Kot človek, ki se nisem in se ne bom odrekel samostojni politični presoji, ti lahko mirno in odkrito zatrdim, da je OF resnično tista vsebina in oblika naših političnih in človeških naporov sploh, ki more edina prinesti Slovencem svobodo in z njo trdno in pravično urditev notranjega življenja našega naroda. To ne izgovarjam kot reklamno geslo za OF, ampak kot prepričanje, ki ni neka čustvena zanešenost, temveč temelji na poštenem razumskem spoznanju, na izkušnjah in dokazih. Vprašanje, ki je in verjetno še muči znaten del tudi poštenega katoliškega sveta, je postalo meni in vsem mojim tovarišem jasno. Gre za vprašanje zaupanja do tistih naprednih političnih in družbenih sil, ki temeljijo na drugačnem svetovnem nazoru. Konkretno gre za zaupanje do KP in sicer, kar zadeva njene odnose do slovenskega nacionalnega vprašanja, do drugih nazorov, do vere, do človekove svobode itn. Ta sila, ki stoji v svetu in pri nas doma v prednjih vrstah sedanjega boja, je dokazala in sproti dokazuje, da ji ne gre za nič drugega, kot za resnično osvoboditev človeka v vseh pogledih, da ji gre kratkomalo za isto, za kar bi se moral nesebično boriti vsak pravi kristjan. Ko se bori proti političnemu katolicizmu (z nami vred), ji ne gre pri tem za uničenje vere, za zasužnjevanje človeka in ne vem še kaj. No, pa saj to so danes že dognane stvari. Ne mislim jih razpletati in jih dokazovati. Hočem ti prijateljsko povedati samo to, da človek, ki živi sredi vsega dogajanja, spozna z lahkoto vso resnico.

(Dokumenti organov in organizacij narodno-osvobodilnega gibanja v Sloveniji, 8. knjiga)

Med vojno in po njej je bilo ubitih kar šestdeset Trnovčanov, med njimi je bilo več kot petindvajset domobrancev. Samo iz ulice na Mivki (v Trnovem v Ljubljani), kakih petsto metrov dolgi, so po vojni za vedno izginili trije mladi fantje in družinski oče; devet deklet in fantov se je s Koroške razteplo po svetu.

S svojega doma na Mivki se je moral 8. maja umakniti na Koroško oče Anton Pirc (1892), dva dni pred njim, 6. maja, sta zbežala njegova sinova Zvonko (1921) in Mirko (1923). Seveda, le za nekaj časa, kot so govorili in mnogi upali. Antonova žena in mama obeh fantov Marija Pirc (1896) roj. Magajna je tiste dni samo molčala, niti ni jokala. Osemletni hčerkici Danici (1937) ni odgovarjala na zvedava vprašanja, zakaj oče in brata pripravljata prtljago, kam odhajajo, zakaj odhajajo, kdaj bodo prišli nazaj. V hudih slutnjah je deklica odhitela na ulico in tekla k sosedom, saj so bili vsi znanci: »Kje so Zalka, Jelica, Srečko?« je zbegano spraševala njihova starša, ki sta ostala sama. A so ji povsod odgovarjali le objokani obrazi, strah, molk in žalost.

Pa vendar je bilo takrat Danici za nekaj časa še prikrito spoznanje, da ljubljenemu bratu Mirku, študentu medicine, nikoli več ne bo zlezla v naročje. Zvonku, ki je bil zadnje leto vojne že profesor geografije in zgodovine na Prvi državni gimnaziji v Vegovi, nikoli več ne bo ‘popravljala’ v redovalnici redov njegovih učencev in se mu zato ne bo treba pritoževati mami, da navihana Danica ‘brska po njegovih stvareh’. In oče, kako poklapan je bil videti, ko je odhajal, ves drugačen kot ob slovesnosti njenega prvega Sv. obhajila pri Uršulinkah. Vsi trije so bili do ljubljenke Danice ‘dobri kot duša’. Nikoli je ni nihče niti okregal, kaj šele udaril! Zvonko in Mirko sta bila člana Marijine kongregacije, ki jo je vodil lazarist Franc Sodja, in vsak dan pri maši in obhajilu.

Mnogo let kasneje je sosed Danici povedal, da je mama ponoči velikokrat hodila po vrtu. Videl jo je skozi okno. Morda pa je takrat jokala? Kadar jo je obiskal brat, zdravnik Bogomir Magajna, sta se dolgo in zaupno pogovarjala, toda Danica nikoli ni zvedela, kaj. Bil je edini moški, ki je v tistem času prihajal k njima na obisk.

Pred vojno je stric Bogomir tri leta stanoval pri njih, ker je bil brez službe. Iz rodne Primorske se je umaknil pred fašizmom. Danica pravi, da je bil velika dobričina, ljudi po okolici je obiskoval in zdravil brezplačno. Malo pred vojno je končno le dobil zaposlitev na oddelku za psihiatrijo na Poljanski cesti. Zdaj je bolnikom pomagal še tako, da jim je sam kupoval zdravila. Doma je bil iz Zgornjih Vrem in kot italijanski državljan je bil s pričetkom vojne vpoklican v italijansko vojsko. Ko se je po kapitulaciji Italije vrnil domov v Vreme, so ga zajeli partizani in poslali v partizansko bolnico pod Snežnik, kjer je ostal do konca vojne. Takrat je bil z dekretom poslan v psihiatrično bolnico na Studenec, naredil specializacijo in brez napredovanja tam ostal do upokojitve. Njegov prijatelj, nekdanji partizan ga je opozarjal, naj postane član partije, sicer ga bodo ‘pospravili’.

V zaupnih pogovorih s sestro, ji je brat skoraj gotovo kaj več povedal o možeh in fantih, vrnjenih s Koroškega, o pobojih na Teharjah in na Kočevskem. Kje so bili pokončani mož ter sinova Zvonko in Bogomir? Pirčeva mama je trpela v negotovosti in želji, da bi vsaj za njihove grobove vedela. Povpraševala je na Rdečem križu, pa so jo vselej postavili pred vrata. Deset let se je trudila, da je dobila mrliške liste; ko jih je imela, je vedela le, da so vsi trije mrtvi.

Danica se danes spominja: »Po vojni sem se največkrat sama odpeljala z vlakom v Gornje Vreme na grob Magajnove družine. Nesla sem rože z vrta in prižgala svečo, za ata in oba brata. Kje bi jo sicer prižigala? Saj si je drugod tudi ne bi upala.«

Ko sta se mama in Danica po vojni znašli v izropanem stanovanju, je stric Bogomir mamo tolažil: «Veliko hudega so ti naredili, a še ne veš, česa so sposobni ti ljudje.« Resnično, izropana hiša ni nič v primeru s tem, da so ji ubili moža in oba sinova. Stric Bogomir si je odtrgaval od ust, da jima je prinesel košček kruha. Podobno ko vsem Trnovčankam jima niso zaplenili vrta, da sta imeli vsaj krompir, fižol in solato. Ostali sta brez živilskih kart in brez socialnega zavarovanja.

