Praznujemo visok jubilej sodelavca Zaveze

in našega dragega prijatelja

Brez njegovih mičnih oken in razkošnih balkonov stavba Zaveze še zdaleč ne bi bila tako občudovana kot je

Kot kaže spodnja fotografija je Mirko Kambič umetnik, ki opazi vse

Ad multos, Ad multos

Figure 1.

Devetdeset let. Komaj predstavljivo obdobje, čas treh, štirih generacij, dobršen del ustvarjalnega, a strahovito nemirnega in nevarnega 20. stoletja, stoletja svetovnih vojn in prav tako smrtonosnih revolucij, pa vendar »moje stoletje«, kot ga v svojih spominih imenuje slavljenec sam. Zdaj torej, kmalu po začetku novega stoletja in tisočletja, njegova devetdesetletnica, mejnik v življenju, ki se je začelo dobro leto po koncu 1. svetovne vojne. V tolikih letih se življenja res zgodi za več življenj, zaporednih in vzporednih, še posebej, če gre za prevratni čas na eni strani, na drugi pa za ustvarjalno in nenehno iščočo osebnost, kot je mag. Kambič; a tudi za osebnost, ki ji služi spomin kot malokomu, osebnost, ki jo uravnoveša nenavadna zbranost ter smisel za blag, inteligenten humor, v katerem se morda skriva tudi eliksir dolgoživosti in skrivnost trajne težnje k življenju.

Devetdesetletnico je veselo praznoval v družinskem krogu, ob svojih petih vnukih, sredi slikovitih pejsašev Kamniške Bistrice. Za najlepši strokovni jubilejni uspeh pa šteje sodelovanje v katalogu in pri razstavi slovenskih impresionistov v Narodni galeriji v Ljubljani v letih 2008 in 2009.

(Povzeto po besedilu dr. Primoža Lampiča)

Figure 2. Marsikaj je treba restavrirati Mirko Kambič[Stran 111]Figure 3. Jaslice Našel in slikal Mirko Kambič

Naj vas upanje ne zapusti

veliko mučencev bedi nad nami

Veliko mučencev moli

da bi nam nebo bilo naklonjeno

naj vas upanje ne zapusti

[Stran 105]

16. maja letos je Massimo Introvigne, ustanovitelj in direktor Centra za študij religij v Rimu, na spletni strani objavil razpravo Zakaj je Cerkev obsodila komunizem. Posegel je daleč nazaj v leto 1846, ko je papež Pij IX. z okrožnico Qui pluribus nastopil proti komunizmu. Najbolj natančno analizo komunizma s stališča katoliške Cerkve je leta 1937 podal papež Pij XI. v znani okrožnici Divini Redemptoris. O tej okrožnici je bilo v skoraj polstoletni dobi komunističnega totalitarizma in kasneje v dobi tranzicije tudi pri nas prelitega veliko črnila, saj so jo pogosto omenjali v zvezi s Cerkvijo na Slovenskem in še posebno s škofom Rožmanom kot »pobudnikom« slovenskega protikomunističnega odpora. Dober mesec pred objavo omenjene razprave je evropski parlament sprejel Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, s katero je obsodil tako nacizem in fašizem kot komunizem. Pri nas se o tej resoluciji še vedno krešejo mnenja, kajti nekateri menijo, da našega komunizma, ki naj bi bil bolj demokratičen kot drugi, ne moremo vzporejati s fašizmom in nacizmom. Ob vsem tem se nam zdi primerno in potrebno, da Introvignejevo razpravo v nekoliko skrajšani in poenostavljeni obliki posredujemo tudi našim bralcem.

Dvajsetletnica padca berlinskega zidu je, kot v začetku pove Introvigne, priložnost za razmislek o nauku katoliškega cerkvenega učiteljstva o komunizmu. Papež Pij XI. v okrožnici Divini Redemptoris omeni, da je Cerkev obsodila komunizem že leta 1846 z okrožnico Qui pluribus blaženega Pija IX. (1792–1878), dve leti pred objavo Komunističnega manifesta v letu 1848. Naj tu dodamo, da je samo nekaj let kasneje o komunizmu pisal in ga obsodil tudi naš Anton Martin Slomšek. Okrožnica Divini Redemptoris podaja zelo natančno analizo komunizma s stališča Katoliške cerkve. Izšla je leta 1937, samo pet dni po objavi okrožnice Mit brennender Sorge, s katero je Pij XI. obsodil nacionalsocializem. Značilno za okrožnico Mit brennender Sorge je tudi, da je izšla v nemščini v času, ko se je Hitler bližal višku svoje moči. Sicer je pa cerkvenih dokumentov o tem kar precej. Med novejšimi izstopata navodilo Kongregacije za nauk vere – tedaj jo je vodil kardinal Joseph Ratzinger – Libertatis nuntius iz leta 1984, ki govori o nekaterih vidikih »teologije osvoboditve«, in okrožnica Spe salvi Benedikta XVI. iz leta 2007 o marksizmu. Zakaj je Cerkev obsodila komunizem? Že okrožnica Divini Redemptoris opozarja, da je odgovor na to vprašanje: »Ker širi brezboštvo in ker preganja Cerkev« – nepopoln, Introvignejeva razprava pa odgovor razširi na šest točk, kot sledi.

1) Komunizem je globoko sprevržen (perverzen) sistem, po svoji naravi ateističen in usmerjen proti človeku.

Čeprav je danes skoraj moderno priznati komunizmu neko notranjo skladnost in sistemsko eleganco, ne smemo pozabiti bistvenega, da »je komunizem globoko sprevržen« (Divini R., 58), in to ne slučajno – zaradi zgodovinskih okoliščin, zaradi podlosti posameznikov. Krutost komunizma ni le prehoden pojav, ki navadno spremlja velike revolucije, ni osamljen primer splošne zagrenjenosti v času vojne, ampak popolnoma naravna posledica sistema (Divini R., 21).

Seveda, komunizem je brezbožen, je najbolj radikalna in skrajna oblika brezboštva: »Prvič v zgodovini smo priča premišljeno hotenemu in skrbno pripravljenemu boju človeka proti vsemu, kar je božjega. Komunizem je po svojem bistvu brezbožen in smatra vero kot opij za ljudstvo, saj verski principi, ki govorijo o življenju onkraj groba, proletarca odvračajo od občudovanja tuzemskega sovjetskega raja« (Divini R., 22).

Ko je uveljavljen popoln ateizem, sledi zanikanje osnovnih človekovih pravic. Doktrina, utemeljena na dialektičnem in zgodovinskem materializmu, trdi, da je edina realnost materija s svojimi silami in da so se od tu razvile rastline, živali, človek. Zato je tudi človeška družba le pojav materije, ki se razvija in v večnem nasprotju sil neizogibno teži h končni sintezi – brezrazredni družbi. V taki doktrini seveda ni prostora za Boga, ni razlike med duhom in materijo, med dušo in telesom. S smrtjo je vsega konec. Glede na dialektični vidik svojega materializma komunisti verjamejo, da je mogoče pospešiti konflikt, ki svet žene h končni sintezi, zato si prizadevajo zaostriti razmerja med posameznimi družbenimi razredi in razredni boj s svojim sovraštvom dobi vidik križarske vojske za napredek človeštva, na drugi strani pa je treba uničiti vse sile, ki bi kakorkoli skušale nasprotovati temu sistematičnemu nasilju. Komunizem človeka oropa njegove svobode in moralnih[Stran 106] načel, vzame človeški osebi dostojanstvo in moralne zadržke proti širjenju zla (Divini R., 9-10).

Figure 1. Ali je bilo mogoče reči še kaj drugega?

Oba elementa: ateizem in negacija človeške osebe, njene svobode in pravic, sta glavna v zamisli marksizma. Res, da je marksizem te ali one partije ali misleca nekoliko različen od »najbolj krutega barbarstva« (Divini R., 21), do katerega je prišlo povsod, kjer je komunizem prišel na oblast. »Res, da je marksistična misel že od svojih začetkov – še posebno pa v zadnjih letih, imela različne struje, vendar pa so vse ostale povezane s temeljnimi tezami marksizma, ki so nezdružljive s krščanskim pojmovanjem človeka in družbe (Libertatis nuntius, 8).

2) Komunizem je celota: ni mogoče ločiti zgodovinskega materializma od dialektičnega materializma.

Čeprav pater Boff, utemeljitelj »teologije osvoboditve«, v samokritičnem članku iz leta 2007 prizna, da je ta teologija svoje dosledne pospeševalce pripeljala v ateizem, je dejstvo, da je večina katoliških somišljenikov marksizma ateizem odklanjala. Trdili so, da bodo iz marksizma odstranili brezbožno filozofijo – dialektični materializem, sprejeli pa historični materializem, to je ekonomsko in socialno analizo. Verjeli so, da se bodo tako izognili negativnim posledicam, ki so se običajno pojavile v komunističnih režimih. Toda kot piše papež Pavel VI. v apostolskem pismu Octogesima adveniens leta 1971, ni mogoče ločiti zgodovinskega in dialektičnega materializma, analize in ideologije: »Bilo bi nevarno prezreti tesno zvezo, ki to dvoje združuje, sprejeti marksistično analizo in zamižati pred njeno povezavo z ideologijo«. (Octogesima a., 34)

Kongregacija za nauk vere pa o tem – v jeziku, značilnem za kardinala Ratzingerja – takole piše: Marxova misel oblikuje splošen pojem, ki združuje razna opazovanja in analize v filozofsko – ideološko strukturo in jim hkrati določa pomen. Tako postane ločitev raznorodnih elementov, ki sestavljajo to epistemološko (spoznavno) mešanico, nemogoča, in ko mislijo, da sprejemajo samo analizo, so že pritegnjeni k filozofiji oziroma ideologiji. (Libertatis nuntius, 6)

3) Tudi zgodovinski materializem, domnevno ločen od dialektičnega materializma, ni recept za pravičnost, ampak za zatiranje in sramoto.

Katoliška cerkev proti ateizmu ne brani samo religije, ampak oznanja tudi socialni nauk, ki je integralni del njenega učenja, po katerem je komunizem – tudi če spregledamo njegov ateizem – glede na ekonomske in socialne vidike vzorec zatiranja in bede.

Benedikt XVI. opozarja, da to, kar se je zgodilo v komunističnih deželah, ni rezultat slabe interpretacije marksizma. Nasprotno, prav to razkrije njegovo temeljno zmoto, ki preprosto predpostavlja, da bo z razlastitvijo gospodujočega razreda in s podružbljanjem proizvajalnih sredstev uresničen Novi Jeruzalem, ko bodo izginila vsa protislovja, ko bosta človek in svet v harmoniji, ko bo vse v znamenju poštenega napredka, ki bo skupen vsem in bodo vsi želeli vse najboljše drug drugemu. Lenin je po revoluciji moral ugotoviti, da v Marxovih spisih ni nobenega[Stran 107] navodila, kako naprej. Govoril je o prehodni dobi diktature proletariata, ki je nujna, bo pa kasneje sama od sebe prenehala. To »prehodno dobo« prav dobro poznamo in tudi vemo, kako se je potem nadaljevala in pustila za seboj brezupno razdejanje. (Spe salvi, 21) Kongregacija za nauk vere je leta 1984 zapisala: »Milijoni naših sodobnikov si legitimno prizadevajo, da bi si povrnili temeljno svobodo, ki so jim jo odvzeli totalitarni in brezbožni režimi, ko so se v imenu osvoboditve človeka na revolucionaren in nasilen način polastili oblasti. Te sramote našega časa ni mogoče spregledati: prav s pretvezo, da jim prinašajo svobodo, držijo cele narode v suženjstvu, nevrednem človeka.« (Libertatis nuntius, 10)

Figure 2. Na cvetno nedeljo leta 1968 pred cerkvijo Sv. Terezije v Vilni – Katoličani protestirajo proti komunističnemu »duhovnemu genocidu«

Seveda, Marx bi povedal, da je kot prehodna doba nujna diktatura proletariata, imenovana socialistična družba, za katero je značilna velika razmahnjenost države, ki pa kasneje postane novi svet, komunistična družba, kjer se Država postopno umakne. Benedikt XVI. ob tem poudarja naslednje: Marx za novi svet ni postavil potrebne ureditve, saj zanjo ni čutil potrebe. Pravzaprav je to logična posledica njegovega razmišljanja. Pozabil je na človeka in njegovo svobodo, pozabil, da človek vedno ostane človek. (Spe salvi, 21) Sedaj, po skoraj sto letih[Stran 108] komunističnih režimov to »prehodno dobo« zelo dobro poznamo in vemo, da nikakor ni prehodna. Komunistične družbe brez Države nikoli ni bilo in neprestano odmikajoči se cilj vara sužnje in jih zadržuje v suženjstvu, nevrednem človeka.

Figure 3. Pogrebni sprevod Jaroslava Kiklja na ljubljanskih Žalah 22. marca 1942Iz knjige Jaroslav Kikelj, Pričevalec vere in veselja, str. 261

4) Komunizem ni nastal v plemenitem boju proti krivici, ampak zaradi moralne in ideološke napake.

Pogosto slišimo, da naj bi bil v komunizmu pozitiven vsaj boj proti izkoriščanju in revščini. Znana je ugotovitev cerkvenega učiteljstva, da je zgodovinsko dokazano, da komunizem nikjer ni rešil problema revščine, ampak ga je še poslabšal. Skozi optiko razrednega boja pride samo po sebi do zanikanja transcendenčne razlike med dobrim in zlom. Kjer ni več morale, se razrastejo napake. In napake ne rešujejo resničnih problemov revežev, pač pa jih izkoriščajo. Komunistični zgodovinar in kasneje ekskomunist Arthur Rosenberg je o tem korektno povedal sledeče: »Marx ni izhajal iz proletariata, njegovih potreb in njegovega trpljenja, iz potrebe po njegovi osvoboditvi, da bi potem kot edino njegovo rešitev našel Revolucijo, ampak je izbral popolnoma drugačno pot: pri iskanju možnosti za Revolucijo, je odkril proletariat.« (Zgodovina boljševizma, it. prevod, Sansoni, Firenze 1969, str. 3)

Pij XI. opozarja, kako komunizem z lažnimi obljubami pravičnosti, enakosti in bratstva zapeljuje množice, posebno v sedanjem času, ko nepravilna delitev materialnih dobrin prinaša veliko bedo. Le redki so spoznali resnično bistvo komunizma, pač pa je večina podlegla skušnjavi spretno nastavljenih lažnih obljub. S pretvezo, da bodo izboljšali razmere delavskega razreda, preprečili zlorabo dosežkov liberalne demokracije in dosegli enakomernejšo delitev imetja, kar so popolnoma legitimni cilji, jim v času ekonomske krize uspe pritegniti tudi tiste sloje, ki v principu odklanjajo vsak materializem in vsak terorizem. (Divini R., 15)

5) Komunizem je samo ena od etap daljše revolucionarne poti.

Izredna sinoda evropskih škofov leta 1991 v izjavi Bodimo Kristusove priče poudarja glede na dogodke v letu 1989, da padec komunizma zahteva razmislek o celotnem kulturnem in socialnopolitičnem razvoju evropskega humanizma, ki je zaznamovan z ateizmom (ne samo zaradi marksizma), in z dejanji (bolj kot s principi) kaže, da ni mogoče ločiti božje od človeškega. Na komunizem ne moremo gledati izolirano. Že Divini Redemptoris ugotavlja,[Stran 109] da ga ni mogoče razumeti brez predhodnega liberalizma razsvetljencev, ki je že desetletja, če ne kar stoletja pospeševal laicizem. Torej se ne moremo čuditi, če se v splošno razkristjanjenem svetu pojavi komunistična zmota.

Na posebno izrazit način je Benedikt XVI. 12. septembra 2006 v predavanju v Regensburgu in v encikliki Spe salvi leta 2007 predstavil komunizem kot rušitelja evropske in zahodne zgradbe, zgrajene z velikim trudom na harmoniji med vero in razumom, med judovskim in krščanskim razodetjem ter grško filozofijo. Razprava v Regensburgu govori o treh postopnih dehelenizacijah, ki so se pokazale v nasprotovanju grškemu jeziku in stilu, predvsem pa o ravnotežju med vero in razumom, ki ga je krščanski srednji vek po srečanju z Grčijo vzpostavil najprej proti doktrini Martina Lutra, nato proti racionalistom in scientistom ter končno proti marksizmu. V okrožnici Spe salvi so ta obdobja opisana glede na Lutra in na razvoj scientizma od Francisa Bacona do razsvetljenstva francoske revolucije in nazadnje komunizma.

Propad komunizma je dejansko odkril ta proces, ki ga protirevolucionarna šola označuje kot prvo, drugo in tretjo revolucijo. »Revolucija je celota,« kot pove tolikokrat omenjena izjava francoskega politika G. Clemenceauja (1841-1929), in njenega predstavnika komunizma ni mogoče razumeti brez upoštevanja nje same.

6) Glede na prejšnje faze revolucionarnega procesa je komunizem popolnejši in zato po obsegu in nasilju nevarnejši.

V teku stoletij so si sledili prevrati drug za drugim do nedavnih revolucij našega časa. (Divini R., 2) Vsaka revolucija, vsak napad na sintezo vere in razuma, vsaka dehelenizacija je nevarnejša od prejšnje in so tudi njene posledice težje. Komunizem kot tretja faza revolucionarnega procesa nosi v sebi vse napake predhodnih dveh in jih še poglablja. Protestantski fideizem, razsvetljenski laicizem in komunizem zaslužijo enako obsodbo in so tudi tako obsojeni. Socialni nauk neprestano spodbuja k idealu integralno katoliškega stališča, ki ne more biti kompromitirano z nobeno fazo revolucionarnega procesa.

Seveda pa pride v posebnih okoliščinah do razlike med tremi revolucionarnimi fazami. Na primer: zaradi nevarnosti pred komunizmom in socializmom je prišlo do povezave med katoličani in protestanti ter celo liberalci in obsodba »teologije osvoboditve« v Libertatis nuntius je bila izrecno naperjena proti zvezi katoličanov in komunistov, ki so nasprotovali liberalcem. To nikakor ne more biti hvala liberalizma, ki je v marsikaterem pogledu nesprejemljiv, kar pa ne spremeni dejstva, da komunizem kot zadnja faza po razsežnosti in nasilnosti prekaša zmote in strahote prejšnjih faz.

Laž o napredku

Francoski zgodovinar in mislec Marcel Fauchet v svoji knjigi Kriza liberalizma II. obravnava obdobje med leti 1880–1914 v Zahodni Evropi, in kot sam pravi, se klasična zgodovina Evrope zaključuje z liberalno sintezo, s pričakovanjem sprave med preteklostjo in moderno. Knjiga je zanimiva ne samo zaradi globoke analize tistega časa, ampak tudi za nas danes, ki poznamo tudi drugačen liberalizem, ki se povezuje z marksizmom.

Prva znamenja, ko se je pokazal sum o napredku, najdemo v prvi izdaji knjige Nemški zapisi iz leta 1878, v delu, ki ga tudi štejejo za izhodišče radikalnega nacionalizma v Nemčiji teologa Paula Lagarda. Če je kje ideja o napredku našla ugodna tla, je bila to Bismarckova Nemčija. Po letu 1871 je uspela politična združitev. Bila je to tudi dežela znanosti, dežela pospešenega industrijskega razvoja, ki se je iztrgala iz stoletnega zamudništva in ustvarila eno izmed gospodarsko najmočnejših sil ob koncu stoletja v Evropi. Bismarckova politika, čeprav konservativna, je bila naklonjena liberalizmu. Konservativci so se znašli s kulturkampfom v povezavi z liberalci zaradi skupne vere v napredek Nemčije. Vendar je bil ta napredek le utvara. Njegove posledice so pomenile izgubo pristnega nemškega duha. Resnična Nemčija je bila potvorjena in izdana z uspehom te politične povezave. Načela je v resnici moralno moč naroda in njegovega genija. Lagarde predlaga obuditev nemškega krščanstva, bil je namreč prepričan o propadu institucionaliziranega krščanstva, zato se je zavzemal za ločitev od tradicionalizma.

Nemški zapisi so spodbudili nastanek intelektualne struje, ki je imela velik vpliv v Nemčiji ob koncu stoletja. Domneven napredek, s katerim se je ponašala moderna družba, je poravnala s kulturnim nazadovanjem, z omajanjem vrednot, ki jih je zapustila tradicija. Poleg Nemčije so 80. leta uveljavila intelektualno modo pesimizma v Evropi. Zapoznela junaka pesimizma sta Schopenhauer in Hartmann ter njegova odmevna ‘Filozofija podzavestnega’ leta 1869. Tako je nastala avantgardna estetika z dekadentnim gibanjem. Vendar se estetika ni omejila le na estetsko plat, ampak tudi na politično in je značilen pojem filozofije antiprogresa, filozofija, ki je v Nemčiji nenavadno odmevala.

Rast bogastva, uspeh znanosti, širitev javnih svoboščin, daleč od tega, da bi pritegnile celoto narodne skupnosti, je šla z roko v roki z nazadovanjem duha in ugašanjem duše naroda. Najgloblja resnica človeške skupnosti je v spoštovanju reda, ki zavrača lažni napredek, ki ga opeva liberalizem.

Leta 1879 je Američan Henry George objavil knjigo ‘Napredek in revščina’, ki je dovolj zgovorna že po naslovu. Danes pozabljeno delo je imelo mednaroden odmev. Knjiga je načela socialno vprašanje, ki je bilo tedaj omejeno na delavstvo oziroma na delavsko gibanje. Podnaslov je bolj ekspliciten: ‘Anketa o vzrokih za industrijsko krizo in za rast revščine namesto bogastva’, George ne nasprotuje ugotovitvam, na katere se sklicujejo zagovorniki napredka. Res je, da je bila za 19. stoletje značilna presenetljiva proizvodna moč in ustvarjeno bogastvo. Problem je bil v tem, da te ekspanzije ni bil deležen celoten družbeni organizem in ni bil dejavnik integracije, ampak dejavnik delitve.

Tendenca, ki jo imenujemo materialni napredek, ne izboljšuje življenjskih razmer nižjih plasti in ustvarja še slabše pogoje. Zvišanje proizvodnje in izmenjava ima za posledico delitev družbe, namesto da bi bolj povezovala njene dele, kot je to hotel Spencerjev načrt razvoja z razlikovanjem. Združitev revščine in napredka je velika uganka našega časa. Za uravnovešenje nepravične delitve bogastva, ki je grožnja in prekletstvo sodobne civilizacije, George predlaga nacionalizacijo zemljišč.

Napredek znanosti in industrije ni globalna zakonitost, ki se tudi ne bo avtomatično nadaljevala v splošno izboljšanje, morda pa povzročila tudi nasprotne učinke. S tem zastojem je samo načelo napredka zadeto v bistvo. Famozni napredek nas odtegne od preteklosti, obstaja pa nevarnost za identiteto naroda, z druge strani pa tudi ne vodi v prihodnost, kjer bi bila rešitev današnjih problemov.

Potrebno je uporabiti drugačno logiko, da bi premagali razdor in silo zgodovinskega pritiska. Ta prinaša preoblikovanje družbenih[Stran 100] sistemov, usmeritev v prihodnost, v proizvodnjo. Daljše odločne spremembe pomenijo ostrejšo ločitev s preteklostjo. Ta odmik pomeni postopno pripravo na novosti, ki bodo nastajale. S preteklostjo smo namreč pretrgali obenem z množico stvari, ki so v preteklosti bile uveljavljene. Trojna sprememba preteklosti, sedanjosti in prihodnosti je povezana med seboj in zanikati idejo o napredku nima nobene zveze z dogodki, kot je npr. francoska revolucija. Ti sicer izstopajo iz dogajanja zgodovinskega procesa in njih razumevanja. Brez preloma sicer zakrivajo novost, ki je ni mogoče zamenjati s prejšnjim stanjem. Bistvena identiteta, ki povezuje različne momente zgodovinskega procesa, se ujema z začetkom, potekom in koncem. Enotnost razvoja, ki zagotavlja, da bo prihodnost pomenila dovršitev preteklosti, se odmika. Ključa za spreminjanje ni iskati drugje kot v splošnem preoblikovanju. Nastajanje ne pušča nič nedotaknjenega, razširja se povsod in na vse.

