o tem, kaj o odgovor …
o tem, kaj o odgovornosti mislim, ali bolje, kaj bi o odgovornosti mogel misliti, če bi se resno vprašal, kaj je. Beseda bo o odgovornosti,[1] Odgovornost je del jezika, je beseda iz jezika, ki ga vsi govorimo, zato jo vsi uporabljamo in vsi mislimo, da vemo, kaj pomeni. Če pa bi nas kdo ustavil in nas poprosil, naj mu razložimo, kaj beseda odgovornost pomeni, bi se znašli pred nemajhno težavo, saj mu vsaj na hitrico ne bi mogli ustreči. O odgovornosti torej vsi govorimo v dobri veri, da vemo, kaj delamo, in res vemo, a le deloma in dokaj približno in nedoločno.
Najbolje je, da ostanemo pri besedi in jo premislimo. Odgovornost je povezana z besedama odgovoriti ali odgovarjati. Potemtakem bi bila odgovornost lastnost človeka, ki določene stvari opravlja tako, da bo pozneje lahko odgovoril na razna vprašanja. Ko pravimo: odgovoril, mislimo s tem, da bo znal pojasniti, zakaj je v določenem trenutku naredil to in to, ne česa drugega, zakaj je kaj naredil tako in tako, ne drugače. Ko smo uvedli besedo odgovarjati, smo s tem tudi že uvedli nekaj ali nekoga, ki mu bomo lahko ali morali odgovarjati. Odgovarjam vedno komu ali čemu. Povejmo že tu, da je tisti, ki bo eventualno prišel z vprašanji, tudi človek, ki jih ima pravico postavljati, bodisi da sem mu to pravico dal sam bodisi da so mu jo dali drugi. Tak človek je nekakšna avtoriteta. Avtoriteta po slovensko ne pomeni nič drugega kot veljava, človek z avtoriteto – ali na kratko kar avtoriteta – ni nič drugega kot človek, ki ima za nas določeno veljavo. O tem bomo pozneje mogoče še govorili. A za zdaj je važno to, da odgovoren človek ne počenja stvari tja v dan, po načelu “kakor bo, pa bo” – če bo ploščato, bo lopata, če bo špičasto, bodo pa vile –, ampak tako, da bo 1 Tekst je bil objavljen v Zavezi junija 1998. mogel svoje početje, če bo treba, upravičiti. Tisti, pred katerim bomo morali ali mogli odgovarjati za svoja dejanja, bo največkrat prišel od zunaj; človek z zunanjo veljavo, ki nas je za delo najel, nam delo zaupal, nas za delo izvolil, ali pa tudi človek, ki je poklican za to, da postavlja vprašanja, ker je z nami v posebnem razmerju: naš bližnji ali naš prijatelj, ki nam je, recimo, zelo zaupal. Tisti, ki sme ali mora postavljati vprašanja, je torej lahko človek, ki prihaja od zunaj. Lahko pa smo tudi mi sami. Ko pravimo “mi sami”, dobro veste, da mislimo s tem svojo vest. Odgovornost torej lahko pomeni tudi to, da bom mogel ali moral kaj zagovarjati pred samim seboj. Da si bom pozneje nekoč lahko rekel: Vse sem naredil, kar je bilo v moji moči. Res se mi je ponesrečilo, a natanko vem, da nisem mogel drugače. Tudi vest je torej lahko avtoriteta, ki nas sprašuje in ki ji moramo odgovarjati. Kadar govorimo o odgovornosti, večidel mislimo ravno na odgovornost pred vestjo ali na odgovornost pred samim seboj. Ko smo tako malce zadostili vprašanju, kaj bi odgovornost utegnila biti, se obrnimo k nekemu drugemu vprašanju, ki nas tudi čaka. To vprašanje se glasi: Zakaj naj bi bil človek odgovoren? Ali je odgovornost nekaj poljubnega ali pa nas torej k njej kaj zavezuje? Kako je s tem? Odgovornost ni nekaj takega kot težnost. Če kaj spustimo iz rok, vedno brez izjeme pade in se ne ustavi, dokler ne pristane na nečem. Glede odgovornosti pa je tako, da ljudje včasih smo odgovorni, včasih pa ne. Če torej postavimo pred človeka zahtevo, da mora biti odgovoren, moramo povedati, zakaj, ali z drugo besedo: svojo zahtevo moramo utemeljiti. Namesto k abstraktnemu umovanju bi rajši povabil, da si ogledamo neko podobo ali, bolje
