[Stran 063]

Bukovžlak – nedelja, 4. oktober

Na začetku te spominske slovesnosti čutim najprej čast in dolžnost, da pozdravim spoštovane in odlične goste, gospoda škofa dr. Antona Stresa, novega teharskega župnika g. Miha Hermana, predstavnike družbenih in političnih ustanov in organizacij, sorodnike, krajane in prijatelje tistih, ki se jih tu spominjamo, in vse ljudi dobre volje: pozdravljeni in zahvaljeni, da ste prišli.

Zbrali smo se pri maši za pokojne, ki so tukaj, preden so jih odpeljali v smrt, preživljali zadnje dneve in zadnje ure. In kakor sorodniki in prijatelji ob vsaki taki maši, potem ko se konča, še postojijo ob grobu in govorijo pokojniku in njegovih zadevah, ko je še živel, pa tudi o njegovih zadevah, ko ga ni bilo več na svetu. To je preprosto zato, ker smo ljudje tako narejeni, da o tem, kar smo imeli ali imamo radi, radi tudi govorimo. Če ob tem ugotovimo, da je pokojnik ostal v spominu ljudi približno tak, kakršen je v skladu z našim védenjem bil, smo pomirjeni, če pa se o njem napletajo neresnice, čutimo, da ga moramo braniti in zavarovati. Gotovo ste opazili, da govorim – kako bi rekel – v podobi. To je zato, ker bi rad čim bolj nazorno pokazal, kako zelo naravno je, da tudi po maši za teharskimi žrtvami še malo počakamo in premislimo, kako so stale njihove zadeve, ko so še živeli, in kako stojijo sedaj, ko ne živijo več – ko jih že štiriinšestdeset let ni več na svetu.

Tako že s prvo mislijo zadenemo ob dejstvo, da se jim kakor nekoč tudi danes godi krivica: ne samo takrat, ko so jih gole in pretepene podili na Hrastniški hrib ali pa pehali v Hudo jamo, tudi še potem, ko so jih drugičubijali, takrat ko so se zavedeli, da morajo ubiti še njihov spomin in so na kraje, kjer so ležali, začeli valiti kiklopske skale molka. Za ta molk so potem skrbeli tako, da so najeli na tisoče plačanih rok, takšnih, ki so znale pisati, in takšnih, ki so znale izdelovati in nastavljati prisluškovalne naprave – po hišah, po pisarnah, po delavnicah. Obojih je bilo v tej domovini veliko – takrat in sedaj. Tisti, ki se jih danes spominjamo, so bili torej tako ubogi, da jim niso vzeli samo mladih življenj, ampak tudi čast in dobro ime, do česar ima pravico še tak siromak.

Kakor vidite, ne govorim samo o enem umrlem, kakor sem začel, ampak o mnogih umrlih. Samo od tu so ji odpeljali v dveh skupinah, najprej od 1. do 9., potem pa od 21. do 23. junija 1945 4000 ljudi, zvečine mladih fantov in mož, potem pa še približno 100 deklet in žena. Kdo so bili ti ljudje? To so bili ljudje, ki se niso slučajno zbrali in niso slučajno postali skupina, ki niso brez razloga poiskali drug drugega, ampak zato, ker so hoteli braniti sebe, svojo družino, svojo vas, svojo slovensko in krščansko tradicijo – svojo v zgodovini pridobljeno istovetnost, svojo identiteto – to, kar so bili, po slovensko povedano. Branili so to, kar so bili in kar so hoteli biti.

Figure 1. Justin Stanovnik Ivo Žajdela

Spričo te okoliščine pa naš jezik – naše govorjenje – nujno dobiva značaj političnega. Ne more biti tako, da o umoru tolikega števila ljudi ne bi govorili tako, da bi naš govor nujno začel iskati podobo političnega. Če hočemo govoriti o ljudeh, ki so umrli zato, ker so hoteli obstajati v duhovnem prostoru, ki se imenuje civilizacija, naš govor ne more ostati nepolitičen. Če bi ostal, ne bi bil resničen. Političen govor pa je posoda tiste misli, ki preiskuje, kaj si človek sme misliti o sebi in kaj si narod sme misliti o sebi, pa tudi to, kar si narod mora misliti o sebi, če hoče ostati narod.

[Stran 064]

Tu pa naletimo na hude težave – in na nove naloge. Če hočemo povedati politični govor, moramo imeti politični jezik, kakor se je izoblikoval naravno in svobodno. Naš jezik pa je ranjen. Ljudje, ki so nasledili te, ki so jih pomorili in odstranili in se potem polastili domovine, so imeli táko politično dušo, da ni mogla, če je hotela uresničevati svoje ambicije, ostati vezana na normalni jezik.

Figure 2. Teharje 2009 Blaža Cedilnik

Kako je ranjenost jezika nastajala in rastla, naj najprej nakažem na nekaj izrazih. Najprej na izrazu, ki ga je nedavno iznaša neka gospa. Njena iznajdba se glasi: »katoliški totalitarizem«. Izraz »katoliški« je vezan na mnoge stvari, tudi na neprijetne, »katoliškega totalitarizma« pa ni. Ta izraz je ponaredek ali falzifikat. In če sedaj za trenutek tudi na to besedo pomislimo kot na menjalno sredstvo, ne za stvari, za kar uporabljamo denar, ampak za misli, potem je kmalu jasno, da tudi tu, ravno tako kakor če bi vtihotapili v menjalni sistem ponarejene bankovce, nastaja velika zmeda. Ne da ne bi mogli več kupovati in prodajati, ampak se nam bo zgodilo nekaj veliko hujšega – počasi ničesar več ne bomo mogli povedati. In če je, nadalje, Kočevski Rog »napaka«, kaj pa je potem to, kar je bila nekoč napaka? In potem, kaj pa je Kočevski Rog? Nič, saj ga ni več, zakaj Kočevski Rog prav gotovo ni napaka. Torej ga ni. Kaj pa na primer »narodnoosvobodilni boj«? Kaj pa naj bi to bilo? Ali naj bi bile sile, ki so ta boj bojevale, tiste, ki so v prvem letu svojega obstoja nasilno odvzele življenje 1.500 Slovencem, v drugem samo jeseni 600, v tretjem in četrtem letu pa domala 20.000. Kakšen »narodnoosvobodilni boj« pa je to? Kaj pa beseda »osvoboditi«, kaj pa pomeni ta beseda? Ko so slovenske »osvobodilne« sile osvobodile Slovence, so jim na mah vzele »človekove pravice«. Ali je narod »svoboden« šele takrat, ki nima več človekovih pravic? Kaj pa »sovražni govor«? Ali ste že opazili, da je »sovražnega govora« lahko obtožen tudi človek, ki trdovratno vztraja na tem, da je dvakrat dva štiri (ali pa na čem podobnem)? Dvakrat dva je seveda štiri, pravijo, a včasih nastane položaj, da je bolj pripravno, če je 2 x 2 = 5. Tedaj je jasno, spet pravijo, da samo[Stran 065] sovraštvo lahko žene človeka, da tišči s svojim 2 x 2 = 4.

Saj vidite, mar ne, skoraj vsak dan, da kake stvari preprosto ne morete več povedati? Ali niste, ne da bi vam kdo pripovedoval, ampak ste to sami skusili, da imata od dveh stavkov: »Cel dan je lilo, zvečer pa so bila tla mokra.« in; »Cel dan je lilo, zvečer pa so bila tla suha,« oba enake možnosti, da bosta obveljala. Zelo pogosto se vam torej zgodi, da česa ne morete sporočiti ali povedati, in to tem bolj pogosto, čim važnejša je stvar, ki jo želite sporočiti.

In kaj je bolj važno, kot je to, kar se je zgodilo s temi, ki so, pred več kot pol stoletja, v zadnji zapuščenosti umirali ali tukaj ali pa kje drugod, tudi v krajih in tudi tako, in tudi na tak način, da ne bi verjeli, ko ne bi vedeli, da je bilo res.

Toda vemo, da je bila tista groza nad grozami res, in se sprašujemo, kako si tisti, ki so to storili, in tisti, ki ženejo njihovo stvar naprej, še upajo hoditi po Sloveniji, – potem ko je čas tako dramatično potrdil, kdo so bili in kaj so bili. A to niso ljudje, ki bi imeli talent za zardevanje, kako bi mogli pričakovati, da bi potem, ko so jim bili izstavljeni taki dokumenti, kot je Barbarin rov, potegnili politične konsekvence in odšli. Tako kot se je izrazila Škindrova Fanika iz Gradeža pri Turjaku, ki so ji drugo jutro po padcu gradu za železniško postajo v Velikih Laščah ubili dva brata, tretjega pa dober mesec kasneje v Jelendolu. Rekla je: »Naši so bili premalo krvoločni, takih, kot so bili oni s hriba, pa ni bilo še nikoli nikjer.«

Da bomo torej lahko še kaj povedali, moramo »varovati jezik«. Ta stavek ne pomeni nič drugega, kot govoriti pošteno ali govoriti resnico. To pa lahko delamo vsi, mar ne.

Predvsem pa moramo govoriti takrat, ko je treba. Nedavno mi je neka gospa, eden najboljših ljudi, povedala naslednje. Nekoč je sedela v damskem salonu, pod havbo, kot se reče, nekaj metrov stran, tudi pod havbo, pa dve drugi gospe. Nenadoma pravi ena od njih: »Še premalo so jih pobili.« Če človek kaj takega sliši, ne bi smel biti tiho. Naj ne bo slišati preveč patetično, toda včasih se zazdi, kakor da bi ves svet čakal na vašo besedo. Nočem vas vznemirjati in pretiravati, a vseeno: včasih je tako, kakor da bi ves kozmos umolknil in čakal, kaj boste rekli. Ko je gospa izpod havbe zaslišala tisti stavek – najbolj pokvarjeni stavek, ki ga je v sedanjem času mogoče sestaviti iz slovenskih besed – je bogve iz katerega razloga obsedela. (Bodimo tiho, vsem se to dogaja.) Bolj važno je nekaj drugega. Kaj pravite, koliko gospa bi tako ravnalo? Odgovorite si z odstotkom. Mi pa končajmo svoje razmišljanje z nekaj vpršanji:

Ali Slovenci že vemo, kaj se pravi biti državljan? Demokracijo sestavljajo državljani, državljana pa ni brez minimalnega poguma. Poleg državljanov imamo namreč tudi podanike. Demokracija, sestavljena iz podanikov, pa je karikatura države. (Ali je to politično govorjenje? Da. To je politično govorjenje.) Kaj pa usmiljenje? Ali ni tako, da v človeka, ki ima kaj zgodovinske domišljije, na tem kraju ne more, da ne bi stopilo usmiljenje? Ko tam doli onstran barak na cesti, ki pelje iz taborišča, zagledaš mlade fante, ki jim boljševiki vežejo roke, najprej vsakemu posebej, potem pa še po dva skupaj, fante, za katere veš, da jim bo čez dve uri ali malo več na Hrastniškem hribu ali v Barbarinem rovu vzeto ‘ljubo življenje’, kot pravi stari Homer, ali je mogoče, da te, ko to gledaš, ne bi zalilo usmiljenje? (Ali je tudi to politično govorjenje? Tudi. Kakšna družba ljudi pa naj bi bila država, če se po medčloveških prostorih ne bi pretakalo usmiljenje? Mi pravimo usmiljenje. Danes pa vsi gonijo samo o solidarnosti. Kaj pa je, prosim vas, solidarnost v primeri z usmiljenjem, ki ima prvo berilo v evangeliju?) Če pa nas ta kraj opozarja, kakor smo videli, na tisto fino reč, ki se imenuje jezik, ki nam omogoča, da lahko kdaj pa kdaj kaj povemo in ostanemo ljudje; če nas ta kraj uči o tako visokih rečeh, kot so jezik, pogum in usmiljenje, ali ni potem tako, da imamo vse možnosti, da odhajamo od tod boljši ljudje; in upamo, da to mnogim tudi uspe.

Da torej odhajamo od tukaj boljši ljudje! – A sedaj pomislite, kakšen honorar je bilo treba za to učno uro plačati! Tisti, ki bo zaslutil, kaj pomeni Huda jama, Kočevski Rog, Brezova Reber, Krimska jama, Maverlen itd., itd., itd., itd. – ali si bo tak človek potem upal izostati od te ure? Manjkati na tej uri? Ali ne bo potem vedno več ljudi, ki jim ne bo več tuja misel, da nam je bila na velikem prelomu časov, ki je pred nami, ta ura dobrotno prirejena zato, da bomo mogli še štirideset dni in štirideset noči potovati do svete gore Koreb?

[Stran 061]

Drage sestre in dragi bratje!

V evangeliju, ki smo mu pravkar prisluhnili, govori Jezus o svobodi, resnici in ljubezni, torej o najvišjih vrednotah našega življenja. Pri tem poudarja pomen notranje svobode, se pravi odprtosti za sprejemanje resnice. Resnica ni samo stvar našega razumskega spoznanja, ampak še prej in veliko bolj stvar poštenega srca, iskrenosti in nesebične odprtosti, se pravi svobode.

Resnica ali laž: to je naša stalna izbira. Vsak človek mora izbirati med njima vsak dan, kakor mora vsak trenutek izbirati med dobrim in zlim, med dobroto in hudobijo. Naša življenjska naloga je, da dajemo vedno več prostora resnici in vedno manj zmoti in neresnici, pa tudi da v našem okolju prevladuje resnica, da prevladuje resnicoljubno, pošteno govorjenje in ne sovražno obrekovanje.

To velja za vsa področja naših odnosov. To velja za odnose med najbližjimi v družini in v soseski – vsakdanje življenje to potrjuje, to velja za odnose v državi med raznimi družbenimi in političnimi skupinami – o tem bi se dalo veliko povedati, to velja za odnose med državami in narodi – tudi o tem imamo sveže izkušnje. To pa še posebno velja tam, kjer ima izrečena ali pisana beseda težke posledice: v javnih glasilih ali sredstvih javnega obveščanja. Svoboda govora in izražanja je vsekakor velika vrednota in je zaščitena s pravico do nje, a ta pravica se nikakor ne sme sprevreči v pravico do laži in obrekovanja. Prav je, da ščitimo pravico do izražanja mnenj, a nič manj ni potrebna zaščite temeljna in neodtujljiva pravica do dobrega imena, pravica do domneve nedolžnosti, dokler se ne dokaže nasprotno.

Zakaj o resnici, ki nas po Jezusovih besedah edina osvobaja, govoriti in razmišljati danes tukaj na Teharjah, na predzadnji postaji tistih, katerih življenjska pot se je v zgodnjem poletju 1945 nasilno končala v enem ob bližnjih brezen? Med temi je nedavno odkrita Huda jama še posebej presunila skoraj celotno slovensko javnost. Zato, ker se ravno na teh krajih in ob tem, kar skrivajo, še danes bije boj za resnico, za vso resnico, za resnico v vsej njeni večplastnosti. Bije pa se tudi boj za svobodo, da to resnico odkrijemo, povemo in sprejmemo.

Z zadnjimi odkritji resnica dobesedno »prihaja na dan«. Ta resnica je grozljiva in zastrašujoča, vendar jo moramo sprejeti. Nič ne pomaga, če se eni zaklinjajo, da se »zgodovina ne sme spreminjati«, se pravi tista zgodovina, ki so jo pisali zmagovalci. Takšna zaklinjanja so zaman. Resnica ni ne moja in ne tvoja, ne naša in ne vaša: resnica je sama svoja, drugače sploh resnica ni. Nič je ne bo ustavilo, nihče ji ne more ukazovati, kakšna naj bo. Resnica je nenasilna, a kljub temu nezaustavljiva na svoji zmagoviti poti. »Resnica ne sili ljudi k priznavanju drugače kakor z močjo resnice same, ki blago in hkrati krepko prodira v duhove,« pravi II. vatikanski koncil (Izjava o verski svobodi 1). Desetletja je bila resnica o tem, kar se je dogajalo tukaj, teptana, zamolčevana in preganjana, a vendar je na koncu prišla do besede. Tako bo tudi v prihodnje. To je naše neuničljivo upanje, ki temelji na Jezusovi besedi: »Ne bojte se jih torej! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. … Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti« (Mt 10,26-28). Ker ni mogoče umoriti duše in duha, tudi resnice ni mogoče umoriti.

Figure 1. Nadškof Anton Stres Ivo Žajdela

Vendar pa se Jezus v evangeliju ne ustavi pri resnici. Jezus je res prišel oznanjat resnico, a to je resnica o Božji ljubezni. Torej resnica je in mora biti v službi ljubezni. Kot pravi apostol[Stran 062] Pavel v berilu, ki smo mu prisluhnili: »Tako ne bomo več nedorasli otroci, ki jih premetava in kot valove razburka vsak veter nauka v človeški zvijačnosti in pretkanosti, v blodnem zavajanju. Pač pa živimo iz resnice v ljubezni, da bomo v vsem rasli vanj, ki je glava, Kristus« (Ef 4,15). Naša naloga je torej, da »živimo iz resnice v ljubezni«, da rastemo iz resnice v ljubezen.

Figure 2. Teharje 2009 Blaža Cedilnik

V tistih usodnih majskih in junijskih dneh leta 1945 tukaj ni bilo prostora ne za resnico in ne za ljubezen. Danes pa, ko si je resnica sem utrla svojo pot, si jo mora skupaj z njo utreti tudi ljubezen. Zato obhajamo danes tukaj sveto mašo, sveto evharistijo, zakrament najvišje Božje ljubezni. V tem letu priprave na evharistični kongres, ki ga bomo obhajali v neposredni bližini tega nekdanjega teharskega taborišča, na celjskem stadionu, bomo okrepili našo krščansko zavest, da je vsako evharistično slavje neprekosljiv dogodek, ko med nami postane otipljivo navzoča tista ljubezen, o kateri pravi Jezus sam, da večje ni: ko namreč Božji Sin sam daje svoje življenje za svoje prijatelje.

Razumljivo je, da je resnica o zločinih, ki so se dogajali po moriščih naše domovine med drugo svetovno vojno in po njej, neznosna. Neznosna za žrtve in za storilce. Toda tej resnici ne bomo ubežali z tajenjem, opravičevanjem ali skrivanjem. V skladu z našim človeškim dostojanstvom pa jo lahko obvladamo – obvladamo, da ne bo več zastrupljala naših odnosov – samo na en način: z ljubeznijo, se pravi z odpuščanjem in spravo. Z še večjo ljubeznijo, kakor je bilo sovraštvo, ki je te zločine povzročilo.

Zato obhajamo tukaj sveto mašo, sveto evharistijo. Obhajamo spomin na tisto Božjo ljubezen, ki je bila sposobna odpustiti zločin križanja Božjega Sina ter odpušča vse druge zločine, ki »odjemlje grehe vsega sveta«. To Božjo ljubezen, to odpuščanje in spravo kličemo z vsako sveto mašo – posebej pa še danes tukaj – nase, na vso našo domovino, na žrtve in na storilce, tudi na tiste, ki pravijo, da je bilo še premalo pobitih. Izhod iz začaranega kroga krivic in zamer, zločinov in maščevalnosti je samo »resnica v ljubezni« in »ljubezen v resnici«. Zato smo tudi danes pri sveti maši – pri otipljivi resnici o Božji ljubezni, o njegovi spravi in odpuščanju, ki jo naklanja vsakemu od nas. Za žrtve verujemo in upamo, da so v Božji ljubezni našle srečo in tolažbo, za storilce pa prosimo, da bi v tej isti Božji ljubezni našli odpuščanje, spravo in mir. Amen.

Vse je tako, kot mora biti. Oktobrska nedelja je lepa, kot zmerom, ne spomnim se, da kdaj ne bi bila. Sonce sije, kot da bi hotelo biti z nami prijazno, nič se ne razkazuje, samo milo se usiplje na nas. Ali s toploto ali s svetlobo? Ostaja daleč in obenem prihaja k nam in nas s tem spominja na nekaj zelo, zelo starega in tolažljivega. Vse je tako, kot mora biti. Travo je nekdo pokosil, da lahko brez skrbi hodimo po njej. Nobene škode ne bo od tega. Tudi drevesa so še pokrita, vedno bolj rdeča in vedno bolj rumena. Vse dokazuje, da svetu vladajo barve. Tudi ljudje so prijazni drug do drugega, kot da bi nekaj skupnega nosili v sebi, skupen spomin in skupne obljube in zaveze in zaveze. Vse je tako, kakor mora biti. Zvonček ob vhodu zazvoni od časa do časa in nadškof že stoji ob oltarju pripravljen, stoji in molči in čaka, kot da bi hotel intonirati tišino. A je ni treba, je že tu. Vsi so že tu in vse je tako, kot mora biti. Tudi gospa Marija Zgonc je že tukaj. V rokah ima zvito polo papirja, a sedaj še ni na vrsti. Sedaj bo najprej maša, in šele ko bomo na koncu dobili blagoslov, bo prišla na vrsto gospa Marija in nas vse pozdravila. Kaj nam je letos pripravila? S čim nas bo letos presenetila?

Pozdrav

Dragi prijatelji in vsi, ki ste prišli k našim mučencem na Teharje, lepo pozdravljeni!

Tu okrog Celja leži veliko mučencev; en kraj je bolj strašen od drugega. Ko je bila odkrita Huda jama, bi morala zajokati vsa Slovenija, saj je ta veliki zločin legel na dušo vsega naroda. Večkrat sem si skušala predstavljati, kaj se je takrat dogajalo tam za sedmimi pregradami: zazidani pod zemljo, v popolni temi, prestrašeni, ranjeni. So jokali, kričali, molili, se oklepali drug drugega? Kdo je umrl zadnji, med krvavimi trupli, ko je vse potihnilo? Je bil otrok, dekle, tvoj ali moj oče?

Upam, upam, da je kot h Kristusu na Oljski gori tudi k njim prišel Gospodov angel.

V spoštljiv spomin na vse pobite bomo posamezne nastope spremljali brez ploskanja in ob koncu zapeli pesem MOJA DOMOVINA.

In potem ko vsi naredijo, za kar so bili naprošeni in kar so obljubili, spet stopi pred mikrofon gospa Marija in se zahvali najprej tistemu, ki je naredil najpomembnejšo reč to nedeljo, ki je bral mašo za nas in za tiste, zaradi katerih smo tukaj, potem pa tistim, ki so v imenu vseh kaj povedali ali zapeli ali pa samo poslušali in bili tam, kjer so vedeli, da morajo biti to nedeljo.

Zahvala

Ob koncu današnje slovesnosti se v imenu Nove slovenske zaveze in župnije Teharje zahvaljujem vsem, ki so jo pripravili in pri njej sodelovali.

Iskrena hvala nadškofu dr. Antonu Stresu in vsem somaševalcem.

Prisrčno se zahvalim solistki gospe Renati Vereš-Klančič in pevskemu zboru župnije Sveti Duh iz Celja, ki ga vodi gospod Rado Pintar. Velika hvala tudi današnjemu govorniku prof. Justinu Stanovniku.

In hvala od srca vsem vam, ki ohranjate spomin na naše mučence. Zapojmo o domovini, za katero so se pobiti uprli komunizmu, zanjo trpeli in umirali – Moja domovina.

[Stran 056]

»Katinski pokol« Andrzeja Wajde

Na koncu, ko so raztovorili vlake z ujetniki, ko so prišli črni tovornjaki in veliki bagri in so rablji z vojaškimi revolverji pričeli s svojim grozljivim rokodelstvom, je ta film čisto enostaven in jasen. Vidimo, kako može v zelenih uniformah, mnoge med njimi s čini majorja ali generala, vlačijo s tovornjakov, kako ti z drhtečimi ustnicami molijo svoj zadnji očenaš, med tem ko jim vežejo vrvi okrog vratu in rok, kako jim streli v tilnik cefrajo glave in kako s okrvavljenimi čeli padajo na obraz, dokler njihova trupla v sveže izkopanih jarkih ne leže v dolgih vrstah eno ob drugem in na drugem. Nato prično buldožerji trupla prekrivati z zemljo. Tako, pravi film, je bilo, tako se je zgodilo v Katinu spomladi 1940, in nobena vprašanja in dvomi teh slik ne izbrišejo.

Pred tem pa, skozi uro in pol, je sam film spraševal, dvomil in dokazoval. Figure in dialoge, podobe iz filmskih tednikov in igrane prizore je sestavil v zapleten mozaik iz fikcije in dokumentov, da bi prišel do dna zgodovinski resnici – in tako pripoveduje čisto drugo zgodovino Katina. Ne zgodovino pokola, ampak njegovih interpretacij, njegovega zlorabljanja, njegove popačenosti. Zgodovino laži, ki je rastla na množičnih grobovih. In zgodovino države, ki je bila utemeljena na tej laži: zgodovino socialistične Poljske. Film razpade na dva dela, na dolgo pripoved živih in kratko pripoved mrtvih, in ravno ta neenotnost, ta dramaturška neuravnoteženost napravi »Katinski pokol« Andrzeja Wajde tako fascinanten.

Med mnogimi travmami poljske zgodovine dvajsetega stoletja je Katin ena najstrašnejših. Aprila in maja 1940 so enote sovjetskega notranjega ministrstva NKVD umorile in zagreble v tem zahodnoruskem kraju in še v dveh drugih ujetniških taboriščih petnajst tisoč pripadnikov poljske armade in civilistov: učiteljev, časnikarjev, pisateljev, odvetnikov, kirurgov, inženirjev – polovico častniškega zbora in cvet poljske inteligence. Ko je v začetku 1943 nemška armada v katinskem gozdu odkrila množične grobove, je sklicala mednarodno komisijo strokovnjakov, pri kateri so sodelovali tudi Poljaki iz begunstva, in izkoristila njene izsledke za protiboljševiško vojno propagando.

Po ponovnem zavzetju tega področja konec 1943 je Sovjetska zveza sestavila svojo preiskovalno komisijo, ki je s pomočjo ponarejenih dokazov pokol pripisala Nemcem. V komunističnem vzhodnem bloku je ta laž postala uradna zgodovinska resnica. Na Poljskem je bila celo omemba samega krajevnega imena dolga desetletja prepovedana. Šele 1990 je Mihail Gorbačov uradno priznal sovjetsko krivdo. Dve leti kasneje je ruski predsednik Jelcin predal poljski državi listino, v kateri je izpričana krivda Stalina in šefa njegove NKVD Lavrentija Berije.

Med katinskimi mrtvimi je bil tudi poročnik Jakób Wajda, oče režiserja. Njegova vdova, učiteljica, se je dolga leta oklepala iluzije, da se bo njen mož nekega dne vrnil. Film pripoveduje, čeprav z drugimi imeni in družinskimi povezavami, njeno zgodbo. Prične se konec septembra 1939, ko se bežeči civilisti nagnetejo na nekem mostu čez reko v vzhodni Poljski. Položaj je brezizhoden: na zahodu stoji nemška, na vzhodu Rdeča armada. Ampak Anna (Maja Ostaszewska) gre dalje, da bi svojega moža Andrzeja (Artur Zmijewski) še zadnjič videla, preden ga odpeljejo v rusko ujetniško taborišče. Tri leta kasneje, ko se razve, kaj se je zgodilo v Katinu, Anna z olajšanjem ugotovi, da imena njenega moža ni na seznamu mrtvih. Vzrok za to izvemo v vzporedni zgodbi: Andrzeju je tovariš podaril svoj pulover z uvezenim imenom. Žena o tem ničesar ne sluti.