Figure 1. Brez spoštovanja narave ne bo šlo Simon Dan

Mi smo namenjeni drugačnemu svetu kot naši predniki. Viktorjanski čas je bil naprekosljiv v razvoju industrije, trgovine in svobode. Potem je to silo spreminjanja zgodovinskega časa odneslo in nastopila je kontinuiteta. Jedro kontinuitete zgodovinskega časa je v živi prisotnosti preteklosti v sedanjosti. Tradicija ne pomeni več zunanje, nezmotljive in splošne avtoritete, ki zahteva ponovitev starodavnih običajev. Tradicija je izvor, ki se navdihuje z razsodnostjo in ne ustvarja nasprotja med razumom in tradicijo, je kapital, ki podpira napredovanje moderne v duhu preteklosti. Ta občutek možnosti in nujnosti povezovanja invencije sedanjosti in genija tradicije je bil odločitev za 19. stoletje v času hegemonije konservativnosti. Toda zmagoslavni liberalizem[Stran 101] ni razumel tega, nudil je samo bolj obsežno in kritično verzijo. Tradicija je v svojem bistvu naravna in nezlomljiva s krvnimi vezmi in dednostjo v nadaljevanju roda, v stekanju biološke reprodukcije. Odtod zamisel družine kot vogelnega kamna načrta stabilizacije družbe v primerjavi z usodno nestabilnostjo političnih institucij.

Okrog leta 1880 je takratni razvoj družbe povzročil konec žive preteklosti, kar je pomenilo krizo. Konec je bil nujen za odpravo tradicije. Šlo je za proces, ki se je raztegnil na celo stoletje. V zadnjih desetletjih 20. stoletja se je zaključila detradicionalizacija začeta proti koncu 19. stoletja. Šlo je za splet okoliščin, ki so ovirale ohranitev starega in s tem trganja vezi preteklosti in sedanjosti, to je manifestacija fenomena, ki je imel najgloblje korenine na podeželju. V 80. letih se je začela krhati stara agrarna civilizacija. V spoznanju tega dejstva se je razvijalo proučevanje folklore v smislu ohranitve spomina na čas, ki je izgineval. Sočasno s tem je prišlo do odkritja mesta kot sveta nasprotnega tradiciji, družbenega okolja, ki je vir nove družabnosti in ne temelji na predhodnem, ampak je odkritje za vse čase. Urbanizacija, ki je nastajala v drugi polovici 19. stoletja ni samo to, da so bila mesta kraj, kjer živi večina prebivalstva, ampak tudi prizorišče sodobnega dogajanja in organizacije, ki sta neločljivi.

Mestno okolje je umetno okolje, kjer veljajo tržni odnosi in so izključene vse dolžnosti in moralne obveznosti do preteklosti.

Izvoljeni kraj nove ekonomije družbenih odnosov je Amerika, katere vzorec je prodrl v takratno evropsko zavest z mešanico očarljivosti in odpora. Amerika metropol in neznanske rasti, nebotičnikov, mogočne tehnologije in velikih tovarn. Svobodna Amerika, ki izumlja, prosta vseh spon preteklosti. Amerikanizem je postal simbol te modernosti brez tradicije, s katero so Evropejci hoteli odkriti življenje.

Od leta 1902 je angleški novinar W. Setead opozarjal: 20. stoletje bo stoletje amerikanizacije sveta. To je pomenilo konec angleškega stoletja in njene tradicionalne modernosti.

Teoretični izraz tega preloma, ki se je kazal, je podal verjetno Tönnies s svojim razlikovanjem med družbo in skupnostjo. Pri tem razlikovanju gre za način obstoja družbe, za splošno obliko odnosov med ljudmi v organski celoti, ki je strukturirana po svojih običajih pripadnosti rodu in dolžnosti. Za družbo je primerno sožitje med ljudmi, pri čemer so odnosi uravnani z interesi in razumom, z organiziranostjo in denarjem. Velike metropole so vzorčni primer za takšno sožitje. Tönnies poudarja, da so velika mesta tip take družbe.

Nastajajoča sociologija je pomembna ob razmišljanju o novosti tega tipa skupnosti kot posledice detradicionalizacije. Človeška narava, ki jo je humanizem mislil preučevati, je pravzaprav konstrukcija duha. Ne spoznava različnosti in spremenljivosti uresničevanja človeštva. Ne spoznava globine, ki jo družba oblikuje. Sila, ki je brezmejno fleksibilna, menjajoča, kot je človek. Odkar se poglabljamo v preteklost, najdemo druge civilizacije, pač glede na druga obdobja. Sledita dve praktični, zelo pomembni posledici. Prva zadeva človekova spoznanja. Človeška resnica je različna, spreminja se s časi in kraji. Tako ni kontinuitete med preteklostjo in sedanjostjo, ni več stalnosti.

Če hočemo spoznati, kaj smo, se moramo pogledati od zunaj. S spoznanji, ki izdajajo, ali smo zmožni in katera zavest nas lahko pouči. Druga posledica zadeva kolektivni napor, ki je usmerjen v prihodnost. Ta se odpira na izreden način, kajti mora podaljšati v prihodnost to spremenljivost, za katero nam preteklost nudi dokaze. Moramo in moremo ustvariti veliko zaupanje v njeno prožnost in bogastvo, ker ne odpiramo vrat revolucionarni blebetavosti, pravi Durkheim. Spremembe so plod nujnosti, ki se vsiljujejo in izpodjedajo temelje odporu do inovacij. Razveljavljajo argumente v prid imobilizmu, ki jih vidijo konservativci v domnevni naravi stvari.

Polje neštetih možnosti se odpira, problem je le najti pravi način uporabe. Tradicionalizem sloni na nadaljnjem obstoju stare družbe, ki je bila dovolj živa in je živela v duhu kontinuitete, tako da je bila možna politična alternativa. Vendar če so trume reakcije izginile kot sneg in se je prepad s staro družbo poglobil, je bil vzor take politične aktualnosti diskvalificiran.

Tri krize liberalizma

Pomembna moč liberalizma je bila doktrina modernizma, ki se je pridružila temu gibanju. To je povzročilo razlago procesa, ki je potekal od srede 18. stoletja in ki je zmogel vpeljavo humanizma v nove razmere. Z dinamizmom in zgodovinsko orientacijo nekaj desetletij pozneje je bilo možno verjeti, da bo s to prenavljajočo se vizijo mogoče ustvariti osnovo in perspektivo človeškega obstoja.[Stran 102] Zdelo se je, da bo to mogoče izpeljati, zdelo se je tudi kot sporazum, ki ne izpušča ničesar, kar bi pojasnilo sedanjost in kar je že bilo v preteklosti.

Prva kriza liberalizma je kriza razumljivosti in vladanja, ki je povezana s krizo strukture moderne. Samozadostnost, ki jo pripisujemo zgodovinskosti, se je izkazala kot utvara. Modernost je neizprosno pluralna. Ta zavest je v praksi najbolj presenetljiva. Ustvarja občutek, ki se spopada z intenzivnostjo že od mitoloških časov z načeli, ki so ukoreninjena in zato nezmožna obvladovanja. Na osnovi tega ponavljanje spodbuja nove skrajnosti, kot so integralni nacionalizem, etatizem ali radikalni individualizem, in poudarja ostrejše delitve ter konfliktno vzdušje. Domnevni politeizem je bolj navidezen kot realen, ker je končno gibalna moč modernizma. Različnost, ki se kaže tako v nastajanju sveta, za katerega so verjeli, da je na poti homogenizacije, je prizadelo liberalizem, ni pa se zadovoljeval z vključevanjem vseh stvari v kraljestvo svobode.

Druga kriza liberalizma je kriza sprave med moderno vsebino in staro obliko. Novo dejstvo je razbilo povezanost človeške skupnosti, namesto da bi jo utrdilo. Fenomen je splošen in se je širil na vsa področja skupnega življenja. Svoboda ločuje, razdvaja, se upira, desolidarizira družbene sloje, zoperstavlja enega proti drugemu. Neizogna nasprotja, ki nastajajo med ljudmi pretresajo vse do zasebnosti in sprožajo prelome, ki jim ni pomoči. Skratka, liberalizem je popolnoma iztirjen v procesu, ki ga je sam vpeljal in za katerega je verjel, da je njegov vodnik. Družbeni red, ki se je razvil pod njegovim okriljem, zanika pomirljiva predvidevanja, na katerih je temeljil. To je vrtoglavi skok v neznano, ki pomeni zlom tako načelno kot globinsko, česar se je držal na način, ki je nepojmljiv za eksistenčne pogoje družbe. Začeti tak neodgovorni proces je, kot bi čarovnikov vajenec nespametno odprl Pandorino skrinjo. Kdo ve, kakšen neki je bil mehanizem sveta v začetku nastajanja. Naivna predvidevanja ideologov se bodo pokazala kot zablode, ki so izšle iz globine obdobij, v katerih so vrli liberalci hoteli biti poslednji reševalci in garanti.

Posledice te revolucije v načinu kolektivnega delovanja zadevajo liberalno politiko v njeni identiteti. Notranja povezanost skupnosti je slaba v vseh sestavnih delih. Očitno je in tudi sprejeto, da je svoboda oblast, moč. Ta gotovost je od vsega začetka navdajala ljudi z navdušenjem. Nikogar skoraj ni, ki bi dvomil o tem. Tistega dne, ko je vzpostavljena oblast, ki zagotavlja zasebno svobodo vsakogar in v nadaljevanju tudi svobodo v javnosti, varuje interese in jih zastopa s svojimi predstavniki, je to politična skupnost, istovetna z vladavino.

Nagnjenje k liberalni svobodi se razvije v nasprotju z ovirami, ki so jih postavljali njeni začetni oblikovalci. Ne gre za širjenje uporabe, pomen splošne volilne pravice postane ključno vprašanje spreminjanja svobode v oblast, moč. Na kolektivnem nivoju se individualne svoboščine izkažejo kot prenos ljudske volje na površje, a pušča površje zunaj svoje osnove. Presenetljivo je nasprotje liberalnih svoboščin z nezmožnostjo vladanja nad tem, kar je sprožila.

Tretja kriza liberalizma preseneča v bistveni ideji in v predstavi osnovnega projekta. Prisiljen je bil priznati, da se je zadovoljil z naivnim prepričanjem o avtonomiji. Brez dvoma je svet, ki se je vzpostavil pod njegovim varstvom, avtonomen po načelu, po katerem je delno proizvod delovanja človeka z notranjo energijo in moralno močjo. Načelo je omejeno, ker ne nudi sredstev za uzakonitev dveh stvari. Eno je zaželena avtonomija, ki ni drugega kot prazna beseda, utvara, ker ne more odkriti dejstev, ki so neobvladljiva v kaosu, ali pa pomeni realizacijo, skratka, da vodi v take zagate, ki jih ne more premagati. Liberalna svoboda je pridobljena, demokracija je nekaj več kot samo liberalna svoboda. Skuša prodreti v skrivnost obvladovanja zgodovine, kar je nevarna naloga pred tako pripravljenimi rešitvami po meri sicer stabilnega sveta, ki je neokreten in lahko samo neučinkovit. Eno je, da svoje zakone posveča izmišljenemu, drugo pa je, da se posveča odkritju samega sebe. Gre za diskreten prelom z osnovnimi načeli liberalne demokracije. Svoboda ne privede do oblasti, potrebno je začeti z oblastjo, da pridemo do svobode. Ta formula, daleč od tega, da bi bila besedna igra, povzema strahove iz 20. stoletja, ki bi uresničili cilje, ki jih je nemogoče ločiti, a tudi težko povezati. Osvetlitev krize liberalizma ni nič velikega, nič ganljivega. Videz hegemonije je rešen, a za to nedotakljivo fasado je razvrednotena notranjost. Vera v njeno poslanstvo je izginila, dvom je premagal tudi njene privržence, ki niso več zmožni izpolniti svoje naloge. Zmedeno čustvo, vendar vztrajno, se je naselilo v igralce, da je prišel čas izročiti oblast. Prihodnost zahteva nekaj drugega, kar se ne da imenovati, toda spodbuda ni nič manj neizprosna.

Figure 2. Tudi brez vere ne bo šlo – Tudi brez krščanstva ne bo šlo Simon Dan

Tri krize, ki vsaka po svoje zaznamujejo konec nekega obdobja in začetek naslednjega.[Stran 103][Stran 104] Najprej se to izraža kot naslednja stopnja modernizma, klasične stopnje razvoja avtonomije, ki ima za cilj celotno verzijo razmer skupnosti. Na delu so vse tri sočasno in morajo sobivati. Z vstopom v novo obdobje gre za odkrivanje skupnega delovanja, konec je obdobja, ki je bilo tesno povezano s prejšnjim. Verjeti je, da te različice avtonomije izhajajo iz religiozne enotnosti. Modernost je neločljiva od specifične vloge človeških ustanov. Iznajti mora enotnost z lastnimi sredstvi in na svoj račun. Konec je sodobne demokracije ali spontanega izraza svobode posameznika. Preobrazba splošne svobode na oblasti je veliko dejanje in njenega neskončnega iskanja s skromnim izkupičkom.

Trije veliki problemi se pojavljajo v liberalizmu, ki ga je 20. stoletje razrešilo. Z letom 1914 je bilo vedno več tistih, ki jih je zajel preplah ne glede na njih pričakovanja ali odklonitev. Ta svet, v tolikih pogledih zmagoslaven, je z vsakim dnem prinašal usodne potrditve: splošni in znanstveni napredek, pritisk množic, ki so ga strašile prikazni negotovosti, kot bi bila mogočna zgradba eksistence spodkopana od vrha do tal. Vse to v tesnobnem pričakovanju, ki ga je spočela beseda revolucija. Bila je to magična beseda, ki je dala temu imenu nedoločljivo možnost spremembe. V resnici bi bili ti problemi usodnega trenutka razrešeni v okviru obstoječe družbe. Globoke spremembe družbe bi bile uresničene s sredstvi, ki so bila pri roki. Toda potek dogodkov je narekoval drugače. Namesto katastrofe in pod plaščem stopnjujočega se dozdevnega zloma bi bilo treba najti odgovore na te tri izzive avtonomije. Nikoli ne bomo zmogli mirne zrelosti in trezne presoje. Ne bomo mogli prepustiti se sanjam, kaj bi bila Evropa 20. stoletja brez vojne katastrofe.

Materializem razlage in idealizem delovanja

Ravnotežje, kateremu je napredek dal svoje ime, se je strlo. Notranja uresničitev se v presežni smeri uveljavi v cilju. Podoba najvišjega zakona vodi k nastajanju, zbledi pa zakon, ki ni bil zamišljen kot božji zakon. Uresničitev zgodovine je vse bolj razumljena kot igra v službi kolektivne organizacije. Zgodovinska zavest se izraža v osupljivem vdoru materializma. Razlaga z gonilno silo ekonomije je takoj našla odziv v množici. Nekateri vidijo vzrok tudi v širjenju marksizma med izobraženci po letu 1890 v Evropi. Tudi širitev darwinistične misli o boju za obstanek je primerna razlaga. Ni pa pomembno ali gre za ekonomske ali biološke sile. Tudi ni pomembno ali gre za spopad ras ali razredov, bistveno je nadomestiti naivni idealizem z realizmom dinamike materialnih sil. Nasprotno se na strani zgodovinskega delovanja aktualni dogovor končuje z uresničevanjem zgodovine in v največji meri pospeši idealizem delovanja. Potrebno je hoteti zgodovino, če hočemo, da se uresniči. Potrebno je tudi načrtovati moč na področju polnem nasprotij, ki je postalo muka ideologij 19. stoletja. To gibanje je navdihovalo idealizem delovanja. Zgodovina je ločena od narave, da bi postala univerzalna. Dogaja se med ljudmi, njena spoznanja so podrejena znanosti. Metode in teorije se razlikujejo od tistih v naravnih znanostih.

Ta humanizacija spreminja pogled na obstojnost, na možnost posredovanja v podrobnosti in velikosti. Kaj pa, če se za družbene spremembe pokaže, da so le zvrsti ali tehnike? Deteologizacija povzroča demoralizacijo zgodovine v imenu zakona, ki bi jo vodil v povezavo z univerzalnim redom in končnostjo stvari. To se kaže kot nepovezanost posameznika z vsem kot moralnim izvorom. Nastanek nas ne osvobaja pravil, katerih se moramo držati, in izgubi razvidnost za vključitev v skupno delo, ki ni vsaj malo primerno za napredek. V tem najde posameznik pravila in cilje, ki usmerjajo njegovo ravnanje. Prepuščen je svoji samotni metafiziki brez zvezdnatega neba nad seboj. To je tudi sreča pristnega ideala, ki potegne sklep in zaključek. Vzpostavlja samozaupanje v smislu edinega možnega imperativa nujnosti. To je tudi možnost razumevanja objektivnosti danih pravil. Odgovor na ustrezno ločitev se ideal dolžnosti izraža najbolje v ustvarjalni napetosti. Združuje spodbudo s stremljenjem, ki se izgubi v pridobljeni solidarnosti.

Vprašanje meje med državama Slovenijo in Hrvaško je postavljeno že dalj časa. Odprto je vse od osamosvojitve obeh držav, to je zdaj že kakih 18 let, in še do danes ni rešeno. Nasprotno, prav sedaj se kaže kot posebej aktualno in akutno: buri duhove v obeh prizadetih državah, razpravljamo o njem in o ponujenih rešitvah zanj. Obojni javnosti, slovenska in hrvaška, sta vznemirjeni do skrajnosti in delno mobilizirani in instrumentalizirani za cilje in potrebe dnevne notranje politike.

Pahor in koalicijska vlada, ki se je najprej hitro odločila za blokado Hrvaške, se je potem ob nastanku tujih pritiskov ustrašila. Kot se že prej pri nobeni stvari ni izkazala in je bila videti popolnoma nesposobna za reševanje stvari, je tudi tu pri poskusu rešitve zapleta ob meji s Hrvaško nastopila nekompetentno in predvsem demagoško. Pogajanj se je lotila na horuk in enostransko, ne da bi pri tako važnem državnem vprašanju, tikajočem se vseh Slovencev, povabila k sodelovanju tudi opozicijo. S Hrvaško je bil v naglici in v tajnosti pripravljen arbitražni sporazum, ki mu seveda opozicija in večina Slovencev nasprotuje. Predsednik vlade Pahor ga je vseeno v Stockholmu ob prisotnosti organov EU svečano podpisal in vlada ga pošilja naprej v proceduro doma. Hrvaški sabor ga je že sprejel, saj je Slovenija hkrati s tem podpisom tudi že deblokirala hrvaška pristopna pogajanja z EU. Zakaj sta Pahor in njegova koalicija tako pohitela s tem, ne vemo. Lahko le ugibamo. Vsekakor se je s tem na hitrico pripravljenim in sklenjenim sporazumom Slovenija podala v nevarno igro političnih špekulacij.

Opozicija in deloma pravna stroka, zlasti nekatere znane javne osebnosti so sporazum kritizirale in zavrnile z argumenti, ki jih ni moč spregledati. Postavljena so bila vprašanja, zakaj tak sporazum, saj je nejasen in so z njim ogroženi slovenski nacionalni interesi.[Stran 092] Vzdignil se je vihar nezadovoljstva in kljubovanja. Opozicija je zagrozila z referendumom in postavlja vprašanje odgovornosti. Pahor sporazum brani in forsira – koalicija ga enodušno in brez zadržkov podpira. Oba –Pahor in vlada trdita, da je sporazum dober in da je to največ, kar se je dalo doseči; da sporazum rešuje skoraj vse in nam prinaša mir.

V iskanju možnosti, da bi bil sporazum v parlamentu lahko potrjen le z relativno večino, ga je vlada poslala v presojo na Ustavno sodišče. Ampak en sam njegov člen. Tega bo obravnavalo Slovensko ustavno sodišče, ki pa ga bo skoraj gotovo tudi potrdilo. Potem bi vlada lahko mirno poslala sporazum v parlament na ratifikacijo, a tega še ne bo naredila, ampak se je odločila, da bo prej razpisala še poizvedovalni referendum z nejasnim in zavajajočim vprašanjem. Ta pa potem za vlado niti ne bo zavezujoč. Kakor se vlada poskuša izogniti pri glasovanju v parlamentu potrebi po absolutni večini, tako namerava izigrati tudi ljudstvo, če bo glasovalo za sporazum. Na eni strani se bo izognila potrebi po absolutni dvotretjinski večini v parlamentu, na drugi pa svoji odgovornosti za podpis in uveljavitev sporazuma. Zvito in nesramno bo preložila odgovornost na ljudstvo, ki bo glasovalo na referendumu.

Ko bo potem sporazum romal v parlament na ratifikacijo, bo tam potrjen le z relativno večino, torej ob popolni prezrtosti opozicije. Tako nasprotniki sporazuma ne bodo mogli uveljaviti svojih kritičnih stališč in dopolniti ali zavreti veljavnosti sporazuma. Takšno ravnanje Pahorjeva vlade je pravzaprav nerazumljivo in v nasprotji z vsemi demokratičnimi načeli. Vprašanje je, kako si ta vlada danes lahko privošči politiko izključevanja in preziranja demokratičnih načel, saj trdi zase, da je demokratična. Še posebej, ko ne gre za kake bagatelne in rutinske reči, ampak gre nasprotno za zelo važno nacionalno stvar. Vlada s svojo samovoljnostjo naravnost žali državljane in jih izziva – vzbuja jim misel in strah, da ni v službi svojega naroda, ampak v službi nekih protinarodnih interesov.

Državljani imajo vendar po načelih demokracije in ustave pravico in dolžnost skrbeti za državo in njene koristi ter biti udeleženi pri odločanju o njih. Če smo v demokratični državi, jim pač nihče ne bi smel preprečevati, da kritično razmišljajo o javnih rečeh, ki se tičejo predvsem državljanov, prej kot vlade, ki mora biti v službi le-teh. Mar Slovenija ni demokratična država ? Smo še vedno v času samovolje in enoumja ? Imajo še vedno le eni vse pravice, drugi pa jih nimajo? Je še zmerom pametna in sposobna samo ena stran – tista, ki je izšla iz avantgarde, iz nekdanje komunistične partije? Tista stran, ki vleče s sabo staro, preživeto miselnost, stari način vladanja in je skriti dedič revolucije – s tem pa tudi upravičenec do vseh v njej ustvarjenih privilegijev in na silo pridobljenih materialnih dobrin. V takih razmerah pa, če narodu vladajo ljudje, ki jih veže diskreditirana preteklost in so od nje odvisni, sta kritičnost in nadzor državljanov še posebej pomembna. In še posebej sta potrebni kritičnost in previdnost v težkih in odločilnih časih, ko preži nevarnost, da pride v državni politiki do – za narod – usodnih in napačnih odločitev, bodisi namernih bodisi ne.

Današnja slovenska demokracija je farsa. Ni čudno, da vlada povsod negotovost, sumničenje,birokracija, nenačelnost, zmeda, obup in brezciljnost. Ljudje v tem ne vidijo perspektive in pravih možnosti za razvoj države, v katero so vložili toliko upov in si zanjo tako prizadevali, v kateri so videli uresničene, ne le svoje, ampak tudi sanje svojih očetov in dedov. Pričakovali so, da bodo kmalu živeli v »slovenski Švici«, a je že ugasnilo s tem v zvezi vsako upanje. Malo je še optimistov, ki še verjamejo in čakajo.

Zakaj je tako? Tako je zato, in to vsi vemo, ker imajo oblast v državi ljudje, ki niso pravi demokrati in ki ne morejo sprejeti prave demokracije za vse državljane, ne morejo razumeti prave svobode in priznati enakih pravic vsem ljudem. Še vedno ljudi ločujejo na tiste prave in one druge, ki vseh pravic ne zaslužijo. Še vedno pa so le oni pravi, tisti, ki morajo, smejo in znajo vladati.

Takšno je stanje v Sloveniji. Še danes nam vlada koalicija strank ki so povezane s preteklostjo in ki niso sposobne dobrega upravljanja še manj pa ureditve pravne države. Ta vlada je državljane pretežno razočarala in ne zaupajo ji več. Vendar se je ta koalicijska vladna garnitura nenadoma odločila, da bo rešila mejni problem s Hrvaško.

