormalen, ker drugi izrazi ne označujejo tega, v kar so spremenili predvojno civilizacijo. Primeri so tako preprosti in vsakdanji, da bi jih vsakdo lahko opazil in se jim čudil.

Začelo se je s tem, da so nam vzeli najosnovnejši inštrument, s katerim bi stvari lahko postavili v pravi okvir, zamolčali so nam namreč prave informacije. Vzeli so nam vedenje o tem, kaj se je zgodilo. Zamolčali so resnico. Naš svet so zgradili, to je potrebno še enkrat poudariti, na laži, krvi in na umoru. V naše kraje so pripeljali tujo ideologijo in jo s silo vsiljevali našim ljudem. Nikoli ne bomo dovolj poudarjali, da so to bili naši kraji in naši ljudje.

Kaj naj se zgodi z nami, ko to izvemo? Kaj??? Kaj naj se zgodi z nami, ko začutimo, da obstaja nekaj nepojasnjenega, kar nas oblikuje, pa ne vemo točno, kaj to je. Ali se zavedamo, da nekaj, kar je nad nami in ni razrešeno, na nepojasnjen način usmerja naše življenje? Pa naj nam kdo razloži, kaj je ta moč, kaj je ta stvar, ki lebdi nad našim narodom?

Poškodovali so nas tako globoko, da danes niti ne želimo poiskati resnice, ampak se zadovoljimo s tem, kar nam dan za dnem pripovedujejo. Ne potrudimo se, da bi poskusili kakšno stvar tudi sami raziskati in razumeti. Če bi bil svet normalen – in mi trdimo da ni – bi danes že povedali resnico; povedali bi, kaj in zakaj se je zgodilo, ali pa bi mi zahtevali jasno in glasno, da nam povedo. Zahtevali bi, da nam povedo tisti, ki so za to poklicani, in tisti, ki so živeli čas, ki nas zaznamuje še zdaj. Kdo je, ki resnično zahteva kaj takega? Mnogi dobri in pošteni ljudje nočejo ničesar niti slišati, kot bi v sebi ne imeli več želje spoznati, kaj je res in kaj je laž. Kako pa naj si to razložimo?

Mi pa vseeno čutimo, da njihova hiša ni trdna, da poka po temeljih. Bojimo pa se, da so nas tako poškodovali, da ne vemo, če bomo znali nekoč, ko se bo mit popolnoma sesul, na novo graditi normalen svet. Bojimo se, da bomo potonili skupaj z mitom, ki so ga ustvarili in se, to vendarle čutimo, maje pod našimi in njihovimi nogami in ga z obupnim naporom, tudi to čutimo, poskušajo postaviti nazaj na njegove lažne temelje. Njihov svet, ki so ga vsilili tudi nam, je grajen na mogočnih, a krvavih zidakih, in naj ga še tako dograjujejo in popravljajo, čutimo, da se pogreza.

Pred nedavnim smo v Zavezi pisali o tem, kako so mit, ki je pripeljal do današnjega sveta, vgrajevali v šolo, in kako to še vedno počnejo, zato o tem na tem mestu ne bomo razpravljali.

Povem naj le nekaj, kar sem pred kratkim doživela in mi je zopet dalo misliti, da živim v nenavadnem svetu. Čeprav sem obiskovala gimnazijo v Škofji Loki, kjer je bila na sporedu tudi sociologija, ki sem se je po takratnih merilih naučila za odlično oceno, nisem niti z enim samim stavkom slišala o sociologu in filozofu, rojaku Alešu Ušeničniku, ki je bil doma iz Poljanske doline. Kakor se lahko spomnim, je bilo njegovo ime enkrat omenjeno na fakulteti v povezavi z Antonom Mahničem, in to tako, da se spomnim samo, da sta bila oba skrajno klerikalna. Razumeti morate, da sem upravičeno razočarana, da sedaj odkrivam Ušeničnika, kot bi odkrivala nekaj povsem tujega in neznanega.

Mimogrede, to, kar sem v šoli izvedela o domobrancih, res ni bilo prav veliko, vsekakor pa sem iz srednje šole odšla s popolnim prepričanjem, da so bili izdajalci. Nikoli pa nisem imela toliko znanja, da bi se lahko vprašala, kam so odšli oziroma kje so zdaj. Če pa bi se morala spomniti, kaj se mi je najbolj usedlo v spomin, bi vsekakor bila besedna zveza »barabe, ta bele«. Takrat žal, resnice še nisem odkrila.

Ali je torej normalen svet, ko mi niti eden od dobrih ljudi v moji bližini ni želel, znal ali mogel resnično povedati, kdo so bili domobranci in kaj se je z njimi zgodilo? Nad tem sem seveda razočarana, ker še ne poznam pravega vzroka za tako početje, a sem tudi presenečena in hvaležna, da so ti isti ljudje naredili nekaj izjemno velikega. Ostali so namreč tako zvesti, da so nam ohranili vero. Če bi[Stran 055] nam vzeli še to, bi načrt prevzgoje popolnoma uspel.

Figure 1. Slovenija Mirko Kambič

Ste se kdaj vprašali, kaj doživlja moja generacija, ko spoznava, kaj vse so ji vzeli, kaj vse zamolčali? Enkrat se pač zgodi, ne vemo točno zakaj in kako, da spoznamo, da stvari niso na svojem mestu, tako kot bi morale biti, in da tam niso zato, ker jih je nekdo namenoma spremenil. Veste, koliko truda je potrebno, da sami postavimo stvari na njihovo mesto, da sestavimo najprej svoj svet in ga potem gradimo še navzven? Upravičeno lahko pričakujemo, da mnogi tega ne bodo zmogli in se bodo oklepali že postavljenega, globoko zasidranega mita, kajti nekatere stvari je potrebno zagledati, šele potem pa se jih da razumeti, za kar pa je potrebno mnogo truda in energije. V nenormalnem svetu pa nam je vzeta tudi možnost, da nekaj preprosto zagledamo in se ne bojimo, da je to nekaj slabega, če se ne ujema s tem, kar so nas učili.

Taka reč, ki nam je bila vzeta, je tudi nedelja, ki je že skoraj izbrisana iz našega spomina kot poseben dan. Če ne bi imeli tako prisebnih ljudi, ki so, in zato smo jim zelo hvaležni, to moramo še enkrat poudariti, vsako nedeljo kljub vsemu, kar se je dogajalo, hodili v cerkev, bi jim uspelo, da nas prikrajšajo še za to normalnost. Postali bi popolnoma nevzgojeni in podivjani in verjetno niti ne bi zagledali tega, o čemer vam danes pripovedujem. Moja generacija bi postala generacija barbarov, generacija otrok, ki so zrasli iz zgodovinske prevare, istočasno pa bili vzgojeni v vedenju, da nekaj smo, da nekaj veljamo, da je prav vse, kar si sami postavimo, pravilno.

Naredila se nam je nepopravljiva krivica, ker so nam vzeli spomin, mero za normalnost in slovensko bit. Vzeli so nam vse, kar je bilo nekoč nekaj vredno in je namigovalo, da je svet vendarle normalen. Vzeli so nam okus in so dovolili, da mislimo, da je prav, karkoli delamo.

Tako so nas deformirali, celotno našo družbo, da opažamo, da se morajo braniti tisti, ki obsojajo umor. Taka je naša dediščina, taka je dediščina povojnih generacij.

Zamolčali so nam pomembne in dragocene stvari, stvari, iz katerih bi postali drugačni ljudje, ljudje, ki bi oblikovali normalen svet.

Pa poglejmo prav konkretno, kje vse se kaže ta svet, ki mu ne moremo reči, da je normalen. Namesto da bi iskali resnico, se ji na vse[Stran 056] mogoče načine poskušamo izogniti. Mnogi se branijo na način, da pravijo, pustimo vse skupaj, in to utemeljijo z ugotovitvijo, da nam res ni treba nositi bremena, za katerega nismo nič krivi, in da je treba živeti sedaj in za prihodnost. Ta misel pa vendarle napeljuje na sklep, da breme obstaja, a ker je svet nenormalen, nam ga ne pustijo odvreči. Za začetek bi bilo dovolj, da bi izvedeli resnico. Ker je zločin tako velik, genocid tako strašen, ni dovolj, da nam o njem govori kar tako nekdo, ki o tem nekaj ve ali je sam kaj doživel, povedati morajo najvišje državne institucije. Povedati morajo, da so žrtve nedolžne in da se zločin ni pojavil kar sam od sebe, ker je slučajno grmelo ali treskalo, ampak so ga izvršili zločinci. To naj nam povedo, to naj zapišejo, to naj pride v naš razum in v naše srce, pa bomo lahko začeli graditi normalen svet. Povedo naj nam, kaj so naredili! Nekoč se bo to pač zahtevalo. To se bo moralo zahtevati, če bomo želeli, da ima naš narod normalno prihodnost.

Zopet drugi se pritožujejo, da se preveč govori, da kar naprej vlečemo in vlečejo na dan stare rane. Tudi tako govorjenje nehote potrjuje, da rane so. Če pa rane so, je moral nekdo trpeti in nekdo te rane tudi povzročiti.

Nanizali vam bomo samo nekaj čisto preprostih primerov, ki bi jih moral razumeti vsak pošten človek, zakaj je potrebno govoriti o tem, kaj se je zgodilo. Najbolj preprost odgovor je – s strani naše generacije, ki je, kot smo že rekli, rojena tri desetleta po vojni – da ne moremo dopustiti krivice, ki se še sedaj godi, bomo kar naravnost povedali, domobrancem. Mnogi bi, da bi domobrance prikazali v nepravi podobi, rajši slišali kakšen drugačen naziv, recimo kvizlingi. Kar je bilo, ne moremo popraviti, to nam je vendar jasno, ne moremo pa dopustiti, da jih po toliko letih mnogi, ki bi morali vedeti drugače in tudi vedo, še vedno samo zasmehujejo in ponižujejo.

V nekem drugem članku sem pisala o neizmerljivi krivici, ki se domobrancem že dolgo časa in še vedno namenoma povzroča v muzeju, ki leži le nekaj kilometrov od Roga. In ko sem zapisala, da ne moremo dopuščati krivice, ne da bi kaj povedali, sem pomislila tudi na Pokrajinski muzej Kočevje. Ker sem o tem že pisala, naj opišem le to, kar je bistveno, da pokažem na nenormalnost.

V kočevskem pokrajinskem muzeju sem si lansko leto ogledala razstavo z naslovom »Narod si bo pisal sodbo sam, Slovenija od ideje do države«, ki je bila postavljena od 55-letnici zasedanja zbora odposlancev slovenskega naroda in o kateri je na spletni stani muzeja takole zapisano: »Na prvi tovrstni muzejski predstavitvi v Sloveniji so predstavljena stoletna prizadevanja slovenskega naroda za samostojno in neodvisno državo. S pomočjo zgodovinskih dokumentov, fotografskega, filmskega in muzejskega gradiva so prikazani ključni dogodki, procesi in osebnosti za oblikovanje, graditev, osamosvojitev in nastanek samostojne države Slovenije« (www.mpk-kocevje.si). Ogledala sem si vseh šestindvajset panojev in tudi drugo razstavno gradivo, a o usodi domobrancev izvedela le nekaj stavkov, pa še z njimi si nisem mogla prav veliko pomagati. Na panoju z naslovom Slovenci v letih 1943–45 sem prebrala: »Ob koncu vojne so se vojaki Slovenskega domobranstva umaknili na Koroško in v Furlanijo. Angleške vojaške oblasti so jih iz Avstrije konec maja 1945 začele vračati v Slovenijo, kjer so jih zaprli v zbirna taborišča. Po zaslišanju so jih del izpustili, del poslali na prisilno delo ali v zapore, večino pa brez rednega sodnega postopka usmrtili«. Ob besedilu je priložena slika, ki prikazuje vrnjene domobrance na Jelenovem klancu v Kranju.

O usodi domobrancev sem nekaj nejasnega izvedela še iz uvodnega panoja, ki kronološko popelje po razstavi in kjer je zapisano, da je bilo maja in junija 1945 na ozemlju Slovenije brez sodnih postopkov usmrčenih okrog 10 000 oseb slovenske narodnosti. Na istem uvodnem panoju piše, da je maja 1945 ozemlje Slovenije zapustilo okrog 20 000 Slovencev, od tega 6 000 civilistov, in okrog 25 000 pripadnikov nemške manjšine. Kdo so potem Slovenci, ki niso civilisti in jih je kar 14 000? Skratka, lahko si postavljam vprašanja brez konca in kraja.

V celotnem muzeju sem vendarle za en sam trenutek lahko zagledala sliko jame, spomenika in kapele pod Krenom ter zaslišala besedno zvezo »množični poboj«, in sicer pri ogledu diaprojekcije z naslovom Kočevska – dežela gozdov. Diaprojekcija s 66 diapozitivi zajema polurno predstavitev zgodovine in geografije Kočevske in z enim samim diapozitivom prikaže množično grobišče pod Krenom. Strokovni komentar ob prikazanem, ki mi ga je ponudila kustusinja, pove, da je bila Kočevska po vojni tudi prizorišče množičnih pobojev. Še enkrat moram zapisati, samo to in nič drugega. Se vam zdi to normalno?

Če smo zadovoljni že s tem, da v muzeju slišimo nekaj stavkov o usodi domobrancev, kako bi potem lahko zahtevali spominsko pot iz Kočevja v Kočevski Rog, ki smo jo poimenovali[Stran 057] »pot mučencev«. Taka pot bi bila normalna spominska pot v večini držav, to si upamo trditi. Zakaj je pri nas ni? Zakaj nimamo niti ene same zgodovinske študije o dogodkih maja in junija 1945 v Kočevskem Rogu? Je to normalno? Je normalno, da je o Kočevskem Rogu, o Starem Hrastniku in o Teharjah objavljen en sam članek v reviji, ki je označena kot zgodovinska?

V drugih revijah, če izvzamemo Zavezo, pa tudi le nekaj deset.

Figure 2. Slovenija Simon Dan

Zakaj nimamo muzeja o državljanski vojni? Je to normalno? Zakaj na spominskem obeležju na Teharjih ne piše, kdo so mučenci in kdo krvniki? Kakšno informacijo o teharski tragediji dobi nepoučen obiskovalec, ki pride do obeležja? Naj se še tako trudi, mu ne more biti jasno, kaj se je tam dogajalo.

[Stran 058]

Pomislite še naslednje. Ste že bili kdaj na pogrebu, kjer pokojnik ni bil imenovan z imenom? Verjetno bi se vam to zdelo nezaslišano, saj vendar vsak normalen človek, pa naj bo definicija normalnosti taka ali drugačna, ve, da se pokojnik poimenuje, poleg imena se mu praviloma doda še … naš dragi, spoštovani, cenjeni … Ste kdaj pomislili, kaj pomeni človeka pokopati brez imena? Domobrancev niso poimenovali. Nihče jih ni imenoval, nihče. Smo o tem dovolj razmišljali? Vemo, da to ni vaša, ki očitate, da se preveč govori, in tudi naša krivda ne. Je pa vseeno treba razmisliti, kaj to pomeni.

Tisoči in tisoči niso bili nikoli imenovani. Brez imena so bili tako umorjeni verjetno v Dolini zvončkov Janez Janša, Jože Žvokelj, Tine Ravnohrib in Janez Lončar, vsi mladoletni. Samo štiri imena smo tokrat napisali, dovolj, da lahko ob njih kaj razmislimo. Nekaj zelo simbolnega se zgodi, ko umorjenega poimenujemo, naredimo ga za resničnega. Tudi to poskušajo uresničevati farne spominske plošče, ki so, kot smo tudi že slišali, marsikomu v napoto, celo takim, ki se radi pohvalijo, da redko zaidejo v cerkev ali njeno okolico. (Veste, mi ne gremo nikoli v Kolosej, redko mimo njega, pa nas strašno motijo strme stopnice do njegovega vhoda. Tako je to.) Zato, če hočemo graditi normalen svet, preberimo nekaj imen, ko gremo mimo farnih spominskih plošč. Z imenom nekomu damo priznanje, da je bil človek. To dejanje bi bilo lahko zaveza naše generacije, zaveza, da bomo ohranjali spomin. Boli pa nas, ko vidimo, kar je tudi znak nenormalnosti, da farne spominske plošče v krajih, kjer so se zgodili množični zločini nad slovenskim narodom, samevajo brez sveč in cvetja in da ljudje brezčutno hodijo mimo njih. Vpeljimo ritual, ki nam bo vzel le nekaj trenutkov. Postojmo za nekaj trenutkov in – še enkrat se nam zdi pomembno poudariti – preberimo nekaj imen. Ne bo odveč, če preberemo še misli Balantiča, ki je pisal pesmi za domobrance, seveda nevede, in so skoraj na vsaki spomnski plošči. To naj nam pride tako v navado kot pozdraviti znanca, ki ga srečamo na ulici. NSZ pa predlagamo, da bi poskrbela, da bi se letno tudi ob spominskih ploščah v manjših krajih začele krajše slovesnosti, mogoče istočasno, kot poteka spominska slovesnost v Rogu. Za začetek predlagamo le, da se po maši na prvo nedeljo v juniju duhovnik in verniki zberejo pred cerkvijo pred spominsko ploščo in nekaj pomolijo. Tako bi lahko bili tudi tisti, ki ne morejo v Rog, vsaj simbolično prisotni. Naš predlog ne zahteva prav nobenega posebnega truda, nobenega denarja in si ne znamo predstavljati ovire, ki bi to lahko preprečila. Razmislimo, razmislite.

