2. aprila 2009 je evropski parlament sprejel resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu in obsodil vse totalitarne režime. Za nas je pomembna predvsem obsodba komunizma, kajti nacizem in fašizem sta bila obsojena že prej. VDnevnikovem komentarju na veliko soboto smo potem brali, da si v naših »spravnih bojih velja zapomniti, da omenjena resolucija izraža spoštovanje, sočutje in priznanje vsem žrtvam«, kajti »z vidika žrtev je vseeno, kateri režim jih je iz kakršnega koli razloga prikrajšal za svobodo, jih mučil in ubijal«. Na koncu komentarja je bila razlaga, da »molk zvonov od velikega četrtka do vstajenjskega bogoslužja na veliko soboto pomeni žalovanje ob Kristusovem trpljenju, zato bi to sporočilo lahko upoštevali tudi, ko gre za trpljenje pobitih po vojni. Za začetek bi morali torej vsaj spoštljivo umolkniti.«

Kaj naj to pomeni? Zakaj je omenjeno samo trpljenje pobitih po vojni? Je med vojno bil res samo osvobodilni boj? Mar ni naša navada že od nekdaj, da v časih, kot je veliki teden, nekoliko odvrnemo pogled od posvetnega in bolj iščemo tisto, kar je zgoraj. Ali nismo bili prisiljeni umolkniti že leta 1945 in molčati skoraj petdeset let? Zato bomo govorili in spoštljivo upoštevali, da so tudi rablji pobitih žrtve totalitarnega sistema, ki jih je k temu zavedel. V naslednjem sestavku bomo nekaj več povedali o Francu Benediku, županu v Selcih nad Škofjo Loko, ki so ga partizani ubili avgusta 1942, in njegovih sovaščanih, ki so postali žrtve revolucionarnega nasilja nekaj mesecev kasneje.

Selška dolina v začetku okupacije

Ko smo pred nekako petimi leti zbirali gradivo za 55. številkoZaveze, sva se s prijateljem nekajkrat oglasila pri Sv. Lenartu nad Lušo, ki bi ga lahko imenovali tudi Sv. Lenart v Selški dolini. Prijazni domačini so naju seznanili s pestro medvojno in povojno zgodovino te male hribovske fare; slišala sva zgodbo o partizanski zasedi pri Rovtu leta 1941 in 45 padlih nemških policistih, o partizanskem miniranju njihove cerkve decembra 1944 pa tudi o župniku Antonu Švelcu, ki je celo vojno in precej let po njej preživel pri Sv. Lenartu.

Po pripovedovanju Milke Vidmar, ki je že nekaj let pokojna, je bil Švelc pred drugo svetovno vojno izseljenski duhovnik v Metzu v Franciji. Leta 1940 je bil nekaj časa zaprt, ker so ga Francozi osumili, da dela za Nemce. Prišel je v taborišče, kjer so bili zaprti španski borci, med njimi tudi nekaj Slovencev. Ko je bilo taborišče zaradi bližine Maginotove linije razpuščeno, se je Švelc vrnil v domovino in februarja 1941 prišel za župnega upravitelja k Sv. Lenartu. V maju 1941 so Nemci pozaprli in pregnali skoraj vse gorenjske duhovnike, za Švelca se pa sploh niso zmenili in je lahko nadaljeval svoje delo, le verouka v uro in pol oddaljenem Martinj Vrhu ni več poučeval, saj je bila šola zaprta. Sredi julija je od gestapa iz Škofje Loke prišla grožnja, naj takoj izgine, ali pa ga bodo zaprli. Za naslednje jutro je povabil farane k maši in se od njih poslovil, češ da odhaja čez mejo, v resnici je pa ostal pri Sv. Lenartu in se skrival. Toda ilegalno življenje se mu je kmalu uprlo in tedaj je napisal pismo selškemu županu Francu Benediku – lenarška fara je namreč spadala pod občino Selca, naj posreduje za ureditev njegovega bivanja in dela pri Sv. Lenartu. Kmalu je dobil poziv, naj se zglasi v Škofji Loki, in Nemci so mu dovolili, da ostane na svoji fari. Potem je oskrboval tudi Javorje, Bukovščico, Selce in Železnike. Veliko ur je prebil v spovednici, saj nemški duhovnik Besel, ki je prišel v Škofjo Loko proti koncu 1941, ni znal slovensko in sploh ni spovedoval. K Sv. Lenartu so prihajale k spraševanju in spovedi skupine otrok, ki so se doma pripravljali na prvo obhajilo ali birmo. Iz Selc, Železnikov, Bukovščice in celo iz Zalega Loga so jih pripeljale žene in dekleta, ki so jih učile. Na svojih številnih potih si je župnik pomagal s kolesom, pozimi pa so ga prišli iskat s sanmi. Ker je bil zelo obremenjen, so mu pri pouku otrok tudi v domači fari pomagala dekleta, na primer Anica Potočnik. Selški cerkovnik Jože Ravnihar, ki je bil tudi pismonoša, je imel dovoljenje nositi bolnikom obhajilo. Večino pogrebov so opravili ljudje sami, ko pa je prišel duhovnik, je blagoslovil vse nove grobove in opravil molitve za umrle.

Zakaj vse to pripovedujemo? Ali nismo napovedali zgodbo o županu Benediku, njegovi družini in drugih, ki so jih partizani pobili leta 1942 oziroma 1943, potem ko je januarja 1942 oblak ognja in smrti uničil Dražgoše in 41 Dražgošanov? Je nesrečo te vasi pod Jelovico res zakrivil ali vsaj pri njej pomagal Franc Benedik? In njegova družina ter drugi[Stran 020] Dolenjevaščani? O župniku Švelcu govorimo tudi zato, da bi bralcu pokazali, kakšen je bil tisti čas in kakšni ljudje so v njem živeli.

Kako je Dolenja vas sredi prelepe Selške doline doživela prve dni nemške okupacije? Starejši se spominjajo, da se je večina zavedala, da okupacija ne bo prinesla nič dobrega, redki pa so nestrpno čakali prihoda Nemcev in doma sešili zastave s kljukastim križem, ki pa so imele napako, da so bile kljuke na križu narobe obrnjene. Očitno je bil glavni vzrok njihovih simpatij prijateljstvo med Hitlerjem in Stalinom, zato so po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo takoj spremenili kurz in se pridružili OF. Prav ti so kasneje dolžili župana Benedika, da sodeluje z okupatorji, in bili zraven, ko je »ljudstvo« ukrepalo proti njemu in drugim »izdajalcem«. V začetku avgusta 1941 je bil na Vodiški planini sredi Jelovice ustanovljen Cankarjev bataljon. Zaprisegel ga je nekdanji učitelj na Dobravi pri Kropi in že pred drugo svetovno vojno član centralnega komiteja slovenske partije Stane Žagar, poveljstvo pa prevzel Jože Gregorčič, ki se je od leta 1937 bojeval v Španiji in dobil čin kapetana španske rdeče armade. Od polovice oktobra do 9. decembra so se cankarjevci zadrževali pri Sv. Mohorju, nedaleč od Dolenje vasi. Tisto leto je sneg zapadel že v drugi polovici oktobra in do pomladi ni skopnel. V času od 18. novembra do 7. decembra so cankarjevci dvakrat požgali leseni most pri Praprotnem. V noči med 1. in 2. decembrom so opravili nekaj »likvidacij« domnevnih nemških sodelavcev, 9. decembra pa so se odpravili proti Poljanski dolini z namenom, da tam sprožijo splošno vstajo. Spotoma so 12. decembra pri Rovtu iz zasede pokončali 45 nemških policistov in s tem zagotovo pritegnili nemško pozornost. Po eni strani je bil to pospešek za vstajo, po drugi pa so bili Nemci opozorjeni, da so se lahko organizirali in pripravili protiukrepe. Na sveti večer je Stane Žagar v Bukovem Vrhu zaprisegal novince in bilo jih je kar precej, ki z njegovim preveč komunističnim govorom niso bili zadovoljni. Ravno za božič so bili boji med vstajniki in Nemci okrog Pasje ravni. Ogrinov oče je zaskrbljeno poslušal streljanje in napovedal, da ne bo sreče, ker se bojujejo na sveti dan. Ni vedel, da je njegov sin, ki je prejšnji dan šel od doma, tedaj že ležal mrtev v snegu pod Pasjo ravnijo. Pokazali sta se nemška izurjenost in zagrizenost.

27. decembra zvečer se je Cankarjev bataljon, ki je tedaj še štel nekaj več kot 200 mož, z Valterskega vrha spustil v dolino, v bližini Škofje Loke, kjer ga Nemci sploh niso pričakovali, po šefertskem mostu prešel Soro in se usmeril v Selško dolino. V nekaj skupinah so potem cankarjevci gazili proti Dražgošam. V novoletnem jutru 1942 so bili že vsi na cilju. Dražgošani so bili zaradi prihoda bataljona zaskrbljeni. Ivan Jan pripoveduje v svoji knjigi Vrh v Dražgošah, da so na novo leto zjutraj k Birtu, kjer je bil nastanjen štab, prišli trije resni možje, odposlanci vasi, in prosili za razgovor s poveljstvom. Povabili so jih v hišo in Žagar, Gregorčič ter drugi štabovci so jim prisluhnili. V glavnem je šlo za to, naj bi se partizani premaknili kam drugam in tako vas rešili pred nesrečo. Če pa to nikakor ni mogoče, naj jim vsaj dovolijo, da jih prijavijo nemški oblasti in da tistega, ki bo to nehvaležno nalogo opravil, ne bodo imeli za izdajalca. Poveljniki so jim povedali, da nameravajo ostati v vasi in da jo bodo branili. Zlasti Žagar je zatrjeval, da je Nemčija tik pred zlomom, zato se tudi drugod upirajo in nemški napad ne bo preveč nevaren. Strinjali so se, da jih prijavijo nemški oblasti; povedo naj, kako dobro so oboroženi, da jih je čez 500 in da prihajajo še novi. Odposlanec je nemudoma odhitel k županu Benediku, ki je bil tudi prek tajne zaupniške mreže, kot trdi Jan, obveščen o partizanih v Dražgošah. Pozorno je zapisal poslančevo izjavo in mu zagotovil, da bo uredil vse potrebno, da se vaščanom, ki so izpolnili svojo dolžnost glede prijave, ne bo zgodilo nič hudega.

Naši sogovorniki v Selški dolini, ki so tiste dni sami doživeli, pa seveda o tem razmišljajo bistveno drugače. Po tistem, kar se je 12. decembra zgodilo pri Rovtu in kasneje v Poljanski dolini oziroma pri Črnem Vrhu, sta bili nemška policija in vojska alarmirani in pozorni na vsak gib domačinov. Prav gotovo niso čakali, da jih bo o partizanih, ki se jim je 27. decembra posrečilo izmuzniti iz obroča, obvestil selški župan. Tega se je zavedal tudi on, zato je opozarjal Dražgošane, naj naredijo vse, da bodo partizani odšli iz vasi. Ni dvoma, da je s tem hotel ljudem pomagati. Ko so dober teden kasneje nemški tovornjaki z močno oboroženimi policisti in vojaki vozili skozi Dolenjo vas, je bil zaskrbljen, saj je vedel, da Nemci ne bodo odnehali, seveda pa ni pričakoval tega, kar se je potem v Dražgošah zgodilo.

Zanimivo je, kako Jan v omenjeni knjigi opisuje Dražgoše. Pravi, da je bila to zelo urejena vas s 83 hišami in 444 prebivalci. »Imeli so dva kulturna domova: Prosvetnega in Sokolskega. Ljudje so bili pridni in večinoma globoko verni; to je bilo vse lepo in prav, a nekateri so bili do fanatizma zasvojeni s klerikalizmom, kar z vernostjo nima nobene zveze. Prek takih so bili številni vzgojeni tudi v nerazumevanju in sovraštvu do ‘brezvernih in pokvarjenih komunistov’. Na srečo prava[Stran 021] vojna dolgo ni segla v Dražgoše in ljudje, ki so slišali za partizane – gošarje, so živeli v prepričanju, da so to sami komunisti. Naprednejši prebivalci so pripadali bolj bajtarskim, kajžarskim in dninarskim družinam. Mlajši so bili za partizane, premožnejši gospodarji pa močno vraščeni v svoje kmetije.

In te Dražgoše so doživele nekaj posebnega: tja so, ne da bi jih kdo na to pripravljal ali jih vabil, ob novem letu 1942 nenadoma prišli partizani Cankarjevega bataljona, za Dražgošane komunisti. Tako so jim tudi pravili, seveda z redkimi izjemami, in ta izraz ni imel prijaznega prizvoka, ker so bili prepričani, da je z njimi prišla v vas velika nesreča. To večinsko gledanje vaščanov je bilo izraženo s stavkom: ‘Le zakaj so prišli prav v našo vas?’ In ob takem razpoloženju je Stane Žagar na enem od mitingov, ki so jih priredili, v ognjevitem govoru razglasil dražgoško republiko.«

Figure 1. Selca s farno cerkvijo in pokopališčem

Domačin, razgledani Pikcov oče, je o tem povedal sledeče: »Napeto smo poslušali Žagarjevo predavanje. Govoril je tako, da nam je po žilah zastajala kri. A odkrito povedano, njegovim zagotovilom, da je nemška zver v zadnjih krčih in da so ji ure štete, nismo verjeli. Čeprav smo bili, mi kmetje, naivni, smo vendarle mislili trezno: Če so številne nemške armade pred Moskvo, dražgoška republika ne bo mogla dolgo obstajati. Te naše osvobojene Dražgoše so le nebogljen čolnič sredi razburkanega nemškega morja in Nemci mu strežejo po življenju.« K temu Jan doda še razgovor, ki se je po mitingu v Prosvetnem domu razvil med komisarjem Žagarjem in partizanskim bolničarjem, zrelim možakom štiridesetih let. Na bolničarjev dvom, da Nemci ne bodo tako hitro propadli, je Žagar odgovoril, da tako govori prav zaradi nemške moči, hude zime in razpoloženja soborcev ter vaščanov. (Ivan Jan, Vrh v Dražgošah, str. 101)

Nemški napad se je začel 9. januarja zgodaj zjutraj, deveti dan po prihodu bataljona v Dražgoše. Ta podatek pove, kako trdna je bila partizanska odločitev, da pričakajo Nemce v vasi. Boji so trajali tri dni in šele v nedeljo, 11. januarja, zvečer so se partizani in z njimi nekaj vaščanov umaknili proti Jelovici. Večina vaščanov je ostala v vasi in napadalci so se nad njimi zverinsko maščevali.

