Nekaj dni po svojem …

Nekaj dni po svojem godovnem dnevu je v 99. letu starosti umrl p. Vladimir Kos, duhovnik, misijonar, pesnik in profesor. Umrl je na Japonskem, kjer je več kot šestdeset let kot misijonar neutrudno delal in skrbel za najbolj uboge in revne v japonski družbi. Zaradi svojega socialnega dela pa tudi odličnega znanja japonščine je bil med Japonci zelo spoštovan, velik ugled si je pridobil tudi kot profesor angleščine, nemščine in filozofije na katoliški univerzi Sofia v Tokiu, kjer je predaval več kot trideset let, vse do svoje upokojitve leta 1995. V pogovoru za Družino je leta 2010 dejal: »Zame je bila profesorska služba apostolsko delo, se pravi neke vrste priprava na evangelij, kadar in kjer se ljudje z njim lahko srečajo. Moral sem seči do temeljev človeškega razmišljanja in sklepanja. Stik s študenti je misijonarsko delo. Prenekateri so po predavanju prišli k meni in me spraševali, ali res mislim, kar sem razlagal. Čeprav nisem neposredno govoril o veri in Bogu, so čutili, da predavanje vodi tja. Vrata kabineta na univerzi so bila vedno odprta za pogovor tudi po predavanju. Mnogi so se v času študija ali kasneje dali krstiti, precej mojih študentov je v katoliško vero pripeljalo celo družino.«

Nikoli ni pozabil svojih slovenskih korenin, vse do smrti pa je ostal močno povezan tudi s Slovenci po svetu. Zdi se, da je vse svoje življenje uresničeval željo, ki jo je leta 1954 zapisal v pismu uredništvu Svobodne Slovenije v Buenos Airesu: »Delo za bodočnost: odkrivati svet stvari in svet človeka in tako vlivati pogum pregnancem ter njim zaupanje v Gospoda večati.« Leta 2004 je v domovini prejel zlati red za zasluge za književni opus, prispevek k slovenski kulturi in jeziku ter za človekoljubna dejanja, leta 2014 pa nagrado Prešernovega sklada za pesniški zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi. V obrazložitvi so ga poimenovali »največji pesnik slovenske emigracije«. Pogrebna sveta maša v tokijski cerkvi sv. Ignacija Lojolskega je bila 22. julija 2022, vendar je bila zaradi koronskih ukrepov zaprta za javnost, spremljati jo je bilo mogoče po spletu. Ganljiv je bil trenutek, ko je ob slovesu v svetišču zazvenela orgelska izvedba Gregorčičeve Zakrivljeno palico v roki.

Vladimir Kos se je rodil 2. junija 1924 v Murski Soboti očetu Hinku in mami Jelki, rojeni Gostl. Oče je bil po poklicu trgovski potnik in mehanik, bil pa je tudi vodja tovarne Singer v Mariboru. V družini je bilo pet otrok, eden od bratov je bil znani ilustrator Božo Kos. Kot zanimivost omenimo, da je bila mama judinja, oče pa katoličan. Starša sta se dogovorila, da bosta dekleta vzgajala kot judinje, fante pa kot katoličane. Kasneje, med drugo svetovno vojno, ko je bila družina izgnana v Srbijo, so tudi dekleta v strahu pred nacizmom prevzela krščanstvo. Že zelo zgodaj, ko je bil Vladimir še dojenček, se je družina preselila v Maribor, zaradi česar je štajersko prestolnico tudi kasneje dojemal kot svoj dom. Tu je obiskoval ljudsko šolo ter do nemške okupacije klasično gimnazijo. Njegov sošolec je bil tudi Zorko Simčič. Ob začetku vojne so Nemci očeta kot zavednega Slovenca obsodili na smrt, vendar je očetov prijatelj, po rodu Nemec, posredoval pri okupacijskih oblasteh ter dosegel, da so namesto tega družino, tako kot mnoge druge slovenske družine na Štajerskem, izgnali v Srbijo, kjer so živeli do konca druge svetovne vojne. Opolnoči so prišli na vrata in družino s štirimi otroki odpeljali na železniško postajo, strpali v živinske vagone in odpeljali v Srbijo. Še pred izselitvijo je Vladimirju uspelo pobegniti v Ljubljano, saj je želel končati srednjo šolo. Tu je živel pri sorodnikih, ki ga kljub njegovemu jasnemu nasprotovanju komunizmu niso izdali, čeprav so bili sami sicer naklonjeni Osvobodilni fronti.