Po vojni se tisti vojni tovariš (Andrzej Chyra), ki se je pridružil poljskim enotam Rdeče armade, pojavi pri Anni, da bi ji povedal o smrti njenega moža in ji ponudil svojo zaščito. Ona ga zavrne. Nato izroči svoja dokazila – med njimi dnevnik umrlega – neki odporniški skupini. Kmalu zatem se, po prepiru v oficirskem kazinu o krivdi za pokole, ustreli. Čez nekaj tednov dobi Anna Andrzejev dnevnik.

To je ena, daljša linija zgodbe. Druga, nekoliko krajša, pripoveduje o generalovi ženi (Danuta Stenka), katere mož je bil prav tako umorjen v Katinu. Gestapo hoče izrabiti njeno žalost v propagandne namene. Ona se brani. Po vojni pridejo njeni otroci, ki so se bojevali v poljskem odporu, nazaj v Krakov. Sin umre na begu pred rusko vojaško patruljo. Da bi lahko plačala nagrobnik, proda njegova sestra svoje svetle lase igralki, ki je izgubila svoje lase v Auschwitzu. »Kdor nosi lase nekoga drugega, prevzame njegovo breme,« pravi frizer, ki ji odreže lase.

[Stran 057]Figure 1. Vojaško pokopašišče Powazki v Varšavi – spomenik v Rusiji pomorjenim Poljakom (Iz knjige G. Kaiser, Katyn, str. 454)

V takih prizorih prestopi simbolika filma mejo do prisiljenega. Vidimo, da se Wajda trudi, kako bi pogled preusmeril od svoje lastne biografije na kolektivno usodo, kako izumlja figure, da bi razložil stališča, in ne, ker bi bile dramaturško nujne. Nastopa profesorica umetnosti, ki se očitno pojavi samo zato, da lahko razglasi, da nikoli več ne bo svobodne Poljske; ali zdravnik, ki da zazidati dokumente o Katinu, da bi jih skril pred biriči komunistične države. Taki ljudje so se v stotisočih pojavljali v zgodovini povojne Poljske in v stotinah nastopajo v Wajdovih filmih, od »Kanala« ter »Pepela in diamanta« naprej. Tukaj pa učinkujejo narejeno. Končno je »Katinski pokol« vendarle samo Annina zgodba: drama jalovega upanja in neznosne resnice.

To resnico pokaže zadnjih dvajset minut filma. To, česar ni nikoli povedala nobena priča, česar ni ugledal noben objektiv, je v njih razkrito z mučno temeljitostjo, od kalibra morilskega orožja do odtisov ruskih vojaških škornjev v mlaki krvi, ki se je nabrala na tleh kleti za streljanje. Te podobe imamo lahko za pretirano grozne, nezmerne v svoji natančnosti. Vendar je bil film »Katinski pokol« posnet in produciran prav zaradi njih. Poljska je čakala na ta film šestdeset let. V primeri s tem je dvajset minut filma kot tren očesa.

Figure 2. Visoki sovjetski in nemški oficirji jeseni 1939 na Poljskem (Iz iste knjige str. 2)

Poderžajevi, po domače Martinovčevi, so bili doma v Čušperku, župnija Kopanj. Oče Alojz Poderžaj (1895-1980) se je ukvarjal z žganjem apna, s kmetijo in s trgovino z lesom. Pri hiši je bilo sedem otrok: Micka (1920-1976), Ančka (1921-2007), Janez (1923-1943), Lojz (1925-1945), Jože (1928), Tone (1930) in Angelca (1934). Življenje jih je trdo kovalo že pred vojno. Prva nesreča je očeta Alojza zadela pri osemnajstih letih, ko je leta 1913 pri streljanju z možnarjem izgubil eno oko. V zahvalo, da mu je ostalo vsaj drugo oko, je oče Alojz kasneje blizu doma v Čušperku postavil kapelico svete Lucije, zavetnice za bolezni oči. Trdo, delovno življenje na domačiji je nato skoraj ogrozila očetova tuberkuloza leta 1933, ki pa so jo na Golniku, hvala Bogu, uspešno pozdravili. Nekoliko so mir razburkale volitve decembra leta 1938, a dokončno ga je prekinila revolucija. Kako se je začelo, je lepo opisal dr. Tine Velikonja v Zavezi štev. 36 v Zgodbi, ki je ni.

Druga nesreča je bila izguba sina Janeza. Sinova Janez in Lojz sta bila leta 1943 kot vaška stražarja zajeta na Turjaku. Osemnajstletnega Lojza so sicer izpustili, Janeza pa so 22. 10. 1943 ubili v Jelendolu. Po nemški ofenzivi sredi novembra 1943 sta se oče Alojz in sin Lojz umaknila v Ljubljano. Tretja nesreča je bil odhod v begunstvo, smrt žene Ane in izguba drugega sina Lojza ob koncu vojne. 5. maja 1945 so namreč Poderžajevi zapregli konja in vola in se pridružili beguncem na Koroško. Na smrt bolna mama Ana je ostala v Ljubljani v bolnici in je čez dva tedna doma umrla. Drugi so prek Ljubelja prišli na Vetrinjsko polje. Pot v begunstvo je Tone popisal v Zavezi št. 71, stran 42 do 47, z naslovom Prvo srečanje s tujstvom tujine. Lojz in Jože sta se z vrnjenimi domobranci znašla v Teharjah. Jožeta so kot mladoletnega izpustili domov, kjer se je lotil kmetovanja, Lojz pa je izginil v moriji tistih dni. Drugi Poderžajevi: ata Alojz, Micka, Ančka, Angelca in Tone so ostali v begunskih taboriščih na Koroškem in se leta 1949 izselili v Argentino. S seboj so prinesli le pridne roke in bistro glavo, Kako so začeli iz nič, je leta 2009 popisal Tone, ki se sedaj podpisuje Podržaj.

Begunsko taborišče Spittal na Koroškem smo zapustili 1. januarja 1949. V Buenos Aires v Argentini smo prišli 5. februarja 1949. Prišlo nas je vseh pet, to je ata Alojz, sestre Micka, Ančka, Angelca in jaz, Tone. V novi deželi se je naše življenje začelo čisto na novo.

Ko smo se izkrcali z ladje Willard H. Holbrook, so nas namestili v Emigrantskem hotelu. Tukaj so nas ponovno pregledali, prekontrolirali naše potne dokumente, ki nam jih je v taborišču Spittal ob Dravi na Koroškem izdala mednarodna organizacija UNRRA. Le-ta je imela na skrbi begunce raznih narodnosti po vseh taboriščih. Za naselitev smo imeli na voljo ponudbe konzulatov za več držav: USA, Kanade, Venezuele, Avstralije, Brazilije in Argentine. Begunci smo se odločali vsak po svoje. Mi smo se odločili za Argentino, kjer so imele prednost družine z več otroki, ne glede na starost.

V Emigrantskem hotelu smo dobili nove dokumente, osebne izkaznice Republike Argentine. Izkaznice so vsebovale osebne podatke, kot so ime in priimek, starost, narodnost, fotografija in lastnoročni podpis. S to osebno izkaznico smo se lahko gibali po celotni Argentini. V Emigrantskem hotelu smo lahko prebivali toliko časa, dokler nismo dobili zaposlitve in drugega stanovanja. V hotelu smo imeli zagotovljeno tudi prehrano, ki je bila preprosta, okusna in obilna. Spali smo na nadstropnih posteljah, ki so bile dokaj udobne. Zvečer smo smeli iti spat šele ob deseti uri, vstajanje pa je bilo zjutraj že ob peti uri. Tak dnevni red je bil namenjen temu, da je bil vsak nekako prisiljen čim prej najti delo in stanovanje. Imeli so namreč izkušnje, da so novonaseljenci izrabljali ugodnost zastonjskega prebivanja v Emigrantskem hotelu.

Prvo delo smo dobili pri slovenskem podjetju, kjer je že delal Stanko Žitnik, brat Mirka Žitnika, mojega kasnejšega svaka, ko se je poročil z mojo starejšo sestro Micko. Stanko Žitnik je bil v begunskem taborišču v Italiji in je prišel v Argentino eno leto pred nami. V tem slovenskem podjetju je bila njegova prva zaposlitev. Gospodar v podjetju je bil Leopold Lah, po poklicu inženir, doma iz Štajerske. Stanko je pri njem dobil tudi stanovanje. Mirko Žitnik pa je bil v begunskem taborišču v Spittalu ob Dravi in je v Argentino pripotovali[Stran 049] z isto ladjo Willard H. Holbrook, 5. februarja 1949, kot mi.

Figure 1. Tone Podržaj, z desne, v svoji prvi delavnici, neki delavec iz Litve, Peter Erjavec (iz Trebnjega) in oče Alojz Podržaj

Stanko Žitnik je torej dobil delo za brata Mirka in zame. Preskrbel je tudi stanovanje za vseh nas pet. Dobili smo eno samo veliko prazno sobo. Pod je bil lesen. Spali smo kar na tleh, postelj nismo imeli. Za odejo smo imeli samo tisto, kar smo prinesli s seboj iz taborišča. Sreča je bila, da je bilo toplo, ker je februarja v Argentini poletje. Prvo posteljo smo kupili po poldrugem mesecu, ko sem že nekaj zaslužil. To je bil denar mojih prvih treh plač, kajti v Argentini se plačuje vsakih 15 dni. Nato smo počasi nabavljali še naslednje postelje in po nekaj mesecih smo vendarle spali vsak v svoji. Seveda so bile postelje zelo skromne, a smo preživeli kar v redu, saj smo bili skromnosti navajeni že iz begunskega taborišča.

Po nekaj tednih je pri istem slovenskem podjetju začel delati tudi ata. V podjetju smo izdelovali različne industrijske naprave, največ rezervoarje (tanke) za petrolej, olja, vodo in za različne kemikalije. Izdelke smo najprej pripravili v delavnici in jih nato tudi montirali po raznih tovarnah.

Micka, Ančka in Angelca so bile doma. Kuhale so in prale tudi za nekaj drugih slovenskih stanovalcev, ki so prebivali v isti hiši. Za menoj je prvo delo dobila Micka v tovarni, kjer so šivali srajce, majice in različne vrste perila. Delala je na šivalnem stroju. V začetku je bilo težko, ker ni znala španskega jezika, a se je vseeno kar dobro znašla, ker je že od doma znala spretno delati s šivalnim strojem. Vsak dan ji je šlo bolje tudi s španskim jezikom. V tej tovarni je delala, dokler se ni poročila z Mirkom Žitnikom. Imela sta šest otrok: Mari, Ireno, Bogdana, Ani, Toni in Joži. Umrla je kot prva iz naše družine 23. avgusta 1976, stara 56 let. Mož Mirko, moj svak, je umrl 11. julija 1982, star 78 let. Po poklicu je bil železničar, v Argentini pa je delal v kovinarstvu. Po upokojitvi je nekaj let pomagal tudi v Podržajevem podjetju. Bil je zelo dober delavec.

Potem je tudi sestra Ančka dobila delo v neki kovinarski tovarni. Izdelovali so pločevinasto embalažo za barve in podobno. V tej tovarni je delala približno eno leto. Po tej zaposlitvi je dobila drugo delo v tekstilni tovarni. Tukaj je delala, dokler se ni poročila s Francetom Petkovškom iz Rovt. Imela sta samo enega sina: Francija. V življenju je imela veliko zdravstvenih težav. Več let je hodila z berglami. Mesec dni pred smrtjo je padla in se ni več prebudila iz nezavesti. Umrla je 27. avgusta 2007, stara 85 let. Mož France Petkovšek, moj drugi svak, je bil po poklicu mizar. Imel je tudi svojo delavnico. Zaradi bolezni zadnjih deset let ni[Stran 050] mogel več delati, umrl je 22. februarja 1989, v starosti 78 let.

Končno je dobila delo še Angelca v papirni tovarni. Tudi to podjetje je bilo slovensko. Gospodar se je pisal Vider. Doma je bil iz Velike Račne, Lukeškov. Rekel je, da je bil nekoč pred vojno na obisku doma, ko je prišel iskat dokumente za državljanske pravice. V Argentino je prišel že pred prvo svetovno vojno. V podjetju so izdelovali papirnate vrečke za semena, zdravila in druge potrebe. Angelca je delala v tem podjetju, dokler se ni poročila s Tonetom Kastelicem. Imela sta štiri otroke: Nežko, Toni, Marjana in Aleksandra.

Pri prvem podjetju sem delal samo pet mesecev, do 15. junija 1949. Znanec, ki je delal v drugem kovinarskem podjetju, mi je ponudil novo zaposlitev. Odločitev za novo delo po tako kratkem času, ko sem komaj začel delati, je bila težka. Pri tem drugem podjetju sem delal od 20. junija 1949 do aprila 1953.

Takoj ko sem prenehal delati v prvem podjetju, smo začeli iskati drugo stanovanje, ker je bilo prvo stanovanje brezplačno ter vezano na zaposlitev. Bili smo hvaležni, da smo takoj po prihodu v Argentino dobili vsaj sobo, kjer smo začeli svoje bivanje v novi deželi. Drugo stanovanje, ki smo ga našli, je bilo v stari hiši, prav tako last slovenske družine. Plačevali smo jim mesečno najemnino. Stanovanje je obsegalo dve sobi z ločeno kuhinjo in sanitarijami.

Novo kovinarsko podjetje se je imenovalo AVE (Aspiracion, ventilacion, extraxion). Izdelovali smo različne industrijske konstrukcije, na primer klimatske naprave za prezračevanje industrijskih poslopij, kjer se zahteva, da se mora zrak zamenjati večkrat na uro. Šef podjetja je bil nek švicarski inženir.

Za vse konstrukcije so inženirji in tehniki najprej v tehnični pisarni pripravili načrte z ustreznimi izračuni glede na postavljene zahteve. Po načrtih smo nato pripravljali inštalacije. Izdelovali smo vseh vrst cevi, okrogle ali kvadratne, različnih dimenzij. Za klimatske naprave smo uporabljali tanko pocinkano (galvanizirano) železno pločevino. Težko je opisati celo vrsto naprav, ker je pač vsaka drugačna. Omenim naj, kaj vsebuje na primer inštalacija za mizarsko podjetje, kjer je treba od vseh mizarskih strojev sproti odsesavati prah, žaganje in oblance. Napeljavo sestavljajo cevi, ki morajo biti natančno izračunane, da naprava deluje učinkovito. Za transportiranje lesnega prahu, žaganja in oblancev je zelo pomembna hitrost zraka v ceveh, ki mora biti med 25 do 30 metrov na sekundo. Enako pomembna je tudi količina zraka. Cevi morajo biti priključene na mizarske stroje tam, kjer lesni prah, žaganje in oblanci nastajajo. Tok zraka zagotavlja centrifugalni ventilator. Zrak teče skozi ciklon, kjer se material, ki ga zrak nosi s seboj, izloči in usede, očiščen zrak pa navadno skozi posebne filtre odteče na prosto.

Aprila 1953 so kovinarsko podjetje AVE zaprli, ker so menda imeli neke davčne probleme. Kaj je bil resničen vzrok za prenehanje podjetja AVE, ni bilo nikoli do kraja jasno.

Sedaj se je začela druga doba mojega dela, samozaposlitev. Ni bila lahka, in že v začetku naj povem, da mi je večkrat šlo bolj slabo kot pa dobro. Imel sem sicer že nekaj svojega orodja, a vse sem lahko spravil v majhen kovček. Razen tega je bilo orodje primerno le za delo z lahkim, tankim materialom, kakršno je bilo izdelovanje cevi za klimatske naprave. Večje orodje je bilo treba kupovati na novo. Kar hitro sem moral nabaviti mali statični elektrovarilni aparat za 150 amperov. Takoj za tem sem nabavil dva ročna vrtalna stroja, enega za premer svedrov do 15 mm in drugega za 20 mm. Oba sta bila nemške znamke METABO. To je bilo ravno toliko, da sem lahko začel s samostojnim delom.

Delo sem dobil s posredovanjem tehnikov in inženirjev, s katerimi smo prej delali skupaj v propadlem podjetju AVE. Ker so tudi oni ostali brez zaposlitve, so iskali delo na svoje.

Omeniti moram, da je prav leta 1953 nastopilo splošno pomanjkanje dela. Ker nisem več delal v podjetju, sem ostal brez redne plače. Bile so velike težave zaradi hudega pomanjkanja denarja. Tisto, kar sem imel prihranjenega, je hitro skopnelo, a treba je bilo živeti, in za vsako delo, ki sem ga dobil, kupovati orodje in material. Druga težava je bila moja majhna delavnica. Ta je bila v isti hiši, kjer smo stanovali. Na razpolago sem imel samo eno sobo, veliko približno 4×4 metre. Lahko sem uporabljal tudi hodnik poleg sobe. Tukaj sem sestavljal majhne naprave, ki jih je bilo treba nato montirati po različnih tovarnah. A kmalu se je iz tega skromnega in težkega položaja začelo obračati na bolje. Ker sem se veliko ukvarjal z montažo, so mi dali prostor v tovarnah, kjer sem prevzel delo. Tako je teklo delo v letih 1953 in 1954.

V začetku leta 1954 sem dobil večje delo s pomočjo inženirja, s katerim sva prej delala skupaj v tovarni. Bil je Avstrijec iz dežele Burgenland (Gradiščansko). Star je bil 56 let in[Stran 051] je imel veliko inženirske prakse. Treba je bilo zgraditi sušilno napravo za tovarno izolacijskega traku, ki se uporablja pri električnih inštalacijah. Lastnik tovarne je bil Nemec, ki je imel svoje podjetje za izoliranje telefonske žice. Za izdelavo sušilne naprave je v Nemčiji kupil patent in načrte. Delo je bilo zaupano meni in mi je, hvala Bogu, dobro uspelo. Vse delo sem opravil na kraju samem v novi tovarni, v poslopju, izrecno pripravljenem za novo sušilno napravo. Sušilo se je s toplim zrakom. Za ogrevanje zraka je bilo treba postaviti parni kotel in vse potrebne inštalacije s centrifugalnimi ventilatorji za kroženje toplega zraka v sušilni napravi. Vsa naprava je bila natančno dimenzionirana in izdelana točno po nemških načrtih. Pri delu mi je od tedaj do leta 1962 pomagal tudi oče Alojz, ki je do tedaj še delal pri inženirju Leopoldu Lahu. Delo je bilo končano do konca leta 1954.

Figure 2. Kupola nove cerkve v San Nicolasu leta 1980 – Gradi podjetje Podržaj Argentina

Sledile so različne druge naprave, od katerih bi opisal samo nekaj najbolj zanimivih.

Ena od njih je bila postavitev monoraila (enotirne proge), dolžine 90 metrov, nosilnosti 1500 kg v vojaški tovarni za obdelavo različnih kvalitetnih jekel. Uporabiti je bilo treba dvojni profil I 28 z vsemi pripadajočimi elementi. Pod tem monorailom je bilo več cementnih korit za različne kemikalije, v katerih je potekal postopek čiščenja jeklenih palic. Očiščene jeklene palice je monorail prenašal do stroja za profiliranje, ki je palice kalibriral na točno programiran premer.

Naslednje delo je bilo 300 kilometrov od Buenos Airesa v tovarni za izdelavo eksplozivov – smodnikov v kraju Azul. Po vseh stavbah je bilo treba napeljati strelovode. Vsako poslopje je imelo svojo napeljavo, ki je bila priključena na ozemljitveno bakreno ploščo ali na »havalino«, bakren drog, zabit v zemljo. Za napeljavo je služila bakrena pletenica, s presekom 50 in 90 kvadratnih milimetrov. Vsi spoji so bili izvedeni s posebnimi objemkami, s svinčenimi vložki za boljši stik, in močno stisnjeni z medeninastimi vijaki. Na celotni inštalaciji je bila na vseh spojih bakrenega omrežja natančno izmerjena upornost ozemljitve. Tudi to delo mi je dobro uspelo.

Takoj se mi je v tej tovarni odprlo še drugo delo. Tovarno so gradili povsem na novo. Ves projekt in načrti so bili švedski. Tovarna obsega okrog dva kvadratna kilometra. Stavbe so oddaljene ena od druge, da se morebitna[Stran 052] eksplozija ne more prenesti na sosednjo. Vsak objekt je obdan še varovalnim nasipom. Vsa inštalacijska dela do končne montaže so strogo kontrolirali švedski tehniki in inženirji.

Montirali smo velik rezervoar (tank) za kurilno olje (fuel oil), ki se uporablja za kurjenje parnih kotlov. Tovarna potrebuje veliko parne energije v vseh objektih, poleg tega pa s parnimi turbinami proizvaja tudi elektriko, zato ima rezervoar prostornino 1,200.000 litrov ali 1.200 kubičnih metrov. Stoji poleg železniškega tira, ki pelje v tovarno. Kurilno olje prihaja v tovarno z železniškimi cisternami.

Ves material, železna pločevina, je bila pripravljena v mornariških delavnicah. Moja naloga je bila električno varjenje segmentov in montiranje rezervoarja, ki ima premer 13 metrov in višino 10 metrov. Znotraj rezervoarja je cevna špirala (serpentina) za ogrevanje olja s paro. Streha rezervoarja je lahno konična in ima ograjo za varno hojo. S tal vodijo na streho železne stopnice. K rezervoarju spada še celotna inštalacija za pretakanje olja iz železniških cistern. Iz rezervoarja do parnih kotlov črpata kurilno olje po cevovodu dve specialni zobniški črpalki. Kotlovnica je od rezervoarja oddaljena približno 300 metrov. Cevovod je izdelan po švedskih načrtih in visi na železnih stebrih. Je ogrevan ter dobro izoliran, da omogoča pretakanje olja tudi ob nizkih zunanjih temperaturah. Težko je opisati potek in način tega zelo zahtevnega dela. Kupil sem nov močnejši rotacijski varilni aparat znamke CRAMACO z zmogljivostjo 300 amperov. Varilne elektrode so imele premer 4 in 5 mm. Vse električno varjenje sem opravil sam osebno. Za izdelavo tega rezervoarja sem dobil priznanje in nagrado, kar je bilo s sliko rezervoarja objavljeno v reviji »Sol Oerlikon«. Na koncu so rezervoar preizkusili, tako da so ga napolnili z vodo. Ni bilo nobenega puščanja, vsi vari so bili brezhibni. Vsega skupaj sem v tej tovarni delal 14 mesecev, do maja 1956.

Omeniti moram, da sem od leta 1957 do 1962 imel petletno družabniško pogodbo z inženirjem Avstrijcem, s katerim sva prej skupaj delala v tovarni. Ko je leta 1962 pogodba potekla, je nisva obnovila, ker je bil gospod že starejši. Razdelila sva si skupno imetje, kakor je določala družabniška pogodba, in šla vsak po svoje naprej. Vsekakor je bila ta doba medsebojnega sodelovanja zanimiva in koristna. V tem času sem se tudi poročil in dobival otroke.

Po končani družabniški pogodbi sem sklenil, da druge pogodbe ne bom sklepal, dokler ne dorasteta moja dva sinova: Tone in Miha. Oba sta bila takrat še v plenicah, a vseeno sem dočakal dan, ko smo leta 1988 z uradno pogodbo ustanovili družbo z omejeno odgovornostjo z imenom ANTONIO PODRŽAJ e HIJOS S.R.L. (Antonio Podržaj in sinovi d.o.o.).

Naslednje delo v začetku leta 1957 sem dobil v Buenos Airesu pri gradnji nove nemške tovarne za telefonijo SIEMENS Argentina. Izdelali smo inštalacije v oddelku za galvanoplastiko. Izdelati je bilo treba korita za postopek galvaniziranja. Material je bila navadna železna pločevina, kvalitete 1010 in 1020. Ker so bila korita namenjena za različne kisline, so morala biti znotraj izolirana z ebonitom (trdo gumo), ki je odporen proti kislinam. K tej napravi spadajo tudi cevi za prezračevanje z ventilatorji, ki na prosto odvajajo strupene pline. Izdelali smo še več klimatskih in drugih inštalacij.

Naslednje delo je potekalo konec leta 1958 in 1959 v nemški tovarni za izdelavo električnih žarnic OSRAM Argentina. To so bile zelo zanimive naprave. Stroji za izdelavo žarnic proizvajajo namreč precej toplote, zato je treba od vsakega stroja odvajati vroč zrak in dovajati svežega. Vse te ventilacijske naprave smo pripravili v lastni delavnici.

Po končani družabniški dobi, leta 1962, smo kupili staro hišo, ki je stala na zemljišču, kjer živimo sedaj. V tej stari hiši smo nato živeli 14 let. Ko smo imeli že vse štiri otroke, je hiša postala premajhna. Začeli smo zidati novo, kar je trajalo tri leta. Končno smo si uredili stanovanje v novi hiši na cesti Neuquen 565, Villa Ballester, Buenos Aires. Oče Alojz se je leta 1962 preselil k svaku Tonetu Kastelicu v Ramos Mejia, kar je od nas oddaljeno 20 km. Zaradi oddaljenosti je prenehal hoditi na delo k nam, ampak je le še občasno prihajal na obisk. Umrl je kot drugi član družine 23. novembra 1980. Vse življenje je moral in tudi znal paziti na svoje zdravje. Na ta način je samo z enim očesom in ozdravljeno jetiko dočakal lepo starost 85 let.

Ko sem leta 1962 spet nadaljeval delo samostojno, je nastopilo pomanjkanje naročil in velika brezposelnost. Ker je moj bivši družbenik obdržal delavnico, sem moral vzeti v najem drugo, kjer sem nadaljeval z majhnimi inštalacijami. Od leta 1962 do 1964 je bilo zelo malo dela in še manj zaslužka. Končno se je leta 1964 začel graditi nov plinovod v Pico Truncado v provinci Santa Cruz na jugu[Stran 053]Argentine, 2000 kilometrov od Buenos Airesa. Tukaj je bilo takrat največje argentinsko naftno polje. Plinovod je gradila italijanska družba SAIPEM.

Posrečilo se mi je dobiti delo za inštaliranje ogrevanja stanovanjskih hiš s plinom. Treba je bilo pripraviti ves material za prezračevanje in ogrevanje. Vsaka hiša je imela svojo inštalacijo in svoj aparat za ogrevanje s toplim zrakom. Gorivo je bil naftni plin. Montirat smo šli 25. maja 1964. Na montaži sem ostal celo zimo, ki je bila zelo mrzla in vetrovna, tako da je temperatura večkrat padla do 25 stopinj pod ničlo.

Delo sem dobil preko podjetja ARCOMET S. A., ki je imelo na skrbi celotno izgradnjo stanovanjskih hiš. Vsi pogodbeni izvajalci del smo spadali k temu podjetju, pri katerem smo imeli zavarovanje za nesreče pri delu in splošno zdravstveno pomoč za čas montaže. Žal sem po dobrih treh mesecih imel hudo smolo zaradi karambola na poti na delo. Zgodilo se je 18. avgusta 1964 ob 8. uri zjutraj, ko sem peljal svoje delavce na montažo. Na križišču v vasi Pico Truncado se je v moj avto zaletel tovornjak Ford 600. V tovornjaku so bili trije pijani inženirji, ki so celo noč krokali v gostilni. Ravno tisto noč je zapadlo okrog 30 centimetrov snega, kar je še pospešilo trčenje. Moj avto je bil zadet točno v sredino in ga je odbilo kakih 15 metrov po snegu. Vsi trije pijani inženirji so pobegnili in pustili tovornjak ter mene z ranjenimi delavci samega na cesti. Nekaj minut za tem je pripeljal mimo avto petrolejske družbe ASTRA, ki mi je pomagal prepeljati ranjence v bližnjo ambulanto, kjer so vsi dobili zdravniško pomoč. Težko ranjene je bilo treba prepeljati v Buenos Aires.

