»I have a dream … Im …
»I have a dream … Imam sanje …,« so znamenite besede borca za državljanske pravice vseh Američanov, ne glede na barvo kože, Martina Luthra Kinga mlajšega, ki jih je izrekel pred skoraj četrt milijona udeleženci protestnega shoda v Washingtonu. Letos bo minilo šestdeset let od tega, ko je nagovoril zbrane. Kljub navdušenju, s katerim so se prisotni odzvali na njegove besede, King verjetno niti slutil ni, da bodo tako močno odzvanjale še desetletja kasneje; tudi zunaj ZDA. Niti v sanjah pa si ni mogel predstavljati, da bo njegov: »I have a dream …,« prihajal na misel neki Heleni v majhni državici, raju pod Triglavom, ko bo premišljevala o stvarnosti svoje lastne države in njenih ljudi. Toda točno to se je zgodilo. Vem, ker sem ta Helena jaz sama. Njegove besede večkrat dobijo odmev v mojih mislih. Tudi jaz sanjam o tistem dnevu, ko mi ne bo treba več pisati o naši preteklosti zato, da bi naši ljudje vendarle razumeli sedanjost in to, kar se nam dogaja; ko mi ne bo treba znova in znova pisati o istih zgodovinskih trenutkih in preizkušnjah našega naroda, da bi »ljudske množice« razumele, da so (pre)láhko orodje v rokah manipulatorjev zgodovine in ohranjevalcev rdeče mitologije, skovane in po potrebi prekovane, glede na vsakokratne potrebe in nujnost, ki jo prinese čas. Sanjam o dnevu, ko ne bo treba več pojasnjevati, kaj je bilo prej in kaj potem v času druge svetovne vojne; ko ne bo treba opozarjati na neopravičljivo zlorabo najžlahtnejše človeške potrebe, da ubrani svoj dom in svoj rod, ki si jo je privoščila Komunistična partija, da bi se v najtemnejši noči naše zgodovine prek rdeče revolucije zavihtela na oblast, saj bo to prva misel vsakega posameznika in celotne družbe. Sanjam o dnevu, ko ne bo treba več pojasnjevati razlogov za nastanek vaških straž in slovenskega domobranstva, saj bodo vsi vedeli za odlok iz septembra 1941, s kate rim je KP vsakega še tako zavednega Slovenca, ki ni bil z njo, obsodila na smrt, in ko bo vsak vedel, koliko nedolžnih ljudi je bilo zaradi tega sklepa pomorjenih. Sanjam o dnevu, ko bodo vsi uvideli, kako drugačna bi bila naša domovina danes, če bi je ob koncu vojne ne objel ledeni oklep rdečega totalitarizma, ki je prinesel nesvobodo (duha), ki je razvrednotil besedo »enakost« in na oblasti ustoličil tiste, ki so hoteli narod hlapcev, da bi bili sami večno oblast. Če kdo misli, da je preprosto znova in znova pisati iste misli, predstavljati iste argumente in ista zgodovinska dejstva v upanju, da vendarle »slepi spregleda«, se krepko moti. Je naporno, včasih nadležno, predvsem pa izčrpavajoče. Ne enkrat te prime misel, da bi vrgel pisalo v koruzo in si še sam nadel plašnice ter užival v nevednosti in ignoranci, prepričan, da si car, da plavaš proti toku, čeprav te z vso silo nese skupaj z drugimi. Toda k sreči vsakič znova te trenutke obupa preglasi zavezanost resnici in našim prednikom, ki so vsem preizkušnjam navkljub ostali zvesti vrednotam ljubezni. Ob spremljanju slovenske stvarnosti preprosto spoznaš, da si ne smeš niti ne moreš privoščiti molka resnice. Zadnje mesece, ko spremljamo še močnejši ideološki galop vladajoče elite, kot smo ga bili do sedaj vajeni, postaja to še bolj očitno. Polna usta so jih prihodnosti in vendar so z vso svojo bitjo, z vsem, kar so, obrnjeni v preteklost. K njej se radi vračajo, brez nje ne morejo ne dihati ne obstajati. Potrebujejo tisto preteklost, ki so si jo spisali njihovi idejni predniki, da bi pred seboj in svetom utemeljili svojo neodtujljivo pravico do neminljive oblasti. Toda je tako, da čas vedno dela za resnico. In resnica jim ni naklonjena. Prav res, da ne. Zato nas verjetno niti ni preveč začudila pobuda, ki smo jo zasledili v preteklih mesecih, in sicer da bi bilo treba v šolskih učbenikih okrepiti vsebine, povezane z NOB.