Junija 1942 so ga Italijani skupaj s še nekaterimi dijaki zaprli ter internirali, najprej v italijansko koncentracijsko taborišče v Trevisu, nato pa v Gonars. Kot je sam kasneje pripovedoval svojim sobratom jezuitom, je bilo življenje v taborišču zelo težko, še posebej hudo je bilo prenašati lakoto. Tu je začel tudi premišljevati, da bi postal duhovnik, »da bi oznanjal ljudem evangelij, da bi jih tolažil, vlival upanje, jim posredoval moč prek evharistije«. Nekega dne je v taborišču opazil mlade, ki so stali v vrsti. Tudi sam se je postavil tja, prepričan, da morda delijo hrano, vendar se je izkazalo, da je prišla v taborišče zdravstvena komisija, ki je odločala o tem, kdo lahko odide domov. Dovoljenje za odhod so dobili bolni in mlajši od šestnajst let. Vladimir je bil takrat star sedemnajst let, torej prestar, da bi ga predčasno izpustili. Pregledoval jih je italijanski zdravnik, medicinska sestra, ki je bila z njim, pa je, kot se je spominjal, govorila tudi slovensko. Ko je prišel tudi sam na vrsto, je na vprašanje, koliko je star, odgovoril po resnici. Sestra ga je gledala z usmiljenjem, saj je bil ves shujšan, vendar ni vedela, kaj naj naredi. Takrat pa se ga je usmilil zdravnik in sestri naročil »napišite, da ima šestnajst let«. Ta izkušnja je Vladimirja Kosa utrdila v prepričanju, da ne glede na težke preizkušnje, vedno in povsod srečaš tudi dobre ljudi. Po desetih mesecih, ki jih je preživel v taborišču, se je aprila 1943 vrnil v Ljubljano ter maturiral.

Po uspešnem zaključku klasične gimnazije je zaprosil za vstop v ljubljansko bogoslovje, vendar tam ni ostal dolgo, saj se je maja 1944 pridružil domobrancem ter pri njih ostal do konca vojne. »Ob izbruhu revolucije je bil tak pritisk, da nam je bogoslovcem škof Rožman dal po cerkvenem pravu dovoljenje, da se lahko odločimo za »vojsko«. Sam sem brez pomisleka šel k domobrancem. Danes sprevrženo govorijo o tem obdobju! Pozabljajo, da se je domobranska vojska borila za vero, za osvoboditev ozemlja. Komunistični partiji pa ni šlo za drugo kot za revolucijo. Nismo bili pomagači okupatorske vojske, borili smo se proti brezverju, proti komunistični miselnosti, proti nevarni revoluciji,

Figure 1. Vladimir Kos Tatjana Splichal

ki je pretila,« je dejal v enem od pogovorov. Tam je bil med drugim odgovoren za spremljanje kontaktov med partizani in Nemci. Vedeli so namreč, da partizani in Nemci sodelujejo med seboj. Večkrat je bil priča, kako so si ti na Zmajskem mostu v Ljubljani izmenjali sezname; partizanski zaupniki so Nemcem izročali sezname zavednih Slovencev, Nemci pa partizanskim zaupnikom sezname tistih, ki so bili proti revoluciji in komunistom. Kosa so nekaj mesecev pred koncem vojne Nemci zaprli na Ljubljanski grad, kjer so imeli zapore, vendar je zanj posredoval general Rupnik, zato so ga izpustili.