Ropanja iz stanovanja se danes Danica dobro spominja. Mamo je na to opozorila dobra soseda, zato sta z Danico skrili nekaj perila, posteljnine, fotografije in nekaj najljubših knjig obeh bratov. Že kak dan pred ropanjem je Kocjanova Joža, tudi z Mivke, poročena s privržencem Osvobodilne fronte, grozila: »Kar naj Pirčevka skriva, bo še rada dala.«

»Že naslednji dan, v začetku junija,« pravi Danica, »je prišlo nekaj Trnovčanov s konjsko vprego, mama jih je poznala. ‘Prišli smo zaplenit,’ so rekli brez sramu. Stekla sem v Zvonkovo in Mirkovo sobo in samo gledala. Z rokami so pometli s polic perilo, posteljnino, zmetali na kup knjige, obleko in nosili na voz. Iz kuhinje so pobrali vso posodo in kuhinjski pribor do zadnje žlice. Tudi mamino omaro v spalnici so vso spraznili, odnesli so celo njene najbolj intimne kose perila, ki jih vsaka ženska potrebuje enkrat mesečno. Zakaj jih ni poslala partizankam? so ji oponesli. Sedemkrat so prišli in odpeljali, to vem, ker sem štela. Tudi Zvonkovo in Mirkovo kolo je ‘šlo’ z njimi. Dobra Magajnova teta iz Amerike nama je pošiljala pakete.

Še danes mi je hudo za Mirkove in Zvonkove knjige. Pri nas smo vsi radi brali. Kljub neprestanemu delu je mama vsakič prinesla iz knjižnice po več knjig. Brala je ponoči in kasneje sem to počela tudi jaz. Mirko, ki je študiral medicino, je zelo rad prebiral življenjepise zdravnikov. Vem, da je prebral vsa dela Cronina. Kasneje sem našla Mirkov najljubši roman Kirurgovo življenje. Spisal ge je italijanski avtor Andrej Majocci. Na zadnji strani je bilo z Mirkovo pisavo pripisano: Fiat voluntas tua. Zgodi se tvoja volja. Upal je, da postane zdravnik, če Bog tako hoče. A je bila božja volja drugačna.

Pred vojno smo bili vsi znanci, po vojni pa naju z mamo marsikdo še pogledal ni več, nekateri samo še bežno pozdravili. Prej mamina dobra prijateljica, ki se je poročila s partizanom, je mamo nekoč pozdravila: ‘Dober dan, gospa Pirc.’ Mama ji je mirno odgovorila: ‘Gospe Pirc ni več. Umrla je 9. maja.’

‘Spreobrnjena’ družina Goršič nama je poleg izropanja pripravila še eno presenečenje. Nekega dne sva na lepem zaslišali ropot in razbijanje. Pred hišo zagledava nekaj mož, eden od njih je bil Goršičev Lojz, ki so na sprednjo stran hiše po vsej dolžini zabijali enajst metrov dolgo desko. Ko to opravijo, stopijo pod luč in si z dopadenjem ogledujejo opravljeno delo. Odidejo, midve z mamo pa pred hišo, da vidiva, kaj so nabili. Ne deski je pisalo: Dol z belogardisti. Naša hiša je bila stara, pritlična in v bombardiranju 9. marca 1945 je bila močno poškodovana. Devet let sva z mamo imeli nekaj oken zabitih z deskami. Za šipe bi morali imeti posebno nakazilo, ki ga je izdajal tovariš na ljudskem odboru in ga ne bi dobili.

Ob stalnem garanju na vrtu sva lahko samo še jokali, molili, hodili v cerkev in kdaj šli na božjo pot na Brezje. Stolni prelat g. Šimenc je bil prvi, ki je mamo vprašal: ‘S čim vam lahko pomagam.’ Pa revež sam ni imel ničesar in kar naprej so ga zapirali. Tudi gospod Kimovec je mamo bodril. Čutili sva, da imava v obeh podporo, poleg strica Bogomirja in dobrih družin v soseščini.

Figure 1. Poročna slika Antona Pirca in Marije Magajna

Kmalu po vojni so naselili v našo pritlično hišico moškega in njegovega sina iz Spodnje Idrije, pisala sta se Velikanje. Zaposlena sta bila v Litostroju in bi lahko dobila stanovanje. Zasedla sta sobo obeh bratov ter očetovo in mamino spalnico, midve z mamo sva lahko obdržali le kuhinjo s shrambo in sobico. Bila sta tako primitivna, da nista uporabljala stranišča in sta vsebino nočne posode zlivala kar skozi okno. Premog za kurjavo sta skladiščila v sobi, že nasekana drva sta kradla nama. Sobi nista zračila niti poleti, in namesto da bi vsaj poleti prala in sušila mokro perilo zunaj, sta ga prala in obešala kar v sobi. Zaradi vlage so se v lesen strop zaredile gobe. Če sva z mamo kaj rekli, sta nama hudobno grozila. Prenašati sva jih morali celih sedemnajst let! Takrat se je nenapovedano pojavila še neka ženska z otrokom, ki ga je imela s svojim očimom. Uvidela je, da bosta zdaj za vse štiri dve sobi premalo. Zahtevali so, naj jim mama preskrbi večje stanovanje, le tako se bodo izselili. In še priporočilo naj napiševa, kako dobri sostanovalci so bili! Svojemu najhujšemu sovražniku jih ne bi priporočila! Bila sem že poročena in imela otroka in vsi štirje smo se stiskal v kuhinji in sobici! V shrambi je mama spraznila police in zrinila vanjo kavč, da smo lahko nudili prenočišče revnemu dijaku iz Vrem in mu tako omogočili šolanje in kasneje študij. Vse mamine prošnje na policijo in najrazličnejše urade so ostale nerešene. Ko so končno vsi štirje le odšli, so pustili še svoj kavč in nekaj stvari, ker nam je sin zagrozil, da se ne bodo izselili, dokler ne podpišemo, da smo mi njim delali same nevšečnosti! Mama in moj mož nista hotela podpisati, jaz pa sem podpisala pod pogojem, da jih nikdar več ne bomo videli.«

Tudi ta drobec iz Daničinega pričevanje kaže, na kakšne načine se je zmagovita povojna oblast izživljala nad poraženci in kako so bile teptane njihove pravice. Danes vedno bolj opažamo, da je revolucionarno pravo, utemeljeno na truplih pobitih, še vedno temeljni kamen današnje brezpravne države.