Nastopil je še drug problem, ker zaradi nesreče nisem mogel končati prevzetega dela. Zahteval sem, da mi zavarovalnica izplača odškodnino po pogodbi, ki jo je zagotavljalo podjetje ARCOMET. Postopek se je zavlekel. Medtem je podjetje ARCOMET propadlo in šlo v stečaj, tako nisem dobil nobene odškodnine. Začel se je sodnijski postopek. Svetovali so mi advokata, ki je bil Hrvat in je živel v Comodoro Rivadavia. Tudi tukaj sem imel smolo, ker je podjetje SADE, lastnik tovornjaka, ki me je zadel, imelo istega advokata. Firma SADE je advokata podkupila, da je moj sodnijski postopek zavlačeval in tako branil nje. Imel je vse moje podatke in je načrtno zadrževal mojo tožbo. Stalno sem ga prosil, naj tožbo pospeši, ker mora biti vložena najkasneje v enem letu po nesreči. Manjkalo je samo še en teden do konca leta od dneva nesreče, a nisem dobil še nobene novice iz pristojnega okrajnega sodišča v Puerto Deseado, 220 kilometrov južno od Pico Truncado.

Figure 3. Kovinarsko podjetje Tone Podržaj in sinovi, Buenos Aires 2008 – stroji, namenjeni za Madžarsko

Na srečo sem imel prijatelja Slovenca, gradbenika, ki je delal v Puerto Deseado in je bil osebni prijatelj tajnika sodišča. Preko njega sem dobil kopijo postopka. Da sem lahko nadaljeval tožbo, sem vzel drugega advokata v Buenos Airesu. Tožba je trajala šest let. Končno sem dobil samo povračilo stroškov za popravilo avtomobila, ki je bil poškodovan pri trčenju. Za poškodbe svojih delavcev nisem dobil nič in so šli vsi stroški, ki sem jih moral plačati, v moje breme. Avto sem dal popraviti v Comodoro Rivadavia. Popravljali so ga en mesec, da sem se spet lahko pripeljal domov v Buenos Aires.

Za delo pri nedokončanih inštalacijah nisem dobil nobenega plačila, vse sem izgubil. Dela v Pico Truncado nisem končal, ker je šlo podjetje ARCOMET v stečaj. Država je nato sklenila pogodbo s podjetjem, ki se je imenovalo ESUCO S. A., da dokonča delo, s katerim je prenehalo propadlo podjetje ARCOMET. A s tem podjetjem nisem hotel imeti stika, ker sem bil takrat v veliki denarni stiski in sem imel preveč problemov s tožbami zaradi že opisane avtomobilske nesreče.

Plinovod je imel več vmesnih postaj, kjer so bile naprave za prečrpavanje plina do Buenos Airesa. Z delom sem nadaljeval na štirih plinovodnih postajah v krajih: Garallalde, Dolavon, Puerto Madrin in Bahia Blanca. To delo sem dobil preko drugega podjetja, ki je bilo resno in mi je vse pošteno plačalo. Z[Stran 054]nadaljevanjem dela pri plinovodu sem se spet postavil na noge. Delo sem dobival od različnih podjetij, tudi slovenskih, ki so bila v Argentini. Prišel je čas, ko sem moral misliti na svojo delavnico.

Figure 4. Tone Kastelic (1924) z ženo Angelico Podržaj (1934) pred cerkvijo San Nicolas

V začetku leta 1969 se mi je posrečilo kupiti lastno zemljišče s površino 1000 kvadratnih metrov. Takoj sem začel z zidanjem. Prvi del delavnice, pokrite s pocinkano pločevino, je obsegal 500 kvadratnih metrov in je bil ograjen z dva metra visokim zidom. To je bil velik korak. Bil sem gospodar na svoji zemlji. V novo delavnico smo se selili januarja leta 1970. V desetih letih sem delavnico na tem zemljišču povečal, tako da je bilo pokritih vseh 1000 kvadratnih metrov. A potrebe so bile vedno večje. Dokupili smo še štiri zemljišča, ki vsa mejijo na prvotno. Delavnico smo povečali tako, da ima sedaj pod streho nad tri tisoč kvadratnih metrov površine.

Opremljena je s šestimi žerjavi, ki delujejo po vsej dolžini in širini. Nosilnost žerjavov je: štirje po 5 ton, eden za 10 ton in eden za 16 ton.

Imamo tri stružnice: eno dolžine 1 meter, drugo 2 metra in tretjo dolžine 4 metre. So še stroji za rezanje, za krivljenje in za zvijanje pločevine. Opremljeni smo z najboljšimi varilnimi stroji, največ so severnoameriške znamke LINCOLN in tudi švedske ESAB.

Dobra oprema nam omogoča izdelovati najrazličnejše, zahtevne naprave. Dobivamo različna dela, predvsem od treh švicarskih podjetij: Bühler S. A. in Sulzer Brothers. Po večini so to naprave za poljedelstvo, za različna žita, sojo, sončnice in drugo. Naprave, ki jih izdelujemo po naročilu podjetja Bühler S. A., se izvažajo na primer v Brazilijo, Španijo, na Madžarsko, v Ukrajino, na Japonsko, Kitajsko, v Združene države in še drugam.

Tako se je razvijalo naše podjetje pod imenom Antonio Podržaj e Hijos S.R.L.

Družina Podržaj

Poročil sem se 14. novembra 1959 v Mendozi z Ančko Bajda. V najini družini so se rodili štirje otroci: Peter Anton, Miha Gregor, Ana Marija in Angela Gabrijela. Vsi otroci so hodili v ljudsko šolo v Colegio Santa Ana v Villa Ballesterju. Pri učenju so bili zelo pridni in so redno izdelovali vse letnike brez ponavljanja. Vsi so nadaljevali šolanje v srednji šoli.

Anamarija in Angelca sta ostali še v Colegio Santa Ana v Villa Ballesterju in obe dokončali srednjo šolo. Anamarija je diplomirala za učiteljico predšolske vzgoje. Takoj po končanem študiju je dobila službo kot vzgojiteljica v otroškem vrtcu.

Angela Gabrijela je diplomirala za tajnico z znanjem dveh jezikov (bilingue), španskega in angleškega. Službo je dobila v juridični pisarni. Delala je še v nemškem kemičnem podjetju kot tajnica. Dokler se ni poročila, je opravljala tajniške zadeve tudi v našem Podržajevem podjetju.

Tone in Miha sta obiskovala industrijsko šolo »La Salle«. Oba sta postala tehnika mehanike. Po končani srednji šoli sta se vpisala na univerzo Universidad Tecnologica v Haedo, Buenos Aires. Oba sta pridno študirala in diplomirala kot strojna inženirja (ingeniero mecanico). Tone je diplomiral 23. februarja 1990, Miha pa 18. decembra 1992. Študij se jima je malo zavlekel, ker sta že kot kratkohlačnika hodila pomagat meni v delavnico. Sicer pa jima je praktično delo v delavnici koristilo tako v obrtni šoli kot tudi na tehnološki fakulteti.

[Stran 055]Figure 5. Anton in Miha Podržaj v konstrukcijskem biroju podjetja Tone Podržaj in sinovi

Da so vsi naši otroci doštudirali, je bilo potrebno veliko našega truda in dobre volje njih samih. Treba je bilo stalno opozarjati in prepričevati, da je študij nujno potreben za prihodnost. Največ zaslug za uspehe naših otrok ima zanesljivo moja žena Ančka, ki je skrbela za vzgojo in jih stalno spremljala ter spodbujala, da so redno izpolnjevali svoje šolske dolžnosti. Ženina skrb je bila, da so bili urejeni, da so dovolj zgodaj vstajali in niso zamujali v šolo. Za vse to smo hvaležni Bogu.

Zdaj so že vsi naši otroci poročeni in imajo vsak svojo družino in tudi svoje hiše.

Starejši sin Peter Anton je poročen z Vero Breznikar. Rodili so se jima štirje otroci: Saši, Mihaela, Toni in Katarina.

Drugi sin Miha Gregor je poročen z Lucijano Hribar. Imata štiri otroke: Majo, Andreja, Natalijo in Irino.

Anamarija je poročena z Markom Malovrhom. Imata sedem otrok: Cecilijo, Gabrielo, Marka, Anamarijo, Petra, Matija in Avguština.

Hčerka Angelca Gabrijela je poročena z Rokom Mikličem. Imata tri otroke: Tomaža, Martina in Santiaga.

Tako imamo kar 18 vnukov. Tudi vnuki se pridno učijo v argentinski in slovenski šoli. Vsi govorijo tudi slovensko. Za vse te darove sva z ženo Ančko hvaležna Bogu.

Kaj naj še napišem o našem življenju v Argentini? V celotnem času našega bivanja v Argentini so se gospodarske in politične razmere večkrat močno spremenile. Zamenjalo se je veliko vlad, kar je povzročalo gospodarske krize, ki jih je bilo treba na kakršenkoli način preživeti v upanju na boljšo prihodnost.

Vsi slovenski novonaseljenci, ki smo prišli iz raznih begunskih taborišč, smo imeli za seboj podobno zgodovino kot naša družina. Vsak je moral v novi deželi začeti na novo. Družile so nas prijateljske povezave, ki so v naši skupnosti ostale do danes. Prve medsebojne stike v novi deželi smo navezovali ob nedeljah pri slovenski sv. maši. Ta srečanja so bila za vse zelo pomembna. Vsak je pripovedoval o svojem življenju, o veselih in žalostnih dogodkih, pa tudi o težavah, ki jih ni bilo malo. Z močno voljo, delom in vztrajnostjo smo se kmalu vključili v življenje v novi argentinski deželi.

Pogovor z Ivanom Omanom

ZAVEZA: Gospod Oman, čas, v katerem vam želim postaviti nekaj vprašanj, je takšen, da bi zanj morali reči, da je izreden v svoji izrednosti. Njegovo izrednost mu podeljuje zgodovinska naloga, ki je pred njim: povratek iz totalitarnega ekskurza nazaj v civilizacijo. Izrednost tega dejanja je podana z dejstvom, da iz civilizacije, potem ko smo s krščanstvom stopili vanjo, nismo še nikoli izstopili. Medtem ko so se druge danosti našega obstajanja spreminjale in ponavljale, se je izstop iz civilizacije zgodil doslej samo enkrat. S to okoliščino je povezano marsikaj. Izrednost v tej izrednosti pa je, da to vračanje, ki zahteva intenzivno zbranost in skrajno prisebnost, poteka na način, ki mu dajejo značaj različne protislovnosti, tudi take, ki nam ne dovolijo, da ne bi videli, da to zgodovinsko vračanje vodijo sile, ki so vzpostavile stanje, da se sploh moramo vračati. To pa je ne samo zelo sprevrženo, ampak tudi zelo nevarno. To namreč preprosto pomeni, da nismo v fugi časa. Kako vi vidite konkretni slovenski čas v luči tranzicijskega gibanja?

OMAN: Pred davnimi štiridesetimi leti sem se o našem družbenem in političnem stanju pogovarjal s svojim dobrim prijateljem (in mentorjem, če hočete) prof. Ivanom Dolencem. Ob razmišljanju, kako iz njega, je dejal: »Doživeli bomo evolucijo.« Napoved se je uresničila. Res je bila evolucija brez totalnega preloma. Sile, ki so družbo obvladovale – tako oblastno kot politično-psihološko – so po diktatorjevi smrti imele celo desetletje časa, da se pripravijo na novi čas. Zelo dobro so vedele, da ta prihaja. Tudi mi smo vedeli. Toda oni so bili organizirani in so se pripravljali organizirano na prihajajoči čas. Mi pa? Le koliko smo sploh razmišljali o prihajajočem času in da bo to čas, v katerem bo treba nekaj narediti. Morda nekaj redkih posameznikov. Tako se je lahko zgodilo, da naše vračanje v normalnost vodijo sile, ki so nas pripeljale v nenormalnost. Ob tolikšni razdeljenosti ne le krščanskodemokratskih, ampak tudi drugih demokratskih političnih grupacij lahko pričakujemo le nadaljevanje takega stanja.

ZAVEZA: Po sesutju boljševiškega imperija in njegove ideologije se je ukaz, da je treba trasirati narodovo pot nazaj domov, pojavil pred vrati katoličanov. Kako so bili katoličani na ta ukaz pripravljeni? Tu je treba odgovoriti na tri v prašanja: Kako so se katoličani vedli v času državljanske vojne? Kako so se katoličani zadržali v času totalitarnega nasilja? Kako so katoličani razumeli ukaz, ki jim je veleval, da organizirajo povratek ali pot domov?

In drugo vprašanje: Ali je bila katoliška politična osveščenost vzdrževana samo posredno – preko krščanskih etičnih aksiomov – ali pa so od Cerkve prihajali tudi zavestni impulzi v smeri kulturno-politične normalnosti?

OMAN: Nekaj malega sem na ta vprašanja odgovoril pri prvem odgovoru v obliki samospraševanja. Tu naj rečem, da smo bili pripravljeni slabo, zelo slabo. Vendar je to razumljivo. Pomislimo na holokavst in eksodus 1945. leta. In strah v kosteh iz časa državljanske vojne in povojne udbe. Potem razdeljenost še iz vojnih časov. Ne le del navadnih kristjanov, tudi kar nekaj vidnih klerikov je simpatiziralo z OF in NOV. Tem slednjim se človek lahko le čudi.Čisto preprosti kmetje so namreč lahko spoznali to igro. In ti so nosili »težo in vročino dneva« v teh težkih letih. Potem pa dolgih 45 let svoboda brez svobode. Tako totalnega totalitarizma še ni bilo. Krščanstvu je bilo napovedano uničenje. Vendar so ljudje vztrajali. Bržkone je bilo več vernosti v nesvobodi, kot bi je bilo v svobodi. Toda kje je v takem stanju katoliška elita? Prišel bo čas, ko bo treba stopiti na plan!

Saj, v osemdesetih letih so se pričele pojavljati izjave Komisije za pravičnost in mir. Ustanovljen je bil Škofijski odbor za katoliške izobražence. Tukaj bi se morala zbirati katoliška intelektualna elita. Ali je res ni bilo? Ali res ni nihče pomislil, da se je treba pripraviti na prevzem oblasti? Nazadnje se je nekaj zganilo v Društvu 2000. Oporečniška revija 2000 je bila oporečniška do cerkvene hierarhije, nikakor pa ne do partijskega režima. Pomislite, v kateri skupini je to bilo, in to potem, ko so pot nazaj v normalnost že trasirala druga gibanja, nekatera celo z žegnom tistih, ki so vzdrževali nenormalnost.

ZAVEZA: V totalitarizmu boljševiškega tipa, v katerem so kontrolirane najbolj primarne in naravne komunikacijske poti med ljudmi, je zelo važno število izjemnih posameznikov, ki[Stran 044] se zavedajo, kaj se je zgodilo, in razumejo, kaj to, kar se je zgodilo, terja od človeka. Kako pogosti so bili taki izjemni in duhovno obdarjeni posamezniki v slovenskem prostoru v času totalitarizma? Od tega je bila odvisna kvaliteta katoliškega političnega managementa, potem ko se je leta 1990 dvignil totalitarni pokrov. V kakšnem okolju ste se tedaj znašli? Kakšne sogovornike ste imeli, če ste jih sploh imeli?

OMAN: Ko sem proti koncu leta 1980 poskušal vzpostaviti kmečko stanovsko organizacijo, so me klicali na SZDL (ne na SDV) in mi očitali, da hočem zakuhati krizo, kakršna je bila na Poljskem (Solidarnost). Sodelovati je bilo pripravljenih par kmetov. Nič več. Nihče od tistih, ki so mi osem let pozneje očitali premalo radikalnosti proti Partiji. Če se niti ljudje iz kmečke elite (naj mi bo dovoljen ta izraz) niso upali stopiti v javnost, kako naj od drugih pričakujem kaj takega. Šele od srede osemdesetih let so se začeli pojavljati liberalnejši duhovi, za katere se je pa pozneje pokazalo, da jih bolj moti katolištvo kot komunizem.

Figure 1. Avgust 2009 – Ivan Oman (Iz knjige Ivan Oman, glas ljudstva v prelomnem času, str 111)

ZAVEZA: Katoliška politična organiziranost se je po letu 1945 nepretrgoma nadaljevala v emigraciji, zlasti v Argentini. Po zlomu boljševiške države leta 1990 je bilo vodstvo te politične organiziranosti izročeno v roke silam, ki so nastale v domovini. Kaj bi lahko rekli o tej primopredaji, ki se je, kakor je znano, zgodila v avstrijskem Stamsu?

OMAN: Posveta v opatiji v Stamsu se nisem udeležil, čeprav sem bil vabljen. Pridružitev SLS iz emigracije SKD v domovini se je formalno izpeljala o priliki kongresa SKD v Cankarjevem domu v sredini maja 1992. Naj ob tej priliki povem, da sem že davno prej, ko je bil voditelj SLS v zdomstvu še dr. Miha Krek, v nekem pismu Kreku omenjal, da bo pač treba računati le na krščanskodemokratsko usmerjene ljudi v domovini, ne pa na tiste v emigraciji. No, po tistem je moralo miniti kar nekaj časa, da se je v Sloveniji kaj premaknilo.

ZAVEZA: Najprej – to seveda ne zadeva samo katoliških politikov – kaj mislite o razpustu DEMOS-a 30. 12. 1991 v Dolskem? Kakšen delež je ta samoukinitev imela za poznejšo nesposobnost demokratskih sil, da obdržijo v rokah tranzicijsko krmilo? Predvsem pa, kdo je to samoukinitev predlagal in zakaj ter kdo in zakaj je nanjo potem pristal? Za usodo DEMOS-a soi[Stran 045] bili po naravi stvari najbolj zainteresirani katoličani. Kaj so storili, da bi se DEMOS obdržal?

OMAN: Razpustitev DEMOS-a v Dolskem? Povedati je treba, da je bil ta »razpust« samo ugotovitev dejanskega stanja. Stranke DEMOS-a so vzdržale skupaj, dokler niso bili doseženi primarni cilji: po zmagi na volitvah spomladi 1990 še osamosvojitev. Ob projektu privatizacije so se začela razhajanja. Zraven je treba pomisliti tudi na to, da se je kaj dogajalo tudi za kulisami. Naj povem svojo domnevo. Demos je pričel razpadati takoj po volitvah 1990. Zakaj? Zato ker v okviru Demos-a ni zmagala »prava« stranka, ampak krščanska demokracija, ki je zato dobila mandatarja. Peterle je sicer ponujal mandatarstvo dr. Pučniku, jaz pa sem vztrajal, da ga mora sprejeti sam.

ZAVEZA: Sedaj nekoliko vemo, zakaj je LDS pri tretjem rušenju Peterleta 22. aprila 1992 končno uspela. Za to malverzacijo nam je povedal sam njen prvopobudnik dr. Tine Hribar: »Niso si sami pridobili oblasti na volitvah. Mi smo jim jo dali.« Nekaj članov pomladne skupine se je tajno domenilo, da bodo glasovali proti Peterletu. Kako ocenjujete to Hribarjevo dejanje, zlasti če pomislimo, da je bilo povezano z besedilom, ki ga je malo prej napisala njegova žena dr. Spomenka Hribar: Ustavite desnico?

OMAN: Rušenje Peterleta 22. aprila 1992 ima kar nekaj predzgodovine. O tem se je nekaj pisalo, vendar vse interpretacije niso točne. V januarju sem bil namreč na obisku pri ruski kmečki stranki, pozneje, mislim da je bilo to že marca, pa v Pragi pri češki ljudski stranki. Ob moji odsotnosti so se nekateri v stranki pričeli dogovarjati o novi koaliciji. Kmalu po vrnitvi iz Prage je bil neki sestanek s Pučnikom in drugimi. Odločil sem se, da grem za Kmečko zvezo – LS na sestanek sam. Šlo je seveda za »konstruktivno nezaupnico«. Takrat je bilo že jasno, da Peterletu ni več mogoče zagotoviti večine. Zato mu je tudi Marko Kremžar svetoval, naj odstopi. Sam sem nastopil s predlogom: za mandatarja bomo podprli dr. Pučnika pod pogojem, da bodo v vladi tudi krščanski demokrati, z njimi pa naj se dogovori Pučnik sam. Seveda iz tega ni bilo nič, saj je bilo v programu predvsem to, da se iz vlade vrže krščanske demokrate, še posebej Peterleta. Potem teh sestankov ni bilo več oziroma o njih nisem bil obveščen. Šlo je za naravnost bolestno alergijo na krščansko demokracijo in Peterleta osebno, kar naj bi predstavljalo tisto strašno »desnico«, ki jo je treba ustaviti. Kakor gre Novi reviji priznanje za pogum v 57. številki, tako ji gre tudi »zasluga« za rušenje DEMOS-a in prve demokratične vlade. Ob tem kaže omeniti naivno mnenje (ali prepričanje) vodilnih ljudi novih demokratičnih strank, da imamo sedaj pač normalno demokracijo, drugače ne bi npr. Jože Pučnik razmišljal o združitvi tedanje Socialdemokratske stranke s socialisti ali celo z delom komunistov.

ZAVEZA: Ključno dejstvo tranzicijskega zastoja je vendarle kompromis, ki ga je (po volitvah 6. dec. 1990) 18. jan. 1993 z Drnovškovo vlado sklenil Peterle. S tem je bil dan vzorec, po katerem je tekla ta klavrna katoliška zgodba.

OMAN: Taka naivna vera kot pri Pučniku se je pozneje pokazala tudi pri Peterletu. Verjel je, da je prišel čas za normalno parlamentarno delovanje, za normalno koalicijsko vlado, v kateri je pa potem ves čas pristajal na podrejeno vlogo. Zato sem tudi pozneje na kongresu SKD v Škofji Loki govoril o virusu oportunizma v stranki.

ZAVEZA: Najbolj klavrna epizoda pa je vendar bil sporazum po volitvah 11. 11. 1996, ki ga je 17. feb. 1997. leta, na dan, ki se je pozneje imenoval črni ponedeljek, tik pred polnočjo, sklenil Marjan Podobnik in tako z devetnajstimi katoliškimi poslanci okrepil postboljševiško Drnovškovo vlado.

OMAN: Po volitvah 11. 11. 1996 je prišlo v parlamentu do pat položaja. Če bi bili vsi tako načelni, kakršni so bili v besedah v pretečenem mandatu, ne bi bilo mogoče sestaviti vlade. Sledil bi razpust državnega zbora in ponovne volitve. Seveda je tudi tokrat zmagal »virus«. Zato je Drnovšek lahko sestavil vlado skupaj s SLS. Načelno gledano je bila to ponovitev Peterletove zgodbe izpred štirih let, praktično pa je dolgoročno na gospodarskem področju Sloveniji močno koristila ob vstopu v EZ. Povrh vsega pa je bil Drnovšek stališča SLS prisiljen upoštevati, ker brez te stranke ni imel večine v državnem zboru. To je bilo drugače kot v prejšnjem mandatu, ko je imel zadosti glasov tudi brez SKD.

ZAVEZA: Kaj menite o Drnovškovem manevru z nezaupnico spomladi leta 2000 in z Bajukovo pripravljenostjo, da sestavi z Janšem vlado? Posledica tega dogodka je bila velika Drnovškova volilna zmaga jeseni istega leta. Zmagal je skoraj z dvotretjinsko večino.

OMAN: Drnovšek je dobil nezaupnico, ker je bilo glasovanje javno, če bi bilo tajno, je ne bi. Posledica je bila Bajuk-Janševa vlada. Sam sem svaril pred instaliranjem te vlade z napovedjo, da bodo volitve izgubili. V mandatu 1992–1996 so venomer govorili o predčasnih volitvah, čeprav so vedeli, da ni razloga zanje.[Stran 046] Sedaj pa priložnosti niso hoteli izkoristiti. »Virus«?! Ljudje so pričakovali volitve. Javnomnenjske raziskave so napovedovale, da bi združena stranka SLS-SKD dobila najmanj 30 procentov. Mislim, da bo kar držala moja domneva, da je bila Bajuk-Janševa vlada potrebna prav zato, da je bila krščanska demokracija poražena in se je na ta račun povzpela LDS.

ZAVEZA: Če ni že preveč, ali bi še kaj povedali o Zagožnovi usmiljeni podpori Potrčevi akciji za rešitev proporcionalnega volilnega sistema, ki je odprla novo perspektivo postboljševiški politiki? (Gre za leto 2000.)

OMAN: V javnosti ni pravilnega védenja o tej stvari. V resnici je bila Zagožnova ideja, da se stvar reši z ustavnim zakonom, Potrč pa je predlog napisal in vložil v postopek. Zagožen je Potrčev predlog naivno sprejel in ga podprl, namesto da bi sam napisal boljšega in postavil konkurenco pred ali – ali. Tudi sam sem nasprotoval večinskemu volilnemu sistemu, ker sem bil (in sem še sedaj) prepričan, da je v naših razmerah nevaren za demokracijo. Za kaj je sploh šlo? Ko je ustavno sodišče odločilo, da je na referendumu zmagal večinski sistem, za tak zakon pa v državnem zboru ni bilo mogoče zagotoviti dvotretjinske večine, je bil Zagožen prepričan, da grozi državi huda ustavno-politična kriza, ki jo je treba brž brž rešiti. Zato je podprl Potrčev predlog. Najbrž ni pomislil, da je s tem uničil stranko. Za naslednja leta se je krščanska demokracija preselila na politično obrobje.

ZAVEZA: Za prihodnost ne samo slovenske katoliške politike, ampak funkcioniranja slovenske države sploh bi bilo zelo koristno, če bi razumeli izvor tolikšne politične neprisebnosti v slovenskem katoliškem taboru. Ali nam lahko pomagate s kakšno mislijo?

OMAN: Zgodovina je učiteljica življenja. Ozrimo se na dogajanje v zadnjih dvajsetih letih. Poskusimo napraviti iz tega kakšen koristen sklep. Tudi kakšen poraz je lahko koristen.

ZAVEZA: Stanje duha v Sloveniji je danes tako daleč od normalnosti, da je za človeka, ki si predstavlja, da mora biti človekovo življenje v polisu skladno s tem, kar človek integralno je, ponižujoče in žaljivo. Obhaja nas občutek, da je nastopila eklipsa osnovne pameti. Vse dostojanstvo, ki smo si ga pridobili v zgodovini, je šlo »rakom žvižgat in ribam gost«. Po tisočletju obstajanja v tem prostoru se zdi, da smo ostali brez vsega: nimamo več ne vere ne zaupanja vase ne občutka za osnovno normalnost in osnovno pravičnost, a kar je najhujše: naša elita (duhovna in vsaka druga) se vede kot povprečje brez orientacije. Ali se strinjate s tem videnjem?

OMAN: Popolnoma se strinjam, dodal bi, da je slabše kot v času komunistične diktature.

ZAVEZA: Edina rešitev je krščanstvo in njegova Cerkev. Naši prijatelji z levice, ki bodo ta stavek prebrali, bodo zavpili, da je to pač osebna in parcialna trditev. A mi vemo, da je resnična. Vemo tudi, da jo lahko argumentiramo z zgodovino civilizacije. Kaj bi si upali reči o tem?

OMAN: Spet se strinjam. Takoj pa se postavi vprašanje, če znamo biti »sol zemlje«. Še nekaj. Od Cerkve (duhovnikov) pričakujemo marsikaj. Pa se vprašajmo, ali res gremo naproti časom, ko bomo v razkristjanjeni Sloveniji (Evropi) mogli pričakovati od maloštevilnih duhovnikov samo še delitev zakramentov in nič več. Še eno vprašanje: Če se pa sol spridi … ?