Menda da mladi premalo ali nič ne vedo o narodno osvobodilnem boju, o hrabrih partizanih in domačih izdajalcih. Ali kar je v njihovih očeh še huje, so celo okuženi s tisto grozno revizionistično zgodovino, ki ne razume, da se zgodovina napiše samo enkrat. Tisto zgodovino, ki se v učbenikih, ki jih pišejo sami, ni zgodila. Delčke te njim tako neljube zgodovine smo omenili že zgoraj, marsikaj odstira Možinov Slovenski razkol, o njej pišejo zgodovinarji, ki nimajo dolgov do stricev iz ozadja. Sama njihov predlog »več NOB v šolske učbenike« vsekakor zelo podpiram. Nujno bi bilo treba v šole vnesti več teh vsebin. In si zanje vzeti tudi dovolj časa, da se jim ne bi zgodilo tako, kot se dogaja z vsebino, povezano s spoznavanjem procesa slovenske osamosvojitve. O njej učenci in dijaki izvedo kaj le mimobežno, tako za piko na i ob koncu šolskega leta. Če jih prej ne zmoti šolski zvonec, ki naznanja začetek počitnic, zaradi česar mora obravnava slovenske samostojnosti počakati na boljše čase. Ali vsaj na muzej slovenske osamosvojitve, ki ga prav tako očitno še lep čas (spet) ne bo. Da sedanjo vlado, še posebej njen skrajno levi del, in tiste stričke iz ozadja, ki so ji tlakovali pot, nadvse žuli slovenska osamosvojitev, je bilo jasno še pred njihovo odločitvijo, da muzej slovenske osamosvojitve ukinejo. Imajo pač »slabo vest, da v samem procesu osamosvajanja in demokratizacije niso odigrali ravno vodilne vloge in da niso bili glavni igralci pri nastanku države, ki pa jo zdaj že skoraj trideset let v celoti obvladujejo« , je njihovo odločitev lepo razgalil dr. Aleš Maver. Da slovenska država niti ni bila njihova intimna opcija, pa že vrabčki čivkajo. Levica, ljubiteljica socializma (tistega, v katerem so oni seveda novi razred), pa bi verjetno še dodala, da niti demokratični sistem ne. Ampak vrnimo se k več vsebinam o NOB v učbenikih. Kot sem že omenila, zelo podpiram ta predlog. Če se bodo mladi seznanili z vsemi zločini, ki sta jih med vojno in po njej izvedli Komunistična partija in njej podvržena varno stno obveščevalna služba, bo urok rdeče mitologije končno premagan. Če se bodo seznanili z nesmiselnimi in neodgovornimi partizanskimi akcijami, zaradi katerih je najvišjo ceno plačalo nezaščiteno civilno prebivalstvo, bo tudi konec bajk o hrabrem in neustrašnem partizanskem boju za slehernega slovenskega človeka. Če bodo prepoznali podrejenost partizanskega gibanja potrebam partije za izvedbo komunistične revolucije ter spoznali resnične razloge za nastanek vaših straž, potem bo še upanje za naš narod in našo državo. Nobenemu več ne bo prišlo na misel, da bi še poveličeval sistem, ki je nedolžne žrtve razumel kot statistiko, ki mora biti, da je lahko obstajal. Potem tudi ne bo nobenih težav z obsodbo vseh treh totalitarizmov, ki so sejali nepredstavljivo zlo v 20. stoletju, najdlje prav tisti tretji, ki ga njegovi idejni nasledniki še danes ne zmorejo