Krvava rihta v Dolenji vasi

Župan Benedik tragedije v Dražgošah ni povzročil in je tudi ni mogel preprečiti, je pa gotovo bila najtežji problem, s katerim se je srečal v času županovanja in celega svojega življenja. Kdo je bil France Benedik, po domače Mlinar[Stran 022] iz Dolenje vasi? Rojen je bil leta 1892. Z ženo, ki je bila tri leta mlajša od njega, sta vodila v Dolenji vasi mlin in žago. Ivan Jan omenja, da so mu Dražgošani zaupali, saj jim je les vedno plačal bolje kot drugi. Nemci naj bi ga za komisarja – župana potrdili zato, ker je tudi pri njih užival ugled, saj je kot lesni podjetnik in trgovec že pred vojno imel poslovne zveze v Avstriji. Verjamemo, da županske funkcije ni prevzel zato, da bi sodeloval z Nemci, ampak da bi z znanjem in zvezami sovaščanom in prebivalcem domače doline pomagal prebroditi neprijazni čas okupacije. Če je imel dobro mnenje o nemški delavnosti, poslovnosti in tehnični kulturi, ki jih je pred vojno opazoval pri svojem trgovanju, še ni rečeno, da je bil nacist. To potrjuje tudi podatek, da je bil njegov 22-letni sin Franc reden poslušalec slovenskih oddaj radia London. Seveda pa ni bil tak kot tisti, ki so spomladi 1941 sprejeli Nemce z rdečimi zastavami s kljukastim križem, sredi poletja istega leta pa so se že zbirali pod rdečo zastavo, na kateri je bilo znamenje srpa in kladiva. Lahko si mislimo, da je bil tako kot Pikcov oče v Dražgošah mnenja, da bi bilo z uporom bolje počakati na čas, ko bo moč nacistov vsaj nekoliko opešala. Ko je zvedel, da so se partizani nastanili v Dražgošah, je skušal vplivati, da bi vas čimprej zapustili, vendar pa partizansko vodstvo za to očitno ni imelo posluha. Ko so potem skozi Dolenjo vas hiteli tovornjaki z vojaki in topovi, je bil zaskrbljen, vendar ni mogel več pomagati. Potem se je na vse načine zavzemal, da 81 v Šentvidu zaprtih Dražgošanov – predvsem so bile to ženske in otroci – ne bi odpeljali v nemško taborišče. Proti pričakovanju mu je uspelo, da so jih spomladi 1942 izpustili na prostost.

Figure 2. Selški župan Franc Benedik (1892–1942)

23. avgusta 1942 je župana Benedika pri belem dnevu iz zasede napadel skojevec – domačin, ko se je iz Selc peš vračal v Dolenjo vas. 50-letni župan je zadet v trebuh več ur umiral v hudih bolečinah. Vmes je bil vseskozi pri zavesti in vztrajno ponavljal, da zaradi njega ne sme biti nobenih represalij, nobenega streljanja talcev. To njegovo željo je okupator upošteval.

27. januarja 1943 okrog petih popoldne je v Dolenjo vas nepričakovano prišla večja skupina partizanov; med njimi so bili Železnikarji, pa tudi nekaj Dolenjevaščanov in menda je celo vodja bil domačin. Nekdo je zapisal, da je bila to posebna kazenska odprava, sestavljena iz zaupnikov partije, vosovskih operativcev oziroma izbranih »čistilcev trase v svetlo komunistično prihodnost«. Na seznamu so menda imeli devet ali celo več vaščanov. Nekateri so takoj zastražili vas, drugi so se pa razdelili v skupinice, ki naj bi obiskale posamezne hiše in opravile krvavo rihto.

Mrak je s svojim temnim plaščem že pokril dolino, ko je v gostilniško sobo mogočne Bergantove hiše priropotal oborožen neznanec v belem plašču in s partizansko kapo na glavi. Trije moški, po eni verziji je bil med njimi tudi gospodar, so sedeli pri mizi v kotu in igrali tarok. Poleg njih je bilo v sobi še nekaj gostov. Neznanec je obstal sredi sobe in vprašal: »Kdo od vas je hišni gospodar?« Gostilničar je takoj vstal od mize in odgovoril, da je on gospodar. Ne da bi še kaj rekel, ga je neznanec ustrelil v glavo. V tistem trenutku je stopila v sobo 13-letna Bergantova hči, najmlajša izmed sedmih njegovih otrok. Še danes se spominja, kako je okrvavljeni oče omahnil na tla, morilec in pajdaša, ki sta čakala v veži, pa so izginili v temo. 22-letni Mlinarjev France, ki je tedaj tudi bil v sobi, je prestrašen odhitel skozi stranska vrata. Ni prišel daleč, kajti sredi poti proti domači hiši je obležal zadet v glavo. Pravijo, da je bil drugi na odstrelnem seznamu in da bi opravil z njim že Bergantov morilec, če bi ga poznal. Tako pa je France Benedik, ki je bil težak astmatik, hropeč obležal v snegu blizu svojega doma.

Druga skupina »kazenske odprave« je tedaj, ko se je zgodil umor v gostilni, preiskovala hišo avgusta 1942 umorjenega selškega župana Franca Benedika. Ko so že mislili, da je prazna, so v kleti našli 47-letno vdovo Ano. Potegnili so jo iz skrivališča in takoj začeli[Stran 023] mlatiti s puškinimi kopiti. V obupnem poskusu bega se jim je iztrgala in planila na dvorišče. Vedela je, da je sin odšel k Bergantu in ga je verjetno hotela posvariti. Obležala je na dvorišču le nekaj metrov od sina. Pravijo, da je mati Ana imela popolnoma zmaličen obraz in razbito lobanjo. Eden od storilcev je trideset let pozneje, razjeden od alkohola, razlagal pivskemu omizju, kako mehki in gosti so bili Mlinaričini lasje, ko jo je vlekel iz kleti. Skoraj gotovo bi tisti večer pokončali tudi 19-letno županovo hčerko Anico, toda imela je srečo, da je ravno tisti dan odšla na obisk k prijateljici v Tržič. Tako je vsaj ona ostala od »gadje zalege«, kot so o Mlinarjevih govorili tisti, ki so 27. januarja prišli delat red v Dolenjo vas.

Figure 3. Benedikovi 1942 – malo pred očetovo smrtjo: sin Franc, mama Ana, oče Franc, hčerka Anica

Še dve življenji sta morali tisti večer ugasniti v imenu osvobodilnega boja v Dolenji vasi. 29-letnega Franceta Podreko so našli na Benedikovi žagi. Bil je županov sorodnik in vesten delavec. Zakaj je prišel na tisti nesrečni seznam? Mar zato, ker je delal pri družini, ki so jo imeli za izdajalsko, čeprav to ni bila? Peta žrtev tistega januarskega večera pa je bil samotarski Franc Veber. V prvi svetovni vojni je bil ranjen in morda ga je prav njegova invalidnost naredila čudaškega. V času med obema vojnama je bil znan kot nasprotnik duhovščine in občudovalec marksizma ter boljševikov. Kljub temu pa sta se s sosedom, ki je bil precej mlajši, po prepričanju pa tudi komunist, vedno prepirala. Ta sosed je menda tisti večer vodil »očiščevalno« akcijo v Dolenji vasi. Vebra so odvlekli v bližnjo grapo in tam ubili.

Prav je, da spregovorimo nekaj besed še o Juriju Bergantu, ki so ga samozvani sodniki ustrelili v njegovi domači hiši, kot smo že povedali. Rojen je bil leta 1879 na Stirpniku v Selški dolini. Še mlad je šel s trebuhom za kruhom v Ameriko, kjer si je kot tesarski mojster in kasneje rudniški nadzornik v državi Utah pridobil precejšnje premoženje. Spomladi 1913 se je z ženo Milko, hčerko Mary in sinom Frenkom vrnil v rojstni kraj in v Dolenji vasi kupil Španovo domačijo. Kljub njegovim 35 letom so ga ob izbruhu prve svetovne vojne poklicali v vojsko in poslali na rusko fronto. Rusi so ga zajeli in potem je tri leta preživel v ujetništvu. Kmalu po vrnitvi domov mu je umrla žena, vendar se je ponovno poročil in v drugem zakonu so se mu rodile štiri hčere. Pri sovaščanih in obiskovalcih gostilne je bil priljubljen, saj je bil po značaju dobričina. Zakaj so ga torej izvajalci januarske čistke kot prvega imeli na seznamu? Edini kolikor toliko verjetni vzrok za to je njegovo tesno prijateljstvo z županom Francem Benedikom. Leta 2004 je okrožno sodišče v Kranju Jurija[Stran 024] Berganta na zahtevo sorodnikov rehabilitiralo in nekaj mesecev zatem je njegova vnukinja dobila opravičilo borčevske organizacije zaradi »storjene krivice, ki jo je povzročilo samovoljno početje posameznikov, storjeno iz osebne maščevalnosti, ki ga vodstvo NOB v vojnih razmerah ni moglo preprečiti«.

Med drugimi gosti v gostilni pri Bergantu je 27. januarja zvečer bil tudi Leopold Benedik, daljni sorodnik tedaj že pokojnega župana Benedika, po domače Mlinarja. Do tistega večera je Leopold z ženo Marijo, rojeno Egart, in tremi majhnimi otroki mirno živel na svoji domačiji. Ker je bil dohodek male kmetije precej skromen, si je dodaten zaslužek poiskal v »furmanstvu«. Torej tisti večer so bili mati Marija in otroci: petletni Mirko, štiriletna Marija in enoletna Magdalena sami doma. Po neki pripovedi so se partizani na domu Leopolda Benedika oglasili prej kot pa v gostilni pri Bergantu. Ko so vdrli v hišo, je mati imela najmlajšo v naročju. Vprašali so jo, ali je ona gospodinja, in ji hoteli iztrgati otroka. V tistem prerivanju je odjeknil strel in krogla je mater oplazila po bradi, ona pa je kljub temu planila v kamro, zaklenila za seboj vrata in skočila skozi okno – dobre tri metre v globino. Čeprav je pri padcu zlomila obe nogi, se je splazila do sosedove domačije in se skrila na seniku. Potem je dober del noči v mrazu in bolečinah čakala, kaj bo. Leopolda bi gotovo ustrelili že v gostilni, saj so ga imeli na seznamu, toda niso ga poznali. Ko so odšli, je še nekoliko počakal, potem pa previdno odšel domov. Po daljšem iskanju je našel ženo na sosedovem seniku. Ko so prišli nemški policisti, so jo odpeljali v bolnišnico na Golnik. Potem se je cela družina umaknila na Koroško in dobila zatočišče v Velikovcu.

Figure 4. Slovo župana Benedika od odmače hiše

Da partizanom 27. januarja »osvobodilna akcija« v Dolenji vasi ni popolnoma uspela, je v veliki meri zasluga Tineta Potočnika, po domače Lenca, ki se jim je kljub svojim šestdesetim letom uprl. Zvečer je bil še v hlevu. Ko je po nenavadnem lajanju domačega psa ugotovil, da se v vasi nekaj dogaja, je skozi zadnja vrata hitro odšel v hišo, naročil ženi, naj zaklene glavna vrata, in zlezel na podstrešje. Skozi lino je opazoval, kaj se dogaja na dvorišču. Pravijo, da je na nočne vsiljivce hotel streljati s puško, ki pa je bila še konzervirana in je zato ni mogel uporabiti. Spomnil se je, da ima za tramom ročno bombo. Hitro jo je aktiviral in spustil med na pol vidne postave pred hišo. Bomba je pristala v gubah nahrbtnika enega od likvidatorjev, ki je bil doma s Kališ, in eksplodirala. Nepričakovana smrt enega izmed njih je med partizani povzročila zmedo. Čeprav o Nemcih še ni bilo ne duha ne sluha, so prekinili plenjenje v Mlinarjevi hiši in se hitro pobrali iz vasi. Lenc se je potem umaknil na Koroško.

[Stran 025]

V gostilni in trgovini pri Bergantu so se osvoboditelji ponovno oglasili čez deset dni. Vpričo vdove in njenih deklet so izpraznili zaloge moke, sladkorja, olja in drugega. Ko so nekateri predlagali, da bi poleg »rekvizicije« opravili še »likvidacijo«, je menda sam komandant Blaž Ostrovrhar to preprečil.