Ob koncu vojne se je umaknil na Koroško, kjer je bil med tistimi redkimi domobranci, ki niso bili vrnjeni v domovino v smrt. Rešilo ga je znanje jezikov. Nekaj dni je bil v Vetrinju, nato pa se je odpravil v Italijo, kamor se je umaknila večina bogoslovcev ljubljanskega bogoslovja ter profesorji Teološke fakultete in člani semeniškega vodstva. Na poti so ga zajeli Angleži, ki so ga odpeljali na mejo s Tirolsko v enega izmed taborišč za razseljene osebe ter ga obsodili na šest mesecev pogojne kazni, če ga še enkrat dobijo na begu. To mu ni preprečilo, da ne bi s pomočjo tistih, ki so poznali varne poti čez Dolomite, pobegnil v Italijo ter šel v Praglio pri Padovi, kjer je že začelo delovati slovensko bogoslovno semenišče. Po posredovanju slovenskih salezijancev dr. Andreja Farkaša in dr. Alojzija Tomca so namreč slovenski bogoslovci dobili na razpolago za silo opremljene prostore v benediktinski opatiji Praglia. Kljub splošnemu pomanjkanju tako učnih pripomočkov, knjig in učbenikov kot oblek in obutve je 38 slovenskih bogoslovcev poleti 1945 začelo poslušati predavanja. Kongregacija za semenišča in univerze je na prošnjo Alojzija Odarja, ki je prevzel vodenje slovenskih bogoslovcev, priznala to kontinuiteto kot ljubljansko Teološko fakulteto in semenišče. Na fakulteti je poučevalo devet profesorjev. Ker so postale razmere v Praglii nevzdržne, se je Slovensko semenišče v izseljenstvu 11. septembra 1946 preselilo v Brixen na Južnem Tirolskem, v prostore briksenskega semenišča, v bogoslovju pa so se jim pridružili novi bogoslovci iz taborišč v Avstriji in Italiji. Finančno podporo za vzdrževanje semenišča in fakultete je sprva poleg Slovencev iz Amerike zagotavljala Kongregacija za semenišča in univerze, vendar je bilo te podpore vedno manj, poleg tega pa italijanske oblasti niso bile naklonjene slovenski fakulteti v obmejni provinci. Semeniško vodstvo si je zaradi tega prizadevalo, da bi se semenišče preselilo v Rim, bogoslovci pa bi študij teologije nadaljevali na Gregoriani, vendar do tega ni prišlo, je pa to uspelo Vladimirju Kosu. K temu, da bi šel študirat v Rim na papeško univerzo, ga je spodbujal tudi škof Anton Vovk. Sam je kasneje pripovedoval, da ga je v tem času, ko je bil v Praglii, Udba ves čas zasledovala z namenom, da ga ubije. Čeprav so ga dvakrat iskali, so bili vedno neuspešni, saj se mu je uspelo pravočasno umakniti iz semenišča ter se skriti.

Vladimir Kos je na papeški univerzi Gregoriana študiral osem let. Leta 1950 je diplomiral ter bil 10. oktobra posvečen v duhovnika. Tri leta kasneje je na Gregoriani tudi doktoriral ter 7. septembra 1953 vstopil v Družbo Jezusovo oziroma med jezuite. Poslali so ga v noviciat na Irsko, kjer je izpopolnjeval tudi angleščino ter se pripravljal za odhod v misijone. Kos se je namreč javil na poziv generalnega predstojnika jezuitov, ki je svoje sobrate vabil v misijone na Japonskem. Ta je po drugi svetovni vojni postala bolj naklonjena katoliškim misijonarjem. Pred tem so duhovnike obravnavali kot zahodne vohune, zaradi česar je bilo njihovo življenje na Japonskem izredno težko. Vsakodnevno javljanje na policijo ter stalen nadzor je načel zdravje marsikaterega duhovnika.

Kos, ki je čutil, da ga vleče v misijone, se je sprva navduševal nad Afriko, vendar se je nato odločil za Japonsko. V deželo vzhajajočega sonca je prispel 13. maja 1956 ter tam kot misijonar deloval več kot šestdeset let. Iz prvega obdobja njegovega misijonskega dela so ohranjena številna pisma in članki, ki jih je pisal za Misijonska obzorja. Ob njegovi smrti so zapisali: »Iz njegovih zapisov je čutiti, kako rad je imel Japonsko, japonskega človeka in njegov velik čut za jezik, prek katerega je prihajal v stik z ljudmi samimi. Gorel je za to, da bi Japonci spoznali krščanstvo in Kristusa, a je pri svojem delovanju vedno gojil spoštovanje do japonske kulture in načina mišljenja.« Pomagal je sirotam, otrokom, ki so jih starši zavrgli, ker so se rodili pohabljeni, skrbel je za matere samohranilke. Vrata so bila na stežaj odprta tudi tistim iz družbenega obrobja, ki so zaradi različnih razlogov ostali brez dela in na cesti, pomagal je graditi dom za ostarele, ki si niso mogli sami plačati bivanja v domu, pomoči pa niso prejeli niti od bližnjih sorodnikov. Od leta 1963 do 2002 je vodil oziroma pomagal voditi tudi dom za socialno ogrožene otroke Christmas village.

