Nikakor ne moremo r …
Nikakor ne moremo razumeti, da tako malo ljudi vznemirja perspektiva ponarejene kulture. Saj bo zlaganost kot hudoben kvas nazadnje prešla v vso našo zasebno in družbeno bit. Od česa bomo pa živeli, če ne od resnice! Saj se že sedaj z nami dogajajo stvari, ki se jih samo zato ne upamo raziskati in priznati, ker se bojimo, da jih ne bi mogli prenesti. Nekje se moramo ustaviti, še preden bo prepozno. Ali bomo dovolili, da bodo sociologi na enem od prihodnjih kongresov uporabili slovensko ime za oznako smrtne bolezni, od katere umirajo narodi?
Justin Stanovnik
Pred dvajsetimi leti …
Pred dvajsetimi leti so bile zapisane gornje besede. Bile so odziv na sklenjeno izhajanje slovenske enciklopedije, ki je s šestnajstim zvezkom – nekakšnim dodatkom – poskrbela, da je celota ostala v začrtani smeri, kot jo je določil Josip Vidmar. Ta je brez dlake na jeziku povedal, da vso stvar snujejo po enotni metodi, in sicer »na temeljih historičnega materializma«. Pri čemer je njegov cilj, da bi enciklopedija postala »močen faktor v vzgoji naše sociali- stične zavesti in misli«. Glavnina šestnajstih knjig je izšla v osamosvojeni in svobodni Sloveniji, a vsa uredništva so se skozi poldrugo desetletje neusmiljeno držala tega navodila. V tretjem tisočletju je izšel še dodatek, a tudi ta, kot so se hvalili ustvarjalci, ni napravil nobenega preloma. Vnesli so nekatera gesla, nekoliko polikali kako temo, a glavni tok je ostal, kakor ga je v slogu enoumja oziroma totalitarne boljševiške države začrtal Josip Vidmar. Spomnim se, kako nekaj velikega se nam je zdelo, ko so izhajali posamezni zvezki. Tako močno smo bili potopljeni v ideološko posiljevanje, da tega dogajanja večinoma nismo mogli dojemati kot eksces. Justin Stanovnik je ocenil, da je vsaj četrtina, če ne tretjina vsebine kontaminirana, pa se je vseeno sprejemala kot čisto resna nacionalna enciklopedija, ki naj je zrelostni izkaz vsakega naroda. Anton Drobnič je zapisal, da enciklopedija kot celota daje najprej vtis nečesa nejasnega, zmedenega, nedorečenega po podrobnejšem pregledu pa se pokaže jasna slika, izdelana po Vidmarjevem programu. Takole pravi: »Enciklopedija Slovenije je mešanica stvarnega in dobrega z ideološkim in političnim, je obenem okrnjena splošna enciklopedija Slovenije in propagandno močno napihnjena posebna enciklopedija NOB.« Še več, iz celotne enciklopedije »od uvoda do zadnje knjige je očitno, da je bil temeljni namen tega projekta sistematično utrditi in za vedno ovekovečiti komuni- stični ideološki in politični pogled na novejšo slovensko zgodovino in sedanjost, v slovenski zgodovinski zavesti temeljito in dokončno uveljaviti komunistično prevlado in oblastni monopol, ukazan že 16. septembra 1941 z znanim ´odlokom´ OF.« Seveda dvajset let po teh ocenah vidimo, da so bile preroške, da ena plast zgodovine in političnega dogajanja teče natančno v to pogubno smer. A po drugi strani čutimo, da se čas vendarle spreminja tudi na bolje: že leta nisem ujel teksta, ki bi se glede ideološko obremenjenih tematik skliceval na enciklopedijo. Seveda je to tragično, saj bi enciklopedija morala biti kolikor mogoče neomajna referenca. A šla je predaleč: z miti, lažmi, sprenevedanji, pretiravanji, prikrivanji, zamolčevanji in manipulacijami za resne ljudi preprosto ne more biti relevantna. Tako kot za zgodovinske in idejno občutljive teme ne more biti relevantna Wikipedia, s katero vsaj v Sloveniji vsebinsko upravljajo zakrčeni uredniki/cenzorji, zgrajeni po Vidmarjevem »znanstvenem« modelu. Tako je njena vsebina ideološko iznakažena vsaj toliko kot Enciklopedija Slovenije. Tega mnogi ne vedo. Ljudje zaradi površnosti časa in velikih sprememb pozabljajo na velike papirnate