Dogodki med drugo svetovno vojno in po njej so usodno razdelili slovenski narod. In ta delitev je zaznamovana s krvjo. Izpolnila se je pesnikova napoved »Slovenec že mori Slovenca brata« o tem govori Kočevski Rog, Teharje, številna druga grobišča, opuščeni rudniški rovi, vojaški jarki, grobovi in grobišča, nad 600 jih je, a še niso vsa odkrita. Ko človek bere ta poročila o krvoločnih zločinih, se zdi, da ima pred seboj slovenski martirologi, slovenski spis o slovenskih mučencih. In kako gledam na vse to? Kaj je treba storiti? Z dogodki slovenske polpretekle totalitarne zgodovine se moramo najprej soočiti, če hočemo postati in ostati civilizirana in etična družba. Prav vsi moramo sprejeti moralna načela o nedotakljivosti človekovega življenja in dostojanstvu slehernega človeka, se pravi načela, ki so bila kruto teptana med revolucijo in po njej. Ideologija ni in ne more biti opravičilo za noben zločin. Za gnusne zločine proti človeštvu in lastnemu narodu je treba poiskati krivce. Ni dovolj samo identificirati žrtve, treba je identificirati tudi zločince, pa naj so individualni ali skupinski, politični ali ideološki. Javno je treba obsoditi takratno totalitarno oblast in s tem oprati dobro ime iskrenih borcev za svobodo slovenskega naroda, ki so jih med vojno in vsa leta po njej zlorabljali za nekakšen živ ščit totalitarnih politikov, ideologov in zločincev. Vsak poskus, da se zločini prekrijejo, kar je bilo tudi pričujoče, vsako omakvažeranje je najhujša politizacija teh zločinov, zato se tudi od državne oblasti pričakuje, da bo izpolnila svojo moralno dolžnost. Prepričan sem, da se ob odkrivanju resnice vedno bolj krepi narodova moralna zavest, ki narod vodi k spravi in odpuščanju, da ne bo več naših in vaših, marveč bomo vsi enakopravni, enako spoštovani, enako dobrodošli člani iste narodne družine ali skupnosti.
Škof dr. Franc Kramberger
Radio Ognjišče, 23. sept. 2009