Vladimir Kos se je v Slovenijo prvič vrnil leta 1995, leto prej mu je umrla mama, ne da bi še enkrat v življenju videla svojega sina, čeprav ga je, kot je sam rekel, čakala dobrih petdeset let. Prej se v rodno domovino ni mogel vrniti, saj ni imel nobenega državljanstva. Jugoslovanska oblast ga je, tako kot druge povojne politične begunce, kaznovala z odvzemom državljanstva. Imel je samo policijsko pooblastilo iz Italije, potrdilo z Irske, da ni zločinec, ter Nansenovo mednarodno legitimacijo Rdečega križa. Ko je leta 1956 odhajal na Japonsko, je dobil poseben vatikanski diplomatski potni list, ki mu je omogočal enkraten vstop v državo, in še tega je dobil po osebnem posredovanju papeža Pija XII. Ta potni list mu je dovoljeval misijonarsko delo na Japonskem, vendar pa države ni smel zapustiti. Če bi jo, bi izgubil pravico, da se vrne, če ne bi pridobil državljanstva katere države, ki jo je Japonska priznavala. To se je zgodilo šele leta 1993, ko je dobil slovensko državljanstvo.

Vladimir Kos je začel pisati pesmi že kot dijak in študent. Ljubezen do jezika, pesmi, pripovedi mu je privzgojila mama, ki je otrokom vsak večer brala poezijo in prozo. Njegovi prvi dve pesniški zbirki sta pod psevdonimom izšli v begunskem taborišču Peggetz pri Lienzu, Marija z nami je odšla na tuje leta 1945, sonetni venec, in Deževni dnevi leta 1946. Leta 1955 je v Argentini, pri Slovenski kulturni akciji, kamor je bil istega leta sprejet tudi kot član, objavil pesniško zbirko z naslovom Križev pot prosečih. Leta 1960 je izdal pesniško zbirko Dober večer, Tokio, ki je bila tudi prva in do sedaj edina slovenska knjiga, izdana na Japonskem. V Buenos Airesu so kasneje izdali še nekaj njegovih knjig. Do slovenske osamosvojitve so tako izšle Ljubezen in smrt (1971), Spev o naši gori (1981), Tisoč in dva verza z japonskih otokov (1991). Tudi sicer je redno, vse do smrti, v uredništvo Svobodne Slovenije, glasilo Slovencev v Argentini, v objavo pošiljal svoje pesmi ter z njimi sodeloval, objavljal pa je tudi v Meddobju. Po letu 1991, ko je Slovenija postala samostojna država, so njegove pesmi in zbirke začele izhajati tudi v Sloveniji. Do takrat je bil namreč v domovini zamolčan. Njegova prva knjiga, ki je izšla v domovini, je bila zbirka Eseji z japonskih otokov, ki jo je leta 1997 izdala mariborska založba Obzorja. V Sloveniji je skupno izšlo okoli dvajset Kosovih pesniških zbirk, njegove pesmi so pogosto objavljali v različnih revijah, tudi v Zavezi. Bil je med prvimi sodelavci revije Mladika, ki jo v Trstu izdajajo slovenski zamejski kulturniki in izobraženci, ter ji je ostal zvest vse do smrti. Bi je velik intelektualec, ki je, čeprav je toliko desetletji živel na tujem, ohranil močno povezanost s slovenskim duhovnim svetom ter tudi na Daljnem vzhodu ustvarjal kot slovenski pesnik. O njem je v predgovoru k njegovi zbirki Kot sonca zlat zaton, ki je leta 2018 izšla pri Goriški Mohorjevi. Dr. Maja Melinc Mlekuž zapisala, da je bil izjemen mislec, »ki mu je v poeziji na pretanjen način uspelo vzpostaviti vez med domovino in svetom, med tradicionalnim, modernim in japonskim pesniškim izrazom«.

Čeprav je bil z vsem srcem Slovenec, pa je vse svoje aktivno življenje daroval Japoncem, ki jih ni hotel zapustiti. Njegova želja je bila, da bi tam tudi umrl, saj je v enem izmed pogovorov odgovoril na vprašanje ali se bo vrnil v Slovenijo: »Japonci cenijo in spoštujejo človeka, ki se odloči, da bo do smrti ostal med njimi.« Njegova želja se je uresničila, sedaj v miru počiva v japonski zemlji.