Med vojno je Danica hodila v osnovno šolo pri uršulinkah. Ko so po vojni ‘zapodili’ sestre in je njihova šola postala ‘javna šola’ in njihov samostan državna last, je morala Danica v osnovno šolo na Prule. Tam so jo otroci zmerjali z domobransko svinjo in z izrazi, ki se niso porajali v otroških glavah. Po osnovni šoli jo je mama vpisala na klasično gimnazijo, a ji je latinščina delala prevelike težave. Profesor ji je svetoval, naj se prepiše na realko, a ni hotela. Stric Bogomir je povabil kar nekaj deklet in fantov iz Vremske doline, da so se v bolnici na Studencu priučili strežbe in nege bolnika in se poleg praktičnega dela tudi izšolali. Vabil je tudi Danico. Zelo rada bi se izučila za medicinsko sestro, a je spoznala, da ne more pustiti mame same.

Pri dvainpetdesetih letih se je morala mama zaposliti. Bili sta brez živilskih kart, brez socialnega zavarovanja in mama je bolehala na ledvicah. Ekonom iz menze na Miklošičevi 4, ki je hodil k mami po solato, je dosegel, da je lahko v menzi pomivala posodo, velike, umazane ponve in lonce je dvanajstletna Danica po pouku hodila drgniti s sirkovo krtačo.

Figure 2. Domobranski poročnik Zvonko Pirc

Skupaj sta se mučili na vrtovih in vozili s cizo zelenjavo na ljubljanski trg. Vse sadike sta morali v preprostih toplih gredah vzgojiti sami, pomladi prekopati in pognojiti vrtove sami, okopavati, pleti, presajati sadike, zalivati na roko, pozimi izpod snega nabirati motovilec, vso zelenjavo oprati v mrzli vodi. Od dvanajstega leta dalje je Danica poznala le naporno delo na vrtovih. Mama je vedela, da jo bo v življenju reševalo le delo, zato jo je za delo vzgajala in v mamini šoli se je izučila vrtnarjenja. Vedno je pravila, da delo na vrtu potrebuje celega človeka, polovičarstvo se ne obnese nikjer. »Moja mama je bila stroga in natančna učiteljica,« se spominja Danica. »Kadar sem lopatila vrt, je ob vsaki lopati, ki sem jo zasadila v zemljo in jo obrnila, gledala, če sem prav naredila. Prekopavati sva morali večkrat na leto, pred vsakim novim sajenjem. Spominjam se majskega večera, ko bi šla rada k šmarnicam. Pred tem sem morala zaliti solato. Hitro sem zalila, ker se mi je mudilo. Mama me je poklicala nazaj. »Tako si zalila, kot poškropi gospod v cerkvi z blagoslovljeno vodo.« Pokazala mi je, kako je treba zaliti vsako sadiko posebej, vrsto za vrsto, gredo za gredo. Danes sem ji hvaležna, da me je naučila delati.«

Zaradi težkega dela je mama zbolela na ledvicah. Mamin brat dr. Bogomir Magajna je posredoval, da so jo sprejeli v bolnico, amputirali ledvico in ji podaljšali življenje za petindvajset let. Revmatičnih rok in upognjenih hrbtenic pa ne more pozdraviti nihče.

Denar, ki sta ga prislužili, sta skrbno hranili. Danica je imela zvezek, kamor si je izpisovala izkupiček s trga in preračunavala, kaj vse morata za ta denar kupiti. Če je bilo potreb preveč in izkupiček premajhen, sta se morali omejevati in še bolj varčevati. »Ves čas samo varčevati! Trdo delati in spet varčevati!« se z grenkobo spominja Danica.

Hvala Bogu, imeli sta zemljo, da sta preživeli!

Daničin oče Anton Pirc (1892) je podedoval zemljo od svojega očeta Melhiorja Pirca, ki je kot mlad fant prišel služit v Krakovo k dvema neporočenima sestrama, ki sta imeli veliko zemlje za gojenje zelenjave. Poleg dela na zemlji je s konji vozil pesek in opeko po današnji Opekarski cesti do čolnarne na Eipprovi. Takrat je bila v Trnovem opekarna in žaga. Mnogi Trnovčani so bili vozniki, pa tudi ribiči, bolj kot vrtičkarji.

Po smrti sta sestri svojemu hlapcu Melhiorju, Daničinemu dedu, zapustili svojo posest; nekaj je je prodal in si na današnji Mivki zgradil hišico. Obdržal je 1250 kvadratnih metrov zemlje in pričel gojiti zelenjavo, žena pa jo je prodajala na trgu. Tako sta se preživljala samo z gojenjem in prodajo zelenjave. Anton, Daničin oče, je bil eden od njunih treh sinov. Nadaljeval je z gojenjem in prodajo zelenjave, vendar se je pred vojno zaposlil tudi kot orožnik in opravljal pisarniška dela. Daničina mama pa je še naprej obdelovala vrt in prodajala ljubljanskim gospodinjam ledenko, pariško in majniško solato ter drugo zelenjavo.

S pričetkom vojne je orožniška služba prišla pod italijansko okupacijsko oblast in jeseni leta 1943. pod nemško. Tako se je Daničin oče Anton Pirc znašel kot policist v italijanski in nato v nemški okupacijski službi in takrat pristopil k domobrancem. Tudi oba sinova sta se po zaprtju univerze zaposlila v očetovi pisarni na policiji kot domobranca. To se jim je zdelo samo po sebi razumljivo in edini izhod, ki so ga katoliški in narodno čuteči študentje takrat imeli. Oče je napredoval do čina podporočnika. Ob koncu vojne ni hotel bežati, potem pa so ga prisilili, da se je umaknil na Koroško skupaj z drugimi policisti, samimi Slovenci. Sprva je hotela z njim tudi mama z Danico, a jo je soseda pregovorila, da je zaradi deklice ostala doma.

Figure 3. Profesor Zvonko Pirc

Zapisali smo že, da sta Daničina brata Zvonko (1921) in Mirko (1923) odšla na Koroško 6. maja. Kakšna mladeniča sta bila? Oba sta maturirala na klasični gimnaziji, Zvonko leta 1939, Mirko 1942.

Figure 4. Študent medicine Mirko Pirc

Bila sta velika prijatelja z bratoma Aljošom in Milošem Metlikovičem, od prvega do osmega razreda klasične gimnazije. Aljoša, genialno nadarjen mladenič, je bil Zvonkov sošolec, diplomiral je na klasični filologiji, bežal na Koroško, a se je rešil in do smrti živel v Ameriki, v Koloradu. Miloš pa je bil sošolec Mirka. Po vojni ni bežal, doštudiral je pravo in bil dolgo brez službe, prestal tudi komunistični zapor, ker naj bi se pri njem shajali duhovniki.