V takšnih razmerah in s takšnim nezaupanjem v vlado ni čudno, da so ljudje kritični in zaskrbljeni. Še posebej pa so lahko skeptični in jih je strah, ko vidijo, kako se Pahorjeva vlada tega vprašanja loteva. V oči bode tudi primerjava reševanja in postavljanja slovensko-hrvaške meje v Istri po letu 1945 in reševanja danes. Med obema načinoma reševanja so podobnosti in tudi rezultata si bosta podobna ali morda enaka. Obakrat pravzaprav nastopajo enaki, skoraj isti akterji – takrat komunisti, danes pa post-komunisti – v[Stran 093]kontinuiteti ista mentaliteta in enake sposobnosti, enaka neprisebnost in omalovažujoča lahkotnost.

Državljani so lahko v skrbeh. Morali bodo izkoristiti vse možnosti, da svoje pravice zaščitijo in obvarujejo državo.

Večini ljudi se zdi stvar mejnega spora s Hrvaško morda jasna in dodobra poznana. Menijo, da jo poznajo in razumejo, saj je bilo o tem že toliko govora, toliko napisanega in prikazanega. Prepričani so v slovenski prav ali pa jim že vsa stvar preseda in si mislijo: naj se že konča kakorkoli, da bo le mir in konec vseh zdrah. Čeprav je takšno stališče možno in razumljivo, je z narodnega in nacionalnega gledišča škodljivo in nerazumno. Kdo ima namreč rad, da ga kdo žejnega spravi čez vodo, kot se reče. V politiki igrajo vedno veliko vlogo interesi. Dokler so skupni, je to v redu, ko pa se ti zožijo na interese posameznikov ali skupin in na nekatere skrite reči, je nevarnost, da bomo kako izigrani in oškodovani.

Ena od teh skritih reči, lahko rečemo, tiči tudi v arbitražnem sporazumu o slovensko hrvaški meji v Istri. Treba se je zamisliti in poskušati videti in vedeti več – skratka, stvar razumeti. Potrebno je poiskati vzrok za tako urgentno sklepanje tega dvomljivega in za Slovenijo v vsakem primeru škodljivega sporazuma.

Figure 1. Piran

Vzrokov je lahko tudi več. Da bi se nam posrečilo te vzroke odkriti, je treba stvari malo bolj podrobno pogledati. Sam prvi vzrok za nastanek spora je jasen in znan. Je pa v tem, da se je slovenski komunistični veljak Edvard Kardelj s hrvaškim veljakom Bakarićem za mejo v Istri preprosto slabo dogovoril. Ta dogovor ni samo slab, ampak je za Slovenijo tudi škodljiv, saj Sloveniji jemlje ozemlje in ga podarja Hrvaški, istočasno pa ji še daje možnost, da to mejo učinkovito osporava in premika na morju v našo škodo. Obenem s tem pa nam zapre še povezavo teritorijalnega morja z odprtim morjem. Hrvati so ob prvi priliki, ki so jo dobili, začeli to možnost tudi izkoristili. Prilika pa je prišla z razpadom SFRJ in osamosvojitvijo bivših jugoslovanskih zveznih republik, takrat ko je bilo treba meje med njimi ponovno določati, saj niso bile državne, ampak le administrativne. Razlog za spreminjanju meje pa je v pretenzijah hrvaškega nacionalizma na eni strani, na drugi pa gotovo v hrvaški želji po maščevanju[Stran 094]Sloveniji zaradi odločitve Ljubljanske banke o hrvaških varčevalcih: morda igra svojo vlogo tudi primitivna zavist.

Za tiste naše bralce, ki bi radi vedeli kaj več o tej neslavni zgodbi dogovora med Kardeljem in Bakaričem, lahko ponovimo samo nekaj pripovedi o tem, saj za njim ni ostalo nič razen problema samega. Kot odziv na samo dejstvo in posledice, ki so potem nastale, je bilo danih le nekaj bežnih in sramežljivih poročil, ki so nastala zaradi nekaterih redkih vprašanj, ki so jih postavili radovedneži, začudeni nad klavrnostjo dogovora. Ta poročila so raztresena sem in tja po raznih medijskih tiskanih glasilih. Pojavljali so se prispevki o tem dogovoru Kardelj-Bakarić, ki so se slišali ali brali skoraj kot anekdote in se širili med ljudmi. Nekdanji ožji Kardeljevi sodelavci so o tem težko govorili, saj so bili najbrž kot komunisti in somišljeniki zavezani molku, pa tudi malo jim je bilo nerodno in tudi sram jih je bilo, da je njihov mislec in vodja tako nespametno in nestrokovno ravnal. V komunizmu so bili vodje in ideologi praktično nedotakljivi.

Figure 2. Piran

Verjetno tudi našim sedanjim dedičem komunizma te stvari ne gredo rade z jezika, in če je le mogoče, jih zamolče in preslišijo. Resnica o tem dogovoru je boleča. V tej zgodbi ni patetike, ni nič triumfalnega in koristnega zanje, nasprotno, njihov veliki prednik, mislec in ideolog slovenske revolucije nastopa kot klavrn samodržec, ki domišljavo in ignorantsko odloča o stvareh, za katere je po svoji mentalni strukturi in formatu nepristojen. Slovenski »narodni heroj« je tu pokazal svoj pravi obraz zaslepljenca in narodovega škodljivca. Lahko bi rekli, da je opravil še eno enkratno škodljivo dejanje za slovenski narod, ki bi ga mirno lahko okvalificirali kot narodno izdajo. Za prvo seveda štejemo njegovo vlogo v revoluciji in slovenski državljanski vojni. Beseda izdaja, ki jo je toliko rabil in pripisal usodno tolikerim, pa najbolj pristoja njemu in njegovim za narod tako škodljivim in nevestnim dejanjem. Do sem ga je pripeljala kot še mnoge druge njegova marksistična vsevednost in ideološka slepota.

Zgodba Kardeljeve meje v Istri se začne po l. 1945, ko je Titova Jugoslavija izgubila del Slovenske Primorske s Trstom in Gorico, pridobila pa del Primorske in Istro. Takrat se je odprlo vprašanje meje med Hrvaško in Slovenijo v na novo pridobljeni Istri na kopnem in[Stran 095] na morju. Ker v tistih revolucionarnih časih strokovnost ni bila pomembna in so odločala le načela koristnosti za stvar ideologije, je komisar vedno tisti, ki odloči. V tem primeru je bil tisti, ki je odločil, spet komisar in glava slovenske komunistične nomenklature Edvard Kardelj, na hrvaški strani pa Bakarić. Sama sta se dogovorila za potek slovensko-hrvaške meje v Istri. Tito se nikjer ne omenja, čeprav je tudi to gotovo on odobril.

Po dogovoru, ki pa ni nikjer protokoliran, naj bi meja tekla po reki Dragonji na kopnem in naprej po obali severne strani Savudrijskega polotoka. Piranski zaliv naj bi bil v celoti slovenski in naj bi ga nadzirali samo Slovenci. Dogovor je bil takoj problematičen – prvič, ker ni nikjer zapisan , in – drugič, ker je dogovorjena meja na morju drugačna kot normalne meje na morju, v nasprotju je s pravili konvencij oziroma mednarodnega pomorskega prava. Hrvati danes tej meji lahko javno nasprotujejo prav zaradi teh nenormalnosti in tudi iz pravnih razlogov, kot smo že enkrat omenili.

Hrvati danes tej meji nasprotujejo in spor zanjo vlečejo pred mednarodna sodišča. Še hujša in usodna posledica tega samovoljnega dogovora pa je, da je bila razdeljena Občina Piran. S tem da je Piranska občina razdeljena, ne le da je izgubila del svojega zgodovinskega ozemlja in prebivalstva, ampak je Slovenija ipso facto izgubila del svojega morja in svoj teritorijalni izhod na odprto morje. To je najhujša in usodna posledica Kardeljeve neumne odločitve. S tem je Slovenija pomorsko zaprta in prikrajšana država. Ni treba biti pravnik, uporabljati je treba le zdravo kmečko pamet, pa vidimo škodo. Ta je velika v nacionalnem pomenu, je ozemeljska, gospodarska in politična.

Lahko bi govorili še o drugem oškodovanju slovenske države, ki jo je povzročil Kardelj s svojo nekompetentnostjo pri reševanju mejnega vprašanja. Kaj lahko rečemo o njegovi indiferentnosti do vprašanja nadomestila slovenskega ozemlja in morja, ki je po Londonskem sporazumu ostalo v Italiji ? V svoji ozkosti se ni spomnil in zahteval nadomestila v Istri, ki nam naj bi pripadalo po logiki stvari. Obstajala je možnost, da bi ga tudi dobili z več Kardeljeve prisebnosti in nacionalne zavednosti. Vsaj do reke Mirne. Če pa smo že pri Mirni, pa povejmo anekdoto, ki gotovo pove tudi resnico o takratnem dogajanju. Ko se je Kardelj pogovarjal o meji na reki Dragonji, je imel baje v mislih reko Mirno. Njegova specialnost je bil pač marksizem-komunizem, ne pa geografija. Tako se zgodi, če zaslepljen ideolog rešuje pomembno vprašanje.

No, nazadnje bomo pristavili v to zgodbo še eno domnevo, ki pa je tudi naše prepričanje. Kardelj je bil komunist in proletarski internacionalec. Njemu, ki je imel v glavi veliko in združeno proletarsko državo s Sovjetsko zvezo in Stalinom na čelu, je bilo malo mar za narod in narodove meje. Če so že bile tu in tam potrebne, so bile samo administrativne, za ljudske množice pa niso bile potrebne, saj so se združevale kot razred v veliko skupnost. V tem smislu je bil Kardelj sposoben iskati le pragmatične rešitve ne oziraje se na reči, ki so bile izven njegovega miselnega obzorja: sprejemal je le tisto, kar naj bi koristilo njegovi ideološki stvari in njemu samemu. Sumimo ga tudi, da je mejo postavil tako, kot jo je, še iz enega praktičnega razloga. Slovenija je imela mejo z Italijo. Ta je bila v tistem času za naše komuniste kar občutljiva in neprijetna. Velika italijanska manjšina v naši republiki bi bila zanje stalno nekakšna motnja in ovira, morda tudi grožnja. Kardelj je najbrž v tej brigi pustil tisti nam pripadajoči del Istre s precejšnjo italijansko manjšino vred kar Hrvaški, ki ni bila direktno italijanska soseda. Ta bi se z njo lažje otepala. Tako si je mogoče tudi lažje razložiti ta infantilni način dogovorjanja o meji med obema komunističnima veljakoma. Lahko bi še premlevali o tem, a nima smisla, saj ni časa in prostora. To bo naloga zgodovinarjev.

Najbolj zgovoren dokaz pa je sama obstoječa in problematična meja, ki priča o neprisebnosti in lahkotnosti dogovarjanja o važnih stvareh, ki se tičejo naroda, njegovih pravic. Če smo doslej govorili o osnovnem vzroku za nastanek mejnega spora med Slovenci in Hrvati in o tedaj nastalih možnostih za nastanek spora ter o ljudeh, ki so mejo tako nespametno in arbitrarno zakoličili v tistem povojnem času, se vrnimo sedaj v današnjo stvarnost in k reševanju tega neprijetnega in škodljivega spora.

Vlada nam, kot smo že omenili, postkomunistična elita in vladanje ji gre slabo od rok. Ta elita zares ne bi bila vredna svojih prednikov s Kardeljem in Titom na čelu, če se v težki situaciji krize in neuspehov, ne bi znala reševati na svoj podedovani način. Stara in večkrat prizkušena praksa ji še vedno pride prav. Potrebno je bilo le najti nekaj, kar bi lahko dobro uporabili za manipulacijo. Moralo pa bi biti za narod pomembna stvar, ki močno vzdrami čustva v ljudeh. Za Kardelja je prišla prav vojna in okupacija, da se je s[Stran 096]svojo KP prikazal kot rešitelj. Pahor in današnji levičarji so tako priložnost – za njih tudi nekakšna rešilno bilko – odkrili v nerešenem obmejnem vprašanju, ki zelo vznemirja Slovence. Vedeli so, da bi jim uspeh pri reševanju mejnega vprašanja lahko prišel še kako prav in rešil tudi njih same, saj bi jim vrnil del ugleda in povzdignil posebno Pahorja, ki bi obveljal za sposobnega politika. Tako je šla slovenska postkomunistična levica v akcijo. Nemudoma so sklenili arbitražni sporazum s Hrvati in pustili zadaj vse drugo. Sporazum so takoj razglasili za veledosežek in zanj pripisali slavo sebi. Njegovo vrednost so napihovali, vsebino pa, kot smo videli, dalj časa prikrivali. Ta sporazum, ki je tako aktualen že nekaj časa in naj bi odigral svojo vlogo v slovenski nacionalni politiki, je torej v bistvu manipulacija, ki naj bi ji ljudje nasedli. V marsičem v njej vidimo podobnost po duhu in načinu z manipulacijo OF. Tudi tokrat je opozicija glavni sovražnik, spor s Hrvati ( gl. okupacija !) pa priložnost. Ne gre toliko za rešitev spora s Hrvati, kolikor za to, da »rešiteljstvo« pripišejo sebi, uničijo pa opozicijo in vladajo še naprej. Tako se zgodovina ponavlja.

Mednarodni arbitražni sporazum, ki ga je pripravil Borut Pahor s sodelavci, ga podpisal in prevzel zanj odgovornost, se nam zdi kot nekakšna zbirka pravil za igro, za katero še ne vemo, kaj bo prinesla. Zastavek je velik in obremenjujoč. To je predvsem slovensko morje in izhod iz njega. Pa še kaj. Ne vemo, kakšnega dobitka se oba igralca nadejata. Skoraj pa vemo, kateremu bolje kaže. Ne bomo pa tvegali napovedi, saj ta sporazum, do pred kratkem tajen in neznan, zdaj končno objavljen, dovoljuje samo ugibanje.Vsebuje preveč nejasnosti in možnosti različnega razumevanja.

Vlada in mediji nam servirajo stvari po svoje. Če do neke mere kar dobro poznamo razloge za spor o meji, ki so dejstva na dlani, smo si morali prave razloge, ki so Pahorja silili, da je tako pohitel pri sklepanju arbitražnega sporazuma nekako poiskati sami in smo jih do neke mere tudi opisali. Ugotovili smo, da sklepanje tega sporazuma, takšnega kot, zdaj vemo, da je, ni koristno za našo državo. Namenjen je koristim koalicije in dedičem revolucije. Kar se Slovenije tiče, pa je nepremišljen, škodljiv in prenagljen. Res je vprašanje meje med državama pereče in vpije po rešitvi, vendar ne smemo biti zato nestrpni in neprisebni. Naglica pri takih stvareh pogosto škoduje. Potrebna je skrbna proučitev dejstev in možnosti. Za dokončno rešitev tega vprašanja ne smejo igrati posebne vloge niti kakršnikoli pritiski od zunaj ali od koderkoli, saj gre za naše res vitalno državno vprašanje. Biti moramo samozavestni, odločni in pogumni.

Figure 3. Sečoveljske soline

Govorijo, da sta na Pahorja pritisnili EU in Amerika in da je zato tako hitel. Res, da lahko včasih veliki pritiskajo na male, a to ne more biti pravi in edini razlog za hitenje. Zgoraj smo omenili še druge pomembnejše za Pahorja. Saj smo vendar suverena država in enakopravna članica EU. Lahko bi vztrajali in dosegli tisto, kar pravzaprav moramo doseči.

Vemo, da Pahorju in njegovi vladi danes ne gre dobro in je v stiski: priljubljenost ji pada, kredibilnosti nima več in vse ji gre narobe. Izkazala se je za nesposobno in nekompetentno, pravo senco Janševe vlade in dela. To ambicioznemu Pahorju in sodelavcem jemlje ugled tudi v tujini in jih dela ranljive, negotove. Je kdo Pahorju kaj namignil ali obljubil, pa se je vdal in pristal na nesprejemljivi kompromis, ki ga slutimo v Arbitražnem sporazumu. To bi mejilo na nacionalno izdajo in tega mu ne bi želeli pripisati.

Ta igra z reševanjem mejnega vprašanja je, kot smo že rekli, premišljena manipulacija. Nikakor ne smemo dovoliti, da smo kot državljani žrtve te manipulacije in drugih političnih trikov kogarkoli, tako kot smo doslej pogosto bili. Vemo namreč, kdo in kaj so naši politiki in kakšna je naša država, ki mora životariti ob kontinuiteti komunistične preteklosti; vemo, kakšna je neodvisnost medijev pri nas, ki ustvarjajo javno mnenje in prevladujoča stališča v podporo koalicijske politike,[Stran 097] in nazadnje, kakšni so cilji te politike. Tukaj bi si dovolili, da pozovemo vse ljudi, ki jim je kaj za domovino, da se uprejo manipulacijam in podprejo demokratične sile in se jim pridružijo. Skupaj moramo poskrbeti za slovensko državo, ki je sedaj v veliki stiski. Morali bi se zbuditi.

Osveščene državljane bi potrebovali ne le v odnosu do Hrvaške, ampak nasploh. Potrebovali bi še bolj modre in pogumne politične osebnosti, ki bi zmogle in znale braniti naše pravice; potrebovali bi vlado z več kompetencami, ki bi pristojneje odločala in za odločitvami tudi stala – vlado, ki bi bila odločna in demokratično usmerjena, s čisto zgodbo sedanjosti in preteklosti. Teh lastnosti, žal, koalicijska Pahorjeva vlada nima, po enem letu vladanja ima sloves slabe vlade. Postkomunistična in neolibreralistična drža sta v krizni preizkušnji odpovedali in se diskreditirali. Z aferami in ideloškimi spori koalicija poskuša reševati sebe in ves naš razočarani postkomunistični svet. Cilj ji je vladati in zadržati oblast. Do kdaj ji bo to še uspevalo, bomo videli. Enkrat bo že prišla ura resnice. In revizija rezultatov.

Pahor in njegova vlada predvsem ne znata in nikoli ne bosta mogla razvijati prave demokracije in pravne države, služita in služila bosta ozkim in sebičnim osebnim interesom ter ideološkim strankarskim ciljem. Ničesar nista naredila in ne bosta naredila za spravo med ljudmi in enotnost naroda, kar je bistveni pogoj za uspešno državo. Na oblast se je ta vlada zavihtela na krilih ideološkega boja in s pogledom, obrnjenim v revolucionarno preteklost. V boju za oblast se je posluževala predvsem prevar in laži, manipulirala je z ljudmi. Z vsemi silami so ji pri tem pomagali ljudje preteklosti, ki jih je strah demokracije.Prevladuje mnenje, da tudi v zadevi meja ne ravna odkrito in pošteno, ker se, kot nekoč komunisti, hoče s težavo države le okoristiti in z manipulacijo promovirati sebe. Kot vemo, so naši komunisti z revolucijo naredili našemu narodu nepopravljivo škodo v preteklosti, tudi od te vlade se narod ne more nadejati koristi. Komunisti so se v času največje narodove preizkušnje – v času okupacije okoristili z narodovo nesrečo, ga prevarali z NOV in izvedli revolucijo.

Če je torej tako, kdo bi lahko strankam, ki so stranke kontinuitete, tej vladi in Pahorju lahko zaupal reševanje tega za državo in vse nas pomembnega mejnega vprašanja, ki ga je povzročil prav njihov prednik in učitelj? Kdo jim bo lahko verjel in se ne bo bal, da bodo izigrali njegovo zaupanje in to zaupanje ponovno izkoristili za uresničitev kakršnihkoli svojih strankarskih ali drugačnih interesov. Komunisti in njihovi dediči so isti; znajo taktizirati, spremenijo se pa ne. »Volk dlako menja, čudi pa ne«, je star pregovor, ki odraža staro modrost, utemeljeno na mnogih življenjskih izkušnjah. Kot po Kardeljevem dogovoru nas bo verjetno tudi po tem še bolj bolela glava v naši prihodnjosti.

Po življenjskih izkušnjah, iz katerih se najbolj prepričljivo učimo, se nekoliko ozrimo v zgodovino! In to ne v tako daljno, kar v tisto, ki nam je še v dosegu našega spomina in še ni tako oddaljena – vsaj ne toliko, kot bi si to želeli komunisti in njihovi nasledniki postkomunisti, ki bi radi gledali samo še v prihodnost – da bi bile pozabljene vse grde in slabe stvari. (Samo napake!) To nam vedno znova dopovedujejo. Tudi njihov arbitražni sporazum s Hrvaško naj bi meril na »prihodnost«, a vprašanje je, kakšno prihodnost nam prinaša. Za odgovor bomo poslušali kar pravljico za lahko noč in bomo lepo sanjali. Uresničilo se bo nekaj drugega. Zgodovina pa je »magistra vitae« – učiteljica življenja, ki nas uči. Preteklost nam je že pokazala, kako so ravnali in koliko so vredni ideološki predniki naših sedanjih oblastnikov. Bolje bomo po tem razumeli tudi našo sedanjost in vedeli bomo, zakaj je tako, kot je: vedeli bomo tudi to, kako in zakaj je lahko do takšnih odnosov s Hrvaško sploh prišlo; dobili pa bomo tudi boljšo predstavo o tem, kaj lahko pričakujemo sedaj od tega arbitražnega sporazuma.

Pri Kardeljevem postavljanju meje je šlo poleg zanemarjanja nacionalnih interesov predvsem za neodgovornost, oblastniško samopašnost, nevednost in nestrokovnost, pri Pahorjevem Arbitražnem sporazumu najdemo marsikaj istega in morda še kaj drugega in drugačnega.

Vemo, da je sedanja meja za nas krivična in nevzdržna, dvakrat slaba meja. Vemo, da jo moramo braniti in zahtevati naše pravice, a še enkrat bi se morali Slovenci vprašati, po čigavi krivdi je ta meja taka, da imamo danes probleme z njo. Na koga bi se morali torej jeziti, če je taka, kot je. Lahko damo danes v reševanje ta spor dedičem tistih ljudi, ki so nam ta spor v svoji nesposobnosti in marksistični zaslepljenosti zakuhali? So ti nasledniki kaj sposobnejši in manj zaslepljeni od svojih političnih predhodnikov? So že kaj popravili od tistega, kar so njihovi boljševistični predniki upropastili ? Tega za enkrat še ni bilo opaziti. Tudi drame slovensko-hrvaških[Stran 098] odnosov, domnevamo, ne bodo rešili v našo korist. Imajo pač svoje načrte.

Povejmo to še enkrat, da bo jasno.

Po vsem, kar smo Slovenci doživeli, bi se morali še in še spraševati, zakaj nas Slovencev ne sreča že enkrat zdrava pamet. Smo res tako neumni in usodno zaznamovani, da se kljub tolikim težkim zgodovinskim izkušnjam ne znamo ali ne moremo nehati prepirati se otresti neke zmotne ideologije, ki je že mrtva in nas razdvaja. Smo nesposobni domisliti izkušnjo in razumeti nauk iz nje in se ozreti po boljših rečeh? Ali smo preprosto taki, da smo obsojeni na večno zmoto in capljanje za drugimi? Morda smo premalo modri in nam ni pomoči, zato pa bomo ostali nezgodovinsko ljudstvo, ki bo v svojih zdrahah izginilo, še preden mu bodo vzeli zemljo.

Kaj bodo s tem sporazumom pridobili Hrvati, je druga stvar. Nedvomno se bodo dvignili nad nas kot zmagovita stran, ki se je v politični igri izkazala za mnogo bolj spretno, prisebno in predvsem državotvorno.