ZAVEZA: Za dodatek pa še nekaj bolj osebnih vprašanj. Kako se je začel vaš politični angažma? Kateri je bil odločilni vzgib – politični, moralni, zgodovinski – ki vas je potisnil na to pot?

OMAN: V bavarski CSU pravijo, da je treba vstopiti v politiko kot Komunalpolitiker. Tako sem pričel leta 1965 kot občinski odbornik. Ker nisem pristajal na drugorazrednost, mi je uspelo, da ni več držalo, kar so kmečki odborniki vedno tarnali: Nič ne dosežemo, preglasujejo nas. Ker sem bil hkrati tudi v odborih kmečkega zdravstvenega zavarovanja, sem spoznal precej ljudi, kar mi je pozneje prišlo prav. Naj omenim dogodek na občnem zboru Zveze kmečkih društev za samopomoč. Neka kmetica je po svoje recitirala Kajuha: »Za kar sem umrl, ne bi več hotel umreti.« Pozneje so nam društvo razpustili, češ da se hočemo ukvarjati s politiko. Svoje delovanje v zadružništvu štejem za politično samo toliko, kolikor je bilo odskočna deska v politiko. Kot predsednik zadružnega sveta v Škofji Loki sem bil na medzadružnem posvetu v Murski Soboti. Bilo je okrog 10. marca 1988. Tam me je sprovociral predsednik SZDL Jože Smole, da sem imel popolnoma političen govor. Zaradi tega nastopa sem bil povabljen med pobudnike za ustanovitev Kmečke zveze. Tako se je to pri meni začelo. Kaj me je potisnilo na to pot? Najmanj dvoje: najprej prizadevanje za emancipacijo kmečkega stanu in nič manj težnja po politični svobodi in demokraciji. Ustanovitev Slovenske kmečke zveze je bil kmečki punt za staro pravdo, za svobodo, demokracijo. Svoje želje za oživitev stare, prave SLS pa nisem mogel uresničiti, zato sem[Stran 047] šel tja, kamor sem po svojem prepričanju spadal – v SKD.

ZAVEZA: Na svoji politični poti ste naleteli na važna spoznanja. Katero bi postavili na prvo mesto?

OMAN: Na začetku demokratičnega gibanja je bilo veliko iskrenega prizadevanja in idealizma. Prav kmalu pa sta se pokazala karierizem in častihlepje.

ZAVEZA: Katera je tista stvar, za katero ste še danes veseli, da ste se zanjo odločili?

OMAN: Vesel sem, da sem stopil na čelo SKZ in da sem odločno nastopal v tistih mesecih, ko še ni bilo gotovo, kako se nam bo naša politična avantura sploh izšla.

Figure 2. Omanov topler, postavljen 1878, prestavljen 1999, naprej bodo pa pisali drugi (Prav tam, stran 114)

ZAVEZA: Kaj je bilo tisto, za kar bi danes – po premisleku – raje videli, da se ne bi odločili?

OMAN: Že večkrat sem premišljeval, da mogoče ni bilo prav, da sem kandidiral za člana predsedstva namesto za poslanca, kot sem najprej nameraval. Najbrž bi tako lahko več napravil. Mogoče bi mi uspel celo projekt SLS.

ZAVEZA: Katero načelo ali maksimo oziroma vodilo ali pravilo bi iz svoje zaloge položili na srce mlademu človeku, ki se odpravlja v politiko?

OMAN: Svetujem načelnost, premišljenost, odločnost ter tisto, kar je meni naročal pokojni Ivan Dolenec: Žaliti na smeš nikoli.

Kristina Lukšič por. Rupnik se je po dolgem času končno odločila, da spregovori o stvareh, ki jo bremenijo, preden bi jih utegnila odnesti s sabo v grob. Čuti, kot da bi jo k temu gnala neka notranja nuja. Pa ne le zaradi strahu in trpljenja, ki ga je prestajala med vojno: spregovoriti mora, ker je bila več kot šest desetletij prisiljena molčati in poslušati laži!

Otrokom so Kristinini starši strogo zabičali, da ‘o tem’ ne smejo nobenemu črhniti besedice. In otroci so sveto obljubljali, da ne bodo. Tako sveto, da gospa Kristina danes težko dojema, da končno lahko spregovori. »Ali res lahko? Ali ne bo nič narobe?« me je v dvomih spraševala, ko sva se dogovorili, da zapišem njeno zgodbo.

»Beseda ‘partizani’ mi ne gre z jezika,« je s težavo spregovorila. »Zaradi njih smo prestali toliko groze v naših krajih pod Gorjanci,« je pričela svojo pripoved gospa Kristina. Doma je iz Podgrada pod Gorjanci, naprej od Novega mesta proti Metliki. Vas je dobila svoje ime po Mehovskem gradu na vzpetinici nad vasjo. Uporni tlačani so se pred stoletji uprli grajskemu gospodu in grad porušili.

Ko se je pričela druga svetovna vojna, so partizanska grozodejstva veliko mož in fantov podgrajske fare prisilila, da se niso uprli Italijanom in Nemcem, ampak so morali sprejeti vsiljeni boj proti partizanom: drug za drugim so se pridružili Legiji in kasneje domobrancem ali pa so pobegnili v Novo mesto.

Kristina (1932) je bila prvorojenka v družini Jožeta Lukšiča in matere Ane roj. Draginc. Njena mlajša brata sta Mirko (1934) in Jože (1935), po vojni se je rodila sestra Anica (1946). Slabo rodovitne njive pod Gorjanci so jim nudile skromno preživetje, vendar pred vojno niso bili lačni. V hlevu so bile navadno štiri glave govedi ter dva, trije pujski. Imeli so še nekaj gozda, dva vinograda v Vinorebri ter grunt v vasi Konec. Oče se je ljubiteljsko ukvarjal s kolarstvom in je izdeloval ljudem kadi, sode, brente, vozove in krste, toda vedno vsem zastonj. Kristina pravi, da je bil po srcu zelo dober in je rad vsem pomagal, denarja za plačilo pa takrat skoraj nihče ni imel in oče ga ni od nobenega jemal. Mama se je na tihem jezila nad njegovo radodarnostjo, saj so denar potrebovali za čevlje in obleko. Že aprila so otroci hodili bosi po mrzli in blatni zemlji, pozimi pa prezebali slabo oblečeni. Mama je bila dobra in zelo verna ženska. Rada je molila z otroki in jih jemala s seboj v cerkev. Oba z očetom sta jih učila poštenja. »Biti pošten je bil zakon,« pravi Kristina. In še nečesa jih je naučila mati: petja. Mama in njene sestre so vse zelo lepo pele. Pelo se je ob delu in v prostem času: ko so ličkali koruzo, predli volno, luščili in prebirali fižol, meli proso in ob najbolj slovesnem kmečkem opravilu, ob žetvi. Mama je naučila Kristino toliko starih ljudskih pesmi, da se snemalec Mirko z Glasbeno-narodopisnega inštituta Slovenije ni mogel načuditi, ko je pred leti posnel preko sto pesmi, ki mu jih je zapela gospa Kristina.

S pričetkom vojne pa je bilo za ljudi pod Gorjanci idiličnega, čeprav trdega življenja konec. Tudi za otroke. Ko so jeseni 1941 in pozimi 1942 pričeli hoditi po podgrajskih vaseh partizani, se jim je življenje čisto spremenilo. Takrat desetletna deklica Kristina se spominja svojega starega očeta, ki je nepokreten ležal sedem let v postelji, ko jim je rekel: »Zelo se mi smilite, ker boste dočakali komunizem.«

Kaj je komunizem, Kristina takrat ni vedela, in tudi če je kdo od odraslih o njem kaj vedel, si niti v sanjah ni predstanljal, kaj jim bo prinesel. V njeno otroško čutenje in mišljenje so silovito vdirali prizori, besede in dogodki, ki so v njej povzročali »eno samo grozo«, kot sama pravi. (Medvojne dogodke v fari Podgrad je opisal že Janko Maček v 44. št. Zaveze pod naslovom Fara pod Mehovskim hribom.) Tokrat pa se bo spominjala »ene same groze« še gospa Kristina roj. Lukšič, ki je leta 1942 imela deset let.

»Brezskrbno živjenje otrok na vasi je bilo za vedno končano. Partizani so nam kar naprej prinašali v pranje svoje ušive cunje. Imeli smo namreč vodnjak pred hišo. Ker je poleti voda v vodnjaku usahnila, smo jo otroci morali v škafih na glavah znositi iz izvira v hribu. Kako smo se namučili že s tem, da smo jo z vedri povlekli iz tolmuna! Bila sem še otrok, bosa sem se spotikala ob korenine in kamenje in zlivala vodo po sebi, preden sem jo v škafu na glavi prinesla pred hišo, kjer se je pralo v kotlih. Ko je zagorelo pod kotli in je[Stran 029] voda zavrela, smo morali obračati težke suknjiče in hlače, ki so bili z vodo napojeni še težji. Pozimi pa smo ledeneli od mraza, ko smo cunje splakovali v mrzli vodi, bili premočeni do kože in tako slabo oblečeni, da se še danes čudim, kako smo vse to zmogli. In kako so zmogle mame, ki so nam morale ob vsem drugem delu velikokrat priskočiti na pomoč. Vsi smo bili polni uši. Ponoči nisem spala, tako me je pekla glava, kadar mi jo je mama natrla s petrolejem.«

»Ali si lahko predstavljate mamo in očeta, ki sta šla zjutraj v hlev, pa zagledala, da je prazen?« se spominja dalje Kristina Lukšič. »In to ne enkrat. Tudi mi otroci smo vedeli, da so partizani pokradeno živino zdaj enega zdaj drugega kmeta klali v dolinici pri vasi, jo tam pekli in jedli. Ob takih požrtijah so pili naše vino, a niso vsega spili iz soda, ampak so ostanek zlili po tleh, zato da ga za nas ni nič ostalo. Tudi sode, ki smo jih hranili v Vinorebri, so vse izpraznili. Nam so na krajih, kjer so klali, pustili le ostanke loja, ki smo ga skrbno zbirali; fantje so izdolbli repe, mame so iz lanu napravile stenj in tako smo imeli v dolgih zimskih večerih luč. Tako revni smo bili, da niti vžigalic nismo imeli, ker trgovine v vasi ni bilo več. Partizani so namreč zasedli in izropali Turkovo trgovino, družina se je morala izseliti k sorodnikom v Zajčji Vrh. Odslej je bil v nekdanji trgovini ‘partizanski rajon’, kot se je temu reklo.

Do prihoda partizanov smo še imeli šolo. Ko pa so prihajale različne brigade, ena za drugo, so zmetali klopi na kup, nastlali po tleh slamo, da so ponoči na njej spali, pred tem pa zvečer plesali. Šole nismo imeli več. Verouk nas je naš dobri župnik Franc Kirar še nekaj časa poučeval, čeprav so partizani zasedli del župnišča. Kasneje je moral pred njimi zbežati v Šmihel pri Novem mestu. Naša vas je postajala vedno bolj opustošena in izropana. Partizani so hodili in vohunili po vasi, kje bi se dalo še kaj vzeti.

Sami so si ‘oskrbeli’ le velike požrtije. Za vsakdanjo prehrano so šli po vaseh od hiše do hiše in zdaj pri enem, zdaj pri drugem naročili zajtrk Zahtevali so točno določeno hrano in povedali število partizanov, ki jim je gospodinja morala skuhati. Spominjam se, kako so nekoč mami naročili, da mora zjutraj skuhati ajdove žgance, jih bogato zabeliti z ocvirki in poleg kislo zelje. Mama je obupana šla po vasi, da je nekje staknila moko. Ob uri so prišli in mogočno sedli za mizo. Mi otroci smo se spravili na peč.Vsi sestradani smo poželjivo gledali ali jim bo morda ostal kakšen žganc ali vsaj na dnu sklede za žlico kislega zelja. Nihče ni videl, da nam lakota gleda iz oči! Ko so odšli, smo do čistega polizali obe skledi. Spomnim se, ko so spet drugič od mame zahtevali, da jim skuha zajtrk. Takrat se je bridko pred njimi zjokala – bali smo se jih vsi – da nima prav ničesar več. Saj lahko vse pregledajo in se sami prepričajo. Ni se jim dalo. Obrnili so se in na našo veliko srečo odšli.«

Figure 1. Dvajsetletna Kristina Lukšič po prestani bolezni

»Kmalu smo tudi mi otroci spoznali, da najhujše šele prihaja. 8. julija 1942. se je zgodilo nekaj, kar je pretreslo vso faro. Po Vinji vasi so partizani ropali in iskali orožje, ki ga ni bilo. Štirinajstletnega pastirčka Jožka Cimermančiča (1928), po domače Jerenčevega. so odpeljali s seboj v gozd in ga zasliševali, kje ima skrit mitraljez. Za mitraljez sploh ni vedel, a so ga mučili tako, da so ga obesili na vejo in pod njim kurili ogenj ali pa je moral po žerjavici skakati.« (Vemo že, da je bil ta način mučenja v navadi v Beli krajini.) »Njegova mama Neža Jerenčeva je bila gluha in zato osamljena, verjetno ni bila poročena in zato toliko bolj navezana na svojega sina. Ni se pogovarjala z ljudmi in oni bolj malo z njo. Ko so ji odpeljali otroka, so jo lahko le molče pomilovali. Njenega Jožka pa ni in ni[Stran 030] bilo domov. Minevali so dnevi. Nekega večera zagledajo mamo Nežo, kako se trudna vrača proti domu. Kaj le nosi v naročju, zavito v rjuho, upognjena kot pod težkim bremenom? Ko so ji videli v obraz, so se prestrašili: trpke poteze in bolečina v očeh so povedali vse. V rjuhi je nosila ožgano truplo svojega otroka … Sama ga je pokopala, brez pogrebcev, tudi župnika takrat ni bilo več v vasi.

To poletje so odgnali v gozd župana iz Stopič Franca Brulca in njegovega sedemnajstletnega sina Jožefa. Nista se več vrnila. Vse ljudi je postalo zelo strah in takrat se je veliko mož in fantov pridružilo Legiji, nekateri pa so še čakali. Naši družini se je najhujše zgodilo jeseni 1942. K naši družini štejem vse ožje sorodnike. Stara mama mi je bila kot mama, bratranci in sestrične kot rodni bratje in sestre. Pri Lukšičevi stari mami, po domače Adamacovi mamki iz Vinje vasi, sem preživela kar nekaj let svojega srečnega otroštva.

Spominjam se, da je bila lepa jesenska nedelja, konec septembra. Z mamo sva šli popoldne v cerkev k nauku, potem pa je šla mama kot vsako nedeljo popoldne k stari mami v Vinjo vas, jaz pa domov. Ker mame dolgo ni bilo, večerilo se je že, sem odšla ponjo k stari mami. Tam je bilo vse na nogah, vsi do kraja prestrašeni in zbegani. Pričela sem spraševati in počasi doumevala, kaj se dogaja. Zgodaj popoldne sta moja bratranca odgnala vsak svojo čredico na pašo proti Vahti. Naj se živina popase, dokler najde še kaj zelenega na gozdnih jasah ali ob kraških vrtačah. Dan je bil že kratek, zato se je na pašo mudilo in hudovali so se na Adamacovega Ivana, pisal se je Lukšič, ker se je predolgo mudil s fantovsko druščino v gostilni v Podgradu. Končno je le prišel domov. ‘Kje pa hodiš tako dolgo, ko je treba gnati na pašo, saj veš, da je dan že kratek!’ – ‘Kaj moram jaz gnati?’ – ‘Brat Jožko ne more, čevlji so ga do krvi ožulili.’ Hočeš nočeš je šestnajstletni Ivan odgnal živino in se niti preobleči ni utegnil, ker se je tako mudilo na pašo. Mamika pa ni pozabila na malico, nekaj sadja in nekaj močnatega, ki se je običajno speklo ob nedeljah, mu je zavezala v culico. Tisto nedeljo je naredila ‘kravajce’.

Ivan ni odgnal sam. Drugi pastir, ki mu je to nedeljsko popoldne delal družbo s svojo čredo živine, je bil tudi moj bratranec, Kadetov Janez, pisal se je Kovačič. Vedel je, kje je še kaj trave, če je že niso popasli partizanski konji, seveda vsi pokradeni.

Večerilo se je že, toda niti Ivana niti Janeza z živino še ni bilo domov. Na domače je legla mora. Spominjam se joka in tarnanja … Nihče si ni upal omeniti Jerenčevega Jožka, čeprav so strahovi pričeli slikati ožgano Jožkovo truplo v naročju njegove mame Jerenčeve Neže … Pa saj Ivan in Janez nista odgnala kam daleč, so se tolažili. Proti Vahti nekam. Saj se lahko hitro vrneta, če bi zaslutila kakšno nevarnost. Partizanov pa tisti dan ni nihče videl kje v bližini. Tako so domači modrovali in si vlivali upanje.

Hvala Bogu! Končno zaslišimo kravje zvonce! Bila je jasna mesečna noč. Kar stečejo vsi iz hiše in jaz za njimi. Toda Ivana in Janeza ni bilo! Čreda se je sama vrnila, toda samo Janezova! Morda pa Ivan in Janez prideta skupaj in priženeta še Ivanovo živino? Ni ju bilo, najsi smo še tako napenjali ušesa. Videla sem, kako se je odraslih lotil še večji strah. Zdaj so vedeli, da so Ivanovo živino ukradli partizani, toda zakaj se nista vrnila Ivan in Janez? Ne morem povedati, kako smo bili vsi potrti in prestrašeni.

Z mamo sva odšli domov. Nikoli ne bom mogla razumeti, kaj so tisto noč prestajali naši domači. Zdanilo se je, nov dan je prinašal novo upanje, toda Ivana in Janeza ni bilo. Morda ju tudi niso več pričakovali. Toda najti ju morajo! Moja stara mama, Adamacova mamika in Janezova starejša sestra Francka Kadetova sta odšli v smeri, kamor sta pastirja odgnala živino. Ali ju ni bilo strah? ‘Ni me strah!’ je odločno odgovorila moja stara mama. ‘Greva iskat fanta, pa če nas vse pobijejo!’ In sta šli in se vrnili, ne da bi našli najmanjšo sled za njima. ‘Za pet ran božjih, kje so ti naši otroci!’ je vse v vasi jokalo. Groza tistih dni je legla tudi na nas otroke. Še danes, zdaj ko govorim, me spreleti srh.

In naslednji dan sta stara mama in Francka spet odšli. Pa sta se ljudem zasmilili in dogovorili so se, da se porazdelijo v skupinice in vsaka zase išče v različnih smereh. Dan za dnem. ‘Tako dolgo ju bomo iskali, dokler ju ne najdemo!’ so govorili. Čez nekaj časa se jim je zazdelo, da so prišli na sled. Nekateri so govorili, da so partizani poklali, pekli in žrli živino na Uščah, saj so tam našli ožgane kosti živine. Toda ne trupel Ivana in Janeza. Zdaj so že vsi vedeli, da so oba pastirja partizani umorili. Iskali so le še njuni trupli.

Minil je skoraj že en mesec, odkar sta izginila Ivan in Janez. Mesec bridkosti in molitve. Nekoč sem ujela pogovor, da so stara mama in ženske naletele na kup vej in dračja, a ga niso premetale. Dan ali dva za tem so spet šle, kmalu prijokale domov in stara mama je povedala: ‘Že smo se hotele vrniti, pa smo šle še enkrat po kolovozu blizu kamnoloma[Stran 031] nedaleč od prelaza na Vahti do tistega kupa vej in dračja. Pa pojdimo še enkrat tja, mi je nekaj reklo.’ Pričele so ga premetavati. Nenadoma se pod vejami prikaže dvoje ožganih, blatnih trupel. Težko so prepoznale oba pastirja. Manjše truplo, Ivanovo, je bilo golo, na Janezovem je stara mama prepoznala njegovo obleko. Seveda, Ivan je odgnal na pašo kar v ‘zakmašni obleki’, zato so ga partizani slekli, Janezova pa je bila očitno zanje preveč borna.

Figure 2. Ata Jože in mama Lukšič v vinogradu v vojni

Po trupli so prišli legionarji in oktobra smo ju pokopali na pokopališču v Podgradu. Vem, da je bilo to oktobra, ker sem bila bosa in me je zelo zeblo v noge. Mislila sem, da mi bo posodila čevlje sosedova Pepca, leto starejše od mene, pa je šla tudi ona na pogreb. Vsa vas je bila na pogrebu in vse je jokalo. Legionarji so pripeljali iz Šmihela našega župnika Kirarja. Vsi se spominjajo, kako lep govor je imel na pogrebu.«

»Ali zdaj veste, zakaj me še danes zmrazi ob besedi ‘partizani’?« me je ob koncu te pretresljive pripovedi vprašala gospa Kristina Lukšičeva. Morda jo nekoliko razumem, predstavljati si pa ne morem, kakšne travme je vse medvojno dogajanje pustilo desetletni deklici in še toliko drugim vrstnikom.

Eden njenih mlajših bratov medvojnih dogodkov ni tako močno doživljal kot njegova sestra. Zelo dobro pa je vedel, kot takrat vsi otroci, da mora o njih molčati kot grob. Dokler bo živel!

Spominja se dogodka, ko je bil pri vojakih v Zagrebu. Nekega dne je bil zaposlen s čiščenjem orožja. V neposredni bližini sta stala dva oficirja, nekdanja partizana iz Bele krajine. Nehote prisluhne pogovoru. Zasliši enega od njiju, Majnik se je pisal, kako nekaj pripoveduje tovarišu in se šali. Odreveni od strahu in še bolj vneto čisto orožje, da ne bi oficirja zaslutila, da jima prisluškuje. Zasliši imeni obeh ubitih pastirjev, ki jima je tudi Majnik – nekdanji domačin – pomagal, da ju ni več med živimi. Brat si je zapomnil tele njegove besede: ‘Pastirja sta mislila, da ju bomo pustili živa. Eden od njih je javkal: ‘Vse poletje sem tukaj krave pasel, zdaj bom pa prav tukaj storil smrt. In še pokrižal se je.’ Le svoji mami si je Kristinin brat kasneje upal povedati za pogovor med oficirjema, ki ga za nič na svetu on ne bi smel slišati in nikomur o njem povedati.

[Stran 032]

Po tistem, ko so pokopali oba pastirja, so ljudje ugibali, kako so se mogli partizani tako kruto znesti nad dvema nedolžnima fantoma. Mar iz maščevanja, ker jim v tistem času, konec septembra 1942, ni uspela akcija na Dolž, ali pa so se nanjo šele pripravljali in bi jih utegnila pastirčka izdati? Morda pa kar tako, brez vzroka?

»Po tem dogodku se je zbalo še več mož in fantov,« nadaljuje s svojimi spomini gospa Kristina. »Vsi so se spraševali in strahoma čakali: ‘Kdaj bodo prišli po nas?’ Naš ata je rekel: ‘V tako vojsko, ki pobija naše otroke, pa ne bomo šli!’ Zdaj jih je odšlo v Legijo in zatem k domobrancem še več kot poleti in jeseni 1942 po teh strašnih dogodkih. Naš ata je odšel v Novo mesto pod zaščito in kopal strelske jarke, ker je bil prestar za domobransko vojsko. Nikoli nas ni smel obiskati. Revščina je bila vsak dan večja. Otroci smo bili bosi, slabo oblečeni in vedno lačni, medtem ko so partizani odhajali siti iz podgrajskih domov.

Kaj vse smo še sprestajali potem, ko ni bilo več ata! Kadar sem šla na njivo, so me ustavljali partizani in me nadlegovali: ‘Kje imaš ata?’ ‘Kje se skriva’? – ‘Ne vem,’ sem vedno rekla. Vsakega srečanja sem se zelo prestrašila in groza me je bilo, da bi ata našli in ga ustrelili.

Spominjam se dogodka, ko smo sami z mamo na njivi kopali krompir. Mi otroci smo ga v koših na hrbtih nosili v shrambo, ki je bila nekaj časa hoje oddaljena od njive. Koši so bili že sami po sebi za nas otroke veliki in težki, s krompirjem še bolj. ‘Pa hitro stresite in pridite nazaj!’ nam je mama vsakič naročila. Bala se je za nas, vsi smo vedeli, da od vsepovsod oprezujejo za nami partizani. Tisto popoldne smo že četrtič nesli krompir, ko začnejo s hriba streljati na nas. Z menoj sta bila še brata, desetletni Mirko in devetletni Jože. Krogle so kar praskale po kamenju. Mirko je rekel: ‘Kar zacvilila mi je mimo ušes, pa me ni zadela!’ Jokali smo od strahu in nismo vedeli, kam bi se hitro poskrili s težkimi koši. Begali in omahovali smo preko skal in grmičevja, partizani pa so se krohotali. Mama je slišala streljanje, a si ni mogla misliti, da bi streljali na nas. Odnesli smo krompir v shrambo in tekli nazaj k mami na njivo. Videla je, kako prestrašini smo bili, ona pa nič manj. ‘Saj sem se tako bala, ali boste prišli nazaj.’ Nič več si nismo upali ostati na njivi. Šele čez nekej dni smo spet prišli. Ko smo odprli shrambo, je bila prazna. Krompirja nikjer.

Bili smo veseli, da smo ostali živi. Ko smo ne dolgo zatem šli v vinograd v Vinoreber, so partizani pričeli streljati za nami. Mama nas je pograbila za roke, tekli smo do gozda in se skrili pod skale. Streljali so še nekaj časa, a tudi potem, ko so nehali, si nismo upali iz skrivališča. Ostali smo skriti do noči, domov si nismo upali. Vso pot do Ušč smo bežali in tam prespali pri sorodnikih. Tudi naslednji dan nismo upali v Vinoreber, ker bi tudi tam lahko streljali na nas. Zato smo se raje vrnili domov.«

V podgrajskih vaseh skorajda ni bilo več mož in fantov. Kar jih ni odšlo k partizanom, so bili pri domobrancih ali pod zaščito.

Pri domobrancih so bili kar trije sinovi Miklavževe mame iz Vinje vasi. Gospa Kristina se ni mogla spomniti, kako so se pisali. Zato sem pogledala v knjigo Farne spominske plošče 2 (Družina 2000), da bi na seznanu poiskala priimek teh treh fantov. Preletela sem imena na plošči za Vinjo vas, gledala in strmela: trikrat po trije mladi fantje z enakimi priimki pobiti 1945! Trikrat po troje mladih življenj: Kožar Franc, Kožar Janez, Kožar Jože; Plantan Jože, Plantan Alojz, Plantan Janez; Staniša Alojz, Staniša Franc, Staniša Jože (1944), Staniša Janez.

Gospa Kristina se danes spominja Miklavževe mame, da je med vojno velikokrat sedela pri oknu, kot da bi čakala, kdaj se bo vrnil vsaj kateri od njenih treh sinov. Kristinina mama je deklici lepega dne zaupala – seveda, morala je molčati kot grob – da so ponoči terenci iz Vinje vasi prišli po mamo, jo odgnali v Mehovski hrib in jo med potjo s škornji brcali v zadnjico. Na hribu so jo pahnili v prepadno jamo, ki so se je bali vsi otroci. Le kamenje so si upali metati vanjo, nato pa prisluškovali, kako se je čez nekaj časa kamen zamolklo oglasil z dna jame. Po tistem pa tega niso več počenjali, tako strah jih je bilo skrivnosti, ki jo je skrivalo brezno.