Zvonkovi gimnazijski sošolci so med drugimi bili še: Jožef Kvas, ljubljanski pom. škof; dr. Vasilij Melik, zgodovinar in član SAZU; Jože Gosar, inženir gradbeništva; Avguštin Pibernik, ki je kot duhovnik moral bežati in je na Koroškem zbolel in umrl; lazarist Stanislav Boljka; vsem Slovencem še danes znana, čeprav izgnana, pravnik Božidar Fink in filozof Milan Komar, oba argentinska Slovenca. Pa še mnogi drugi, danes Slovencem neznani, saj so po vojni bežali kot npr. dr. Franc Porovne, ki je doštudiral medicino v Madridu in se naselil v Kanadi.

Zvonko je zadnje leto pred zaprtjem univerze doštudiral zgodovino in geografijo in do konca vojne poučeval na realki na Vegovi v Ljubljani.

Tudi dve leti mlajši Zvonkov brat Mirko je imel nekaj znanih sošolcev, npr doktorja fizike in člana SAZU Petra Gosarja in doktorja ekonomije Janeza Arneža, ki se je po letu 1990 vrnil iz emigracije. Že pred tem se je gospod Arnež spraševal, kaj lahko kot emigrant stori za svojo domovino, ki jo je moral zapustiti. Če ji ne more pomagati na gospodarskem področju, ji bo na kulturnem. V Ameriki je zbiral literarno gradivo, ki so ga ustvarili emigranti, saj je tudi to delček naše kulturne dediščine, ki jo moramo izročiti prihodnjim rodovom, meni dr.Arnež. Iz Argentine je v samostojno Slovenijo odposlal zabojnik knjig, zbornikov in revij, pa še enega iz Kanade in dva iz New Yorka. V Škofovih zavodih je na svoje stroške uredil knjižnico Studia Slovenica.

Toda tokrat nas dr. Arnež bolj zanima kot sošolec Mirka Pirca. Kaj lahko pove o njem in o bratu Zvonku?

»Obeh se dobro spominjam, pa ne toliko iz šole, ampak bolj iz organizacije mladcev Ernesta Tomca. Bila sta odlična dijaka in študenta, poštenjaka in velika idealista. Zvonko je bil bolj molčeč, resen in je svoja razmišljanja in zapažanja zapisoval, ker sem pred kratkim zvedel, da je pisal dnevnik. Mirko pa je bil bolj zgovoren in živahen, vedno pripravljen prisluhniti človeku in mu pomagati. Prepričan sem, da bi bil odličen zdravnik. Za študij medicine se je odločil že v dijaških letih. Morda se je zanj odločil tudi zaradi zgleda, ki ga je imel v svojem stricu, zdravniku Bogomirju Magajni, še bolj pa v kolegu in prijatelju Jaroslavu Kiklju. Tudi ta je bil odličen mladenič, predan svojim idealom pri študiju medicine.

Mladci smo bili dobro seznanjeni s cerkvenimi dokumenti, s komunizmom in nacionalsocializmom. Še danes se spominjam predavanja dr. Janeza Janžekoviča v dvorani v Križankah, ko nam je predaval o Hitlerju in nacionalsocializmu. Imeli smo veliko predavanj, tečajev in bili v politiki dobro podkovani in razgledani. Naučili smo se kratko in jedrnato govoriti ali pisati o bistvenem, npr. poročila ali članke za naš časopis Mi, mladi borci. Tega nas je naučil Tomec, naš profesor latinščine in grščine, njega pa dr. Aleš Ušeničnik. Temu je nekoč prof. Tomec nesel neki članek s prošnjo, naj mu pove o njem svoje mnenje, Ušeničnik ga je podučil: ‘Črtajte, črtajte, samo tako boste napisali ali povedali bistveno.’

Občasno smo imeli tudi duhovne vaje, saj je bilo krščansko življenje in drža podlaga našemu izobraževanju v gimnaziji in na univerzi, pa tudi našemu političnemu pogledu na svet in čas, v katerem smo živeli.«

Tako se je ob spominjanju na Zvonka in Mirka Pirca razgovoril dr. Arnež. Vidimo, da so bili katoliški študentje ideološko dobro pripravljeni proti komunizmu, a kasneje se je izkazalo, da se ni mogoče z njim spoprijeti z dialogom in zagovarjanjem svojih stališč.

Figure 5. Maturanti klasične gimnazije v Ljubljani (1939): druga vrsta prvi z leve Zvonko Pirc (pred njim stoji Božidar Fink); v prvi zrsti z desne Aljoša Metlikovič

»Ničkolikokrat se spomnim na te pobite fante, tudi na Vinka Mravljeta z Brezovice, ki je končal na klasični gimnaziji štiri letnike, potem pa se je vpisal na učiteljišče,« se spominja dalje dr. Arnež »Ubili so mu očeta, starejšega brata in nazadnje so še njega. Lahko bi rekel: svetniški fantje. Nikoli se ne bomo dovolj zavedali, kakšen duhovni in intelektualni kapital je Slovenija zgubila s temi fanti! Pa kakšno raznoliko znanje so tisti, ki so ostali živi, pridobili na evropskih in ameriških univerzah. Z njim bi v marsičem prispevali vsestranskemu razvoju Slovenije, če bi se po študiju lahko vrnili v Slovenijo.

Še danes sem prepričan, da bi bil Zvonko krasen profesor in vzgojitelj dijakov, Mirko pa predan zdravnik !«

Nekaj let pred smrtjo je Miloš Metlikovič pisal Danici, sestri svojih mladostnih prijateljev Zvonka in Mirka: «Dovoli, da se vrnem v čase, ko si niti midva z Aljošom niti tvoja dva plemenita brata nismo znali predstavljati, da bi streljali na koga, pa čeprav v silobranu. Čutili smo povsem enako, kot je zapisal Beličič v Žalostinki 1942 za Jaroslavom Kikljem:

Ne morem vas prešteti, ki trohnite,o klena semena bodočega rodu,ne morem vas oteti, ki strmite,obsojeni na ono stran od tu.Ne vidim zore, srce je ne sluti,preubog sem, dragi, da bi vam tolažbo dal;kot človek, ki mu je nenadno splutina reko večnosti – za tabo Jaroslav.

Ne moremo se znebiti misli, da so ljubljanski študentje, združeni v Katoliški akciji ali v Marijini kongregaciji, pri mladcih ali pri stražarjih in številni drugi živeli v slutnji smrti po umoru študentov Jaroslava Kiklja, Župca, Mravljeta in mnogih mladih fantov po Sloveniji.

Vrnitev v smrt

Šele mnogo let po vojni je Danica Pirc zvedela za nekaj dogodkov ob vrnitvi očeta in obeh bratov s Koroške. Z njimi jo je seznanil Pavel Š. Tudi ta je bil pred vojno, takrat še mladenič, uslužbenec mestne policije kot Daničin oče Tone Pirc. Pavel pravi, da je bila to redna policija, ki je nadzirala promet, skrbela za javni red, preganjala kriminal itn.