Naš predlog, ko kritiziramo sedanji koalicijski dogovor o rešitvi mejnega vprašanja s Hrvaško, je drugačen. Mislimo tudi, da je edini sprejemljiv in pošten do obeh mejašev. Kar je bilo naše, naj nam Hrvati vrnejo. Ne bomo zahtevali meje na Mirni, a vrnejo naj nam ozemlje, ki je last Piranske občine. Postaviti bi se bilo treba na to zgodovinsko izhodišče in na njem vztrajati. Vsi problemi bi bili s tem poenostavljeni in tudi Hrvati se ne bodo mogli sklicevati na to, da smo jim kaj ukradli. Čvrsto stališče na tem bi rodilo ustrezne sadove in pravo rešitev. Seveda pa takega stališča ne more zavzeti in se ga držati vlada, ki v bistvu živi in se ohranja iz kontinuitete in danes v svetu ne more imeti kredibilnosti in zaupanja. Ta vlada se v sporu ne bo mogla in ne hotela sklicevati na komunistično samovoljo in nasilje, na nelegitimnost komunističnih odločitev in kršenje državljanskih in nacionalnih pravic. Vprašanje tega mejnega spora bi lahko reševala samo resna demokratična in odločna vlada, ki bi kot najprepričljivejši argument uporabila resnico. V obrambi prave in pravične meje bi se morala sklicevati na komunistično arbitrarnost in nasilje. Meja na Dragonji in v Piranskem zalivu je bila določena protipravno, arbitrarno in nasilno. Komunisti takrat niso upoštevali zgodovinskih dejstev ne volje ljudstva: meje so določili v skladu s komunističnim pojmovanjem prava in v nasprotju z demokratičnimi načeli svobodnega sveta.

Priznati pa moramo, da nas ob tem mejnem sporu, ko opazujemo med sabo sprte in razdeljene Slovence, zares fascinira hrvaška enotnost, njihova nacionalna zavest in državotvornost, ki se ne kaže le ob tem našem sporu, ampak tudi drugače skozi njihovo zgodovino. Kaj imajo oni več in na kaj so lahko ponosni bolj kot mi Slovenci? Je pa seveda ta hrvaška državotvornost v odnosu na Slovenijo res nekoliko čudna, če ne ozkogleda. Včasih pa, mislimo, le mora med sosedi igrati neko pomembno vlogo tudi kaka druga vrlina in ne le nacionalni egoizem. Nekaj širokosrčnosti ne bi smelo škoditi. Za ped zemlje se sosedje pogosto tožarijo, a mi, in z nami še toliko pametnih ljudi, vendar mislimo, da je to nespametno; da je v smislu dobrososedstva le treba ravnati nekoliko drugače. Veliko bolje je dogovoriti se, saj »kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima«. Pametni in dobri sosedje si vendar ne zapirajo drug drugemu poti z dvorišča na cesto. V mislih imamo morske poti. Hrvaška ima toliko morja in toliko otokov in toliko obale (900 km), da lahko rečemo, kako je bogata, Slovenija pa je po izgubi zahodne Primorske ostala v tem pogledu po zaslugi »misleca in narodnega heroja« Kardelja močno prikrajšana. Kaj pomeni Hrvaški tisti košček morja ob tolikšnem morju drugega kot sredstvo za izsiljevanje in onemogočanje soseda? Dobri in pametni sosedje bi gotovo ravnali drugače.

Kaj izvemo o domobrancih v šolskih učbenikih za osnovne šole, izdanih v letih 1945-1991

Velikokrat se poskušam spomniti, kaj so mi o domobrancih in beli gardi povedali v osnovni in srednji šoli. Ne vem, če so mi učitelji kaj povedali o domobrancih, spomnim se le izrazov bela garda, belogardist in »ta beli«.

Prav veliko mi prav gotovo niso povedali, saj mi o beli gardi, pa naj se še tako trudim, da bi se česa spomnila, pred oči stopa samo nekaj podob, med katerimi so tri popolnoma jasne. Prvič, belogardisti so tisti, ki so izdali domovino; drugič, belogardisti so mučili ljudi na Svetem Urhu; in tretjič, belogardisti so tisti, ki so ubijali celo svoje brate.

Zelo dobro se spomnim, da sem že v osnovni šoli vedela, da so belogardisti nosili čepice, ki niso bile titovke, in hlače, ki so se mi zdele podobne planinskim. Vedela sem tudi, da se je bilo treba belogardistov bati, kajti to so bili tisti ljudje, ki so ponoči hodili okrog in morili ljudi. Na kakšen način so se v takih podobah znašli v mojih predstavah, ne vem. Dobro pa vem, da me je postalo strah, če sem v kakšni knjigi prebrala besedo belogardist, saj se mi je zdelo, da bo sledil opis strašnega umora. Spomnim se tudi, da me je obšla groza, ko sem vojaka s postrani čepico zagledala v Rožančevem filmu z naslovom Ljubezen, kajti pričakovala sem, da bo v filmu sledil grozen prizor. Kako se je film razpletal, ne vem več, podobe belogardista in strahu ob pogledu nanj pa se še spomnim.

Kaj vse so nam morali govoriti, da imamo take spomine? Naša generacija je poškodovana do te mere, da ne želi popačenih in lažnih podob zamenjati za resnične, in kar je še bolj zaskrbljujoče, da niti ne dopušča možnosti, da je resnica drugačna od tiste, ki so nam jo servirali v šoli.

Kaj smo izvedeli, je seveda v največji meri zasluga učiteljev. Ker pa se njihovih besed, saj je minilo že vsaj dvajset let, odkar smo zapustili osnovnošolske klopi, ne spominjamo več, smo pregledali, kaj nam je bilo dovoljeno o beli gardi in domobrancih prebrati v šolskih učbenikih. V tokratnem sestavku se omejujemo na šest osnovnošolskih učbenikov za osmi razred osnovne šole, ki so izšli od konca vojne do osamosvojitve Slovenije. Tistim, ki so izšli po padcu komunizma, in tistim, ki so bili namenjeni srednjim šolam, bomo posvetilipozornost v eni od naslednjih številk naše revije.

Prav veliko dela nismo imeli, saj je o naši temi zelo malo napisanega, v večini učbenikov le odstavek ali dva. Prvi učbenik, ki beli gardi in domobrancem posveti celo nekaj več kot dvestrani teksta in doda še štiri fotografije, ima letnico 1988. Fotografije so seveda take, ki kažejo belogardiste v slabi luči: prva prikazuje belogardiste iz postojanke v Trebnjem na Dolenjskem, ki peljejo skupaj z Italijani partizana na morišče, druga prikazuje domobransko prisego, tretja spomenik žrtvam belogardističnega nasilja na Svetem Urhu – tak je podnapis – in četrta letak OF z opozorilom na pomen domobranske prisege in na posledice narodne izdaje. Slika, ki prikazuje belogardiste, ko peljejo partizana na morišče, se pojavi še v treh učbenikih, slike prisege, Svetega Urha in letaka OF pa še v enem. V treh učbenikih lahko uzremo še porušen Turjak. Kakšnega drugega slikovnega gradiva o beli gardi ali domobrancih nam učbeniki ne privoščijo.

Tisto malo, kar je napisanega o beli gardi in domobrancih, najdemo pod naslovi in podnaslovi: Delovanje domačih izdajalcev, Kolaboracionizem na Slovenskem, Okupatorjevi sodelavci, Narodni izdajalci, Vloga izdajalske buržoazije, Okupatorjevi pomočniki in podobno. Včasih pa se celo zgodi, da je naslov samo »Kontrarevolucija na Slovenskem« ali »Nastanek bele garde«. Če je tako, nas vsaj v podnaslovu poučijo, da gre za nastanek narodnih izdajalcev.

Rekli smo že, da je o beli gardi in domobrancih napisanega zelo malo. Celo o uničenju bele garde na Turjaku ne poročajo vsi učbeniki. O vaških stražarjih pa ni nikjer ne duha ne sluha.

Kot primer, kako malo je zapisanega o naši temi, navedimo učbenik iz leta 1976. Temi narodnoosvobodilni boj jugoslovanskih narodov je v učbeniku namenjenih 54 strani (to je kar tretjina učbenika, ki je namenjen svetovni zgodovini 20. stoletja), od tega slovenski NOB več kot 40, beli gardi pa samo ena sama[Stran 087] stran. Domobranci pa niso omenjeni niti z besedo.

Figure 1. Sedaj je še zima. Kaj vse je še skrito pod snegom! Mirko Kambič

Ko smo prebrali vse navedene učbenike smo ugotovili, da se za belogardiste in domobrance ne najde niti ena beseda, ki bi pokazala, kaj so zares bili. Poimenovani so le z žaljivkami in neresničnimi opisi, npr.: domači izdajalci, belogardistični zločinci, skrivači, okupatorjevi hlapci, zakrknjeni belogardisti, organizatorji tolp, nekakšna vojska, klerofašisti, okupatorjevi pomočniki, kolaboracionalisti. Izvemo tudi, da so se takoj povezali z okupatorjem, da so z njim tesno sodelovali in da so se razšopirili na osvobojenem ozemlju.

Čeprav smo mladi, nismo tako naivni, da bi pričakovali, da bi v kakšnem učbeniku zasledili vsaj stavek o tem, kaj se je z domobranci zgodilo po vojni. En sam namig nam ponudi učbenik iz leta 1958, kjer avtorji ugotovijo da se slovenska buržoazija ni mogla sprijazniti z resnico, da bo njena usoda, če zmaga NOB, enkrat za vselej zapečatena.

Po uvodnem razmišljanju vam ponujamo citate iz izbranih učbenikov, ki bodo potrdili zgoraj navedena dejstva.

Začnimo z učbenikom, ki je izšel leta 1952, kjer v poglavju o narodnih izdajalcih lahko preberemo tole: »V okupirani Jugoslaviji je ostalo še mnogo ljudi, ki so pred vojno izkoriščali naše ljudstvo. Ko so fašisti zasedli našo domovino, so se jim takoj pridružili. Zato jim je okupator dovolil, da še dalje živijo na račun našega ljudstva.

V Sloveniji je bil med izdajalci stari jugoslovanski general Rupnik. Italijani so ga imenovali za predsednika ljubljanske občine, pozneje pa je bil poglavar Ljubljanske pokrajine. Tudi ljubljanski škof Rožman in bivši ban Natlačen sta vneto sodelovala s fašisti. Izdajalci so na Slovenskem ustvarjali vojaške čete: belo, plavo gardo in domobrance. Te čete so se na strani Italijanov in Nemcev borile proti partizanom, mučile in pobile so mnogo slovenskih ljudi.« In še: »Vsi ti izdajalci so hoteli v Jugoslaviji ohraniti staro oblast kapitalistov, zato so se borili proti našemu ljudstvu. Toda partizanska vojska je prekrižala vse umazane račune in uničila njihove vojske« (Marija Pečnik, Janko Pogačnik, Fran Roš: Zgodovina za osnovne šole, Ljubljana 1952, str. 80).Kaj drugega o beli gardi ne izvemo, domobranci pa so, kot vidimo, omenjeni samo z besedo. Če ne drugega, lahko ugotovimo, da avtorji ne skoparijo z opisi tako imenovanih narodnih izdajalcev, ki jih je potrebno prikazati tako, da bralec nima nobenega dvoma, kako pokvarjeni so bili. V ta namen nam ponudijo »so se takoj pridružili[Stran 088]fašistom«, »so z njimi vneto sodelovali«, »so mučili in pobijali« ter »njihovi umazani načrti«.

Nadaljujmo z učbenikom iz leta 1958, kjer o beli gardi izvemo sledeče: »Pozno jeseni 1941, še bolj pa spomladi 1942 se je vzdignila slovenska buržoazna kontrarevolucija. Ta je morala priti, ker se slovenska buržoazija, ki se je takoj povezala z okupatorji, ni mogla sprijazniti z resnico, da bo njena usoda, če zmaga NOB, enkrat za vselej zapečatena. Le v najbolj zaostalih kmečkih krajih, med fanatično klerikalno in liberalno mladino in med delom oficirjev jugoslovanske vojske se ji je posrečilo zbrati neke vrste vojsko. Z njo je od pomladi 1942 dalje napadala slovensko partizansko vojsko. Kontrarevolucionarna slovenska buržoazija je bila povezana tudi z jugoslovansko vlado v Londonu in je delala po njenih navodilih. Na kratko poimenujemo vso to politično in vojaško kontrarvolucionarno dejavnost bela in plava garda. Eno in drugo so podpirali Italijani z denarjem in orožjem« (Ferdo Gestrin, Jože Hainz, Metod Mikuž: Zgodovina za osmi razred osnovne šole, Ljubljana 1958, str. 200-201).

Avtorji ugotovijo še, da je bela garda bolj klerikalno obarvana, ker se bori proti komunistični OF iz verskih pogledov, plava garda pa je bolj liberalna, ker opravičuje svojo borbo s tem, da OF ne priznava Jugoslavije in kralja Petra.

Na osemnajstih straneh, ki so v učbeniku namenjeni pregledu NOB na Slovenskem, domobranci ne obstajajo. Napisali smo vam vse, kar smo prebrali o beli gardi, da pa ne bomo delali krivice učbeniku, naj povemo, da se belogardisti pojavijo še dvakrat, in sicer na strani 202, ko izvemo, da se je za sojenje belogardističnim zločincem ustanovila pri IO OF posebna izredna komisija in da se je na osvobojenem ozemlju na Gorenjskem, ki so ga preplavili Italijani, razšopirila tudi bela garda.

Če se držimo časovnega zaporedja, je naslednji učbenik, ki ga bomo kratko analizirali, tisti iz leta 1966. To je prvi učbenik, ki nam poda tudi informacijo o dogodkih na Turjaku, in sicer: »Ko je propadla Italija, sta na Slovenskem propadli tudi pomožni sili Italijanov, bela in plava garda. Plavo gardo so uničile slovenske brigade v Grčaricah pri Kočevju prav v dneh kapitulacije Italije. Hude udarce je v kratkem dobila tudi bela garda. Po kapitulaciji Italije se je en del belogardistov razbežal in odšel domov, kjer se je potem skrival. To so bili skrivači. Nekaj pa jih je že takrat šlo v Ljubljano k Nemcem. Tretji del se je zatekel v Turjaški grad, se nekaj dni branil, dokler ni v septembru 1943 gradu zavzela Prešernova brigada. Bele garde v tedanji sestavi je bilo s tem konec. Novo formacijo so nekaj dni kasneje ustanovili Nemci in ji dali ime Slovensko domobranstvo. Ti vojaki pa niso imeli toliko svobode kot bela garda. Domobranci so bili namreč trdno pod nemško kontrolo. Spomladi 1944 so Hitlerju celo prisegli zvestobo« (Dr. France Škerl: Zgodovina za osmi razred osnovnih šol, Ljubljana 1966, str. 134-135).

O beli gardi pa izvemo še, da je bila del kontrarevolucije in da se je borila proti partizanom ter da je bila bolj klerikalna od plave garde.Tako na straneh 116 in 117 beremo: »Med roško ofenzivo so se v Sloveniji pokazali tudi tisti, ki so bili proti revolucionarnemu narodnoosvobodilnemu boju. Označujemo jih zato kot kontrarevolucionarje, njihovo dejavnost pa kontrarevolucijo. V njej so sodelovali tisti ljudje slovenske buržoazije, ki jim ni bilo prav, da bi partizani v Sloveniji izgnali ne le okupatorja, temveč vzeli tudi oblast kapitalistom. Slovenska buržoazija je nastopila proti narodnoosvobodilnemu gibanju že 1941. Povezala se je tudi z jugoslovansko begunsko vlado v Londonu in delala po njenih navodilih. Poleti 1942 je slovenska kontrarevolucija začela ustvarjati svoje oborožene oddelke. Med roško ofenzivo so začeli sodelovati z orožjem v roki na strani Italijanov proti partizanom. Slovenska kontrarevolucija se je delila v dve gardi, v belo in plavo gardo. Italijani so z denarjem in orožjem podpirali obe. Bela garda je utemeljevala svoj boj proti Osvobodilni borbi in partizanom iz verskih naukov, plava garda pa je svoje odklonilno stališče utemeljevala tako, da OF ne priznava ne Jugoslavije ne kralja Petra. Bela garda je bila kleriklana, plava pa liberalna. Bela garda je bila neprimerno močnejša kakor plava garda, toda obe sta bili proti narodnoosvobodilnemu boju.«

Kako je učenec v osmem razredu razumel tako razlago, nam ni popolnoma jasno, zato smo naredili kratek poizkus v srednji šoli, kajti sklepamo, da so zapisani pojmi dijakom že malo bolj jasni kot osnovnošolcem. Zgornji odstavek smo ponudili v branje dijakom v tretjem letniku. Ko smo jih potem, ko so sestavek prebrali, vprašali, kaj so bili pripadniki bele in plave garda, je večina dijakov sklenila, da so bili izdajalci.

Naslednji trije učbeniki z letnicami 1976, 1988 in 1991so vsi delo Branka Božiča in Tomaža Webra, zato nas ne sme čuditi, da so nekatere ugotovitve popolnoma enake. Slednja dva učbenika, zadnji je le delno dopolnjena izdaja prejšnjega, imata o temi, ki nas zanima, celo popolnoma enako besedilo. Zanimivo pa je, da sta avtorja istemu besedilu pripisala različne naslove. Učbenik iz leta[Stran 090] 1988 nameni poglavju, kjer opisuje belo gardo, naslov Kontrarevolucija na Slovenskem in podnaslovVlogi izdajalske buržoazije, novejši učbenik pa Kolaboracionalizem na Slovenskem. Domobranci pa se skrivajo pod naslovoma Okupatorjevi pomočniki in Okupatorjevi sodelavci.

Figure 2. Sedaj je še zima. Joj, koliko stvari je še zametenih! Mirko Kambič

Brez veliko truda lahko ugotovimo, da sta avtorja v razmaku dveh let prišla do ugotovitve, da je kontrarevolucija enaka kolaboracionalizmu, vsaj sklepamo lahko tako, saj pod naslovoma stoji isti tekst. Ne bomo se trudili, da bi dognali zgodovinske metode, ki so ju pripeljale do omenjenih ugotovitev.

Pa poglejmo, kaj sta avtorja še ugotovila.

»Pomladi leta 1942 so veliki uspehi OF in partizanov prisilili vse, ki so bili proti osvobodilnemu gibanju, da so nekoliko brzdali stara strankarska nasprotja. Združili so se v skupno organizacijo, v Slovensko zavezo, ki je bila povezana s kraljevo vlado v Londonu, obenem pa je tesno sodelovala z italijanskim okupatorjem.

Slovenska zaveza je začela s privolitvijo in pomočjo italijanskega okupatorja ustanavljati oborožene oddelke – belo gardo, pri čemer so bili zelo dejavni zlasti mladi klerikalci z mladimi duhovniki – kaplani. Prav tako so nastale s pomočjo nekaterih bivših jugoslovankih oficirjev in podoficirjev tudi druge izdajalske enote, ki so bile povezane z emigrantsko vlado in so jih poimenovali plava garda. To so bili slovenski četniki. Zaradi italijanske podpore, ki je bila očitna zlasti pred veliko ofenzivo in med njo, so nastale številne belogardistične postojanke. V belo gardo so nasilno vključevali kmečke ljudi, ki jih je večkrat preslepila klerikalna propaganda. Trdili so, da je OF komunistična in da zato noben katoličan ne sme sodelovati z njo, kaj šele s partizani. Svoje sodelovanje z okupatorjem in izdajstvo slovenskega naroda so prikazovali kot nujno zlo, dokler ne bodo uničili brezbožne OF in ustanovili svobodne Slovenije v okviru kraljevine Jugoslavije. Vsa dejavnost Slovenske zaveze – vseh protinarodnoosvobodilnih in protirevolucionarnih sil je grozila, da bo slovenski narod pahnjen v državljansko vojno. To pa bi bila največja nevarnost za njegov obstoj« (Branko Božič, Tomaž Weber: Zgodovina za osmi razred, Ljubljana 1976, stran 85 -86).

Na strani 87 lahko preberemo še o pravi naravi bele garde: »Bela garda, ki je med ljudstvom sejala le sovraštvo in mržnjo, je bila že jeseni 1942 razkrinkana kot okupatorjev hlapec. Njena propaganda, da se bori za vero, za slovenski narod, je bila kmalu ničeva. Ljudem je postalo jasno, da niti okupator niti bela garda nista uničila partizanov in da so le ti edina prava narodna vojska. Aktivisti OF so ljudem pojasnjevali nevarnost bele garde in kdo stoji za temi vojaškimi enotami. Težko pa je bilo obračunati z zakrknejnimi belogardisti, organizatorji tolp, ki so križarile po vaseh, lovile aktiviste in strahovale prebivalstvo.«

Kaj se je zgodilo na Turjaku, pa izvemo na strani 97: »Ob kapitulaciji je bila v Sloveniji uničena tudi bela garda, ki se je najdalj branila v Turjaku. Tu so enote 14. divizije obračunale s 700 belogardisti, drugi pa so brezglavo zbežali v Ljubljano, ki so jo zasedle nemške sile. Prav tako je bila uničena plava garda v Sloveniji v bitki za Grčarice.

O prvi »izdajalski skupini« štajerskem bataljonu, avtorja spregovorita šele v učbeniku 1988, ostale ugotovitve pa povzameta iz prejšnega učbenika, le da jih nekoliko razširita.

»Prva izdajalska skupina, iz katere se je razvila vojaška formacija lažni ‘štajerski bataljon’ ali legija smrti, se je zbrala maja 1942 pri Sv. Urhu nad Dobrunjami blizu Ljubljane. Enota se je pomaknila na Gorjance, kjer je pobijala člane OF in partizane, ki niso vedeli za njeno pravo naravo. Legija smrti je med veliko italijansko ofenzivo sodelovala v operacijah italijanske vojske.« (Branko Božič, Tomaž Weber: Zgodovina za osmi razred, Ljubljana 1988, stran 98).

Da bi dijaki lahko ponovili in utrdili osvojeno znanje, ki ga pridobijo ob prebiranju ponujenih zgodovinskih resnic, med tekstom stojijo vprašanja in navedeno se nam zdi prav posebej zanimovo: Kaj so bili belogardisti, v kaj so hoteli pahniti slovenski narod?

Odgovor, ki ga dijaki dobijo v spremljajočem tekstu je, da so bili slovenski izdajalci, praviloma kmetje, ki so se bali za imetje in življenje in jih je včasih preslepila klerikalna propaganda, ki je trdila, da je OF komunistična in da katoličani ne smejo sodelovati z njo. Drugi del odgovora pa je, da so hoteli slovenski narod pahniti v državljansko vojno.

Domobrancem, okupatorjevim pomočnikom oziroma sodelavcem, avtorja posvetita kar celo stran. Povesta nam, da so bili domobranci v veliko oporo in pomoč Nemcem in da jih je vodil Leon Rupnik. Nemški inštruktorji so jih urili in usposabljali za boje, tako da so bili enakovredni nemškim esesovskim policijskim bataljonom. Izvemo še, da je domobranska policija zapirala na tisoče zavednih Slovencev in da je strah in trepet sejala domobranska črna roka, ki je pobijala ljudi na domovih.

[Stran 091]

Ugotovitve so podkrepljene s sliko domobranske prisege, spomenikom žrtvam belogardističnega nasilja pri Sv. Urhu ter letakom OF z opozorilom na pomen domobranske prisege in na posledice narodne izdaje. Ugotovimo lahko, da niti mi, kaj šele dijaki, nimamo skoraj nobene možnosti, da bi podvomili v zapisano.

O uničenju bele garde v citiranem učbeniku iz leta 1988 na strani 107 izvemo le nekoliko spremenjeno različico teksta iz učbenika z letnico 1976: »Na obsežnem ozemlju od Alp do Črne Gore in Makedonije je po kapitulaciji Italije nastalo obsežno osvobojeno ozemlje. Ob kapitulaciji je bila v Sloveniji uničena tudi bela garda, ki se je najdlje branila v gradu Turjak. Tam so enote 14. divizije 7. SNOUB Franca Prešerna zlomile odpor belogardistov. Vdalo se jih je okoli 700, drugi pa so zbežali v Ljubljano, ki so jo zasedle nemške sile. Prav tako je bila uničena plava garda v bitki za Grčarice na Dolenjskem.«

Mimogrede naj vas opozorimo, da so tokrat belogardisti zbežali in ne brezglavo zbežali, kot nam je bilo pojasnjeno v prejšnjem učbeniku.

V učbeniku iz leta 1991 je zgornji zgodbi dodan še naslednji odstavek, kjer se nam razkrije še en pojem, ki ga noben drug učbenik ne zapiše in sicer MVAC: »S podporo generala Leona Rupnika in voditeljev slovenskih meščanskih strank so Nemci kmalu ustanovili slovensko domobranstvo, nadomestek poražene MVAC – prostovoljne protikomunistične milice ali bele garde« (Branko Božič, Tomaž Weber: Zgodovina za osmi razred, Ljubljana 1991, stran 106).