Kaj pa so partizani počenjali z ostalimi ženami, hčerkami in sestrami domobrancev? Vsa vojna leta so bili v podgrajski fari brez župnika in zato brez maše. Gospa Kristina se spominja: »Ob nedeljskih popoldnevih je mežnar Lojze zbral otroke, večinoma smo bile deklice, da smo v cerkvi peli in molili, Lojze pa je zmolil rožni venec. Spominjam se sončne nedelje ob koncu zime, sneg je že kopnel, ko sem se vrnila v mraku domov. Toda mame ni bilo doma. Ata je bil takrat že v Novem mestu. Klicala sem jo in begala po hiši, toda mame nikjer. Dom brez mame je bil zame nekaj neobičajnega, nedoumljivega. Ker sem bila ves čas tako polna strahu in bojazni, sem pričela jokati, vedno glasneje klicati mamo, a mame nikjer. Iz postelje se oglasi stari ata: ‘Mame[Stran 033] ne bo več! Ne boš je več videla!’ – ‘Zakaj ne,’ tečem k staremu atu v kamro. Ostal je tiho. Kako naj bom brez mame! Kdo mi bo skuhal, kdo bo z mano? Staremu atu nisem mogla verjeti, da mame ne bom več videla. V paničnem strahu sem stekla na dvorišče k štirni in gledala vanjo. Morda pa je padla noter? In klicala sem jo še naprej na ves glas, tako me je bilo groza … Priklicala sem sosedo, Judeževo teto: ‘Kristinka, kaj gledaš v štirno?’ Skoraj pritekla je do mene, ker se je bala, da ne bi padla vanjo. – ‘Kje je mama? Ali veš, kje je mama? Mame ni!’ sem hlipala še naprej. Mirno in tolažeče mi je rekla: ‘Saj bo mama prišla.’ Prijela me je za roko in odpeljala k njim domov. Toda sploh se nisem pomirila. Hotela sem na vsak način domov, da vidim, če je mama že prišla. Zletela sem domov in še preden pridem do hišnih vrat, se pojavi na pragu mama. Mama!

Tiha in žalostna je bila. Nič mi ni odgovorila, kje je bila, dobro je vedela, da bi me pograbil še večji strah. Kasneje sem od drugih zvedela, da so partizani tisto popoldne pobrali po vasi vse žene in matere, katerih možje in sinovi so bili pri domobrancih. In mlada dekleta, če so bili njihovi očetje ali bratje domobranci. Zaprli so jih v šolo, pretepali in zasmehovali. Ob tem so prepevali eno od partizanskih pesmi, ji spremenili besedilo tako, da so v njej v borbenem zanosu uničevali gnezda ‘belih podgan’ in ‘črnih psov’. Kasneje sem to pesem slišala tudi sama, a sem jo hvala Bogu danes pozabila. Ko sem vse to zvedela od drugih, sem vprašala mamo: ‘Ali so vas res pretepali? Ali so tebe tudi?’ Skopo mi je odgovarjala, kajti zagrozili so vsem ženskam, da morajo molčati, drugače že same vedo, kaj se bo zgodilo z njimi! ‘Veš, saj mene niso tako hudo pretepli. Najbolj so pretepali mlada dekleta.’ Poznala sem eno tistih deklet iz naše vasi. Danes o tem molči.«

Tako so otroci, fantje in dekleta pod Gorjanci ‘dozorevali’ ob partizanskih grozotah. Toda ali bo s strahom prežeta Kristinka kos vsem strahotam, ki jo še čakajo? Saj je vendar še otrok! Kako dolgo še bo doživljala travme, eno za drugo? Ali jih bo prebolela brez posledic? Zakaj bo v letih po vojni brezmočna obležala, skoraj hroma in nema? Ali samo zaradi lakote in izčrpanosti od dela?

Sama pred partizanskimi puškami

»Lepega dne je prišla k meni sosedova Micika Antonova, piše se Staniša,« se še dalje spominja partizanskih grozot Kristina Lukšič. »Tudi njen oče je bil pri domobrancih v Novem mestu. Bila je dve leti mlajša od mene in aprila 1944 je imela deset let, jaz pa dvanajst. Reče mi: ‘Tako rada bi videla ata. Pojdiva v Novo mesto. Jaz bom obiskala svojega ata, ti pa svojega.’ ‘Če greš ti, grem tudi jaz,’ sem ji brez premisleka odgovorila. Že prej mi je mama povedala, kje se naš ata v Novem mestu nahaja. Ne vem kako to, da sta nama mami dovolili. Nič se ni govorilo, da se ne sme v Novo mesto.

Bilo je aprila in jaz sem odšla kar bosa, saj čevljev imela nisem. Prebredli sva potok v Pogancih, potem pa mukoma hodili po kamenju, ker je bila cesta prekopana. Tako sva se veselili srečanja z atom, da nisva na nič drugega mislili in se o ničemer drugem pogovarjali.

Jaz sem svojega ata po dolgem času srečno našla. Njemu je bilo ob najinem srečanju še bolj hudo kot meni; zasmilila sem se mu in bil je začuden in vesel, da sem ga prišla peš obiskat. ‘Kako si me našla? Kako si prišla?’ Potem pa me takoj v strahu vpraša: ‘Ali so mamo zelo tepli?’ Od začudenja sem prestrašeno pogledala, ker o tem takrat še nisem nič vedela. Zato me ata ni več spraševal. Povedal mi je, da on ni domobranec, ker je imel več kot petdeset let in da koplje za Nemce strelske jarke. Zelo ga je skrbelo, kako bova z Miciko prišli domov. In kaj mi je dal za popotnico? Vse, kar je imel: nekaj ščepcev soli, zavitih v cunjico, in majhen košček mila. Vedel je, da doma nimamo ne enega ne drugega. Micika svojega ata, ki pa je bil domobranec, ni našla in takrat reva ni vedela, da ga ne bo nikoli več videla, ker je po vojni enostavno izginil.

Srečno sva se vrnili v domačo vas. A še preden sva prišli z Miciko do doma, sva zagledali sredi vasi partizane s puškami. Nekaj jih je odšlo z Miciko proti njenemu domu, trije pa z mano. Videla sem samo njihove grozno dolge puške na ramah in cevi, ki so molele visoko v zrak. Kako rada bi stekla v hišo k mami, pa sem od strahu odrevenela. Obkolili so me. Spraševali so me vse mogoče, pa me je bilo tako zelo strah, da jih sploh nisem razumela. Od same groze tudi besedice nisem mogla spraviti z ust. Postajali so vedno bolj grobi in me zmerjali s takimi besedami, ki jih do takrat sploh še nisem slišala in nisem vedela, kaj pomenijo. Tudi danes jih ne bi vedela ponoviti. V smrtni grozi sem strmela vanje in v cevi pušk visoko v zraku. Oni pa so morda prav zato še bolj kričali. Šele ko so pričeli kričati, da me bodo ustrelili, sem razumela njihove besede! Dobro sem vedela, kaj to pomeni. Zaslišala sem starega ata, ki[Stran 034] je zaklical s svoje postelje v kamri: ‘Lepo vas prosim, pustite otroka, saj ni nič naredil.’ Videla sem objokano mamo, brez moči, brez besed, samo jokala je. Potem mi je eden od partizanov ukazal: ‘Obuj se, greš z nami!’

V tistem hipu pa me je kakor blisk obšlo spoznanje in sem se popolnoma umirila. V sebi sem začutila trdno gotovost: Ne bodo te ustrelili! Dokler bom živela, bom prepričana, da mi je to gotovost posredovala Marija. Kadarkoli sem vodila krave na pašo, sem zavila mimo kapelice s kipom Matere Božje, še prej pa sem zanjo natrgala travniške rože in jih položila na stopničko kapelice, če je bila odklenjena pa kar notri. Ob spoznanju: ‘Ne bodo te ustrelili,’ sem začutila tako olajšanje, da sem končno lahko spregovorila: ‘Nobenih čižem nimam!’ Pomislila sem , da doma hranim samo copate, nove in lepe, toda teh ne smem umazati! V naslednjim trenutku so nekaj zaropotali s puškami in so brez besed odšli! Planila sem k mami in obe sva še dolgo jokali.

Izdala me je terenka iz naše vasi. Med vojno so terenci izdajali, po vojni pa ovajali. Partizani so vedeli za vsak naš korak, slišali vsako besedo. Ob neki priliki je nama z mamo eden od partizanov zabrusil: ‘Mi partizani imamo hostna ušesa!’ Ob večerih smo velikokrat slišali hojo okoli hiše ali ob mesečini videli temne postave. Le kaj bi lahko izsledili v naši borni bajti ali slišali, česar že niso vedeli!«

Ali bo sploh kdaj konec strahu in groze? se je spraševala dvanajstletna Kristina. »Ponovno je treščila vame tistega lepega sončnega jutra 4. aprila 1944. Ob sedmih zjutraj nas je prišla mama budit, sijalo je že sonce. ‘Otroci, vstati je treba, gremo na delo.’ Spala bi še in čakala sem, da sta se najprej dvignila brata. Takrat pa zaslišimo tako hrumenje avionov, ki so leteli čisto nizko nad našo vasjo, da sem mislila, da bodo popadali na vas. Tako me je bilo strah, da bi umrla. Blizu hiše je padla bomba in takrat sem mislila, da bom umrla. Eksplozija je utrgala slamnato streho naše hiše in potem se je začelo vse sesipati. Sesule so se šipe, s krušne peči je letela opeka, obe omari sta se sesuli v trske in deščice. Vse je letelo po zraku, popadalo po tleh, po posteljah, po meni, ki se izpod vsega tega sploh nisem mogla izkopati. Od groze sem kričala in klicala mamo. Toda mame ni bilo, ker je z bratoma zletela v štalo, ko so prihrumeli avioni. Rada bi se izmotala izpod vse tiste gmote razbitih šip, opeke in trsk, ki se je sesula name, pa se nisem mogla. Stari ata me je miril, naj bom tiho. Jaz pa sem kar norela od strahu. Končno je prišla mama pome, ko v nekem trenutku ni bilo letal nad nami. Stekli sva v hlev. Še vedno so letala nizko preletavala vse podgrajske vasi: Vinjo vas, Koroško vas, Jurno vas, Konec, Pristavo in Mihovec. Iz letal so streljali vsakogar, ki so ga opazili pod seboj. Jakovčeva Johana je letela proti kozolcu, da bi se skrila, a je bila prepozna. Pred kozolcem je obležala mrtva. Goreli sta že dve hiši.

Skupaj z bratoma Mirkom in Jožkom in s sosedovimi otroki smo na pol mrtvi od strahu ždeli v jaslih, odrasli so stali za kravami, ki so se trgale od jasli. Mama nenadoma opazi, da bratec Mirko ždi popolnoma negiben. Plane k njemu in ga trese: ‘Mirko! Mirko!’ ga kliče. Hvala Bogu, bil je živ. Tako grozno je bilo, da se tega ne more povedati.

Podgrad in okoliške vasi je bombandiralo devet nemških letal: pogorelo je veliko hiš in bilo ubitih sedem ljudi, tudi pol leta star otrok. Nemci so napadli zato, ker so se po vseh teh vaseh skrivali partizani; ti so morali preprečiti Nemcem dostop do Bele krajine in ščititi najvišje partizanske funkcionarje, ki so se tam skrivali. Trpeli smo spet mi, ubogo ljudstvo. Zaradi partizanov! Toda tega jim ni bilo mar. Še naprej so ostali v Podgradu in še naprej so Nemci z granatami obstreljevali vasi naše fare, da so gorele domačije. V naši hiši nismo mogli več prebivati. Odšli smo v Vinjo vas k stari mami in tam do konca vojne trepetali pred granatami.«

Hroma in nema po vojni

»Po vojni je bil oče na spisku za streljanje. Očetov znanec, Brsničanov ata, pisal se je Božič in je bil komunist, se je odločno zavzel zanj: ‘Njega pa ne boste streljali, tega pa jaz ne dovolim!’ Gotovo mu je oče naredil ničkoliko uslug, saj je naredil ljudem toliko dobrega.

Hišo smo lahko popravili šele potem, ko se je oče vrnil. Po šipe sem šla v Novo mesto dvanajst kilometrov peš in pešačila nazaj s šipami v rokah.

Imela sem samo tri razrede osnovne šole in po vojni bi rada šla v šolo, pa mi je oče rekel: ‘Od take šole ne boš imela nobene koristi. Tam se bodo učili samo o partizanskih zmagah in o tem, kaj so nam dobrega naredili. Gremo raje na njivo, da bomo imeli vsaj žgance!’ Za kruh niti kvasa in soli nismo imeli.

Rada bi postala učiteljica. Kako prav je imel ata, ko je rekel, da tega takrat ne bi dosegla. Svoje želje sem nekoč zaupali teti Lojzki. ‘Tako rada bi bila učiteljica,’ sem ji rekla ‘Ali[Stran 035] te veseli? Morda pa boš!’ Dobra teta mi ni hotela jemati upanja.

Figure 3. Farna spominska plošča v Podgradu

Toda trdo življenje ni dovoljevalo sanj otrokom domobrancev. Treba je bilo delati. Veliko deklet iz podgrajskih vasi je hodilo v Belo krajino v tabrh, tudi jaz sem odšla. Za zelo skromen zaslužek smo delale pri kmetih od zore do pozne noči. Ko smo ličkale koruzo, smo pozno ponoči polegle kar po tleh, po nastlanem ličkanju in zaspale kot ubite. Pa že zaslišimo klice neprijazne gospodinje: ‘Punce, dižite se, zora je!’ Nam pa se je zdelo, da še zaspale nismo.

Trdo sem delala, dokler nisem nekega dne obležala. Bila sem dekle pri osemnajstih. Nenadoma nisem mogla niti hoditi niti govoriti.[Stran 036] Spominjam se, da sem hotela domače vprašati po bratu Mirku, ki je bil takrat v Ljubljani v šoli, pa nisem mogla spraviti besede iz ust, še glasu ne. Tudi svinčnika nisem mogla prijeti, da bi kaj zapisala.

Figure 4. Kristina – že odrasla in v službi

Potem pa si je nekega dne ata sposodil pri sosedu konja in voz. Odpeljal me je v bolnico v Novo mesto. Tam sem ležala dva tedna in še vedno nisem spregovorila ali hodila. Ne spominjam se, da bi me kaj zdravili. Po dveh tednih so zdravniki obupali nad menoj in obvestili očeta, naj pride pome. Tako kot me je pripeljal, me je odpeljal domov. Bila sem še vedno kot hroma in nema, zato me je ata ponovno peljal v bolnico in ponovno so morali priti čez štirinjast dni pome, ker v bolnici v Nevem mestu niso vedeli, kaj mi je in kako naj me zdravijo.

Doma so me sorodniki in domačini neprestano obiskovali in dobro mi je dela njihova prijaznost, tako da sem spregovorila kakšno besedo, hoditi pa še vedno nisem mogla. Turkova teta je svetovala mami, naj gre po duhovnika, da me bo dal v poslednje olje. Prišel je naš dobri župnik Kirar, ki sem ga imela še iz otroških let tako zelo rada. Rekel mi je: ‘Deklica, če boš zaupala v ta zakrament, boš tudi ozdravela.’ – ‘Bom zaupala,’ sem s težavo izdavila. Tako hudo mi je bilo. Rada bi živela, nisem hotela umreti.

Toda zdravja ni hotelo biti. Komajda sem s težavo napravila kakšen korak. Ne vem, kje je ata zvedel za dobrega zdravnika dr. Volavška iz Rožne doline v Ljubljani. Verjetno mu je zanj povedal atov brat, ki je živel v Ljubljani. Z izposojenim vozom me je spet pripeljal v Novo mesto, odnesel na vlak in odpeljala sva se v Ljubljano.

Stric je prišel po naju na železniško postajo in odpeljal k zdravniku. Z atom sta se dolgo pogovarjala o meni, medtem ko sem sedela v čakalnici. Dal mu je neke zeliščne kapljice in čez tri tedne naj se vrneva. Naročil mu je, naj me pustijo v miru počivati, da se bom znebila vseh strahov in sprostila od naporov. Bila sem živčno in telesno izčrpana. K delu naj me ne silijo, ker se mi bo volja do dela vrnila skupaj z zdravjem.

Tako se je tudi zgodilo. Ko sva z atom čez tri tedne ponovno prišla k zdravniku, sem že hodila in tudi kaj povedala. Dr. Volavšek je rekel, da sem postala čisto drugo dekle, kot sem bila ob prvem obisku.«

S šestindvajsetimi leti je odšla Kristina z doma za zaslužkom. Naravnost v Ljubljano. Tu živi že več kot petdeset let. Vse življenje je ostala brez šolske izobrazbe in bila zaposlena večinoma kot snažilka in pomočnica v šolski kuhinji. Bila je poročena, a so ji posledice težkega otroštva in mladosti onemogočile, da bi postala mati.

Bistvo gospe Kristine je ostalo nespremenjeno. Ohranila je tisto pristno in globoko vero, ki jo je v trenutku milosti pomirila, ko je kot dekletce stala pred nabitimi partizanskimi puškami. V njej je še vedno živa ljubezen do Matere Božje, ki ji je v kapelico v domači vasi nosila šopke travniških rož. V tegobah življenja in staranja jo krepi vera v zakrament ozdravljenja in dokončnega odrešenja, ki ji je v mladosti povrnil telesne in duševne moči po dolgih letih čustvenih in živčnih pretresov.

Danes je gospa Kristina ena od žena, ki skrbijo, da vsak petek ob treh v kapeli bližnje bolnišnice molijo za bolnike in njihove zdravnike, da ne izgubijo vere v zakrament ozdravljenja in večnega odrešenja. V svoji župnijski cerkvi polaga pred Marijin oltar duhovne šopke, zdaj za enega zdaj za drugega, v ta ali v oni namen.

V letošnjem novembru smo na naši televiziji kar dva nedeljska večera lahko spremljali razgovor z uglednim angleškim zgodovinarjem in pisateljem. Najprej je bil na vrsti profesor Orlando Figes; pred kratkim je izšel slovenski prevod njegove knjige Šepetalci, kjer je iz stotin izjav žrtev sestavil mozaik trpljenja milijonov Rusov v času Stalinove tiranije. Eno ali dve nedelji kasneje pa so nam predstavili grofa Nikolaia Tolstoya, ki je pri nas že znan kot raziskovalec angleške prevare ob vračanju slovenskih domobrancev v maju 1945. Oba sta v svoji razpravi poudarila, kako važna so pri njunih raziskavah poleg arhivskih virov tudi neposredna ustna pričevanja žrtev.

Koliko poljanske Sore je že preteklo mimo Loga, kjer še vedno stoji kovačeva domačija, od koder so partizani 14. oktobra 1941 odpeljali v smrt Matevža Krmelja, pa se še nihče ni odločil, da bi zapisal njegovo zgodbo. Bilo je pač določeno, da jo neizprosni čas izbriše iz ljudskega spomina. Celo kovačevi otroci, ki so jim dogodki okrog očetove smrti vtisnili močan pečat, so jo morda nekoliko pozabili. Ali ni prav, da jo z njihovo pomočjo iztrgamo iz pozabe?!

Poljanska dolina v prvih mesecih okupacije

Ko smo se odločili, da za 75. številko ZAVEZE za rubriko KAKO SE JE ZAČELO pripravimo zgodbo o Matevžu Krmelju, kovaču z Loga pri Poljanah, smo se spomnili na sestavek Poljanska vojna kronika izpod peresa dr. Tineta Velikonje, kjer nastopa Polde Krmelj iz zaselka Smoldno nad Poljanami. Seveda pomislimo na morebitno sorodstveno zvezo med Krmelji iz Smoldna in onimi z Loga. Ko sežemo po 6. zvezku Enciklopedije Slovenije, ki naj bi nam razkril relacije poljanskih Krmeljev, pa stopi pred nas še tretji Krmelj: Maks Krmelj, Matija ali Krivar. Vidimo, da je bil rojen leta 1910, torej je bil v začetku okupacije star dobrih trideset let. Pred drugo svetovno vojno je bil priložnostni delavec, čebelar, kmet in morda še kaj. Kot piše ES je bil že poleti 1941 med organizatorji upora proti okupatorju, od oktobra 1941 sekretar škofjeloške partije, udeleženec decembrske vstaje, kasneje na Zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju izvoljen v SNOO in Avnoj itn. Po vojni je skoraj 20 let vodil Glavno zadružno zvezo Slovenije in še bi lahko naštevali. Nas seveda predvsem zanima, ali je bila kaka povezava med njim in kovačem Matevžem z Loga. Od domačinov zvemo, da nista bila sorodnika, glede na vse naštete in nenaštete funkcije si pa težko predstavljamo, da bi se kovačeva »likvidacija« zgodila brez njegove vednosti.

Seveda naš namen ni ugotavljati, ali je Krivar vedel za enega prvih političnih umorov v dolini, ampak vsaj malo predstaviti tokove, ki so vznemirili dolino pred začetkom poljanske vstaje, in njihove spodbujevalce. Naj bralca v zvezi s tem spomnimo na dogodek, ki se je zgodil pri Sv. Lenartu nad Škofjo Loko in smo ga opisali v 55. številki Zaveze. Februarja 1941 je prišel za župnega upravitelja k Sv. Lenartu Jože Švelc, ki je pred tem nekaj let deloval kot izseljenski duhovnik v Metzu v Franciji. Leta 1940 so ga Francozi osumili, da špijonira za Nemce, in ga internirali v taborišču, kjer so bili zaprti tudi španski borci iz Slovenije. Zaradi bližine Maginotove linije so taborišče kmalu razpustili in Švelc se je skupaj s španskimi borci vrnil v domovino. Iz nepojasnjenega vzroka ga Nemci niso pregnali in kasneje je celo dobil dovoljenje za bivanje in delo pri Sv. Lenartu. V juliju 1941 so ga prvič obiskali partizani. Lepega poletnega večera so potrkali na vrata župnišča in prosili, da bi jim pokazal najkrajšo pot v Poljansko dolino. Stopil je k njim in jim vse razložil. Ob tem se je spomnil francoskega taborišča in nenadoma se mu je zazdelo, da so mu njihovi obrazi in besede že znani. Morda je bil med njimi celo Stane Žagar, član centralnega komiteja slovenske partije, ki je že zgodaj prišel na Gorenjsko. (Zaveza 55, str. 18 in 20) Torej je Partija od vsega začetka trdno držala vse niti v svojih rokah.

Pa povejmo še nekaj o Poldetu Krmelju, ki tudi ni bil sorodnik Matevža Krmelja, in njegovem dnevniku. Rojen je bil leta 1912 na Podborštarjevi kmetiji v Smoldnem pri Poljanah. Oče je padel v prvi svetovni vojni in ostala je mati s tremi otroki: starejši Janez se je priženil drugam, tudi sestra se je poročila in tako so ostali na kmetiji le mati, sin Polde in daljni sorodnik Jože, ki je pomagal pri delu.[Stran 019] Polde je bil odprte glave in bi rad šel študirat, pa ni bilo možnosti in je zagospodaril doma. Opravil je neki zadružni tečaj, sodeloval pri prosveti v Poljanah in nekateri so v njem že videli bodočega poljanskega župana. Že leta 1941 se je udeležil nekega sestanka, ki ga je vodil Maks Krmelj, in spoznal domače komuniste. Menda je že tedaj pokazal, da se v marsičem z njimi ne strinja. Zaradi njegovega ugleda pri ljudeh, so mu dolgo prizanašali, 14. julija 1943 pa so ga vendarle odpeljali v gozd in ubili.

Figure 1. Predvojna župnijska cerkev v Poljanah – Partizani so jo leta 1944 poškodovali, v petdesetih letih pa je bila odstranjena, češ da zastira pogled na hribe

Kronika, ki jo je Polde Krmelj pisal od začetka okupacije do svoje smrti, je nekoliko suhoparna, vendar dragocena za vpogled v razmere tistega časa. Poglejmo samo nekaj odlomkov. »Z začetkom vojne s Sovjetsko Rusijo 22.6.1941 se preobrnejo komunisti – doslej na splošno nemčurji – v največje sovražnike Nemcev. Ustanavljajo se osvobodilne fronte in partizanske edinice. Začenjajo in ponavljajo se partizanski udari na Nemce in nemčurje, kar pa vse povzroča le zlo prebivalstvu. 14. oktobra zvečer izgine kovač Krmelj Matevž iz Loga. O njem ni več sledu. Iz oddaljenejših krajev prihajajo podobne vesti. Nemci izvajajo represalije nad prebivalstvom …

Okrog 10. decembra preiskava pri Narigarju v Bukovem vrhu. Domači sin ustreli s puško na nemškega vojaka. 12. dec. požgo zato Narigarjeve tri bajte. Ljudje so pobegnili. Ob istem času pade v Rovtu pri Sv. Lenartu 45 Nemcev napadenih iz zasede. Vojaške straže se vsled teh dogodkov v dolini ojačujejo. 17. dec. pa naenkrat povedo, da so za dva dni odšli sploh vsi nemški orožniki in vojaki iz Poljan, menda stražit gauleiterja, ki je prišel v Loko.

18. dec., partizanski vlom v poljansko župnišče (žandarmerija). Odnešene baje vse vredne in pomembne stvari. Obenem vlom v zadrugo – vzeta pšenica, pobrana od kmetov za Nemce in par sto kg sladkorja. Večina lesenih mostov po dolini požganih. Nemške straže se vsled tega pojačane vrnejo, kar vzbuja strah.[Stran 020] 22. dec. pripeljejo avtomobili topove in novo vojaštvo. Ljudje se boje.

Naenkrat poči: Nemci bodo pobirali moške, pojdite med partizane! Ta klic gre od ust do ust. Posreči se komunističnim agitatorjem, da mobilizirajo po poljanski in javorski občini skoro vse mlajše moške. Dnevi pred božičem so minuli v težkem pričakovanju, da se bo zgodilo nekaj strašnega.

Na sveti dan okrog pol devetih se zasliši pokanje pušk in strojnic za Hotovljo. Začelo se je, kar se je po teh pripravah moralo začeti. Razvila se je prava bitka. To je trajalo neprenehoma cel dan – na praznik miru. V večernem mraku se oglase tudi topovi. Z nočjo vse utihne. Izgleda, da se partizani umikajo v hribe … Po praznikih preiskave po hribih južno od Poljan in številne aretacije. Pri Jakobu v Valterskem vrhu ustrele gospodarja in hlapca, vsa poslopja pa požgo. Najbrž so imeli tam zatočišče partizani. Pri Brodarju v Vinharjah, kjer so ščitili partizane, so gospodarja in sina zaprli, ostali so se razbežali, na domačiji pa so ljudje – hijene – vse oropali. Na Visokem, ki je zaplenjeno, so Nemci pobrali vse dragocenosti in vse boljše stvari …

Po praznikih se ljudje vračajo domov iz partizanske vojske razočarani. Jeze se na one, ki so jih v to zapeljali in jih spravili v tako nevarnost. Nekateri se seveda ne morejo nekateri morda tudi nočejo vrniti. Cerkev so o božiču zaprli in do nadaljnega molitve odpadejo. Utihnili so zvonovi in tudi ura je obstala. Vse je mrtvo in žalostno.« (Zaveza 17, str. 20 in 21)

V nadaljevanju Polde Krmelj piše o težkih posledicah vstaje, nekaj malega tudi o Dražgošah. Ker naj bi bil tole samo uvod v zgodbo Krmeljevih z Loga, bomo tu navedli le še Poldetov zapis o najdbi groba očeta Matevža: »24.3.(1942) Za Kovskim vrhom so dobili na pol zakopanega kovača Matevža Krmelja iz Loga, ki so ga partizani ugrabili 14.10. minulega leta in nato ubili.« Več o tem bo seveda povedala naša zgodba.