Pavel je bil pri policiji od leta 1943, zadnje leto vojne so ga poslali za policista v Kočevje. Imel je posla z izgnanci in sorodniki domobrancev in naredil je veliko dobrega. Kot policist je posredoval in poizvedoval, če je prišlo do kraje, po dva policista sta vsaki dve uri naredila obhod po mestu; vodil je izgnance k zdravniku, pobiral med njimi pošto in jo vozil v Ljubljano ali spremljal sorodnike domobrancev ali kakšnega domobranca v Ljubljano v bolnico.

Figure 6. Marijina kongregacija: v drugi vrsti z leve tretji Mirko Pirc, četrti Miloš Metlikovič, peti Zvonko Pirc; v sredini duhovni vodja Franc Sodja

Enkrat se je srečal v bolnici z dr. Janežem. Ta mu je pravil o svojem bratu, ki je bil zagrizen komunist pri partizanih in je padel v Voklem. Iz pogovora je Pavel razbral, kako mu je bilo hudo za bratom.

Anton Pirc je bil ves čas zaposlen na policiji v Ljubljani. Bil je zadolžen za prehrano policistov. Po srcu je bil velika dobričina in kakšnega odločnega nastopa ali poveljevanja od njega ni bilo pričakovati, se spominja gospod Pavel. Oba sta se ponovno srečala po vojni.

»Zelo dobro se spominjam jutra 8. maja,« pripoveduje gospod Pavel, »ko smo se pred odhodom na Koroško zbrali pred policijo na Bleiweisovi in je Pirc žalostno povedal: ‘Sinova sta že odšla, doma sta zdaj ostali žena in moja osemletna deklica sami.’«

9. maja popoldne smo bili v Tržiču in poslušali radio, ki je bil že v rokah partizanov. Slovenija je slavila zmago! V Tržiču smo prenočili in 10. maja smo prišli čez Ljubelj. Oba Pirčeva sinova sem spoznal šele po vrnitvi s Koroške. Bila sta lepa, postavna, inteligentna, res čudovita fanta. Iz njiju je kar izžarevala dobrota in plemenitost.

V Vetrinju smo se policisti pogovarjali, da bi šli v Italijo. Nekateri smo imeli s seboj kolesa, jaz čisto novega, a nam nadrejeni niso dovolili, da bi jih vzeli. Šel sem na štab do Krennerja in mu povedal, da nam ne pustijo vzeti s seboj koles. Obljubil mi je, da bo stvar uredil, in ko se je vrnil iz pisarne, je zagotovil, da bodo kolesa pripeljali za nami, ko odidemo v Italijo.

Toda še preden smo se odločili za Italijo, so nas pričeli vračati. Policija, tehnični transport in topničarji smo bili vrnjeni prvi, 27. maja. Ko je vlak pripeljal v Kranj, so nas segnali ven in odgnali nad mesto na travnik. Ves čas je lil dež; polegli smo kar po tleh in ležali v lužah ali po večjih kamnih, ki so štrleli iz zemlje, da so nam vsaj glave gledale iz luž. Skupaj z mano je bil moj bratranec in gručica fantov. Slišal sem, kako je eden od njih vzrojil, ko so šla mimo nas dekleta, mokra in blatna, pa so jim partizani s puškinimi kopiti dvigovali krila, ki so se jim lepila po telesih in se prostaško šalili. Eden od fantov v naši gručici je bil bos, verjetno ni bil edini, ki so mu partizani ukradli čevlje. Bratranec mi je rekel: ‘Pavle, ti skrivaš nove škornje, Zvonko pa je bos! Daj mu jih, Zvonko in Mirko sta Pirčeva sinova.’ Bil sem vesel, ko sem ju spoznal in ni mi bilo težko, da sem se odpovedal novim škornjem. Toda, saj mu bodo tudi te ukradli! Gornji del škornjev sem zato odrezal proč, potem pa jih še do gležnjev narezal, da so bili razcefrani.

Figure 7. Sosedje in prijatelji: (z leve) Jelka, Srečko in Zalka Belič

Ves čas smo se držali skupaj. Fanta sta mi bila zelo všeč, kot da je bilo sonce v njih. Oče je bil zaprt skupaj z oficirji v baraki, ki je bila kakih 30 metrov proč od latrine, v bližini katere smo mi posedali. Zelo verjetno sta tudi fanta kdaj slišala, da so jih v baraki pretepali ali sta morda celo videla očeta.

Tudi mene so enkrat pretepli z bičem, da imam še danes posledice. Biče s svinčenimi kroglicami so dobili od gestapa in padalo je po nas kar naprej. Sestradani pa smo bili tako, da smo komaj še hodili, nekateri so že obležali in so jih morali vleči, ko so nas spet odgnali na vlak. Enkrat na dan smo dobili malo vode z nekaj koščki krompirja v njej. In še takrat je hodil okrog nas partizanski kapetan z bičem in ukazoval: ‘Samo toliko mu nalijte, da ne bo crknil že tukaj!’ Oni so vedeli, kam gremo, mi pa ne.

Na srečo mi je uspelo skriti nekaj sladkorja. Vsakič sem bratrancu, Zvonku, Mirku in sebi zmešal žličko sladkorja v tisto vodo s koščki krompirja. To nam je pomagalo, da smo lahko v Kočevju še nekako hodili. Bili smo tako oslabljeni, da niti noge nismo mogli dvigniti s tal ali stati na nogah. Pot do Kočevja je bila za nas pretepene in sestradane strašno dolga in mučna.

Nekako po dveh, treh dneh smo se odpeljali iz Kranja. V Medvodah smo morali iz vagonov, ker je bil železniški most porušen. Peš smo prišli do Šentvida, pred Škofove zavode. Stati nismo mogli, kar sesedli smo se ob ograji. Ždeli smo do večera, ko so nas ponovno strpali v živinske vagone in odpeljali do Šiške, kjer smo dolgo časa čakali. Vožnja je bila strahotno naporna. V vsakem vagonu, vagonov je bilo okrog 32, nas je bilo približno šestdeset. Bili smo tako nagneteni, da nisi več našel prostora za nogo, če si jo za kakšen trenutek dvignil, potem pa hotel postaviti nazaj.

V Ljubljani smo se ustavili pred vojno bolnico na Zaloški cesti, ker je bil železnški most čez Grubarjev kanal pri klavnici poškodovan. Partizani so praznili en vagon za drugim. Poskakati smo morali ven in teči ob vlaku preko mostu na drugo stran, kjer nas je čakal vlak. Ko smo tekli mimo vagonov, so nas partizani bili s koli in puškinimi kopiti. Mnogi so od slabosti popadali po tleh, mi smo tekli kar čeznje. Ne vem, kaj so naredili s tistimi, ki so obležali Na drugi strani kanala smo morali poskakati v vagone ob pomoči kolov, psovk in puškinih kopit. Že sem skočil v vagon, ko naenkrat začutim strašno bolečino v križu, ker me je partizan z vso močjo udaril s puškinim kopitom. Padel sem na tla vagona z razprostrtimi rokami in nogami, kot da bi mi jih kdo izpodrezal. Nekaj trenutkov sem ležal z obrazom na tleh in se nisem mogel ganiti. Nenadoma mi je prišlo na misel: ‘Zdaj sem kot križani Kristus. Mi vsi smo skupaj z njim križani.’ Toda če se ne bom dvignil, bom obležal. Pobiram se in počasi dvignem. Hvala Bogu, lahko stojim. Vagon se ob divjem kričanju partizanov napolni.