Bralci boste razumeli, zakaj končujem sestavek z nasvetom, ki sem ga bila skupaj z drugimi udeleženci deležna pred tednom dni na seminarju, ki je bil namenjen gimnazijskim učiteljem zgodovine. Povedano nam je bilo, da je zelo neprimerno, če dijake učimo, da so Turki v 15. in 16. stol. osvajali naša ozemlja. Namreč, če uporabimo besedo Turek, delamo krivico današnjim Turkom in dijakov ne vzgajamo v strpnosti do drugih narodov, ampak le širimo stereotipe, ki se vlečejo skozi zgodovino. Turki so namreč v učbenikih predstavljeni precej negativno. Mnogo boljše je, tako so nam svetovali, da uporabljamo besedo Osmani ali vsaj Osmanski Turki, če se že ne moremo izogniti besedi Turek. Prav tako je zelo neprimerno, če bi se kdo namenil pokazati znano sliko, ko ima Turek, Osmanski Turek seveda, na sulici nabodenega krščanskega otroka. Pri tako občutljivih stvareh, so nas poučili, moramo biti zelo pazljivi, lahko namreč komu delamo krivico.

Delamo krivico!

V nedeljskem intervjuju dne 22. novembra, kjer je kot večerni gost v oddaji Aleksandra Čolnika nastopil svetovno znani angleški zgodovinar ruskega porekla grof Nikolajevič Tolstoj, se je pred nami odvila zgoščena pripoved o eni najbolj okrutnih in zloveščih zgodb druge svetovne vojne. Gre za obnovitev spomina na največji zločin v Evropi po drugi svetovni vojni, kot se je izrazil v tem intervjuju grof Nikolajevič Tolstoj. Ruski komunisti so svoje nasprotnike – Kozake – ki so bili prav tako z lažjo in prevaro izročeni, poslali v svoje zloglasne »Gulage«, naši, slovenski komunisti, pa so jih s streli v tilnik ali pretepene in pohabljene, nekatere še napol žive – pometali v kraške jame ali zazidali v opuščene rudniške jaške.

Le peščica se je rešila. Nekaj mladoletnih od tistih, ki so bili izročeni, pa tudi ti ne vsi. Manjši skupini, ki ni bila v glavnih transportih, je uspelo prepričati angleško vojsko, da se je predaja prenehala. Ti zadnji so odšli malo za tem v Argentino, kjer so – takorekoč iz nič, ustvarili malo SLOVENIJO v eksilu – vsem znani »argentinski čudež« – slovensko skupnost, slovenske šole na vseh nivojih, slovenske domove, cerkve in druge vzgojne institucije. Iz kakšnega testa so bili ti ljudje, priča neverjetna ustvarjalna in domoljubna moč – le tako si lahko razlagamo ta fenomen, ki še danes vzbuja občudovanje doma in na tujem. Do nedavna nam je bilo vse to zakrito. Dokumentarni film »TO DREVO JE NA TUJEM ZRASLO« režiserke Marije Brecelj in sodelavcev iz leta 2003, nam je odkril delček te silne duhovne energije, ki je dihala in bivala za Slovenstvo nekje tam daleč za širnimi oceani.

In če si predstavljamo, da je glavnina podobno naravnanih ljudi bila tako zverinsko pokončana, si lahko predstavljamo, kakšen potencial naroda je bil na tako nečloveški način uničen, pogubljen in izgubljen.

V domovini Sloveniji pa je ostalo nekaj mladoletnih fantov, izpuščenih – potem, ko je že bilo izvršeno »generalni čiščenje« glavnine, kakor je z depešo takrat že iz Beograda – takoj po koncu vojne – zaukazal glavni ideolog komunistične revolucije – Edvard Kardelj.

Tudi sam sem bil med temi fanti. Fant iz »NEPRAVE« strani. Eden redkih, saj so skoraj vse pomorili. Otroka sta – potem ko sem se oženil – hodila v šolo, vse vzgojne institucije, vsa propagandna »mašinerija« je delovala s polno paro – vse – res, prav vse je delovalo proti meni. Nekje v sebi pa sem čutil, da sem ravnal prav, toda sedaj, v tem trenutku tega ne morem izreči. Kako naj tema otrokoma dopovem, sam proti vsem, da je zgodba v resnico popolnoma drugačna, kot je umeščena v njihovi otroški glavi. Ne bi mi verjela in življenje v družini bi postalo skrajno težavno. Bil sem tiho. Tiho, kot še na tisoče drugih, ki jim je komunizem uničil življenje in pomoril najbližje. O tem se ni govorilo na glas, nastopil je čas šepetanja. Bati se je bilo vseh in vsakogar. Orlando Figes, britanski zgodovinar, ki je proučeval ruske arhive, nam ta strašni čas razkriva v svojih novih knjigah »Natašin ples« in »Šepetalci« – slednja je izšla letos (2009) septembra. Razmere, ki jih opisuje, se nanašajo sicer na Rusijo, vendar so bile pri nas popolnoma enake. Vedel sem, da jima bom enkrat moral vse razložiti, odlašal sem in[Stran 085] čakal na pravi trenutek. Puberteta se mi ni zdela primeren čas za tak pogovor, počakal sem, da je bil najmlajši sin polnoleten. Potem sem ju neko popoldne poklical v svojo sobo in jima razkril svojo zgodbo. To je bila prava mala drama, beseda »domobranec« je veljala skorajda za psovko, toda po temeljitih debatah sta me razumela in naši odnosi so bili od takrat naprej še bolj iskreni in zaupni. Svetovala sta mi, naj napišem svojo zgodbo. In res sem jo – potem, ko se je to lahko počelo – napisal. Odleglo je tudi meni …

In potem se zgodi »VELIKI POK«. Pade berlinski zid, vse zgradbe komunističnega vzhoda se porušijo, Slovenija se reši enoumja in se osamosvoji. Svobodna beseda najde prosto pot in tako lahko napišem svojo zgodbo. Oba sinova mi pri tem pomagata po svojih močeh. Dam ji naslov »Zgodbe moje mladosti« … Iz Argentine prihajajo naši, nekoč pregnani ljudje in njihovi potomci – umetniki, pevci, pisatelji, gospodarstveniki …

Za tem pride leto 2002. Podelitev Prešernovih nagrad in nagrad Prešernovega sklada. Bernarda Fink, mezzosopranistka svetovnega slovesa, hči po vojni na čudežen način rešenega domobranca Božidarja Finka, rojena v Argentini, šolana v Ženevi in Zahodni Nemčiji je nominiranka za nagrado Prešernovega sklada. Na prvem intervjuju v Ljubljani z vodilnim novinarjem kulturne rubrike Petrom Kolškom, je med drugim dejala: »Srečno sem rojena v Argentini v Buenos Airesu in vsa naša družina, šest otrok, je črpalo in sprejemalo ljubezen staršev do domovine in Ljubljane, pa tudi bolečino, da smo tako daleč od nje.« Ob dejanski podelitvi v Veliki dvorani Cankarjevega doma – podelitev je spremljala vsa Slovenija – so bile v njenem slavnostnem govoru prve besede: »MOJ OČE JE BIL DOMOBRANEC!« Nato je nadaljevala … V tistem trenutku sem v njenem začetku in njeni pripovedi začutil sproščenost, moč in pogum svobodnega človeka, hčerko »DREVESA, KI JE NA TUJEM ZRASLO«, v svobodni in domoljubni družbi, neobremenjeno vsega ideološkega balasta. Začutil sem žalost tedaj – ob spoznanju, da nisem mogel, nisem smel tako vzgojiti svojih otrok, da bi kjerkoli in kadarkoli s ponosom lahko izrekli: »MOJ OČE JE BIL DOMOBRANEC«!

Ljubljana, novembrer 2009

[Stran 083]

Ob imenovanju novega ljubljanskega nadškofa Stresa je bila seveda cela vrsta intervjujev, kjer so ga spraševali vse mogoče reči. Med drugim je bil vprašan tudi, kaj bo storil glede na vse večjo sekularizicijo Slovencev oziroma glede na to, da je vse več Slovencev ateistov. Zasmejal se je in rekel, da temu ni tako, da je večina Slovencev vernih. In v meni so se porodile vam že dobro znane asociacije in je šlo ob tej njegovi izjavi tudi meni na smeh, ki pa je bil, na žalost, precej kisel. Namreč, spomnila sem se na to, kako smo ves čas, še v nekdanji Jugi, ki je pred približno dvajsetimi leti dokončno bankrotirala, smo poslušali izjave, ki so se začele nekako takole: »Duboko sam uveren …«, ali pa: »Treba da verujemo, da nas mogu ovi ljudi …«, pa seveda tudi: »Globoko verjamem, da nas bo ta reforma pripeljala v lepšo prihodnost.« In tako naprej. Ko je Juga bankrotirala, ko je šla v maloro, ko je razpadla, smo spet verjeli, kako bo zdaj, ko smo na svojem, odvisni sami od sebe, vse lepo in prav. No, ja. Vsekakor je boljše. Če kaj rabiš, greš preprosto v najbližjo trgovino in kupiš. Listo vsega si ne moreš privoščiti, ampak če pametno gospodariš, pa gre. Ne pa, da se postaviš v vrsto pred trgovino, katerokoli že, in počakaš, da prideš na vrsto, kajti kjer je vrsta, tam nekaj imajo, morda olje, morda pralni prašek ali kakšno drugo prepotrebno stvar. S tem smo, hvala Bogu, opravili. Ampak, verjeti moramo pa še vedno. Zdaj, ko si je levica prisvojila absolutno oblast, še bolj in še več. Verjeti moramo »monarhu«, da je pravično, primerno in zveličavno, da je odlikoval z najvišjim državnim odlikovanjem Tomaža Ertla, ki je aktivno sodeloval pri izvajanju represije nad političnimi nasprotniki, verjeti mu moramo, da je to dobro premišljena odločitev na predlog veteranov, v tej akciji je sodelovalo pet tisoč miličnikov in drugih ljudi. Moramo verjeti predsedniku vlade, da je dogovor s Hrvaško dober za Slovenijo (čeprav praktično nič ne vemo o njem). Tudi moramo verjeti celotni vladi, da so zamenjali manj ljudi kot prejšnja vlada in še te so zamenjali zato, ker jim je potekel mandat ali pa iz krivdnih razlogov. Tudi moramo verjeti vsem ministrom, da imajo silne težave, ko popravljajo napake, ki jih je zagrešila prejšnja vlada oziroma prejšnji ministri. Verjeti moramo ministru za visoko šolstvo, da nima nič s tem, da je podjetje, katerega solastnik je, dobilo od države silna naročila. Verjeti moramo ljubljanskemu županu, da dela vse v dobro Ljubljančank in Ljubljančanov, da skuša iz Ljubljane narediti pravo evropsko prestolnico, da vse projekte dela pregledno oziroma, kot se sedaj reče, transparentno, ne pa, kot mu očitajo nekateri, da dela vse to zaradi lastnih koristi in verjeti mu moramo, da sta podjetji v lasti njegovih sinov dobili posle v pravičnem konkurenčnem boju. In ne nazadnje, verjeti moramo Spomenki Hribar, da se vedno oglasi, kadar je v družbi kaj narobe, verjeti, da je prav, da je zavpila: »Ustavite desnico«, ko se ji je zdelo, da je desnica dobila preveč oblasti in najbrž bo kmalu zavpila tudi: »Ustavite levico«, sedaj, ko si je le-ta prigrabila absolutno oblast.

Verjeli smo tudi, dokler nismo izvedeli žalostne novice, da bodo Tomaža Humra rešili iz himalajske stene živega in skoraj zdravega. Tega nam ni bilo treba verjeti, to smo verjeli, ker smo vedeli, da ima izjemne sposobnosti in izjemno kondicijo.

Takšnih reči, ki jih verjamemo (= moramo verjeti), je še vse polno. Torej smo Slovenci zelo verni ljudje. Prvi preizkus, kako globoka je naša vera, se bo zgodil kaj kmalu. Bližajo se namreč županske volitve in če bomo ponovno volili Jankoviča, pomeni, da je naša vera trdna in močna.

Naj vam namesto pravljice za lahko noč povem šalo, ki ima zelo dolgo brado, najbrž tako, kot kralj Matjaž tam pod Peco, a ste jo najbrž pozabili. Zato vam bom obudila spomin.

»Nek človek je umrl in odšel na drugi svet. Tam se je moral odločiti, ali naj se naseli v nebesih ali v peklu. Pa si je ogledal obe možnosti. Pogledal je v nebesa in videl, kako se ljudje sprehajajo po prostranih tratah, postlanih z raznobarvnimi cvetlicami in pisanimi pticami. Naokrog so letali angeli in prepevali nežne melodije in igrali na lire. Bilo mu je kar všeč. Potem je pogledal še v pekel. Tam je bila pa prava žurka. Ansambel je igral živahno glasbo, vsi so plesali, se objemali, popivali, bilo je veliko lepih, pomanjkljivo oblečenih deklet, ki so vabile, da se jim pridruži. Skratka, zabava na vrhuncu. Ni dosti premišljal, odločil se je za pekel. Ko pa je stopil skozi peklenska vrata, so pridrveli peklenščki in ga stlačili v kotel z vrelim oljem. V smrtni grozi je zavpil, da to ni tisto, kar je videl prej. Peklenščki so se zasmejali in rekli, da je bil to pač propagandni oddelek.«

[Stran 084]

Najbrž se sprašujete, kakšno zvezo ima ta šala z »našo stvarnostjo«, kot se je reklo v dobrih starih časih, ko sta se v deželi še cedila med in mleko. Ja, stvar je taka. Spomnimo se predvolilnih obljub sedanje oblasti, besed »najverjetnejšega mandatarja za novo vlado«, Pahorja in njegovega leporečja, pripravljenosti na sodelovanje, za pogovor z vsakomur, pripravljenosti upoštevati sleherno mnenje, v nizkem startu za službo narodu in domovini, da nam prav vsem naredi življenje lepo in prijetno. Leporečje sicer ostane, ampak za njim se pripodi cela čreda Cviklov, Ropov, Pečanovk, Potrat, Širc, da ne naštevam naprej, ker bi bil seznam predolg, ki so komaj čakali, da začnejo pljuvati po drugače mislečih, po drugače politično orientiranih in bruhati vanje golide strupa. In ta banda, milo rečeno, skuša razvrednotiti, obrniti na glavo vse tiste reči, ki jih je prejšnja vlada uspešno vzpostavila. Ampak Pahorju pa že moramo verjeti, saj nam ves čas dopoveduje, da mu ne gre za kariero niti mu ni mar, če izgubijo naslednje volitve, važno mu je le, da dela v dobro Slovenije in Slovencev. Kaj mu ne bi verjeli mi, če celo sam sebi verjame.

Ampak Štajerci so pa od sile. Na vse take reči imajo en sam odgovor. Rečejo: »Če verješ.«

Blaža Cedilnik

Nekaj izjav parlamentarcev iz razprave o Resoluciji o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jo je Evropski parlament sprejel 2. aprila letos z veliko večino.

Janez Janša:

Nekako v istem času, ko je Evropski parlament sprejemal Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, je bilo v Sloveniji odprto veliko grobišče Huda jama. Sama ta koincidenca obeh dogodkov je verjetno na neki globlji ravni. Pojasnjuje dejstvo, da je ta resolucija naletela na dokaj ostro zavračanje samo v dveh prestolnicah, v Ljubljani in Moskvi. Prej, ko je o tej resoluciji razpravljalo matično delovno telo, pa tudi v razpravah v javnosti, je bilo večkrat poudarjeno, da od vseh članic Evropske unije samo slovenski parlament na tej ravni razpravlja o tej resoluciji. To je res in treba se je vprašati, zakaj.

V nobeni drugi državi članici Evropske unije ta resolucija ni vzbudila niti velikega zanimanja in še manj kakršnegakoli zavračanja, zato razprava tudi ni bila potrebna, edino v Ljubljani in v Moskvi je prišlo do takšnih reakcij. Eden od ključnih napotkov resolucije je priporočilo državam, da razglasijo 23. avgust za spominskih dan na žrtve vseh totalitarnih sistemov v Evropi. Slovenska vlada, slovenska vladajoča koalicija tega priporočila ni upoštevala, ampak ga je bojkotirala. 23. avgusta letos namreč ni vlada organizirala nič. Center za narodno spravo je organiziral potem neko približno slovesnost, vendar tam ni bilo nobenega vladnega predstavnika. Torej ne drži zatrjevanje, da se ta resolucija upošteva kar sama po sebi. Za vsakega demokrata v Evropi je popolnoma samoumevno, da zavrača vse totalitarizme in da ne opravičuje nobenega. Samo v Moskvi in v Ljubljani to ni samoumevno. V resoluciji piše, da napačna politika do zgodovine navaja na spodbujanje sovraštva in nestrpnosti do drugače mislečih. Veliko proslav in govorov pod simboli totalitarnega režima je bilo slišati v zadnjih tednih. In to dogajanje v Sloveniji je pokazalo, da ne bomo prišli nikamor. Ob tem konkretnem primeru smo lahko spremljali dvoličnost naše tranzicijske levice. V Bruslju mirno glasuje za resolucijo, ki je splošno evropska in za evropske demokrate povsod sprejemljiva, doma pa na resolucijo vsipajo grobe žaljivke. Če bi citiral nekaj govorov, bi se spustil na raven govorcev in danes se to nadgrajuje še s preglasovanjem o vojnih zakonih. Štiri leta smo v prejšnjem mandatu usklajevali te zakone, obljubili smo slovenski javnosti, da jih ne bomo sprejemali s preglasovanjem, malo je manjkalo še do soglasja, zdaj se gre na preglasovanje.

Ta tema se seveda tudi izkorišča za odvračanje pozornosti od gospodarske krize. Kulturni boj je v tem smislu dobra tema. Vladajoča koalicija je zelo enotna, ko gre za ideološka vprašanja. V eni uri se poenotijo o poimenovanju ulice po nekem diktatorju. Šest mesecev je pa premalo za poenotenje o sprejemu ključnih ukrepov proti gospodarski krizi. Preden sem šel za to govornico, sem pogledal spletno stran Vlade. Zadnja novica na projektu Boj proti finančni in gospodarski krizi ima datum 21. maj. Tudi tam bi bilo potrebno biti aktualen.

Mag. Branko Grims:

Mogoče bi se naivnemu gledalcu ali pa poslušalcu te razprave ali pa nekomu, ki bo nekoč bral magnetogram, zdelo, da smo pravzaprav evropski parlament v malem. Kajti strinjam se s tistimi, ki so rekli, da je pač v Evropi silno širok spekter interesov in politika je usklajevanje interesov po definiciji. Naloga parlamenta je pa čisto nekaj posebnega in tukaj ste vsi v tem delu zgrešili bistvo. Ko govorite, da bo to vse prepuščeno zgolj zgodovini, pozabljate na odgovornost vseh državnih institucij in Slovenija je v nečem posebna. Namreč, če govorimo o državnih institucijah, je treba vedeti, da imajo sodišča tudi nedemokratične družbe. Še nacizem, kot vzor zla, je imel sodišča. Socializem tudi. Vsi so jih imeli. Vlade imajo tudi nedemokratični režimi. Vsi imajo vlade. Ampak demokratično, pluralno izvoljen parlament ima pa samo svoboden, demokratičen režim, ki izpolnjuje vse tiste normativne zahteve, ki jih kot minimalne standarde demokracije postavlja moderna politologija, in evropski parlament je tukaj storil veliko delo. Namreč po izjemno velikem naporu, po dolgem času je dosegel zelo visoko stopnjo soglasja med poslanskimi skupinami v evropskem parlamentu, kajti večina vseh članov, tudi socialistov, jeglasovala za ta akt, in kar je posebejpomembno, tudi vsi prisotni[Stran 077] poslanke in poslanci iz Slovenije. Žal je potem, kot ste nekateri citirali, prišlo do neke tovariške samokritike. To je bilo značilno za nek drug režim. Očitno stare navade pri nekaterih težko umrejo. Ampak to ne zmanjšuje vrednosti te zgodbe. Namreč kaj se je s tem zgodilo? Evropski parlament, kot temeljno demokratično evropsko telo, je postavil vrednostni temelj in trdim, da celo civilizacijski okvir Evropske unije. Predstavil je vrednostno jedro evropske zavesti, kaj pomeni biti Evropejec. In zato je neverjetno, koliko sprenevedanja pa koliko motoviljenja v zvezi s tem se potem zgodi, ko o tem spregovorimo v Sloveniji. Poglejte. Evropski parlament je imel tudi vse te težave, ki jih imate nekateri s to resolucijo. Kajti evropski parlament, ki je zato, da je prišel do te točke, moral tudi narediti korak čez svojo lastno slabo vest. Saj ima Evropa tudi slabo vest. Evropa je tudi šla nekoč podpisovat neke mirovne sporazume. Tiste, o katerih ste prej že govorili, in je to priznala in seveda tudi obžalovala. Evropa je molčala, ko je šlo za holokavst v Ukrajini. Vsa Evropa je vsako leto beležila spomin na nepopisen zločin holokavsta nad Judi, ki ga je izvajal nacizem in fašizem. Ampak vsa Evropa, ista Evropa je do zdaj molčala ob obletnici holokavsta nad Ukrajinci, ki je zahteval skoraj enako število žrtev, po nekaterih podatkih pa celo več kot holokavst nad Judi v 2. svetovni vojni. Zagrešili pa so ga socialisti v Ukrajini, ko so umetno povzročili lakoto zato, da bi iztrebili tiste, ki so jim bili odveč. In to je jedro vsakega totalitarizma: verjame, da si lahko dovoli, da za neke višje cilje iztrebi kar cele skupine, izvrši genocid in to hoče Evropa obsoditi. To je vredno obsoditi enkrat za vselej in vse z enako mero zato, da se zgodovina ne ponavlja. To je evropska zavest. S tem namenom smo tudi mi vse to predlagali in kaj se je potem zgodilo? Pridejo amandmaji, s katerimi se najprej predlaga črtanje, potem pa ugotavitev, da bo to objavljeno v Uradnem listu Evropske unije. Ampak to še nič ne pomeni. Kajti tisto, kar bi bilo na nek način etični minimum, minimalni standard evropske zavesti, če hočete, bi bilo, da vsaj rečemo v parlamentu,in to z visoko stopnjo soglasja, da podpiramo to resolucijo in da se ta tudi objavi v našem uradnem listu. S tem bi začrtali tudi svoj civilizacijski okvir, priznali in potrdili svojo evropsko zavest in jasno z enako mero za vse, za nacizem, fašizem, komunizem, socializem, obsodili vse totalitarizme v kateri koli pojavni obliki. Te pojavne oblike v resnici niso tako zelo različne kot se hoče vedno znova ene opravičevati ali pa druge prikazovati. Eni so bil bolj nasilni navznoter do lastnih prebivalcev, drugi po bolj navzven. Jedro živeti v laži in v sistematičnemu nasilju ter strahu, pa je značilno za vse, kar pa ni omejeno samo na Evropo. To se je pojavljalo, žal, tudi na drugih koncih sveta. S tega vidika je ta resolucija čisto nekaj posebnega. Gre za vprašanje vzpostavljanja civilizacijskih norm, ki so v demokratičnem svetu samoumevne ali pa naj bi bile samoumevne, pa se jih zdaj na nek način negira.