Po več mesecih begunstva je Leopold Benedik dobil sporočilo od soseda iz Dolenje vasi, s katerim sta bila v dobrih odnosih, da ni nobene nevarnosti več in da se lahko mirno vrnejo domov. Leopold je sosedu zaupal, žena pa je imela zle slutnje. Moža je vleklo domov na domačo zemljo, kjer so starša in dekla le s težavo zmagovali delo. Kljub ženini zaskrbljenosti so se v začetku septembra 1943 vrnili domov. V dneh okrog kapitulacije Italije so partizani tudi v Selški dolini mobilizirali in v Dolenji vasi vzeli Leopolda Benedika in Štefana Rakovca. Oba so potem še videli v šoli pri Sv. Lenartu, kjer so zbirali mobilizirance, preden so jih porazdelili po enotah. Vendar od Leopolda in sovaščana Štefana, ki je menda tudi bil na januarskem seznamu, ni bilo več nobenega glasu. Leopoldov oče je še dolgo verjel, da so sina poslali na Primorsko, kot so pripovedovali partizani, ki so se oglasili v Dolenji vasi. V dobri veri, da mu pomaga, jim je dajal hrano. Zakaj so se tedaj nekaterih mobilizirancev znebili že pri Sv. Lenartu? Je bilo pri Leopoldu po sredi osebno maščevanje ali seznam iz januarja 1943? Žena Marija, ki je na Koroškem pregovarjala moža, naj ne gre domov, je takoj slutila, da ga ne bo več. Ker se v Dolenji vasi ni počutila varno, je z otroki odšla v Spodnje Danje k svojim staršem in tam ostala do konca vojne. Ko se je potem vrnila v Dolenjo vas, je vzela s seboj najmlajšo Magdaleno in sina, Marijo pa pustila v Danjah. Šele tedaj je zvedela, da je bil Leopold Benedik (verjetno hkrati s Štefanom Rakovcem) ubit 19. septembra 1943 v bližini Sv. Lenarta. Ona in otroci so si zelo prizadevali, da bi našli grob in očetove kosti prenesli v blagoslovljeno zemljo, vendar se jim to do danes ni posrečilo.

Ko se je sedemletna Marija na sveti večer 1945 vrnila iz šole na Sorici, se je znašla pred zapečatenimi vrati Egartove hiše, kajti njene stare starše in večino prebivalcev Spodnjih Danj so knojevci tisto popoldne nenadoma odpeljali in izgnali preko meje. Toda to je posebna zgodba, ki jo bomo morda povedali v kateri naslednjih številk.

Figure 5. Pet žrtev januarskega pokola na parah v Bergantovi hiši

Zaključek

Krvava rihta v Dolenji vasi se je sicer končala z manj žrtvami, kot so načrtovali organizatorji, vendar dovolj številnimi, da sta bili vas in okolica močno pretreseni in da so se ljudje odslej partizanov bali. Vseh pet 27. januarja pobitih so položili na pare v Bergantovi hiši in jih hodili kropit.

[Stran 026]

Vaščani in svojci pobitih niso nikoli zvedeli za vzroke pokola 27. januarja 1943. Je res kdo verjel, da je župan Benedik izdal Dražgoše? Zakaj so njegovo družino imenovali »gadja zalega« in jo je bilo treba iztrebiti, kot tudi njene sorodnike in prijatelje? Česa je bil kriv Franc Podreka, ki je delal na Benedikovi žagi? Sicer pa poznamo podobne primere, na primer tistega iz Šentjošta, ko so na Šubičevi kmetiji ubili gospodarja, njegovo ženo in njeno sestro pa dva hlapca, dva dninarja in deklo. So bili posli in dninarji krivi, ker so bili iz revnih družin in so si služili kruh z delom pri kmetu? Je mogoče opravičiti vse to »s samovoljnim početjem posameznikov, storjenim iz osebne maščevalnosti, ki ga vodstvo NOB v vojnih razmerah ni moglo preprečiti«? Kaj je pravzaprav bil klerikalizem in koliko ga je v Dražgošah in v Dolenji vasi sploh bilo? Razgovor o tem bi bil potreben, toda ali je sploh mogoč?

Figure 6. Benedikovi otroci: Marija, Magdalena in Mirko

Ko se s prijateljem vračava proti Škofji Loki, se v Veštrski soteski ustaviva na kraju, kjer so bili leta 1945 pobiti fantje iz Selške doline, ki so se vračali iz zapora na loškem gradu. Le nekaj korakov od ceste stoji med vitkimi bukvami in javorji skromen križ, ob njem pa v pomladnem vetru utripata dve svečki. Nobenega napisa, le svečki utripata in nemo pričata, kaj se je pred 64 leti tu zgodilo. Ko so nekatere odgnali v Lovrenško, druge v Bodoveljsko grapo in tretje v Šentvid, so jih nekaj spustili domov. Pravijo, da so Selčani šli po dveh poteh: eni po cesti skozi sotesko, drugi pa so že prej skrenili proti Križni gori. Zadnji so srečno prišli domov, prve pa so ustavili. Je bilo tudi to »samovoljno početje posameznikov«? Za grob ob cesti se je že dolgo vedelo. Od časa do časa se je tam pojavila kaka svečka, ki pa so jo varuhi javnega reda hitro odstranili. Pred nekaj leti – pisalo se je že leto 2001 – pa so poznavalci opazili, da se je z grobom nekaj zgodilo. Na kraj je prišla tudi komisija za povojna grobišča in ugotovila, da je namesto človeških kosti v jami skelet srne. Kdo je to naredil in čemu je bilo potrebno?

Figure 7. Na poti iz cerkve – Marija Benedik leta po moževi smrti

Škof Lenič je leta 1989 v intervjuju za revijo Mladina povedal, kako so v začetku leta 1946 nemški vojni ujetniki neko noč na ljubljanskih Žalah izkopali posmrtne ostanke dr. Ehrlicha, bana Natlačena in še nekaj tistih, ki jih je OF po Ljubljani umorila v glavnem leta 1942, jih naložili na tovornjak in odpeljali proti Postojni. »Leta 1946 je takratni generalni vikar in kasnejši škof Anton Vovk na veliko noč v pridigi govoril o Kristusovem grobu in vstajenju in pri tem dejal: ‘V vseh časih so bili grobovi rajnih in pokopališča kraj spoštovanja in nedotakljivosti. Le včasih se je zgodilo, da so divje hijene vdrle na pokopališče in razkopale ter oskrunile grobove.’« Morda bo kdo rekel, da je to instrumentalizacija škofa Vovka, vendar verjamemo, da je res tako mislil in čutil dolžnost, da o tem spregovori. Zdaj pa spoštljivo umolknimo in prosimo Kristusa, križanega in od mrtvih vstalega, naj da svoj mir žrtvam iz Dolenje vasi in tistim iz Veštrske soteske pa tudi njihovim samozvanim sodnikom, ki so bili tudi sami žrtve totalitarne ideje.

Iskrena hvala vsem, ki ste pomagali k nastanku tega zapisa!

Za naklepni umor Nine Dobrič je bil Boštjan Koprivnikar obsojen na 30 let, Simon Trančar pa na 15 let. »Za umor na grozovit način, saj jeumorjena pred smrtjo hudo trpela, sta imela obsojena naklep.«

Delo, 10. aprila 2009

Zadušeni krik Hude jame

Do začetka marca velika večina Slovencev ni slišala za kak opuščen rudnik z imenom Huda jama ali za kak rudniški rov z imenom Svete Barbare. V torek, 3. marca, pa so večerna televizijska poročila tudi to večino seznanila s tema imenoma in ju povezala z nenavadno najdbo. V rovu Sveta Barbara, tako imenovanem, so, ne morda rudarji, ampak zgodovinarji, policisti in kriminalisti, ki so prodirali v njegovo globino, naleteli na nekaj sto trupel – po začetni oceni naj bi jih bilo kakih 400 – ki tudi laikom, kaj šele ljudem, ki so to najdbo nekoliko pričakovali, niso puščala nobenega dvoma, da ta trupla predstavljajo eno od mnogih storitev, po katerih so zadnjih dvajset let zasloveli postavljalci nekdanje totalitarne države in ki jih uslužbenci večinskih medijev iz neke nerazumljive in čudaške navade nazivajo zmagovalce ali celo osvoboditelje. Zakaj zgodovina ljudi, ki tako svojevoljno ravnajo z jezikom, že dolgo ne sprejema v svoje registre, bomo bralcem pojasnili kasneje. Zaenkrat ostanimo še nekaj časa pri najdbi v Barbarinem rovu in se posvetimo vprašanjem, ki nam jih postavlja tako glede tega, kako je nastala, kakor glede tega, kako se nanjo odziva sedanji čas.

Že način, kako je bila ta najdba zamišljena in uresničena, nas, še preden nam kaj pokaže na njen širši pomen, spomni, kaj je bila predvsem in v prvi vrsti – spomni nas na neko človekovo lastnost, ki jo je ameriška novinarka Susan Sontag v knjigi Gledati trpljenje drugega, v kateri je objavila fotografije z vseh svetovnih morišč zadnjih desetletij, izrazila v zahtevi, da je kar naprej treba imeti pred očmi »neizmerno grozovitost človeka«.

Gre torej zato, kaj je, poleg vsega drugega, tudi človek. V primeru rova Svete Barbare ni poglavitna stvar v tem, da žrtev niso streljali, ampak pobijali s kladivi in drugimi rudniškimi orodji – pravijo, da so v jami našli vsega štiri prazne tulce; niti v tem, da so nekateri dolgo umirali od žeje in lakote. Tisto, kar postavlja to grozo v prostore, v katere z nobeno domišljijo ni mogoče vstopiti, je to, da so bili zazidani v globino neke gore, da so bili ne samo brez upa, ampak brez iluzije upa; da so bili tako sami, da ob njih ni bilo ničesar, kar bi bilo na kak način živo, kakor je živ list, ki pade z drevesa, ali kakor je živa prst, ki je sicer mrtva, a ima to v sebi, da omogoča življenje. S tem, da so jih zazidali, so jim neki ljudje prebrali besedilo, ki jih je, še preden so umrli, ubilo desetkrat in desetkrat. Res in dobesedno:neizmerno grozovitost človeka. Ko to izrečemo, se nam za hip zazdi, da smo našli besede, s katerimi smo to, kar je bilo od začetka radikalno zunaj nas, rešili v jezik, a nas kmalu dohiti: ničesar nismo nikamor rešili, vse je nerazumljivo, vse je zunaj nas.

Barbarin rov ima v tem, kar nam je že doslej povedal o sebi, v geografiji partizanskih zločinov posebno mesto. Po eni strani vsebuje vse elemente, ki jih imajo Kočevski Rog ali Hrastniški hrib ali Brezarjevo brezno ali Jelendol ali Mozelj ali, in nuce, katerokoli od šeststotih individualnih ali skupinskih morišč, po drugi pa je človeško tako pervertiran in ingeniozno zamišljen, da ni mogoče, da ga ne bi zagledali v njegovi neznanosti in neznanskosti. O tem govorim zato, ker smo potem, ko smo to zaslutili, že mislili, da se bo sedaj med Slovenci prvič nekaj zgodilo, nek kategoričninovum, nekaj, kar bomo pozneje imeli za začetek odrešitve; da se bodo, kakor pravi apostol Pavel, »odprla vrata govora«, da bodo končno Slovenci začeli govoriti. In potem, ko se to ne samo ni zgodilo, ampak so se v dolžnem času oglasili vsi tisti, ki sicer nastopajo v vlogi izrekovalcev, pa tudi vsi uslužbenci medijskih agentur in vsi neutrudni težaki v pismih bralcev, potem ko je bil ves sporočilni prostor kot običajno napolnjen z besedami, ki sicer niso pomenile nič, a so, če nič drugega, prinašale zvočne signale, ki jih je kljub vsemu ranjena levica mogla imeti za uteho v hudem času; ko smo torej razočarani ugotavljali, da je vse kakor nekoč, smo kljub vsemu še vedno, spričo nespregledljivosti rova Sveta Barbara, vseeno pričakovali, da se bo našel kdo, ki si bo prebujen od nenadnega človeškega sunka, dvignil in zgrabil prvi mikrofon in zavpil: »Nehajte, ljudje božji, nehajte! Mar[Stran 002] ne vidite, da tako ne gre več? Nehajte!«, a tudi takega ni bilo med njimi. Rov Svete Barbare je pokazal predvsem vso poškodovanost ljudi, ki so se na kakršenkoli način vpletli v boljševizem. Če jih to, kar se je tu odkrilo, smo si tedaj rekli, ni premaknilo, potem ni razumno misliti, da bi jih karkoli moglo omajati. Res, kako nenavadno je to! Če bi zvezde začele padati z neba, se ne bi odpovedali svoji zapisanosti. Kako nenavadno je to! In strašljivo, nič manj strašljivo, kakor je strašljiv Barbarin rov sam.

Človek je del sveta. V stvareh, ki nam prihajajo pred oči, v dogodkih, ki se nam zgodijo, ne vidimo samo koristnosti in nekoristnosti. Včasih začutimo, da stvari niso kar tako, ampak nekaj pomenijo; da jih je mogoče imeti za sporočila, za pripovedi, za jezik. Tako intimno je naše sobivanje s svetom, da nas kdaj pa kdaj prevzame občutje, da ga razumemo; in tako prvinsko, da nam ni neznano, da tega, kar smo razumeli, ne smemo zapraviti, ampak shraniti v najzanesljivejše prostore svojega spomina. Čim bolj je kaka stvar ali kako doživetje nenavadno, tem bolj se zdi, da vztraja na tem, da njegovo govorico razumemo – še preden ga požre Kronos.