Rešeni smo udarcev, toda ne mučne vožnje, ponovno natrpani, pretepeni in še bolj onemogli. Zdi se mi, da sta bila Zvonko in Mirko v istem vagonu, njunega očeta ni bilo. Pozno popoldne smo se odpeljali. V Dobrem polju je nekdo hotel skozi zamreženo odprtino še enkrat pogledati domači kraj. Slišal sem ga, da se transportu ne vidi ne prvega ne zadnjega vagona, tako dolg da je. Že zaradi tega, ker nas je toliko, nas ne morejo pobiti, smo modrovali. Nemogoče, da bi pobili kar ves transport z 32 vagoni natrpanih domobrancev! Spominjam se, da smo v Žlebiču stali zelo dolgo. Danes vem, da smo morali počakati jutra. Če bi prišli v Kočevje ponoči, bi lahko kdo pobegnil. V Kočevju se je že zdanilo, ko smo se pripeljali. Mesto je bilo prazno, nikjer nobenega, samo partizani s puškami in neka obupana mati, ki je glasno tarnala in med jetniki iskala svojega sina. S postaje smo odšli v dveh kolonah, v vsaki vrsti po štiri. Morali smo korakati, a so mnoge vlekli.

Figure 8. Po vojni: v sredini Marija Pirc, ob njej vnuka, na desni Danica Pirc Razpet, na levi Jože Razpet

Privlekli smo se do gimnazije. Bil sem v zunanjem, levem krilu kolone in videl tiste, ki so bili v notranjem, desnem krilu, ko so že zavijali v poslopje. Med njimi sem opazil Zvonka, Mirka in njunega očeta. Takrat sem jih videl zadnjikrat. Natrpali so nas v gimnazijo in v Marijin dom. Nič nas niso zasliševali ali popisovali. Zelo se je mudilo. Slišale so se posamezne psovke in kriki. Mimo nas so hodili terenci in nekatere izločali. Tudi mene je zgrabil terenec in odgnal na občino. Videl sem, kako so vse druge vozili še naprej proti Domu slepih in še dalje proti Dolgi vasi. Na dvorišču so bili kupi nasekanih žic, vezali so jim roke na hrbtu in potem zvezali še po dva skupaj. Po mojih računih je bilo to 2. junija. Zagotovo so vse pobili že tega dne.

Vsak bi moral prečitati knjižico Tomaža Kovača V Rogu ležimo pobiti (Buenos Aires 1968), da bi mu prišlo do živega, da vselej, kadar zasliši besedo Rog, zasluti v njej nekaj nedoumljivo strašnega. Moj znanec duhovnik mi je nekoč rekel, da bi lahko današnji duhovniki namesto brevirja kdaj brali to knjižico in se seznanili s slovensko Kalvarijo 20. stoletja. To, kar je v knjižici opisano, je bilo resnično doživeto. Pravi čudež, ne slučaj, kdor je preživel.«

Gospod Pavel je eden redkih, ki je preživel in ni videl morišča na Rogu; ni se pa izognil hudemu trpljenju in strašni negotovosti še tri mesece v zaporu v Novem mestu. Ob amnestiji je bil izpuščen.

Po vojni o teh dogodkih ni govoril. Čutil pa je, da bi moral vse, kar ve o Pirčevih, povedati ženi Toneta Pirca in materi Zvonka in Mirka. Da bi vsaj zvedela, kje so jih pobili. Toda kje so Pirčevi sploh stanovali? Zdelo se mu je, da nekje na Kodeljevem. Toda v tamkajšnjem župnišču si ni upal vprašati. »Zaupati nisi mogel nikomur.«

»Nekoč sem svojo željo, da najdem Pirčevo in njeno deklico, zaupal svoji sestrični, ki je živela v Štepanji vasi. Pomirila me je, da bo ona poizvedela. Razumljivo, na Kodeljevem ju ni bilo. Sčasoma sem željo, da bi se srečal s Pirčevo, opustil.«

Leta so tekla. Pavel, nekdaj triindvajsetletni domobranec, se je zaposlil, poročil in si ustvaril družino. Pirčeva Danica, upognjena sredi vrtnih gred skrbno gojene zelenjave, se je

Figure 9. Ljubljanski domobranski policijski zbor: v zadnji vrsti šesti z leve Zvonko Pirc, v drugi vrsti drugi z leve Mirko Pirc

razvila v lepo in živahno dekle, a je vsakič pojokala, če je beseda nanesla na očeta in brata Zvonka in Mirka. Že sama ‘ciza’, s katero je vozila na ljubljanski živilski trg zelenjavo, jo je spominjala na oba brata, ko sta bila še študenta, in sta v poletnih jutrih vrgla čevlje na ‘cizo’ in odropotala prodajat na trg.

Z dvajsetimi leti se je Danica poročila z delavnim in poštenim Jožetom Razpetom iz okolice Cerknega. Hitro se je vživel v utrip Trnovega. Poleg službe je pomagal na vrtu in popravljal vrtno orodje. Sam je naredil celo ‘cizo’ za razstavo na Dunaju. Dunajčani so mu jo odkupili za muzej in tam si jo bodo lahko ogledali naši potomci, saj kmalu ne bo več ljubljanske tržnice s trnovskimi branjevkami, ki so jim vrtove pozidali z bloki in cestami.

V zakonu sta se jima rodila sin in hčerka. Danica ne ve, kdaj je čas tako hitro minil in že si je sin izbral dekle. »Glej, da bo tvoje dekle verno,« mu je mama večkrat govorila. »In želim, da ne bo iz komunistične družine, kajti sicer ji naša hiša na Mivki ne more nuditi doma. Ta hiša mi je posvečen kraj, tako kot kočevski Rog. Kadar pridem na obletno mašo, me pretresejo besede iz zvočnika: Prosimo tišino, tukaj je sveti kraj.

Bojazni mame Danice so bile odveč. Sin se je zaljubil v verno dekle, ki je bila – nihče drug – kot hčerka gospoda Pavla. Kakšno veselo presenečenje za vse! Šele takrat je lahko gospod Pavel povedal Pirčevi mami in Danici, kar je vedel o očetu, Zvonku in Mirku.