Govorite, da so bili sprejeti predpisi, ki so omogočili obsodbo povojnih pobojev. Vse države, kjer je padel totalitarni režim, kateri koli, so sprejele na parlamentarni ravni poseben akt, nekatere poseben zakon, kar je pač skladno z njihovo pravno ureditvijo in pravnimi običaji, druge resolucijo ali deklaracijo ali nek ustrezen akt. Sprejel ga je parlamentin s tem aktom so obsodili režim, da se ne bi vedno znova odpirale te rane in se ne bi ene in iste laži vlekle naprej in vedno znova.VSloveniji pa ni bil nikoli sprejet poseben akt, s katerim bi bili obsojeni vsi zločini, vse nasilje, ves totalitarni sistem po drugi svetovni vojni. Pred približno desetletjem oziroma še nekaj več je bila predlagana posebna deklaracija o tem, vendar jo je takratna večina zavrnila. Z majhno večino, ampak, žal, tisti akt ni bil sprejet. Tako je pravzaprav Slovenija edina, ki svojega vrednostnega temelja, ne govorim zdaj o zakonu, govorim o vrednostnem temelju, v parlamentu po spremembi sistema sploh nikoli ni potrdila in ta demokratični deficit smo hoteli nadomestiti s preprostim sprejemom ali pa, če hočete, potrditvijo, kar je pravno boljkorekten izraz, sprejete evropske resolucije. Če se je Evropa vendar lahko poenotila o nekem besedilu, ali je res tak problem, da Slovenija enostavno zato, da ne odkriva vedno znova tople vode, potrdi to in s tem tudi svojo evropsko usmeritev. Žal se je izkazalo, da gre očitno stvar v povsem drugo smer. Z nekaterimi stvarmi, ki ste jih navedli, se človek težko strinja. Poglejte, govorili ste o tem, da noben parlament v Evropi tega ni potrjeval. Seveda, saj so že davno sprejeli druge deklaracije vsi, ki so imeli socializem. Nekateri so sprejeli celo lustracijske zakone,kar si je v Sloveniji sploh nemogoče zamisliti.

Pa je Slovenija res tako drugačna? No, pa poglejmo, v čem je Slovenija drugačna. Slovenija je edina država, na tleh katere je bilo po koncu druge svetovne vojne pobitih bistveno več ljudi kot v celi drugi svetovni vojni. Niti v alpskih državah ni bilo tako. Prišlo je do razselitev, do drugih stvari, ampak bistveno več pobitih je bilo pa žal samo na slovenskih tleh.

Potem, samo Slovenija je bila sestavni del tiste države, ki je še po letu 1960 poznala Goli[Stran 078] otok, a nekateri trdijo, da v Sloveniji od leta 1953 ni bilo več totalitarnega sistema. Ja, lepo vas prosim. Kje ste pa živeli? Verjamem, da nekateri tega niste doživljali, ker ste pač bili člani avantgarde, imeli ste poseben položaj in vse ostale privilegije. Ampak tisti, ki smo bili nadzorovani še tja do leta 1990, kot so nam povedali policisti, smo pa pač živeli drugače in bili smo velika večina.

Tisto, kar je bilo tudi zanimivo, da sem ta vprašanja postavil zraven, ko ste zahtevali analizo. Ampak te analize potem strokovna služba ni naredila, pa bi jo bilo zelo zanimivo videti. Lahko bi se prepričali, pa ne govorim tega na pamet, da je Slovenija res izjema. Izjema je tudi po tem, da šele skoraj 20 let po padcu prejšnjega režima odkriva nekatere stvari, ki so bile zanj ne samo značilne, ampak so predstavljale njegovo jedro, njegov temelj, bistvo. S tega vidika izmotavanje danes tukaj, ko gre za to deklaracijo, vpije do neba ravno tako kot kitke mladih deklic v Hudi jami. To je beg pred resnico. To ni nič drugega. Ampak resnice, veste, v modernem svetu ni mogoče ustaviti, ker prej ali slej pride na dan. To je tudi Evropa zelo dobro vedela in zato je Evropa šla v to deklaracijo.

Ko ste nekateri govorili o 23. avgustu, ki je predlagan za evropski praznik, ste ob tem omenjali tudi izobrazbo otrok. Jaz osebno sem zelo za to, da se otrokom zelo jasno pove, kakšen je totalitarizem, kako se je razvijal, kako je nastal.Trdim, da skoraj noben slovenski otrok v tem trenutku ne ve, kako so nekoč nacisti hodili k socialistom v Rusijo na treninge, na učenje, kako delati koncentracijska taborišča, kako iztrebljati svojega razrednega sovražnika, kako so se objemali in skupaj korakali pod kljukastim križem. Zdaj, ko je bil film o tem predvajan v Sloveniji, najbrž tudi vsi dobro veste, o čem govorim. Če ne bi bilo tega filma, verjetno še polovica teh, ki so v tej dvorani, ne bi vedela, kaj se je dogajalo. In da so eden drugemu ovajali tiste, ki so pobegnili iz Nemčije, Judje, ki so reševali svoja življenja in so pobegnili v Rusijo oziroma takratno Sovjetsko zvezo, ker so verjeli, da bodo tam zaščiteni, niso razumeli da so prišli v drug totalitarizem. Mrtvo hladno so jih vrnili nazaj, to je bila ta primarna kolaboracija totalitarizma. Če bodo otroci enkrat to razumeli, potem bodo tudi razumeli, da se je eden od teh totalitarizmov zvito povezal z demokratičnim svetom in na ta način dosegel mnogo več, kot bi dosegel s paktom Ribbentrop-Molotov, na osnovi katerega so si razdelili demokratično Poljsko. Saj Poljska ni padla le zato, ker jo je napadel kljukasti križ, rdeča zvezda jo je napadla v hrbet, izdajalsko, brez povoda. In kaj so naredili po vojni: potegnili so železno zaveso od Baltika do Trsta. To morajo otroci vedeti, da bodo razumeli, zakaj se je Evropa tako razvijala in kako velik dosežek je združena Evropa in za to združeno Evropo Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu, ki je njen vrednostni in civilizacijski temelj. To imajo otroci pravico vedeti. To je tudi dobro, da vedo, da se zgodovina ne bi ponavljala.

Veliko tega je bilo danes že tu izgovorjenega. Ne vem, ali se je res tako težko poenotiti vsaj o nekih temeljnih civilizacijskih normah, kot je odkrivanje in ureditev prikritih grobišč. Osebno sem trdno prepričan, da je civilizacijski minimum, da se vse izkoplje in pokoplje dostojno in v skupno grobnico. To je civilizacijska norma. Pa, ljudje božji, še nacisti so to naredili na Poljskem! Prekopali so tiste nesrečne Poljake, ki jih je Rdeča armada pobila v Katynu. Pri nas je vsaka hosta še vedno polna vsega. 600 hudih jam je še v Sloveniji! In to je problem, s katerim se dejansko velja soočiti.

S svojo neprisotnostjo na prireditvi 23. avgusta, pa na tisti, ko je država naredila svojo prvo žalno slovesnost v spomin na vse žrtve totalitarizma od leta 1945 do leta 1990, so člani največje vladne stranke v bistvu zelo jasno povedali, da se zelo dobro spomnijo, kaj se je dogajalo. Ena od zahtev medkulturnega dialoga je, da se stvari pove jasno, brez sprenevedanja, odkrito, in to predstavlja enega od evropskih temeljev. Temu je bilo posvečeno celotno lansko leto Evropske unije. Temu je bilo posvečeno kot enemu od ciljev Evropske unije tudi predsedovanje Slovenije Evropski uniji. Medkulturni dialog zahteva, da se stvari pove brez sprenevedanja, brez laži, jasno, odločno in argumentirano. Samo na ta način se lahko medkulturni dialog sploh vzpostavi. In tu se postavlja vprašanje, ali smo zreli za medkulturni dialog. Ali smo tudi po tej plati Evropejci, ali smo pripravljeni sprejeti ta evropski vrednostni okvir, civilizacijski okvir moderne združene Evrope, v obliki resolucije o podpori resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu. Trdno sem prepričan, da bo Slovenija prišla do te točke, upam, da že sedaj, že danes. Samo dvoje je ključno: da se jasno izrazi podpora v taki ali drugačni obliki in da se objavi to resolucijo tudi v Uradnem listu. Da se lahko vedno in povsod, tudi ko gre za iskanje nadaljnjih rešitev, pogleda, ali je to skladno z evropsko resolucijo. Samo toliko bi bilo potrebno. Če tega ne bomo storili danes, sem trdno prepričan,[Stran 079] da se bo storilo kdaj kasneje. Vendar mislim, da bi bilo dobro za vse, da bi dokazali vsaj toliko modrosti, kot so jo nekateri drugi državniki, in potrdili 23. avgust kot tisti dan, ki je primeren. In drugič, da bi sprejeli vse tisto, kar postavlja kot vrednostno izhodišče Evropska unija. Potem večine teh razprav, ki so bile danes tu, sploh ne bi bilo, ker bi se stvari po zgodovini, po pravni poti in po človeški plati uredile, sčasoma, naravno, same od sebe, brez kakršnegakoli problema. In to je evropska norma. Gre torej v resnici samo za temeljno in osnovno vprašanje: ali smo pripravljeni jasno in nedvoumno izraziti podporo tej resoluciji in s tem izraziti podporo evropskim vrednotam, sprejeti evropsko zavest in s tem tudi odgovornost za ugled Slovenije pred Evropsko unijo in celotnim svetom ali pa se bomo izmotavali – to bo že kje drugje objavljeno, to črtamo, to se nas ne tiče in potem to še poskušali prikriti z dvoumno napisanimi formulacijami, tako se bo sedanje stanje nadaljevalo. Osebno upam, da bo sprejeta prva rešitev, ker bo to za Slovenijo dobro, dobro bo za Evropsko unijo in dobro bo tudi za ugled tega parlamenta. Kajti to, da se parlament ne izjasni o teh rečeh, je demokratični deficit in, če hočete, tudi vrednostni, etični deficit slovenskega parlamenta.

Jože Tanko:

Poslanska skupina je vložila amandma k Deklaraciji o seznanitvi z Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu, in to zato, da bi se slovenska javnost z vsebino deklaracije sploh seznanila. Kajti to, kar je sprejela koalicija, lahko opredelimo kot deklaracija o stališčih koalicije do polpretekle zgodovine, ne pa do Resolucije Evropskega parlamenta. Mi hočemo, da bo naslov tega dokumenta, ki ga danes obravnavamo, skladen z vsebino, potem je treba sprejeti dopolnilo, ki smo ga predlagali v poslanski skupini in za napovedanim stavkom navesti besedilo resolucije, če hočemo, da se bo slovenski parlament seznanil z resolucijo Evropskega parlamenta. Če tega besedila ni, ne moremo govoriti o seznanitvi ,ampak o stališčih koalicije k temu aktu.

Treba je opozoriti, da je za to resolucijo Evropskega parlamenta glasovalo 535 evropskih poslancev, proti jih je bilo samo 44. To se pravi, da je bila sprejeta z več kot 90 % soglasjem in zanjo so glasovali vsi slovenski evropski poslanci, vključno s predstavniki Socialnih demokratov in Liberalnih demokratov. Tukaj je potrebno ugotoviti, da je koalicija v tem primeru zelo dvolična. En obraz kaže v Evropi, drugi obraz o istih temah pa doma. Je zelo problematično, da imamo v državi koalicijo, ki ravna na tak način. Po moje je stvar celo hujša, ne samo da so člani evropskega in slovenskega parlamenta v istih poslanskih skupinah glasovali in bodo glasovali različno, tudi predstavniki slovenske oblasti so zelo dvolični. Predsednik Republike in predsednik Vlade v tujini prižigata svečke, polagata vence, izrekata pretresljive in sočutne stavke, kot predsednik Republike v Srebrenici ali predsednik Pahor pred nedavnim, doma pa za ista ali pa podobna dejanja istih ali podobnih režimov vse ignorirajo, kot da se ni nič zgodilo. Nihče se ne udeleži niti letnih niti obletnih slovesnosti, doma gremo tiho mimo vseh teh zadev in grobišč in obeležij in ignorantsko se obravnavajo taka dejanja, ki so se zgodila prav tako v času druge svetovne vojne ali pa po njej.

10. julija je predsednik Državnega zbora na osnovi resolucije Evropskega parlamenta, ki je bila sprejeta samo dva meseca prej, gre za Resolucijo o Srebrenici, imel tukaj zelo sočuten nagovor in pozval Državni zbor k minuti molka. Sedaj, ko imamo pred sabo prav tako poziv Evropskega parlamenta, da bi 23. avgust obeležili kot dan spomina na žrtve totalitarizmov in avtokratskih režimov, pa je šla ta zadeva povsem neopazno mimo. Rad bi spomnil, da smo poslanci Slovenske demokratske stranke in Slovenske ljudske stranke 17. julija na predsednika Državnega zbora naslovili poziv, da bi podobno, kot je nagovoril slovenski parlament in pozval k minuti molka ob resoluciji o Srebrenici, storil na prvi septembrski seji Državnega zbora s spominom na 23. avgust. Žal imamo sedaj prvo septembrsko sejo Državnega zbora, obravnavamo resolucijo Evropskega parlamenta, v kateri se predvideva razglasitev 23. avgusta kot vseevropski spominski dan, pa tega predsednik Državnega zbora na začetku seje ni storil. Na poziv poslancev Slovenske demokratske stranke in Slovenske Ljudske stranke ni niti odgovoril.

Žal tudi vse, kar se dogaja z urejanjem naše povojne zgodovine, poteka zelo slabo. Mislim, da bomo imeli sedaj že dvanajsti ali trinajsti popravek Zakona o žrtvah vojnega nasilja po letu 1995. Nekateri poslanci, ki so zaščitni znak Državnega zbora, so sodelovali kot člani koalicije pri vseh popravkih Zakona o žrtvah vojnega nasilja. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je vseh dvanajst ali trinajst popravkov do sedaj bilo neustavnih. Tudi to, kar koalicija sedaj predlaga kot rešitev za Zakon o žrtvah vojnega nasilja, je neustavno, ker ne sledi duhu ustavne odločbe in tudi ne[Stran 080] vsebini ustavne odločbe. Žal so nekateri med temi parlamentarci, ki so sodelovali pri več kot desetkratnih popravkih Zakona o žrtvah vojnega nasilja, tudi pravniki. Mislim, da jim to, da so tolikokrat sodelovali pri rešitvah, ki so neustavne, ne more biti ravno v čast. Žal se totalitarni duh nadaljuje. Posiljujete žrtve in sorodnike žrtev z rešitvami, s katerimi se ne strinjajo, ki jih ne podpirajo, in nekaj podobnega se dogaja tudi v Državnem zboru, kajti moč koalicije je tako velika in tako brezrezervno uporabljena, da se ne ozira niti na evropske dokumente. Verjetno tudi zato, ker se ta duh vleče naprej, ne morete sprejeti resolucije Evropskega parlamenta o obsodbi totalitarnih in avtokratskih režimov, kajti s tem bi pravzaprav nekaj morali zanikati. Je pa iz razprave bilo nekako začutiti, da so totalitarizmi od naroda do naroda različni. To se pravi, obstajajo totalitarizmi »varietos flores«, to se pravi taki, ki so drugačni, totalitarizmi, ki so človeški. Ni totalitarizmov, ki so človeški. In dokler imajo poslanske skupine, ki se imajo za demokratične, taka stališča, je težko pričakovati kakršenkoli napredek pri razumevanju, predvsem pa pri odnosu do tistih, ki so dejansko utrpeli žrtve v obdobju med in po drugi svetovni vojni, o katerem govorimo. Slovenska industrija smrti na žalost ni drugačna od drugih industrij smrti in to bi verjetno lahko poslanci tega Državnega zbora že davno spoznali, že ko se je sprejemal prvi zakon o žrtvah vojnega nasilja.

Roberto Battelli:

Mi zdaj razpravljamo o deklaraciji in amandmajih. Jaz sem mnenja, da bi moral tekst resolucije nastopiti v okviru deklaracije – da se točno ve, s čim smo se seznanili, če ne drugega, da priznamo spoštovanje lastnemu delu in ne prisilimo ljudi, da bi sami na internetu izbrskali tekst obravnavane resolucije Evropskega parlamenta. So načini, kako se da to narediti. V tem delu v celoti podpiram amandma, predvsem zaradi tega, ker ta resolucija vsebuje določene zadeve, ki so zelo pomembne in vnašajo uravnovešenost v ta tekst, mu dajejo digniteto dokumenta, ki je bil s tako večino sprejet v Evropskem parlamentu. Resolucija Evropskega parlamenta, sprejeta 2. aprila, se sklicuje v dveh pomembnih točkah na deklaracijo Evropskega parlamenta iz septembra 2008, ki govori o žrtvah stalinizma in nacizma in o aktu Ribentrop-Molotov. To deklaracijo je predlagalo, mislim da okoli 300 članov Evropskega parlamenta septembra 2008. Med predlagatelji je sedanji predsednik Vlade, gospod Jelko Kacin, gospa Romana Jordan Cizel in pa seveda Lojze Peterle, torej štirje od takratnih naših predstavnikov. Oni so predlagali evropskim državam obeleževanje 23. avgusta in v tem dokumentu je tudi enačenje med stalinizmom in nacizmom. Enačenje, v čem? Enačenje je v žrtvah. O tem, o tej deklaraciji, o tej resoluciji, o kateri sedaj razpravljamo, tudi o neki drugi resoluciji neke druge parlamentarne skupščine, da je ne omenjam, javnost v Sloveniji sploh ni bila obveščena na noben način, nikoli. Delček govora predsednika Vlade Češke ob predstavitvi tega v Evropskem parlamentu sem slišal pred nekaj dnevi v oddaji Studio ob 17. Zakaj je temu tako? Pogrešam zunanje ministrstvo, ki lahko marsikaj pojasni tudi v zvezi z mano in s tem, kar se je čez poletje in naprej meni zgodilo, zaradi tega, ker sem predlagal tekst, ki točno sledi temu, kar dela Evropa. Kakorkoli, svet zunanjih ministrov Evropske unije, tudi naš gospod Žbogar, je 15. junija letos sprejel tole, citiram: »Evropska vest in totalitarizem, sklepi sveta. Svet je ob dvajseti obletnici demokratičnih sprememb v državah srednje in vzhodne Evrope sprejel naslednje sklepe. Svet se strinja s stališčem Evropskega parlamenta, izraženem v Resoluciji o evropski vesti in totalitarizmu, da je treba zaradi povečanja evropske osveščenosti o zločinih, ki so jih zakrivili totalitarni režimi, ohraniti spomin na bolečo evropsko preteklost, saj bi bilo brez obujanja tega spomina težko doseči spravo. Svet ceni prizadevanja držav članic in Evropske komisije na tem področju in pozdravlja poziv Evropskega parlamenta za ustanovitev tako imenovane platforme evropskega spomina in vesti, ki bi zagotovila podporo povezovanju nacionalnih organizacij institucij za preučevanje totalitarnih režimov in ozaveščanje o njihovih zločinih ter medsebojnem sodelovanju teh organizacij. Da bi pospešili napredek na tem področju; svet poziva Evropsko komisijo, naj v celoti uporabi vse ustrezne obstoječe finančne instrumente, med drugim tudi program Evropa za državljane.«

V kompleksnem branju teh dokumentov in tudi teh sklepov tiči tudi spoznanje, da vse partikularnosti danih situacij v danih obdobjih in v danih državah pridejo v poštev skozi tako delovanje. Se pravi, ta resolucija je nekaj, kar krovno poskuša omogočiti tako ozaveščanje kot tudi delo na tem. Finalizacija je pa v spravi. Zakaj? Zaradi tega, ker je sprava verjetno stvar vsake članice posebej in vseh članic skupaj. Obenem ta resolucija poudarja pomen konstantnega varovanja človekovih pravic in pravice do dostojanstva slehernega[Stran 081] človeka. To je temelj demokracije. Če se to ne dogaja v vsaki državi posebej, v vsaki družbi posebej, je tudi demokracija imperfektna. To niso floskule. Ponavljam, jaz sem za to, da se tekst resolucije pojavi v okviru deklaracije; nobenemu ne bo padla krona z glave zaradi tega. Vsi bomo točno vedeli, o čem smo razpravljali in vse možne špekulacije bodo s tem spravljene v kontekst neke širše razprave v parlamentu. Toda akt, ki ga bomo sprejeli, torej deklaracija, bo vseboval vsaj vsebino, o kateri smo razpravljali, vsak po svoje, seveda.

Dejansko gre za zavest o teh stvareh, o vseh. Tega si nisem jaz izmislil, to ni moja interpretacija, to je točno, kar je zapisano. To je »Day of rememberance for victims of Stailinism in Nazism. And at the same time routing democracy more for forcing peace in stability in our continent.« (?) To pomeni, da je ta evropski dan namenjen temu, da poglobi korenine demokracije in prispeva k miru in stabilnosti na kontinentu. Zdaj veste za nekaj posledic komunizma, o katerih se razpravlja v mednarodnih telesih stalno od padca Berlinskega zidu.Najprej agresivni nacionalizmi z deset tisoči žrtev v letih 1990, 1989, 1988. Agresivni nacionalizmi in pojavi strukturalne korupcije so v teh državah strukturalni. Pojavi organiziranega kriminala v povezavi z varnostnimi službami komunizma so ojačali že obstoječe optike organiziranega kriminala.

Ropanje nacionalnih bogastev s strani nekih elit. To se pojavlja v različnih dozah in intezitetah na vsem tem prostoru. Tukaj so nerešeni konflikti, puškomitraljezi in kalašnikovi, skriti v omarah, na dvoriščih in štalah. Zaradi teh stvari bo celotno evropsko skupnost še dolgo bolela glava. Kateri so instrumenti, s katerimi se proti tem pojavom borimo? Kako lahko pomagamo oblastem v teh državah, ki se soočajo s takimi problemi, ki jih onemogočajo take sile, da bi ustvarile temelje demokracije in izvedle volitve tako, kot je treba, na primer, itd., itd., itd. Tudi to so posledice komunizma.

In še nekaj. Tem ljudstvom in tem državam je komunizem onemogočil, da bi po porazu nacizma in fašizma, demokratično sodelovali pri izgradnji integrirane Evrope. Njim je bilo to ukradeno.

Mag. Branko Grims:

Najprej dovolite, da izrazim globoko spoštovanje do tega, kar je povedal in storil gospod Roberto Battelli. Kajti dokazal je z dejanji, ne samo na OVSE, ampak tudi in predvsem danes tu, da je po vrednotah dejansko Evropejec. Izrecno je podprl naš amandma in s tem torej resolucijo o evropski zavesti. Ta, kot ste nekateri že navedli, zajema brez izjeme prav vse pojavne oblike totalitarizma, nacizem, stalinizem ter fašistične in komunistične režime. S tem je dokazal, da vse meri z enakimi vatli. Kako zelo to pogrešam pri vas! Poglejte, v tem delu, kjer govori o totalitarizmih, je res to resolucija o preteklosti. Toda v tistem delu, kjer govori o evropski zavesti, pa je to še kako resolucija o prihodnosti, ker izrecno poudarja razliko med tragedijami preteklosti in sedanjo svobodno demokratično združeno Evropo ter njenimi vrednotami. To pa je prav tista razlika, ki je ta parlament nikoli ni zmogel. Ni sprejel nikoli nobene deklaracije ali česarkoli v tej smeri. In resolucija se poklanja vsem žrtvam, brez izjeme, kar je veliko in tudi edino evropsko pietetno dejanje. Ne samo da je ta resolucija na nek način postavila vrednostni okvir in to sem imel v resnici v mislih, ko sem najprej predlagal, da se gre z njo v parlament in potem tudi na izredno sejo na simbolni dan, 23. avgusta, kajti to je bil prvotno moj predlog in lahko si predstavljate, kako sem vesel, da imam danes tu priložnost o tem govoriti, predvsem pa zato, ker sem član SDS, ki iskreno obsoja tako nacizem in fašizem v vseh pojavnih oblikah kot tudi vse povojne totalitarizme. In smo pri tem vsi lahko iskreni.

