Predsedniške resnice in laži

P

V samostojni Sloveniji smo doslej imeli tri predsednike republike. Vsi trije so mnogo govorili o resnici ali resnicah, vsem so se resnice prevračale v laži. Saj drugače ni bilo mogoče, ker so pod besedo resnica razumeli tisto, kar so sami razglašali za resnico, kar je bilo v njihovem osebnem in partijskem interesu. O Drnovškovi resnici, ki je najbolj viden zlom doživela ob odkritju teharskega betonskega kolosa, tukaj ne bomo govorili, ker je že mrtev. Poglejmo pa si nekaj zgovornih primerov njegovih dveh še živih tovarišev.

Milan Kučan, zadnji komunistični diktator v Sloveniji in vojak revolucije, je imel edinstveno priložnost, da bi spoznal resnico in se z njo sprijaznil, ko je na najvišjem državnem in političnem položaju dočakal in preživel propad svetovnega in slovenskega komunizma, sistema nasilja, laži in prevare. Božja milost mu je prišla nasproti! Bil je še dovolj mlad, da bi jo vsaj zaslutil, pa je ni spoznal in ni je hotel niti pogledati.

Najbliže resnici je bil julija 1990 v Kočevskem rogu, kamor je prišel na povabilo ljubljanskega nadškofa, da bi skupaj začela novo poglavje slovenske zgodovine. Prvič in tudi zadnjič se je znašel pred množico Slovencev, nekomunistov, ki so žalovali za tisoči žrtev njegove boljševiške partije. Imel je izredno priliko, da je prilepljen na cerkveno žalno slovesnost izpred cerkvenega oltarja, v miru in tišini gozda, prvič brez boljševiške idejne koreografije in hrupa, govoril množici žalujočih in vsemu slovenskemu narodu, ki se je nezadržno bližal svoji svobodi in samostojnosti. In kaj je storil ob tej uri milosti?

Ničesar pristnega, ničesar osebnega in iskrenega, ničesar prepričljivega in prav ničesar zavezujočega! Do brezna z žrtvami svoje zločinske partije sploh ni stopil, resnice se ni upal niti pogledati, kaj šele, da bi jo v svojih številnih besedah kakorkoli priznal. Žrtev ni niti imenoval, kaj šele da bi omenil zločince! Roke sprave, ki mu je bila ponujena, ni hotel videti!

Vse je bilo zaigrano in narejeno po tedanji meri in interesu partije in Kučana osebno. Nič pristnega in iskrenega se ni zganilo v njem. Zlasti zlagana je bila manipulacija vodilnega ateista z besedilom svetopisemskega pridigarja. Njegove besede je grobo zlorabil za relativizacijo in zakrivanje velikega boljševiškega zločina nad slovenskim narodom. Besede resnice je obrnil in zlorabil za laž, za lažno predstavo pred slovenskim ljudstvom. »Bil je čas vojne, ko smo upravičeno vsevprek morili, zdaj je čas miru in pustite nas, da se mirno spremenimo v demokrate!« Tako so ga razumeli oni, ki niso nasedli prevari.

Tako je resnica še naprej ostala skrita in zamolčana, tedanji predsednik ji ni poklonil niti ene svečke niti enega cveta. Ko pa je kasneje resnica o veliki prevari in zločinu sama začela prihajati na svetli dan in so se kazale gore kosti, je predsednika republike obšel strah. Da bi zamolčano resnico zmanjšal, skriti je ni več mogel, se je domislil nauka o več resnicah. To mu ni bilo težko, saj se nauk o več resnicah povsem sklada s temeljnim načelom historičnega materializma, filozofsko podlago marksizma, da je resnica tisto, kar koristi delavskemu razredu oz. njegovi avantgardi – boljševiški partiji. Takšnih koristi pa je mnogo, vsak čas druga in v vsakem kraju druga. Če je več resnic, seveda resnice sploh ni, saj je to v nasprotju s pojmom resnice. Zato tudi ni resnice o komunističnih zločinih, je predsednik Kučan ponujal svojemu narodu in rimskemu papežu s tem, ko ga je prizadevno poučil o več resnicah. Več resnic je zanikanje resnice, je velika laž! Na tej laži, na več resnicah se je Kučanova misel ustavila.