Uničene trnovske družine

Ali sploh lahko govorimo, da sta bili po vojni Pirčeva Danica in njena mama še družina? Od nekdanje družine Pirc sta ostali sami. In koliko je bilo še drugih uničenih družin samo na Mivki in po nekdanjih domovih v Trnovem? Tega števila ni nikoli nihče zabeležil. Z vsakim umorjenim ali pobeglim možem in očetom, z vsakim sinom in bratom, z vsako hčerko in sestro nekdanje družine ni bilo več. Tisti ki so ostali doma oropani svojih dragih domačih, so dobili občutek, da nikomur več ne pripadajo. Ali ni rekla Pirčeva, ko jo je soseda pozdravila in ogovorila z gospo Pirc: »Gospe Pirčeve ni več. Umrla je 9. maja.« V Trnovem je bilo več družin za vedno uničenih, razbitih in ranjenih.

Ena takih je bila Baričeva. Franc Barič je imel kovačijo. Njegova kovaška delavnica je bila za trnovske otroke nekaj posebnega. Kovaški ogenj je slikal skrivnostne sence po temnih kotih kovačije. Postava kovača z usnjenim predpasnikom je bila visoka, njegove kretnje s kladivom v rokah odločne, njegov glas robat. Vse na njem je govorilo o pridnem, poštenem in marljivem človeku. On je bil tisti, ki je vsem Trnovčankam skoval obroče za kolesa na ‘cizah’. V kovačiji so ga videli skozi vse leto. Vsi konji po Ljubljani in okolici so bili podkovani – pri Bariču. Najlepše kovinske ograje za balkone so bile skovane – pri Bariču. V neposredni bližini je imel delavnico kolar Viktor Pust. Ta je bil mojster za izdelovanje trnovskih ‘ciz’, pa za lojtrne vozove in vozičke za vsakdanjo rabo.

Kovačeva žena Marija Barič je bila zelo dobra in verna ženska, skrbna gospodinja in mati kot večina Trnovčank. Prvorojenec zakoncev Barič je bil sin, ki so ga po očetu krstili za Franca (1925), drugi je bil Jože (1930). Čeprav je prvorojenec nosil ime po očetu in je oče na tihem upal, da ga bo nasledil in prevzel kovačijo, Francija delo v kovačiji ni zanimalo, tudi Joža ne. Kovačija je bila dobro utečena, saj je imel oče zaposlenih več vajencev in pomočnikov. Dobri učni uspehi obeh sinov so kmalu pokazali, da se bosta posvetila študiju. Po maturi se je Franci vpisal na medicino. Končal je samo prvi letnik, jeseni 1943 je bila univerza zaprta. Franci je pristopil k domobrancem, potem ko je sprejel poziv naj se javi. Noben mlad fant ni mogel takrat ostati doma. Mama je nerada sprejela njegovo odločitev, a je sprevidela, da sin druge izbire nima. Bil je telefonist na bloku v Ljubljani, navaden vojak brez čina. Ob koncu vojne je z drugimi domobranci odšel na Koroško – in se nikoli več vrnil.

Njegov mlajši brat Jože, ki je bil med vojno gimnazijec, se danes, kot sam pravi, spominja svojega brata z veliko bolečino v srcu. »Zadnjikrat sem Francija videl na prulskem mostu, ko sva se poslovila. Opazil sem, da mu je hudo. Še danes slišim besede, ki mi jih je rekel: ‘Priden bodi in mamo ubogaj!’ Da je mrtev, smo uradno zvedeli šele l. 1967, ko je umrl oče in smo imeli zapuščinsko razpravo. Nikoli pa nismo dobili mrliškega lista in ga še vedno nimam.

Danes imam zelo boleče spomine na tiste čase. Zelo rad sem imel brata, tudi mamo in očeta, oba sta bila dobra in bili smo srečna družina. Po vojni so očetu pustili kovačijo, kdo pa bi delal v njej? Propadla bi. So ga pa zelo obdavčili in mu metali polena pod noge. Hvaležen sem mu, da mi je omogočil študij. Morda sem se prav zaradi brata odločil za medicino. Ko sem očetu pokazal diplomo, sem videl, da je ponosen name, edinega sina.

Ko vam to pripovedujem mi je hudo, zelo hudo. Kako so mogli pobiti toliko svojih ljudi in tako mladih in obetavnih? To je bil zločin! Vem, da danes ponoči ne bom spal.«

Pirčevi dobri znanci z Mivke so bili tudi Paplarjevi. Oče Franc in mama Marjeta sta obdelovala vrtove, hčerka Ivica je prodajala zelenjavo na trgu. Vseh otrok je bilo sedem. Drugorojenec je bil Stanko, ki je študiral strojništvo, po zaprtju univerze pa je vstopil k domobrancem skupaj z bratoma Francijem in Tonetom. Po vojni so vsi trije bežali na Koroško, pridružila se jim je tudi sestra Ivica. Tone in Stanko sta bila vrnjena na Teharje: Stanko je za vedno izginil, Tone je bil izpuščen, ker je bil mladoleten. Franci in Ivica sta s Koroške odšla v Argentino. To je že tretja razbita družina, ki so jo Pirčevi dobro poznali. Tone ni nikdar spregovoril o strahotah, ki jih je doživel na Teharjih. Z leti je postajal vedno bolj čudaški, odsoten, že prej redkobeseden, se je na stara leta še bolj zaprl v molk.

Četrta uničena družina z Mivke so bili Beličevi. Oče Srečko Belič je bil livar, mama Zalka je na trgu prodajala zelenjavo. Imela sta tri otroke: Jelco, Srečka in Zalko. Srečko je bil prav tako študent medicine, lep fant in prijatelj Pirčevega Mirka. Po kapitulaciji Italije se je Srečko vrnil iz Gonarsa in se pridružil domobrancem. Jelca je bila zaposlena pri Mohorjevi družbi, Zalka je pomagala mami na vrtu ali na trgu, ker so imeli velik vrt. Po vojni sta skupaj s Srečkom bežali še obe sestri. S Koroške se niso vrnili, ampak so vsi trije odšli v Argentino. Tako sta od Beličeve družine ostala samo starša. Očeta – livarja so takoj po vojni vrgli iz službe. S Pirčevo mamo in Danico so si Srečko, Jelca in Zalka dopisovali do smrti. Iz njihovih pisem sta izvedeli, da so na Koroškem Beličevi trije nagovarjali Zvonka, Mirka in očeta, naj se ne vrnejo, a fanta nista hotela pustiti samega očeta, ki je upal na srečno vrnitev domov. Njihovih pisem si Pirčeva mama ni upala hraniti zaradi hišnih preiskav. Končala so v ognju.