Mimogrede, opazili smo tudi, da grob Balantiča na pokopališču v Grahovem velikokrat sameva brez cvetja in rož. Skorajda prosimo okoliške prebivalce in vse, ki greste kdajkoli mimo, da prinesete Balantiču svečo ali rožo. Tudi to je lahko del zaveze naših generacij.

Sprašujemo se tudi, zakaj v cerkvi zelo redko ali skoraj nikoli ne slišimo nič o cerkvenem občestvu, kamor vsekakor spadajo tudi pomorjeni. Celo to, da je slovesnost v Rogu, se ne sliši povsod. Časovni odmik, se nam zdi, pač ne more biti zadosten razlog.

Razmišljali smo tudi, kakšno veliko priznanje bi dali pomorjenim in živim, če bi pot, ki vodi od Kočevja do morišča pod Krenom, mislimo tisti del, kjer so tudi postaje križevega pota, postal na veliki petek Kolosej, kjer bi se simbolno odvijal križev pot. Pokazali bi, da je Kočevski Rog slovenski križev pot. Si taka velika reč ne zasluži tudi svojega dneva, dneva spomina na Kočevski Rog ali nedelje spomina na Kočevski Rog? Zakaj tega nimamo?

Dovolim si opisati še dva primera, ki bi v svetu, ki je normalen, morala povzročiti vsaj to, da bi se prizadeti oglasili in kaj povedali, pa nisem ničesar zasledila. Bilo je ob nekem prazniku in strahotno nerodno je, da ne vem kdaj, spomnim se le, da sem pri poročilih ujela besede nekdanje ljubljanske županje, ki nam je na Urhu pojasnjevala nekatere dogodke iz druge svetovne vojne. Bolj mimogrede sem poslušala njene misli, ki so seveda pri moji interpretaciji iztrgane iz konteksta, a spomnim se, da nam je pripovedovala, da so domobranci v toplih volnenih nogavicah kartali po župniščih, medtem ko so se partizani utrujeni in mokri borili po gozdovih. Točno se spomnim »volnenih nogavic« in kartanja, medtem ko sem res že pozabila, kako je bilo natančno rečeno za partizane. Ta stavek bi v normalnem svetu marsikoga moral tako prevzeti, da bi poskušal nekaj napraviti. Se pravi, ta svet je tak, da nekateri lahko govorijo, kar se jim zahoče, pa so vsi tiho? A tako to gre? Ja, tako to gre, ker so nas tako poškodovali, da niti krivice ne zagledamo. Pa vendarle vam moramo povedati, da smo še vedno nekateri, ki z domobranci nimamo čisto nič, a take krivice ne moremo trpeti, moramo nekaj reči.

V eni od aprilskih oddaj Homo turisticus sem slišala, da po oddihu v Dolenjskih Toplicah lahko gremo še na izlet v Bazo 20 in tam uživamo v pogledu na Rog, ki je nedotaknjena pokrajina!

[Stran 059]

Ali je koga pretreslo tako povabilo na izlet? Ali je kdo ob njem kaj začutil? Ali je koga kaj zabolelo? Ali je kdo občutil, kakšna neizmerljiva krivica se godi v naši deželi? Niste, vidite, to pa zato ne, ker je naš svet nenormalen in ga tudi mi ustvarjamo takega.

Mit, o katerem smo že nekaj rekli, je tako prisoten in živi v nas, da se nam zdi tako pripovedovanje popolnoma normalno.

Ali ne bi v normalnem svetu povedali še, da je to tisti Rog, kjer je bilo pomorjenih na tisoče ljudi, tudi Slovencev? Je to mogoče preveč za turiste, ki si vendarle želijo le lepega pogleda na Rog, ali pa je celo nepietetno do mrtvih?

Kdo pa se še postavi za domobrance? Nekateri se res še in zelo, zelo smo vam hvaležni, da niste pozabili nanje. Včasih se nam zdi, da so najbolj zapostavljena, najbolj zasmehovana in osovražena skupina Slovencev. Ali tega res ne vidite? Ali pa vam je vseeno? Kaj so vam naredili, povejte nam, ali pa samo razmislite o tem.

Zakaj je še treba govoriti? Zato, ker naši prijatelji, dobri ljudje, ki so izobraženi in živijo v Hrastniku in Trbovljah, ne vedo, kaj se je zgodilo na Hrastniškem hribu, a so vsi pripravljeni obsojati genocid nad Židi. Poznate kakšnega Slovenca, ki ga ne bi obsojal? Koliko pa jih poznate, ki bo obsodil genocid nad domobranci? Se vam zdi to normalen svet? Ali takšno stanje ustvari duh »normalnega« sveta? Se vam zdi svet, ki si ne postavi vprašanja, kaj se je zgodilo z nami, da tega ne vemo ali nočemo vedeti, normalen? Se vam zdi svet, ki si ne zastavi vprašanja, kaj se je zgodilo s slovenskim spominom, normalen? Kaj se je zgodilo, da otroci iz vasi, ki so plačale največji krvni davek po vojni, ne vedo za domobrance? Ali je normalen svet, kjer tretja ali celo druga generacija pomorjenih – ničesar ne ve in tudi noče izvedeti, kaj se je zgodilo?

Kaj pa pravite na to, da večina mojih sošolcev, zgodovinarjev, domobrancem pravi izdajalci? Kaj pravite na to? Ali pa na dejstvo, da se v naši šolski zbornici, kjer se govori o marsičem, takem in drugačnem, ni ničesar slišalo o odkritju v Barbarinem rovu?

Kaj se je vendarle zgodilo? Zgodovinarji, sociologi, psihologi, politologi … razložite nam. Pošteno nam razložite.

Imamo še veliko, in vi verjetno tudi, opažanj in vprašanj, na katere sami ne najdemo odgovora in ki kažejo na to, da je nekaj narobe, kažejo na to, da stvari niso take, kot bi morale biti. Eno od osnovnih vprašanj, ki bi si ga morali zastavljati in o njem razmišljati znova in znova, pa je, ali je možno biti Slovenec in ne vedeti za velikost Roga? Je to sploh mogoče?

Macesni v živem zraku, pletenice sanj,kjer molk minulosti zeleno žubori:iz rož, iz skal, iz nikdar zvečerjenih dniv spominu sij te ure milostno je stkan.Podobe, ki šele odznotraj zažarijo,ko v nedosežnost jih izpere čas;ki to, kar nedoumno nosi nas,v igro vetra in borovcev ulovijo.Kar je bilo, v rozeti svišča zbranogori navznoter z modrimi plameni:melišče, z divjim soncem posejano,samotne straže rušja kroginkrog;par krokarjev že sklepa lovski krog,nad njima se brez dna sinjina peni …[Stran 053]Figure 1. … melišče, z divjim soncem posejano Mirko Kambič

Moj oče Georg Krisch je bil pripadnik etnične skupine kočevskih Nemcev, ti so v 14. stoletju kolonizirali današnje kočevsko. Od leta 1932 do 10. maja 1945 je bil najemnik restavracije v hotelu Slon. Moja mati Marija Krisch, roj. Skapin, je bila Slovenka, njena družina je bila delavska in že pred letom 1939 ogreta za levičarske ideje. Njena brata sta umrla v času II. svetovne vojne. Eden od bratov, Rajko, rojen leta 1907 (po njem se imenuje ulica v Ljubljani), je bil kot talec ustreljen v Gramozni jami s strani italijanskega okupatorja 29. septembra 1942. Njegovo truplo smo lahko videli 1. 10. 1942 in v trenutku, ko sem videl truplo svojega strica v leseni krsti, zbiti iz surovih smrekovih desk, so se slišali streli iz Gramozne jame. Takrat so v gramozni jami ustrelili Hinka Smrekarja. Drugi materin brat Karlo pa je umrl v taborišču Dachau 1945 po ameriški osvoboditvi taborišča.

Bratranec Leon Skapin rojen v letu 1918, sin mamine sestre Julijane, je padel kot politkomisar Kokrškega odreda dne 14. 09. 1942 v Udnem Borštu pri Strahinju, ko je šel v akcijo s četovodjem Permetom. Na Gorenjsko je šel kot prostovoljec junija 1942 z mesta politkomisarja Dolomitske čete. Pred odhodom v partizane je bil sekretar Partije na tehnični fakulteti. Pred nekaj leti sem izvedel od zanesljive osebe, da so žrtvovali celo četo, samo da se je partija znebila Leona, ker so ga imeli za vojvodo.

Teta Julijana (Julka, mati padlega partizana in aktivistka NOB v ilegali) in Betka (žena strica Rajka ustreljenega sekretarja KP Rožne Doline) sta bili od leta 1942 do kapitulacije Italije najprej v zaporu v Padovi in nato do kapitulacije Italije v konfinaciji v kraju Casacalenda okraj Campobasso, v Apeninih. Po kapitulaciji Italije sta prišli peš v Ljubljano. Potovali sta skozi Ancono v času, ko so zavezniki to mesto bombardirali. Obe sta se po vrnitvi v Ljubljano zaposlili v restavraciji mojega očeta. Hčerka strica Rajka Erika je živela pri nas v času, ko je bila njena mati Betka odsotna.

Ko se je vojna končala, sem bil star 14 let. Očetova restavracija je postala menza Propagandne komisije IOOF in oče je ostal pri 54 letih brez premoženja. Sem pa svojo vero v socializem očetu izrekel v stavku: »Oči, ne sekiraj se, zgradili bomo socializem!« Kakšna naivnost mladega fantiča!

Kljub temu, da smo ostali brez premoženja, smo nekako le preživeli, zahvaljujoč delu in pomoči poštenih komunistov, ki niso pozabili očetove materialne podpore OF. Med temi sem hvaležen Zorki Čekič, ki je bila prijateljica mojega padlega bratranca Leona; oba sta bila študenta kemije. Ona je delovala kot ilegalka v Ljubljani in na njeno prošnjo je oče stopil v Kulturbund in s tem je bil manj sumljiv okupatorjem, ponoči pa so v restavracijskih prostorih pogosto prenočevali ilegalci in dobivali hrano. Enako so se v našem stanovanju v Gregorčičevi ulici 17/c dobivali ilegalci in se tudi hranili. Oče v svoji pritožbi na odločbo o zaplembi premoženja po Federalni zaplembni komisiji (AVNOJ) navaja po vrsti, kateri ilegalci so uživali njegovo gostoljubje: to so bili Vida Tomšič, Česnik Milan, Bračič Avgust, Kurnik Viki, Bravničar Dušan, Ziherl Branko, Mišica Lado, Flajs Sonja. Na sestanke so prihajali s Čekič Zorko, Skapin Rajkom in Leonom.

Kot sem omenil, je moj oče 10. maja 1945 ostal brez zaslužka, še več, v avgustu tega leta je v naše najemniško stanovanje prišla komisija Okrajne zaplembne komisije in temeljito popisala ves inventar do zadnjega robčka. Ta zapisnik je služil pri izdaji odločbe o zaplembi premoženja po sklepu AVNOJ-a državljanom SFRJ nemške narodnosti. Oče se je na odločbo pritožil in po letu dni je sodišče sklep preklicalo. Uspešna pritožba ne bi bila mogoča brez prič in te so bile med drugimi Flajs Sonja in Čekič Zorka, obe v tistem času zaposleni v administraciji UDBE ter Avgust Bračič.

Tako smo začeli graditi socializem kot predhodnico komunizma, v katerem naj bi bili vsi enaki, ko naj bi prispevali po zmožnostih in jemali po potrebi!

Mleko smo imeli v tistem času na karte kakor tudi blago za obleko. Spomnim se, kako sem po Ljubljani srečeval moške v oblekah iz enakega blaga: vsi so nosili majhen belo-rjav karo.

Socializem smo gradili tudi z mladinskimi delovnimi brigadami. V letu 1947 sem bil v brigadi v Kočevskem Rogu (Kragulji Vrh), kjer smo gradili gozdne ceste za odvoz lesa.

Komandant delovne brigade v Bazi 20 je bil partizan s partizanskim imenom Merjasec.[Stran 048] Hrana je bila obupna: polenta, marmelada, golaž iz konzerv, voda iz cistern.

Poklicno pot sem začel v Inšitutu za avtomatizacijo-Iskri, nadaljeval v Tovarni elektroporcelana na Izlakah (vodil sem modernizacijo tovarne, ki je z 80 % več zaposlenih za 4x povečala proizvodnjo). Kasneje sem v izvozno-uvoznem podjetju Commerce vodil oddelek, ki je bil med tremi najuspešnejšimi, vodil sem TOZD Narta v DO Ilirija, ki je bil drugi po akumulaciji v SOZD-u Kemija. Na koncu kariere sem se zaposlil v zunanjetrgovinskem oddelku Slovenijalesa, kjer sem v letu 1989 izpeljal posel in podpisal pogodbo z Južnokorejskim proizvajalcem avtomobilov Hyunday. Slovenijales je iz naslova te pogodbe pridobil 9 mio USD provizije v enem letu. Tu ne morem mimo doživljanja težkega obdobja pred upokojitvijo, ko so za bivšega predsednika izvršnega sveta občine Bežigrad Branka Drobnjaka našli delo v funkciji direktorja Sektorja za mednarodno posredovanje, ki mi je po sklenjenem poslu s Hyundajem nenehno očital, naj kaj delam, sam pa je hodil okoli prijateljev po bankah in pridobil kredite za odkup certifikatov, kar je bila osnova za njegovo bogatitev.

Svoje družbenopolitično delovanje sem omejil na šport, udejstvoval sem se pri plavanju in hokeju na ledu.

Po letu 1974 se je v gospodarstvu sčasoma uveljavljalo dejstvo, da ni tako pomemben finančni dosežek tvojega dela kot večja aktivnost v politiki. Karieristi so se pričeli uveljavljati.

Lahko rečem, da nam v gospodarstvu ni bilo lahko. Posebno težko je bilo v času po uvedbi delavskih amandmajev in predvsem uvajanje ZZD, s čimer se je gospodarstvo s TOZD-i razdrobilo na majhne enote in končno zaradi sebičnosti in zavisti propadlo. Ugovori niso bili dovoljeni in že v kali zatrti.

V ekonomskem smislu je bil naš dosežek to, da smo v letu 1945 za 1 dinar dobili 2 avstrijska šilinga, leta 1989 pa smo dali za en avstrijski šiling 16 dinarjev.

V prelomu iz sedmega v osmo desetletje prejšnjega stoletja sem izstopil iz partije; preveč smo se oddaljili od osnovnega ideala in nisem hotel več sodelovati.

Po osamosvojitvi in sestopu iz oblasti smo z ustavo uvedli parlamentarno demokracijo, katere rast je težka in se je zanjo treba boriti pošteno in odkrito.

Toda poštenje in odkritost so redke lastnosti našega vsakdana. Z osamosvojitvijo so počasi prihajale na svetlo informacije o našemu socializmu s »človeškim obrazom«.

Skušam si razložiti, zakaj je naš narod danes videti bolj razdvojen, kot je bil pri referendumu v letu 1991, skušam razumeti to in mislim, da je resnica v pomanjkljivem vedenju o dogodkih med drugo svetovno vojno in letih totalitarnega režima do 1991, ko smo se osamosvojili.

Figure 1. Karlo Skapin – 4. 11. 1896 – Dachau, maj 1945

Z osamosvojitvijo smo dobili možnost, da spoznamo resnico o teh dogajanjih. Ker sem v svojem življenju vedno težil po osebnem napredku, sem intenzivno pričel iskati dejstva in nove informacije. Naročal sem se na vsak nov časopis na našem trgu, Slovenec, MAG, Jutranjik, Reporter, Demokracijo, Ampak. Bral sem knjige avtorjev, ki opisujejo to obdobje na osnovi svojih izkušenj in svojega videnja.

Po osamosvojitvi Slovenije je Partija uveljavila strategijo zanikanja obstoja revolucije in totalitarizma in ugotovimo lahko, da je bila ta strategija uspešna – marsikdo danes ne ve, da smo do leta 1991 živeli v totalitarnem režimu. Pa smo.