Sporočilo rova Sveta Barbara je stopilo pred slovenske boljševike na tako visokem koturnu, da bi ga morali sprejeti z največjim možnim spoštovanjem: kakor da bi sedeli v katerem od slavnih grških gledališč. Morali bi se zavedati, da gre zanje. Morali bi, v nekem lucidnem trenutku, začutiti, da so privilegirani, ker so dočakali čas obiskanja. Mnogi ga niso. Mnogi so odhajali obsijani od žarometov, s katerimi jim je država, ki so se je bili polastili, dopovedovala, da so imeli prav. Ko so jih na slovesnostih posajali v prve vrste, ko so jim postavljali spomenike, ko so prejemali kuverte z oplemenitimi pokojninami; ko so dobivali nagrade, odlikovanja in priznanja, ko so o njihovih velikih dejanjih govorili časopisi, revije, radio in televizija, ko so se o njih učili šolarji: sredi tega hrupa za Barbarin rov ni bilo prostora oziroma ga sploh ni bilo smelo biti. To so bili časi, ko je še bilo mogoče rečiRevolucija je ukazala – in že so se vse sence poskrile v svoje kote. Sedaj pa je prišel drug čas – čas obiskanja, privilegiran čas. Lahko bi se zgodilo nekaj velikega. A se je kmalu izkazalo, da ogledalo, ki ga je ta čas postavil pred vse, pred boljševike pa tudi pred ves narod, ne deluje in da je slepo. Kmalu smo se morali vdati, da se tudi sedaj ne bomo zagledali v tem, kar smo.

Ogledalo pa ni delovalo, ker so nanj začeli obešati vsemogoče ideološke cunje – stare, obrabljene, obledele, tudi raztrgane in umazane. Nič novega niso več znali stkati, zato jim je v stiski vse prišlo prav. Poglejmo nekoliko, kako so to počeli.

Škandal na televiziji slovenija

Nekaj potez te mučne apologetike bomo lahko razbrali iz pogovora, ki je tekel na nacionalki na cvetno nedeljo, 5. aprila, zvečer med dr. Janezom Stanovnikom in Ladom Ambrožičem. S tem, da je nacionalna televizija omogočila ta pogovor, je pokazala veliko razumevanje za stisko slovenske boljševiške elite, posebej če pomislimo na to, da je za človeka, ki naj bi predsedniku partizanske veteranske organizacije postavljal iztočnice, določila Lada Ambrožiča, ki nas je v preteklih letih pogosto in uspešno prepričeval, da ima srce za boljševiško stvar in njene probleme. To je pokazal že na začetku, ko je s hitrim tour d’horizon gledalcem predstavil sogovornikovo impozantno politično kariero in pri tem z občutkom za delikatnost trenutka prešel okoliščino, da je kdaj stopil v partijo.

Govorila sta o »povojnih pobojih«, ki so se ponovno izkazali za koristen tehnični kliše, iz katerega je že zdavnaj stekla vsa človeška etična in politična vsebina. O njih se sicer ni govorilo, toda za Janeza Stanovnika – »za mojo vest, če hočete« – je bilo to vprašanje, ki ga je moral razrešiti. In ga je: povojni poboji so bili odločitev »najvišjega zavezniškega vrha«. Že v Moskvi »so se zmenili, da bodo vojne zločince kaznovali tako, da jih bodo vračali v dežele, kjer so te zločine izvršili.« To so ponovili v Teheranu, na Jalti pa so končno sklenili formalni sporazum, da bodo to storili. (Zdaj o tem ne bomo govorili, a nikjer ni bilo nikoli rečeno, da so bili slovenski domobranci zločinci simpliciter, sploh pa na Jalti niso bili uvrščeni med skupine, ki so bile določene za vračanje v izvorne države, kot so bili na primer vlasovci.) A tu je Stanovnik govoril o »povelju« in »najvišji nalogi«, s katero so »trije največji« zavezali Eisenhowerja in Montgomeryja, pa tudi Tita. Ta je 14. maja izdal depešo, ki je ukazovala ujetnike postaviti pred vojno sodišče in jih ne pobijati; dvanajst dni pozneje, 26. maja, pa je že sam z balkona ljubljanske univerze v pesniški prispodobi povedal, da bo dal vse pobiti. Od kod ta nenavadna sprememba? Mogoče je med tem v »povelju« »treh največjih« zagledal kontradikcijo, saj se pojem »pobojev«, s katerimi naj bi »trije največji« zavezali zgoraj omenjene komandante, in pojem »sojenja« izključujeta. Poboji so ravno v tem, da so poboji – usmrtitve zunaj sodbe.

[Stran 003]Figure 1. Slovenija Mirko Kambič

Zakaj je Tito opustil idejo »sojenja« in se odločil za »poboje«, Stanovnik ni povedal, povedal pa je, da partizanski veterani nimajo nič proti »pobojem kot takim«. Žalosti jih le, da niso imeli »kot veleva ‘partizanski zakon’«, pravice do obrambe na sodišču. Kaj šifra »partizanski zakon« pomeni, se zelo jasno vidi iz besedila tako imenovanega »zaščitnega odloka«, ki ga je 16. septembra 1941 sprejel Slovenski narodnoosvobodilni odbor. Uvodno določilo tega odloka pravi, da se »izdajalci kaznujejo s smrtjo«. In kdo so izdajalci? Nekoliko nejasno definicijo, podano v odloku, je čez nekaj mesecev, 31. januarja 1942, pojasnilSlovenski poročevalec: »dotični člen je treba tolmačiti tako, da se sankcije (smrtna kazen) omenjenega zaščitnega odloka raztezajo na vsakogar, ki dela na to, da na ozemlju slovenskega naroda nastane oborožena sila, ki ne raste iz Slovenskih narodnoosvobodilnih in partizanskih čet in Narodne zaščite pod političnim in vojaškim vodstvom Osvobodilne fronte.« Boljševiki so torej preko OF konfiscirali rezistenco in proglasili vsak poizkus samostojnega odpora proti okupatorju za izdajstvo, ki se kaznuje s smrtjo. Pa ne samo to, tudi vsaka oborožena obramba pred revolucionarnim terorjem, ki so ga boljševiki po objavi odloka začeli izvajati, je bilo izdajstvo in podvrženo smrtni kazni!

Ampak Stanovnik govori o »pravici do obrambe«. Glede tega stojijo v Odloku naslednja določila: »Postopanje je naglo, ustno in tajno.[Stran 004] Osebno zaslišanje krivca ni potrebno /’krivca’, ne obtoženca, op. p./ Proti razsodbi sodišča ni pritožbe. Kazen se izvrši takoj, na način in po osebah, ki jih določi sodišče.« Tako »obrambo« je predvideval Stanovnikov »partizanski zakon«. In do kdaj je ta zakon veljal? »Materialne norme tega odloka so kot dominantna kazenskopravna pravila ostala v veljavi do 24. maja 1944, a kot dopolnitev še vse do izdaje zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo avgusta 1945.«

Torej tudi v času »povojnih pobojev«. Relevantna določila Odloka so boljševiki še večkrat ponovili. Tako je izjava glavnega poveljstva slovenskih partizanskih čet 27. maja 1942 »poslednjič opozorila«, da bo »ustreljen vsakdo«, ki bo organiziral oborožene skupine »izven partizanov« in poziva partizanske oblasti, da »na mestu ustrele vsakogar«, ki bi »škodoval enotnosti slovenske partizanske vojske«. Na vse, kar ni bilo pod boljševiško kontrolo, je bil tako odprt vosovski lov.

In naprej. Kakšno možnost za »obrambo« pa je imelo tistih 28 ranjencev, ki so jih dan po vdaji ustrelili na stopnicah pristave turjaškega gradu? Ali pa tistih šestdeset stražarjev, ki so jih 20. in 21. septembra ustrelili v Velikih Laščah? Ali tistih 111, ki so jih ustrelili 12. in 14. oktobra 1943 v Mozlju? Ali tistih 114, ki so jih pomorili 15. in 22. oktobra 1943 v Jelendolu? Ali tistih 61 ciganov, ki so jih ob igranju harmonike morili na Maverlenu spomladi 1942?

In zakaj je dr. Janez Stanovnik molčal o »povojnih pobojih«? Zdi se, da je z odgovorom, ki nam ga je tu dal, presegel samega sebe: Tedaj je bila naša glavna naloga, da slovenski narod, ki je bil med vojno tako razcepljen, »spet skupaj spravimo.« Res so ga »skupaj spravili«, a kako? Tako, da so mu vzeli človekove pravice in politične pravice in svobodo govora. Tako uspešno so ga pol stoletja boljševiki skupaj spravljali, da je danes bolj razdeljen kot kadarkoli prej. Ob tiradi o plemenitosti molka se je Stanovnik spomnil Kocbeka. Tudi on je namreč molčal ob »povojnih pobojih« kot že prej ob »dolomitski izjavi«. Stanovnik ga je, prijatelja, dobro poznal: »Zanj je bila glavna stvar rešitev slovenskega naroda.« Tako torej: Z molkom o boljševizmu je Kocbek med vojno in po vojni reševal slovenski narod!

Ambrožič je ves čas skrbel, da Stanovnik ni padel iz okvira. Dvakrat ga je celo rešil. Prvič ko mu je sugeriral, da bi bilo zelo koristno govoriti o partizanski jezi po tolikih porazih, ki so jih doživeli med revolucijo. Stanovnik je sugestijo hvaležno sprejel in zdeklamiral nekaj stavkov s talentom boljševiškega barda. Drugič pa je Ambrožič ponudil Stanovniku roko takrat, ko mu je namignil, da bi bilo koristno spregovoriti tudi o nečem, čemur ne more reči drugače kot »zloraba zgodovine«: da nekateri iz »obžalovanja vredne reči« delajo »prvovrstno politično temo«. Namesto da bi se poizkušali vživeti v tragičnost morilcev, ki jih je zgodovina postavila pred tako kruto nalogo, jim nekateri izdelujejo moralnopolitično kartoteko za arhiv nacionalnega spomina. Stanovnik je pograbil. Ne »zloraba zgodovine«, to je »sakrilegij«. »Vsak človek, ki ima dušo, mora imeti do ostankov človeškega telesa spoštovanje. Tu pa se pieteta, ki je nekaj bistveno civilizatornega in kulturnega uporablja za najbolj grdo politično obračunavanje s političnim nasprotnikom.« Ljudem, ki so sodelovali v tej »tragediji«, se na najbolj grd način očitajo »kosti, da tako rečem«. Sedaj je Stanovnik našel pravo besedo: »tragedija«. »Povojni poboji« so bili tragedija, z vsem duhovnim in moralnim ambientom, s katerim ta beseda nastopa. Vse bi se torej lepo končalo, ko ne bi bilo hudobnih ljudi, ki hočejo ugotoviti, kdo so bili zlikovci, ki so si omislili prizorišča kot je Huda Jama, in od kod so prišli in kateri zli duh je dihnil vanje.

Za dr. Stanovnika imamo občutek, da se je v dolgih boljševiških letih naučil visoke umetnosti dialektične mediacije. Še nekaj tednov prej je trdil, da je Josip Broz pobudnik Hude jame, ki je tako invenciozen dosežek zla, da bi lahko računal na visoko uvrstitev tudi v svetovnem merilu, v tem razgovoru pa je, vzpodbujen od spraševalca, mogel o njem reči: »Tito je taka zgodovinska osebnost v zgodovini jugoslovanskih narodov, ki je nikoli v preteklosti nismo imeli in je, verjamem, tudi v bodočnosti nikoli nismo imeli.« S Titom je umrl zadnji velikan druge svetovne vojne. (Pretekli čas v enem od zgornjih stavkov čisto lahko ni slučajna napaka.)

Figure 2. Slovenija – čas za osvežitev Mirko Kambič

Huda Jama je bila s svojim moralnim dinamizmom tako silovito odkritje, da so se vznemirile domala vse sile postboljševiškega aggiornamenta. Za hip jih je zamajala misel, da kljub vsem zaščitnim ukrepom, ki so jih tako prisebno in domiselno uveljavljali skozi nevarno demokratično dvajsetletje, vseeno utegne priti do kulturne revolte med ljudstvom. Zazdelo se je, kakor da so se za hip zmedli in da le ne zaupajo čisto do kraja anestetičnim dozam, za katere so skrbeli, da so jih ljudje, preko medijskega in šolskega sistema, redno prejemali. Tudi v totalitarni poškodovanosti, ki je v preteklosti sicer odlično prestala vse preizkušnje, ni bilo nazadnje zanesljivega[Stran 005][Stran 006] jamstva, da v nekem kritičnem trenutku ne bo popustila in odpovedala. Ali se je njihove vere, smo se začudeni spraševali, že lotila začetna poroznost postmoderne? Ni si nam torej težko predstavljati, da so, potem ko sta dva dogodka onstran vsakega dvoma pokazala, da je še vse v redu, sprejeli to stanje z veseljem in olajšanjem, a zaradi trenutnega nezaupanja v svoje minulo delo tudi malce osramočeni.