Družina Matevža Krmelja z Loga

Matevž Krmelj je bil rojen leta 1899 v Hotovlji pri Poljanah. Njegov oče je prišel tja s Planine v takratni občini Št. Jošt nad Vrhniko. Matevž se je pri očetu izučil kovaške obrti. Ko je bil skoraj še otrok, je umrla mama in oče se je ponovno poročil. To pa je zrahljajo odnose med očetom in sinom, ki se potem v Hotovlji ni več dobro počutil. Za življenjsko sopotnico si je Matevž izbral Ano Košir z Loga v Poljanski dolini. Mlada zakonca sta nekaj let preživela v Žužemberku, kjer je Matevž delal kot kovač in hkrati izpopolnjeval svoje znanje. Na očetovo prigovarjanje se je mlada družina vrnila v Poljansko dolino, vendar je Matevž pri očetu iz že omenjenih razlogov le malo časa zdržal. Kupil je opuščen mlin na Logu in v njem uredil delavnico in skromno stanovanje za družino. V ožji in širši okolici je kmalu postal znan kot odličen izdelovalec sekir in drugega gozdarskega orodja.

Figure 2. Stoji Ana Košir, poročena Krmelj, in njena prijateljica

Vse delavnike je od zgodnjega jutra do večera garal v svoji kovačiji. Pri delu sta mu pomagala pomočnik Martin in vajenec, ob posebnih delih pa je poklical tudi ženo, ki je morala tedaj prekiniti vsakdanja opravila v kuhinji ali pri otrocih. Bila je navajena poprijeti in ni bila zato prav nič slabe volje, saj je vedela, da je od njihove obrti odvisno blagostanje družine. Leto ali dve pred začetkom druge svetovne vojne, je Matevž dokončal gradnjo nove hiše, ki je bila tedaj[Stran 021] ena najmodernejših v dolini. Preuredil je tudi delavnico in izkoristil vodno energijo, ki je bila na razpolago od nekdanjega mlina. Kupil si je celo motor in marsikdo ni mogel skriti zavisti, ko ga je videl, kako se je v nedeljo peljal z ženo k maši v Poljane. Na splošno so bili sosedje in drugi iz bližnje okolice do njega kritični, saj so ga imeli za priseljenca, predvsem pa jih je motil njegov hitri napredek, čeprav so vedeli, da ga je dosegel s svojo sposobnostjo in garaško pridnostjo. Tudi pri prodaji svojih izdelkov je bil Matevž napreden. Vedel je, da kljub dobri kvaliteti ne more čakati, da bodo kupci prišli k njemu, ampak mora on k njim. Krmeljevi so svoje sekire in drugo orodje prodajali v trgovinah in po sejmih, po bližnjih zaselkih in vaseh pa so ga raznašali kar domači otroci. Ko so prišli iz šole, jih je večkrat doma že čakal košek z nelahkim tovorom; treba ga je bilo zadeti na rame in se odpraviti do kmetij na Gabrški Gori in drugod po prostranih pobočjih Poljanske doline.

Omenili smo, da so sosedje in sovaščani Matevžu zavidali njegov uspeh pri delu. Tudi to, da je bil zgovoren in neposreden v besedi ter je včasih temu ali onemu povedal kako bolečo resnico, jim ni bilo všeč. V razgovoru se je namreč hitro razvnel in potem ni izbiral besed. Morda bi lahko rekli, da je trdo kovaško delo nekoliko vplivalo na njegov značaj. Železa ali jekla, ki ga je vzel v roke, da bi iz njega nekaj naredil, ni mogel le otipavati, ampak je bilo treba po njem tudi krepko udariti. Ko je ob nedeljah in praznikih za kako urico rad šel v vaško gostilno, je bila mati vedno v skrbeh, da bo komu kaj preveč rekel. O tem govorimo zato, ker je kasneje verjetno pripomoglo, da so ga nosilci novega družbenega reda med prvimi obsodili na smrt.

Seveda pa je bil Matevž tudi družinski oče, čeprav je res, da je za nego in vzgojo otrok v glavnem skrbela mati. Deset jih je prijokalo na svet, vendar so štiri že zgodaj pobrale otroške bolezni, šest pa jih je odraslo. Naj jih naštejemo: Marija, rojena 1924, Ivanka 1927, Vida 1931, Matevž 1932, Valentin 1934 in Marjana 1935. Danes so živi le še štirje, saj sta Ivanka in Marjana leta 1998 umrli. Kaj lahko povemo o njihovem otroštvu? V materialnem pogledu so bili dobro preskrbljeni. Gotovo so pogrešali, da bi jih oče, ki so ga navadno občudovali od daleč, kako spretno udarja s težkim kladivom po žarečem železu, večkrat vzel v naročje in da bi bila mati, ki se ji je vedno nekam mudilo, večkrat z njimi, da bi se kdaj tudi igrala z njimi. V šolo so hodili v Poljane. Bili so dovolj bistri, da jim ni delala težav. Ko se spominjajo, kako so prodajali sekire in motike po Gabrški Gori, niso prav nič zagrenjeni, saj so bili vajeni ubogati starše in tudi razumeli so, da jima s tem pomagajo pri težkem delu. Zdi se, da so pri njih vtisi, ki so jih doživeli ob očetovi smrti in kasnejšem preganjanju, tako močni, da so skoraj zabrisali občutke brezskrbnih mladih let. Dogodki okrog očetove smrti in trpljenje, ki je družino spremljalo potem, so vsakega posebej, vsakega na svoj način zaznamovali do konca življenja. Vendar o tem v naslednjih poglavjih.

Figure 3. Z desne Ana in Matevž Krmelj kmalu po poroki

Revolucija poseže v Krmeljevo družino

Po aprilu 1941 se delovni utrip v Krmeljevi hiši ni bistveno spremenil. Oče Matevž je bil zadovoljen, da so se za njegove izdelke zanimali tudi nemški vojaki, ki so odhajali domov na dopust. Ko je proti koncu poletja 1941 opazil, da so nekateri sovaščani, ki so bili prve mesece okupacije navdušeni za Nemce, naenkrat spremenili mišljenje in tudi njega postrani gledali, ko je trgoval z Nemci, si je mislil, da pač ne razumejo, da mora on delati[Stran 022] in prodajati. Njemu vsaka prodaja pride prav, Nemčija pa zaradi tistih nekaj njegovih sekir ne bo niti zmagala niti propadla. Še na misel mu ni prišlo, da bi mu zaradi tega pretila kaka nevarnost.

Figure 4. Z desne sedita Ana in Matevž Krmelj na poroki Aninega brata

14. oktobra 1941 zvečer je nepričakovano pobutalo po vratih Krmeljeve hiše. Oče, mati in otroci razen Marije, ki je bila na obisku pri prijateljici, so bili doma. Vstopilo je nekaj zakrinkanih in oboroženih moških. Domači so kljub maskam kmalu ugotovili, da nočne obiskovalce vodi mož očetove sestrične, kasneje znan kot partizan Rok, in tudi nekatere druge so prepoznali. Mater in otroke so zastražili v kuhinji, očeta pa takoj zvezali in odšli z njim v hišo, kjer je imel pisalno mizo. Pobrali so ves denar, nato očetu zavezali še usta in ga odvedli v noč. Pred odhodom so z zunanje strani pozaklenili več vrat, ključe pa na vrtu za hišo zagrebli v zemljo; ko je mati naslednjo pomlad prekopavala vrt, jih je našla. Mati in otroci so celo noč preždeli v kuhinji in šele zjutraj je mati priklicala soseda, da je prinesel lestev, po kateri so se potem skozi okno rešili iz »zapora«.

[Stran 023]Figure 5. Krmeljevi pred svojim domom na Logu

Ko je mati poizvedovala za očetom, je sovaščan, ki je bil v začetku okupacije navdušen za Nemce, govoril, da je oče partizanom ušel in se umaknil na Koroško. Nekdo je vedel, da oče kuje v Šentjoštu. Ta izgovor je bil kar primeren, saj je bil Šentjošt na italijanski strani in je bilo razmeroma malo možnosti, da bo šel kdo tja pogledat. Kasneje, ko se je že vedelo, da je oče mrtev, so govorili, da so ga tisto noč odpeljali v Delnice, ki so bile res znane kot partizanski center in so jim nekateri rekli mala Moskva. Med zasliševanjem naj bi jim Matevž pobegnil, toda pri Kovskem vrhu so ga ujeli in ustrelili. Po neki verziji so ga zakopali živega, mu potem z motiko ali krampom razbili glavo, nato pa pokrili z rušo. Kako je bilo v resnici? Zelo verjetno je, da so ga od doma gnali do Visokega, tam skrenili v grapo, ga pri Kovskem vrhu umorili in zelo površno zagrebli. 26. marca 1942 je materin sorodnik, ki je pri Kožuhu na Kovskem vrhu služil za hlapca, prišel povedat, da so tam blizu našli truplo; naj pridejo pogledat, če je očetovo. Mati in desetletni sin Matevž sta odšla tja. Čeprav je bilo truplo že precej razpadeno, je mati po steklenem očesu prepoznala očeta. Prepeljali so ga v Poljane in pokopali na farnem pokopališču. Skoraj neverjetno se sliši, da je bilo pogrebcev zelo malo, ker je OF prepovedala udeležbo. Od domačih je bila na pogrebu samo mati. Tak vpliv je imela OF oziroma partija v tistem času v dolini, kljub temu da je decembrska vstaja pustila za seboj hude posledice.

Za Krmeljevo družino pa z očetovim pogrebom še ni bilo konec trpljenja, pravzaprav je bil to šele začetek. Kljub temu, da so ji le redki sovaščani bili pripravljeni pomagati, je mati poskrbela, da se kovaštvo ni ustavilo. Pomočnik Martin je delal naprej, ona pa je hodila v Škofjo Loko po nakazila za material, s katerimi so si pomagali tudi drugi obrtniki v dolini. Zaradi njenih kar pogostih poti v Loko, so partizani posumili, da nosi Nemcem poročila. Padla je odločitev, da je treba tudi njo »likvidirati«. Ko so jo leta 1943 prvič prišli iskat, se jim je skrila v hiši pod posteljo. Imela je srečo, da je bila tam tudi velika kartonska škatla, za katero se je stisnila in je niso zapazili. Zapretili so, da se jim drugič ne bo izmuznila, in odšli. Ne vemo natanko, kdaj so do golega ostrigli Ivanko, ki je bila po značaju precej podobna očetu. Tudi njim ni prizanesla, čeprav se jih je bala. Bili so besni, ko jih je vprašala, koliko je dolžna za striženje. Takoj naslednje jutro je Ivanka odšla na Koroško in ostala kot služkinja pri neki družini. Ko so leta 1944 Krmeljevi odšli[Stran 024] v Škofjo Loko, se je tudi Ivanka vrnila k domačim.

Figure 6. Leto 1940 – Nova hiša in delavnica

Septembra 1944 so mamo iskali drugič. Bilo je seveda zvečer in 12-letna Vida je šla odpirat, mati pa je medtem skozi stranska vrata zbežala iz hiše in se skrila pod vodna korita, ki so bila tam še od starega mlina. Iskali so jo po hiši in okrog nje. Ker so iz neznanega vzroka vmes tudi streljali, so otroci mislili, da so streli namenjeni materi, mati pa je v tistem hladnem in vlažnem skrivališču trepetala za otroke. Med preiskavo so partizani seveda polnili svoje nahrbtnike s hrano in drugim, kar jim je prišlo pod roke. Zjutraj po tem dogodku je mati odšla v Škofjo Loko. Ko se pozno popoldne še ni vrnila, so otroci nameravali oditi k tetam na drugem koncu vasi, toda prestregel jih je sosed in pregovoril, da so ostali doma. Noč je bila mirna in naslednja prav tako. Ko mame tudi tretji dan še ni bilo, otroci niso več vzdržali in so šli prenočit k tetam. Zjutraj so našli glavna vrata domače hiše na stežaj odprta, na pragu nekaj praznih steklenic, v hiši pa vse razmetano in izropano. Ta dan je mama le prišla z njo pa domobranci, ki sta jih vodila Vencelj Dolenc in Stanko Kovač. Na voz so naložili nekaj nujnih potrebščin, kolikor so jih v izropani hiši še našli, potem pa vsi skupaj odšli v mesto. Krmeljevi so nekaj časa stanovali pri Balantaču na Spodnjem trgu, nato pa pri Andrejkovih v Karlovcu. S čim so se preživljali v času bivanja v Škofji Loki? Mati je klekljala in tudi otroci so ji že pomagali. Vida je bila v tem času nekaj mesecev pri teti v Podgori. Tako je bila materi odvzeta skrb za ena lačna usta. Kasneje je mati Vido pošiljala služit za pesterno. Ko se danes tega spominja, pravi, da so bili njeni »delodajalci« večinoma dobri z njo, vendar ji to ni zmanjšalo domotožja, ki jo je mučilo. Želela je biti pri mami, sestrah in bratih.

[Stran 025]Figure 7. Leto 1950 – Z leve Ivanka, Marija in Vida

Konec vojne Krmeljevim ni prinesel rešitve

Ko so se v začetku maja 1945 škofjeloški domobranci in tisti, ki so se nameravali umakniti z njimi, pripravljali za odhod na Koroško, so tudi Krmeljevi že naložili svojo prtljago na voz, potem pa v zmedi ni bilo obljubljenega voznika in so ostali v stanovanju v Škofji Loki. Le Ivanka, ki je po onem striženju imela poseben strah pred partizani, je z nekimi prijatelji odšla na pot; bili so med zadnjimi begunci pri Ljubelju in doživeli hud partizanski napad. Ivanka je bila tedaj v veliki nevarnosti, vendar se ji je uspelo rešiti in vrniti v Škofjo Loko.

Ko se je evforija zmagovalcev nekoliko umirila, je mati šla na Log, da bi videla, kako je z domačijo, in poizvedela glede vrnitve. Domača hiša je bila popolnoma izropana, vrata in okna razbita, orodje iz kovačije pobrano. Možakar, ki je bil aprila 1941 na Logu med najbolj navdušenimi za Nemce, je bil sedaj glavni predstavnik nove oblasti. Na materino vprašanje, ali se lahko vrnejo, so ji domačini odgovorili: »Vaša domačija je sedaj last naroda in nimate tukaj kaj iskati.« Mati je sklonila glavo in se vrnila v Škofjo Loko. Bila je trdno odločena, da ne bo odnehala, ampak dosegla, da se vrnejo domov v izropano in razbito domačo hišo. Kar nekaj časa je trajalo, da je septembra 1945 končno prišla do nekdanjega znanca, ki je bil sedaj na visokem položaju v Škofji Loki. Ni je veliko spraševal, ampak napisal potrdilo, da se lahko vrnejo domov. Domačini jim sedaj niso več preprečevali povratka, bili pa so do njih zelo neprijazni. Le nekaj izjem je bilo, ki so jim bile pripravljene nuditi pomoč pri najnujnejšem popravilu opustošene hiše. V začetku leta 1946 je Krmeljeve zadela nova nesreča. Prišla je posebna komisija in opravila zaplembo domačije, češ da je bil oče obsojen zaradi sodelovanja z okupatorjem. Materi in otrokom so sicer še dovolili stanovati v hiši, vendar so jim dali vedeti, da ni nič njihovega. Kovačijo je kmalu prevzel kovač iz Hobovš v Poljanski dolini, ki pa se v njej nikoli ni dobro počutil. Mati mu je očitno pokazala, da ga ima za vrinjenca. Sina Matevža, ki ga je veselje do kovaštva vleklo v delavnico, je vedno znova okregala, če ga je našla v vsiljenim kovačem. Zdi se, da Hobovšanu to in pa morda tudi delo samo ni ustrezalo, zato je po šestih mesecih odšel in kovačija je spet samevala.

Otroci so se v grapi ob Sori počutili doma. Od sošolcev in sovaščanov so morali požreti marsikatero zbadljivko in žaljivko. Mati jei[Stran 026] po najboljših močeh skrbela, da niso preveč občutili pomanjkanja. Klekljala je in hodila v dnino na Gabrško Goro. Vpričo otrok nikoli ni pokazala skrbi in zagrenjenosti, ampak je vse spretno prikrivala. Znana je zgodba marsikatere matere, ki je leta 1945 ostala sama s kopico odraščajočih otrok. Vedela je, da moža ne bo več, vedela pa tudi, da mora biti močna, da bo vsaj za silo obdržala dom in otrokom zagotovila kolikor toliko normalno otroštvo. Kolikokrat je bila na robu obupa, je na skrivaj jokala, pred otroki pa vse prikrila, da jih ne bi zagrenila. Čeprav otroci niso vsega razumeli, so čutili materino skrb in jo spoštovali, hkrati pa bili tudi močno navezani drug na drugega …

Figure 8. Sin Matevž pri delu, ki ga je opravljal oče

Jeseni 1945 so se vsi Krmeljevi otroci vrnili z materjo domov, le Marija, ki je bila že v 21-tem letu je morala ostati v Škofji Loki, ker je bila določena za strežnico v pravkar ustanovljeni menzi. Marija ni bila več otrok; njen fant, ki je bil nekaj časa v partizanih, nazadnje pa domobranec v Škofji Loki, je z drugimi šel na Koroško in ga ni bilo več. V času službe v menzi je Marija doživela nenavaden dogodek, ki se ji je za vedno vtisnil v spomin. Med vplivnimi gosti, ki so zahajali v menzo, je bil tudi oficir Rok. Spomnimo se, da je prav on vodil skupino partizanov, ki so 14. oktobra 1941 prišli po očeta. Kot vemo, Marija tedaj ni bila doma, vendar je Roka bežno poznala, saj je bil poročen z očetovo sestrično, on pa seveda nje ni poznal. Lepa natakarica je vzbudila njegovo pozornost in začel ji je dvoriti. Ob neki priliki jo je vprašal, od kje je doma. Povedala mu je, da je z Loga v Poljanski dolini, on pa ni več vprašal ali počakal, da bi še kaj rekla, ampak takoj začel govoriti o kovaču, kako so ga prišli iskat, ga potem v gozdu trdo zasliševali in pokončali. Marijo je to silno pretreslo, saj je vedela, da govori o njenem očetu. Le malo je manjkalo, da ni omedlela. Opazil je njeno vznemirjenost in potem se nista več srečala, tudi zato, ker je Marija kmalu odšla v novo službo v Kranj.

Ivanka je z materjo hodila v dnino na okoliške kmetije. Nekoč je na kmetiji naletela na znanega partizana iz domačega kraja, pravzaprav so njeno pozornost pritegnili njegovi lepi škornji in kaj hitro je ugotovila, da so bili nekoč očetovi. Ni se mogla zadržati, ampak mu je zabrusila: »Ali te ni sram, da nosiš škornje mojega očeta!« Zaradi tega »nesramnega napada« je ljudska oblast Ivanko[Stran 027]obsodila na prisilno delo, ki ga je potem več mesecev opravljala na neki kmetiji na Gabrški Gori.

Omenili smo že, da je mati Vido pošiljala služit za pesterno. Zaradi hudega domotožja je nekajkrat pustila službo in ušla domov. Še najdlje je vzdržala pri Aleševih v Škofji Loki. Leta 1948 so Aleševe zaprli, ker so odkrili, da se je pri njih po letu 1946 oglasil nekdanji domobranec Vencelj Dolenc. Kasneje je Vida dobila službo v Predilnici v Škofji Loki. Pa je zaradi svojega porekla in pokončnosti imela tudi tu težave, čeprav je bila med boljšimi delavkami.

Matevž je imel komaj devet let, ko so odpeljali očeta, vendar si je tisto noč dobro zapomnil. Ko je sorodnik prišel povedat za njegov grob, je Matevž pospremil mater na Kovski vrh. Bil je zraven, ko so jo iskali doma, bil je z njo »pod zaščito« v Škofji Loki in z njo se je jeseni 1945 vrnil v razbito domačo hišo. Videl je njeno prizadevanje, da bi obnovila in ohranila dom za otroke. Že zgodaj je začutil željo, da bi po očetovem zgledu tudi sam postal dober kovač. Zaradi šibke telesne postave je šele s sedemnajstim letom lahko postal vajenec in učna doba se mu je zavlekla do 20. leta. Že tedaj je razmišljal, kako bi dobil nazaj domačo kovačijo. Leta 1962 je res začel v njej kovati kot najemnik in sedem let kasneje je kovačijo in hišo odkupil od države. Sam pravi, da so nekateri oblastniki spremenili odnos do njega, ko so spoznali njegovo sposobnost ter pridnost, in mu ponudili razmeroma ugodne pogoje. Seveda ga je bolelo, da daje z garanjem in žulji zasluženi denar za tisto, kar je bilo nekoč njihovo in jim je bilo po krivici odvzeto, vendar je čutil zadoščenje, da lahko spet živi in dela na svojem. »Zemlja domača ni prazna beseda«, je nekaj desetletij prej zapisal Ivan Tavčar in Matevž Krmelj je sedaj v sebi občutil resničnost teh besed. Tudi mati, ki je do smrti ostala pri sinu, saj je bil to njen dom, kjer so ji vzeli 42-letnega moža in očeta šestih otrok, kjer so njej dvakrat stregli po življenju, kjer je toliko pretrpela in pregarala za otroke, je imela vsaj za silo miren večer življenja.

Zaključek

Lahko bi opisali še marsikateri dogodek, ki je prizadel Krmeljeve otroke, ko so bili že odrasli fantje in dekleta. Na vse načine so jih odrivali in jim dopovedovali, da ne spadajo v »normalno« družbo. Ena izmed sester, ki je hodila v službo v Škofjo Loko, je tam srečala vojaškega godbenika. V mestu je namreč tedaj bilo veliko vojaštva in imeli so tudi svojo godbo. Postaven dalmatinski fant ji je bil všeč in rada je bila v njegovi družbi. Ni je dosti spraševal po njeni preteklosti in starših. Ko pa so se po daljšem času pokazale posledice njunega druženja, so se oglasili njegovi predpostavljeni in mestna oblast in povedali, da je vojak dolžan skrbeti za ugled armade in se zato ne more poročiti s »ta belo«. Nič ni mogla proti temu, uprla pa se je njihovi zahtevi, da bi se odrekla otroku. Rodila ga je in zgarana mati na Logu je odslej skrbela za enega Krmelja več. Druga sestra se je kljub vsemu poročila z nekdanjim partizanom. Izgledalo je, da je ljubezen zares premagala vse ovire in rodili so se jima trije otroci. Potem pa ji je začel očitati njene korenine in preteklost in prišlo je tako daleč, da sta se ločila. Valentin je bil ob očetovi smrti star sedem let. Bil je prizadet od vsega, kar je družina pretrpela tedaj in kasneje. Ni se mogel učiti obrti, saj ga je pomanjkanje sililo, da se je zaposlil takoj po osnovni šoli; delal je v kamnolomu, na cesti in kasneje najtežje delo v Termiki. V novi družbi se nikoli ni počutil sprejetega. Matevž si je sicer s svojimi kovaškimi talenti in pridnostjo pridobil ugled, vendar je moral dati z žulji pridobljeni denar za odkup domačije, ki jim je bila po krivici odvzeta.

Očeta Matevža so odpeljali od doma 14. oktobra 1941. Vemo, da so vosovci v Ljubljani ustrelili Fanouša Emmerja slaba dva meseca kasneje, to je 4. decembra 1941. V komunikeju OF o njegovi smrti, ki ga je 9. decembra objavil Slovenski poročevalec, je bila prvič uradno omenjena »bela garda«. Po kakšni logiki so torej Matevža Krmelja, ki se ni ukvarjal z drugim kot s svojim kovaštvom in s skrbjo za številno družino, obtožili za belogardista in izdajalca? Edino po tej, da se ni v vsem strinjal z njimi, da si je s sposobnostjo in pridnostjo pridobil nekaj premoženja. S kakšno pravico so še deset in več let kasneje smatrali njegove otroke za »ta bele« in drugorazredne? Kje je bil tu toliko opevani osvobodilni boj? Kaj je mogoče pričakovati od gibanja, ki v tako usodnem času, kot je bila okupacija, začne svojo pot z uboji domačih ljudi?

Po dveh desetletjih krivda sili na plan

Vojaški naborniki, ki so sodelovali pri zločinih

Pinochetovega režima, bi radi pretrgali mučni molk

(Delo, 3. novembra 2009)

Partizani po šestdesetih letih še molčijo.
Kaj jih bo prebudilo?
Katera vest? Kateri zakon? Čigava sodba?

Ujetost zgodovinskega spomina – strah pred prihodnostjo

Če bi nas kaj napeljalo, da bi začeli razmišljati o tem, kakšno je stanje duha v Sloveniji, bi se verjetno prav kmalu spomnili na besedo malaise,ne zato, ker smo mogoče pred kratkim prebrali kak angleški esej, ampak zato, ker ta beseda pomeni to, kar bi želeli povedati: nelagodje, hkrati pa takšno nelagodje, ki ga ne moremo prav določiti – neznano, neugotovljivo, čudno nelagodje, nekakšna obolelost. Če bi ljudje malo natančneje pobrskali po sebi, bi se jih več, kot bi to pričakovalo, vrnilo s tem odkritjem.

Ko se potem res nekoliko potrudimo, da bi poiskali, iz česa ta nelagodnost izhaja, se nam začne dozdevati, da ima nekaj opraviti ne samo s sedanjostjo, ampak tudi – ali pa predvsem – s prihodnostjo. Priznati moramo, ko sedanjost malo natančneje pogledamo, da ni tako zanesljiva, da bi mogla jamčiti normalno prihodnost: da je tisto, kar je vprašljivo, pravzaprav prihodnost. A nas zaradi tega odkritja naše občutje sploh ne zapusti. Še vedno ga nosimo v sebi. Zato bi bilo najmanj razumljivo, če ne že priporočljivo, da pričujoči komentar vodimo tako, da bi nam na koncu bilo nekoliko bolj jasno, zakaj se nam zdi projektiranje prihodnosti negotovo.

Gre za razumetje prebivanja v času. To se pravi, ali razumemo, iz katere preteklosti izdelujemo sedanjost, ki nam služi kot izhodišče za projekcijo prihodnosti. Ali nismo iz splošno človeške nagnjenosti do poenostavljanja začeli gledati na preteklost bolj preprosto, kot je v resnici bila. Morda smo ljudje tako narejeni, da tudi eksotično družbo, dokler traja, sprejemamo in prenašamo, ko pa njen dejanski in zgodovinski čas mine in obstaja samo še v našem spominu, tedaj pa ji ne dovolimo več njenih skrajnosti. Samodejno se v nas sproži nekakšna aparatura, ki začne oblikovati dejansko preteklost v podobo, v kateri je zmožna prebivati v spominu. Videti je, da človek prenese več hudega v resničnosti kot v spominu. (Mogoče je v tem tudi razlog, da se, kot kaže izkušnja, od zgodovine zato tako malo naučimo, ker se preteklosti spominjamo v redigirani obliki.) Kar torej velja za vse človeške prihodnosti, je to, da si jih zamišljamo in izdelujemo, izhajajoč ne iz dejanske preteklosti, ampak iz njene modificirane variante, ki obstaja v spominu.