[Page 129]

Besede niso nikoli t …

Besede niso nikoli tako nemočne kot ob smrti. Ne le zato, ker se tedaj znajdemo pred neprestopno mejo, temveč tudi zato, ker se pokaže, kako neujemljivo je življenje: kako nezadostno je vse, kar lahko o pokojnem povemo, glede na to kar je v resnici bil. Skrivnost ni le smrt, temveč tudi življenje: ob slovesu lahko posebej močno začutimo, kako nerazpoložljiv in nerazložljiv dar je. In te izkušnje niti skrivnost smrti ne more povsem zastreti, temveč postane ob njej sama na poseben način svetla. Ne preneha biti skrivnost, a je svetla. Njena beseda ni »ne«, temveč »da«. Nemoč besed pred življenjem v svetlobi te skrivnosti postane neusahljiv vir besed: najlepših, ker so najresničnejše – naj bo v njih še toliko lepote, modrosti, znanja in veščine, ne tajijo, da so podarjene. Kot smo si podarjeni ljudje. In sploh vse, kar je. Prepričan sem, da je delo spoštovanega učitelja prof. dr. Kajetana Gantarja raslo iz vere v takšno skrivnost. In zares sem čutil, da je bil temeljni namen njegovega tako raznovrstnega delovanja in življenja posredovati in morda prebuditi to vero v vsakomer, ki išče smisel. Ko je prišla vest, da se je poslovil, je bila kljub visoki starost nepričakovana. Kaj niso ravnokar izšli njegovi sveži prevodi Hieronimovih pisem? Ni še čisto pred kratkim na televiziji prizadeto odstiral tragično resničnost slovenske polpretekle zgodovine? Ob tem so šle skozi spomin neštete spominske podobe, besede, verzi, misli, in ko se je ta vrtinec polagoma umiril, je ostal vseprežemajoči svetel občutek človeka, ki zaupa v dobro. Morda kdaj tudi tako, da me je to presenečalo, a zato tem bolj navdihovalo. Takšen je pač bil: nenavadno preprost pri svoji akademski slavi in enciklopedičnem znanju. Osebno izjemno dostopen človek, neizumetničen, z živim zanimanjem in razumevanjem za vsakršne človeške zadeve in usode. »Človek sem, nič človeškega mi ni tuje« – rad je navajal ta verz rimskega dramatika Terencija. In res to ni bila samo kulturna gesta. Včasih pomislim, da takšna »človeška normalnost« izginja z obzorja kulture. In iz življenja. Ko sem postal akademski učenec profesorja Gantarja, so bili drugačni časi, v marsičem veliko drugačni. Mlajši ljudje si najbrž le težko zamislijo življenje brez interneta, saj si ga tudi sam komajda, čeprav sem polovico življenja preživel v svetu, ki še ni bil prepleten s tem informacijskim ožiljem. Znanje je bilo zato veliko teže dostopno, v tedanji državi so njegovo dostopnost še dodatno zmanjševale ekonomske in politične razmere; v splošnem ga je bilo med ljudmi zagotovo mnogo manj, a po drugi strani ni bilo tako instantno, namenjeno hitri uporabi ali celo razkazovanju. Črpali smo ga iz knjig, revij in fotokopij: svet vedenja in duha, svet kulturne odličnosti je bil za nas tako predvsem svet knjig. Kdor pa bere knjige antične literature v slovenščini, ne more mimo imena Kajetan Gantar. Ob vpisu na fakulteto je bil zato Kajetan Gantar tako kot Anton Sovre zame pravcata legenda (ta beseda se tedaj ni uporabljala za splošen prijateljski vzdevek, kot se v nekaterih oblikah sodobnega urbanega slenga, seveda če ni v nagli premeni te najbolj dinamične zvrsti tudi to že izginilo iz rabe): torej osebnost iz visokega, oddaljenega, nedostopnega sveta odličnosti, zame predvsem sveta poezije, tiste najvišje: Sofoklove, Ajshilove, Heziodove, Ovidijeve … Tako je bilo že takrat, čeprav je marsikateri, tudi temeljni prevod (npr. Sofoklovega Ajanta in Ojdipa v Kolonu, spisa o Vzvišenem) nastal šele pozneje, saj je profesor ves čas, tako rekoč do smrti, brez predaha prevajal.