rečeno, neko umišljeno situacijo. Recimo, da ste slučajno navzoči, ko se skupina ljudi odpravlja na neko pot. Nekatere v skupini poznate, drugih pa ne. A to ni važno, važno je nekaj drugega. Pot, na katero se ta skupina odpravlja, dobro poznate. In sicer samo vi. Samo vi veste, da pot, na katero se ta skupina odpravlja, pelje tudi čez območje, ki je bilo pred nedavnim tako na gosto zaminirano, da praktično živ človek ne pride čez. A to veste, kot rečeno, samo vi. Če o tem skupine ne obvestite niti ne opozorite, bodo vsi ti ljudje čez nekaj ur na grozovit način pokončani. Sedaj ste pred tem, da se odločite: ali jih boste posvarili ali ne, ali jih boste zavarovali ali ne. Njihovo življenje je v vaših rokah. Recimo, da se odločite, da jih pustite, da gredo svojo pot. Kaj se bo sedaj zgodilo? Zgodilo se bo najprej to, da bo nekaj ljudi umrlo: nekateri takoj, nekateri pa bodo v hudih mukah izkrvaveli pozneje. A se ne bo zgodilo samo to, zgodilo se bo še nekaj drugega. Ne bo umrla samo skupina ljudi, ampak bo v nekem smislu konec tudi z vami. V pomembnem pomenu te besede bo to tudi vaša smrt. Ne boste namreč imeli več prave pravice, da se imenujete človek. Da ste namreč mogli molčati, ste morali prej v sebi nekaj zadušiti, zatreti, ubiti. Ubili ste nekaj, na kar po navadi mislimo, kadar rabimo besedo človek. V nekem pomembnem, najpomembnejšem smislu vas ne bo več. Nekaj časa boste morda še hodili naokoli, mogoče do konca svoje naravne smrti, a bo v vas, tam, kjer bi moral biti človek, praznina. Skušajmo dokazati, zakaj se človek ne more izogniti odgovornosti. Dokaz, ki smo ga navedli, ni matematičen. A na drugi strani ne vemo, kako bi mu človek mogel odreči veljavo. Toda, boste rekli, primer, ki ste ga navedli, je izjemen in dramatičen, skonstruiran je tako, da je pritisk ene od možnosti tako velik, da skoraj nima izbire; če nimate izbire, pa morda sploh niste več svobodni. Odgovarjam: res je primer izreden in dramatičen, a smo ga izbrali zato, da bi mogli vsaj na enem primeru doka zati, da je nemogoče ne biti odgovoren, in sicer iz realnih razlogov, ki so v človekovi naravi, ki si jih nismo izmislili. S tem pa smo pokazali, da gre nepokorščina odgovornosti samo na račun ukinitve človekovega bistva. To, kar smo dokazali na enem primeru, velja tudi za vse druge: vsaka neodgovornost, tudi banalna, tudi vsakdanja, je okrnitev človeka. Če je tako, pa sedaj lahko postavimo splošno izjavo: človek je po naravi odgovorno bitje. Še en primer. V tem stoletju sta izšli dve knjigi, ki sta v medsebojnem odnosu in sta obe imeli velik vpliv. Prvo je napisal Ernst Bloch konec petdesetih let in ima naslov Načelo upanja. Drugo pa je napisal Hans Jonas in nosi ime Načelo odgovornosti. Prvi je bil marksist in je v svoji knjigi pripovedoval o veri, da bo nazadnje prišlo do sprave med človekom in naravo, da je torej vse rešljivo na zemlji. Njegovo veliko upanje je bila velika utopija o zgodovinski odrešljivosti človeka, utopija, ki ni odrešila človeka, ampak mu je vzela bistveno svobodo in se nazadnje po več kot pol stoletja nasilja in zločinov leta 1989 zrušila sama vase. Dobrih dvajset let pozneje, v začetku osemdesetih let, pa je Hans Jonas tedaj, ko se je že dobro vedelo, kakšnemu praznemu in protislovnemu upanju se je izročil človek, potem ko je zapustil Boga, postavil pred svet novo načelo. To je bilo načelo odgovornosti: nič se v zgodovini ne bo do konca rešilo; svet je prostor, ki ga je mogoče sicer urejevati, nemogoče pa ga je spremeniti in do kraja urediti. Brž ko smo se namenili, da ga popolnoma spremenimo, smo ga že začeli uničevati. Svet v celoti torej ni rešljiv, zato pa je stalen predmet naše skrbi in naše odgovornosti. Za vse smo odgovorni: za zemljo, za prst, za vodo, za zrak, za družbo, za državo, za naravo in za kulturo, za jezik, za domovino, za družino in zase. V obeh knjigah smo spoznali obe načeli 20. stoletja: načelo neomejenega upanja, ki se mu je izročil sekularizirani človek in ki je nazadnje prešlo v krizo, ki je