[Stran 049]

Pojem totalitarizem je v slovarju slovenskega knjižnega jezika opredeljen takole: družbena ureditev, ki celotno družbeno in osebno življenje državljanov nasilno enoti in podreja ciljem državnega vodstva.

Širša opredelitev znanih strokovnjakov (Lawrence Aronsen, Karl Popper, Hannah Arendt, Carl Friedrich, Juan Linz) se glasi, »totalitarizem je poskus mobilizirati celotno populacijo v podporo uradne državne ideologije in preganjanje aktivnosti, ki so usmerjene proti ciljem države, totalitarizem sproži represijo in državni nadzor gospodarstva, sindikatov, cerkve in političnih strank. Totalitarni režimi ali gibanja se obdrže na politični oblasti s pomočjo tajne policije, propagande s strani države kontroliranih medijev, kultom osebnosti, regulacijo in restrikcijo svobodne diskusije in kritičnosti do enopartijske vladavine ter z uporabo nadzora množic in široko uporabo taktike terorja.«

Republika Slovenija v sklopu SFRJ do leta 1991 skorajda v celoti ustreza zgoraj opisanemu razširjenemu pojmu.

– Mobilizirati celotno populacijo v podporo uradne državne ideologije.

– Politične stranke niso bile dovoljene.

– Imeli smo plansko gospodarstvo, ki ga je partija z reformami neuspešno skušala obdržati pri življenju.

– Imeli smo tajno policijo z imenom UDBA, ki se je po osamosvojitvi preobrazila v policijo s posebnimi nalogami in z nespremenjeno kadrovsko zasedbo.

– Sindikati so po nalogu partije nadzirali po partiji nastavljene direktorje.

– Imeli smo s strani države kontrolirane medije, ki se še danes niso izvili iz starih spon.

– Cerkev je bila preganjana kot državni sovražnik št.1, duhovščina je bila strogo nadzorovana ter pogosto sodno preganjana.

– Imeli smo kult osebnosti maršala Josipa Broza Tita, ki se je po osamosvojitvi preselil na »novega« voditelja, Milana Kučana.

– Imeli smo zloglasni člen 133. Kazenskega zakonika.

– Imeli smo nadzor množic z uporabo taktike prikritega terorja.

Od ciljev in parol, ki jih je postavljala Partija, smo dosegli malo, predvsem pa ne bratstva, enakosti in svobode.

Figure 2. Rajko Skapin – 29. 8. 1906 – 29. 9. 1942 – Gramozna jama

Celotna struktura družbe se je gradila do vseh podrobnosti načrtovano in nadzorovano. Bistveni del te strukture so bili kadri, ki so svoj materialni in družbeni vzpon pridobili z zvestobo Partiji in z zavestnim odrekanjem osebni svobodi govora in mišljenja. Rezultat je bil, da so v glavnem vsi mislili enako in s tem ni mislil nihče, uveljavila pa se je mentaliteta preračunljivega koristoljubja in laži v medosebnih ter družbenih odnosih. Ta družbeni etos se je gradil 45 let in prehod v demokracijo in tržno gospodarstvo ga sam po sebi ni mogel in ga ne bo mogel razgraditi, saj že po inerciji ohranja večino realne družbene moči (gospodarstvo, mediji, državna uprava, sodstvo, šolstvo, sindikati), prek vzgoje in selekcije pa se v veliki meri tudi sam obnavlja.

V letih naše samostojne države ostaja ta družbena struktura v grobem nespremenjena, ob poskusih, da bi dali možnost ljudem drugačnega svetovnega nazora, pa so mediji dvignili vik in krik o preganjanju drugače mislečih.

Kako se je to moglo zgoditi? Daljnega leta 1992 sem v Slovencu objavil svoje razmišljanje, da je tolikokrat poudarjeni »Sestop z oblasti« zgodovinska prevara stoletja. Nič niso sestopili, ampak so vsi pomembni partijski funkcionarji obdržali svoje položaje. Zaradi zasidranosti v zavesti ljudi so pri vsakokratnih volitvah s[Stran 050] pomočjo medijev uspeli doseči medijski umor konkurentov na volitvah.

Nismo izvajali lustracije, kot v nekaterih drugih bivših komunističnih diktaturah (npr. Poljska, Češka … ).

V naši državi visoki politični funkcionarji KPS zasedajo pomembna mesta in v parlamentu slišimo, da nas ti poslanci KP – po nekajkratnem preimenovanju v današnjo SD – učijo demokracije.

Tu je razlika med nami in recimo Čehi, ki so imeli za predsednika političnega zapornika, pisatelja Vaclava Havla, mi pa komunistične funkcionarje Milana Kučana, pokojnega Janeza Drnovška in sedaj Danilo Türka.

V spominu mi je ostal intervju, ki ga je na Radiu Slovenija pred leti imela neka novinarka z veleposlanico Češke republike. Dolgo časa je skušala dobiti od veleposlanice odgovor na vprašanje, ali sta Vaclav Havel in Milan Kučan prijatelja, veleposlanica se je na vse mogoče načine branila odgovoriti pritrdilno in končno odgovorila, da sta državi v prijateljskih odnosih in s tem tudi predsednika v dobrih odnosih. Novinarka ni razumela, da češki predsednik, ki je bil zaradi komunistične diktature več let zaprt, ne more biti prijatelj z bivšim generalnim sekretarjem KPS.

Ob prevzemu predsedniškega mesta v demokratični Republiki Sloveniji je sicer lahko zamrznil svojo partijsko knjižico, ne pa svojih moralnih vrednot in osebnostnih lastnosti, ki so mu pomagale povzpeti se do mesta generalnega sekretarja KPS. Ves čas svojih dveh mandatov se je upiral pluralizaciji medijev z razlago, da ne potrebujemo pluralnih medijev, kajti obstoječi so notranje pluralni. Dr. Ciril Ribičič, tudi nekoč sekretar CK KPS, je ustavni sodnik.

Dr. Ljubo Bavcon, upokojeni »zaslužni« profesor na pravni fakulteti, ki je že malo v letih (mimogrede: na pravni fakulteti ima veliko pisarno, ki jo občasno obišče, medtem ko se mlajši profesorji stiskajo po dva v majhnih pisarnah), je bil v rajnki totalitarni SFRJ varuh človekovih pravic in se v času te svoje funkcije nikoli ni postavil za preganjane po čl. 133 KZ, sedaj pa razpravlja o človekovih pravicah in demokraciji.

Tu bi lahko nanizal vrsto pomembnih ljudi, ki kot po diktatu dajejo izjave o tem, kako je bilo v preteklosti bolje, kot je danes.

Bodi dovolj!

Figure 3. Zorka Čekič po 1945

Nacizem je imel svoj Nürnberg, mi pa bomo imeli težavo sprejeti resolucijo o komunizmu, ki jo je na predlog EPP /Europen peoples Party/ sprejel Evropski parlament. Ena od alinej te resolucije piše:

Nevarnost, da totalitarni komunistični režimi (kar je Slovenija imela) ponovno pridobivajo na moči, še ni izginila in ta ideologija nadaljuje z ogrožanjem svetovnega miru in svobodnega razvoja narodov.

Omenjena vrhnja plast družbene strukture ima veliko podporo v povprečnem Slovencu, ki se je naučil misliti enako, se pravi ne-misliti, in tako pomaga pri strategiji lažne zastave, kar je stara praksa komunizma (Marx, Engels, Komunistični manifest), prikrivati resnične namene.

Partija je za svoje delovanje izrabljala različne osebnosti, kot na primer priznanega filozofa dr. Slavoja Žižka, ki mu leta 1973 ni dala službe, v letih vladavine LDS pa ga deklarirala kot svojega ideologa. On vidi svojo vlogo takole: »Zapravljal sem čas, … , jaz želim, da bi moje ime povsem izginilo iz te godlje.«

Ves čas po osamosvojitvi pa Partija usmerja pozornost prebivalcev slovenskega intelektualnega in moralnega močvirja na obdobje druge svetovne vojne, desnica se je ujela v to politično igro.

[Stran 051]

Namen partije je bil ves čas naše mlade države vplesti desnico v to neenakovredno politično igro in s tem odvrniti pozornost državljanov od obdobja po letu 1945. S to predpostavko se je lahko po letu 2004 in takrat izgubljenih volitvah ponovno vrnila na oblast, tudi z uporabo montiranih laži ob masovni podpori medijev.

Prehod politične moči v kapitalsko se je v Sloveniji zgodil načrtovano. Partija je v tem obdobju izgubila svojo verodostojnost. Notranjega sovražnika, ki mu je v revoluciji zaplenila premoženje, t. j. meščanstvo, trgovce, cerkev, v demokraciji pač dopušča, je pa pomagala ustvariti sloj bogatašev, ki svojega bogastva ni ustvaril z delom, temveč s špekulacijami, notranjimi informacijami in s pomočjo ugodnih kreditov, ki so se delili v krogu posvečenih.

Figure 4. Z leve Viki Kurnik, Zorka Čekič, Leo Skapin

Boli me, da so bile žrtve, ki jih je dala naša družina za ideale, v katere so verjeli, tako nekoristne ter da je partija omogočila posameznikom bogatenje preko vseh mer in na moralno tako sporen način.

Ob spoznanju, da so očetu odvzeli vse, kar je s trdim delom in svojo sposobnostjo ustvaril od leta 1905, ko je kot 14-letni mladenič prišel s kmetov v Ljubljano, do svojega 54. leta in ko vidim, kako so moji trije sorodniki žrtvovali najdražje, kar ima človek, to je svoje življenje za ideale Partije, me preveva globoka žalost ob misli, kako brezsmiselna je bila njihova žrtev. Partija pa je tista, ki je te ideale izdala.

Da je bilo obdobje 45 let totalitarnega sistema uspešno pri vzgoji ljudi, kaže tudi primer gospe dr. Zdenke Čebašek–Travnik, dr. med. Gospa varuhinja človekovih pravic, ki je bila zelo delovna in uspešna na svojem področju – psihiatriji, s številnimi strokovnimi objavami, zdaj pa s svojim delovanjem kaže, da nima enakih meril za vse. Ljudi deli na naše in vaše. Poškodovala jo je totalitarna vzgoja.

Mediji po zadnjih volitvah nadaljujejo s pljuvanjem po tistih, ki mislijo drugače od enoumne predstave, ki jo imajo ljudje še vedno v svoji zavesti. Najbolj aktivnih 571 je srečnih, ker jim ni kratena svoboda pisati nesmisle, naučene v rdečem lemenatu, FDV.

Kljub žalostni medijski sceni še obstaja upanje za postopen nastanek medijskega pluralizma. V Poletu 2 (23. 10. 2008) sem z veseljem prebral prispevek Primoža Kališnika »Zbogom moč«, ki kaže, da niso vsi novinarji takšni kot duševno pohabljenih 571.

Počutim se nekako v ilegali kot v času okupacije, ko smo po zidovih pisali OF in stresali listke v strahu, da nas zaloti kakšna okupatorjeva patrulja, le da so sedaj okupatorji duha Slovencev komunisti.

V času revolucije, ki sovpada s potekom druge svetovne vojne, in letih po njej smo vzgojili generacije, katere so učili le eno resnico. Te so jo sprejele brez kritičnega odnosa do povedanega. Poslušnost, prilagodljivost, povprečnost so bile vrednote, s katerimi se je z malo dela relativno dobro živelo. To obdobje ni bilo za ambiciozne, kajti nismo odločali o pomembnih stvareh, Partija je mislila za nas.

Partiji je uspelo vzgojiti ljudi v sovraštvu do drugače mislečih: v začetku vojne s prevzemom vodenja NOB in prepovedjo vsakega upora izven NOB. Vsak, ki tega ni upošteval, je bil sovražnik in izdajalec, ki ga je bilo potrebno likvidirati. Začelo se je že v letu 1941 tja do leta 1945 ter po vojni s poboji več deset tisoč ljudi, česar pa ni več mogoče skrivati. Žal pa še danes prenekateri Slovenec reče, še premalo smo jih pobili.

Naj bo moja misel za konec optimistična. Verjamem, da je med Slovenci še veliko ljubezni do domovine, naše kulture, vere in resnicoljubnosti in še ni ugasnilo upanje, da bo prišel dan, ko ne vrag le sosed bo mejak.

Družina očeta Jurija Murnika (1887) in matere Ivane roj. Potočnik (1896) je pred vojno živela v Lescah na Gorenjskem. Prvorojenec Bogo je umrl v otroških letih, drugorojenec Božo bo tokrat pričevalec naše zgodbe, leto za njim je bil rojen Rado (1923), četrti je bil Zdravko (1925), najmlajši pa Miloš (1927). Oče je bil krojaški mojster, razgledan in naravno inteligenten, veliko je bral in se za vse zanimal. Bil je tudi aktiven pri Orlu. Mama je bila doma z majhne kmetije, pri Gabrčanu se je reklo po domače, iz fare Sv. Lenarta v Rovtu nad Škofjo Loko. Željna znanja in zaslužka se je izučila za šiviljo in se poročila z 32-letnim Jurijem. Pomagala je možu, šivala pa je tudi za tekstilno delavnico Lojza Vogelnika iz Radovljice. Bila je vedno lepo urejena, tudi ona razgledana, skrbna za dom in otroke. Murnikovi so v Lescah veljali za pridno, pošteno in verno družino. Leta 1931 pa so štirje negodni fantiči nenadoma izgubili očeta, umrl je zaradi možganske kapi. Za družino je bila to velika izguba. V dobi odraščanja fantje niso imeli nikogar, ki bi jim bil v trdno oporo, ob kateri bi rasli in zoreli; nikogar, s komer bi se lahko posvetovali in z njegovo pomočjo sprejemali življenjske odločitve.

Tudi ženo Ivanko je izguba zelo prizadela: za vse je ostala sama, sama s štirimi fanti, ki jih je imela zelo rada, a očeta jim ni mogla nadomestiti. Čeprav izredno pridna, jih ni mogla preživljati s skromnim zaslužkom šivilje brez redne zaposlitve. Našli so se dobri ljudje, ki so najstarejšemu in talentiranemu Božu omogočili šolanje v Ljubljani; seveda mu je tudi mama pomagala in mu občasno pošiljala denar. Osemletnega Rada je takoj po očetovi smrti vzel k sebi na kmetijo v Rovt stari oče Gabrčan. Osemletni fantič je moral poprijeti za vsa kmečka dela. Gabrčan je bil namreč zelo delaven in priden. Gotovo je Rado v letih odraščanja pogrešal ne le očeta, ampak tudi ljubečo materino roko in srce. Pogrešal je toplino doma, ki bi mu dajal v otroštvu in v dobi odraščanja pribežališče in varnost Tudi šestletni Zdravko je moral zgodaj zapustiti dom. Odšel je k premožnemu in razgledanemu kmetu Brodarju iz Hrastja pri Kranju, ki je bil zaveden Slovenec, znana osebnost v katoliškem taboru, v kraljevini Jugoslaviji poslanec in senator v parlamentu, med vojno pa velik nasprotnik boljševizma in revolucije. Najmlajši, Miloš, je ostal doma in že zgodaj postal vajenec v krojaški delavnici nekdanjega očetovega pomočnika, kjer se je hotel izučiti za krojača.

Lahko bi rekli, da je Murnikova družina po smrti očeta razpadla. Otroci sirote so se raztepli po svetu. Mama je nosila hkrati svoj križ vdovstva in križe svojih fantov. Osebnih stikov med materjo in otroki je bilo bolj malo, saj so se redkokdaj videvali. Toda mama je ostajala srce razkropljene družine: obiskala je zdaj enega, zdaj drugega fanta in želela dobro vsem.

Prišla je vojna. S svojo krutostjo se je znesla prav nad vsakim od Murnikovih sinov: nad Božom – domobrancem, nad Radom in Zdravkom – partizanoma in najmlajšim Milošem – še ne sedemnajstletnim sinom, ki je moral v nemško vojsko. Žal, tudi nad ljubečo materjo, ki bi jih v svoji materinski skrbi rada obvarovala vsega hudega. Ali ji bo to uspelo?

Toda odložimo vojno še za nekaj časa in se vrnimo k najstarejšemu, Božu. Devetleten je končal osnovno šolo v Ljubljani. Živel je v Šentvidu v zavetišču sv. Jožefa. Po sprejemnem izpitu se je vpisal na Državno klasično gimnazijo na Tomanovi, stanoval pa pri salezijancih na Rakovniku in vsak dan pešačil v šolo in nazaj, ker denarja za tramvaj ni bilo. Kdo so bili dobri ljudje, ki so ga preživljali, še danes ne ve.