A tedaj se je začela legendarna postava pretapljati v realnost, lepo, a zahtevno: profesorja nismo le poslušali na predavanjih, ampak smo se z njim srečevali tudi na seminarju in v njegovem kabinetu pri izpitih. In mislim, da je bil zahteven učitelj. To se ni kazalo v visoko postavljenih, rigidnih zunanjih zahtevah, temveč

[Page 122]

Figure 1. slika Tamino Petelinšek

bolj v vprašanjih in podvprašanjih, kakršna nam je zastavljal, v komentarjih naših seminarskih izdelkov, v samoumevnosti, s katero je od nas veliko pričakoval, tako glede znanja kot glede odnosa do študija. Takšno samoumevnost je nemogoče, pa tudi absurdno normirati: v svetu hipernormiranih študijskih programov bržčas deluje kot tujek, kot neupravičeno obremenjevanje, vendar je v resnici nekaj povsem drugega: izraz velikega zaupanja in spoštovanja do študenta. Sam sicer s študijskimi obveznostmi nikoli nisem imel težav in sem počel poleg tega še druge stvari, je pa to zahtevalo veliko, celo zelo veliko dela. Ena najpomembnejših spodbud za prizadevnost je bilo prav profesorjevo visoko pričakovanje od nas, ki je zavezovalo veliko bolj kot formalne študijske norme; občutil bi celo nekakšen sram pred sabo, če ne bi pokazal znanja, ki ga je spoštljivo predpostavljal pri meni. Nerad govorim v prvi osebi množine, ko gre za izkušnje, a mislim, da ne bi bilo narobe, če bi tu uporabil to slovnično obliko. Facit takšne zahtevnosti pa je bil spoštovanje do »naše stvari«, filologije: do jezika, do literature, do kulture in do tistega, zaradi česar vse to je: do življenja. Živahna, dinamična predavanja nikoli niso banalizirala snovi, da bi jo naredila življenjsko, kot počnejo mnogi, ampak so, nasprotno opozarjala na to, da življenje v bistvu ni banalno; da so tudi velika dela besedne umetnosti del naše življenjske resničnosti. Ko motriš svoje mere ob razsežnostih zgodovine in ob velikih dosežkih davnih dob, je to učinkovito zdravilo zoper hybris – to grško besedo bi še najustrezneje prevedli kot »napuh«. Če pa te takšna primerjava ne potre in ne poniža, temveč ti budi hvaležno veselje, da lahko vse to poznaš in na neki način imaš, je to humanizem, kakršen je vel iz osebnosti profesorja Gantarja. Vsaj zase lahko rečem, da sem ga zaznaval tako. Seveda je bilo osvajanje teh spoznanj in okušanje humanističnega duha skozi seminarsko dogajanje včasih tudi pitoreskno. Tedaj se pri uvodu v klasično filologijo nismo kaj veliko ukvarjali s tehniko citiranja, zato smo se morali pri oblikovanju bibliografije nekako znajti sami. In tako sem v naivni vnemi filološkega adepta v svoji prvi latinski seminarski nalogi (takrat so se še tipkale na pisalni stroj) pri vsaki enoti v seznamu literature vpisal čim več podatkov. »kako pa to, da omenjate celo Boulevard Saint-Germain? Imate mogoče tako nepozabno lepe spomine na dni, ki ste jih preživeli v Parizu?« »Hm,« se je namuznil profesor, Ob tem so se namuznili tudi starejši kolegi (kako se ne bi!), jaz pa sem si za vse čase zapomnil, da ima bibliografska enota štiri sestavne dele ‒ tako zelo, da se še danes težko in ne brez odpora privajam na nova pravila. V moji zadnji seminarski nalogi, napisani v latinščini, je profesor našel tri napake. Mislil sem, da to ni slab dosežek, saj je bila naloga razmeroma obsežna, tema pa ne najpreprostejša, Horacijeva poezija, in to pri evropsko priznanem interpretu tega pesnika … Toda ne: »Takšne napake ‒ to je greh zoper Svetega Duha!« je vzrojil profesor. Moram re

i, da je bila to ena bolj notranje dramati

nih ur mojega študija, od nje pa mi je ostalo, da tiste napake v zvezi s števniki najbrž ne bi ponovil niti opolnoči, kot se reče. A takšen pedagoški slog ni nastajal iz osebnostne pikrosti, temveč je iz njega dihal žar zavzetosti za »literarno stvar« in duhovitost, ki sodi k takim rečem. V časih do zadnje potankosti normiranih didaktičnih modelov in vsakršne korektnosti tak slog kajpak izginja, kot še marsikaj, kar je intelektualno iskrivo in življenjsko. Bila je ena prvih ur rimske književnosti, ne vem več, ali so bila izbrana poglavja ali metrika; profesor je govoril o razliki med metrumom in ritmom. Našteval je bolj ali manj znane, nazorne primere »merjenega časa«, ki je človeški izum, in prešel k ritmu, ki je tudi naravni pojav, omenil razne ritmične pojave iz biološkega sveta, izmenjavo letnih časov, potem pa je nenadoma prekrižal roke na hrbtu, se zagledal skozi okno in z nekakšno zamišljenostjo dodal: »Ritem lahko odkrivate tudi, če prisluškujete bitju srca svoje mlajše sestre …« Tako popolnoma nekovencionalno, odtrgano od klišejev … Bil je samo hipni intermezzo, a vendar trenutek, ko smo iz teorije metrike prestopili v območje poezije, zaradi katere smo nazadnje vsi skupaj tudi bili tam …