Ko je torej predsednik države dr. Danilo Türk Hudo Jamo, v primeri z emancipacijsko nepotešenostjo trboveljskih žensk, odrinil na polje drugorazrednosti in se ni zgodilo dobesedno nič – ne samo, da ni prišlo do tega, čemur bi Cicero morda rekel »concursus omnium bonorum« (da niso vstali in se zbrali vsi pošteni ljudje) – in ni gladina slovenske kulturne in politične zavesti dala nobenega znaka, da se v njej kaj dogaja; in ko je mestni svet sprejel odlok, da se bo ena od poglavitnih vpadnic v prestolnico imenovala po Titu, ne da bi to povzročilo vsenarodno nezadovoljstvo: ko sta se zgodili ti dve stvari, so postboljševiki vedeli, da so varni. Vsem pa je s tem postalo jasno, da je povprečni Slovenec požrl tudi Hudo Jamo in Barbarin rov. (Seveda pri tem še vedno vemo, da dr. Türk lahko svoje besede prepleska desetkrat ali dvajsetkrat, pa se bodo črke vedno znova spet pokazale; a je res tudi to, da je to stvar »dolgega trajanja«.)

Obnavljanje ptolemajske politične astronomije

Ne vemo še prav dobro, ali je jezikovna in miselna nezadostnost, ki jo po medijskih kanalih razkazuje postboljševiška apologetika, posledica določene izčrpanosti ali pa preprosto izraz varnosti, o kateri so jih prepričale srečno prestane preizkušnje. A važno je to: vsak opravlja svoje delo.

Eno je tudi tisto, ki se ga je lotil dr. France Bučar. Kakor v prejšnje, je tudi v knjigo Slovenci in prihodnost, ki je nedavno izšla, vključil razmišljanje o revoluciji in državljanski vojni. Ponovno smo opazili, da je njegovi misli lastno to, da riše krivulje, zaradi katerih, ko preberemo kako poglavje, ne vemo natanko, katero pot smo prehodili in kam smo prišli. Le to nam nazadnje ostane – ko se prebijemo skozi dejstva in njihove sence (s katerimi nas je avtor skušal prepričati o integralnosti svojega gledanja) – da mu je šlo predvsem za to, da reši temeljne teze postboljševiške spominske doktrine: Osvobodilna fronta, enobe, rezistenca. To je prenovljen ptolemajski mit, očiščen umazane revolucije in sovjetofilije in reduciran na bistveno in – predvsem – sprejemljivo. Bistveno pa je to, da boljševiški angažma ni bil izstop iz zgodovine, ampak njena legitimna faza, ki je omogočila sedanjost, kakršno imamo – samostojno državo Slovenijo. Da je dr. Bučar mogel to narediti, je moral – in to je crux njegove zgodovinske analize – zagrešiti nič manj kot zgodovinski falzifikat: Osvobodilno fronto, ki je bila inštalacija boljševiške partije, je opremil s samostojno moralno in politično ontologijo. Vanjo so vstopali ljudje svobodnega duha.

Tu bi se kazalo nasloniti na neko mesto v knjigi Benedetta CrocejaZgodovina kot misel in zgodovina kot dejanje, kjer v poglavjuZgodovina in morala pravi Croce v kratkem tudi naslednje: Kakor je v zgodovini poezije to, kar je edino pomembno, poezija in ne namen poetov; in kakor so v zgodovini filozofije pomembni novi in globlji pojmi, ki nastajajo, in ne morda nameni in nagibi filozofov: tako so v zgodovini važne nove politične in moralne institucije (ki so nastale) in ne nameni in iluzije, ki so nosile tiste, ki so si jih zamislili in uresničili. (Benedetto Croce,La storia come pensiero e come azione, Laterza, str. 192/93) Torej, ni važno, kaj so si mislili tisti, ki so se vpletli v kak zgodovinski angažma, ampak je za zgodovino važno samo to, kakšne politične ustanove so nastale zaradi njihovega angažmaja. Zaradi vpletenosti tistih, ki so se pridružili OF, so nastale ustanove totalitarne države. Bučarju je bilo to že zgodaj precej jasno povedano in pokazano. V intervjuju v Mladini (7. januar 1992) je povedal: »Bil sem študent in k meni je prišel nekdo in prav po gorenjsko zavil: »A b’pršu u partijo?« Jaz pa sem rekel, da ne grem. Kasneje so prišli še in dobili od mene isti odgovor. Potem pa je prišel k meni isti možakar in rekel: »A b’ti še rad glavo domu prinesel? No, dons tevjo prišli še enkrat vprašat.« Tako mi je bilo popolnoma jasno, koliko je ura.«

Upravičeno dvomimo, ali je Bučarju bilo takrat jasno, koliko je ura. Sicer bi vedel, kakšno državo bo gibanje, v katerem sodeluje, postavilo. Tudi sedaj se že kakšnih deset let uspešno trudi, da bi nam dokazal, da mu to spet – ali pa še vedno – ni do kraja jasno.

Za ilustracijo si oglejmo nekaj primerov iz poglavij Razdvojenost slovenske družbe in Reševanje konfliktov in iskanje soglasja citirane knjige. Srečali se bomo s presenetljivimi tezami. Najprej, da je »vojna postavila pod vprašaj nadaljnji obstoj naroda«. Nadaljnji obstoj naroda se je odločal na svetovnih[Stran 007] bojiščih, doma pa ga je realno postavila pod vprašaj odločitev boljševikov za revolucijo in odločitev tistih, ki so jih pri tem podprli; posebno če bi se tisti, ki jih je revolucija sklenila neposredno eliminirati, odločili tudi za gverilo. Antologijsko vrednost ima tudi trditev, da je »komunistične ureditve konec, da je komunizem kot realni sistem preteklost«. Zakaj pa je potem Adam Michnik rekel, da pravo zlo komunizma ni v njem samem, ampak v tem, kar ostane za njim? Nekoč smo mislili, da Michnik pretirava, sedaj pa ga bolj in bolj razumemo. Dr. Bučar bi storil prav, če bi si resno ogledal sintagmo, ki jo že nekaj časa skuša uveljaviti Zaveza: »totalitarna poškodovanost«. S tem je namreč povezana še druga Bučarjeva zmotna misel, da počasnost pri popravljanju totalitarnih krivic »s komunizmom kot ideologijo nima neposredne zveze«. Da je to v celoti stvar sedanjega pravosodja. Kaj pa je komunistični totalitarizem bolj poškodoval kot pravosodje? Tudi misli Bučar, da je sprava stvar človekove intime, »njegovega sveta vrednot, sposobnosti in pripravljenosti za odpuščanje«. Državljanska vojna je bila politični spopad in je zato tudi poravnava lahko samo politična. Zanjo je potrebna politična spreobrnitev. Tudi spoznanje, da do sprave mora priti, je izvorno politično. (Sicer pa se ve, kje je referenca Bučarjevega apela za odpuščanje, prav dobro se ve, kdo naj bi komu odpustil in kaj. Žrtev naj odpusti – in ob tem ostane za zmeraj umazana in oblatena. Zakaj pa Bučar o tem ničesar ne pove?) Agitpropovsko zveni tudi denunciacija naporov za pravično rešitev: da pomeni »politično manipulacijo«. Zlonamerno – ali nedopustno nepremišljeno – je sprevračanje popolnoma naravnih reči, kot na primer, »da so hipoteke pobitih po državljanski vojni … politično orožje, ki se pod krinko pietete uporablja zoper političnega nasprotnika«. Potem je tu nedopustna splošnost, ki tiči v stavku, da imajo spravo v programu vse stranke, »posebno zainteresirane pa skrbno pazijo, da do sprave le ne bi prišlo«. Zakaj nam ni povedano, katere so te stranke?

Figure 3. Slovenija – čas za osvežitev Mirko Kambič

Trditev, da je premagana stran v državljanski vojni doživela dokončni poraz v »soočenju s programom OF«, je brezpredmetna, saj OF, v katero je sicer verjelo precej Slovencev, ni bila zato nič manj fikcija. Polstoletna totalitarna zgodovina to potrjuje. Bučar postavi nebulozno konstrukcijo, ko pravi, da je program OF zablestel v svoji čistosti (in postavil samostojno državo Slovenijo) šele potem, ko[Stran 008] se je znebil sestavin, »ki jih je nanj prilepila komunistična partija« in »ko so bili vojaško premagani njeni nasprotniki v državljanski vojni«. Naslednica OF je bila SZDL. Ali je SZDL postavila samostojno državo Slovenijo? Tudi ni komunistična partija ničesar prilepljala na OF, pač pa celo OF prilepila nase. Trditev, da je bila »partija v notranjem političnem boju izločena iz monopolnega položaja«, je wishful thinking (prazna želja). Slovenska partija se je, kot vse partije komunističnega commonwealtha, sesula. Šele potem se je odločila za »sestop«. Po Bučarju je »sedanja oblast naslednica oblasti, ki jo je v imenu OF prevzela partija«. Sedanja oblast je v nasprotju z oblastjo OF in partijo legitimna, ker je bila izvoljena. Oblast OF in partije pa je bila uzurpacija, od začetka do konca. Zato je med sedanjo in preteklo oblastjo radikalna cezura. OF, v pravem pomenu besede, enako pa tudi SZDL, nikoli ni bilo; tudi partijska država ni bila nikoli sui iuris. V resnici je bila samo partija. Samostojna Slovenija je bila in je popolnoma nova država.

Bučar zmagoslavno zaključi: »Program OF je bil … osamosvojitev Slovenije.« Ni mogel biti, ker, kot smo rekli, OF v temeljnem pomenu te besede, ni bilo. Še enkrat: bila je samo partija. Ta pa je bila zgodovinsko poražena in si je zagotovila nadaljnji obstoj le tako, da se je priličila demokratičnim normam. Toda le na zunaj, notranje živi kot partija naprej. Ta nezaslišani manever se ji je posrečil zaradi »totalitarne poškodovanosti« slovenskega ljudstva – ljudstva še vedno, ne naroda.

Toda Bučar je nepopustljiv: »Državo je bilo mogoče prenoviti samo na temelju načel OF.« Nič ga ne gane misel, da je bila tako medvojna OF kakor povojna SZDL politična fikcija – orodje, ki je omogočilo prevratno partijo. (Orodje ni subjekt, subjekt je tisti, ki z orodjem dela.)

Glede sprave odpravi Bučar poglavitni problem s tem, da je že rešen: »Sprava ni obračunavanje s komunizmom kot vzorcem družbene ureditve. Ta naloga je že odpravljena.« Mislimo, da je s komunizmom treba »obračunati« zato, ker sicer ne bomo vedeli, kako so nastale razmere, zaradi katerih je sprava sploh na programu. Sicer ne bomo vedeli, o čem naj govorimo. Bučar tudi polaga spravo na ramena žrtev. To stori zato, ker misli, da ni mogoče »razbremeniti sleherne odgovornosti tistega, ki je na izziv odgovoril«. Ni mogoče naprtiti odgovornosti samo komunistom, ampak tudi njihovim nasprotnikom, »ki so izzvali odzive, ki jih obsojamo«. Bučar hoče s to malce skrivnostno formulacijo reči, da se napadeni pravzaprav ne bi smel braniti. Sedaj nam je končno jasno: tudi Poljaki, Angleži, Francozi itd., naj se že enkrat zavejo svoje krivde za drugo svetovno vojno.

Za konec naj, z enim primerom, pokažemo, zakaj smo rekli, da Bučarjeva misel teče po krivuljah, ki nas ne pripeljejo na cilj, kjer bi se mogli zadovoljni ustaviti in odpočiti. Na strani 103 je tudi tale stavek: »Izkazalo se je, da so alternativne rešitve za narodni obstoj zunaj dotedanjega katoliškega političnega in meščanskega okvira nujne in so vodile do narodne osamosvojitve; naslonitev na Sovjetsko zvezo pa nas je popeljala v sovjetski vojaški blok, kar se je pozneje, zlasti v poznejši hladni vojni, izkazalo kot nasprotno našim narodnim in mednarodnim interesom, sovjetski družbeni vzorec pa v diktaturo komunistične partije in razvojni zastoj.« Na podlagi ptolemajske politične astronomije ni mogoče izdelati koherentne slike dogajanja v slovenskem političnem vesolju 20. stoletja. Končno se bo treba ozreti po kopernikanskem obratu.

Da ljudem iz tega tabora prvine kopernikanske korekcije niso znane, je nakazal tudi dr. Tine Hribar, ki je za Bučarjevo knjigo prispeval uvodno besedilo. Na nekem mestu pravi: »Nasprotniki osvobodilnega boja med drugo svetovno vojno trdijo, da je bila slovenska osamosvojitev in z njo istovetna slovenska državnost zmaga, ki jo je omogočila šele odstranitev posledic komunističnega prevzema oblasti. Ker naj bi ta prevzem omogočila Osvobodilna fronta, naj bi bilo vrednostno razvrednotenje in še posebej moralno izničenje tega osvobodilnega boja podlaga za osamosvojitev Slovenije. Pri nekaterih ideoloških dedičih domobranstva se takšno prepričanje steka celo v povzdigovanje domobranskega boja v edini pravi osvobodilni boj, ker je bil pač že od začetka usmerjen zoper komuniste, krivce vsega medvojnega in povojnega zla.«

Z mehaniko »orbium celestium« (nebesnih teles), kakor si jo je zamislil Kopernik, so bile v začetku težave, ker je predvideval, da se ta telesa gibljejo v krogih. Ko pa je pozneje Kepler zamenjal kroge z elipsami, so nastale razmere, na katerih je Newton mogel postaviti splošne zakone fizike. Navedeni odlomek daje slutiti, da je dr. Hribar na pravi poti v razumevanju slovenskega dvajsetega stoletja. Ko bo vzpostavil še kritični odnos do nekaterih mitskih prvin, kot so partizanski »osvobodilni boj« in »ideološki« dediči domobranstva – ko bo zamenjal kroge z elipsami – bo lahko izdelal znanstveno sliko te dobe,[Stran 009] ki je sedaj deležna tolikih manipulacij. Zaenkrat pa še ni v posesti zadostne notranje svobode. Ko namreč zavrne navedeno pojmovanje nasprotnikov komunističnega kompleksa, postavi vprašanje, ki naj bi bilo uničujoče: »Kdo pa bi bil sposoben prisiliti Partijo k umiku, če ne nekdanji partizani?« V trenutku nam je jasno, kam je gospoda akademika pripeljal neznanstveni koncept političnega vesolja. Onemogočil mu je, da bi opazil temeljno astronomsko dejstvo, da brez partizanov Partije sploh ne bi bilo, zlasti pa ne na oblasti. Nikomur je ne bi bilo treba siliti k umiku. (Nastopile pa bi skoraj gotovo drugačne komplikacije, spor z izdajalskimi hrvaškimi ustaši, morda celo državljanska vojna. A to bi bile že zgodbe z nekega drugega osišča.)