Že pred vojno, ob španski revoluciji, so Kocbekove ideje o komunizmu in krščanskem socializmu povzročile med gimnazijci ločitev duhov. Napredno usmerjene in pristaše Kocbeka je združevalo akademsko društvo Zarja. Razumljivo, da so bili Tomčevi mladci in Erlichovi stražarji proti komunizmu in so sledili navodilom okrožnic Pija XII, ki je tudi priporočal, naj se mladi združujejo v katoliške akcije. V Ljubljanski škofiji se je škof Rožman odločil za Tomčev model katoliške akcije. S pričetkom vojne so se trenja med študenti še povečala.

Junija 1941 je Božo končal sedmi razred gimnazije. Odšel je k mami domov v Lesce. Poleti je bil priča nemškemu izseljevanju Gorenjcev: učiteljev, uradnikov, duhovščine. Zdelo se mu je, da bo bolj varen pri starem očetu pri Sv. Lenartu. Zato je odšel k njemu. Tam bi se[Stran 035] moral javiti skupaj z domačini na zbornem mestu, kjer so Nemci pregledovali ‘čistost rase’. Ni se javil in zato tudi ni mogel dobiti živilske karte. Bližal se je september, treba bo v Ljubljano, da konča zadnji letnik gimnazije. Toda kako priti preko meje, kako se izogniti nemškim patruljam na cesti?

Figure 1. Murnikova družina 1929 – Sedi mama Ivanka z Milošem v naročju; ob njej levo sin Božo, desno Bogo; ob njem stari oče Jakob Potočnik, po domače Gabrčan, mamina sestra Francka, ob njej Rado in Zdravko; zadaj stoji oče Jurij Murnik

Na hribčku nasproti cerkve Sv. Lenarta je bila domačija bogoslovca Leopolda Potočnika. Z Božom sta se zmenila, da se konec avgusta skupaj odpravita v Ljubljano. Najprej sta morala do Poljan, od tam pa spet v hribe do kmetije, kjer sta živela neki Albin in njegova sestra. Peljala sta ju preko Kremenika do hribovja nad Polhovim Gradcem, od koder sta oba študenta pod seboj zagledala dolino, po kateri sta se naslednje jutro z avtobusom pripeljala v Ljubljano.

Božo je bil brez sredstev in brez stanovanja. Zvedel je, da Rdeči križ deli podporo beguncem iz Gorenjske in Štajerske. Dobil je podporo in s tem možnost bivanja in hranjenja v Marijanišču. Nekateri njegovi sostanovalci, tudi oni begunci, so bili Stojan Vene, Stanislav Šuštaršič, Franček Pediček, Janez Kolenc in Maksimiljan Jezernik. Živeli so bedno medvojno študentsko življenje. Bližala se je zima in Božo je moral domov po zimsko obleko. Zopet je pešačil iz Polhovega Gradca preko hribov in dolin do Poljan, kjer je moral oddati neko pismo, in od tam spet v hribe do Sv. Lenarta k staremu očetu, pa v dolino do Škofje Loke in domov v Lesce. Ko se je vračal, se je spet oglasil pri starem očetu in dobil nekaj zaseke. Kakšno bogastvo! Zapadel je sneg in do kolen ga je gazil, da se je prebil do Polhovega Gradca. Pred vasjo je zagledal na kozolcu plakat s seznamom talcev, ki so jih ustrelili Nemci. Ker so ga za takšne sezname v Ljubljani prosili, preden je odšel domov, ga je strgal in spravil v nahrbtnik. V Polhovem Gradcu je prespal. Ko je zjutraj odhajal na avtobusno postajo, ga ustavi italijanska policija in pregleda. Na široko je odpel suknjič, da je skril za njim nahrbtnik. Policist ga ni opazil in srečno se je s seznamom vrnil v Ljubljano ter ga oddal na Miklošičevi na socialnem uradu.

Vse bolj so vojni dogodki pretresali še dokaj mirno življenje študentov. Februarja 1942 so Italijani z žico obdali Ljubljano zaradi partizanskega pobijanja.

Neko zgodnje junijsko jutro 1942, tik pred maturo, so prišli italijanski vojaki v Marijanišče in so vse študente odpeljali v belgijsko vojašnico. Iz prostora, kjer so bili zbrani, so[Stran 036] morali eden za drugim mimo nekaj mož v civilu in italijanskega oficirja, ki je z roko kazal smer levo ali desno. Niso vedeli, da jih odbirajo za taborišče Gonars, še manj, po kakšnem ključu jih odbirajo. Razen dveh se jih je večina vrnila v Marijanišče. Za fante je verjetno posredoval in jamčil perfekt Marijanišča duhovnik Robič.

Čez štirinajst dni je Božo maturiral s prav dobrim uspehom. Spominja se predsednika maturitetne komisije, profesorja slavistike na rimski univerzi in prevajalca Cankarja v italijanščino, prof. Enrica Damianija.

Po maturi je moral Božo zapustiti Marijanišče. Dobil je brezplačno kletno sobico in brezplačno kosilo v nekdanjem Akademskem domu na Miklošičevi skupaj s gimnazijskim sošolcem Ivanom Artačem in Andrejem Šifrarjem, ki je po vojni emigriral v Argentino. Še naprej so tolkli bedno študentsko življenje, toda bili so nekako oskrbljeni, predvsem pa, vsaj zaenkrat, obvarovani vojnih strahot. Preko srhljivih novic v Slovencu in Slovenskem domu so bili študenti deloma seznanjeni o vojnih dogajanjih, še posebej v Ljubljanski pokrajini. Izšle so Črne bukve. Tudi govorilo se je marsikaj. Ivan Artač se je pridružil vaški straži. In za njim še kdo. Zvedeli so za padec Turjaka zaradi izdajalskega napada partizanov z italijanskimi topovi in vojaki ter za partizansko maščevanje na kočevskem procesu. Zato je konec leta 1943 veliko študentov pristopilo k domobrancem.

Božo se je odločil, da ostane še naprej v Ljubljani in se vpiše na univerzo. Mislil je na pravo, zanimala pa sta ga tudi filozofija in psihologija. Zato je skupaj s prijateljem na Teološki fakulteti vpisal psihologijo in zgodovino psihologije pri dr. Trstenjaku ter čisto filozofijo pri dr. Janezu Janžekoviču. Oba s prijateljem sta menila, da si bosta na ta način pridobila še dodatno znanje, ki ga sicer na pravni fakulteti ne bi.

Leta 1944 so univerzo zaprli. Božu je študij na pravni fakulteti ostal za vedno nedostopen. Kam zdaj? Če bi se vrnil k mami na Gorenjsko, bi bil prisilno mobiliziran k partizanom ali v nemško vojsko. Odklanjal je eno in drugo. Preostajala mu je še nemška delovna organizacija TODT. Ne, tudi to izbiro je odklonil. Zato je pristopil k domobrancem. Decembra 1943 so bili najprej vpoklicani nekdanji vaški stražarji. Božo je bil vpoklican kasneje v Študentsko četo. Stanovali so na ljubljanskem gradu in se tam tudi urili. Poveljnik domobranskih čet na gradu je bil podpolkovnik Dežman, ki je s seboj s Turjaka pripeljal tiste, ki so sledili njegovemu ukazu, da je treba ven iz gradu.

Študentsko četo so urili Nemci po nemškem načinu vadbe. Po dveh mesecih so izurjene mladeniče razposlali po različnih četah ali na tečaje. Boža so poslali na tečaj za vodjo minometalskih skupin v Moste v nekdanjo meščansko šolo. Tečaj je vodil slovenski aktivni oficir major Cof. Vpeljal je vojaško terminologijo v slovenskem jeziku. V Mostah je bil tudi tečaj za oficirje.

Po enem mesecu je Božo končal tečaj. Dodelili so ga v triinštirideseto četo Slovenskega domobranstva, ki je imela sedež v Horjulu. Poveljnik čete je bil nadporočnik Lojze Bastič, ki so mu očeta in mater pred tem ubili komunisti. V Horjulu je bila polovica čete, druga polovica pa v Šentjoštu. Tej je poveljeval poročnik Božo Pregelj, nekdanji rezervni oficir jugoslovanske vojske.

Poleg Boža so bili iz Ljubljane skupaj z njim poslani v triinštirideseto četo še trije: Jože Rupar iz Škofje Loke, Lojze Kocmur iz Ljubljane in Jože Markeš z Jesenic, sin predvojnega jeseniškega župana.

V Horjulu jim je Bastič povedal, da vse štiri potrebujejo za pomoč postojankam, ki so na nemškem delu slovenskega ozemlja. Tako je odšel Božo na postojanko v Suhi Dol, naprej od Šentjošta, Rupar v Lučine, Kocmur in Markeš pa v Gorenjo vas v Poljanski dolini. Tam so pomagali poveljnikom teh postojank.

Suhi Dol je vasica na prevalu med dolino proti Polhovem Gradcu na eni strani in dolino, ki se na drugi strani spusti proti Gorenji vasi. Skupaj z Božom so bili na postojanki sami slovenski fantje, nemška postojanka je bila v Lučinah, kjer je bila tudi carinska postaja (Zollkomande). Božo je organiziral in izuril minometalsko skupino za napade in obrambo.

Bil je vesel, da je bil v postojanki med samimi Slovenci. Med seboj so čutili povezanost in pripadnost k skupnemu cilju: obvarovati Slovence pred partizanskimi poboji in ropi ter pred terorjem in oblastiželjnostjo komunizma. Fantje na postojankah so vedeli za strahotna partizanska pobijanja v širši Poljanski in Selški dolini. V reviji Zaveza smo o nekaterih od njih že pisali.

Te štiri postojanke so imele tudi namen, da so sprejemale medse fante, ki niso hoteli v nemško vojsko ali se po dopustu niso več vrnili na nemško fronto, pa tudi tiste, ki so zbežali od partizanov, še posebej po hudem porazu[Stran 037] partizanov na Žirovskem vrhu avgusta 1943. Kasneje so se v postojanke zatekali – občasno ali le prenočevat – kmečki gospodarji, ki niso bili doma več varni. Prihajali so po pomoč, kadar so jim partizani izropali hleve in kašče. Zgodilo se je, da so nekoč suhadolski domobranci brez boja pripeljali kmetu nazaj vse pokradeno blago, ki so ga partizani slabo zastraženega pustili na nekem travniku.

Prepad med partizani in domobranci je bil nepremostljiv. Boljševikom je uspelo z revolucijo ustvariti med njimi razdor, sovražnost in maščevalnost. Božo se spominja, da je nekoč na pohodu s Pasje ravni proti Poljanam eden od domobrancev, po imenu Štefan, stopil v vežo kmečke hiše. Pri vratih na drugi strani veže pa se je slučajno prav v tistem trenutku prikazal partizan. V hipu sta oba hkrati streljala drug v drugega in se v naslednjim trenutku oba zgrudila mrtva. Ali bo on mene ali pa jaz njega, srednje poti ni bilo!

Poleti 1944 ga je poveljnik Lojze Bastič premestil nazaj v Horjul, kjer je ostal do pozne jeseni.

Kako se spominja Božo Murnik zadnjega leta vojne? »Jeseni 1944 smo zvedeli, da se na Gorenjskem pripravlja t.i. Center gorenjskega domobranstva. Načeloval naj bi mu Slavko Krek, nečak Mihe Kreka. Zbirali so skupino domobrancev, ki naj bi se spoznali na razmere na Gorenjskem. Lojze Bastič je moral iz svoje postojanke poslati vsaj dva domobranca. Izbral je Marjana Fludernika in mene. On je bil višji vodnik, jaz nisem imel čina.

Mejo smo prestopili ilegalno, prepustnic nismo imeli. Teren, kjer je potekala meja, je bil posejan z minami in bili smo v smrtni nevarnosti. Preko bodečih žic na meji smo položili desko in previdno šli preko. Ustavili smo se šele na domobranski postojanki v Smledniku in se tam srečali z nemškim funkcionarjem Erichom Dichtlom, poveljnikom gorenjskih domobrancev. Svoji nalogi ni bil kos, zato naj bi mu pomagal Center gorenjskih domobrancev.

Center naj bi povezoval vse domobranske postojanke na Gorenjskem v enotnejšo in čvrstejšo vojaško enoto. V pomoč naj bi bil tudi posameznikom.

V Kranju so nas namestili v barake. Vedeli smo, da nemška vojska razpada in se bliža konec vojne. Zato smo se v Centru tudi trudili, da bi čim bolj paralizirali nemško zavest. Center je imel propagandni oddelek s časopisi, ki smo jih dobivali iz Ljubljane, oddelek za organizacijsko povezovanje postojank in še druge, ki se jih več ne spominjam.V gradu Brdo je bil ustanovljen Šolski center za urjenje t.i. udarne čete. Moja zadolžitev so bila vsakodnevna vojaška poročila s posameznih postojank. Delal sem tudi s študenti. V Centru sem prebil december, januar in februar.

Figure 2. Domobranec Božo Murnik v Suhem Dolu junija 1944

Konec februarja so nekega jutra barako obkolili Nemci. Poleg Marjana Fludernika in mene so aretirali še nekaj drugih. Peljali so nas na Gestapo v Kranj in od tam na sodnijo v Ljubljano, kjer smo bili kaka dva do tri tedne. Val aretacij se je pričel dejansko že v Ljubljani in je bil naperjen proti Slovenski legiji. Obtožili so nas, da smo hoteli prevzeti oblast in postati preveč samostojni, pa tudi tega, da smo brez dovoljenja prestopili nemško mejo. Skratka, niso nam več zaupali. Ne vem, da bi koga poslali v Dachau; od nas, ki smo prišli iz Kranja, niso poslali nobenega. Iz sodnije so nas poslali v domobranske zapore na ljubljanski grad. Tam smo bili marca, ko so Angleži bombardirali Ljubljano. Nato so nas ‘Kranjčane’ namestili v poseben prostor, kjer nas je zasliševal nemški oficir. Dobil sem vtis, da ni prav dobro vedel, kaj naj nas sprašuje, kaj naj počne z nami. Zagovarjal sem se, da sem vojak in izpolnjujem ukaze nadrejenih.

Ta zasliševanja so trajala do konca aprila, ko so nas premestili nekam v Trnovo, kjer smo[Stran 038] dočakali tiste, tako težko pričakovane besede: Prosti ste, svobodni! Takoj bi se vrnil v Horjul, svojo nekdanjo postojanko, a nisem imel prevoza. Ostal sem v Ljubljani in skupaj z valom domobrancev in civilistov, ki se je valil proti Tržiču, odšel na Koroško. Z bratoma Radom in Zdravkom sem se srečal šele na polju pred Tržičem, kjer so se poleg domobranskih utaborile različne vojaške enote.

Figure 3. Mama Ivanka Murnik (Gabrčanova), leta 1943

Ko si nekdanji tovariši postanejo sovražniki

Povrnimo se v leto 1943 k mlajšim Božovim bratom: Radu (1924), Zdravku (1925) in Milošu (1927). Pri starem očetu Gabrčanu, kjer je devetletni Rado po smrti očeta našel svoj drugi dom, se je Rado razvil v pridnega in vztrajnega fanta; bil je vajen ubogati in delati, igre in zabave z otroki sosednjih domačij in sošolcev osnovne šole pri Sv. Lenartu so ga mikale kot vsakega otroka in odraščajočega, a delo je moralo biti prvo. Postal je živahen, drzen in iznajdljiv, a ob starem Gabrčanu tudi nekoliko samosvoj fant.

Ko je leto dni mlajši Zdravko pri Brodarju v Kranju odrasel v mladeniča in se je vnela državljanska vojna, se je tudi on zatekel v Rovt k staremu očetu, da se je tako kot Rado izognil vpoklicu v nemško vojsko.

To pa se ni posrečilo najmlajšemu Milošu, ki naj bi se izučil za krojača. Še ne sedemnajstleten je bil poslan na rusko fronto in jeseni 1944 je padel nekje pri Uralu.

Rado se je že leta 1941 seznanil s partizani, ki so se večkrat ustavljali pri Gabrčanu, podobno tudi Zdravko. V svoji mladostni zanesenosti, nepoučenosti in naivnosti sta se verjetno navdušila za lažne obljube gošarjev in nasedla sanjam o lepši prihodnosti, ki so jo ti obljubljali tudi njima. V gošarjih sta sprva videla le osvoboditelje naroda, morda pa tudi možnost za svoje lastno napredovanje. Prav gotovo pa so jima partizani prigovarjali, da sta se jima pridružila. Ker nista hotela v nemško vojsko, druge izbire niti nista imela.

Dvajsetletni Rado je prišel k partizanom januarja 1943 in dodelili so ga k četi Gorenjskega odreda, osemnajstletni Zdravko pa novembra istega leta. Vsa današnja partizanska literatura ju hvali, da sta bila ubogljiva, drzna, pogumna in iznajdljiva partizana. Še posebno se je s temi vrlinami odlikoval Rado. Oba sta hitro napredovala.