Posebej navdihujoča lastnost je bila profesorjeva osebna skromnost. Neki moj vrstnik, literarni zgodovinar, je nekoč v popoldanskem času prišel na naš oddelek pogledat, če je čisto slučajno knjižnica odprta. Pred vrati je srečal profesorja Gantarja, ki je bil tedaj že v pokoju; ko mu je razložil, zakaj je tam, se mu je profesor opravičil, da mu on žal ne more izposoditi knjige, ker se je sedaj pač bibliotekarska procedura spremenila, sicer pa seveda to ne bi bil noben problem. Mislim, da je bil v tistem času podpredsednik SAZU.

Tisto, kar me je prav posebej fasciniralo, je bila profesorjeva intelektualna prisebnost. Kaj hočem reči s tem? Nihče ne ve vsega, zato sogovorniki v intelektualnih debatah od seminarskih predavalnic do prestižnih simpozijev pogosto poskušajo uveljaviti svojo perspektivo, pomen svojega vedenja in metodologije in omejiti razpravo na področje, kjer so suvereni. Pri tem neredko ignorirajo sogovornikovo stališče, bagatelizirajo njegove poglede, framingu ga zasujejo z bolj ali manj pomembnimi referencami ali pa ga z gosto retoriko »prevpijejo« in zmedejo. Pri Kajetanu Gantarju so imele take taktike bolj malo možnosti za uspeh. Seveda ga je bilo zaradi njegovega ugleda vsaj načeloma teže ignorirati, širina njegovega vedenja pa je ožila manevrski prostor polemične manipulacije. A bolj pomembno se mi zdi dvoje: prvič, navadno je diskutantu prisluhnil s pristno radovednostjo, kakršne nisem pogosto srečal, in ga je že s tem vpletel v dejanski dialog in ga iz zelotskega prepričevalca spremenil v živahnega sogovornika. Drugič pa je bil njegov premislek kulture in zgodovine dovolj temeljit, da mu je omogočal mirno in prisebno držo tudi ob soočanju s hudimi teoretičnimi in metodološkimi novitetami: nekatera njegova prepričanja so bila namreč dovolj tehtna in človeško relevantna, da onus probandi ni bil na njih, temveč na novatorski kritiki.

Ta prisebnost se je izrazito kazala v etičnih zadevah. Generacija profesorja Gantarja je ena tistih, ki so doživele zgodovinsko katastrofo zaradi vojne in totalitarnih sistemov, ki so tako radikalno posegli v njihovo življenje in amputirali velik del slovenskega prebivalstva in kulturne tradicije. Prav poseben vidik te katastrofe je, da v svojem bistvu ni bila reflektirana; morda je bila do neke mere popisana, reflektirana pa ni bila. Niti znamenita fraza iz Viscontijevega filma Il Gattopardo:»Če hočemo, da vse ostane, kot je, se mora vse spremeniti,« ne izrazi ustrezno nenavadnega stanja, ki je nastalo po prehodu iz totalitarizma v demokracijo. Zdaj se namreč zdi, kot da zgodovina obenem obstaja in ne obstaja ‒ in v takšnem stanju je tudi eti

na neprisebnost postala izredno pogost,

e ne skorajda normalen kulturni pojav. Vendar to ni primer Kajetana Gantarja: njegov eti