Za sedanjega predsednika republike dr. Danila Tuerka smo pričakovali, da bo drugačen, saj je prišel iz velikega sveta, iz večletne službe v svetovni mednarodni organizaciji. Vendar je že začel z lažjo, ko je v volilni kampanji zagotavljal, da bo predsednik vseh Slovencev. Bil je izvoljen, doslej pa je bil zgolj predsednik nekdanjih partizanov, neokomunistov in drugih Slovencev t.i. leve politične opcije, sedanje vladne koalicije. Pri njih je vedno prisoten, z njimi stalno in pogosto komunicira.

Nasprotnikov revolucionarnega nasilja razen kot izdajalcev in kolaborantov niti ne omenja. Na njihove javne izjave in pisma preživelih in potomcev umorjenih doslej ni odgovoril niti ene same besede, kaj šele da bi se zavzel za njihove človeške in ustavne pravice, da bi se udeležil vsaj ene izmed njihovih prireditev, da bi si prizadeval za odkrivanje resnice o polpreteklem času. Ničesar takšnega si ne šteje za svojo dolžnost, nasprotno, obiskuje in izjavlja se o množičnih zločinih in grobiščih v tujini, slovenska brezna groze pa so zanj »drugorazredna tema«. Množičnih pobojev doslej ni obžaloval in še manj obsodil. Nasprotno, po odkritju Hude jame, največjega in najbolj groznega povojnega morišča v Sloveniji, in po evropski obsodbi komunističnega totalitarizma javno odobrava imenovanje ceste v glavnem mestu Slovenije po voditelju zločinske Jugoslavije, ki je ukazoval množične umore in Slovenijo gospodarsko in narodnostno spravil na rob propada. Nato pa »premišljeno« odlikuje še vodjo nekdanje tajne politične policije, zločinske UDV. Nič več ne skriva, da je lagal o predsedniku vseh Slovencev, v vsem in z vsem vneto kaže, da je samo predsednik komunističnih povratnikov, samo ene strani v revoluciji in v državljanski vojni hudo razdvojenega naroda. Z drugo stranjo se ne pogovarja, saj zanj sploh ne obstaja. Laž o predsedniku vseh Slovencev je popolna.

Tisti, ki so vedeli, kaj je Danilo Tuerk počel v nekdanji Jugoslaviji, komu je služil in na kakšni podlagi so bili imenovani predstavniki Titove Jugoslavije v tujini, so vedeli, da je »predsednik vseh Slovencev« Tuerkova volilna prevara. Dr. Danilo Tuerk na visokem položaju v Organizaciji združenih narodov namreč ni bil zaradi svojega znanja in sposobnosti, ampak po volji totalitarne Jugoslavije kot njen zvesti pripadnik in izpričani zagovornik. Ničesar drugega ni imel, na kar bi se lahko uspešno skliceval. Zato je propad komunistične Jugoslavije pomenil tudi konec njegovega visokega položaja v OZN. Ostal pa je komunist in od njegove volilne obljube, ki je mnoge zapeljala, je ostala gola laž.

Ob parlamentarni razpravi o predlogu opozicije za ustavno obtožbo predsednika dr. Danila Tuerka je ta v državni zbor prišel, da bi poslancem državnega zbora »povedal nekaj resnic«, kot je sam napovedal. Ni prišel poslušat poslancev in jim odgovarjat na njihove legitimne pomisleke, prišel jim je pokazat svojo vzvišenost. Povzdignjeno avtoriteto za nekatere in napihnjeno zaničevanje za druge.