Partizani so vedeli za koristi, ki jih lahko imajo od njiju. Poznala sta vse hribe in gozdne poti daleč naokoli, tja proti Poljanski dolini, zlasti pa do Selške doline, Škofje Loke in naprej do Lesc ter od tam v Zgornjesavsko dolino. Rado je postal komandir kurirske karavle, pozimi 1944 pa je napredoval v člana Varnostne obveščevalne službe, nato v komandirja VOS-a, če lahko verjamemo partizanskemu piscu Jožu Vidicu.

Zdravko je bil kurir pri okrožnem vodstvu OF in KPS za Gorenjsko. Vodstvo je imelo svoje bunkerje in skrivališča v gozdovih Škofjeloškega hribovja. Pomladi 1944 so bili bunkerji posejani v Rovtu nad Sv. Lenartom vse proti Martinj Vrhu. Oba fanta sta te gozdove in poti dobro poznala, saj sta v njih tako rekoč zrasla. Leto in pol po nemški okupaciji v te gozdove ni bilo Nemcev, ker so proti Blegošu hodili po drugih poteh. Vodstvo OF in KPS v bunkerjih okrog Sv. Lenarta in Martinj Vrha je tukaj varno in brezskrbno živelo. Mnogi visoki funkcionarji so bili skoraj vsakodnevni gostje samotnih kmetij, ki so jim bile nekatere prav v teh krajih naklonjene.

V bližini Sv. Lenarta je imela t. i. gospodarska komisija Oblastnega komiteja za Gorenjsko več bunkerjev. (Podrobni opis krajev, ljudi in dogodkov, o katerih bomo danes govorili, najdete v knjigi Joža Vidica: Zločin pri[Stran 039] Lenartu, založba Borec 1974, str. 9–110. Iz omenjene knjige sem vse, česar mi ni povedal Bogov in Zdravkov brat Božo, izvedela tudi sama). Bunker v zemlji pod hlevom osamljene in težko dostopne Zakrašnikove domačije so uporabljali člani VOS-a za skrivališče in skladišče hrane. Ta dobro zakriti bunker na strmem pobočju v gozdu je nudil varno bivališče članom gospodarske komisije. Deset minut hoda od Zakrašnikove kmetije je bil podzemski bunker za člane rajonske gospodarske komisije. V bližini Zakrašnikove kmetije so bili še čevljarski bunker za čevljarje in njihovo delavnico, pa še bunker za sanitetni in pisarniški material. Gospodarska komisija ni pozabila niti na mesarski bunker z bivališčem za mesarje. Gospodarska komisija OF tudi ni pozabila na bunker za krojača krojaške delavnice v gozdu na Mladem vrhu. Med bunkerji gospodarske komisije je bil podzemni bunker vosovcev, ki naj bi jih vodil Rade, v bližini pa še baza za mobilizirance, lesena baraka za prenočevanje mobilizirancev, zbiranje prostovoljcev, kurirjev in obveščevalcev. Nad domačijo na Ojstrem Vrhu pa je bila sanitetna ambulanta Škofjeloškega odreda. Tako lahko preberemo v knjigi Jožeta Vidica Zločin pri Lenartu.

Figure 4. Nabor leta 1941 – Rado skrajno desno v prvi vrsti

V čem je bil zločin?

Kdo je storil zločin, ki ga v omenjeni knjigi opisuje Vidic? Najprej si oglejmo, kaj se je dogajalo pri Sv. Lenartu zadnji teden maja leta 1944. Nekaj o tem, kolikor mu je znano, saj ga takrat ni bilo tam, nam bo povedal Božo, starejši brat Rada in Zdravka. Spoznali smo ga že v uvodu in videli, da se je v tem času zadrževal na domobranski postojanki v Suhem Dolu.

»Mama me je redkokdaj obiskala in takrat sva si povedala srhljive novice o partizanskih pobojih, ki so se množili po Gorenjskem in Škofjeloškem. Včasih sva si pisala dopisnice z domačimi novicami. Imela je tudi stike z Radom, kadar sta se srečala pri očetu Gabrčanu. Včasih se je spotoma oglasil Zdravko in pripovedoval o nevarnih kurirskih poteh, po katerih je vodil partizanske funkcionarje. Bilo mu je šele osemnajst let. Mama se je dobro zavedala, kako Zdravko pa tudi Rado nosita glavi naprodaj, saj je kar naprej slišala za nemške povračilne ukrepe, ki so jim največkrat botrovala partizanska izzivanja. Poznala je družine iz Lesc, Radovljice in okolice, ki so jih izgnali v nemška taborišča; vedela je, da se zapori v bližnjih Begunjah polnijo in da se[Stran 040]streljajo talci. Zelo se je žalostila zaradi najmlajšega Miloša, dečka še ne sedemnajstih let, ki je bil poslan na fronto na Ural. Mama je bila po srcu dobra, rada nas je imela in kot vsaka mati se je bala za nas, še posebej med vojno. Smilila se mi je, ker je morala sama prenašati vse skrbi in bojazni v težkih vojnih časih. Iz njenih pisem ali pogovorov z njo sem videl, da postaja njena skrb čedalje hujša.

Figure 5. Rado Murnik – Gabrčanov

Ali bi jaz lahko Radu in Zdravku pomagal, me je nekoč vprašala, ko me je obiskala v Suhem Dolu v domobranski postojanki. Menila je, da bi bila oba bolj varna, če bi se pridružila nam, domobrancem. Kako naj jima pomagam, sem se spraševal? Kakšne misli in načrte snujejo mame v glavah, samo da bi lahko pomagale svojim otrokom! Kako le si to ona predstavlja. Vedela je, da sem na postojanki nekako preskrbljen, da nisem tolikokrat v nevarnosti, kot sta Rade in Zdravko, in se mi ni treba klatiti z gošarji po gozdovih ter biti prepuščen na milost ali nemilost bodisi partizanom bodisi Nemcem. Nisem vedel, kaj naj storim, kaj o tem mislita onadva, če sploh vesta za mamine ‘načrte’ in njene srčne želje.

K odločitvi mi je kot nalašč pomagala Radova dopisnica, ki sem jo dobil lepega dne. Poročal mi je, kje se nahaja; da je pri partizanih, seveda ni omenil, ker je vedel za nemško cenzuro. Ni pa računal na partizansko! On, član VOS-a! Dogajalo se je, da so komunisti imeli na poštah svoje uslužbence, terence, ki so budno bedeli nad vsebino pisem in dopisnic, še posebej sumljivih oseb. Partizani so gotovo zvedeli, da sem jaz, nekdanji študent semenišča, kot so zame pravili, pri domobrancih. Kakšen odnos je torej med menoj in bratoma? Ali jima lahko zaupajo?

Na dopisnici, ki mi jo je pisal Rado, so bile nekatere besede ali deli stavkov črno prečrtani in povsem nečitljivi. Vedel sem, da so jo cenzurirali nemški uradniki. Še danes pa se zelo dobro spominjam čitljivega stavka: Ampak za komunizem se ne bom tepel!

Torej sta Rado in Zdravko končno le sprevidela! Zdaj bom dosti lažje ustregel zaskrbljeni mami. Vendar nisem pomislil, da ju lahko pobeg od partizanov stane glavo. Radu sem napisal zelo optimistično pismo, datirano 14. maja 1944.

Napisal sem mu, da sem vesel, da ga komunistična propaganda še ni čisto zbegala, čeprav mu ostaja še marsikaj nejasno. Opogumljal sem ga, da je odveč njegov strah, da bi nad našo domobransko postojanko prišle brigade in divizije s topovi. Sicer pa, naj pridejo. Zdaj da nismo več tako nebogljeni, kot so bili na Turjaku, danes imamo topove mi! Za konec sem mu napisal še nekaj nasvetov: Če hočeš odnesti celo glavo, Ti svetujem, da takoj prideš sem. Ne čakaj niti trenutka. Čeprav Ti mogoče kaka stvar ni jasna, pridi, boš videl, da imam prav. Nikoli Ti ne bo žal. Na koncu sem mu še razložil načrt, kakšno pot naj ubere , da bo čim hitreje in varneje prispel na postojanko v Suhi Dol. Pripisal sem še nasvet za Zdravka: »’Zdravko pa, če misli, da bi ne bil varen, naj tudi pride s teboj. Če pa misli, da lahko ostane in da bi lahko doma pri Gabrčanu kaj delal, naj ostane. Kakor sam ve, toda boljša je prva kakor zadnja. Če moreš, me še prej obvesti, da bom pripravljen. Prisrčno vaju pozdravlja Božo.’

Pismo sem oddal na pošto, ki so jo dostavljali do Potokarjevih.«

(Vidic trdi, da je pismo prinesla do Gabrčana mama, da bi ga sama izročila Radu.)

Mama je bila tiste dni pri očetu Gabrčanu v Rovtu, ker ga je večkrat obiskovala. Pri njem se je sestala z Radom in mu pokazala Božovo pismo. Zdravko je bil na svojih kurirskih poteh in ga ves ta čas ni bilo pri Sv. Lenartu, vedel pa je, kaj snujejo mama, Božo in Rado. Zato je Rado Božu odpisal tudi v imenu[Stran 041] Zdravka. Pismo je datirano z dnem 29. maja. Vendar Božo pisma ni nikoli prejel …

Povedali smo že, da je bil Rade po naravi drzen, pogumen in iznajdljiv; čudimo pa se, da je bil tako nepreviden in ni računal na vohune in izdajalce med partizani samimi. On, ki je poznal delovanje VOS-a! Vendar premalo! Radovo pismo Božu, ki ga Božo ni nikoli prejel in videl, danes citira le partizanska literatura, zato brat Božo ne ve, ali je verodostojno ali ne.

Med drugim naj bi Rado napisal bratu Božu na postojanko: »Prišla bova lahko, ker imava kurirske prepustnice in nama partizani ne bodo mogli delat kakih posebnih ovir. Morala v naši vojski je zelo slaba, vsak dan se vršijo pobegi in dezertacije iz naših bataljonov in čet … Civilno prebivalstvo se je tukaj že močno streznilo in je le še nekaj takih bajt, kjer se partizani vedno držijo … Pa tudi to vem, kje imajo terenski svoje bunkerje; tukaj okoli Sv. Lenarta imajo svojo glavno postojanko in se nahaja tukaj okrožna OF, rajonska OF, vsi okrožni in rajonski funkcionarji KPS, kar bi bilo potrebno vse poloviti in pobiti. Tukaj okrog se velikokrat zadržuje kaka brigada ali pa bataljon in ako boste prišli gor, se morate paziti, da vas ne bodo napadli, imajo namreč dobro obveščevalno službo, katero opravljajo tudi domačini, nekateri iz strahu, drugi pa tudi iz prepričanja. Stalno pa se držijo partizanske edinice v Martinj Vrhu, kjer jim gredo tudi ljudje zelo na roko. Boljše je to, da s tem nekoliko počakate, da midva prideva tja. Tistikrat pa bi bilo dobro, da bi bilo nekaj tisoč vojakov, da bi se vse eno noč napadlo, ker tudi Zdravko ve za vse glavne postojanke na Gorenjskem. Midva pa bova prišla tja najbrž konec tedna. Upam, da boš dobil to pismo v redu v svoje roke, obdrži pa to vse zase, ker se lahko najde tudi med nami kakšen izdajalec. Te pozdravlja Tvoj brat Rado.«

Ne čudi nas, da se je vohun in izdajalec našel!

Figure 6. December 1943 – Pogreb domobrancev na Orlovem vrhu

Rado je v tem pismu omenil Leščana in prijatelja Murnikovih fantov iz otroških let Stanka Žagarja, zdaj Staneta, ki je bil komandir manevrskega bataljona pri Sv. Lenartu. Rado naj bi namreč v pismu brata Boža spraševal, če je Stane že v kakšni od domobranskih postojank, ker mu je ta pred časom zaupal, da bo tudi dezertiral in še štirje drugi, s seboj pa bodo prinesli mitraljeze, ki jih bodo zadnji večer pobrali v četi. Past, v katero se bo ujel Rado, je že nastavljena!

Stane Žagar je z lažjo prelisičil Rada in dobrosrčno mamo, saj Stane ni nikoli nameraval dezertirati. Staneta so vodilni v rajonski OF in KPS izbrali, da s svojimi vohunskimi in[Stran 042] lažnivimi spletkami ulovi Rada in mamo, kot bomo videli.

»Dobro smo poznali družino Žagarjevih iz Lesc,« se danes spominja gospod Božo Murnik. »Bili so poštena družina pridnega očeta in čevljarja Žagarja, ki je moral preživljati osem otrok. Stane je bil v tej družini nekakšna črna ovca in kvaril podobo te družine. Svoji mami je povzročal nemalo skrbi in bridkosti. Naša mama jo je dobro poznala in smilila se ji je.« Nekaj časa je bil Stane baje zaposlen v tovarni verig v Lescah, kjer mu delo ni prav nič dišalo. Vpoklicali so ga v nemško vojsko, a mu je uspelo kmalu pobegniti in zatekel se je v gozd; tam se mu ni nič hudega godilo. Pri partizanih je ostal do konca vojne, po vojni pa nagrajen z dobro službo, kjer je vohunil še naprej.

Mama se je z Radovim pismom za Boža pomudila zadnji teden maja pri očetu Gabrčanu. V bližini se je nastanil oddelek partizanov, med njimi je bil tudi Stane Žagar. Zvečer se pojavi pri očetu Gabrčanu in naši mami. »Mama ga je bila vesela,« mi je vedel povedati gospod Božo, »saj ga je poznala iz otroških let. Klepetali so o domačih novicah in tudi to mu je mama povedala, da so Nemci izgnali Stanetovega očeta, mamo, sestro in brata. Večji del pogovora je Stane porabil za tarnanje, kako hudo mu je pri partizanih, kakšne nevarnosti stalno nanje prežijo. Mami se je zasmilil in morda je v svoji poštenosti in naivnosti zaupala Stanetu, da nameravata pobegniti tudi Rado in Zdravko. Na to izjavo pa je Stane samo še čakal.

Figure 7. Januar 1945 – Rado Murnik med domobranci (stoji v sredini)

Kako pa nas z dogodki tega večera seznani Vidičeva omenjena knjiga? Še preden se je Stane Žagar sestal pri Gabrčanu z mamo Ivanko Murnik, so vodilni imeli miting, kjer je Anton Žbontar – Slavc, poveljnik VOS-a za Škofjo Loko, podučil Žagarja, kako naj mami toži o nevzdržnih razmerah v partizanski vojski in razočaranju nad njo in da je pripravljen pobegniti.

Kaj nam o tem pogovoru mame z Žagarjem pri Gabrčanu pove Vidic, ki ga je po vojni zapisal po pričevanju Staneta Žagarja in objavil v omenjeni knjigi? Poslušajmo: »V štabu bataljona sem predlagal, naj mi dovolijo, da grem na pogovor z Murnikovo. Razgrnil sem načrt, kako bom skušal v pogovoru z njo zvedeti, kaj misli o naši vojski, kaj o domobrancih, Nemcih in o tem, kdo bo zmagal in podobno.

Še istega dne, ko mi je štab bataljona dovolil, da govorim z Murnikovo, sem se napotil h[Stran 043] Gabrčanu. Ivanka Murnik me je poznala iz otroških let. Najino snidenje je bilo v vzdušju domačnosti, tako kot se srečajo stari znanci. Njene prve besede še danes pomnim: ‘Ali ti je znano,’ je dejala, ‘da so Nemci zaprli vašo družino in jo poslali v izgnanstvo. Izgnali so tvojo mamo, očeta, sestro Ivanko in brata Lovrenca. ki se je pred nekaj dnevi vrnil iz nemškega ujetništva’ … Murnikova je opazila, da me je novica močno prizadela. V trenutku sem pozabil, zakaj sem sploh prišel v tisto hišo. Načrti, kako bom skušal Murnikovo pretehtati, na čigavi strani je, so se razpršili. Mislil sem le na domače.

Če je Murnikova prej precej hladno pripovedovala novice iz Lesc, je sedaj spremenila ton in mi kot igralka na odru zašepetala: ‘Stane, ne bodi žalosten, čeprav je res, da so jih izselili zaradi tebe.’

Njene besede so me zdramile, ker je poudarila dejstvo, da so jih izselili ‘zaradi mene’. To mi je povrnilo razsodnost, da sem lahko sledil njenim besedam: ‘Saj starše vendar lahko rešiš, če se javiš Nemcem in zapustiš partizane’ … Preden sem prišel h Gabrčanu, me je resno skrbelo, kako naj napeljem pogovor. Zgodilo se je, kar sem najmanj pričakoval. Sama je začela polagati karte kot najslabši igralec.