Figure 4. Slovenija – čas za osvežitev Mirko Kambič

Kratek ekskurz o odgovornosti intelektualcev v zgodovini

Že nekajkrat je tako naneslo, da se v Zavezinih komentarjih nismo mogli izogniti neznani tujosti boljševizma. In ko smo opazovali tiste, ki so bili iz take snovi, da so mogli stopiti v njegov svet, smo se, potem ko smo jih, izzvani od njihove nenavadnosti, na vsak način hoteli razumeti, vedno spet nemočni morali umakniti. Nekatere stvari smo sicer videli: da so narejeni iz protislovij; da delujejo na podstati paleolita in iz zavesti moderne; da nosijo v sebi brezpogojno vero, a so hkrati sposobni radikalne vserazpoložljivosti; da natanko vedo, da stvari nekaj so, a hkrati z njimi manipulirajo, kakor da ne bi razpolagale z nobeno svojostjo. To smo videli, nismo se pa mogli dovolj načuditi, iz kakšne snovi so, da se te stvari lahko na njej združujejo.

Ko smo gledali ta nered – ki pa se je pod diktatom ideologije vedno spet sestavljal v red – smo si rekli, da vidimo nekaj, kar izstopa iz normalnosti razuma; da je tu nekaj, kar ni za človeka, ki ga je konstituirala Evropa – da tega človeka ali ne dosega ali pa ga presega. Zato skoraj nismo verjeli očem, ko smo videli, da je – potem, ko se jim je razložilo, kaj je boljševizem – toliko ljudi stopilo iz vrste in izjavljalo: To sem jaz. A če pomislimo na ljudi, kot se nam kažejo Ivan Maček, Franc Leskošek, Miha Marinko, Zdenka Kidrič in tisoč drugih, dopuščamo, da bi lahko od nekod[Stran 010] kdo prišel in za vsakega od njih povedal neke okoliščine, ki bi nam razložile njihove odločitve – če so tu sploh bile kakšne odločitve. Kaj pa na primer dr. Janez Stanovnik in dr. France Bučar? In drugi; in drugi?

Čeprav se med njimi, po vsem videzu, razlike, ki nam komaj dovoljujejo, da njihova imena izrekamo v isti sapi, vendar za vse velja, da v nekem trenutku niso bili v stanju izreči tistega stavka, ki ga je nekega večera izrekel 20-letni Rožmanski Pavle iz Lipalice pri Ljubgojni. Po nekaj mesecih, ki jih je više v hribih prebil v partizanskem šolskem taborišču, je prišel domov in potrkal na sestrinem oknu: »Daj mi nekaj lir, da grem na Vrhniko. Tam gori ne morem biti več. To niso moji ljudje.« To niso moji ljudje. Z velikim spoštovanjem bi morali izgovarjati ta stavek, ker je med največjimi stavki, ki so bili povedani v tisti Sloveniji. To niso moji ljudje. In potem so ta stavek ponavljali tisoči in tisoči mladih fantov – ne z besedami, ampak s semantiko svojih odločitev. A naj so ga izrekali že kakorkoli, vsi so ga plačali tako, da so končali, ne morda na Hrastniškem hribu ali v Barbarinem rovu, kot Rožmanski Pavle, ampak na katerem od drugih krajev enake slave.

Ko se je postavljal svet, ki ga je Václav Havel opisal v nekem govoru na Victoria University na Novi Zelandiji 31. marca 1995, so imeli ljudje, ki so hodili v najboljše šole, s katerimi je razpolagala narodova kultura, večjo odgovornost. Najmanj, kar se je od njih pričakovalo, je bil stavek: To niso moji ljudje.

Havlove besede: »Prihajam iz dežele, ki je desetletja živela pod komunističnim režimom. V začetku je to bila namišljena znanstvena teorija o zakonitosti zgodovine; iz te marksistične teorije je izhajala komunistična utopija, vizija raja na zemlji, in ta je potem postavila gulage, povzročila trajno trpljenje mnogih narodov in neskončno žaljenje človeka. Vse, kar se je komunistični viziji na kakršnekoli način uprlo, jo postavilo pod vprašaj ali jo razgalilo za zmotno, je bilo neusmiljeno izločeno. Lahko bi vam navedel tisoč konkretnih primerov, kako je bilo naravno življenje v imenu abstraktne teoretične vizije o boljšem svetu zadušeno. Ne samo da so se kršile človekove pravice, vsiljena vizija je povzročila moralno, politično in gospodarsko opustošenje celotne družbe.« (Transit 10, jesen 1995)

Ko se je postavljal svet, ki je potem tako funkcioniral, je bilo naravno pričakovati, da bodo tisti, ki so bili poučeni od najboljših besedil civilizacije, odkrili, kaj šifrirana gesla raznih agentov v odprtem besedilu pomenijo.

V naslednjem bomo navedli nekaj kratkih besedil, da pokažemo, s kakšno kulturo sta na primer razpolagala dr. Janez Stanovnik in dr. France Bučar.

1. Na primer z naslednjim odstavkom iz Sokratovega zagovora:

»Tudi vi, možje sodniki, morate biti polni dobrega upanja glede smrti in to imeti za resnico, da za dobrega človeka ni hudega ne v življenju in ne v smrti. Nemogoče je, da se bogovi ne bi brigali za njegove zadeve.«

(Platon, Sokratov zagovor, XXXIII)

2. Ali pa naslednji odlomek iz Platonovega dialoga Gorgias, ki govori o tem, česa se je za vsako ceno treba varovati:

»Po velikosti drugo zlo je delati krivico. Delati krivico in zato ne biti kaznovan, pa je največje zlo in stoji med zlemi rečmi na prvem mestu.«

(Platon, Gorgias, 479D)

3. Ali pa slika iz Tacitovih Analov, ki kaže, kako so se ljudje vedli ob smrti Avgusta in nastopu Tiberija:

»V Rimu pa so drli v sužnost konzuli, senatorji in plemiči. Čim višje je kdo stal, tem večja je bila njegova dvoličnost in naglica: njegov obraz je bil ubran tako, da ne bi izdajal preveč veselja ob smrti starega in preveč žalosti ob nastopu novega vladarja. Tako so solze mešali z veseljem in veselje s hlinjenjem.«

(Anali I, 2)

4. Ali pa utrinki iz Tacitovega opisa Dioklecijanove diktature:

»Z govorjenjem bi tedaj izgubili tudi spomin, ko bi bilo ravno tako v naši moči pozabljati, kot je v naši moči molčati.«

(O življenju in značaju Julija Agrikole, Uvod)

[Stran 011]

»Nekateri pa smo preživeli ne samo druge, ampak, da tako rečem, tudi same sebe, ko smo bili iztrgani iz resničnega življenja v letih, v katerih so se mladeniči postarali, starci pa umirali, ne da bi kdaj mogli zares spregovoriti.«

(Prav tam, Uvod)

5. Ali pa petintrideseta iz prve knjige Horacovih od, ki govori o državljanski vojni:

»Gorje, gorje, sramota; rane in

zločini storjeni nad brati!

Ali se je sploh pred čem ustavil naš okrutni čas?

Smo, brezbožni, čemu prizanesli?

Je spoštovanje do bogov kdaj zadržalo roke mladim?

Koliko oltarjev so pustili stati?«

6. Ne moremo si nadalje misliti, da na sedmošolce in osmošolce ne bi naredilo trajnega vtisa Tacitovo poročilo o tem, kako je Germanik, šest let po porazu v Tevtoburški soteski, pokopaval ostanke treh Varovih legij, ki jih je leta 9 po Kr. tam v zasedi počakal germanski knez Arminij in jih pokončal:

»Tako je rimska vojska, tam prisotna, šest let po porazu pokopavala kosti treh rimskih legij, pri čemer nihče ni vedel, ali pokriva z zemljo ostanke svojih ali tujih vojakov, ampak so vsi mislili na vse, kot da so njihovi bratje, ljudje iste krvi. Tako so, čeprav je v njih rasla jeza na sovražnike, hkrati žalovali in sovražili. Ko pa so postavljali grobno gomilo, je prvo rušo zanjo položil Germanik in s tem izrazil spoštovanje do pokojnih in se obenem združil z žalovanjem prisotnih.«

(Tacit, Anali I./62)

Figure 5. Slovenija – čas za osvežitev Mirko Kambič

Če je kdo od bralcev začutil, da zgornji odlomek ni bil izbran slučajno, ima seveda prav. Z določenim namenom smo izbrali tudi naslednjega. Vzeli smo ga iz 24. speva Homerjeve Iliade, ki govori o tem, kako je trojanski kralj Priam izprosil od Ahila mrtvega sina Hektorja.

[Stran 012]

7. Pravzaprav Priam ni prišel sam na misel, da bi se podal na obrežje »do ladij Danajcev konjikov«, kjer je bila »kladara Pelida Ahila« z mrtvim Hektorjem. Tako mu je bilo svetovano z Olimpa in potem od tam cela akcija tudi vodena. Pot je bila namreč nevarna. Ko pride Priamos do Ahila, se mu oklene nog in poljubi roke. »Boj se bogov, Ahil, in mene se samega usmili!« V Ahila vstopi usmiljenje in vzame odkupe. »Reče pa vstane Ahiles in ovco zakolje mu belo.«

Ko pride oče s sinom domov, Hektorja sežgejo na grmadi, žaro pa zakopljejo v zemljo. Še prej pa se s poslovilnimi govori zvrstijo tri ženske: Hekuba, Andromaha in Helena. »Tak je bil časten spomin za Hektorjem, konj strahovalcem.« (Homer, Iliada, XXIV)

(Za primerjavo se nam zdi primerno, da opozorimo na neki spomin pokojnega slikarja Izidorja Moleta. Njegov brat je bil med domobranskimi ranjenci in je izginil že maja ali junija 1945. Moletov spomin govori pravzaprav o materi. Na masovne sestanke ni hodila, neke nedelje pa se je odločila. Na koncu je človek, ki je vodil sestanek, vprašal prisotne, če imajo kako vprašanje. »V grobni tišini, ki je nastala, se zasliši glas moje matere. ‘Kje so naši sinovi?’ Možje za mizo so se v zadregi spogledali, nato pa izbruhnili v krohot. Nebogljeno materino vprašanje je zazvenelo otročje in skoraj bedasto. Prišlo je iz nekega drugega sveta.« (Zaveza, 18, 56))

Da bi bilo bolj razumljivo, zakaj smo nanizali zgornja besedila, bi kazalo, tako rekoč v oklepaju, interpolirati neko misel o tem, kaj preganja ljudi na starost. Ko se oziramo nazaj, se nam vedno bolj prerivajo v ospredje spominov trenutki, ko smo v kaki stvari odpovedali ali, če uporabim bolj točno, a manj znano besedo, umanjkali: ko nismo storili ali rekli česa, kar je kdo – po navadi kdo od tistih, ki so nam bili blizu – pričakoval. Nobene posebno usodne stvari pogosto to niso bile, a v nas je nekaj, kar je v tej točki zelo natančno ali celo malenkostno. Nazadnje še to, si potem pravimo!

A odpovedati je mogoče tudi v stvari, ki je tako nenaravna, tako zunaj tega, kar je človek, kot je boljševizem. Tudi za tiste, ki so, potem ko jim je bilo prebrano temeljno besedilo njegovega sporočila, zaznali v sebi zanj pripravljen prostor in rekli: To sem jaz, moramo reči, če hočemo ostati v parametrih civilizacije, da so odpovedali. V fazi začetne evforije, ki je potekala v vznesenem odkrivanju zgodovinskosti in izbranosti, opominov o umanjkanju razumljivo ni bilo. Pozneje pa so se sestavljale situacije, ki so zahtevale odločitve, ki so jim prej ali slej nujno sledili notranji opomini. In sedaj smo pri jedru boljševiškega fenomena: zdi se, da so vse pomisleke prenesli. Ne dvomimo, da so obstajali notranji ideološki obračuni, javnih konverzij pa ni bilo. V javnosti je nastopilo samo ime Angele Vode.

Tudi pozneje ne, ko so se dogajale stvari, ki so morale biti hude preizkušnje: ko je konec 80-ih let prišlo do implozije srednjeevropskega in vzhodnoevropskega boljševiškega imperija; ko je zgodovina boljševikom povedala – kaj bi, za njene izbrance, moglo biti hujšega – da so vsiljivi samooklicanci in da jih ima dovolj; ko se je potem megla ideologije začela polagoma dvigati in se je vedno bolj začela kazati resničnost, ko smo v tem, kar je imelo tisoč obrazov, prepoznavali samo nasilje: tudi tedaj se vzorec ni spremenil. Tako je šlo do Hude jame in do Barbarinega rova. In tako je šlo tudi še naprej.