bila kriza moderne sploh; in načelo odgovornosti, ki postavlja človeka v tak odnos do sveta, kot ga ima kmet do svoje njive ali pastir do svoje črede – skrb in odgovornost. A to je samo za uvod. Pri vsem smo hoteli povedati nekaj, kar spada v naše razmišljanje. Tudi Jonas se je znašel pred tem, da mora odgovornost dokazati. Odločil se je za primer, ki je po svoji strukturi zelo podoben našemu – temu, ki smo ga predlagali mi. Postavi nas pred otročička, ki smo ga našli samega v mrzlem zimskem gozdu, in nas vpraša, ali ga moremo pustiti in iti dalje ali pa smo, nasprotno, absolutno zavezani, da zanj poskrbimo. Vsem je onstran vsakega dvoma jasno, da se temu na noben način in pod nobenim pogojem in z nobeno mislijo in nobenim izgovorom ne moremo izogniti – razen seveda, če smo pripravljeni, da se odpovemo svoji osnovni človeškosti. Tako sedaj nekoliko vemo, kaj je odgovornost, pa tudi, da je nujna in neizogibna. Da pa bi jo malo bolje razumeli, predlagam, da si jo ogledamo še v luči dveh drugih besed. Prva je zrelost ali dozorelost. Zrelost pomeni dopolnjenost. To je čas, ko stvar postane prava stvar, ko doseže tisto točko, da lahko začne opravljati svojo vlogo, to je čas, ko na primer ljudje lahko začnejo samostojno življenje. Tako govorimo, da so razmere zrele, zrelo je žito, zrel je čas. Zreli pa so predvsem ljudje. Ko govorimo o zrelosti ljudi, lahko rabimo tudi besedi polnoletnost ali doletnost. Nemci temu pravijo Mündigkeit, to je doba, ko človek lahko govori v svojem imenu, ko je sam svoj, ko lahko odloča o sebi, ko ne potrebuje varuha ali skrbnika. Ko človek postane sposoben, da prevzema razne vloge v življenju, ko more postati mož ali žena, oče ali mati, ko lahko prevzame razna voljena mesta, ki jih je na tisoče, pravimo, da je za vse to zrel. Ko pošljemo človeka na važno pot, na kateri se pričakuje, da bo opravil pomembne, morda zelo zapletene naloge, je jasno, da to počnemo zato, ker mu zaupamo. Poznamo ga in vemo, da je naša skupna stvar v varnih rokah. Dopuščamo sicer, da mu ne bo uspelo, a vemo obenem, da, kot pravijo Angleži, noben kamen ne bo ostal neobrnjen. Vemo, da se ne bo ničesar lotil, ne da bi prej pretehtal vse okoliščine in možnosti. Vemo, da se ne bo zaletaval, da bo znal počakati na najugodnejši trenutek, da bo rabil prave besede, da ne bo obljubljal ne preveč ne premalo. Ko tako s toliko besedami nakazujemo, kaj mislimo, ko govorimo o zrelosti, hočemo povedati, da je zrelost nekaj dobrega, nekaj, kar naj bi vsak človek in vsaka stvar dosegla. Vemo, da nekatere stvari in nekateri ljudje nikoli ne dozorijo. To se pravi, da ne dosežejo tiste spopolnitve, ki je v vsakem začetku: v začetku vsake stvari in vsakega človeka. Če malo pomislimo, je res, da iz vsake nedozorelosti govori žalost. Druga beseda, ki bi nam utegnila pomagati razumeti, kaj je odgovornost, pa je beseda skrb. Nemški mislec Martin Heidegger je rekel, da je skrb bit bivajočega. To je strašno učen izraz za neko zelo preprosto reč, ki jo vsi zelo dobro poznamo: človeka od vsega najbolj označuje skrb. O treh stvareh bi morali govoriti: o skrbi za stvari, o skrbi za ljudi in o skrbi zase. To zadnjo skrb bomo prihranili za konec. Prepričani smo, da vsi dobro razumete, zakaj v pogovor o odgovornosti vključujemo skrb. Kako bi bilo namreč mogoče, da skrb ne bi bila spremljevalka odgovornega človeka. Na obrazu odgovornosti se prej ali slej zarežejo gube skrbi in ostanejo tam do konca. Lahko bi tudi rekli, da je skrb organ odgovornosti. Tam, kjer je odgovornost, je zato vedno tudi skrb, ker je na svetu tako, da stvari ne tečejo gladko – da ni tako, da bi mi dali samo začetni sunek, potem pa bi vse teklo samo od sebe. Skrb je tu zato, ker se vsak trenutek lahko kaj zgodi, ker je treba vsako stvar spremljati in nad vsem bedeti. Prihodnost je nenapovedljiva in zato negotova. Še bolj je razumljiva skrb, če gre za ljudi, ki jih imamo radi, ali za ljudi, za katere smo iz kakega vzroka posebej odgovorni. Ko grejo otroci po svetu, je namesto njih v hiši skrb.