Čim bolj nečloveške so skrajnosti, ki jih je uresničila kaka preteklost, tem strožji so predpisi, s katerimi jo pričaka spomin, da se pred sprejetjem po njihovih zahtevah adaptira. Naša sedanja mladina nam z ležernim odnosom do preteklosti izpričuje dejanskost in veljavnost te procedure. Ta tendenca – ta zakonitost – nas ne moti, če velja za zgodovino, ki se je uresničevala v davnini, če pa gre za čas, ki bo nekoč sicer tudi zgodovina, prej bo pa še naša prihodnost – prihodnost, ki jo bomo postavljali mi, za prostor, ki ga poznamo in za ljudi, ki jih tudi poznamo – potem pa nenadoma postane neskončno važno, iz kakšnega izhodišča jo bomo postavljali: iz tega, kar je dejansko bilo in kakor je dejansko bilo, ali pa iz tega, kar se je slučajno nabralo na mreži spomina, ali pa so jo tja zavestno in umetelno nanesli tisti, ki so nekoč falzificirali dejansko preteklost in hočejo falzificirati še njen spomin. Če pa jo hočemo postaviti iz tega, kar je bilo, moramo to, kar je bilo, razumeti. Gre torej, kot vedno, tudi tu za razumetje. Kakor smo že tisočkrat rekli: ne smemo biti neumni!

Inventura zgodovine – razumetje zgodovine

Pred nekaj tedni se je neka skupina odločila, da bo pred publiko razgrnila rezultate raziskave, ki se ji je bila posvečala nekaj mesecev. Predmet raziskave je bil totalitarizem ali totalitarizmi v Sloveniji. Ker sta bila fašizem in nacizem deležna izključne pozornosti[Stran 002] v celotni drugi polovici 20. stoletja, se je na delovnih mizah omenjene skupine po naravi stvari znašel predvsem komunizem ali boljševizem, ki je bil prisoten – na totalitaren način – tudi skoraj pol stoletja. Referati, ki smo jih poslušali, so dokazovali, da je skupina odlično opravila svoje delo. Predstavljene so nam bile storitve totalitarnega komunizma, pred nami so se obračale strani njegove velike inventurne knjige. Raziskovalni pristop, ki se je ob tem razkrival, bi lahko označili s pojmom opis ali deskripcija. Opazili smo še, da se je referentom posrečilo združevati take prvine kot so jasnost, zgoščenost in izčrpnost. Higieničnost dikcije in lucidna struktura podanih enot je prispevala estetsko doživetje celotne predstave. A bi vendarle morali ponoviti besedo inventura in reči: odlično delo, v mejah inventure.

Besedi deskripcija in inventura imata svoj pomen in svojo digniteto, sta funkcionalni in uporabni. V zgodovini pa imata omejeno vlogo, legitimno in neizogibno, a omejeno. Kakor za tvarni svet predmetov velja, da zgolj z opisovanjem nobenega ne izčrpamo, tako to velja tudi za zgodovino, zlasti in posebej za tako kompleksne pojme, kot so ideologije. Zlasti in posebej in v nikoli dovolj poudarjeni obliki to velja za komunizem ali boljševizem.

Če hoče kdo katero od historičnih entitet razumeti – če hoče, da mu razkrije svojo avtentično podobo – jo mora postaviti v njen specifični prostor in opazovati, kakšen bo njen ideogram v parametrih tega prostora. Gledani zunaj njihovih specifičnih prostorov, nam zgodovinski pojavi nudijo neke oblike, a ne vemo, kaj pomenijo; v tem smislu, da bi lahko rekli, da jih razumemo. Pomembne so v toliko, da nas vodijo v prostore, ki so njihovi specifični prostori. Z njihovo pomočjo identificiramo prostore, ki jih pojavi, ki jih raziskujemo, priznajo za svoje in v njih, v podobi povedano, obmirujejo, kakor da bi bili doma in nam tako omogočajo, da jih gledamo v tem, kar so (ne v metafizičnem, ampak v zgodovinskem pomenu).

Boljševizem – Upor v prostoru civilizacije

Prostor, ki na edinstven ali specifičen način ustreza boljševizmu, jecivilizacija. Noben od drugih prostorov ni tako velik, da bi se v njem dimenzije boljševizma mogle izmeriti v njihovi naravni velikosti. Zato, preden nadaljujemo, dve, tri besede o civilizaciji.

Civilizacija ni karkoli. Civilizacija je nekaj – aliquid, to` tí – nekaj. Ta nekaj je velika stavba, zgrajena iz konvergentnih spoznanj, ki jih je spočel človek, in konvergentnih razodetij, ki so bila sporočena človeku. Arhitekti te stavbe so bili judovski preroki, grški filozofi in apostoli Jezusa Kristusa. Krščanstvo je bilo ontološko počelo te stavbe in njena signatura. Njegov obstoj je jamčil precedenco biti v igri, ki se je sestajala iz nenehnih postavitev in nenehnih kritik teh postavitev – v igri, ki je s svojo dvožariščno strukturo jamčila človekovo svobodo. Na izhodiščnem uvidu v dejstvo biti, na prednosti postavitve pred kritiko je temeljil človekov status: največje dostojanstvo, ki ga je v tej hiši lahko dosegel človek, je bilo služenje. Služenje je postalo znak človekove resničnosti in znamenje najvišje odličnosti. Človek je bil varuh vsega bivajočega.

To je bila krščanska civilizacija in je trajala do 18. stoletja, ko je nastopil nov duh (vse se je seveda pripravljalo že prej), ki je pred koncem stoletja dosegel višek in dobil ime jakobinizem. Skoraj celo stoletje se je pripravljalo njegovo rojstvo. Po vsej Franciji so vznikala »društva za mišljenje«. Njegovi številni člani so oznanjali novi evangelij, ki se je ves izrazil v eni sami besedi: misliti. Ta beseda pa je imela en sam pomen: dajati svetu postavo. Ljudje, ki so šli v zgodovino kot jakobinci, so radikalno pretrgali s civilizacijo, kakršna je bila. To, kar se je postavljalo sedaj, ni bilo več, kot nekdaj, kritika postavitve, ki bi računala in pričakovala novo postavitev, ampak je bila, ne kritika, ampak Uporzoper vsako postavitev razen te, ki so jo postavili sami. To je bil Upor, ki ni bil samo celosten, ampak tudi dokončen. To, kar je pisalo na njihovem praporu, je bilo identično s tistim, kar je bilo rečeno v začetku v Edenu: Non serviam – Ne bom služil. Človek se je odpovedal dostojanstvu služenja in se oklical za boga. Vstal je enosrediščni človek. Ta človek je bil gospodar vsega bivajočega.

Jakobinizem, s katerim smo se srečali Slovenci približno 200 let po njihovem nastopu, je imel sicer drugo ime, nosil pa ga je še vedno isti izvorni Upor. Jakobinci so bili sedaj boljševiki. In ko so se boljševiki – ki pa običajno niso nastopali s tem imenom, ampak so se pokrivali z različnimi noms de guerre – tako usodno, se pravi tako katastrofično vpletli v slovensko zgodovino, smo imeli obilo razlogov, da bi radi odkrili njihovo politično naravo in bojni značaj. Ker pa nismo poznali njihovega duhovnega izvora – naše vedenje ni segalo preko njihovih kominternskih povezav – so nas vedno, tako v času revolucije kot v[Stran 003][Stran 004] času njihovega totalitarnega razpolaganja z nami, presenečali z novostmi, na katere nismo mogli računati. Bili so drugačni, ne drugačni v tekočem pomenu te besede, ampak tako drugačni, da smo imeli vtis, kakor da je od njih odpadlo vse človeško. Nekoliko smo vedeli, česa je človek zmožen, v dejanju in v misli, a so nas boljševiki, ki so sedaj stopili v akcijo z vsem, kar so bili, s svojimi storitvami vedno prehiteli in premagali. Še v Zavezinih komentarjih v našem demokratičnem dvajsetletju smo čutili, čeprav smo si domišljali, da vemo o njih domala vse, da jih moramo imeti za človeško in zgodovinsko neznanko. Vedno znova smo ugotavljali, da orožja, ki ga oni uporabljajo, mi ne moremo – da jim v tem pogledu nismo enakovredni nasprotniki. V zadregi smo se zatekali v zunanje deskripcije: da so vserazpoložljivi (ko smo videli, da se pred ničemer ne ustavijo), da so supermanipulativni (ko smo videli, da ni tako nizkotnih stvari v človeku, pa tudi ne tako svetih, da jih ne bi izkoristili za dosego svojih ciljev). Tako smo govorili, a smo se obenem natanko zavedali, da ne vemo, kaj mora človek narediti s seboj, da more nad njim zagospodovati ta miselnost, kakšne meje mora prestopiti ali ignorirati, da stopi zraven in pravi, tudi jaz sem to.

Figure 1. Danes je en lep večer, jutri bo en svetel dan Mirko Kambič

Osamljenost lažnih bogov – izvor nasilja

Videli smo, kaj delajo – vedeli smo za inventar njihovih dejanj; slišali smo, kaj govorijo – vedeli smo za inventar njihovih besedi, a nismo ne enega ne drugega razumeli. Šele razmeroma pozno smo spoznali, da je to zato, ker jih nismo videli v tistem prostoru, v katerem jih je edino mogoče razumeti. In to je, kakor smo rekli, prostor civilizacije. Njihov radikalniUpor se je nujno izšel v vero, da lahko nadomestijo boga – da so bogovi. Seveda niso rabili te besede, vsaj ne množično, a so vse, kar so delali in govorili, delali in govorili, kakor da bi bili bogovi. A tedaj – že mnogo prej preden je prišlo do boja za aktualno oblast – je prišlo do tega, kar je predikat naše teze: spoznali so, da niso bogovi. Da imajo pravico biti bogovi, a da vseeno niso bogovi. To je bilo porazno spoznanje, a vseeno spoznanje, ki jih je naredilo v to, kar so vse do danes bili in so. Vedeli so, da morajo, če hočejo biti bogovi, odpreti vse registre nasilja, da morajo spretno in premeteno vleči najbolj grobe in najbolj rafinirane vzvode nasilja. Dejanja, ob katerih smo se – dokler se niso začela goditi vsak dan – tresli od groze, torej niso bila dejanja deviantnih posameznikov, ampak dejanja bogov, ki so se, ko so se prebudili v spoznanje, da niso pravi bogovi, odločili, da bodo bogovi nasilja.

Ko pregledujete – v mislih ali pa dejansko – geografijo slovenskih morišč in mučilišč, ne recite Koliko zločinov! Zločinci so bili vedno, a so vedno to bili tudi zgolj ljudje. Tu pa so polagali temelje svojemu kraljestvu ljudje, ki so spoznali, da misliti ni orodje služabnika, ampak egida bogov. Upamo, da vidite, da v luči tega gledanja, nasilje ni nasilje, prevara ni prevara, mučenje ne mučenje, laž ne laž, izdaja ne izdaja: vse to so samo vladarski ukrepi bogov, ki se jim je zgodila ta krivica, da vedo, da imajo pravico biti bogovi, a vedo da niso. Edvard Kardelj piše 22. novembra 1942 Jaku Avšiču v Dolomite, da je cilj boljševikov ta, da s terorjem preženejo ljudi, ki niso njihovi, v varovane postojanke okupatorjev in da, dalje, tudi s terorjem dosežejo, da tam ostanejo, tako da jih bodo Angleži in Amerikanci, ko pridejo, tam našli in imeli za nasprotnike in pokončali – Angleži in Amerikanci, ki so jih ti ljudje imeli za zaveznike. Umazana in pokvarjena intriga? Ne, ne, bogovi. Novi suvereni.

Zavest, da so bogovi, je boljševikom dajala še eno védenje, ki je sicer vseprisotno, a ga ne bi razumeli, če jih ne bi postavili na opazovanje v prostor civilizacije, kjer se jim je zgodilo to, da so postali bogovi. Ko so postali bogovi, se jim je istočasno odkrilo, da so sami – da nad njimi ni ničesar, nikogar, ki bi utegnil poseči v razmere, bodisi v njihov prid ali v njihovo škodo. Zavedali so se vedno bolj, da so sami – da je vse odvisno od njih in od nikogar drugega. Zato morajo svojo igro igrati skrbno in pretehtano, zato si ne smejo privoščiti niti najmanjše napake, niti najmanjšega spregleda, ne smejo se vdati nobeni utvari; pred sabo morajo vedno imeti brezhibno izrisan kavzalni red sveta. Zato se njihovih prognoz, njihovih napovedi in njihovi analiz drži skrajna lucidnost. Spominjam se nekega pisma iz knjige Jesen 42, v katerem Kardelj s presenetljivo natančnostjo napoveduje, kaj se bo zgodilo čez eno leto, jeseni 1943. Iz zavesti, da so sami, izhaja tudi njihova izredna delavnost, ki bi jo človek lahko tudi občudoval, ko bi ne vedel, da jo žene pobesnelost v bogove sprovociranih nesrečnih človeških kreatur. A delavnost je vendarle bila. Ne vem več, v katerem dnevniku zapiše Kocbek, da se iz Kardeljeve barake na Rogu sliši pisalni stroj vsako noč do štirih zjutraj.

V veri, da so bogovi, ki niso bogovi, je dobivala moč tudi absolutna suverenost oziroma[Stran 005][Stran 006] absolutna nedostopnost za vesolje bolečine, ki so jo boljševiški partizani ustvarjali pri izgradnji svojega imperija. Seveda so se nekateri notranje zrušili, a da bi kdo šel na forum in tam izpovedal svojo krivdo in svojo lažno božanskost – tega ni bilo. Ni si mogoče predstavljati, da v posameznikih niso vstajali dvomi, tudi obup in groza, a na zunaj, za ljudi, za zgodovino je falanga ostala sklenjena. Z ničemer niso bolj dokazovali, da so ostali bogovi – kakršnikoli že, a bogovi – da je inicialno pohujšanje tako delovalo, da ga niso mogli pozabiti; da je zvarek, ki so ga neki ljudje proizvedli pred stoletji v retortah velikega Upora imel v sebi tako samoobnavljajočo moč, da je trajal tako dolgo, da traja še danes. (Knjigi, ki sta jo napisala leta 1935 Sidney in Beatrice Webb in ji dala naslovSovjetski komunizem – Nova civilizacija, v prvi izdaji še z vprašanjem, v drugi pa že s piko absolutnega vernika, je nekdo, da bi izrazili svoje občutje ob samoslepilni moči utopične zavesti, pripisal: »fascinantno, grozo vzbujajoče branje«. (FAZ, 25. 1. 1999) Nekakšni bogovi torej, karikature, a vendar bogovi. Ko bi bili ljudje, bi, ko jih je nazadnje zgodovina razkrinkala za parvenije in amaterje, zapustili svoj lažni palmarium empyreum – zmagovito nebo – se pomešali med najbolj navadne ljudi in se jim spet in spet opravičevali za vlogo, ki so si jo privzeli in za neizmerljivo količino bolečine, ki so jo povzročili. To bi bilo megazgodovinsko dejanje: sami bi se osvobodili, obenem bi pa omogočili, da bi narod v celoti in polnosti znova stopil v zgodovino. Vsi bi se osvobodili.

Figure 2. Žive naj vsi narodi Mirko Kambič

Kakor se mogoče še spomnite, smo svoj razmislek o totalitarizmu začeli z besedomalaise, s katero smo hoteli pokazati na nelagodnost ali negotovost, ki ne dovoljuje slovenskemu človeku, da bi na pragu prihodnosti prišel k sebi. Ob besedo nelagodnost smo postavili še besedo razumeti in rekli, da nam razumetja ne bodo prinesle inventurne knjige, pa naj bodo še tako izčrpne. Če hočemo preteklost razumeti, moramo vsako njenih prvin peljati v njen specifični prostor, jo tam stehtati in izmeriti in povedati, kaj je. Vsako njeno prvino posebej, nazadnje pa preteklost kot celoto, gledano v etiološkem zgodovinskem vzgonu. Inventura torej ni konec, inventura je šele začetek – je pravzaprav vzpodbuda ali celo ukaz, da stopimo na težko in zahtevno pot k temeljnemu aktu razumetja. Na nekem parcialnem izseku smo pokazali, kaj to praktično pomeni. Izbrali smo nasilje kot instrument totalitarne oblasti. Šele ko smo videli, iz kakšne miselnosti so ljudje z boljeviškimi poverilnicami gradili stavbo totalitarne oblasti, smo v resnici razumeli, zakaj so mogli početi, kar so počeli. Zgolj inventura njihove pragmatike nam tega razumetja ne bi posredovala.

Če hočemo o totalitarizmu povedati kaj temeljitega in celotnega, moramo poleg nasilja spregovoriti še o nečem. Ko si narod nakoplje totalitarno oblast, ali pa mu je vsiljena od zunaj, nastopi poseben čas za ljudi dobre volje: za ljudi, ki gojijo osnovno spoštovanje do sočloveka in osnovno spoštovanje do kulture, ki si jo je narod pridobil s prebivanjem v civilizaciji. Posebnost tega časa, in ljudi v njem, je ta, da njihovo obstajanje ni več poljubno, ampak so vezani ali zadolženi. Zavezani so tako, da vsak na svoj način in vsak po svojih možnostih stopi na stran ponižanega človekovega dostojanstva. Vsak lahko kaj stori, če ne drugega, lahko molči. Ko bi z nastopom boljševiškega totalitarizma normalno čuteči ljudje sklenili, da bodo molčali – ko bi vsi ljudje dobre volje imeli v sebi to prisebnost – bi nosilce totalitarne perverzije postalo strah, v tistih tišini, ko bi bila zavestno izdelana, bi jih postalo strah. Vsi katoličani, ki so skozi totalitarna desetletja hodili ob nedeljah k maši, pa niso samo molčali, ampak so tako tudi govorili; in vsi tisti, ki so malo več hodili v šolo, pa niso stopili v Partijo, tudi niso samo molčali, ampak govorili. Kakor smo v enem od teh komentarjev že zapisali, je totalitarni čas tudi čas velikega preizkusa. Vsakdo je preizkušen, v velikem ali v malem. Totalitarizem je človekova preizkusna komora. Mi, Slovenci, malo vemo, kakšni smo prišli ven. Če narod kaj da nase, če čuti, da mora izvedeti, ali lahko nase računa, vedno in povsod, potem nima boljše možnosti, da to izve, kakor je ta, da razišče, kako je prestajal svoj totalitarni čas. Ali kako ga prestaja. V slovenskem primeru se moramo že tako vprašati: kako totalitarni čas prestajamo, ker je še vedno tukaj.

Totalitarizem – preizkusna komora za vzdržljivost elite

Ko je že omenjena skupina preiskovala slovenski totalitarizem, je suvereno šla preko vprašanja, kako so njegovo sliko modificirali njegovi oponenti – slovenska demokratska elita. NSZ je okoli leta 2000 pregledala v kakšnem duhu je izdelana Enciklopedija Slovenije in ugotovila, da je falzificirana do ene četrtine. O svoji najdbi je opozorila SAZU, a se gospodom akademikom ni zdelo vredno, da bi se nad tem vznemirjali in niso odgovorili. Nam pa se misel, da bodo prihodnji Slovenci zajemali svoje védenje o sebi iz tako defektnih[Stran 007][Stran 008] virov, zdi neznosna. Tudi smo opazili, da je bil sredi devetdesetih let zamenjan glavni uredniški odbor ES z ljudmi demokratskih nazorov, a je ostala Enciklopedija bistveno nespremenjena in je še naprej sprejemala totalitarno interpretacijo stanja, preteklega in sedanjega, posebno tistega, ki zadeva revolucijo in državljansko vojno.

Figure 3. Klicar Mirko KambičZa nov let ne vem,prineslo kaj bo;Ga mislim pregledat,ob letu povedat,kak dobro je blo.

Valentin Vodnik

In ko je ob petdesetletnici Rožmanove smrti ljubljanski nadškof in metropolit Alojzij Uran imel v nedeljo 15. novembra v ljubljanski stolnici za pokojnim škofom mašo, je nastala priložnost, da s svojo udeležbo spregovorijo vsi tisti, ki so težko prenašali način, kako je vsa povojna leta Slovenija ravnala z njim. Ki je bila žaljena enako kot on. Formalno je bil Rožman ljubljanski škof, v razmerah, kakršne so med vojno nastale, pa je bil več – bil je slovenski škof. Ne bom tega tu utemeljeval, povem naj le, da bi v nedeljo 15. novembra ob 16. uri moralo priti v Ljubljano 5.000 ali 10.000 ljudi. Prišlo jih je natanko 1.200. Nudila se je izzivalna priložnost, da nekaj deset tisoč ljudi pove, kaj si mislijo o tem, kako sta usoda in pokvarjeni svet ravnala z ljudmi njihove krvi in njihovega jezika, pa se jih je le 1.200 odločilo, da to storijo. Pa je bilo vendar tako, da so Rožman in njegovi klicali solidarnost ljudi s tako močjo in avtoriteto kot ni mogoče klical še nihče v zgodovini slovenskega krščanstva: ne samo, da so morali v tujino; ne samo, da so jim, na način, kakor se to ni delalo od barbarskih časov, pobili na tisoče sinov in hčera; ne samo, da so v tuji Argentini postavili nadomestno domovino, svobodno Slovenijo – iz nič, dobesedno iz nič, ne da bi jim kdo za to dal priznanje. Nasprotno, govorili so o njih z najgršimi besedami, ki jih je ta narod izdelal – za koga? Namesto desettisoč, jih je možnost, da demonstrirajo proti totalitarni Sloveniji, pripeljala v Ljubljano 1.200. Takih reči institucije, ki se postavljajo po Sloveniji, kakor smo videli, ne opazijo.

Nekaj podobnega se je zgodilo lansko leto ob skupščinskih volitvah 21. septembra, ko se je pokazalo, kako so slovenski volilci reagirali na finsko intrigo. Dogodek je še vedno v spominu večine ljudi, zato o njem posebej ne bom govoril. Neki finski novinar je, sklicujoč se na dokumente, ki jih nihče ni videl, obtožil Janeza Janšo, da je prejel podkupnino za posredovanje pri nakupu oklepnih vozil za slovensko vojsko iz neke finske državne tovarne. Vsakomur je bilo jasno, da je obtožba bila skonstruirana, čisto verjetno na pobudo Janševih političnih nasprotnikov v Sloveniji. Naravno je bilo pri tem pričakovati, da se bo ob tem v večini Slovencev prebudil občutek za narodno čast in da bo konstrukt Janši, ki mu je že tako dobro kazalo, samo še koristil. A ni bilo tako. V Sloveniji ni bilo nobene užaljenosti, torej tudi nobenega ponosa. Ljudje bi morali biti ogorčeni, da si jih je nekdo drznil narediti za predmet tako prozorne manipulacije.

Če vse premislimo – tudi stvari, o katerih tu nismo govorili – nam ne bo preostalo drugega, kot da priznamo, da naša zavest ni adekvatna. Adekvatna čemu? Zahtevam, ki jih postavljata pred nas konkretna zgodovina in konkretno življenje. Ali smo mogoče čemu izpostavljeni? Čému, na kar nihče niti ne pomisli ne. Kaki radiaciji, ki hromi našo voljo? Ali imamo kako možnost, da ta izvor odkrijemo? Poizkusimo!

Odgovor, ki ga more dati Nova Slovenska zaveza, na podlagi analize, za katero jo je usposobila njena zgodovinska izkušnja, je naslednji. Politična in kulturna lega slovenske države in znotraj nje politična in kulturna lega slovenskega naroda ni avtentična, ni takšna, kakršna bi logično sledila iz zgodovine. Z drugimi besedami, Slovenci živimo v globalni laži. Nerad uporabljam besedo laž, ker čutim njen odbojni patos in se zavedam, da na nihilističnih meridianih, na enem od katerih leži tudi Slovenija, ne pomeni nič. A čeprav je beseda diskreditirana, nas stanje, ki ga ta beseda sicer pokriva, vedno znova opozarja s svojo dejanskostjo.

Boljševiški ptolomajski mit – laž kot režim

Laž – brez te besede enostavno ne moremo shajati – je v tem, danarodnoosvobodilnega boja, ki velja za utemeljiteljno dejanje slovenskega naroda, preprosto ni bilo. Bil je boj, a ta boj ni bil narodnoosvobodilni, ampak revolucija. To je elementarno dejstvo in okoliščina, da so nekateri skraja – nekateri, zelo zelo redki, pa prav do konca – verjeli, da je bil, na tem dejstvu nič ne spremeni. Ta zamenjava, ta quid pro quo, to prevaro so boljševiki kodificirali v mit in ga sankcionirali z ideologijo in tajno politično policijo. Ker je ta mit za nereflektirano in zideologizirano pamet prepričljiv, mu je NSZ nadela ime ptolomajski mit, po pojmu ptolomajska astronomija, ki je za nereflektirano pamet tudi zelo prepričljiv, a v celoti napačen in že zdavnaj zavržen. Razlika je v tem, da v ptolomajsko astronomijo nihče več ne verjame, ker so ljudje pod pritiskom znanstvenih dokazov naredili tako imenovani kopernikanski obrat – to je dolgo trajalo in ni[Stran 009][Stran 0010] šlo gladko – ptolomajska enobejevska astronomija pa še kar traja, ker te reči, kakor smo rekli, gredo počasi, poleg tega pa tu ne gre za fiziko, za nebesna telesa in nebesne prostore, ampak za politiko, ki je opremljena z večjo inertnostjo, kakor zastarela znanost. Prostega pada se ne da korigirati ali odpraviti, mogoče pa je vplivati na to, kaj ljudje mislijo – na kratke, včasih tudi na dolge proge.

Figure 4. Spomin na kratek obisk Mirko Kambič

Diagnostična slika slovenske zavesti – tega, kar si Slovenci mislimo o sebi – ni adekvatna, ni v skladu s tem, kar smo bili in kar smo. Odkar so se boljševiki začeli sramovati revolucije – nič se niso začeli sramovati, boljševiki človeškega refleksa, ki se imenuje sram, nimajo – odkar so opazili, da jim revolucija dela napoto, govorijo samo še o narodnoosvobodilnem boju. To pa je nekaj, česar nikoli v nobenem oziru ni bilo. Tako v temeljne narodove biti postavljajo nekaj neobstoječega. V tem je izvor slovenskega nihilizma: da se utemeljujemo na nečem, česar nikjer ni. In emanacija te središčne zlaganosti prehaja na vse: na politiko, na kulturo, na gospodarstvo, na vso skupnost in na vsakega posameznika. To se dogaja zato, ker slutimo, kako je, le povedati si ne upamo naglas, le te moči nimamo, da bi izsilili resnico, le dorasti ne moremo. Tako zelo nas je totalitarizem pohabil. Na vsak način ga moramo razumeti, samo inventura ne bo pomagala.

Takšna je torej naša identitetna slika in mi smo z njo odgovorili na vprašanje, ki nas je vznemirilo na začetku tega razmišljanja. Od kod, kako smo že rekli, slovenska malaise? Nelagodnost, prestrašenost, onemoglost? A preden bom z nekaj primeri ilustriral to stanje, bi rad z drobno sličico pokazal, kako je tudi mogoče biti Slovenec.