Sedaj je čas, da ponovimo, kar smo rekli za Ivana Mačka, Franca Leskoška, Miha Marinka in Zdenko Kidrič, za znana, a slučajno izbrana imena, in tisoč drugih. Tudi zanje moramo reči, da je bil trenutek, ko se jim je zdelo, da morajo reči: To sem jaz, trenutek umanjkanja. Toda res je tudi, da se v kritičnem trenutku v njih niso mogla oglasiti besedila, ki smo jih navedli zgoraj. Niso se mogla, ker jih v njih ni bilo. Zato se bomo sedaj obrnili k tistim, ki so bili deležni najvišje (ali je to prava beseda?) nacionalne pajdeje. To so bili tisti, v katere je narod investiral vse védenje, ki ga je imel, in vso kulturo, ki jo je imel. Hotel je iz njih narediti ljudi, ki bi ga varovali pred zablodami. To pomeni beseda elita. Med stvarmi, ki jih prinaša čas, so nekatere legitimne in druge ne. Boljševizem ni bil legitimna izbira. Med kulturo, izoblikovano v civilizaciji, in boljševizmom je osnovno in nepomirljivo nasprotje: V obzorju kulture se človek išče in včasih tudi poišče, vedno pa ostaja svoboden; v obzorju boljševiške ideologije pa človek sebe postavlja, in, ko je najmočnejši, je najbolj nesvoboden (in dela reči, ki jih dela nesvoboden človek).

Figure 6. Slovenija – čas za osvežitev Mirko Kambič

Še en – izposojen – ekskurz o bolečini in usmiljenju

Kljub temu, kar so naredila katoliška in konzervativna glasila, Družina, Ognjišče, Demokracija in Reporter, je treba vztrajati na dejstvu (za katerega bi srčno želeli, da ga ne bi bilo) da so večinski[Stran 013][Stran 0014] Slovenci sprejeli vesti iz Barbarinega rova ali z arogantnostjo ali z molkom: iz novolevičarskih in postboljševiških kvartirjev se je oglasila arogantnost, iz pokrajine, kjer prebivajo tisti, ki se dobro počutijo v tem, da so nič ali karkoli – kar je približno isto – pa je prihajal molk. (To so tisti, ki jih ne vznemirja neusmiljen Pascalov stavek: Vkrcani smo.)

Čeprav smo pričakovali, da se bo ponovilo že videno, da bodo Slovenci pogoltnili tudi Hudo jamo in Barbarin rov, smo potem, ko se je to v resnici zgodilo, začutili v sebi vznemirjenost, v globini tudi strah. Stanje, ki je sedaj nastalo, ni bilo dosti drugačno od tistega, ki ga je v letih 1941 in 1942 povzročil boljševiški pogrom nad Slovenci (obilno podprt od liberalcev in levih katolikov). Tako visoko šolnino smo morali plačati za seminar, ki nam ga je priredila zgodovina – in kakor da se nismo ničesar naučili!

Ko smo prekladali različne razlage za ta zlovešči odziv odnosno neodziv z enega mesta na drugega, smo nazadnje pristali pri odsotnosti kulture: pri obledelosti veselja, ki ga daje misel, kadar hoče razumeti; pri upadlosti etičnega vzgona in pri sploščenosti duha. Čudno pa se nam je vseeno zdelo. Ob letošnji podelitvi Prešernove nagrade so nam povedali, da imamo poleg te še sto drugih. Če je toliko nagrad, mora umetnost cveteti, smo rekli. Kako to, da se nihče ne oglasi? Čudni ljudje morajo to biti: poberejo denar, pospravijo ploskanje in grejo vsak v svoj vikend. Mora torej biti še kaj drugega, kaj bolj temeljnega, kaj bolj osnovnega v ozadju velikega slovenskega umanjkanja.

Končno smo prišli do tega, čemur pravimo sočutje ali usmiljenje. Kateri del človekove duše, kakor bi se morda vprašal Platon, pa spočenja in nosi sočutje ali usmiljenje? Tega ne vemo, vemo pa, da je lahko v vsakem, tudi v zelo preprostem človeku, ki je prebral zelo malo knjig. Iz moje doline se spomnim, kaj so govorile ženske, ki so imele svoje ljudi na Rabu, v Renicciju, v Buchenwaldu: »Dosti mislim na našega. Tako mi je hudo, če je lačen.« (Če bi pri nas kdo govoril o »usmiljenju«, ga ne bi jemali resno.)

Torej sočutje ali usmiljenje – nekaj primarno človeškega. (V razredih, kjer sem učil, so v prvih vrstah sedela dekleta, ki so zapisala vsako besedo, ki sem jo povedal – ki so »visela na mojih ustnicah«, kot pravijo Angleži – a sem, kot danes, tudi takrat, vedel, da nobena od njih, če bi se po ulici pomikala procesija zasramovanih in žejnih ujetnikov, kakršno smo leta 1945 v Celju uprizorili domobranci, ne bi, ne oziraje se na nič, priskočila s kozarcem vode. Pač pa bi to čisto lahko naredila tista »smrklja« v zadnji klopi, ki je najbolj »jezikala« in sem z njenim znanjem vodil najtežje učiteljske boje.)

Gre za neposrednost občutja. Kmalu po letu 1990 sem, v naivnosti tistih prvih let, stopil do znanega gledališčnika in mu predlagal, da bi se lotil odrske priredbe Debeljakove Črne maše. Besedilo je nudilo sijajne teatrske možnosti. Človek z ustvarjalno domišljijo bi lahko naredil veliko polifono predstavo, sestavljeno iz besedil, glasbe, baleta, s kuliserijo iz projekcij risb Bare Remec. Dosegel bi, da bi se povedala mogočna in pretresljiva slovenska zgodba. Skušal sem biti prepričljiv, a zaman. Stvar že ni bila več oportuna, moj sogovornik pa ni bil iz snovi, v kateri bi nastajale izvirne, samotne in tvegane odločitve.

V rovu Barbara je bilo zazidanih ali zabetoniranih od nekaj sto do nekaj tisoč ljudi. Nekateri so morali biti še nekaj časa živi. Eden od teh je imel to moč v sebi, da je sklenil, da si izdolbe pot iz gore. Z železom, ki je tam ležalo, si je začel dolbsti rov med stropom in navoženim materialom. A ko je prišel do prvega prečnega zidu, se je njegova pot končala. Podoba tega človeka ima na sebi to, zaradi česar nas priklepljajo nase najbolj intenzivna mesta pri Shakespearu in Danteju; nezlomljiva volja, upanje proti upanju, večno človekovo iskanje izhoda in, nazadnje, zid in konec. Ali ni tako, da bi ob tem ves slovenski stadion moral vstati in z molkom počastiti to dejanje. To žalost, to strašno žalost! Ali se je v Sloveniji že kdaj zgodilo kaj večjega. Ali nas ne prevzame, da bi od tem življenju, ki je še nekaj časa bilo, da bi ob tej sveči bedeli, dokler ne bi ugasnila in bi bila spet tema?

Sto umetnikov dobi v Sloveniji vsako leto nagrado za dela, ki jih izdelujejo v obratih, ki jih poganjajo prvinske turbine duha, in vendar ni nihče od njih opazil prizora, ki bi moral zadnjega primitivca katapultirati v orbito, na kateri se postavljajo zadnja človekova vprašanja. Kako to, da ni nihče ničesar opazil? Česa je v ljudeh zmanjkalo?

Slikar Matthias Grünewald je v začetku 16. stol. za cerkev v Isenheimu izdelal sliko križanja. Letos 9. aprila, na veliki četrtek, pa sta dva nemška teologa, en škof in en umetnosti zgodovinar, v Frankfurter allgemeine Zeitung objavila razmišljanje o tej sliki. Hotela sta razkriti njeno nosilno misel. Našla sta, da je to bolečina, poudarjena bolečina. »Tistih pet ali šest centimetrov med zapestjem in dlanjo pomeni neskončno razliko. Žebelj, ki prebije zapestje, neznosno boli.[Stran 015] Če pa žebelj predre dlan, ni mogoče zdržati. Tam je stičišče vseh živcev v roki. Komaj kaj na telesu povzroča večje bolečine.« »Matthias Grünewald je Jezusove roke vidno poudaril. Dva okorna žeblja štrlita iz dlani. Tretji drži skupaj nasilno prekrižani nogi. Ta nosi onemoglo telo, sicer bi se dlani pretrgale. Kakor noge so tudi roke groteskno dolge, s prsti krčevito uperjenimi v nebo – kakor okameneli krik.« »Slikar je dal položaju prstov velik pomen. Zarivajo se v neprodirno temo, v katero je potopljena slika. Teža visečega telesa sili navzdol, anatomsko podaljšane roke silijo v zaprto nebo. Kvišku razprti prsti se spreminjajo v nemočno prošnjo. Mesto rok, dlani in prstov spominja na arhetipsko molitveno držo. Vsa drža križanja kaže, se zdi, v kozmično praznino.«

Figure 7. Slovenija – čas za vrnitev domov (k sebi) Mirko Kambič

Na levi strani slike sta mati Marija in apostol Janez, strta in onemogla od žalosti in usmiljenja, tik ob križu kleči s povzdignjenimi rokami Marija Magdalena. Na desni stoji Janez Krstnik in z roko kaže na Križanega, kakor bi govoril, da je človek, ki tu v strašnih mukah umira, Odrešenik sveta. To je vse, kar kaže na božanskost umirajočega.

Avtorja razmišljanja, ki ga tu v nekaj črtah podajamo, pokažeta nato na razliko med krščanskim in antičnim pojmovanjem trpljenja. Antični estetski ideal je zahteval obvladanje bolečine, zato Laokoon, ki ga davijo kače, ne kriči; zato se Sokratu ne trese roka, ko seže po časi s strupom; zato stoik Seneka priporoča sicer prijaznost, ne pa usmiljenja. Usmiljenje je zanj beda duha.

Grünewaldovo križanje govori o sprejetju trpljenja, ki je značilno za krščansko vero od začetka. Krščanstvo povezuje pogled na »moža bolečin« s pozornostjo do bližnjega, h kateremu človeka žene usmiljenje. Krščanstvo nima v mislih Zmagovalca v smislu platonistične filozofije, ampak trpečega in k bolnim in zatiranim obrnjenega Zveličarja.

Med modernimi je bil velik nasprotnik usmiljenja in sočutja – še prej pa krščanstva – Friedrich Nietzsche. Odklanjal je usmiljenje, češ da deluje v nasprotju s selekcijo in tako ohranja, kar je zrelo za propad. Krščansko usmiljenje je zanj oblika prakse nihilizma, najbolj bolna stvar »našega bolnega časa«. Nacionalsocialisti so delili Nietzschejevo mržnjo do krščanstva in njegov prezir do sočutja. Hans Frank, generalni guverner Poljske, je v nekem govoru oficirjem SS rekel: »Če danes Judje po svetu moledujejo za usmiljenje, nas to pušča hladne.« Potem pa je še dodal: »Vlačiti jih v[Stran 016] rajhovska koncentracijska taborišča povzroča le sitnosti in nepotrebno dopisovanje z oblastmi. Zato pride v poštev samo likvidacija na kraju samem, v obliki, ki je najenostavnejša.« (Če še enkrat preberete »Zato pride v poštev le likvidacija na kraju samem, v obliki, ki je najenostavnejša« boste razumeli, da imamo Slovenci razloge, da ta stavek dobro razumemo.)

»Grünewald,« pravita interpreta križanja iz Isenheima, »ve, da je bolečina lahko tudi neizrekljiva in nesporočljiva: da lahko stori, da ljudje ob njej najprej tožijo, potem vpijejo in nazadnje utihnejo.« Mi pa jo moramo videti in opaziti in stati ob njej. Temu soobstajanju s tujo bolečino pravimo usmiljenje ali sočutje. K temu smo zavezani kot ljudje. Posebej pa kot kristjani, če pomislimo na neki stavek Gregorja Nacianškega, enega od štirih največjih učiteljev Vzhodne cerkve (ki ga tudi navajata avtorja): »Z ničimer ni mogoče Boga bolj častiti kot z usmiljenjem.«

Gospoda s plašnicami

Groteskna praznina na mestu, kjer bi moralo biti nekaj tako osnovnega, kot je usmiljenje ali sočutje, nas navdaja z nelagodno mislijo, da smo morda že v dobi, ko imamo opraviti z defektnim človekom. Ko pravimo defektni človek, je s tem mišljen pomanjkljiv človek, nepoln človek. Kadar posvetimo kakemu »kulturnemu« dogodku večjo pozornost, se nam nemalokrat odkrije, da naš strah ni prazen.

V nedeljo, 1. marca, dva dni pred medijskim odkritjem Hude jame, sta se na nacionalki spustila v pogovor tržaški pisatelj Boris Pahor in televizijski novinar Lado Ambrožič. Občudovali smo njuno ubranost, v tem, kar sta opazila in v tem, česar nista opazila. Z vedno večjim zanimanjem smo spremljali predvsem njuno vztrajno odločenost, da nekih reči ne bosta videla. Spraševali smo se, doklej bosta vzdržala v tej naporni asketski drži. Saj sta – ko sta govorila o stvareh, o katerih sta se strinjala – uporabljala besede, ki niso mogle, da ju ne bi kar naprej opozarjale na stvari, ki jih, kakor po dogovoru, nista hotela registrirati. Vzdržala sta do konca.