obsoditi, čeprav prešteva daleč največje število (fizičnih in duhovnih) žrtev. Da bi bili res ozdravljeni vsake želje po totalitarizmu s prijaznim obrazom, dodajam še en predlog: da se razširi še tisti del učbenika, ki obravnava prvih štirideset let po drugi svetovni vojni pri nas; morda z obveznim branjem knjig, kot sta Đilasov Novi razred ali zbornik Temna stran meseca. Potem res ne bo več bojazni, da bi si še kdo želel nazaj »zlate čase socializma«. Da, veliko koristi bi prinesla razširitev vsebin, povezanih z NOB, v šolske učbenike (pa tudi kam drugam). Če bi te vsebine prišle v šole že ob nastanku samostojne države Slovenije, bi danes ne bilo tako preprosto manipulirati z zgodovino. Tudi politični zemljevid Slovenije bi bil gotovo drugačen, drugačen bi bil tudi razvoj naše države. Prepričana sem, da bolj svoboden, bolj pluralen in uspešnejši. Predvsem pa tudi bolj demokratičen. Skoraj gotovo nikomur ne bi padlo na misel, da bi leta 2023 načrtoval sprejem zakona o prepovedi poveličevanja nacizma, fašizma in kolaboracije. Nihče, razen morda redkih posameznikov, danes v Sloveniji ne poveličuje nacizma niti fašizma. Oboje je jasno prepoznano kot zlo, ki ga nihče več ne želi doživeti. Preveč je slovenski človek trpel pod obema totalitarizmoma, da bi v njiju našel kakšno pozitivno lastnost. Prav tako nihče, ki prihaja z demokratične strani, ne prepoznava pozitivne vrednote v prostovoljnem sodelovanju z okupatorjem in kot take je ni nikoli prepoznaval niti medvojni demokratični tabor, ki je bil zaradi nepredstavljivega komunističnega nasilja nad domačim prebivalstvom prisiljen iskati pomoč pri okupatorju. So jo pa kot tako pogosto videli komunisti, zato tudi niso imeli nobenih zadržkov, ko je bilo treba sodelovati z nacisti ali fašisti. Saj se vsi še spomnimo recimo sporazuma Ribbentrop-Molotov iz leta 1938, kajne … Mogoče je pa največja koalicijska stranka, ko je pripravljala osnutek zakona, imela v mislih to kolaboracijo. Morda je šlo za taktično odlo čitev: da bo posredna obsodba komunizma (prek obsodbe kolaboracije) bolj sprejemljiva za strice iz ozadja in njihove volivce, obenem pa bo vseeno obsodba. Če je tako, potem razumem njihov predlog zakona in kaj želijo z njim. No, vseeno upam, da bodo zmogli toliko poguma, da se ne bodo skrivali za kolaboracijo, ampak bodo jasno in nedvoumno obsodili kar komunizem kot tak. Ampak za to niti ne potrebujejo novega zakona. Dovolj bo, da v Državnem zboru sprejmejo Resolucijo Evropskega parlamenta z dne 2. aprila 2009 o evropski zavesti in totalitarizmu, ki jasno obsoja vse tri totalitarizme: nacionalsocializem, fašizem in komunizem. Potem pa to samo še vnesejo v šolske učbenike in bodo stvari končno na pravem mestu. Tudi z vidika zgodovine. Da, imam sanje …
Ko gre oblast prek …
Ko gre oblast prek svojih bregov, postane zelo nespretna, ker ubije pozornost in jo nadomesti z nadvlado in nasiljem.
MILAN KOMAR
[Page 10]