enciklopedije, vlogo zanesljivega, nemalokrat edinega vsevedneža pa prevzema bolj ali manj prikrito pristranska Wikipedija. Zgodba z enciklopedijo nam odpira več vprašanj. Najprej se nam ponuja kot tipična ponazoritev slovenske tranzicije: kako strupene prvine preteklosti pretihotapiti v prihodnost, kako sestopati, da ostaneš na vrhu. Nešteti kurzi, ki so bili začrtani v socializmu, so komaj kaj spremenili smer, demokratične stranke in druge ustanove pa so dogajanje opazovale križemrok. Resda so bile te roke kdaj tudi zvezane, zlasti v luči cilja, da se Slovenija osamosvoji, a ne vedno in ne vselej tako trdno. Takratni člani Nove Slovenske zaveze ob izidu Enciklopedije niso samo vili rok. Stvari so pregledali in izdali brošuro na 80 straneh, obenem pa naslovili – ne prošnjo, pač pa zahtevo (!) kulturni in znanstveni javnosti, političnim strankam, medijem, civilni družbi in, ker gre za moralna vprašanja, tudi Katoliški cerkvi, da naj se odzovejo in celotno enciklopedijo izpostavijo kritični refleksiji. Ne vem, da bi bil od kjerkoli zaznan kakršenkoli odziv … Kaj resnejšega, izrazitejšega, močnejšega zagotovo ne. Iz neštetih takih vdaj, takih pasivnosti izvira uspeh boljševiških recidivov, ki danes zasedajo dve tretjini parlamenta. Težko si je predstavljati, da bi šel danes kdo z nekim entuziazmom brati razvlečena gesla o zadnjem boljševiškem priskledniku ali o neštetih prismojenih izumih socializma z znanstveno zvenečimi nazivi. Enciklopedija nam nudi plastičen prikaz, kako je laž neobstojna, kako jo čas nažira, kako v sebi ne nosi nobene draži in kako navsezadnje njen nevreden del kontaminira celoto. V vsakdanjem življenju vidimo, da laži životarijo dalje, a vidimo tudi, kako malo je argumentacije, ki bi vso to lažno mito logijo vzdrževala. Vzdržujejo jo predvsem propagandna gesla, tiste resnice, ki imajo svojo genezo v stotisočkrat ponovljeni laži. In vzdržuje jo nasilje. To nasilje se zdi še razmeroma prefinjeno, a cepljeno je na nekdanji teror, roko pa si podaja s poganjki sodobnih mehkih prisil, ki postajajo vse močnejše. Samo upamo lahko, da bo zmagal razkroj laži, ne pa teror, ki bi jo znova s silo vzpostavil. Današnja Ukrajina je podoba tega, kako je, ko (post)boljševizem sname rokavice: bruha najbolj surovo nasilje, ki ga je zmožna človeška zloba. Na drugi strani vidimo boj za človeka, za narod, za svobodo, za Evropo. Prav tako se je – čeprav v zapletenejših razmerah – slovenska narodna vojska borila za svoj narod in za Evropo oziroma civilizacijo, kot je vedno poudarjal Justin Stanovnik. Posebej srhljivo je, kako si omenjeni dve manifestaciji nasilja sekundirata: koliko pisemskega, političnega in medijskega motoviljenja izdelajo v Sloveniji, da se lahko podobrikajo velikemu ruskemu bratu in njegovi »trdi roki«. Vidimo, kako Putin hoče napraviti vtis, da napada nacizem, demokratični zahod pa se trudi iz (nekdanjega) boljševiškega kagebejevca naslikati fašista oziroma nacista. Namreč če bi ga imenovali s pravim imenom, se zahod s svojo salonsko levico ne bi uspel niti toliko poenotiti v obsodbi agresorja in pomoči napadeni državi, kot se. Ni nam do moralističnih zaključkov, a vseeno kaže še enkrat pogledati moto tega sestavka. Že pred dvajsetimi leti je Justin Stanovnik ugotavljal, da si določenih stvari ne upamo raziskovati niti jih priznati, in poziva, da moramo s to obotavljivo prakso prekiniti, preden bo prepozno. Ob tem kot posledico nima v mislih te ali one težave, pač pa izginotje naroda. Zdaj pa samo pomislimo, kako zelo je bil ta njegov poziv preslišan in koliko novih »terminatorjev« se je v dvajsetih letih nagnetlo nad slovensko usodo, vključno z lanskimi volitvami … Pasivnost preprosto ne sme biti izbira.
[Page 4]