Ni govoril o več resnicah, povrnil se je v čase ene, svoje resnice. Resnica je, kar reče, kar želi, kar potrebuje On! Poslancem je zagotovil, da ni storil ničesar nezakonitega. Tudi njegov odlikovanec Tomaž Ertl, nekdanji vodja tajne UDV, ni bil nikoli obsojen. Zato ni razloga proti odlikovanju, ki ga je zaslužil z enim dejanjem, z akcijo SEVER. Tudi Tomaž Ertl nasprotnikom odgovarja, da je res dal aretirati Janeza Janšo. To pa naj bi storil utemeljeno, saj naj bi bilo dejstvo, da je Janša imel v lasti tajni vojaški dokument, s čimer so bili podani vsi elementi kaznivega dejanja. Dejanja Ertla in Tuerka naj bi bila torej povsem v skladu z veljavnimi zakoni. Tako je pač odločilo za Ertla in Tuerka edino meritorno vojaško sodišče nekdanje JLA!

Kakšno neverjetno zanikanje slovenskega pravosodja in slovenske države, katere najvišji predstavnik je prav predsednik Tuerk. Predsednik republike in nekdanji vodja UDV očitno ne priznavata in sploh ne omenjata druge sodbe v isti kazenski zadevi, ki jo je v devetdesetih letih izdalo zakonito Vrhovno sodišče Republike Slovenije na zahtevo za varstvo zakonitosti. S to sodbo je bila sodba vojaškega sodišča proti Janezu Janši v celoti razveljavljena in postopek ustavljen, ker sporna listina po ugotovitvi vrhovnega sodišča v resnici ni bila »tajna vojaška listina« in zato Janševo posedovanje te listine tudi po tedanjih zakonih ni imelo nobenih »znakov kaznivega dejanja«. To pomeni, da je Ertl aretacijo Janeza Janše in tovarišev izvedel protipravno in nezakonito.

Predsedniku Tuerku pa sodba slovenskega vrhovnega sodišča nič ne pomeni, njegova resnica ostaja, da Ertl ni storil ničesar protizakonitega. Nič mu ne pomeni niti bistvena določba Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki v preambuli jasno ugotavlja, da nekdanja Jugoslavija ni delovala kot pravno urejena država in so se v njej hudo kršile človekove pravice, nacionalne pravice … On premišljeno odlikuje visokega funkcionarja totalitarne, Sloveniji sovražne države.

Tudi drugače je Tuerkova resnica, da ni storil ničesar nezakonitega, močno majava. Po odkritju nepredstavljivih grozot Hude jame in neznanskega kršenja človekovih pravic, vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu, Tuerk vse to javno zavrne kot »drugorazredno temo«. Izničenju tega groznega odkritja namenjeno poimenovanje ceste v Ljubljani po vodji morilcev Tuerk pozdravi z izjavo, da je bil maršal Tito velika, za Slovence pomembna osebnost. Še naprej se udeležuje prireditev v čast in spomin množičnih morilcev, jih hvali in jim podeljuje priznanja in odlikovanja. To pa je daleč proč od zakonitega in pravilnega obnašanja predsednika vseh Slovencev. Stalno je zelo blizu, večkrat pa je že povsem prekril zakonske znake kaznivega dejanja zmanjševanja ali omalovaževanja vojnih zločinov in zločinov proti človeštvu po določbi 2. odstavka 297. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije. Tudi ta predsednikova resnica se hitro spreminja v neresnico.

Ljudje so se res že naveličali takšnih resnic in laži, tudi laži najvišjih državnih oblastnikov. Iščejo izhod in rešitev. Vendar, kakšno prekletstvo je leglo na Slovence! Nove poti ne iščejo naprej, iščejo jo nazaj, pri zadnjem izhodu. Namesto, da bi mislili širše, kot kričijo, vidijo samo ozko skozi zadnja vrata: »V javno življenje bi se moral odkrito vrniti Milan Kučan … kot moralna avtoriteta, institucija, ki bi državljanom okrepila vero in zaupanje v državo, njene institucije, v demokracijo, politiko in javno delujoče ljudi.« (DELO, 2. 3. 2010).

Slepec slepce vodi, ljudje, bežimo, brezno je zopet že blizu!

Ljubljana, 8. 3. 2010

/ZAVEZA 76/

O avtorju

Avtor Urednik