Nekoč
Do komunistične oblasti smo nekoč bili – oziroma smo morali biti – do skrajnosti popustljivi, tako da smo tiho prikimali ne le vsaki grožnji, ampak tudi vsaki neumnosti. Bili smo kot opica v treh podobah, ki nič ne vidi, nič ne sliši in je vedno tiho. Vzgoja v politični korektnosti se je začela že v prvih razredih osnovne šole, od partizanskih čepic do pozdravov »Za domovino – s Titom naprej«. V zborniku Temna stran meseca (1998, str. 19) je Drago Jančar zapisal: »Jaz nisem vedel. Ne za poboje ne za stalinistične procese. Občudoval sem partizane. /…/ Štafete, prisege Titu, stadionski rituali, vsakdanje šolske ure iz socializma in bratstva, iz ljubezni do socializma in Tita ter sovraštva do sovražnikov, ki prežijo za mejami in tudi za nami, vse to je bilo naše življenje. Nihče nam ni povedal, da se je vse to že dogajalo; v nacistični Nemčiji, v Sovjetski zvezi, v fašistični Italiji. Nihče nam tudi ni povedal, dokler ni pridrla na dan resnica o tem, da je celoten sistem zgrajen na kosteh pobitih, da so bili zapori zmeraj, včasih bolj, včasih manj polni političnih nasprotnikov, izmišljenih ali resničnih, in da je naše socialistično otroštvo teklo v času, ko so politični kaznjenci še zmeraj tolkli kamenje na Golem otoku.« Za svoj vzpon in svojo ohranitev potrebuje vsak totalitarizem množico, ki sprejme neresničen, virtualen svet, svet laži in živi v njem. Alain Besançon v knjigi Zlo stoletja (2014) piše, kako so komunisti »korak za korakom gradili lažen svet /…/. Ustanovili so posebne enote lažnih novinarjev, lažnih zgodovinarjev, lažne literature, lažne umetnosti«. Ena bistvenih značilnosti komunističnega režima je bila umetnost lažnega izrazoslovja, od »ljudske demokracije« in »samoupravne interesne skupnosti« do »kolaborantov« in »izdajalcev«. Ko sta si Stalin in Hitler leta 1940 razdelila Poljsko in so se začele množične deportacije Poljakov v gulage na daljni sever in v Kazahstan, je bil v enem od njih tudi Jules Margoline, ki je kasneje v knjigi La Condition inhumaine (1949, str. 149n) zapisal: »Razloček med sovjetskimi taborišči in vsemi drugimi jetnišnicami na svetu /…/ tiči v tem, da mora človek neprenehoma lagati, da bi ostal živ, zmeraj lagati, nositi masko leta in leta, ne da bi smel kdaj povedati, kaj misli.« In v knjigi Izvori totalitarizma (2003, str. 418) znana pisateljica Hannah Arendt pravi, da je zanjo najbolj grozljivo to, »da lahko gigantske laži in monstruozno ponarejanje na koncu postanejo neizpodbitna dejstva, da lahko človek svobodno spreminja lastno preteklost po svoji volji in da lahko razlika med resnico in lažnostjo preneha biti objektivna in postane gola stvar moči in pretkanosti, pritiska in neskončnega ponavljanja«.
Havlov zelenjadar
Nekdanji češki disident, pisatelj in dramatik, od 1993 do 2003 tudi predsednik Češke, Vaclav Havel; je v svoji knjigi Živeti v resnici (1994, str. 17–32) opisal tipičnega povprečnega državljana, ki v komunističnem totalitarizmu mirno sprejema življenje v laži. Opisuje prodajalca zelenjave, ki v izložbeno okno med čebulo in korenje namesti napis: »Proletarci vseh dežel, združite se!« To geslo so zelenjadarju poslali iz podjetja skupaj s čebulo in korenjem in on ga je obesil v izložbo preprosto zato, ker to počenja že leta in ker vsi tako delajo, ker tako mora biti. Ker je to ena od tisočerih »malenkosti«, ki mu zagotavljajo relativno mirno življenje »v sozvočju z družbo«. Zelenjadar je s tem dokazal svojo lojalnost. Videz je sprejel kot resničnost. Nič drugega mu tudi ni preostalo, če je hotel, da bo izraz
njegove lojalnosti sprejet. To je edini način, na katerega ljudska oblast sliši. Namreč tako, da je sprejel predpisani ritual, pravila igre. S tem je vstopil v igro, postal soigralec in omogočil, da se je igra nadaljevala. Ravnal je politično korektno! Korektno do javnega mnenja, korektno do tistih, ki ustvarjajo to javno mnenje, korektno do oblasti, ki »pričakuje« takšno korektnost. In kot pravi Havel: »Oblast mora ponarejati dejstva, ker je ujeta v lastnih lažeh. Ponareja preteklost, sedanjost in prihodnost. /…/ Človeku ni treba verjeti vseh teh mistifikacij. Mora pa se vesti tako, kakor da bi vanje verjel, mora jih vsaj molče tolerirati ali vsaj dobro shajati s tistimi, ki s takimi mistifikacijami operirajo. Že samo zaradi tega mora živeti v laži. Ni mu treba sprejeti laži. Dovolj je, da sprejme življenje z njo in v njej. Že samo s tem namreč potrjuje sistem, ga izpolnjuje, ga dela – je sam sistem.« Dokler lažna podoba ni soočena z resničnostjo, pa ne more biti prepoznana kot laž. Dokler »življenje v laži« ni soočeno z »življenjem v resnici«, ni videti nobene možnosti, da bi resnica to zlaganost lahko razkrinkala. Pri tem nikakor ne gre za to, kako velik je prostor, ki ga je zasedla alternativa. Njena moč sploh ne tiči v njeni »fizični« plati, temveč v »luči«, s katero osvetli podstavke sistema in njegove majave temelje. Tako je pred tridesetimi leti razmišljal Vaclav Havel.