Včasih je bila – deloma je še danes – to predvsem skrb, da se ne bi kateri izgubil. Osrednja nosilka te skrbi je mati, kakor vsi vemo iz lastne izkušnje, pa tudi iz branja. Marsikateri od vas ve, da je pesnik France Balantič napisal tudi pesem Materi. “Mati moja,” jo v njej kliče, “vseh noči predica.” Ni mi treba razlagati, zakaj pravi “vseh noči predica”. Tako je nepopisno lepo prikazal njeno skrb. In še pravi Balantič v tej pesmi: “Vidim te pred križem v kotu stati, grčave dlani poklanjaš Bogu …” Tudi tu ni nobenega dvoma, za koga dviga mati pred križem svoje zgarane roke. To je, vidite, skrb. Skrb ima na sebi tudi nekaj, s čimer osvetljuje tudi drugi dve udeleženki naše besedne druščine: odgovornost in zrelost. Skrb je namreč lepa. Človek, ki mu je v obraz vrezala svojo pisavo skrb, je na poseben način lep človek. Ne moremo si kaj, da nam ne bi vzbujal spoštovanja. Morda je to zato, ker s tem dokazuje, da je sprejel življenje. In to cenimo. Danes je kar nekaj ljudi, ki si tega ne upajo storiti. Ne upajo si vzeti življenje nase, čeprav jih nobena zunanja stvar pri tem ne ovira. Tudi na njih se počasi pojavi žalost nedoraslosti in tam ostane do konca. V mojih krajih pripovedujejo, da se dekleta nočejo poročati na kmetije. Ostarela mati neporočenega sina na eni od takih kmetij mi je pripovedovala, kaj je slišala: “Rajši grem v Ljubljano na Tromostovje vbogajme prosit.” Lahko nas bi bilo malo strah, mar ne? To je bil torej nekakšen uvod. Preden preidemo na glavno temo – kristjanova odgovornost v politiki – se mi je zdelo prav, da si nekoliko ogledamo, kaj je odgovornost sama na sebi, potem pa se mi je še zdelo koristno izmeriti jo s pojmi zrelosti in skrbi. Torej: kristjanova odgovornost v politiki. Začnimo takole. Kristjan je prebivalec dveh svetov. Eden od njegovih dveh svetov je Cerkev, drugi pa je svet družbe, organizirane in neorganizirane, in svet države. To sta dva zelo različna svetova, urejena po dveh zelo različnih načelih. Na kratko bi lahko rekli, da odnose v Cerkvi postavlja in ureja ljubezen, odnose v državi pa politika. Tudi cilji obeh svetov so različni. V Cerkvi se rešujejo zadnja in dokončna vprašanja človekove eksistence, vprašanja, ki so prvenstvena ali celo zgolj duhovna, država pa se zavestno omejuje na to, kar je tu in sedaj, na zemeljsko soobstajanje ljudi. Kristjan je torej očitno prebivalec dveh svetov. In možno je – že po sebi, pa tudi življenje nas o tem poučuje –, da te naravne dvojnosti ne sprejme – dvojne domovinskosti –, ampak se odloči, da bo njegov pravi svet svet Cerkve, oni drugi svet pa bo sicer sprejemal, a le kot prostor, v katerem uresničuje svoje osebne interese, interese svoje družine in mogoče še interese ožje skupnosti. To se pravi, da se zavestno odpoveduje politiki. Kako bo svet zunaj urejen, katere norme bodo tam veljale, kateri cilji ga bodo vodili, kateri zakoni se bodo postavljali, v to pa se zavestno in dejavno ne bo vmešaval – to bo prepustil drugim. V tem zunanjem svetu bo torej živel, a se ga v celoti ne bo udeleževal. V Cerkvi bo živel celotno življenje, osebno in občestveno, v zunanji družbi pa sicer bo, a bo tam kot zasebnik. V zbor mož – če izrazim svojo misel s podobo – kjer se odloča o vojni in miru, ne bo hodil. Če pa bo tam že moral biti, pa prav gotovo ne bo vstal in govoril in zahteval, da ga poslušajo. Takoj vidimo, da moramo za takega človeka reči, da ne sprejema nase celotne človeške odgovornosti. Če bi kdo za takega človeka rekel, da sprejema samo polovično odgovornost, bi se temu morali odločno upreti. Saj