Pahor je govoril o fašizmu, o tem, kaj je bil in kako ga je doživljal, potem pa o tem, kako z njim seznanja sedanjo Italijo. Italijani »njegov poduk, kaj je bil fašizem« sprejemajo in obenem priznavajo, da o vsem tem niso nič brali, da o tem »ne govorijo njihove šolske knjige«; da ne vedo nič o tem, da je bil »Gramsci v zaporu«, nič o tem, da so fašisti nekatere levičarske politike pobili, »Matteottija, recimo«. Zlasti za mlade velja, da so »tabula rasa«, da o fašistični preteklosti »nimajo pojma«. Če bi Prešernov nagrajenec pisatelj Boris Pahor imel nekoliko bolj vslovensko intonirano srce, bi gotovo vedel, da popolnoma isto kot za italijansko mladino velja tudi za slovensko – da o svoji totalitarni boljševiški preteklosti ne vedo enako nič. Pričakovali smo, da ga bo moderator Ambrožič opozoril na to slovensko vzporednost – pogovorna situacija je po tem klicala – a je disciplinirano le podprl Pahorjeve besede z omembo, kako je »lani februarja imel pogovor na RAI, ki ga je poslušalo 5 milijonov gledalcev in v katerem je Italijanom povedal nekaj, kar jim do sedaj še nihče ni povedal«. Ob tem bi se, ko ne bi bil defekten človek, kot dolgoletni organizator nedeljskih intervjujev, čisto lahko spomnil, da tudi noben član Nove Slovenske zaveze še ni imel priložnosti, da bi Slovencem »povedal, kar jim še nihče ni povedal«. Nasprotno, v sluhu popolne zgodovinske nedolžnosti, je opozoril le na to, da je »Italija svoje predvojne in medvojne zločine striktno zamolčevala«, ne da bi se zbal, se je zdelo, da bo sedaj kdo zahteval da tudi o Sloveniji kaj podobnega pove, da tudi Slovenija o svojih zločinih ne mara nič slišati. Novinar Ambrožič je nepreviden – ali pa se zanaša na svojo dosedanjo nedotakljivost – saj se ne zaveda, kaj bi si kdo od poslušalcev lahko mislil, ko je zaslišal: »Ko smo šli v Evropo, smo molčali o italijanskih zločinih, samo da bi prišli noter.« Vsem, razen Ambrožiču, je bilo jasno, da bi Italijani lahko rekli: »Če hočete biti vredni Evrope, uredite najprej z zločini, ki ste jih naredili nad seboj.« Naši so molčali zato, ker ni bilo jasno, kdo bo videti večji črnec, slovenski boljševiki ali italijanski fašisti.

Še z eno potezo je slovenski in mednarodni nagrajevanec pisatelj Boris Pahor pokazal, kako malo razume integralno slovensko vprašanje. To je bilo takrat, ko je aludiral za »mrtve«. Ko je zunanji minister Žbogar po vrnitvi iz Italije govoril o prijateljstvu s to državo, se je Pahor odzval: »To je prijateljstvo, ki gre preko naših mrtvih.« In na Ruplovo pripombo, da je z Italijo treba v rokavicah, je pisatelj pri sebi takole protestiral: »Ne moreš pri mrtvih z rokavicami. Ne moreš, gospod moj. Ni mogoče pri mrtvih. In tukaj so mrtvi, kaj ne, ne?« Kakšen človek mora to biti, da ga govorjenje o »mrtvih« v Sloveniji ni udarilo nazaj po zobeh?

[Stran 017]

A možnost za zadnji tour de force je bila nazadnje prihranjena le za Ambrožiča. Sogovornika je spomnil na besede, ki jih je pred enim letom povedal na RAI: »Poglejte, česa je človek 20. stoletja zmožen.« V nedeljo, 1. marca, se za Hudo jamo še ni vedelo, toda saj so tudi Kočevski Rog, Hrastniški hrib, Brezarjevo brezno, Krimska jama – šeststo imen je preveč, da bi jih našteli vse – dovolj za formulacijo vprašanja, kakšnih grozodejstev je človek 20. stol. zmožen. Kakšen ideološki toraks moraš imeti, da tega ne vidiš!

Aktivisti postboljševiške reševalne akcije

V Sloveniji smo že navajeni na to, da, še preden se kak dogodek umesti v svoje zgodovinsko ležišče, pride dr. Spomenka Hribar, naredi ogled in napiše poročilo. Z leti in vztrajnostjo si je pridobila status nacionalne izrekovalke v zadevah, ki lahko računajo na vstop v anale. Tudi po Hudi jami smo vedeli, da bo prišla. Čez pičle tri tedne je res prišla, z rahlo zamudo, si ogledala stvar in napisala poročilo. Objavljeno je bilo v sobotni prilogi Dela 21. marca, pod naslovom Kako iz »hude jame«? Z njim se ne bomo podrobneje ubadali, čeprav ga imamo za dokument – za dokument o naraščajoči poroznosti postboljševiškega argumentiranja. Skoraj vse, česar se v zadnjem času ti ljudje dotaknejo, skoraj vsaka misel se ob njihovem dotiku zvije in deformira in noče opraviti tiste vloge, za katero je bila namenjena. Tega je človek nemalo vesel – čeprav si spričo slovenske totalitarne poškodovanosti ne obetamo konkretnih rezultatov – ker je slovenska postboljševiška substanca, zaradi svoje nepopustljivosti in zaradi svoje nepripravljenosti registrirati besedila, ki jih na svoje oglasne deske že nekaj časa lepi zgodovina, poglavitna in morda tudi že usodna ovira za razvoj narodovih ustvarjalnih sil. Zelo resna je ta ugotovitev in bi želeli, da bi jo zapisal kdo, ki bi znal to resnost z večjo dopovedljivostjo prenesti na ljudi.

Nekoliko dlje se bomo zadržali samo pri eni stvari. Avtorica pravi, da je bila ob Hudi jami zgrožena. Mislimo, da ni bila. Če hočemo svojo trditev utemeljiti, se moramo vprašati, kaj bi v njenem besedilu moralo biti, da bi nas prepričala, da je bila v resnici zgrožena. Morda tudi, česa ne bi smelo biti. Tudi to, seveda.

Dr. Hribarjeva nas bi lahko samo tako prepričala o svoji grozi nad tem, čemur pravimo Huda jama in Barbarin rov, če bi jo ob tem obšla še ena groza: da se je pridružila boljševiški partiji, ki je nekoč uprizorila to presežno zlo. To bi bilo pričakovano in normalno. Tako ljudje reagiramo v velikih in majhnih rečeh. V tem tudi ne bi bilo nič osebnega. V partijo je vstopila pri osemnajstih letih, ko ni še nič vedela ali skoraj nič. Novinarju Marku Ferraru je zaupala, da je bila v partiji 26 let. To je bil čas, ko je imela priložnost izvedeti vedno več. In potem se je odprla možnost govora in se je izvedelo za stvari, iz katerih je bilo mogoče narediti dalekosežne zaključke. In potem slednjič, ko za prihod resnice to ni bilo več nujno potrebno, se je odprla Huda jama in Barbarin rov. Koliko ljudem bi pomagala, če bi tedaj spregovorila, kakšna groza jo je obšla ob misli, da je pripadala ideologiji, ki je bila nekoč »prvi gibalec« v projektu, ki se je uveljavil in končal s Hudimi jamami – v konkretnem in prenesenem pomenu. Ali ni obžalovanje najbolj človeška reč? Ali ne dela ljudi svobodne in lepe? Boljševiki bodo nekoč morali priznati, kaj so pomenili za zgodovino civilizacije, posebej za slovensko varianto te civilizacije. Koliko bolečine se je proizvedlo v njihovih obratih, koliko nasilja, kakšna žalitev človeka. Eden od njih ima možnost, da začne novo slovensko zgodovino.

A dr. Spomenka Hribar, kljub dobrim izhodiščem, tega zaenkrat ne bo naredila, se zdi. Na to kaže njen napad na Katoliško cerkev, izpeljan v najboljši boljševiški maniri: udari, ko si najbolj na tleh in tolci žrtev, kriva je žrtev. Da je za svoj napad uporabila napravo, ki je bila pred dobrim letom izdelana v Lovranu, tudi nekaj pomeni: kaže na določeno daljnosežnost.

Dr. Hribarjeva se sprašuje, kako iz slovenske »hude jame«. Nobeni triki tu ne bodo pomagali. Treba bo napisati in podpisati pogodbo po državljanski vojni, z vsemi določili, ki jih pogodba po kaki vojna mora imeti.

Reševalne novinarske ekipe, ki so jih po Hudi jami na hitrico organizirali po medijskih središčih, so se, kot pričakovano, dobro odrezale. Večje prizadetosti v teh besedilih seveda ni bilo opaziti, a ker je zaradi lepšega le bilo treba v tem smislu nekaj reči, so pisci vedno poskrbeli tudi za ravnotežje. Tako se je poleg »krvoločnih zmagovalcev« takoj pojavila »slavna osvobodilna vojna izpod fašizma«; tako se, čeprav se ve, katera stran je uprizorila Hudo jamo, storilcem vedno pridružijo tudi žrtve – kot nekakšni sostorilci; tako še vedno na primer ni »volje, da bi si zmagovalci in poraženci[Stran 018] izpred šestdesetih let segli v roke« ali pa da bi se »opravičili ti onim in oni tem«; tudi je Huda jama eden od krajev, »kjer so se srečali zmagovalci in poraženci in necivilizirano dokončali tisto, kar so prej počeli ves čas druge svetovne vojne«. Eni so sicer zločinci, enaki pa so vsi.

Vidni so tudi pozivi v slogu veseljaka Hajmona iz Smoletove Antigone, »naj bo že končno lepo živeti v Sloveniji«, saj je bilo »v teh dveh desetletjih za mlajše generacije pridelanih že preveč travm«. Sploh je povprečnemu, neobremenjenemu človeku težko razumeti, zakaj je politika pripravljena »manipulirati tudi s tistimi, od katerih že desetletja ni ostalo nič drugega kot človeško okostje«.

Hitro so se pojavili tudi ideologizmi. Kdor je kazal kake znake, da bi Hudo jamo rad globlje razumel, je bil nemudoma obtožen »politizacije, manipulacije, pa tudi nepietete«. Tega so se udeležili tudi politiki. Predsednik Türk je bil odločno proti vsem »oblikam politizacije« in predsednik parlamenta Pavel Gantar je potožil, da se »tudi to odkritje preveč politizira«. Nobeni od vodilnih političnih garnitur se ni zdelo vredno, da z obiskom počasti Hudo jamo. In ko je poslanka Eva Irgl, predsednica komisije za peticije, človekove pravice in enake možnosti, hotela pred Hudo jamo sklicati sejo komisije, so člani komisije iz leve koalicije predlog zavrnili. Zakaj bi pa hodili, ko pa je dr. Božo Repe odločil, da pri Hudi jami ne gre za nič drugega kot za ponovno »licitacijo žrtev«.

Najviše se je, se zdi, vzpel tisti, ki se mu je zdelo, da sme zapisati: »Živi, ki ob tej grozi kličejo po maščevanju, se priklepajo na smrt in ne na življenje.« Ničesar, kar bi bilo podobno klicu po maščevanju, ni bilo nikjer slišati. A mu ta denunciacija ni bila dovolj. Še je zapisal: »Titovi in Rupnikovi vnučki pa se za svoje male koristi žogajo z lobanjami.« Beda, res velika beda.

Če bi hoteli še niže, bi morali odpreti nekaj tistih strani v dnevnem časopisju, ki dajejo prostor pismom bralcev. A tega ne bomo naredili, predvsem zaradi bralcev te revije, nekoliko pa tudi zaradi sebe.

Pač pa bomo navedli dva stavka, na katera nas je nedavno opozorila mlada slovenska zgodovinarka. Povedala pa je ta dva stavka v nekem intervjuju (Ona, 7. 4.) ruska novinarka Jelena Milašina iz Nove gazete, kjer je nekoč delala tudi Ana Politkovska: »Vidim, da so stvari v Rusiji takšne, kot so, ker smo taki mi, Rusi. Nista kriva Putin in Medvedjev, saj nista prišla od zunaj, ona dva sta mi in mi smo onadva.« Torej Slovenija in Rusija. Kdor je pa spremljal mednarodni tribunal, ki od februarja letos poteka v Phnom Penhu proti Pol Potovim sodelavcem in ne more, da mu vse ne bi zvenelo znano in domače, tisti bo morda dopolnil našo formulo: Slovenija in Kambodža.

Vendar ne bomo končali s to žalostno noto. Vse je še odprto. Nedavno sem nekje bral, da je Simona Weil leta 1943 v Londonu (kamor se je vrnila iz Amerike, ker je hotela biti pri stvari), objavila spis Ta vojna je verska vojna. V njem je izrazila prepričanje, da gre v tej vojni za več kot za oblast. Ko se potem človek ozre okoli sebe, vidi, da se je prepričanje Simone Weil nanašalo na nekaj zelo stvarnega. Vidimo namreč, da ta vojna »z drugimi sredstvi« še traja. To nekoliko čudaško trditev boste sprejeli, če vas spomnim še na nekaj drugega: Še vedno nismo opravili integralnega razmisleka o 20. stoletju.