Danes
In kako je danes? Isti mehanizmi obvladovanja javnosti so danes prav tako ali celo bolj izraziti. Naj omenim le medijsko izpostavljen pogreb Janeza Zemljariča, nekdanjega šefa slovenske Udbe, odgovorne za številne zločine komunističnega režima. Udeležili so se ga mnogi tudi zato, ker želijo zaradi ohranjanja bonitet ostati »politično korektni« do oblasti, pa naj bo vidna ali zakulisna. Ali še bolj banalen primer, ki se je zgodil ob letošnji podelitvi Prešernovih nagrad. Po končani kulturni proslavi so na oder vdrli trije »kulturniki«, katerih razpoznavni znak so »podgane«, »sranje«, »smrt janšizmu« in podobno. In ko se je nosilka te »kulture« vrnila med gledalce, je nekdo vstal in ji začel ploskati. Nekoliko zadržano so vstajali tudi drugi in »sovraštvo« je s pomočjo »politične korektnosti« doživelo ovacijo. Če so se totalitarizmi, kot so bili nacizem, fašizem in komunizem, trudili obvladovati množico z lažjo o svobodi, enakosti in materialnem napredku, pa današnji komunisti z globalisti vred hočejo obvladovati množico z lažjo o svobodi, enakosti in napredku na psihološko čustveni osnovi. Predvsem na področju spolnosti, ker pač najgloblje posega v človekov biološko-čustveni svet. Zato se lotevajo najprej otrok, dokler so mehki, vodljivi in čustveno nezreli. V ospredju so rušenje tradicionalno spoštljivega odnosa do spolne identitete, propagiranje deviantnih spolnih praks in uveljavljanje lažne teorije o prosti izbiri spola. Vse to pa temelji na lažni podobi človeka in zanikanju biološko-genetskih dejstev. Vse to najdemo predvsem pri tistih »znanstvenikih«, ki svoje predstave o človeku ne temeljijo na pozitivnih dejstvih, ampak na svoji domišljiji, ki jo porajajo osebna nagnjenja. Združenje univerzitetnih psihologov iz Ontaria (College of Psychologists of Ontario) je svojemu svetovno znanemu članu, dr. Jordanu Petersonu zagrozilo z odvzemom licence kliničnega psihologa, ker ne sprejema njihove teorije. Kot primer je Peterson intervjuval 18-letno dekle, ki je bila pri 11 letih seznanjena z ideologijo spola, ob čemer je postajala prepričana, da ni dekle, ampak transspolni fant. Psihologi so pograbili njene občutke in starše prepričevali, češ ali hočejo »živega fanta ali mrtvo hčerko«, ki naj bi brez spremembe spola domnevno hotela narediti samomor. In res so ji pri 13 letih predpisali zaviralce pubertete in testosteron, pri 15 letih pa ji odstranili dojke. Dekle sedaj toži psihoterapevte in kliniko.