se ne umika pred največjo odgovornostjo, ki jo človek ima, pred odgovornostjo za svojo dušo. Tudi se ne izmika odgovornosti za svoj obstanek in za obstanek svoje družbe, pozna tudi zgodbo o popotniku v Jeriho in se po njej ravna. A takemu življenju ne moremo reči, da je celo ali celostno ali, s tujo besedo, integralno. Če je takih le nekaj posameznikov, je to naravno, saj vemo, da so nekateri ljudje poklicani k tisti obliki življenja, ki ji pravimo svetost. Toda če se ta miselnost polasti celote, potem moramo reči, da je to celota, ki se je v usodno pomembni meri odpovedala odgovornosti za svet. In – recimo že sedaj – za slovenske kristjane ali bolje katoličane velja, da so se tej odgovornosti odpovedali do take mere, da moramo reči, da je prevelika in celo nevarna. Škodo trpijo sami, predvsem pa je to škoda za svet. Škoda za svet je v tem, da v njem ni več tiste prvine, ki jo najbolj potrebuje in ki bi jo lahko vnesli ravno katoličani. Današnji svet je v krizi. O tem so napisane debele knjige in o tem ne bom govoril. Bistvo krize sveta je v tem, da je iz njega izginil smisel. Zato je svet v krizi, ker tisti, ki svet misli, to je človek, sveta ne more več tako misliti, da bi v njem zasledil smisel. Odkritje brezsmiselnosti sveta ni nekaj takega, da bi se svet zaradi njega takoj podrl. To odkritje deluje drugače. Najprej se nič ne spremeni, a je bila v tkivo sveta vržena klica. Potem pa klica začne delovati, a skorajda tudi še ni nič zelo vznemirljivega. Potem pa se plesen veča in pokriva vedno večji del sveta in življenja in tiste, ki imajo najboljše oči, ki najostreje vidijo, prevzameta sprva nelagodnost in tesnoba, potem pa groza in obup. To je takrat, ko so se na stenah že pojavile prve črke pisave . A to vidijo samo najbistrejši, s Titanika se še zmeraj sliši plesna glasba.mene tekel fares Katoličani pa bi lahko v politiko prinesli smisel. Ne tako, da bi ga naravnost oznanjevali, ampak tako, da bi sijal iz tega, kako mislijo o svetu in kako z njim ravnajo. Spet smo pri naši osnovni besedi: videlo bi se, da ravnajo s svetom kakor tisti, ki so zanj odgovorni. Svetu bi smisel dajali tako, da bi ga opozarjali, da je na smisel pozabil. Predvsem pa bi njihovo ravnanje govorilo o tem, da je svet zares in da ni igra. Če danes odpreš vrata katerekoli predavalnice na filozofski fakulteti, ne bo dolgo trajalo, da bo butnil vate stavek, da s svetom ni nič in da je svet igra. O tem so bili prvi poučeni današnji liberalni politiki in zato mislijo, da je politika tudi samo posebna igra – igra za oblast. Za krščansko ozaveščenega človeka pa je svet zares: kar boli, v resnici boli, krivica, ki se komu dela, je zares krivica, laž, ki se o čem ali kom izreka, je potvorba na kraju, kjer bi morala biti resnica. Predvsem pa svet ni zbirka slučajev po pravilu: kogar zadene, pač zadene. Tudi ni treba, da vse, kar je, tudi tako je – lahko bi bilo drugače. Tudi ni treba, da je vse, kar je bilo, tudi tako bilo – lahko bi bilo drugače. Vojna je bila, a je lahko tudi ne bi bilo. Državljanska vojna je bila, a je lahko tudi ne bi bilo. Revolucija je bila, a je lahko tudi ne bi bilo. Nasilje je bilo, a ga lahko tudi ne bi bilo. In tako dalje in tako dalje. Morda je bilo vse to zgolj zato, ker svet ni bil deležen dovolj velike odgovornosti. Za kristjana pa je svet opremljen s smislom – stvari so opremljene s smislom, človek je opremljen s smislom – zato njegova odgovornost za svet in človeka ni prazna, ampak je smiselna. Če zlo zagospodari nad svetom, se je treba vedno vprašati, če se to ni zgodilo tudi zato, ker katoličanov ni bilo tam, kjer bi morali biti. Toda sedaj se rajši vprašajmo, zakaj je udeleženost slovenskih kristjanov v politiki tako obotavljiva, negotova in nepričevalna. Nikakor si ne domišljam, da bom iz zamotanega