Kot vemo, so postboljševiki zvrnili krivdo za Hudo jamo na srbske in črnogorske brigade, ki naj bi se z njo maščevale za medvojne poraze. Na začetku avgusta je na neki televizijski oddaji tekla beseda tudi o tem. Tu se je oglasil zgodovinar dr. Mitja Ferenc: »Moram povedati, da tiste izjave, ki so bile izrečene neposredno po odkritju tega hudega zločina, ko se nam je poizkušalo povedati, da so te zločine izvajale enote iz drugih jugoslovanskih republik kot maščevanje za storjene zločine, da v Hudi jami temu ni bilo tako in da so, po vsem sodeč, ta zločin tukaj opravili Slovenci.« Še bolj precizen, pa tudi zgodovinski (ne zgodovinarski) je bil Roman Leljak, ki je ob tem povedal, da so Hudo jamo uprizorili pripadniki 3. bataljona VDV oziroma KNOJ, odgovorni zanjo pa so bili »partizani, NOB in KPS«. Ko smo zaslišali to oznako – tako daleč smo že, da je nismo pričakovali – a ko smo jo zaslišali, smo že vedeli, da je pravilna in politična v elementarnem pomenu te besede. Ni najbolj pomembno to, kdo je zločin storil, ampak kdo je ustvaril prostor, v katerem so se lahko zločini, brez kazni, delali. Pomembno je to, kdo je postavil državo, ki je zločine ukazovala in nagrajevala. Naslednjo trditev ni postavil Slovenec, ampak Milovan Djilas, a vseeno. Gre za pripoved Meštrovićevega sina, da je Djilas leta 1950, ko je bil še na prostosti vpričo jugoslovanskega veleposlanika v New Yorku rekel njegovemu očetu naslednje: »Partizani so odgovorni za več pobitih, kot ustaši, četniki, Nemci in Italijani skupaj.« Te besede nam odprejo nov svet: komunistična rezistenca ni bila legitimna rezistenca, potrebna za osvoboditev Jugoslavije, ampak je imela svoje lastne, sekundarne cilje. To smo sicer vedeli že prej, a je čisto drugače, ko to izveš od kompetentnega človeka.

V javnih prostorih, s katerimi razpolaga sodobna družba, je torej možno govoriti stvari, ki so v skladu s stvarnostjo, in vsakič, kadar katero slišiš, se čutiš močnejšega, bolj varnega in bolj svobodnega;zanesljivost celotnega prostora se poveča. Toda naša radijska, televizijska in časopisna industrija proizvaja izdelke, ob katerih človek včasih pomisli, če ni njihov namen zavestno subverziven. To stanje dobi še bolj precizno podobo, če upoštevamo, da 40 % državljanov ne more zjutraj v kiosku kupiti svojega časopisa ne za večerna poročila odpreti svoje televizijske postaje.

Neznosna teža boljševiškega spomina – kriminalizacija katolištva kot alibi

Eden od izstopajočih izdelkov zgoraj omenjene industrije in eden od vidnejših prispevkov za vzdrževanje razbolelosti, o kateri smo v tem razmišljanju govorili, je članek prof. in akademika dr. Tineta Hribarja v sobotni prilogi Dela 10. oktobra. Članek je esej, ki ga je Hribar prebral na posvetu, ki ga je priredila Slovenska matica 23. septembra pod naslovom Revizija zgodovine. Prebrani esej je imel naslov Vračanje enakega in revizionizmi 20. stoletja. Za članek pa je Hribar, mediju primerno, naslov spremenil v Ubijalska ideja komunizma in Katoliška akcija.Matični naslov je za ideološko nekaramboliranega človeka lahko pomenil eno samo reč: zgodovino, potem ko se je vrnila iz totalitarnega komunističnega oziroma boljševiškega ujetništva,[Stran 011] poslati, v podobi povedano, v strokovno bolnišnično rehabilitacijo, potem pa še v kako boljše, zlasti pa varnejše okrevališče.

Figure 5. Obljuba Mirko Kambič

Po totalitarizmu, zlasti po totalitarizmu, ki se utemeljuje na zgodovini – in kateri se ne – je zahteva po rehabilitaciji – ali pa reviziji, če že hočete – aksiomatične narave. Zlasti velja to za komunizem ali boljševizem – tudi za fašizem in nacizem, a bo tu procedura krajša in manj zahtevna, ker fašisti in nacisti preprosto niso imeli časa pisati kaj več zgodovine. Pomen besede revizija je bil torej tu zelo jasen: Evropa je šla skozi neko obdobje, v katerem je nastajala ta zgodovina, da mora glede nje nekaj reči sedaj zgodovinska znanost, če hoče ohraniti osnovno dostojnost in strokovno višino, pa tudi politika, če hoče preprečiti, da bi državljani ali narodovi pripadniki živeli in ustvarjali prihodnost z zlagano preteklostjo v spominu. To je več ali manj revizija. Sicer pa ljudje kar naprej pišejo zgodovino, vsak z malo drugačno pametjo v glavi, tako da vsak pušča za sabo malo drugačno podobo preteklosti, a si zato še nihče ne domišlja, da je napisal revizijo. 20. stol. pa se je razvilo v to posebnost, edino v moderni Evropi ali pa edino v Evropi sploh, da so nekateri zgodovinarji pisali, zavestno in dosledno, zgodovino, ki je bila bistveno drugačna od te, ki je potekala.

Tako je večina zgodovinarjev ta podvig, imenovan revizija, tudi razumela. Vendar niso ostali povsem enotni: tisti, ki so mikavnost totalitarne interpretacije zgodovine zaradi okusa vseskozi odklanjali, so se brez pomisleka lotili revizije; tisti pa, ki so se le podajali na krajše ali daljše obiske v zgodovinske depandanse, ki jih je vzdrževal Tempelj, pa so čutili, da se morajo za izkazano gostoljubje oddolžiti in so zato svoje revizije primerno – kolikor se je pač kdo čutil zadolženega – modificirali.

Na simpoziju to ni ostalo skrito.

Tako daleč, kot se je spustil akademik dr. Tine Hribar, pa le nihče ni hotel. Včasih je tako malo pazil na svoj ugled, da smo že dobivali občutek, da se hoče žrtvovati. A smo takoj za tem pomislili, da morda rešuje neki osebni problem: da se mu zdi, da bo samo tako prenesel sramoto boljševiškega poraza, če bo tudi Katoliška cerkev zapustila stoletje približno tako umazana kot boljševiki. Gotovo so njegovi napori šli v to smer. Obenem pa nam ni ušlo, da v taki drži doživlja določeno emocionalno spopolnitev in smo ob tem pomislili, da so slovenski boljševiki vedno – še pred vsemi drugimi – napadali Katoliško cerkev, duhovnike in katoličane in da Hribar v[Stran 0012] tem pogledu ogreva svoje domovanje z istim netivom kot nekdanji boljševiki, in da se kljub drugačnim trditvam in zaklinjanju o nasprotnem, sploh še ni rešil. Lahko se mu celo dozdeva, da se je rešil, pa se v resnici ni. Tako zapletene so te reči.

Čudi nas, da kot praktikant »svetovnega etosa« tako malo pazi, kaj govori. Njegov prikaz Slovenije je naslednji: v njej vlada »ubijalska ideologija«; že od prve svetovne vojne naprej so v njej »elementi fašistoidnega klerokatolicizma«; na čelu vsega pa je »militantna Katoliška akcija«. Ob tem se človek spomni na stavek, ki ga je zapisal v dnevnik mladec Vinko Mravlje nekaj dni preden so ga 12. junija prišli iskat partizani in ubili, pa ne samo njega, ampak še očeta in brata, drugega brata pa odpeljali na Ključ in tam pokončali. Stavek v dnevniku pa se glasi: »Iz Pograjskih hribov diha groza.« In dalje. Nekaj sto metrov stran od Mravljetove hiše na Brezovici sta živela druga dva mladca, Zdravko in Tone Novak, eden še gimnazijec, drugi že študent, in kljub svoji »ubijalski naravi« čakala doma še dva meseca, do 15. avgusta, do Velikega Šmarna, ko so spet prišli partizani in ju odpeljali na Ključ in tam ubili. In kaj so ti fantje, mladci prof. Tomca naredili? Hodili so ob nedeljah v farno cerkev na Brezovico k deseti maši in tam stali v vrsti pred prvimi klopmi. In te militantnosti partizani na Ključu niso mogli prenesti. Ali bi jo bil prenesel akademik dr. Tine Hribar?

Tu sedaj ne morem, dragi bralci, da vam ne bi povedal neke zgodbe in se vam za zamudo opravičujem. Bilo je zgodaj poleti 1942. Z brati sem spal na seniku. Takrat smo bili še štirje, čez mesec ali dva pa so dva odpeljali Italijani, enega v Gonars, drugega na Rab. Tistega večera so partizani imeli sestanek na neki gozdni jasi, ne prav daleč stran. Naši so sklenili, da ne grejo. Naša vas ni bila prav velika: štiri razstresene skupine po dve hiši. Samo ena od njih je bila partizanska. In iz tiste pride, komaj se dobro uležemo, eden od domačih fantov in pravi: »Za božjo voljo, pojdite na sestanek, sicer bo narobej.« Bratje so potem šli, jaz pa sem jih imel šele štirinajst in sem ostal. Potem pa so mi povedali, domači, pa tudi drugi, kako je bilo na tisti jasi. Sestanek je vodil filozof dr. Cene Logar, najpomembnejši partijski človek v takratni dolini. Z enim od bratov sta se malo poznala. Kot »boljša« človeka, Cene je bil doktor filozofije, brat pa čevljar in občinski odbornik, kar tudi ni bilo malo, sta hodila k maši v zakristijo. Brat je doma pri mizi večkrat pripovedoval, kako je Cene preživljal maše: z obrazom zakopanim v dlani in sloneč na župnikovi oblačilni mizi. Svoje opise je vedno zaključeval s pripombo, da mora mladi gospod pač biti zelo pobožen. Sestanek na tisti jasi se je zelo hitro končal. Dr. Logar je opozoril prisotne, da bodo začeli po vasi zbirati živež za partizane, potem pa je pogledal brata in nadaljeval, »nosili pa ga bodo shranjevat k vam.« Nato brat: »To pa ne bo šlo.« Logar: »Zakaj ne?« »Zato ker oče ne bo dovolil.« »Zakaj ne bo dovolil?« »Zato ker ve, da boste šli Italijanom povedat, kaj dela, in bodo Italijani prišli in ga ustrelili.« Ljudje, ki so mi to pozneje pripovedovali, so rekli, da je ob tem jasa obnemela. Logar je že segal po revolverju, malo kolebal, potem pa se obvladal, zamahnil z roko in s partizani oddivjal v noč. Razumljivo, da bratu po tistem ni bilo biti več doma. Hribar je še mlad in ne ve prav dobro, kakšni so bili tisti časi. Hočem reči, kaj so tisti časi znali iz človeka narediti.

Kako zelo težko dr. Hribar preživlja zgodovinski poraz boljševizma, kažejo njegove izmišljotine o »ubijalski sprevrženosti militantne Katoliške akcije«; o tem, da je bilo domobrancem preprečeno izvesti zaključni masaker »pod vodstvom Katoliške akcije«. Marsikaj smo že slišali, kaj takega pa vendar že dolgo, dolgo ne. Istočasno, ko se izživlja nad temi ubogimi fanti, prepeva po deželi sure o »posvečenosti mrtvih«. Ustavite se, ljudje, malo ob tem.

Najbolj pa izdaja akademika dr. Hribarja bes, ki ga prevzame, če kdo vzame v misel »pogodbo po državljanski vojni«. Prizadevanje, ki bi moralo biti deležno najboljših sil, ki jih premoremo, aspiracije, pred katerimi bi se morale umakniti vse druge, dar, za katerega bi morali prirejati prošnje maše in procesije, lepota, ki bi nas morala omamljati iz simfonij in dram: vse to je za Hribarja »absurd«. Kako si je mogoče to razložiti, če sploh, če sploh? Ali nas bo nazadnje le prisilil, da bomo verjeli, da se boji tega, kar bi v tej listini nujno stalo: po analogiji z mednarodnim pravom vsi trije vojni zločini – zločin zoper mir, vojni zločini in zločini zoper človeštvo. Zakaj bi bil sicer konec državljanske vojne »absurd«! Ali bi Hribar hotel, da bi bil konec državljanske vojne boljševiški octroi?

Skrivnostna mikavnost totalitarnega boljševizma – želja po smrti

Do totalitarizma v vseh variantah so se ljudje obnašali kakor omamljeni, kakor da bi bili iz sebe, kot da bi izgubili pamet. Italijani[Stran 0013][Stran 0014] so 1922 leta sprejeli fašizem z aklamacijo, Nemci so 1933 izvolili Hitlerjevo nacionalsocialistično delavsko partijo s skoraj 40 % večine. Za kaj so bili ljudje tako razoroženi pred utopičnimi obljubami, ki so se jim ponujale v zameno za svobodo? Če se odpovemo dejstvu, da so se te ideologije pojavile v času, ko je krščanstvo v veliki meri – zvečine zaradi pohujšanja znanosti – že izgubilo moč svojega iztreznitvenega sporočila, ostanemo praznih rok. Raj mora vendar biti, če ga ni tam, kjer je bil vseskozi, bo pač na zemlji – ga bomo pač naredili.

Figure 6. To lepoto gledati in jo varovati Mirko Kambič

Kako ta logika deluje od začetka, bomo nekoliko videli iz knjige Nadežde Mandelštam Upanje proti upanju, v katero je kakor v dragoceno skrinjo polagala spomine na svojega moža, vrhunskega poeta Osipa Mandelštama. Zgodba gre na kratko tako, da je leta 1934 pesnik napisal porogljivo pesem o Stalinu. (Deset korakov stran že ni slišati naših besedi … a njegove padajo od njegovih ustnic, težke in dokončne, kot uteži. Kremeljski alpinist.) Zaradi te pesmi so Mandelštama zaprli in potem pregnali v Sibirijo, kjer je leta 1938 v prehodnem taborišču za kriminalce v bližini Vladivostoka umrl.

V spomine na moža je Nadežda vpletla tudi svoja opažanja o ruski inteligenci pod Stalinom. Navedli bomo dva odlomka iz nekega eseja o tej knjigi, predvsem zato, da bodo naši bralci videli, kako znano je vse to tudi nam: »Vprašanje, ki si ga gospa Mandelštamova kar naprej postavlja, je naslednje: zakaj je ruska inteligenca v tridesetih letih, v nasprotju z njenim možem, pod Stalinovo diktaturo ne samo kapitulirala, ampak jo je veliki meri podpirala, čeprav je bila v nasprotju z vsemi vrednotami, ki jih je tradicionalno podpirala?« In naslednje: »Gospa Mandelštamova je seveda dobro vedela, da intelektualci niso nič bolje opremljeni za odpor proti pritiskom kot druga človeška bitja. Kar pa je težko razumela – in odpustila – pa je bilo to, da so mnogi od njih, z različno mero iskrenosti, izjavljali, da prav ti pritiski predstavljajo novo in do sedaj še v ničemer primerljivo razsežnost človekove svobode.« Ali je te vrste razčlovečenost povzročil samo strah? Strah ali groza? Strah ali groza, ki je morala stopiti v ljudi, ko so slišali za take smrti, kot jo je moral prestati veliki teatrolog Vsevolod Meyerhold v eni od moskovskih ječ, potem ko je pred Vyšinskim pogumno branil svojo umetnost – smrt, ki je nesporočljiva, ki je preprosto ni mogoče povedati in je tudi jaz ne bom. Kaj je v tem, v tej ideologiji, v teh ljudeh? Nekaj mora biti, da so še tukaj, po vsem, kar so bili. Ne samo v neki deželi, kakor po kaki pomoti, ampak povsod. Po celotnem nekdanjem boljševiškem imperiju srednje in vzhodne Evrope. Letošnja Nobelova nagrajenka za literaturo Herta Müller, žrtev romunske tajne službe, je, kakor poroča FAZ (9. oktober) takole opisala postboljševiško situacijo v tej službi: »Presenetljivo ni to, da večina osebja nekdanje komunistične tajne službe še danes deluje v vrstah sedanje postkomunistične tajne službe, in da so nekdanji uslužbenci Securitate zasedli ključne položajev romunskem gospodarstvu. V državi, kjer imajo stare naveze Securitate na povodcih vse medije in so njihovi najvišji funkcionarji vtihotapili svoje sinove in hčere v prve vrste romunske politike, to nikogar ne čudi.« Za demokratično državo je to seveda porazno. A bolj pomembno in bolj usodno je nekaj drugega – nekaj, kar utegne biti poglavitni vzrok duhovne in moralne destabilizacije prebivalcev totalitarne politeje. Herta Müller pravi nekje tudi tole: »Vsako moje potovanje v Romunijo je potovanje v življenje, v katerem nikoli nisem vedela, kaj je slučajno in kaj je inscenirano.« Tu smo mogoče pri jedru: nikoli ne veš, kaj je res in kaj ni res, kaj je samo po sebi in kaj je zrežirano. Človek prenese vse mogoče muke in šikaniranja, te osnovne negotovosti pa ne prenese: od tega človek izgubi normalnost. Ali naj že sedaj povem? To se s povprečnim Slovencem godi danes. Vedno bolj postaja tako, kakor je bilo v realnem boljševizmu. Drug za drugim se prebujamo v porazno in uničujoče spoznanje – tudi ljudje, ki v sebi nimajo preddispozicij za histerijo: nikomur več ne moremo verjeti, nikomur več ne moremo verjeti! Spet smo se vrnili k uvodni besedi tega razmišljanja, le da sedaj nekoliko bolj razumemo, od kod vsesplošna malaise, ki se plazi naokoli – nelagodnost, utrujenost. A sedaj bi lahko šli še naprej in si rekli: če hočemo okrevati, nam ne bo pomagalo drugo, kot da naredimo novo družbeno pogodbo, v kateri bo z nezgrešljivimi črkami stalo: govorite resnico, samo resnico in nič razen resnice. Če hočemo ozdraveti, moramo uvesti v državo kult resnice – tudi v banalnih zadevah. Na nekem simbolnem, zavezujočem kraju moramo to narediti, vsem na očeh, z besedami, ki ne bodo nikogar obšle, izrečene od človeka, ki mu že sedaj verjamemo. Ali je tak človek v tej deželi? Po naravi stvari bi to lahko bil predsednik države – ko se ne bi bil tako zelo degradiral z drugorazrednostjo Hude jame.

Če ne predsednik države, potem pa mogoče parlament. Kakšna je trenutno parlamentarna večina, lahko nekoliko vidimo iz prispevkov[Stran 015][Stran 016] njenih članov med debato o predlogu resolucije v podporo Resoluciji evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu od 2. aprila letos, ki je tekla v začetku septembra v odboru državnega zbora za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje in potem še v državnem zboru. Za državnozborsko komunistično levico, je s to Resolucijo prišel čas, ki bi si ga morala pravzaprav želeti. Če je mislila resno s svojo prenovitveno retoriko, potem se je sedaj končno pojavila ugodna priložnost, da na eleganten način, brez večje nevarnosti za nujno potrebni osnovni ugled, s sprejetjem nekega tujega dokumenta, potrdi resnost svojega dosedanjega demokratičnega zaklinjanja in se takorekoč na posreden način uveljavi kot avtentična prvina demokratične politeje. To bi bil nekakšen by pass za osnovno osvojitev politične kredibilnosti. Posrednost postopka bi ji torej rešila čast, obenem pa bi napravila dejanje, za katerega se bo morala prej ali slej odločiti – mogoče v mnogo bolj neugodnih okoliščinah. Enkrat bo to morala storiti, večno tako ne bo mogla viseti. (Lahko bi se kaj naučila iz breizhodnega položaja njenih evropskih poslancev, ki so za Resolucijo enostavno morali glasovati, sicer bi si zelo, zelo otežili položaj v evropskem parlamentu. Tudi razmere v lokalnem političnem lovišču se lahko zelo hitro spremenijo.)

Figure 7. Marija – Fra Angelico (Washington) Mirko Kambič)

Toda že prvi nastopi so pokazali, da se je levica odločila drugače. Posledica je bila ta, da smo morali gledati najbolj klavrne prizore, ki jih more nuditi kaka parlamentarna praksa. Bili so seveda v nelahkem, protislovnem položaju: morali so zanikati zgodovino, ki so jo postavili, potem pa pol stoletja jamčili. Namesto, da bi se svobodno spustili v razkošje, ki ga politiku evropskega stila more nuditi pogovor o slavi evropske zavesti in o totalitarizmu, ki je ime za barbarsko koncentracijo sil, ki so to zavest hotele uničiti, so morali uprizarjati dialektični balet s stavki, ki so imeli eno samo možnost: da so bili hkrati trditve in zanikanja. Ko ne bi za njimi stala dolgoletna praksa komuniciranja s »širokimi ljudskimi množicami«, tega ne bi zmogli, tega ne bi vzdržali. Reševali so se tako, da so se izogibali bistvenim vprašanjem, ki so silila v ospredje, in pilotirali debato v nepomembno periferijo. Predvsem so svojim nasprotnikom očitali, da s svojo Resolucijo »razdvajajo«. Koga? »Intelektualce, zgodovinarje, politike, ljudi v Sloveniji«. Namesto da bi se osredotočili na akutne probleme sedanjosti, obujajo medsebojne obtožbe, »ki prav gotovo ne bodo nobenemu koristili«. Zdelo se jim je tudi zelo krivično, da se komunizem razglaša za najbolj zločinskega od vseh totalitarizmov, kar terja od borcev, da se morajo takorekoč »zagovarjati«. Sploh pa ni nikjer povedano, da so bile razmere v Sloveniji »bistveno drugačne«. Ta teza se jim je zdela posebej koristna: da pri nas komunizem ni bil pravi komunizem. Eden od bolj prisebnih debaterjev se je spomnil, da se je »moja stranka že 25. in 26. novembra 1995 v Slovenj Gradcu odrekla vseh nasilnih dejanj komunistov in da tudi sam osebno obsoja vse, kar so delali«. Vmes so se, kakor v nekem ritmu, vrstili epski izlivi v slavo enobeja. Tako se je debata izgubljala v bolj nepregledne in zaraščene tolmune političnega prerekanja, a so vendar pazili, da ne bi bil sprejet kak predlog, ki bi bil zares pomemben, na primer, da Resolucija ne bi bila objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije!

Nekateri so nevede skrbeli tudi za zabavo. Tako je nekdo postavil zahtevo, da bi »med totalitarizme morali všteti tudi liberalni kapitalizem«. Nekdo drug pa se je javno zavezal, da ne bo »nikoli dovolil spreobračanja zgodovine«. Neka gospa se je zatekla v statistiko: da »to ni evropska resolucija, ampak resolucija evropskega parlamenta, saj v njem sedijo predstavniki samo sedemindvajsetih držav«.

Veliko jih je posegalo nazaj v državljansko vojno. Eden od njih se je razgrel v stavek: »Samo nečesa ne boste doživeli, da bi kdajkoli priznal, da so domobranstvo, belogardizem, izdajstvo bili šele posledica nečesa prej«. Nekdo drug pa bi s totalitarizmom rad obremenil tudi zapadne zaveznike: »V tej resoluciji ni skoraj milijona mrtvih vojnih ujetnikov, ki so jih demokratski sistemi v ujetništvu pustili umreti od lakote.«

Iz kratkih posnetkov njihovih nastopov smo videli, kako hudo ceno so morali postkomunistični poslanci v slovenskem parlamentu plačati, da so lahko vztrajali na boljševiških pozicijah. Potem ko jim je zgodovina vzela papirje in jih odslovila, lahko vzdržijo v parlamentu – kjer je, kakor pove ime, treba govoriti – samo za nedopustno in sramotno ceno destrukcije jezika. To ni nobeno ceneno obtoževanje, ampak nekaj, kar smo videli. Na lastne oči. Slovenski parlament je bolan. Zadela ga je embolija brezumja. Pohabljen jezik se nujno izrazi v brezumju.

Totalitarno poškodovanost zdraviti z resnico

A kar nastaja v parlamentu, ne more ostati skrito. Brezumje se seli v to, čemur pravimo[Stran 017] država, in v to, čemur pravimo narod, in v to, čemur pravimo družba. Mi smo za stanje, ki se ustvarja, že našli besedo prav na začetku: malaise – obolelost. Kako daleč je že? Ne vemo, kako daleč je že, vemo pa, da se je naselila na nekaterih najfinejših tkivih kulture. Ali ste že opazili, na primer, kako je padla kultura pokopavanja? Spomnite se, kako se pogrebci, ko čakajo na začetek, zbirajo po skupinah, in veselo razpravljajo o tisočerih najbolj banalnih rečeh nato pa, med običajnim govorom, za nekaj minut umolknejo, in spet, ko se sprevod razvije, začnejo o dividendah, o avtomobilih, o parcelah itd., itd. Letos se je ta stvar dvignila tako visoko, da si je eden od novinarjev za svoj komentar na praznik Vernih duš privoščil naslovVeseli spis o smrti, jaz pa sem na enem od primestnih pokopališč zaslišal za sabo hrupne glasove in zagledal, ko sem se obrnil, skupino mladih ljudi, ki se je smejala tako glasno, da je segalo do zadnjih grobov. Tega še nisem doživel. To je bilo novo. Kaj pa poročila z letošnjega Borštnikovega srečanja v Mariboru? Ali naj vas spomnim, kaj so od tam sporočali? Da je po otvoritvenem večeru bilo »vse več praznih sedežev«; da je ob podelitvi nagrad »dvorana bila skoraj popolnoma prazna«; da je »odlično Orestejo prišlo gledat vsega petdeset ljudi«; da tudi na »festivalih klasične glasbe kronično primanjkuje občinstva«? To ste tudi vi prebrali in si mogoče mislili, da to vse skupaj nič ne pomeni, ali kaj? Kaj pa nasilje po družinah? Zakaj pa tako divje narašča? Od 1.500 policijskih posegov leta 2000 na 9.000 leta 2009. Naj se nihče ne vara, da 600 morišč po Sloveniji nima s tem ničesar opraviti; da samoumevnost Kočevskega Roga in Barbarinega rova nima nič opraviti s samoumevnostjo tega, da možje tepejo žene!

Malaise. Rekli smo: skrbita nas država in narod. Vse se dogaja na matrici laži. Zato je vse kontaminirano z lažjo. Poleg tega pa: vedno več je stvari, ki jih ne moremo povedati. Zaradi polstoletne totalitarne zlorabe odteka jeziku kri. Nadalje, ali ste že kdaj pomislili na razliko med tem, kako so leta 1945 boljševiki postavljali državo in tem, kako so jo leta 1990 demokrati? Boljševiki so leta 1945 imeli na razpolago fizično in moralno zdrave graditelje – državljane vzgojene po normah evropske kulture, demokrati pa leta 1990, za mnogo težje opravilo, totalitarno poškodovano maso. Naloga, pred katero jih je postavila zgodovina, pa se je glasila: piramide spremeniti v Partenon, kakor se je izrazil neki ruski pisatelj.

Še nadalje. Zakaj ima Slovenija v senci sedanje recesije pri revitalizaciji gospodarstva večje težave kot pa zahodne ekonomije? Zato, ker je naša menedžerska snov zrastla v socialističnih rezervatih, zahodna pa na realnih poligonih liberalnega gospodarstva. Poleg tega pa še: Na nas pritiska strašen zločin; na tiste, ki ga čutijo z veliko težo, na tiste, ki ga ne čutijo, pa še z večjo. Na vsakem še tako neznatnem vzgibu v tej državi, gospodarskem, političnem, kulturnem, so vidni sledovi velikega zločina. Naš državni in narodni mehanizem ni v stanju, ki bi ga servisirala sproščenost in svobodnost tvornih sil. Elite kontinuitetnih sil ne marajo države. Zanje država ni polis: prostor ustvarjalne politične skrbi.

Ps: Ali se še spomnite?

Nikolai Tolstoy:

(O Hudi jami): »This crime is to my knowledge the worst mass crime committed in Europe since 1945.«

(Ta zločin je po mojem mnenju najhujši množični zločin, storjen v Evropi po letu 1945.)

Dr. Mitja Ferenc: »Po vsem sodeč so ta zločin napravili Slovenci.«

Sklep: Drage bralce prosimo, da iz zgornjih dveh dejstev izdelajo in na tem mestu zapišejo sklepni stavek. Hvala.