ni in zgodovinski kompas se ni zmedel, in kot ni klonil pod nasiljem zgodovine, je bil imun tudi na nenavadnob vrednotno konfuznost sodobnosti. Ni mu bilo treba skrivati, kaj je in kje stoji, vsaj v letih po relativni osvoboditvi družbe, v času samostojne Slovenije. Litotično rečeno: v ne ravno ugodnih okoliščinah je postal prvo ime slovenske klasične filologije in ne nepomembna referenca v mednarodnih krogih. Mnogokrat je že bilo in še bo predstavljeno njegovo skoraj nepregledno obsežno delo profesorja, akademika, literarnega zgodovinarja, memoarista, prevajalca in velikega posrednika antične kulture; verjetno še nobena predstavitev do sedaj ni bila niti blizu temu, da bi bila izčrpna. Tudi tu seveda ni prostora za kaj podobnega. Njegov opus je nedvomno eden tistih, ki bodo hvaležna tema prihodnjih raziskav. Tako bi bilo vsaj normalno, glede na izjemno dragocenost, ki jo predstavlja redki spoj Gantarjeve zgodovinske poučenosti, znanstvene misli in umetniške občutljivosti. Zlasti za njegovo prevajalsko delo velja, da je eden temeljnih kamnov antične in s tem svetovne književnosti v slovenskem jeziku. Še več: brez njegovih prevodov bi bila ta žalostno defektna. Prevodi se starajo, izvirniki ostajajo mladi, se glasi reklo, ki se skozi čas potrjuje skorajda kot nekakšna težko razložljiva zakonitost. Nič se ji ne izmakne, toda Gantarjevi prevodi največjih del klasične književnosti (v neverjetnem razponu od Homerja in Hezioda prek Sofokla in Aristotela do Horacija, Ovidija in Plavta pa do novozaveznih besedil itd. itd.) bodo vendarle ostajali relevantni in postavljali visoko merilo novim prevodom in prepesnitvam. S svojo vsebinsko premišljenostjo, globokim jezikovnim razumevanjem nians izvirnika in prečiščenim slovenskim izrazom delujejo živo, umetniško in sodobno, nekateri (npr. Ajshilov Vklenjeni Prometej) še po skoraj šestih desetletjih. In tako bo še dolgo. Pomenske rešitve in čustveni registri v njih pa bodo dragocena oporna točka novim prevajalskim iskanjem. »Zgradil sem spomenik, bolj trajen kot iz brona,« ker, »zapredel prvi sem v italskih zvokih pesem/eolskih lirskih strun.« Te besede je nanmenil samemu sebi profesorju tako dragi (prevod je njegov) rimski pesnik Horacij. Sam ni nikoli niti približno tako govoril o sebi. Nekaj podobnega pa o njem vendarle govorijo njegova dela: ne le bogastvo prevajalske dediščine in raznovrstnih literarnozgodovinskih študij, temveč tudi izjemno pedagoško delo. Zanesljivo je bil steber akademske klasične filologije in v časih, ki tej vedi niso bili naklonjeni, mentor največjemu številu diplomantov, magistrantov in doktorantov. Če nikoli v zgodovini ni nastajalo toliko slovenskih prevodov antične, srednjeveške in renesančne literature kot v nekaj zadnjih desetletjih, ima brez dvoma pri tem svoj delež zaslug – neposredno ali posredno. V širši okvir tega lahko uvrstimo njegova prizadevanja za ohranitev osnov klasične izobrazbe, še zlasti pa klasične gimnazije na Slovenskem, ki segajo od osebnih posredovanj do izjav v medijih, kolikor jih je socialistični režim pač dopuščal. Po osamosvojitvi je bil tudi neposredno udeležen pri oblikovanju koncepta (sicer okrnjenega) gimnazijskega pouka latinščine in grščine. Če povem zelo zadržano, je prav gotovo eden najzaslužnejših za to, da sta oba jezika spet postala maturitetna predmeta.

Njegova raziskovalna misel se je v glavnem gibala v območju ugotovljivega: tudi svojim študentom je priporočal ostati na trdnih tleh filološke znanosti. A kaj vse je na teh tleh in globoko pod njimi! Kakšna geologija smisla! Pozitivistična disciplina mu je predstavljala samo nekakšen privez k realnosti, s katero je želel učence obvarovati pred lahkotnostjo subjektivnih rešitev. Človek, antični in sodobni, pa sta zanj presegala sleherni konceptualni okvir: »Mnogo je nedoumljivih skrivnosti,/in vendar – ni globlje skrivnosti kot človek.« Tem besedam iz njegovega prevoda Sofoklove Antigone je težko kaj dodati. Razen tega, da se dotikajo življenja. Ta skrivnost, skrivnost človeka, je bila za profesorja Gantarja svetla. In takšna je tudi sled, ki jo je pustil za seboj: sled upanja in žive vere.

[Page 125]