klobčiča izbral glavno nit, a se mi zdi, da je treba tvegati. To, kar zelo, morda najbolj tlači političnost slovenskega katoličana, je pomanjkanje identitete. Kaj je identiteta? Preprosto: biti to, kar si. Politični človek je tisti človek, ki ve, kaj je, in hoče to, kar je – tudi biti. V zgodovini so našo usodo urejali drugi. Njihovi cilji niso bili naši cilji: bili so, a ne prvenstveno in v celoti. O nas so odločali drugi. Zato smo morali z enim očesom vedno gledati na Dunaj ali na Beograd. In če smo hoteli kaj doseči, smo vedeli, da tega ne bomo dosegli, če bomo zahtevali, da smemo biti to, kar smo – v celoti in javno, na velikem odru. Vedeli smo, da bomo uspešnejši, če bomo svojo identiteto ogrnili v plašč popustljivosti in vdanosti. Tega smo se tako zelo naučili, da se je nazadnje polastilo naše duše. Iz navade smo potem vedno razmislili, ali se splača biti to, kar smo, ali ne. Biti to, kar si – obdržati svojo identiteto – ni nikoli brez tveganja. Tudi če ravnaš modro, pametno, razumno, vedno je v tem nekaj tveganja. A če hočeš biti pravi človek, moraš to tveganje vzeti nase. Na dolgi rok se to izplača. Prihodnost pripada ljudem z identiteto – ljudem s strženom. Slovenci med obema vojnama nismo imeli svoje države. Slučaj pa je nanesel, da smo kljub temu imeli veliko samostojnosti. Jugoslavija je bila razdeljena na banovine in Dravska banovina je pokrivala skoraj vse slovensko narodno ozemlje, kar ga je bilo v Kraljevini. Banska oblast je bila tako nekakšna slovenska vlada, zato smo lahko izpopolnjevali kulturne, znanstvene in gospodarske institucije, ki jih narod potrebuje, da stopi v fazo državnosti. Vzporedno s tem je rastel tudi narodni ponos. Potem pa se je zgodilo dvoje. Prvič so komunisti sprožili revolucijo; prišlo je do državljanske vojne in katoličani, ki so se je večinsko udeležili, so to vojno izgubili. Izgubili smo jo na strahoten način. Ne vem, če bi zmogel besede, da bi z njimi opisal razočaranje nad tem koncem. Za našega človeka je to bilo neznosno. Borili smo se za dobre reči: za delo, za poštenost, za zvestobo, za demokracijo, predvsem pa za krščanstvo in njegove vrednote, a smo bili vseeno poraženi in v veliki meri uničeni. Nihče ni bolje izrazil nepojmljivosti tega udarca kot neko slovensko dekle v Vetrinju, ko je izvedela, da so Angleži izdali slovensko domobransko vojsko in jo predali komunistom. Rekla je tole: “O, da bi bil že sodni dan.” Potem je prišlo komunistično petdesetletje. Komunisti – najboljši manipulatorji v zgodovini – so vedeli, kaj morajo narediti: vzeti Slovencem identiteto. V cerkev so ljudje še lahko hodili, a niso smeli reči, da so kristjani. Tudi ni bilo varno poudarjati, da si Slovenec ali da si kaj drugega. Tako se je začelo lupljenje ljudi, tako da se nazadnje niso počutili nič več in se niso imeli več na kaj sklicevati. Rabili so še slovenske besede, a niso z njimi smeli delati svojih stavkov. Vsi veste, kaj je naredila šola, kaj mediji, kaj časopisi, kaj film in kaj radio, predvsem pa, kaj so naredili partijski in oznovski vohuni. Takšni smo dočakali leto 1990. Tako oslabljenim je bilo naloženo, da naredimo državo, da odslovimo komunizem ali se ga odvadimo. Češki pisatelj Vaclav Havel, predsednik češke republike, je bil v času komunizma disident. Leta 1975 je pisal generalnemu sekretarju češkoslovaške komunistične partije Gustavu Husaku pismo, v katerem ga je opozoril, kam bo komunizem pripeljal Čehe in Slovake. (Mimogrede in v oklepaju: zanimivo bi bilo izvedeti – za primerjavo, kakšnega predsednika imamo mi: kaj je takrat delal sedanji predsednik Republike Slovenije.) Havel je Husaku med drugim pisal: “Bojim se cene, ki jo bomo morali vsi plačati za tako drastično ukinitev zgodovine, za tako krut in nepotreben izgon življenja v družbeno podzemlje