Pri vas so pa težave, naj jih ponazorim v dveh primerih. Ko gre za povojno dogajanje zmrznete oziroma kot je rekla poslanka SD, ste hladni, če citiram. Ampak tudi ko gre za začetno obdobje druge svetovne vojne, imate hude logične težave. Prej sta se dva od vaših sklicevala na Bazovico in na Tiger. Nerodna situacija pri tem pa je v naslednji zgodbi, ki jo lahko s številnimi pričami kadarkoli dokažem, če bo potrebno. V Kranju je bil krasen spomenik tigrovcem, v prejšnjem režimu je bil zapuščen, trava ga je prerasla, bil je umazan, nihče ga ni obiskoval.Ko je v Kranju mestno občino Kranj prevzel Demos, smo tisto očistili, uredili lepo, pietetno, kot se spodobi, v poklon prvim dejanskim žrtvam slovenskega boja proti fašizmu in priredili ustrezno slovesnost. Takrat je šel mimo vaš kolega iz največje vladne stranke, starejši strankarski kolega, se delal norca, glasno žalil vse nas, ki smo bili tam, teatralno pljunil po tleh, se krohotal in potem odšel. Ne boste verjeli, isti človek je desetletje kasneje bil glavni govornik ob tem istem spomeniku, ko se je zamenjala kranjska oblast in je tranzicijska levica postala oblast na občini Kranj in s prstom kazal na nas kot zagovornike fašizma in nacizma. Ej, dobro jutro, kdo pa je očistil tisti spomenik, ki je bil spomenik iskrenemu neideološkemu boju zoper nacizem in fašizem.[Stran 082] Mi smo ga, kje ste bili pa vi takrat? Zato povem to zgodbo, ker tako perfektno simbolizira to sprenevedanje, ko zlorabljate junaški boj proti dvema totalitarizmoma, nacizmu in fašizmu, vedno takrat, ko s tem hočete opravičiti svoja lastna dejanja ali pa svoja lastna zagovarjanja kot v danem trenutku. Kako neevropsko je to. Kako vas številke pri tem same postavljajo na laž, kajti tisto, kar je prej napačno citirala kolegica iz največje vladne stranke, je na odboru že pravilno citiral podpredsednik državnega zbora, gospod Potrč, ko je povedal, da so obsodili poboj domobrancev, 2600 domobrancev, citiram po spominu, ampak izrecno je pisalo domobrancev. Ja, se strinjam, bili so ljudje, takrat ni bilo več zmagovalcev in poražencev kot na dan konca druga svetovne vojne. Takrat bi moralo vsako stvar presojati sodišče. Ampak kje, ljudje božji, so pa vsi ostali, kajti na slovenskih tleh je bilo pobitih po zelo verodostojnih ocenah veliko ljudi, obstajajo silno različne številke in dokler vseh dostojno ne pokopljemo, kar je civilizacijska norma, jih ne vzdignemo od tam, kjer so bili živi zakopani ali pa razstreljeni v nekih luknjah in jih pokopljemo v skupno kostnico z imeni in priimki, da ljudje vemo, kje je grob, kar je 2000 let civilizacijska norma, samo v slovenski kulturi smrti se je to nekje izgubilo. Točne številke ni, so pa ocene, ki so zelo verodostojne, gibljejo pa se tam nekje od 130.000 pa celo do 300.000, ki je najhujša, ki sem jo nekje v knjigi uspel prebrati. Veste, koliko je bilo vseh domobrancev, toliko kot je pisalo, za eno divizijo. Pobitih pa 10- do celo, upajmo, da je ta številka le pretirana, 30-krat toliko ljudi in obžalovali ste samo tiste. Zakaj? Zaradi piara. To je v resnici polovičarstvo, ki temelji na piaru, zato, da potem s tem opravičujete to, kar se je takrat zgodilo. To ni nobeno opravičilo, ker je že itak na logično napačni predpostavki, tudi domobranci so bili ljudje, za božjo voljo. Ampak, kje pa so tukaj vsa tista dekleta, katerih kitke je nekdo preštel tam na vhodu, ki so bile žive zazidane v Hudi jami? Kje so vsi civilisti, kje so vsi pripadniki tujih vojska? To se je pa zamolčalo, kajti vse to je genocid, poboj tujih vojska se kaznuje brez zastaranja po še celo takrat ratificiranih mednarodnih pogodbah; politični genocid, ki je v resnici bistvo povojnega političnega dogajanja na slovenskih tleh, je pa zločin, ki ne zastara po mednarodnem pravu. V temu grmu v resnici tiči zajec in ker se iz tega izmotavate, je stvar tako zelo neevropska. In poglejte, kaj se potem v opravičevanje tega reče, da se oporeka resoluciji: da v njej ni časovnih omejitev in da gre za nerazumevanje okoliščin in metod. Zdaj pa dovolite samo dvoje. Prvič, kot član SDS in kot demokrat obsojam vsak totalitarizem, kadarkoli in kakorkoli se je pojavil brez kakršnihkoli časovnih omejitev, in to je evropska norma. To piše tudi v evropski deklaraciji o evropski zavesti. Ampak tisto, česar sploh ne morem razumeti, in to je bilo pa upravičeno z vaše strani, pa je, da imam problem. Imam problem, da ne morem razumeti okoliščin in metod, da se je lahko mladoletne deklice žive zazidalo v Hudo jamo, ne morem razumeti tega, da se je ljudi sleklo do golega, zvezalo z žico in se jih potem nekatere ustreljene, nekatere žive zmetalo v jamo in so na koncu razstrelili zemljo nanje, da so umirali bog vedi koliko dni v najhujših mukah.

[Stran 067]

V središču današnjega predavanja ne bodo toliko koroška leta dr. Gregorija Rožmana, kakor njegova vloga, ki jo je imel kot ljubljanski škof, kar je ostal do smrti v Clevelandu 16. novembra 1959. Nominalno je ostal ljubljanski škof tudi po tem, ko je svojo škofijo 5. maja 1945 zapustil in se odpeljal na Koroško, od koder se ni mogel več vrniti.

Dr. Gregorij Rožman se je rodil 9. marca 1883 v Dolinčicah, v fari Šmihel pri Pliberku. V družini je bilo sedem otrok, Gregorij je bil najmlajši. Oče je bil Franc Rožman, mali kmet, mati pa Terezija, roj. Glinik. V ljudsko šolo je hodil v Šmihelu, v gimnazijo, ki jo je začel leta 1896 kot gojenec Marijanišča, pa v Celovcu. Od jeseni 1904 je študiral v celovškem bogoslovju in 4. avgusta 1907 je imel v svoji rojstni fari novo mašo. Po letu službovanja v Borovljah kot kaplan in podiplomskem študiju v Avguštineju na Dunaju (promoviral je 29. junija 1912) ter po kratkem delovanju kot prefekt malega semenišča v Celovcu je na celovškem bogoslovju od septembra 1913 naprej predaval kanonsko pravo, v letih 1914 do 1919 pa je bil profesor moralne teologije in kanonskega prava ter istočasno spiritual. Ker je senžermenska pogodba plebiscitno področje razdelila v cono A in B in je bila cona A pod jugoslovansko upravo in s tem izgubila kontakt s Celovcem, je krški škof Adam Hefter 29. julija 1919 ustanovil poseben generalni vikariat v Dobrli vasi in Rožmana imenoval za pravnega svetovalca generalnega vikarja prošta Matija Raindla. Ko je bila 1919 v Ljubljani ustanovljena univerza, je Rožman na predlog cerkvenega zgodovinarja Janeza Zoreta sprejel vabilo Teološke fakultete na novo ustanovljeni univerzi v Ljubljani, da prevzame profesuro za cerkveno pravo.¹ 17. marca 1929 je bil imenovan za koadjutorja ljubljanskega škofa s pravico nasledstva. Rožman je za imenovanje zvedel na Koroškem, kjer je za velikonočne praznike pomagal v dušnem pastirstvu.² Pred škofovskim posvečenjem je 26. junija 1929 obiskal Rim in se papežu za imenovanje osebno zahvalil.³ Na duhovnih vajah (2.–10. julij) je začrtal svoj škofovski program. V svojih beležkah ga je povzel v dve točki: 1. Crucis pondus et praemium – Teža križa in plačilo (moje življenje) – svoje škofovsko geslo in 2. Duc in altum – Odrini na globoko (moje delovanje).⁴ Posvetil ga je ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič, soposvečevalca pa sta bila lavantinski škof dr. Andrej Karlin in krški škof dr. Josip Srebrnič, zadnji zato, ker je bil celovški škof dr. Adam Hefter bolan. 1. avgusta 1930 je Rožman postal ljubljanski škof.

V svojem prvem pastirskem pismu je škof Rožman na praznik Kristusa Kralja, 26. 10. 1930, navedel, kot je poudaril zgodovinar dr. France Dolinar, temeljna izhodišča svoje škofovske službe:⁵»S strahom sem prevzel škofovsko palico iz rok svojega prednika. Pogum in zaupanje mi vzbuja beseda sv. Pavla:‚Sveti Duh vas je postavil za škofa, da vodite Cerkev božjo.’ (Apd 20.28) … K vam prihajam s težko odgovornostjo pred Bogom, da izvršim nalogo, katero mi je naložil. S svetim Pavlom moram reči:‚Gorje mi, ako te svoje naloge ne bi izvrševal!’ Zato pa hočem oznanjati božje kraljestvo vestno in vedno, ne glede na to, ali je ljudem prav ali ne, saj velja za vsakega škofa opomin, ki ga je sv. Pavel dal svojemu učencu, škofu Timoteju: ‚Oznanjaj besedo, nastopaj, bodi prilično ali neprilično; prepričuj, svari, opominjaj z vsem potrpljenjem in učenjem’ (2Tim 4.2).«⁶

V nasprotju s svojim predhodnikom škofom Antonom Bonaventuro Jegličem je bil Rožman »človek govorjene besede«.⁷ Bil je znan kot odličen govornik, ki je dosegel srca svojih poslušalcev oz. sogovornikov. Svoje pridige je zelo temeljito pripravil in besedila večkrat popravljal.⁸ Bil je v prvi vrsti dušni pastir in ne politik ali diplomat. Zabeleženo je, da se je zelo težko odločal, očitali so mu celo, da je bil pod vplivom svoje okolice, da je bil popustljiv in mehkega srca. Splošna ocena je bila, da je[Stran 068] to izraz njegove koroške duše. Kakor vedno pri takih posplošitvah, ki gotovo kažejo na njegov karakter, je to samo delna resnica. V načelnih vprašanjih, predvsem v vprašanjih verskega značaja, je bil jasen in odločen.

Škof Rožman si je zastavil program duhovne prenove škofije. S tem je začel pri duhovnikih, ki naj se po njegovem mnenju ne bi politično udejstvovali, ker so v prvi vrsti oznanjevalci božje besede. Prenovo svoje škofije pa je gradil predvsem tudi na mladini – podobno kot Jeglič. Bil je duhovni vodja telovadnega in vzgojno-izobraževalnega društva Orel, s katerim je bil povezan že kot profesor na bogoslovju v Celovcu,⁹ in ko je jugoslovanska oblast konec leta 1929 Orel razpustila, ker se ni hotel vključiti v novo vsedržavno zvezo Sokol, je Rožman vzgojo mladine gradil na Marijinih družbah, predvsem pa na Katoliški akciji. V škofijskem odboru Katoliške akcije je zastopal škofa Jegliča že kot koadjuktor. Rožman je podobno kakor pred njim Jeglič videl v KA eno najmočnejših sredstev za prenovo škofije. Zavzemal se je za njeno preoblikovanje in se dogovoril z lavantinskim škofom dr. Ivanom Jožefom Tomažičem za enotno organizacijo in koordinirano delovanje. Leta 1936 sta podpisala nova pravila, vendar nista uspela vzpostaviti edinosti v katoliškem taboru.¹⁰ Prišlo je predvsem do trenj med »stražarji« (Mihaelova skupina), ki so leta 1937 ustanovili na univerzi akademski klub Straža, njihov idejni vodja je bil profesor dr. Lambert Ehrlich (1879–1942), in »mladci«, ki jih je vodil gimnazijski profesor Ernest Tomec (1885–1942).¹¹ Rožman je leta 1940 odločil, da velja organizacija okrog Tomca (Mladci Kristusa Kralja) za edino predstavnico KA, Straži pa je dal status pomožne organizacije. K neenotnosti katoliških vrst pa so prispevali tudi križarji (Dom in svet, Dejanje, Zarja). Ostro so se opredeljevali do stališč in drže Katoliške cerkve, najbolj znano je tukaj KocbekovoPremišljevanje o Španiji.¹² Rožman je to premišljanje ostro obsodil kot nasprotno nauku Cerkve. Prof. Albin Kralj govori v tem sklopu o drugi ločitvi duhov na Slovenskem.¹³ Bližajoča vojna pa je razkol v katoliškem taboru še povečala. Med vojno je šlo predvsem za opredelitev za in proti OF in NOB. Številni krščanski socialisti so v nasprotju z veliko večino slovenskega klera vstopili v OF in partizanske enote ter komunistom omogočili prevzem oblasti.

Pomembna je Rožmanova vloga pri pripravi konkordata med Svetim sedežem in Jugoslavijo (1935), ki pa je zaradi nasprotovanja srbske pravoslavne Cerkve propadel (1937). Po 16 letih je avgusta 1940 pripravil škofijsko sinodo v Zavodu sv. Stanislava v Št. Vidu. Tam so sprejeli dva pomembna dokumenta:Pastoralne inštrukcije za ljubljansko škofijo, ki so zaradi vojne in povojnih razmer šle v pozabo, in Zakonik ljubljanske škofije, ki ga je pripravil v veliki meri Alojzij Odar in ki je v nekaterih določbah veljaven še danes.¹⁴ Rožman se je tudi zelo angažiral na socialnem in karitativnem področju, bil je član številnih društev, tudi npr. Slovenskega planinskega društva. Tako je blagoslovil leta 1935 križ na Škrlatici, ki so ga leta 1954 vrgli čez steno Škrlatice in ki je simbol razstave »Boj proti veri in Cerkvi 1945–1961«.

Kot profesor cerkvenega prava je v nedatiranem rokopisu Cerkev in politika podal svoje gledanje na politiko in državo, ki je pomembno za razumevanje njegovega odnosa do okupacijskih oblasti v času druge svetovne vojne oz. revolucije: »Cerkev ima v človeški družbi nalogo, resnice krščanstva, to je verske in moralne, čuvati in učiti, navajati narode, da si uredijo vse življenje in dejanje v skladu s temi resnicami in da tako pridejo do svojega nadnaravnega cilja.« Cerkev si sicer prisvaja pravico soodločanja v političnih vprašanjih, vendar samo tistih, ki se nanašajo na njeno osnovno poslanstvo. Kritičen je do političnega delovanja klera, čeprav ga ne prepoveduje, razen »če bi iz političnega delovanja klera sledila škoda za vero in versko življenje,« in opozarja, da Cerkev ne sme istovetiti strankarskih načel z religijo: »Cerkev obsoja kot nemoralno vsako nasilno spremembo vladavine, vsako revolucijo. … Cerkev je napram obliki vladavine indiferentna, nobene ne smatra za[Stran 069] edino pravo … Cerkev uči, da je najvišja dolžnost vsake vlade skrbeti za občno blaginjo. Ob času revolucije je najvišja dolžnost vlade in državljanov čim prej končati kaos, zgraditi na razvalinah starega novo državo kot napravo obče blaginje … V konfliktu dveh dolžnosti prevladuje zmerom višja, važnejša.«¹⁵ V predavanju »Cerkev in država«, ki ga je imel leta 1923 na katoliškem shodu, pa je opozoril na to, da je potrebno, da Cerkev in država uredita odnose med seboj, ker »imata iste ljudi za predmet, na katerega se nanaša njuna oblast.« Kot skupne interese države in Cerkve navaja zakonsko zvezo, vzgojo otrok in šolo. Toda: »Vir vsake oblasti, tudi politične, je Bog,«pravi Rožman. »Suverenost države ni in ne more biti absolutna, ker zavisi od Boga, ki je v določenem ji namenu v svojem pozitivnem pravu ter v pravicah človeški osebi prirojenih postavil državni oblasti neke meje, katerih ne sme prekoračiti, ako noče zlorabiti svoje oblasti proti volji Bogu, v čigar imenu nosi meč (Rim 13. 4).« Zelo kritično je potem ocenil to, kar se je dogajalo v Kraljevini Jugoslaviji po sprejetju vidovdanske ustave: »Oznanjevanje verskih resnic je ena glavnih nalog katoliške cerkve in njena notranja zadeva. Zato moramo na podlagi svojih katoliških načel zavrniti poskus, uvesti nadzorstvo nad cerkvijo v njenem lastnem delokrogu.«¹⁶

Figure 1. Spominski zbor Ivo Žajdela

Okupacija Rožmana ni presenetila. Pričakoval jo je, se je bal in svojo okolico kar naprej svaril, naj se ne slepi, in je zato pri številnih sodobnikih veljal kot pesimist. Na dan okupacije je sežgal t.i. tajni arhiv.¹⁷ Pričakoval pa je najprej nemško in ne italijansko zasedbo in njegov tajnik Lenič je bil prepričan, da bi Nemci Rožmana takoj zaprli. Ljubljano so zasedli Italijani, ozemlje ljubljanske škofije pa sta nemška in italijanska okupacija razdelili na dva dela: 134 župnij z mestom Ljubljana so zasedli Italijani, Gorenjsko in Zasavje s 142 župnijami pa Nemci. Celotni Rožmanov odnos do grozodejstev okupacijskih sil vsekakor dokazuje – v ostrem nasprotju s tem, kar so mu pozneje podtikovali komunistični oblastniki –, da škof nikoli ni bil prijatelj okupatorjev, posebno ne nemških. Že pred nemškim napadom na Jugoslavijo 6. aprila 1941 je od poljskih duhovnikov, ki so bežali preko Slovenije v[Stran 070] Rim, imel natančna poročila o grozodejstvih, ki so jih počenjali Nemci na Poljskem. Spomladi 1940 je preko Rima dobil poročilo, ki ga je napisal poljski kardinal Avgust Hlond za papeža.¹⁸ Dal ga je tajno natisniti in na skrivaj razširjati predvsem med duhovniki. Iz poročila »Reichssicherheitshauptamta«, ki je bilo pripravljeno za napad na Jugoslavijo, je razvidno, da so Nemci zaradi tega Rožmana uvrstili med nasprotnike – in ker je Hlondu izkazal gostoljubnost na VI. mednarodnem kongresu Kristusa Kralja v Ljubljani leta 1939.¹⁹ Po okupaciji so nemški krogi na Gorenjskem grozili, da bo gestapo škofa Rožmana zaprl in odstranil.²⁰ Ko je ozemlje, ki so ga zasedli Nemci, preplavil val aretacij in izseljevanja, se je Rožman takoj obrnil na Vatikan za pomoč, da intervenira pri italijanski vladi, da se ta zavzame za zaprte duhovnike obeh škofij pri nemški vladi. To se je tudi zgodilo, vendar je bilo posredovanje neuspešno.

Figure 2. Tamara Greisser-Pečar Ivo Žajdela

Trdovratno se v delu zgodovinopisja in publicistiki drži tudi zgrešena primerjava slovenskih ordinarijev, po kateri naj bi ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman sodeloval z okupatorjem, lavantinski škof dr. Ivan Tomažič pa naj bi kolaboracijo zavrnil.²¹ In to čeprav sta oba, kljub različnim izhodnim točkam, zastopala enako strogo legalistično stališče v smislu svetega pisma: »Vsak človek bodi višjim oblastem pokoren; ni je namreč oblasti, razen od Boga, in te, ki so, so od Boga postavljene. Kdor se torej ustavlja oblasti, se upira božji naredbi …« (Rim 13,1–2), stališče, ki so ga zastopali tudi cerkveni predstojniki po vojni proti totalitarni komunistični oblasti. Kljub temu, da je bila okupacija za oba škofa vsiljeno zlo in da sta bila oba narodno zavedna Slovenca, sta vendar nosila odgovornost za svojo škofijo, za svoje vernike. Ko so prišli italijanski okupatorji, je Rožman obiskal visokega komisarja šele, ko ga je njegova okolica k temu silila (20. 4. 1941). Grazioli je Rožmanu vrnil obisk naslednji ponedeljek²² in ga seveda izkoristil za propagando. Izjavo o lojalnosti, ki so jo zahtevali tako od škofa kakor od vidnih slovenskih politikov in gospodarstvenikov, je Visoki komisariat ponaredil in jo dal v objavo, ne da bi se povezal s škofom, celo naslovnika je spremenil – naenkrat je bilo pismo namenjeno duceju. Končno je škof v časopisu prebral izjavo, ki niti ni prišla izpod njegovega peresa niti je ni potrdil ali celo podpisal. Izvirnik in ponaredbo je takoj dal tajniku, da ju vloži v arhiv za poznejše čase. Kljub temu[Stran 071] se v publicistiki in celo v delih nekaterih zgodovinarjev trdovratno drži prepričanje, da je publicirana izjava pristna.²³

Lavantinski škof je ravnal podobno, še pred Rožmanom je obiskal šefa pokrajinske uprave dr. Siegfrieda Uiberreitherja. Bil je seveda v veliko slabši situaciji, ker je imela nemška okupacijska sila povsem drugačen odnos do Cerkve kakor italijanska. Zaprla in na Hrvaško in v Srbijo je izgnala 90,83% slovenskih duhovnikov iz lavantinske škofije in iz dela ljubljanske škofije, ki so jo zasedli Nemci. Nekaj duhovnikov je poslala v koncentracijska taborišča. Cerkveno premoženje je zasegla. Tudi škof Tomažič je okupatorju poslal izjavo, naslovil pa jo je 26. aprila 1941 direktno na Hitlerja.