Med nama se je razvijal približno takle pogovor: ‘Seveda bi rad rešil starše izgnanstva, saj sta oče in mati že v letih. Toda ne morem jih rešiti s tem, da bi se javil Nemcem, ker bi me obsodili na smrt. Sem nemški vojaški dezerter. Z dezerterji so Nemci neusmiljeni.’

Prisedla je bliže in me z zaupljivim glasom potolažila: ‘Če resnično to želiš, potem lahko tako uredim, da ne boš niti en dan zaprt.’ Glej jo, zlomka, kakšno moč ima ta ženska. ‘Tega ne verjamem,’ sem ji namerno odgovoril, ‘saj ženske v vojni nimate nobene veljave. ‘Stane, ti lahko rešiš sebe in svojo družino … Kdo pa pravi, da se javi Nemcem. Javil se boš mojemu sinu Božu, ki je domobranski oficir. Veš, včeraj sem ga obiskala. Pameten sin, zelo pameten. No, saj je lahko, ko pa je bil študent. On zagotovo ve, da partizani ne bodo zmagali.’ …

‘Kako pa se Rade in Zdravko počutita v partizanih? Že dolgo ju nisem videl. Bilo je lepo, ko smo se še kot otroci igrali na letališču v Lescah in nabijali žogo’, sem spremenil pogovor. ‘Vidiš, dobro da si me spomnil. Prav zdaj imaš priložnost zapustiti partizane. Rade in Zdravko že imata pripravljeno skupino, ki bo oborožena pristopila na stran domobrancev. Javili se bodo Božu. Še ti se jim priključi, ker dobro poznajo pot in imajo zveze. Saj veš, koliko gorja si prizadejal staršem. Zdaj lahko spremeniš usodo družine in svojo prihodnost.’

‘Rad bi osebno govoril z Radetom, da se o tem pogovoriva. Kdaj in kje ga lahko vidim?’ sem potegnil za trnek, ki ga je sama vrgla in se nanj tudi ujela. ‘Na mitingu. Zvečer bo v osnovni šoli pri Lenartu partizanski miting.’

‘V čigavi službi je ta ženska?’ sem razmišljal, ko sem zapuščal Gabrčanovo hišo. ‘Je samo zveza med sinom, ki je pri črni roki in sinovoma v partizanih, ali pa je prebrisana gestapovska kurirka, ki povezuje partizansko obveščevalno službo, domobrance, črno roko in gestapo?’«

Tako je o tem srečanju zapisal Jože Vidic v svoji knjigi Zločin pri Lenartu. Videli smo lahko, da je bil Stane Žagar tisti, ki je vrgel trnek in se je nanj ujela naivna, poštena in sinovoma, pa tudi Stanetu dobro hoteča mama Ivanka Murnik.

J. Vidic nas še naprej seznanja z dogodki. »Naslednji dan zvečer je bil res miting, toda Rada ni bilo. Zjutraj je bil Žagar poslan k Gabrčanu z nalogo, da mamo Ivanko poprosi, da zanj napiše sinu Božu priporočilno pismo, Rada pa prepriča, da so za prehod na stran domobrancev pripravljeni tudi njegovi fantje. Radu je tožil nad zlo usodo: ‘Ti mi groziš, oni mi grozijo. Če v štabu zvedo, me bodo ustrelili, če me dobijo Nemci, me bodo tudi obsodili na smrt. Kot kača sem zlezel v precep. Rade, ti moraš govoriti z mojimi fanti. Naj se sami prepričajo, da govorim resnico. So popolnoma zanesljivi, sicer jaz ne bi več nosil glave na ramenih. Sedaj je moje življenje v tvojih rokah.’ – ‘Pa jih pripelji,’ je nejevoljno zamrmral Rado.’« Tako J. Vidic.

Žagar in partizanski funkcionarji so potrebovali še pisni dokumet Radovega izdajstva. Zato so potem, ko so že aretirali Rada in mamo ter pri njej našli Božovo pismo za Rada in njegov odgovor Božu, verjetno prisilili Rada, da je napisal še kratko obvestilo za Boža v domobransko postojanko. J. Vidic nas seznani še s tem obvestilom: ‘Dragi brat, tu ti pošiljam moje prijatelje, ki so šli na svojo željo stran od partizanov. Uvrstite jih v svoje enote, ker so zanesljivi fantje. Z akcijo na tem teritoriju počakaj še kakih štirinajst dni, ker bom z malo vojske polovil vse funkcionarje v enem večeru. Rado.’ »

»Ta pripis je popolna laž!« je danes ogorčen Radov brat Božo. »Če je to res pisal Rado, so ga v to prisilili!«

[Stran 044]

Iz nadaljnega Vidičevega pripovedovanja zvemo, da so medtem, ko je bil Žagar še na pogovoru z Radom pri Gabrčanu, njegovi ‘zanesljivi fantje’, ‘najboljši borci in člani SKOJ in partije’, pod vodstvom oficirjev manevrskega bataljona, oboroženih z brzostrelkami, obkolili Gabrčanovo hišo tako, da jih iz hiše niso mogli opaziti. Z Žagarjem so se dogovorili za znamenje, kdaj lahko stopijo v akcijo. Sklenjeno je bilo, da jih bo Žagar poklical šele takrat, ko bo zagotovo vedel, da je napisano zgoraj omenjeno obvestilo za domobrance. Na dogovorjeno znamenje so se hiši približali z zadnje strani.

Mamo Ivanko so aretirali v trenutku, ko je skušala vreči Božovo in Radovo pismo v ogenj. Načelnik VOS-a Slavc, Radetov predstojnik, je tega vprašal, zakaj ni pri svoji skupini v bunkerju. Njega in mamo so zvezali in odgnali. Anton Žbontar – Slavc je takoj po teh dogodkih izdal še odlok za aretacijo Radovega brata Zdravka.

Stane Žagar je izjavil, kot lahko preberemo pri Vidicu: »Moja naloga je bila opravljena. Šele nadaljni razvoj dogodkov je pokazal, da smo z Radetovo aretacijo preprečili največjo vohunsko spletko blejskega gestapa leta 1944 na Gorenjskem.« Brat Božo se danes ob tej izjavi le nasmehne, saj niti gestapo niti Črna roka nista imela nič pri tem, če sta Rado in Zdravko hotela pobegniti od partizanov in prestopiti k domobrancem, saj so bili prebegi pogosti. Res pa je, da je skupaj z njima hotel pobegniti še njun tovariš, neki Danilo, kot ga omenja Vidičevo pisanje.

Številni soborci, ki so se bojevali s Stanetom Žagarjem, so pripovedovali Vidicu, kako ‘hraber borec je bil Stane in da je imel sedmi čut za odkrivanje sovražnika.’ (O njegovi ‘hrabrosti’ so se lahko prepričale številne civilne žrtve njegovega divjanja po Poljanski in Selški dolini med vojno. Ko pa je po vojni Žagar postal komandir milice v Preddvoru, so lahko tu mnogi civilisti na lastni koži občutili njegov ‘sedmi čut za odkrivanje sovražnika’).

Rade je delal, kar so ga naučili pri partizanih

Toda vrnimo se k Radu in mami. Aretirali so ju 29. maja in ju odgnali v štab bataljona v Martinj Vrh, kjer je imela svoj sedež Varnostna obveščevalna služba za Gorenjsko. Radu so ob aretaciji vzeli puško.

Ob pisanju članka Janka Mačka ‘Razvaline in grobovi namesto obljubljene svobode’ v Zavezi št. 55, kjer avtor opisuje medvojne dogodke pri Sv. Lenartu, so nekateri takrat še živeči domačini J. Mačku povedali, da so Rada zaslišali in mučili še isti večer v Gdelovi hiši. Obesili so ga tako, da se je s prsti nog dotikal tal in ga pretepali. Mama je morala to gledati. Ko so ga spustili na tla, je skušal pobegniti, vendar so ga obvladali. Še isti večer so oba z materjo odpeljali v Martinj vrh in ju zaprli v opuščen bunker nedaleč od Muštrove domačije.

Kaj pa o teh dogodkih pove Božo? »Rada in mamo so pri zaslišanju zelo mučili. Sledove mučenja, pretepeno, podpluto telo, mi je Rado kasneje sam pokazal. Kako so mučili mamo, mi Rado ni povedal, kako in kdaj so jo ubili, pa ni vedel. To sem zvedel šele po vojni, ko sem bil v zaporu v Šentvidu. Eden od domačinov, ki je hodil v zapore, me je nekoč izzivalno vprašal: ‘Ali veš, kako smo ubili tvojo mamo?’ Molčal sem. ‘S puškinimi kopiti smo jo pobili,’ je bahavo priznal. Glasno sem jokal, ko sem to zvedel. Stara je bila 49 let. Nikomur ni storila ničesar žalega. Še danes ne vem, kje je strohnelo njeno telo.« Razumljivo, da pri Vidicu o vsem tem, kar je sledilo aretaciji Rada in mame, ni zapisana niti besedica.

»Ko sta naslednje dneve in noči po aretaciji in mučenju Rado in mama zvezana ždela v zastraženem bunkerju,« nadaljuje Božo,»je bilo obema jasno, da čakata le še na smrt. Rade, drzen in iznajdljiv kot vedno, se s to mislijo ni mogel sprijazniti. Mislil je na beg: če se mu beg ne posreči, bo na istem, kot je zdaj. Mama je bila zaradi pretepanja, lakote in žeje ter naporne hoje v oddaljen Martinj Vrh preveč slabotna, da bi lahko pobegnila skupaj z njim. Naj zbeži sam, mu je prigovarjala, saj je vedela, da bi mu bila na begu samo v napoto. Morda je tudi upala, da nje ne morejo kar brez razloga ubiti, saj je želela sinovoma le dobro.

Rado je prelisičil stražarja, da mora na potrebo. Ta mu je dovolil. Rade je planil nanj, pričela sta se ruvati in Radu se je posrečilo dobiti stražarjevo puško, ustrelil je stražarja in zbežal. Njegov cilj je bila Gorenja vas. Vendar je na poti naletel na patrolo dveh partizanov. Lagal jima je, vendar sta zahtevala, da mora z njima. Rado je vedel, da je spet tam, kjer je bil. Ponovno je beg edini izhod, da se reši. Toda zdaj ima orožje. Po kratkotrajnem ruvanju je ustrelil oba partizana in pribežal do Gorenje vasi, odkoder se mi je javil po telefonu iz domobranske postojanke. Zvedel je, da je tudi njegovemu prijatelju, baje nekemu Danilu, beg uspel.

[Stran 045]

Z Zdravkom sem govoril kasneje. Tudi on se mi je javil z domobranske postaje, kamor se je zatekel po uspelem begu.«

Figure 8. Rado Murnik med domobranci na postojanki v Sopotnici (prvi z leve)

Ko sem med najinim pogovorom gospodu Božu omenila, da morda mame ne bi ubili, če Rade ne bi zbežal, se mi je grenko nasmehnil in zmajal z glavo: »Danes si nihče ne more predstavljati, s kakšno lahkoto se je takrat pobijalo.«

»Osemnajstletni Zdravko,« se spominja naprej gospod Božo Murnik, »je bil nekoliko manj drzen kot brat Rado, a dobrodušen fant.« (Partizanska literatura ga hvali, da je bil zanesljiv in vesten kurir.) »Sčasoma je uvidel, da kurirji s svojimi napornimi in nevarnimi potmi pomagajo komunističnim borcem, ki brez kompromisa pobijajo svoje nasprotnike v boju za oblast. Kurirji naj o tem ne bi nič vedeli in dejansko niso vsega vedeli, toda marsikaj so pa le.«

Ko je nekje na kurirski poti partizan aretiral Zdravka, da ga pelje h komandirju Slavcu, je Zdravko takoj vedel, da je Radov prebeg k domobrancem propadel. Stražarju je rekel, da mora na potrebo. Dobro je poznal teren in poti, zato je verjetno premišljeno izbral kraj, kjer bo najprimernejše, da pobegne. Skočil je v hosto in jo ucvrl po strmini navzdol, stražar je streljal za njim, a ga ni zadel. Srečno je prišel do domobrancev v Gorenji vasi.

Brat Božo nas še naprej seznanja z nadaljnjo usodo obeh bratov. »V Gorenji vasi so ju Nemci zaprli, naredili zapiske in ju z drugimi ubežniki poslali na Bled, kjer je bil sedež nemškega poveljstva za Gorenjsko. Razumljivo, da so ju Nemci do potankosti zaslišali in da sta povedala le tisto, kar ju je najmanj obremenjevalo, zato Rado ni povedal, da je bil pri VOS-u. Toda kar sta vedela, sta morala povedati. Gestapo je bil trd zasliševalec in prav tako krut maščevalec. Z Bleda sta se čez nekaj časa vrnila v Škofjo Loko in poslali so ju na domobransko postojanko, zdi se mi da v Sopotnico pri Škofji Loki. Do konca vojne smo se le redkokdaj videli in slišali. Iz Radovega govorjenja sem spoznal, da so ga mučenje, lažno natolcevanje zasliševalcev in predvsem mamina smrt zelo prizadeli. O partizanski junaški borbi je imel odslej najslabše mnenje.

Stari oče Gabrčan dolgo ni dojemal, kaj se med vojno dogaja. Ni vedel, da Rado in Zdravko nameravata prebegniti k domobrancem. Tudi ni razumel, zakaj so tistega večera[Stran 046] partizani aretirali Rada in mamo, ju odgnali in mučili, kot se je takoj razvedelo. A so se partizani maščevali še nad njim: hodili so ga pretepat in ga povsem izropali. Umrl je v revščini in zapuščenosti eno leto po vojni. »

Po vsem napisanem se lahko vprašamo, kdo je zakrivil večji zločin pri Sv. Lenartu: borci s svojimi spletkami, lažnim natolcevanjem, mučenjem in pobijanjem ali pa Murnikovi trije: mama in njena sinova, ki sta hotela prebegniti k domobrancem? Če je bila partizanska vojska prostovoljna in ilegalna, ne moremo govoriti o dezerterstvu! Kdo je sprožil nadaljnji plaz pobijanja?

V članku smo že zapisali, kdo se je zadrževal v bunkerjih v Rovtu in Martinj Vrhu. Razumljivo, da so se po Radovem pobegu člani Gospodarske komisije in posamezni funkcionarji preselili v druga skrivališča. Ker pa se naslednjih štirinajst dni ni nič zgodilo, so se nekateri spet vrnili. »Kako so bili nepremišljeni,« ugotavlja danes gospod Božo. »Lahko bi računali s tem, da so Rada in Zdravka Nemci o vsem zaslišali! Morda pa vsi niti vedeli niso, da je Rado zbežal in ostal živ, prav tako Zdravko. Zelo verjetno tudi niso vedeli, da Nemci pripravljajo že dolgo načrtovano hajko … «

Naredili so jo 11. junija 1944 v zgodnjih jutranjih urah. Rado je moral z njimi, da jim pokaže pot in lokacijo bunkerjev. Bratu Božu je Rado kasneje povedal le za napad na bunker v bližini Zakrašnikove domačije. Bunker s čevljarsko delavnico in sanitetni bunker sta ostala nepoškodovana, prav tako baraka za novince. Jože Vidic v svoji knjigi omenja, da je Rado na zaslišanjih ob koncu vojne povedal, da ljudje iz teh bunkerjev niso njemu storili nič žalega, zakaj bi torej on njim škodoval? Kmet Zakrašnik je do konca življenje trdil, da Rado ni izdal nobenega od bunkerjev. Nekateri so mislili, da je za skrivališča po Rovtu lahko povedal tudi kdo drug. Vidic sam trdi, da stražarjev pri gospodarskem bunkerju ni ubil Rado, ampak po vsej verjetnosti nemški vojak. Od devetih ubitih v različnih bunkerjih, na katere so vrgli Nemci bombe, je bilo nekaj terencev in nekaj članov gospodarske komisije, kot nas seznani J. Vidic. Brat Božo ve povedati, da Rado nikoli ni odobraval ropanja pri kmetih, saj je sam izkusil, kako se mora kmet namučiti za svoj pridelek, da preživi on in družina. Zato je že takrat, ko je bil partizan, skrivaj obveščal kmete, ki so jih partizani nameravali oropati. Obilica hrane v gospodarskih bunkerjih ga je motila, medtem ko so mnogi kmetje stradali.

Omenili smo že, da je mesec dni po teh pretresljivih dogodkih poveljnik Lojze Bastič premestil Boža nazaj v Horjul, kjer je ostal do pozne jeseni in je dočakal konec vojne v Ljubljani, brata Rado in Zdravko pa v svoji domobranski postojanki.

(Nadaljevanje zgodbe s prisilno vrnitvijo iz Vetrinja in Boževim begom iz zapora bomo objavili v naslednji, septembrski številki Zaveze.)