in v globine človekove duše, za odvzem možnosti, da bi živeli kakršnokoli naravno življenje. Morda je iz mojega pisma jasno, da me ne skrbijo samo posledice sedanje zagrenjenosti nad družbenim razpadanjem in človeško degradacijo, tudi me ne skrbi samo težak davek, ki ga bomo morali plačevati v obliki dolgotrajnega miselnega propada. Bolj me skrbi skoraj neizračunljivo pomanjkanje energije, ki bo ležalo nad nami, ko bo spet prišel čas za življenje in bo zgodovina zahtevala svoje.” Naj ponovim zadnji stavek: “Bolj me skrbi skoraj neizrekljivo pomanjkanje energije, ki bo ležalo nad nami, ko bo prišel čas za življenje in bo zgodovina zahtevala svoje.” Ali vas ta stavek na kaj spominja? Od Slovencev je zgodovina, “ko je prišel čas”, zahtevala pravzaprav izredne stvari: izhod z Balkana in postavitev države, predvsem pa izhod iz totalitarnega sistema v demokracijo, to pa se pravi demontažo institucij totalitarne države in postavitev institucij demokratične države. Za duhovno, moralno in politično oslabljen narod je bila to nepredstavljivo težka naloga. Treba je bilo, kot pravi ruski pisatelj Andrej Sinjavski, predelati piramide v Partenon. Biti v identiteti, biti to, kar si, je mogoče samo na temelju tega, čemur pravimo zgodovinski spomin. Človek mora vedeti, od kod prihaja: skozi kaj je šla njegova družina, njegov rod, njegov narod. Poznati mora “očetov naših imenitna dela”, pa tudi njihove klavrne padce. Kako so z narodom ravnali drugi in kako je ravnal sam s sabo. Kdaj je bil priseben in zvest svoji biti in kdaj ne. Vse njegove boje mora poznati, vse njegove zmage in poraze. Sprejeti preteklost svojega naroda – tudi njegovo kulturo, omiko in vero – to o človeku, ki to stori, nekaj pove. Kdor namreč sprejme preteklost, sprejme odgovornost za njihovo sedanjost. Še bolj važno pa je to, da ima tak človek zagotovljeno prihodnost. Čista misel, pogum in moralna moč mu jamčita, da se ne bo izgubil. Tu bi rad spomnil na neko zelo znano antično zgodbo. Med Trojanci, ki so bežali iz Troje, potem ko so jo Grki osvojili in požgali, je bil tudi Enej, sin stare knežje družine. Na pot se ni odpravil sam. S sabo je vzel hromega očeta Anhiza in rodovne bogove. Pesnik Vergil, ki nam to zgodbo pripoveduje, mu zato pravi “zvesti Enej”. Potem je s svojo ladjo dolgo blodil po Sredozemskem morju, a ga noben kraj ni obdržal za stalno, dokler ni prišel v Italijo in tam ustanovil mesto Rim, ki je pozneje zraslo v mogočen svetovni imperij. Iz zgodbe sledi, pa tudi Vergil nam to pove, da je bilo prvo in najbolj temeljno dejanje njegovega uspeha sprejetje preteklosti. Ko ne bi bila preteklost šla z njim, ko ne bi bil vzel s sabo očeta – na videz mu je bil samo v breme – ko ne bi bil vedel, kdo je, bi se bil že davno pred svojim zgodovinskim dejanjem izgubil v katerem od mnogih zakotij velikega Mediterana. Ena stvar je torej sprejetje zgodovine. Dru ga reč, na katero bi še rad opozoril v tem razmišljanju, pa je odgovornost za to, kar se dogaja v tako imenovanem kulturnem prostoru. Najgloblje določa kulturni prostor to, kaj si ljudje mislijo o sebi in o svoji vlogi v svetu. Važno je, kakšne knjige berejo, kakšne časopise jemljejo v roke, kakšne programe spremljajo, kakšne politične govore poslušajo, s kakšnimi ljudmi se družijo. Vse to je važno, a je važno ne zaradi sebe, ampak zaradi tega, ker se vse pretaka, združuje in razdružuje, kako se vse preceja skozi osebna doživetja in izkušnje in nazadnje obstane v tistih plasteh zavesti, iz katerih potem raste človekov pogled na svet. Ta pa se kaže v tem, kaj človek misli o sebi in svetu. Zaradi tega torej, zaradi posrednih učinkov je važno, kaj se dogaja v kulturnem prostoru, kakšne misli in kakšna občutja dobivajo veljavo in kakšne misli in občutja izgubljajo. Gre za kakovost kulturnega