Vedno znova se poudarja, da je sicer Rožman podpiral ustanovitev vaških straž in domobrancev, Tomažič pa da je odločno odvračal ustanovitev domobrancev na Štajerskem. Toda Tomažič ni nasprotoval samo domobrancem, nasprotoval je prav tako OF in partizanom. Oba škofa, Rožman in Tomažič, sta stala trdno na stališču enciklike »Divini redemptoris« (19. 3. 1937). Škof Rožman komunizma ni odklanjal iz političnih, ampak iz verskih razlogov. Citiram iz znanega Pastirskega pisma o nevarnosti brezbožnega komunizma, 30.11.1943: »Nihče ne more biti istočasno katoličan in komunist. Brezbožnost in vera v Boga sta nezdružljivi kot voda in ogenj. Kdor je komunist, ni več kristjan … Sodelovanje z brezbožnim komunizmom brez greha ni mogoče.«²⁴ V pismu duhovnikom ljubljanske škofije 20. 8. 1943: »Brezbožni komunizem je v bistvu zlo – moralno zlo –, sodelovanje z njim … v katerikoli reči je prav tako zlo, torej moralno prepovedano … V osvobodilni fronti imajo komunisti, kakor sami trdijo in kakor je razvidno iz njihovih publikacij, vodilno vlogo. Kdor torej podpira osvobodilno fronto, podpira komunizem … Ker je osvobodilna fronta dejansko v rokah komunizma in njegova nosilka med našim narodom, zato je vsako prostovoljno sodelovanje z osvobodilno fronto bodisi z gmotnim ali moralnim podpiranjem bodisi s prikrivanjem in simpatiziranjem kot sodelovanje z moralnim zlom pod grehom … prepovedano.«²⁵

Po sklepu Vrhovnega plenuma OF, ki je 16. 9. 1941 z revolucionarnim aktom prevzel oblast na Slovenskem in monopoliziral upor, so lahko vsakega, ki je deloval zunaj OF, pa četudi proti okupatorju, imenovali za izdajalca. Ubijali so na cestah in domovih narodno zavedne Slovence – in ne okupatorjev. Škof Rožman tega ni mogel – in ni smel odobravati. Pri tem pa moramo poudariti, da se škof v prvih mesecih po ustanovitvi OF, ki so jo imeli v oblasti komunisti, ni oglasil. Šele ko je na cesti izbruhnilo odkrito nasilje in so morali umreti številni, tudi narodno zelo zavedni Slovenci, pogosto umorjeni kot domnevni izdajalci, je ta dejanja obsodil. »Danes čujem govoriti tudi sicer resne ljudi, da umor ni več zločin, ampak junaško dejanje, ko so dandanes nekatere naravne vrednote politične narave višje kot verske, nadnaravne. Proti temu mnenju stoji božje razodetje: Umor je in ostane vnebovpijoč greh, ki božjo pravično kazen izziva, pa naj gre za letnih 20.000 umorov nerojenih človeških bitij med slovenskim narodom, ali za uboj sočloveka brez obtožbe in brez obsodbe – umor na lastno pest, iz političnih, socialnih ali nacionalnih razlogov ali iz osebne maščevalnosti. Nespremenljivo veljavna resnica je: Edini Bog je gospodar nad človeškim življenjem. … Bog je z neizbrisljivimi črkami zapisal: Ne ubijaj! Ne kradi! za vse čase in za vse ljudi.«²⁶ In 14. novembra 1943: »Brezbožni komunizem je pognal ljudstvo v pogin, ene v smrt, druge v revščino. Iz teh grobov življenje več ne bo vzklilo: ne iz tistih, ki jih je roka komunistov direktno odprla, ne iz onih, ki jih je indirektno izkopala. Da, tudi oni grobovi tam v drugem kotu – koliko jih je – so delo komunistične OF, zaradi njenega za narod pogubnega nastopanja so se bili odprli in vzeli vase toliko močnih mladih življenj, koliko idealnih, najboljših ljudi našega naroda je v grobovih širne naše zemlje, ljudi, ki bi jih narod v sedanjosti in bodočnosti bridko potreboval, a ne bo jih več. … Ljudje slovenski, streznite se vendar že, streznite se vendar že, streznite se vsi v tej skrajni stiski, v kateri je narod na tem, da pogine.«²⁷

Kasneje, v odgovoru na obtožnico, je Rožman 30. septembra 1946 pisal:»Domnevno sodelovanje (kolaboracija) je obstajalo v odkritem ideološkem odporu duhovnikov zoper brezbožni komunizem. Na podlagi odločnega nasprotja brezbožnega komunizma do krščanstva,[Stran 072] ki izhaja iz bistva komunizma, ne more imeti noben katoliški duhovnik nobenega drugega stališča. V tem pa ne obstoji nobeno politično ali kakršno koli sodelovanje z okupatorjem.«²⁸

Vedno znova se tudi poudarja, da Rožman nikoli ni obsodil okupatorja, kar ne ustreza resnici. Škof je dvakrat protestiral proti okupatorju. Dne 24. 10. 1941 je v pastirskem pismu duhovnikom in gostom jasno obsodil nemško nasilje nad slovenskim prebivalstvom,²⁹ da je bilo iz 148 župnij izgnanih 193 dušnih pastirjev, iz 14 samostanov in drugih cerkvenih ustanov pa številni redovniki in redovnice, tako da je moralo 200.000 ljudi živeti brez duhovne oskrbe in brez zakramentov ter da je Cerkev na Gorenjskem izgubila vse materialno premoženje, Zavod sv. Stanislava pa je zasedel gestapo. »V toku 14 stoletij naše ljudstvo … ni doživelo ničesar hujšega. In kaj zlega bo sledilo. Nikjer na svetu nimamo opore. Le Bog je naša opora, vanj polagamo svoje upe … Domine deus, ad te sunt oculi nostri, ne pereamus!« In: »V obstoječih razmerah moramo na vernike z vsemi močmi vplivati, da se drže reda in discipline, da ne store ničesar, kar bi oblastnike prisililo, da nastopajo strožje in ostreje, kar bi le oteževalo življenje, ki je itak težko dovolj. Podvigi raznih osvobodilnih gibanj nerazsodnih ljudi v sedanjih razmerah narodu ne koristijo nič, pač pa mu hudo škodujejo. Kdor res ljubi svoj narod, ne bo storil ničesar, kar narodu dejansko škoduje. Naša duhovniška dolžnost je, da po svojih močeh narodu prihranimo večje zlo.«³⁰

Prav tako nihče ne omeni formalne pritožbe zaradi nedopustnega ravnanja Italijanov. Dne 26. septembra 1942 je škof obiskal visokega komisarja in obsodil nasilje italijanske uprave zasedenega ozemlja v memorandumu, ki ima 20 točk. Med drugim je zahteval, da Italijani iz zaporov in internacije izpustijo vse, ki niso zakonito zadržani. Skliceval se je na pravičnost in zakonitost v duhu rimskega prava in veljavnost predvojnih zakonov. Visoki komisar je bil, tako piše Rožman, »ves divji, da si upa kdo fašistični oblasti delati očitke, ki po njegovem naziranju niso utemeljeni, in je odkrito dejal, da bi zastopnike političnih strank dal takoj zapreti, če bi si drznili stopiti osebno predenj s tako vlogo.«³¹ Rožman je premišljeval tudi o tem, da bi javno s prižnice obsodil italijanskega okupatorja, o tem se je posvetoval s papežem maja 1942 ob obisku v Rimu in papež mu je odsvetoval, češ da bo interniran sam nekje v notranjosti Italije, v škofiji pa ne bo nikogar več, ki bi lahko branil ljudi.³² Znašel se je pred dilemo: naj propade z odkrito besedo in držo mučenca ter se sprijazni z internacijo v Italiji: Slovenci bi izgubili svojega škofa in s tem edino zatočišče, ki so ga Slovenci sploh še imeli. Ali pa sprejme očitek kolaboracije, naveže stike in na tak način pomaga v mnogih posameznih primerih? Neprestano je tudi informiral Sveti sedež in prosil za posredovanja. Tako piše v svojem zagovoru: »Pošiljal sem od časa do časa na Apostolski sedež obvezna poročila o verskem in cerkvenem stanju dieceze Ljubljana, ki je bila zasedena po dveh različnih okupatorjih, od katerih je bil nemški posebno nepravičen in je divje postopal, pregnal je vse duhovnike, zasegel vse premoženje, prepovedal rabo domačega jezika v cerkvi itd. O vsaki novi krivici, vsaki novi nevarnosti, vsakem umoru ali zapiranju sem poročal najvišjim cerkvenim oblastem, da bi se lahko po svoji presoji pritožile na merodajnih mestih.«³³

Delovanja škofa Rožmana med okupacijo sploh ne moremo razumeti, če ne upoštevamo razlogov za njegove stike z okupacijskimi silami. Ti razlogi gotovo niso temeljili le na dejstvu, da katoliški moralni nauk anarhijo v primerjavi s krivično vladavino smatra za večje zlo. Rožman si je prizadeval, da bi narodu pomagal, da bi s čim manjšimi izgubami prebrodil vojno. Globoko je bil prepričan, da bodo zavezniki zmagali in da bo nemški poraz odločen drugje in ne v Sloveniji. Zato je menil, da nasilen upor ljudstva ni prava pot. Izzval bi samo nepotrebne žrtve. Hotel je, da slovenski narod – in to v polni zavesti, da ga Nemci in Italijani želijo uničiti – s čim manj žrtvami premostil vojno. Prav tako prepričan pa je bil tudi, da je komunizem še večje zlo kot nacizem in fašizem. Trdil je, da bosta fašizem in nacizem premagana, komunizem pa bo, če bo prišel na oblast, ostal dolgo. Zgodovina mu je dala prav.

Rožmanovi stiki z okupatorjem bi bili torej problematični, če ne bi upoštevali, kaj je storil[Stran 073] za ljudi, ki jih je okupator zapiral, interniral, izseljeval ali pa na kak drug način preganjal.

Kako težko se je Rožman odločil, da je šel k okupatorjem in z njimi govoril, kako malo ga je z njimi povezovalo in kako zelo ga je pri tem mučila vest, je kasneje opisal njegov tajnik Stanislav Lenič, ko je podal Rožmanove pomisleke:»Morda bi bilo res najboljše, da bi pretrgal vsake zveze z Italijani. Velikokrat na to mislim, da bi javno nastopil v stolnici in obsodil vse njihove krivice. Pa spet pomislim na potoke solz, ki jih matere in žene pri meni prelijejo, ko me prosijo za intervencijo, in ne morem. Če enkrat pretrgam, potem bo vsaka intervencija zastonj.«³⁴

Škofova beseda je vsaj na začetku italijanske okupacije nekaj zalegla, kmalu pa so Italijani spoznali, da se je zavzemal za vsakogar, ne glede na njegovo politično prepričanje. Papeža je obveščal o nemških in italijanskih grozodejstvih in prosil za pomoč. Sicer še ne poznamo natančnega števila ljudi, za katere je škof interveniral, dostopnih pa je čedalje več dokumentov; pred kratkim smo odkrili celo dokumente, ki jih je dala škofija na razpolago branilcu po službeni dolžnosti Alojzu Vrtačniku in ki na razpravi proti škofu niso bili predloženi. To so koncepti pisem intervencij – tudi sv. Očetu, zahvalna pisma, seznam 1004 imen, ki ga je zabeležil škofov tajnik, za katere je Rožman kar na vlogi svojcev pripisal svojo intervencijo v času med 21. 9. 1942 in 22. 2. 1943 itn. Če preštejemo vse intervencije, ki so nam danes znane, pri tem pa seveda ne moremo upoštevati osebnih obiskov pri italijanskih oblasteh, ki niso zabeleženi, ugotovimo, da je interveniral za najmanj 1318 ljudi, za nekatere večkrat. Če večkratne prošnje odštejemo, potem je interveniral za najmanj 1210 po imenu navedenih posameznikov oziroma družin. Pri tem smo za družine upoštevali samo tri člane, čeprav so bile družine takrat večje. K tej številki moramo prišteti še intervencije za različne skupine: deportirane v Srbijo, na Hrvaško in v Nemčijo, begunce, Primorce, pravoslavne Srbe, Jude, talce, prebivalce različnih vasi, zapornike, na smrt obsojene, tako za pomilostitev slovenskih obtožencev na tržaškem procesu in 27 obsojenih v preserskem procesu marca 1942, internirance (predvsem tudi na Rabu), duhovnike (več kot 350), oficirje, otroke (1700). Torej moramo gornji številki dodati še nekaj tisoč. Za nekatere skupine je znano število oseb, teh je skupaj 2495, za večino skupin pa žal ne. To se pravi, da moramo k omenjenemu številu prišteti še najmanj nekaj sto ljudi. Mnogokrat, predvsem na začetku italijanske okupacije, je bil uspešen. Ohranjeno je npr. sporočilo Gastona Gambarre, komandanta XI. armadnega zbora, 26. 4. 1943 škofu Rožmanu, da je bilo po Rožmanovi intervenciji izpuščenih 122 internirancev, delno je uspel tudi, ko je posredoval za internirane slovenske in hrvaške otroke. Uspešen je bil tudi, ko je italijanske oblasti prosil, da nudijo zatočišče beguncem, ki so zbežali na italijansko zasedeno območje. Neuspešno se je zavzel za komunista Toneta Tomšiča – tudi preko papeža. Organiziral je kurirsko službo za Srbijo, ki je izseljenim prinesla vsaj nekaj denarja, prehrane in obleke. Pošiljal je duhovnike v taborišča, naskrivaj tudi na nemško zasedeno področje, ker so bili ljudje tam brez dušne oskrbe. Ustanovil je Škofijsko dobrodelno pisarno in tudi sam skrbel za begunce itn. Ker so Nemci imeli povsem drug odnos do Cerkve, je bil med nemško okupacijo manj uspešen, čeprav je tudi interveniral, tako za pleterskega priorja p. Edgarja in druge.³⁵

Rožman tudi ni nikoli organiziral vaških straž ali domobranstva. Vaške straže so nastale spontano zaradi dvojnega nasilja: italijanskega in partizanskega. Tragično je, da so bile prisiljene vzeti orožje z rok okupatorja. Spomenica, ki je bila že večkrat citirana v publicistiki in s katero tudi predsednik Zveze borcev neprestano operira, je bila produkt seje 12. 9. 1942, na kateri so bili navzoči predstavniki slovenskih predvojnih legalnih strank in kulturnih institucij. Sestanek je sklical škof, ker so mu Italijani grozili, da bodo požgali še več vasi in prebivalstvo izselili, oz. če citiram poročilo VOS-a:»Roatta je grozil, da bodo izselili 60.000 Slovencev, Robotti pa, da bodo pobili 300.000. Škof je bil na to zelo poparjen.« Odgovor na te grožnje je bil potreben, da se odvrne neposredna nevarnost. Kako se je ta odgovor natančno glasil, ni znano, ker je ohranjen samo nemški prevod spomenice in komentar generala Robottija. Tudi ne vemo, kdo vse je sodeloval pri pisanju tega odgovora. Nemški prevod navaja izjave o domačih policijskih četah, kar je zelo verjetno, ker so na seji o tem govorili (razvidno iz pričevanj prisotnih). Seveda mednarodno pravo dopušča domače policijske enote. O vsem tem sva s kolegom Francetom Dolinarjem v knjigi, v časopisnih člankih in drugih prispevkih kar nekajkrat pisala.

[Stran 074]

Škofu Rožmanu so očitali, da se je udeležil prisege slovenskih domobrancev. Imel je 20. aprila 1944 ob pol devetih zjutraj mašo za domobrance na stadionu – in to ob odsotnosti nemških vojakov in oficirjev. Šele po končani maši so prikorakale nemške enote. Nemški SS-general Erwin Rösener je prišel na stadion po maši šele ob 9.21. To lahko razberemo tudi iz članka v časopisuSlovenec. Škof je bil sicer povabljen k častnim gostom na tribuni stadiona, kar pa je odklonil. S kaplanom sta ostala na stadionu samo toliko časa, da je bila pospravljena mašna obleka z drugim priborom, nato pa sta stadion zapustila. Pri drugi prisegi ni bil, opravičil se je z bolečinami v vratu, se je pa pojavil pri mimohodu domobrancev pred uršulinsko cerkvijo. Ta škofova odločitev, ki jo je gotovo sprejel, da svojih vernikov ne bi pustil na cedilu, je porazno delovala na emigracijo in zaveznike. Kazenskopravno pa ni bila pomembna.³⁶

Iz dokumentov, ki so nam na razpolago – spisa, ki ga je njegov tajnik in poznejši ljubljanski pomožni škof dr. Stanislav Lenič pod prisilo napisal v zaporu, iz zaslišanj med procesom, npr. Milka Vizjaka, namestnika komandanta Slovenskega domobranstva, pa tudi iz Rožmanovega zagovora, ki ga je napisal po procesu itn. – je razvidno, da se je pred omenjeno prisego posvetoval s poveljstvom DMB, tudi s pristojnim vojaškim kuratom, dr. Ignacijem Lenčkom. Po lastni izjavi je tudi besedilo prisege natančno prebral. Prepričati se je hotel, da slovenski domobranci ne bodo zaprisegli Hitlerju. Poleg tega pa je vedel, da so bili oficirji vezani na prisego kralju Petru.

Škof Rožman je zapustil Slovenijo 5. maja 1945. O tem, ali je pobegnil ali je bil zvabljen z zvijačo čez mejo od tistih, ki jih je skrbela njegova usoda, je bilo veliko polemike. Dokumenti iz Nadškofijskega arhiva v Ljubljani in Škofijskega arhiva v Celovcu kažejo, da je sledil vabilu celovškega škofijskega kanclerja (pismo je do demarkacijske meje prinesel jezuitski pater Gottfried Heinzl), da naj pride zaradi zadev gorenjskega dela ljubljanske škofije v Celovec. Seveda je bil to samo izgovor, škofija ga je na iniciativo žihpoljskega dekana Krišta Koširja začasno povabila v Celovec zaradi varnosti, dokler se ne bi razmere v Ljubljani normalizirale. Pred odhodom je sklical konzistorij v stolnem župnišču, potrdil seznam generalnih vikarjev oziroma na mesto umrlih imenoval stolnega dekana Kimovca (7. aprila 1941)³⁷ in se okrog pete ure v spremstvu kanonika dr. Janeza Kraljiča, sestre Lize, študenta Franca Gabra in voznika Nandeta Babnika z avtom odpeljal v Celovec.

Ker Celovec ni bil varen, je Rožman nekaj časa živel v Anrasu na Tirolskem. Jugoslovanska vlada je pri »Allied Force Headquarters« (16. 6. in 7. 7. 1945) v Italiji zahtevala predajo »izdajalcev« oz.»kolaboracionistov«, ki so bili navedeni v priloženih seznamih. V seznamu pod št. 75 je naveden tudi škof Rožman. Avgusta so Angleži zahtevali, da se naseli v Celovcu, najprej je bil pri jezuitih, potem pa je sledil vabilu knezoškofa Andreasa Rohracherja in se naselil v škofiji, enkrat na teden se je moral javiti na zavezniški policiji. Ker je obstajala nevarnost, da Angleži škofa Rožmana izročijo jugoslovanskim komunističnim oblastem, je tudi Sveti sedež večkrat interveniral pri zaveznikih, tudi pri Angležih, tako npr. februarja 1946, da se lahko nastani v starem benediktinskem samostanu v Pragli, potem pa po procesu ponovno septembra 1946, naj škofu dovolijo, da se umakne v Švico ali Nemčijo. Sicer je jeseni 1947 britanski zastopnik pri Svetem Sedežu John Somes Lock sporočil msgr. Tardiniju, da Angleži jugoslovanskih škofov – dr. Rožmana in sarajevskega škofa Ivana Šarića – ne bodo predali, vendar so se pogajanja med Vatikanom, Angleži in Američani zavlekla, zato so prijatelji 11. novembra 1947 s pomočjo ameriškega vojaškega kurata škofa prepeljali iz Celovca v Salzburg, ki je ležal v ameriški zasedbeni coni in nato 4. 3. 1948 v Švico. V Švici se je škof Rožman sicer dobro počutil, rad priskočil duhovnikom na pomoč pri dušnem pastirstvu, imel pa je tudi več predavanj o komunizmu. Na nuncijevo opozorilo, da jugoslovanska vlada od Švice zahteva, naj Rožmanu odreče gostoljubje, je škof Rožman zaprosil ameriški konzulat v Zürichu za vizo in 1. julija 1948 z letalom odpotoval v Združene države Amerike.³⁸ Naselil se je pri msgr. Johanu Omanu v župniji sv. Lovrenca v Clevelandu.

Od vsega začetka je želel potovati v Rim, da poroča papežu o stanju svoje škofije, vendar za to ni dobil dovoljenja. V Celovcu je škof Rožman napisal daljše poročilo papežu o svojem odhodu iz škofije, o stanju slovenskih[Stran 075] beguncev v Avstriji in njihovih potrebah, o položaju v domovini in o»vzrokih« za poraz v boju proti komunizmu. Obenem je Sveto stolico obvestil, da se kot »škof nikakor ne morem vrniti na svoj škofijski sedež, ker bi bil v svoji službi do nemogočnosti oviran. – Zato izročam mojo škofovsko službo v roke Vaše Svetosti, da more Vaša Svetost z ljubljanskim škofijskim sedežem v dobrobit duš prosto razpolagati«.³⁹ Papež njegovega odstopa ni sprejel.

Škof Rožman je bil »potujoči misijonar«. Do svoje smrti je po različnih krajih imel kar 28 misijonov ter številne tridnevnice, duhovne vaje in druge pobožnosti. Izjemno veliko je pisal v različne slovenske časopise v tujini.⁴⁰ Trikrat je obiskal Slovence v Argentini (1949, 1952, 1957), pa še Slovence v Čilu, Ekvadorju in v Kanadi. Tudi zahodno Evropo je obiskal trikrat. Prvič leta 1950 ob razglasitvi dogme o Marijinem vnebovzetju (od Fatime želel znamenje). Takrat je hotel k papežu na osebno avdienco, da izroči poročilo o stanju slovenskih beguncev po svetu, vendar je iz Državnega tajništva prejel telefonski odgovor, da ga Sveti oče »zaradi prezaposlenosti in utrujenosti ne more sprejeti«.⁴¹ Srečal ga je kratko le pri splošni avdienci 28. oktobra 1950, pri kateri mu je izročil nemški prevod življenjepisa Lojzeta Grozdeta, ki ga je napisal dr. Anton Strle⁴².

Po slovesni zadušnici, ki jo je v clevelandski stolnici vodil tamkajšnji pomožni škof John J. Krol, in pogrebnih slovesnostih, ki jih je vodil nekdanji apostolski nuncij v Beogradu, nadškof Joseph Patrick Hurley, so 21. novembra Rožmanovo truplo prepeljali v Lemont in ga 23. novembra 1959 položili k počitku na tamkajšnje samostansko pokopališče. Doma niso bile dovoljene niti najmanjše cerkvene svečanosti.

Škof Rožman je v Celovcu napisal neke vrste duhovno oporoko (9. 11. 1945), ki jo je izročil nekdanjemu osebnemu tajniku in vozniku Nandetu Babniku: »Ko sem silno težko sprejel crucis pondus ob posvečenju, v tistih slavnostnih urah je bila moja duša zavita v vihar temnih slutenj – odtod moje škofovsko geslo – tedaj sem se Bogu dal na razpolago za vse žrtve, ki mi jih namerava naložiti, edino to sem ga prosil: naj kraljestvo božje v dušah in v zunanjem svetu med verniki škofije ne trpi zaradi moje nesposobnosti in nevrednosti nobene škode. Tedaj sem Bogu daroval tudi sledeče: naj umrjem v zaničevanju in pozabljenju, naj bo moj grob neznan, naj me zgodovina še tako črno in temno slika in naj ostane tak spomin na me v zgodovini ali pa naj moje ime čisto izgine, da se nikjer in nikdar ne omenja več – samo da bi kraljestvo božje raslo, se utrjevalo v dušah, samo da bi čim več duš se zveličalo, samo da bi božja čast rasla in se večala.«⁴³

Namesto sklepa naj končam z besedami, ki jih je škof napisal 30. septembra 1946 v Celovcu:

»Končno odkrito izpričujem, da sem videl v brezbožnem komunizmu, popolnoma v smislu enciklike ‚Divini Redemptoris’ največjo nevarnost za krščanstvo in za krščansko življenje mojega naroda, nevarnost za časno in večno srečo, kakor doslej v tisočtristoletni zgodovini naroda ni nikdar poprej obstajala. Zato sem smatral za svojo nadpastirsko dolžnost, da vernike o resnosti te nevarnosti poučim, jih po poglobitvi verskega življenja in dejanskem navajanju k vrednemu in pogostnemu prejemanju presvete Evharistije, po ponovnem in skupnem obhajanju ljudskih pobožnosti prvih petkov in prvih sobot, posvetitvi brezmadežnemu Srcu Marijinemu, po petmesečni intenzivni pripravi in organiziranju Katoliške akcije – duhovno utrdim za grozečo težko versko in zvestobno preizkušnjo v vedno bolj verjetno prihajajoči komunistični revoluciji. To svojo dolžnost sem vršil kljub nevarnosti, da se je od komunistične strani marsikatero moje delo napačno tolmačilo kot sodelovanje z okupatorjem.

Če sedaj pred Bogom vse prav premislim, morem priti samo do enega in edinega zaključka:

Tudi v drugo bi vse to več ali manj enako storil.

To je moj ‚zločin’ zaradi katerega sem bil obsojen …«⁴⁴

Zavod Svetega Stanislava, sobota 7. november 2009

Če hoče narod iti po zanesljivi poti skozi zgodovino, mora biti v posesti čistega spomina. Vedeti mora na primer, kdo so bili možje, ki so ga vodili v preteklosti, kakšne besede so izrekali in za kakšna dejanja so se odločali. Narod mora v vsem pripovedovati resnično zgodbo o sebi, sicer ga svet ne bo spoštoval. Zadnji dogodki nam to dokazujejo. Slovenci živimo v laži. To morda danes slovenskemu človeku pomeni malo ali nič, a je najhujše, kar se nam je moglo zgoditi. »Totalitarizem so si izmislili,« se je letos 18. oktobra letos zaslišalo, ne iz kake hiše za ljudi s posebnimi potrebami, ampak s svetega kraja od države vzdrževanega boljševiškega mita. In nihče se ni oglasil. To je zato, ker smo v laži. To je zato, ker se v deželi, ki je naša domovina, lahko reče karkoli. To je zato, ker se v državi, ki je naša domovina, dogaja vse, kar se dogaja, na ozadju velike laži. In zato je vse, kar se dogodi, dotaknjeno od te laži. Ali niste še opazili, da nas ne spoštujejo več? Kdo pa bo spoštoval narod, ki nima v sebi tega dostojanstva, da bi hotel živeti v resnici!

Na današnjo prvo novembrsko soboto leta 2009 so Slovenski katoliški izobraženci s sodelovanjem Nove Slovenske zaveze v prostorih Zavoda Sv. Stanislava sklicali poseben spominski zbor. Na njem nam bodo govorili ljudje, ki so si zadali nalogo, da nekdanjega ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana ob petdesetletnici njegove smrti postavijo na mesto, kjer bo nanj svetila luč normalne človeške misli.

Nesite podobo, ki bo tu stopila pred vas, domov. Nesite jo s seboj. Pripovedujte o njej ljudem, ki jih boste srečevali. Naredite nekaj za to, da bo ta narod živel. Saj ni mogoče, da ne bi videli, da se za obzorjem že kažejo obrisi jakobinske Slovenije.

Figure 1. Spominski zbor Blaža Cedilnik