Zakaj tak preplah na tej nesrečni ulici Mivki in po vsem Trnovem? Zakaj so bežale celo sestre, Paplerjeva Ivica in Beličevi dve ? Zelo verjetno zato, ker je že med vojno Kocjanova Joža z Mivke, poročena s terencem in pristašem OF, razglašala po vsej ulici, da bodo partizani potem, ko pridejo na oblast, pobili vso Mivko. To sta verjela celo Jožin brat Pavel Kocjan in sestra Darija. Pavla so obtožili, da je sodeloval s Črno roko, pa je bil le reven čevljar, ki je vso vojno popravljal stare čevlje, da je preživel

Figure 10. Iz spominske knjige Danice Pirc (posvetilo)Figure 11. Iz spominske knjige Danice Pirc (trije križi)

družino. Oba sta bežala na Koroško in naprej v Argentino in še dve nečakinji Kocjanove številne družine enajstih otrok. Vsi omenjeni begunci z Mivke, ki so si ustvarili dom v Argentini, so se poročili s Slovenci in Slovenkami, povečini iz trnovske fare.

Pirčeva in Beličeva družina sta bili ves čas prijateljsko povezani. Po vojni, ko sta ostali le še Pirčeva mama in Danica, pri Beličevih pa oče in mama sama, so se vsi štirje še bolj povezali med seboj. V pogovorih so si lajšali bolečino, skupaj jokali in se spraševali, ne da bi si kdaj vedeli odgovoriti na vprašanja, ki so glodala v njih. Danes pravi gospa Danica: »Žalost smo utapljali v pogovoru, pri skupnem delu in skrbeh. Med seboj smo si pomagali in si delili tisto malo, kar smo imeli. Ata Belič me je imel rad kot svojo hčerko. Ko je bila mama v službi na Miklošičevi, sem hodila k njim na kosilo: »Danuša, kosilo!« me je vsakič poklical.

Uteho so preživeli iz nekdanjih družin na Mivki dobivali tudi pri Breskvarjevih, prav tako z Mivke. Oče Ivan Breskvar, rojen Trnovčan, je imel mesarijo že pred vojno. Po vojni so ga ‘razlastili’. Mama Josipina roj. Adamič je kljub vsemu počela ‘smrtno nevarne stvari’. Kakšne pa? »Po vojni so se pri nas doma vsako leto zbrali na zajtrku prvoobhajanci iz trnovske fare,« pravi hčerka Vida. »To, kar je počela naša mati, je bilo smrtno nevarno. Mama se je nevarnosti zavedala, a je vsako leto pripravila zajtrk. Zakaj? Ker je bila globoko verna.« Pri Breskvarjevi mami je bil vedno kuhan lonec juhe in prihajali so k njej stari z Mivke in Trnovega, mladih skoraj ni bilo več, si tešili lačne želodce in tolažili zagrenjena srca.

Sčasoma je Danica s svojo cizo skrbno gojene zelenjave postala del vsakdanjika med trnovskimi branjevkami na ljubljanskem živilskem trgu. Spoznala se je s Tončko, ki je prodajala solato za svojo sestro iz Trnovega, Kocjanovo mamo. Kdo je bila Tončka? Ali je tudi njo zaznamovala povojna morija? Takrat si lahko take ljudi srečeval skoraj na vsakem koraku. Danica in Tončka sta hitro našli skupen jezik, saj sta bili obe pošteni, odkriti in podobno kakor Danica je bila tudi Tončka hudo preizkušena. Po rodu je bila Potokarjeva iz Gradeža pri Turjaku. Poročila se je s Francem Čelešnikom iz Trnovega, ki je bil med vojno domobranski oficir. Imela sta dva otroka, fantka in deklico, ki je bila rojena tri mesece pred koncem vojne. Tončka je bežala skupaj z možem in trimesečno deklico, fantka je pustila doma sorodnikom. V Vetrinju so moža in Tončko ločili. Od takrat ga ni nikoli več videla. Tončka in dojenčica sta preživeli taborišče na Teharjih, po amnestiji sta se vrnili domov. Dojenčica bi povsem podhranjena in dehidrirana umrla, če je ne bi rešil dr. Derč. »Kaj ste vendar počeli z deklico?« je bil zdravnik ogorčen. »Prišli sva s Teharij,» je zajokala Tončka. Nič več je ni spraševal. Pozdravil je deklico, na plačilo še pomislil ni. Tončkina deklica ni bil njegov edini dojenček s Teharij, ki ga je rešil smrti.

Tončka je morala sama preživljati dva majhna otroka. Predla je volno, pletla in poleg zelenjave prodajala volnene izdelke. Pirčeva mama, ki je bila v tistem času v službi v menzi na Miklošičevi, je posredovala pri lastniku, da je zaposlil tudi Tončko kot servirko. Kasneje je dobivala priložnostne zaposlitve zaradi pridnosti in poštenja. Sčasoma je toliko zaslužila, da je dr. Derču, ki je bil takrat že brez službe, v zahvalo kupila blago za obleko.

V letih, ko se je že lažje živelo, je društvo upokojencev priredilo izlet v Pliberk. Pirčeva Danica je hotela Tončki napraviti veselje in je vabila še njo. »Nikoli, nikoli več v življenju nočem videti Pliberka!« je Tončka skoraj zakričala. »Še danes me spreleti srh, če samo pomislim na železniško postajo, na oborožene partizane, ki so nas kot živino gnali v vagone. Vedeli smo, da nas vračajo. Obraz partizana z brzostrelko, ki je prežal na nas, imam še danes pred očmi: obraz dr. Bučarja.«

Konec

V tej zgodbi smo Daničini mami Mariji Pirc le nekajkrat prisluhnili. Naj nam spregovori še zadnjikrat. Odprimo zato prvo stran Daničine spominske knjige, ki jo je dobila od mame za deseti rojstni dan. Zapisano je mamino posvetilo: »Danici v spomin za celo življenje. Ta knjiga naj bo le za tiste, ki so Ti kdaj izkazali ljubezen in usmiljenje.« Ko odpremo naslednjo stran, zagledamo na levi tri križe, na desni pa mamino voščilo desetletni Danici: »Nikdar ne pozabi na strašni deveti maj 1945, ki Te je naredil siroto in Ti je vzel še zadnjo tolažbo, da bi pokleknila na grob svojega očeta in bratov. In če te bo vlekla mladost in življenje na umazana pota proč od Boga in Marije, ozri se na te tri križe in spomni se, da so bili Tvoj atek in bratca poštenjaki, ki niso nikdar stopili v umazanijo. Za svojo poštenost in ljubezen do vsega dobrega, so morali dati življenje, takrat ko so namesto Boga ljubezni postavili v oltar bes in sovraštvo. Danici za deseti rojstni dan mama. 1. maj 1947.«

Ali nam ni Pirčeva mama s temi besedami povedala vse o sebi in svojem trpljenju? Kdo more v njih najti trohico sovraštva ali maščevalnosti? Domujeta le tam, kjer ni ljubezni in usmiljenja.