prostora, ki je lahko dobra ali slaba, spodbudna ali nespodbudna. V kulturnem prostoru nastopajo razni ljudje. Nekateri so taki, da z neznansko strastjo napadajo vse, kar hoče postavljati in graditi. Ne razumemo prav dobro, zakaj. Vemo, da je nekaj denar – a denar ne more biti vse; vemo, da je nekaj oblast – a tudi oblast, mnogo bolj iskana kot denar, ne more razložiti vsega. Mora biti še nekaj močnejšega – neka temna volja morda. Bog ve. V kulturnem prostoru pa so tudi ljudje, ki bi hoteli dvigati in reševati. Saj veste, ustanavljajo se razne skupine, ki si prizadevajo za pomoč tistim, ki jih je prizadel svet ali ki so se prizadeli sami. Pred petimi dnevi sem govoril z nekom, ki vodi skupino nekdanjih alkoholikov in tistih, ki so bili že na tem, da se ločijo. Zanimalo me je, koliko jih je že rešil. Ne dosti, je odgovoril, kakih deset. Deset! Človek božji, saj to je vendar veliko! To so ljudje, od katerih je kulturni prostor odvisen. Poleg teh pa so tu še posebni ljudje, ki so svoje življenje zastavili za to, da zlo ne bi prodrlo. To so ljudje, ki so podobni materi Tereziji, ljudje, ki so podobni Solženicinu, Havlu, Kołakowskemu, Tischnerju, našemu Pučniku. Večina od njih pa so brezimni ljudje: to so dobri učitelji, ki zavestno in hote pripravljajo mlade ljudi za življenje, to so tihi neznani duhovniki, kaplani in župniki, ki bi brez njihove besede naše doline postale puščave, to so mnogi zelo navadni ljudje, ki žrtvujejo svoj čas, svoj denar, svoj mir, da se podpre dober načrt, da se popravi dolgotrajna krivica, da se opere oblateno ime. To so ljudje, ki so podobni ženi, ki jo opisuje Solženicin v Matrjonini hiši. Tako pravi pisatelj o njej: Bila je pravičen človek, brez katerega ne stoji ne vas ne mesto, pa tudi ne vsa naša zemlja. Vsem takim v spomin, pa tudi zato, da bi začutili, kako jih je treba podpreti, bi vam rad povedal vsebino neke pesmi. Napisal jo je tako rekoč v našem času grški pesnik Georg Seferis in se imenuje Polotok sv. Nikolaja. Izletniška ladja vozi ob obali – predstavljam si, da ob obali Male Azije – na krovu stoji kapitan in razlaga izletnikom znamenitosti, mimo katerih se peljejo. Ko se v daljavi pokažejo obrisi polotoka z belo cerkvijo in samostanom, pravi kapitan: Tam v daljavi, vidite, sta cerkev in samostan sv. Nikolaja in tale skrajni konec, mimo katerega se pravkar peljemo, je dobil ime Mačji rt. Nekoč, še v davnih časih, se je zgodilo, da se je v dolgih sušnih letih tu zaredi lo toliko kač, da je bilo nazadnje ogroženo vsako življenje. Nekdo od menihov v samostanu se je domislil, da bi se mačke utegnile uspešno spopasti s kačami. Zredili so jih v samostanu nekaj sto in jih potem poslali v boj. Vsako jutro, ko je zazvonil samostanski zvon, so se mačke odpravile v boj, in ko je opoldne spet zazvonilo, so se vračale v samostan. A kakšne! V začetku še cele in zdrave, potem pa z vedno številnejšimi in hujšimi ranami. Vsaka je bila prizadeta. Ene so imele raztrgane kožuhe, enim so manjkala ušesa, druge so šepale, ker so jim kače obgrizle noge. Tako so odhajale vsak dan v boj in tako so se vsak dan vlekle nazaj, vedno bolj utrujene, vedno bolj onemogle. Nazadnje so vse poginile. Georg Seferis takole konča to žalostno pesem: Preveč je bilo strupa, preveč je bilo strupa! Ali bi lahko rekli, da je to zgodba o svetu? Tudi o slovenskem svetu? Malo že, mar ne? Povedal sem jo zato, da bi se vsi še enkrat spomnili, da smo za svet odgovorni. Saj ni treba pripovedovati kako, kajne? Čisto jasno je, da tudi politično. Zlu, ki vedno od kod prihaja, se je treba upreti. Če ne drugače pa tako, da podpremo tiste, ki so najbolj izpostavljeni. Čisto nazadnje pa na eno stvar ne bi smeli pozabiti: ne enega ne drugega ne bomo mogli prav početi, če ne bomo hkrati želeli postati boljši ljudje.
[Page 93]