[Stran 027]

Živeli smo umirjeno, urejeno, v kulturnem okolju v Šentjanžu na Dravskem polju /zdaj Starše/, kjer je bil oče šolski upravitelj, mati, s širokim pogledom na svet in z odličnim poznavanjem svetovne književnosti, še posebej ruske in roditeljica štirih otrok, pa učiteljica. Z očetom sta bila obarvana panslavistično, oba pa izvrstna pedagoga. V to življenje je udaril 6. april 1941. V nekaj dneh so vdrli Nemci. Spomin mi postreže z žalostno sliko vojske kraljeve Jugoslavije: vozovi s konjsko, a tudi volovsko vprego, na vozovih ranjenci, orožje in strelivo na slami … , ob vozovih vojaki s čutaricami ob pasu, predolgimi puškami na ramenih, v povaljanih uniformah, z ovijačami in grdimi polvisokimi čevlji na nogah in prevelikimi šajkačami na glavah, na obrazih pa obup in popolna apatija. Umik, beg pred Nemci, zadnji vojak je odšel. Po glavni cesti, ki se vije pred šolo, ta je bila tedaj naš-moj dom, je bilo slišati bliže in bliže hrumenje motorjev. Prišli so. Motorji s prikolicami, avtomobili, iz katerih so strumno in prožno poskakali vojaki prve nemške »štostrupe«. Urejene uniforme, bleščeči škornji. Oficirji, kot da so prišli iz izložbe, uniforme obšite z bleščečimi našitki z oznako čina. Elita! Vojaki s kratkimi, ličnimi brzostrelkami čez prsi. Strumno, samozavestno salutiranje, hajlanje /heil Hitler/. Ostro vpraševanje po Srbih, v nemščini seveda, je postajalo kar nasilno. Bilo je teh zelencev kot listja in trave. Očeta ni bilo doma. Bil je na fronti kot rezervni kapetan prve klase. »Torej, kje so Srbi,« je v kuhinjo prikoračil major, malo bolj zajeten, a vojak od pet do glave. Mama je držala v roki lesen pladenj, lepo narezanimi kockicami kruha in kupčkom soli. Major jo je presenečen prijazno pogledal: »O lepa stara slovanska navada, da sovražnika sprejmeš s kruhom in soljo!« Za njim je bila četa vojakov, poln šolski hodnik. Obrnil se je, pogledal po četi in ukazal, da mu sledijo. Vzel je kockico kruha, jo pomočil v sol in pojedel. Vojaki so ga posnemali.

Mama je v spoštljivo presenečenje tega sovražnega oficirja govorila visoko knjižno nemščino. Povedala je, da so zadnji jugoslovanski vojaki odšli pred kakšnima dvema urama, a major je odločil, da mora opraviti svojo vojaško dolžnost: pregled šolskega poslopja. Sestra, stara devetnajst let, ki je tudi znala nemško in francosko, je morala s štirimi vojaki na pregled šolskega poslopja. Pred vojaki je šla z dvignjenimi rokami, za njo so šli vojaki z bajoneti na puškah. Kmalu so se vrnili brez bajonetov, saj niso našli ničesar. Mama je majorju potožila o izgubi domovine, na turški mlinček pa je mlela pravo kavo, čemur se je major čudil in rekel: »Kaj vi še imate pravo kavo, pri nas je že zdavnaj ni več.« Mami so se roke tresle od vznemirjenja, major je pristopil, jo prijel za roko in dejal: »Nas se vam ni treba bati … ampak tega, kar za nami pride … Bil je namreč tudi učitelj, rezervist in pogovor je stekel v skoraj prijateljskem vzdušju. Zunaj pri studencu so se do pasu slečeni vojaki umivali, šalili, smejali in brili. Po dveh urah so se osveženi odpravili naprej, vasi sploh niso pregledali.

Prišlo je, kar je napovedal major. Vse učitelje in duhovnika so takoj zaprli na grad Borl. V nekaj urah smo morali izprazniti stanovanje in se t a k o j izseliti. Šli smo v Rače, na dom očetove mame in tam dočakali izselitev v Srbijo. Četrtega junija, zjutraj ob petih so prišli po nas: po mamo, sestri, brata in mene, ata je bil v mariborski kasarni, kjer je bilo zbirališče za transport v Srbijo. Zjutraj so prišli po nas, mislim, da je bilo šest vojakov in kamion s cerado. Razbijali so po vratih in kričali: Aufmahen! Mama je takoj odprla. Sledilo je vpitje vojakov in že vprašanja, seveda v nemščini: »Imate zlato, imate denar?« Obstali so kot vkopani, kajti mi smo bili oblečeni, prtljaga pripravljena, za vsakega po 25kg, nikjer nobene posteljnine, nič oblek, omare prazne in odprte, na posteljah pa vzmetnice. Vsi kosi pohištva so bili namerno neurejeni. Sestra je z vehemenco odprla klavir, kot da se pripravlja na koncert, sedla je h klavirju, z naglico potegnila po tipkah, zaigrala znano melodijo (šlager) in zapela v nemščini, francoščini, italijanščini in še v srbohrvaščini Vrni se. Vojaki so se naslonili na rob klavirja, zavzeto poslušali in ob koncu z občudovanjem izjavili: »Mi vas selimo, vi pa pojete.« Sestra jim je pa odgovorila: »Zakaj pa ne, saj gremo k našim bratom Srbom.« A pripomniti moram, takoj ko so videli, da ni zlata, denarja, ničesar, kar bi lahko vzeli, so nam otrokom rekli, da nam ni treba v Srbijo, da lahko ostanemo in postanemo lojalni državljani velikega Reicha. Sestra jim je odgovorila, da kamor gredo starši, gremo mi, zato jim je priredila mali jutranji koncert. Pomagali so nam znositi prtljago na kamion, mami in meni se povzpeti na kamion, sestri in brat pa so to storili sami in odpeljali smo se. Spominjam se vožnje, občutek>[Stran 028] sem imela, da je vojake bilo sram. Sloneli so na svojem orožju in gledali v tla. Vožnja je hitro minila. Pristali smo v meljski kasarni, kjer nas je oče že čakal. Očeta smo hoteli objeti, odmaknil se je: »Proč, ne poznamo se!« Sledil je pregled prtljage. Zgodilo se je, da je eden izmed vojakov otipal, da so v prtljagi pernice. Rekel je, da tega ne smemo vzeti s seboj. Ni pa bil sam, pregledovalo jih je več in tisti, ki je stal ob njem, ga je dregnil s komolcem: »A bi ti rad pobral te pernice? Ne, ne boš jih, z njimi bodo šle.« In je porinil prtljago naprej in to v naše roke. Razen tega incidenta so z nami postopali korektno. Ničesar nam niso vzeli. Zakaj, ne vem. Morda nas je reševalo mamino in očetovo znanje nemščine.

Ob štirih popoldne smo bili že na vlaku. Vozili smo se v lepih pulmanih brzovlaka skozi Slovenijo do Bosanskega Broda, tam pa smo morali prestopiti v živinske vagone, do katerih so nas prepeljali zaradi porušenih mostov z ladjami, in vsak je vlekel svojih 25 kg. Začela se je pot skozi Bosno v Srbijo. Med vožnjo s strani vojaškega spremstva ni bilo nobenega nasilja, razen vpitja »šnel, šnel, marš, marš,« ko je vlak obstal za WC in da smo si natočili vodo. Vozili smo se skozi gorato Bosno /186 tunelov/ in mladi izgnanci so poskakali z vlaka, tekli v hrib, na vrhu pa vlak počakali in vstopili … Vožnja je bila zaradi strmih vzponov izredno počasna in zaradi slikovitosti divje pokrajine nepozabna, zanimiva. Vojaško spremstvo je to početje mladih le opazovalo. Nikomur se ni skrivil niti las, zdi se, da jih je to početje prav zabavalo. Zakaj to pišem? V mislih imam domobrance, kako so jih vozili v Kočevje /večina je bila mladih/ v spremstvu KNOJ-a – »osvoboditeljev«.

Po treh ali štirih dneh smo prispeli v Mladenovac, 60 km od Beograda v smeri proti Nišu. Eno skupino izgnancev so dodelili v Arandjelovac, nas v Mladenovac, ostale v Zaječar. To je nepozabno! Ko je vlak ustavil, ga je množica, ki nas je čakala, zasula s cvetjem in pozdravljala z vzkliki: »Dobrodošli nam, mili Sloveni!«

Figure 1. Herica pri enaindvajsetih

Spoštovani bralec, danes po tolikih letih, ko to pišem, se v očeh lesketajo solze ganotja in neskončne hvaležnosti. Objemanje, pomoč pri sestopanju iz živinskih vagonov, pri nošenju prtljage do nekega velikega dvorišča, mislim, da je bilo občinsko, tam kruh, čaj in že razdeljevanje, kam bo kdo šel. Slišati je bilo: »Ja ću ovog, dajte mi onog.« Skoraj bi zmanjkalo nas beguncev. Županu smo na »spisku« ostali le še mi, najštevilnejša družina, dodeljena v Maldenovac. »Djordržević, ti uzmi ove, ti si najbogatiji.« Pa se glasi Djordjević: »Kaj praviš, da sem jaz najbogatejši? Poglej, kdo je tu »najbogatiji.«: jedan, dva, tri, četiri zdrave dece« in je pokazal na našega očeta. Župan se je odločil drugače. Dekleta je dodelil apotekarju Hristiću, mamo in očeta Djodjeviću, brata pa Prokiću, najbogatejšem trgovcu z žiti v Šumadiji. Zakaj nas otrok župan ni dal Djordjeviću, premišljujem danes. Dodelil mu je starše. Temu bogatašu sta umrla dva otroka za tuberkulozo. Hiša ni imela otrok. Je župan pomislil, da bi se mi česa nalezli? Apotekar Hristić je imel hčer in sina, lepi, prelepi ljudje. Opazni so bili vzgoja, omika, bogastvo, stanovanjska kultura. Zanimivo, da so imeli enako spalnico, kot je bila naša, ki je ostala v zaplenjenem zapečatenem domu. Le tri dni smo se lahko čudili tej bogatiji. Mladenovac, srce Šumadije. Bogastvo, sposobni trgovci, velike kmetije, pšenica, koruza, živina, vsa kupčija se je dogajala v tem mestecu. Vsi, ki smo jim bili dodeljeni, bi nas kar posvojili, a prišel je ukaz, da moramo na vas. Nas je onesrečil naš priimek Jarc? Srbske oblasti so mislile, da spadamo med Hrvate, to je Srbe, ki so jih Hrvati izseljevali, teh po mestih niso pustili, bili so dodeljeni le na vasi in tako smo prišli v Jagnilo. Vsi Slovenci so ostali v Mladenovcu, dobili stanovanja, pohištvo, službe.[Stran 029] Živeli so na parketu in dodeljena jim je bila pomoč v denarju, tako imenovana Nedićeva pomoč. Naša družina pa ničesar! Na vasi smo spoznali veterinarja Gavrilovića /znana je tovarna Gavrilović/. Bil je mlad, komaj je dokončal študij, odlično smo se razumeli in dobro prenašali revščino, celo s humorjem. Strašno revščino! Vas je bila velika, štela je dva tisoč duš, tako rečejo Srbi. Za naše pojme eno samo bogastvo. Tu zemlja rodi, ne da bi jo gnojili. Če vzamem v misli naše Haloze, Slovenske gorice, tam v Jagnilu revščine nisem videla. Dodelili so nas bojda revnim … A imeli so dve hiši, veliko gospodarsko poslopje, ogromno dvorišče s sadovnjakom, vinograd, polja, konje, svinje, perjad, izredno stanovanjsko kulturo, opazni so bili olika, omika in spoštovanje do starosti. Naše bivališče je bila nedograjena hiša iz butane ilovice. Trije prostori: levo, desno in sredina. Vhod v hišo je imel dve stopnici. Imenitno! Tla ilovnata, pohištvo pa: stara razmajana, odslužena miza, štirje stoli v enakem stanju kot miza /nas je bilo šest/, postelje, dve klopi, deske, slamnjače, ki smo jih prinesli s seboj /neverjetno, na kaj je mislila mama še doma/, to je bilo ležišče nas treh deklet, brat pa je imel ležišče na deskah na dveh kozah in slamnjači. Ata in mama sta imela neko posteljo, na kateri je spal, domnevam, car Lazar … umetniški čudež, od kod, nimam pojma. Štedilnik iz pločevine na tankih štirih nogah je imel celo pečico, ki pa seveda ni pekla, v njem je gorelo tako, kot da bi notri gorela sveča. Obleke so visele na žebljih, zabitih v steno, a je vse popadalo na tla, kajti žeblji v ilovici niso držali. Posoda na neki klopi /šest »plehnatih« krožnikov, dve »kastroli« in en lonec/. Vrata in okna so bila vgrajena v še neposušeno ogrodje hiše /o zidovju ne moremo govoriti, saj je bila le ilovica/. Čez poletje se je vse posušilo in povsod ob oknih in vratih so bile vsaj za mezinec debele špranje. Za poletje nič hudega, a prišla je huda zima 1941/42, temperatura do -32°C in košava, strašna košava. Vrata smo obrobili s kitami iz slame, kot to delajo naši kmetje v hlevih. Kljub temu je bilo mraz, stene so bile kot iz kristala. V tem prostoru sta spala ata in mama. Zjutraj je imel ata na brkih ivje, mama pa ivje na laseh, ki jih ni pokrivala ruta. Mi otroci smo spali v prostoru, kjer je stal štedilnik, nakar sta prišla k nam še ata in mama s posteljo carja Lazarja. Soba je bila tako polna, da si s težavo prišel iz enega kota v drugega. A krompir pod posteljo nam ni zmrznil. Idila je bila popolna in jaz sem se vsako noč zbudila na krompirju. Seveda, deske so se razrinile, slamnjače so šle narazen, jaz pa na krompir, dragoceni priboljšek. Za zajtrk smo spali, ob desetih smo jedli koruzno moko, zavreto na vodi, neslano /soli ni bilo/, proti večeru pa fižolovo juho /ne pasulj/, ker je bilo fižola premalo. Dan za dnem isto, imeli pa smo kruh, ki je bil bogat na otrobih. Dohodkov nobenih, le priložnostni zaslužki, delo na polju, pastirska opravila /ovce in svinje sem pasla jaz/. Sicer sem pa bila za pestunjo pri šolskem upravitelju, vsaj najedla sem se. To je bilo zelo grenko, saj sem vedela, da doma nimajo. Ta moja služba je bila kratka. Mama je zbolela … Želela si je belo kavo. Kje neki! Ni mleka, tako bogata vas, a mleka nismo dobili, ni sladkorja, le črna kava, iz česa je bila, ne vem. Bila je grenka in vodena. Ob tem, da zaradi suše ni bilo vode, dobili smo je le nekaj litrov na dan, je bilo pranje in umivanje razkošje … Poleti je še nekako šlo, kar zadeva hrano. Bile so buče, slive, kuhana koruza in pšenica. A zima … ni bilo kurjave, le sveže podrto trnje, samo vejevje, dodeljeno od občine, kot tudi fižol in moka. Vejevje je bilo obdano s trnjem in ledom. In mraz, mraz, mraz …

Prišla je pomlad in z njo uporniške horde. Noč za nočjo, bilo jih je po osem do deset v tolpi. Vsi so od gospodarja, ki se je vedno skrival, zahtevali orožje. V tej vasi se je razorožil polk jugoslovanske vojske, baje je bil nekje zakopan celo top. Jaz ga nisem videla. Noč za nočjo druga banda, vsi kosmati, pijani, brutalni, nasilni. Lastniki – naši gostitelji so se pisali Filipović. Poleg gospodarja in žene so bili še stara mati (majka ali baba) in dve hčeri Dara in Ljuba. Neke noči nas je okoli polnoči zbudilo vpitje: »Odprite, iščemo orožje!« Odpremo, na dvorišču je z dvignjenimi rokami stala gospodinja Dana, okrog nje pa štirje kosmati divjaki z naperjenimi puškami, ena na prsih, druga na hrbtu in dve pod obema rokama. Kričali so, naj da orožje, ona pa, da ga nima. »Daj orožje ali pa te ubijem,« se zadrl tisti, ki ji je držal puško na prsi. »Pa me ubij.« Kosmata beštija je odmaknila puško, jo prijela z levo roko, z desno pa udarila Dano po licu, po drugem licu pa kar s hrbtom roke, da je siroti glava kar opletala. Gospa Dana je imela stekleno oko. »Joj, saj ji bo oko izpadlo,« me je prešinilo, kajti mi smo morali gledati, kako hočejo ti divjaki doseči svoj cilj. »Ubijem te, če ne daš orožja!« Ona pa mirno: »Pa me ubij, enkrat sem se rodila, enkrat bom umrla.« Pretepač je ves besen odvrgel puško in z obema rokama so padale klofute. Takrat je pa majka, klicali so jo baba, tako tam rečejo starim materam, pokleknila pred svojo snaho, ji objela noge, jih poljubila, nakar je dvignila roke kot k molitvi in rekla: »Za božjo voljo, ljuba hči, daj to prekleto železje!« Snaha[Stran 030] jo je pogledala: »Dobro, baba, dala bom, ali le zaradi tebe.« Vzravnala se je z dvignjeno glavo, se otresla nasilnežev, odšla v temo proti sadovnjaku in prinesla dve puški. Drhal se je odločila pregledat še naše bivališče. Najbolj pijani je začel odvijati ročno bombo. Saj ne vem, če jo je res odvijal, a vpil je, da nas bo vse pognal v zrak. Dana, pretepena žena, si je drznila obregniti se: »Pa čuj, ali te ni sram, da pobiješ te uboge izbeglice.« Odgovor je bil: »Nek idu u pm.« Po vsej verjetnosti je vodja tolpe dojel, da pri nas ni kaj vzeti, in je dal nalog za odhod. Obraz »gazdarice« Dane je bil drugi dan ena sama oteklina in podplutba.

A prišla je noč in zopet trop nasilnežev. Vsi smo bili že na dvorišču. Pred bando se postavi razjarjena stara mati, lepa »starica« z živimi črnimi očmi, rahlo nakodranimi popolnoma belimi lasmi, vzravnana je z dvignjenimi pestmi odrinila snaho za svoj hrbet, nad vsiljivci je vpila in jim preklela vse po »spisku«: »Poglejte snaho, to so sledi včerajšnjih roparjev, ki jim je dala orožje. Pa kaj vi mislite, da imam jaz tovarno orožja!« Nasilneži so se brž pobrali v noč. Noč za nočjo in vedno novi, a vsi naliti z žganjem. Vsi bi naj bili narodna oblast.

Figure 2. Družina 1937

Bil je topel aprilski dan, bili smo na dvorišču in se greli na soncu. Po vaški poti je prihajala kolona Nemcev v čeladah in polni bojni opremi. Ojej, kaj bo pa zdaj? Kolona se je ustavila in prvi v koloni je prek plota vprašal, če tu kdo govori nemško. Oče se je postavil v strumno držo ter zdrdral v nemščini: »Jaz, prosim, sem bil avstrijski podoficir.« Za Nemce je bil šok, da so se lahko pogovorili brez tolmača. Pogovor je potekal mirno, lepo. Vprašali so, kakšni so vaščani. Vaščani da so najboljši ljudje, je povedal oče. »Kaj pa ponoči? Vemo, da je nemir, zato smo prišli,« so silili dalje. »Ja, to že,« je rekel oče, a takoj pripomnil, da so vaščani mirni, dobri in gostoljubni ljudje. Jasno je, da so vprašali, kdo smo? Oče jim je lepo, a ne brez ironije povedal, da smo izseljeni iz Slovenije in da je učitelj. Vojna je pač vojna, žal. Nemški vojaki so vas zapustili mirno, kot so prišli. Po dveh ali treh dneh se je v vasi razširila govorica, da so v vasi partizani. Prvič smo slišali ime partizani pri belem dnevu. Bili so na občini, menda pri šoli in pop da je zapregel kočijo in se odpeljal v Mladenovac. Partizane da vodi Kosta Nadj z ženo Kiko. Med njimi nihče ne pije, so prijazni, nikomur nič nočejo, tudi orožja ne zahtevajo.

Noč, psi lajajo, ropot, koraki, pogledamo skozi okno. Na križišču postavljajo težko strojnico. Razbijanje po vratih: »Odprite! Narodna[Stran 031] vojska! Nedićeva.« Vprašujejo za tisto strašno noč. Kdo so bili, kaj so govorili, kako so bili oblečeni. Povedali smo in tolpo opisali. V pogovoru so zvedeli, kdo smo, da je oče jugoslovanski rezervist, kapetan prve klase in hoteli so ga mobilizirati … Mama je razprla očetu srajco, da se je videl šiv od operacije na želodcu in tak ni bil primeren za boj. To je bila Nedićeva redna vojska. Bili so prvi, ki se je dalo z njimi pogovarjati. Očeta so pustili pri miru. Kmalu za tem obiskom je začelo pokati: brzostrelke pa puške in ročne bombe tik ob hiši. Vsi smo bili na tleh in na mamin predlog smo si dali pernice čez glavo. Kmalu je streljanje potihnilo, le v daljavi so se slišali še posamezni streli. Zunaj je nekdo klical: »Otvaraj brzo vrata, privremena ambulanta.« Vrata so bila v hipu odprta, prinesli so ranjenca. Dumdumka ga je zadela v desno stran trebušne votline, kjer je slepič. Kri je lila. Rana je bila velika kot ogromna vrtnica. Mladenič je bil star kakih osemnajst let. Položili so ga na ležišče počez. Zdravnik je poskušal ustaviti kri. Zunaj so pripravljali voz za prevoz. Voz naj bi ga peljal po cesti, ki je bila bolj podobna globoko zorani njivi in polna blata, blata. In noč, hladna noč. Mladenič ni dočakal jutra … Prizor te noči mi ostaja v spominu do danes in ne bo šel v pozabo. Prostor v naši hiši: štiri ležišča, miza, stoli, ni kam stopiti, vojaki, ranjenec, sveča – parafin v kozarcu, na parafinu plava stenj. Pri tej razsvetljavi se je vršila operacija in enemu od vojakov se je sprožila puška, naboj mu je odnesel kapo z glave. Vsi so hoteli leči na tla, pa ni bilo kam. Začelo se je svitati. Splazila sem se v sosednji prostor, zaradi zime je bil prazen in hotela sem k oknu, pa mi stražar pravi: »Čuvaj dušu, tamo ima jedan mrtvac.« Že sem zadela ob njegove noge. Ležal je ob oknu, da sem videla, da mu manjka del glave, možgani so bili na ilovnatih tleh. Ob svitu je Nedićeva vojska odšla in tudi mrtvega je vzela s seboj. Boj je potekal med partizani in redno Nedićevo srbsko vojsko. Dva partizana sta padla in vaščani so ju pokopali po stari, uveljavljeni navadi, a brez popa … Ni ga bilo, saj je odšel v Mladenovac. Kaj je tam počel, so le domneve. Bil je proti partizanom, vedel je, da prinašajo zametke revolucije. Partizanska enota se je umaknila. Nedićevi so bili v premoči. Bili so edini, ki se jih ni bilo treba bati. Bili naj bi legalni varuhi Srbije.

Nastopilo je jutro, kakor da se ni nič zgodilo. Šla sem popazit punčko šolskega upravitelja, in ko sem se vračala domov, me je srečal poštar in mi izročil dopisnico iz Slovenije. Bila je iz Maribora, napisana v nemščini. Razbrala sem lahko le, da na njej piše nasvidenje. Tekla sem vso pot, da bi bila čim prej doma, saj je na dopisnici pisalo na svidenje – Auf widersehen. Vsa zasopla sem pritekla do mame: »Mama, tu piše nasvidenje. Domov bomo šli! Domov!« Res je bilo, na dopisnici so nam sorodniki sporočali, da je prošnja za našo vrnitev ugodno rešena.

Figure 3. Mama in oče – Srbija, julij 1941

Takoj po naši izselitvi so očetova sestra in sorodstvo iz Avstrije vložili prošnjo za našo vrnitev in uspeli. Po desetih mesecih. Med vojno si lahko kupil vse /kot vedno, če si pri denarju/, tudi uslišanje take prošnje, podprte še s priporočili.

Pomlad, topleje je. Omislimo si lahko zopet »kuhinjo«. Z ilovnatih tal je bilo treba posneti debelo plast ilovice zaradi krvi in možganov nesrečnega Nedićevega vojaka, kar ni bilo enostavno, čeprav so vojaki počistili, kajti kri je pronicala v tla … Namestili smo tisto majavo mizo, stole in štedilnik. Slamo ob podboju vrat, spleteno v kite, smo pustili, noči so bile še hladne. Notranja okna smo odprli, kajti namesto stekel je bil nameščen ovojni papir. Steklo je bilo le na zunanjih oknih.

[Stran 032]

Dopisnica nas je nepopisno osrečila. Jaz še danes ob spominu na tisti trenutek, da smemo domov, začutim globoko vznemirjenje in zavest o sreči, čemu smo ušli. V pogovoru, da gremo domov, nas je presenetila pojava na dvorišču. Mislim, da je bil 22. april 1942, jasno pomladansko jutro. Obiskovalec je bil namenjen k nam. Oblečen je bil v prvovrstno rjavo usnje. Rjavi, mehki, nagubani škornji. Naboji v pasovih prekrižanih na prsih, za pasom pištola, na rami pa puška. Bil je kot iz revije. Zelo čeden, velik, postaven, urejen. V kuhinji smo stali: mama, siva, shujšana, obleka je na njej visela; sestri, brat in jaz, ki nama je bilo vse premajhno, zrasla sva. Rokavi malo čez komolce, vse pretesno in prekratko, videti je bilo eno samo revščino. Mož obstoji z eno nogo na stopnici, bili sta samo dve, sname puško z rame, gleda začudeno, kot da je obnemel, počasi stopi na drugo stopnico in v prostor. Presenečeno se ozira po prostoru, se zazre v mamo in počasi zateglo reče: »Klanjam se, Mariborčani! Eeee, ovako izdajica ne živi!« Mi ostrmimo, kako ta tujec, ki preiskujoče zre v nas, ve, da smo Mariborčani? Kje je bil oče, ne vem, nič se ga ne spomnim, le mame, blede, shujšane, osivele, z redkimi lasmi, ostarele, a videlo se je, da ni stara. Obiskovalcu ponudimo stol, še prej pa pogledamo, če ni tisti, ki se najbolj maje. Veličastni gost sede, se nasloni na puško, premišljujoče zre v tla, dvigne glavo in vpraša, od česa živimo. »Od občinske podpore v obliki moke«, pravi mama, »od koruzne in pšenične, fižola, tudi kurjavo smo dobili, kar je pač bilo, obsekano trnje.« »Pa denar,« nadaljuje gost. Tega smo nekaj prinesli s seboj, a je skoraj pošel.« »Vi in vaš mož sta učitelja,« domneva gost /ej, od kod ve?/. »Pa ve, mlade dame,« vpraša sestri? »Klasična gimnazija je za nama.« »O, potem pa znate francosko« in pogovor je tekel v francoščini, tako malo za pokušino. Predstavil se je. Zdravnik iz Beograda, partizan. »Čuli smo, da ste izdajalci. Imamo nalog za likvidacijo vseh šest … a dvomim, izdajalec ne živi tako, kakor tu vidim.« Mama mu je izročila dopisnico. Vzame, pogleda datum, žig, bere, seveda je obvladal tudi nemščino. »A kdaj greste,« vpraša. Mama pravi, da smo nameravali odpotovati čez štiri dni … a kot kaže … »Mene se ne bojte, bdel bom nad vami, pojdite čim prej! Prvega maja začnemo minirati vse proge. Pa denar?« vpraša. Segel je po listnico in nam dal 100 dinarjev, več da nima, je rekel z obžalovanjem in se v zadregi nasmehnil. Mama se je denarja branila, da tega ne more sprejeti, on pa ji je rekel, da se naj zanje ne bojimo, ker ga bodo že pobrali Nemcem. Mi pa naj bomo mirni, ker bodo tu okrog in bodo pazili na nas, kajti zgodi se nam lahko vse mogoče. Govoril nam je o partizanski poštenosti, o boju proti Nemcem in domačim izdajalcem … V slovo se je z nami rokoval, bratu dal roko na ramo z besedami: »Drži se, mladi junak,« mene pobožal po laseh, sestri sta bili deležni galantnega poklona, stisk roke mami in spoštljiv poklon: »Moje duboko poštovanje, gospodjo učiteljica in ne bojte se.« Odšel je.

Voz je bil po dveh dneh pripravljen in naše cule naložene. V voz sta bila vprežena dva konja. Ker je bilo suho, ni bilo blata. Če bi prej deževalo, bi bili za vprego samo voli. Prišla je ura slovesa. Vsi smo jokali. Pa še kako. Naši gostiteljici, baka in Dana, sta nas blagoslavljali, križali, Boga klicali za spremstvo in srečno vrnitev domov. Voz je zapuščal vas, zadnje hiše je zakril gozd. Iz gozda je stopilo šest oboroženih mož. Opazili so našo preplašenost. Naj se ne bojimo, so rekli, ker nas bodo spremljali do glavne ceste /betonska cesta Beograd–Topola–Oplenac/. Spremljevalce je zanimalo, od kod smo. »Maribor, Slovenija, e pa tam je moj oče služil vojsko v meljski kasarni,« pravi eden od spremljevalcev. Pot ni bila dolga, prispeli smo do glavne ceste. Nekdo med oboroženimi spremljevalci je dvignil roke proti nebu, se zazrl v nebo in rekel: »Do ovde smo vas pratili mi, a sada neka vas prati Bog. U zdravlje, Slovenci, sretan vam put! Živi i zdravi stigli do vaše kuće!« Segli so nam v roke in vzel jih je gozd.

Kakšna sprememba v vožnji. Konji so stopali z lahkoto in zdelo se je, da tovor sploh ni bil težak, a strah nas še ni zapustil. Levo in desno je bil gozd. Kako nam je že rekel zdravnik iz Beograda? »Može da se vama desi svašta.« Zagledali smo predmestje Mladenovca in vrnil se nam je občutek varnosti, ki ga že dolgo nismo več poznali. Končno slovo od našega voznika, bilo je prisrčno in toplo in tudi solz ni manjkalo.

Beograd. Zaveza ima premalo prostora, da bi lahko popisala teh nekaj dni, ki smo jih preživeli v Beogradu. Kaj vse se nam je dogajalo! Veliko gostoljubja in veliko pomoči. S Hrvati je bil pa križ. Delali so nam neverjetne težave s prečkanjem njihovega ozemlja. Čakali smo dva dni na dovoljenje. Imeli smo veliko srečo. V Beogradu je bil policijski inšpektor inšpektor iz Maribora, ki je bil izseljen in je enako službo opravljal v Beogradu. Bival je v prelepem, bogatem stanovanju. Res, Srbi so za Slovence dobro poskrbeli, ti pa so jim vračali z delom in poštenostjo. Ta dragi očetov prijatelj Turin! Ne vem, kako bi mi brez[Stran 033] njegove pomoči uspeli priti iz Beograda. Bil je 28. april in ob polnoči naj nas bi naš vlak odpeljal, nič več proti Mariboru, ampak proti Marburgu. Kaj nas čaka? Kam gremo? Ob desetih zvečer nas je g. inšpektor pospremil na vlak še pred policijsko uro. Sedeli smo v kavarni blizu kolodvora. Prišel je čas odhoda. Vstali smo od mize, od orkestra pa se je oglasil napovedovalec: »Za naše izbeglice, Slovence, ki se vračajo domov. Želimo jim srečno pot. Živi zdravi nam bili!« In zaigrali so Vrati se … Mi pa vsi v jok. Krčevit jok. Pa pravi gospod Turin v svoji štajerščini, bil je doma iz Cirkovcev: »Otroci, ne jokajte, saj greste domov.«

Še zadnji stisk rok skozi okno vlaka in vlak je potegnil v temo.

Figure 4. Družina po vrnitvi iz Srbije

Epilog

Danes, ko to pišem, se vračam v mislih v Srbijo. Likvidirati so nas hoteli, ker bi naj bili izdajalci. Ali pa je bil vzrok, da smo bili intelektualci, ali očetov pogovor z Nemci, ali nudenje pomoči Nedićevim vojakom?

Kaj se je zgodilo z njim, ki nas ni privedel na prostor, kjer naj bi nas likvidirali? Kosta Nadj vem, da je preživel, saj je z armado 1945 prišel v Slovenijo. Za tega drugega pa ne vem. Berem vrstice v II. knjigi Metoda Mikuža, Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, stran 148 povelje Kardelja Mačku v oktobru 1942.

»Belo gardo uničujte neusmiljeno … kmete, ki se bodo uporno borili, postreljajte … Duhovne v četah vse postreljajte. Prav tako oficirje, intelektualce /starša sta bila učitelja/ itd. ter zlasti tudi kulake in kulaške sinove.«

Koliko družin so v tem času v Sloveniji že postrelili? Tu vidim vzporednico in neverjetno srečo, da se je našel nekdo in nas otel gotove smrti. Mu je bilo za to dobro dejanje sojeno?

Mnogokrat se ga spominjam s hvaležnostjo, saj mu vsa družina dolguje življenje.