Odkar je prva generacija otrok, ki so jih »nahecali« v hormonsko in kirurško spremembo spola, postala polnoletna, smo postali priča novemu valu pretresljivih sodnih postopkov. Tudi te stvari – z zamikom dvajsetih let – prihajajo k nam. Kar zadeva družinsko problematiko, se slovenska politika že dolgo ukvarja skoraj izključno s problemi istospolnih partnerskih zvez. Zelo so glasni, kot da jih je več kot polovica vseh prebivalcev. Čutijo se neznansko zapostavljene in zaničevane, saj v vseh kontaktih in pogovorih z drugače mislečimi vidijo grozljivo homofobijo. A koliko je res istospolno usmerjenih, nimamo jasnih podatkov, saj še nikoli nismo imeli popisa prebivalstva, ki bi vključeval tudi vprašanje o spolni usmerjenosti. Več o tem pa nam pove zadnji uradni popis prebivalstva v Angliji in Walesu, ki je vključeval tudi vprašanja o spolni identiteti in spolni usmerjenosti. Pri njih je bilo ugotovljeno, da se trije odstotki prebivalcev opredeljujejo za geje, lezbijke ali biseksualce. Za tako razvpito »prosto izbiro spola« pa je zanimivo, da se jih je le 0,16 odstotka opredelilo kot transspolni moški oziroma transspolne ženske. Ti naj bi bili kandidati in kandidatke za hormonsko in kirurško spremembo spola. Takih podatkov za Slovenijo nimamo. Veliko pa pove podatek, da je zadnja leta med vsemi zakonskimi zvezami v Sloveniji manj kot odstotek zvez istospolnih partnerjev. Sklepajo se po Zakonu o istospolni partnerski zvezi, ki je bil sprejet že v prvi Janševi vladi leta 2006 in partnerjem zagotavlja vse pravice, kot veljajo za zakonsko zvezo moža in žene. In ta procent homoseksualno usmerjenih
je kljub odličnemu zakonu o istospolno usmerjenih – za svojo psihično pomiritev – dosegel degradacijo zakonske zveze moža in žene v zvezo »dveh oseb«, ki ne bosta več »oče in mati«, ampak »starš 1 in starš 2«, čeprav sta vir ohranitve naroda. Kako je možno, da tako izrazita manjšina, ki ni v ničemer preganjana in ogrožena, tako lahkotno terorizira 99-procentno večino? Kako je možno, da trije odstotki gejev, lezbijk in biseksualcev vsem preostalim 97 odstotkom prebivalcev uspešno vsiljuje svoje pojmovanje spolnosti? Kako je možno, da posamezniki iz sloja teh treh odstotkov že pripravljajo šolski učbenik o spolnih praksah, kot so oralni seks, lizanje ritke, igre z urinom, listing, spolne igrače, kemseks ipd.? In kako je možno, da se že vzgajajo specializirani pedagogi, ki bodo naše otroke v njihovih najbolj občutljivih letih begali z deviantno spolno usmerjenostjo in jih spodbujali k protinaravni spremembi spola? Vse to brez soglasja staršev, saj bodo storili vse, da bo to ostalo staršem čim bolj prikrito.
Kako je to možno, da tako mala deviantno-agresivna manjšina terorizira ves narod?
Lani smo izvolili novo oblast, ki je takoj, še preden je zajela sapo, histerično planila po najbolj občutljivih ideoloških temah, kot so degradacija zakonske zveze, odpiranje vrat za posvojitev otrok istospolnim parom, radikalna monopolizacija medijev, skrajno ideološko kadrovsko čiščenje državnih služb itd. Z volilnim izborom določenih strank smo ustoličili celo ministrstvo za »solidarno prihodnost«. A ker je prihodnost stvar mladine in otrok, je nova vlada na to ministrstvo ustoličila človeka, ki je bil že pred leti nosilec učbenika o spolnih praksah, kot so »lizanje ritke« in »kemseks«, kar pomeni spolni razvrat ob uporabi prepovedanih drog. Drugi pogoj, da je vse to možno, pa nastopi sedaj. To je »politična korektnost« oziroma modus vivendi Havlovega »zelenjadarja«.
Slovenski zelenjadar
Tudi slovenski »zelenjadar« pravi: Ah, kaj bi se v to spuščal in se izpostavljal. Da te bodo potem obsojali za nazadnjaka, nestrpneža, homofoba … Bolje je biti tiho in se ne izpostavljati! In biti korekten do oblasti, saj nič ne veš, kdaj boš odvisen od nje. In ker se vsi tako obnašamo, se ustvarja lažni občutek, da takšno ideologijo podpirajo vsi in je tista mala skupinica LGBT sploh ne vsiljuje. Tako bo tudi na šolah. Ena ali dve učiteljici bosta navdušeno oznanjali modrost teh novih spolno deviantnih učbenikov, preostalih trideset pa bo molčalo in sledilo toku. In če se bo oglasil kakšen oče zmedenega ali šokiranega otroka, bo izzvenel kot glas vpijočega v puščavi, ki hitro utihne, karavana pa gre naprej. Kako je že rekel Vaclav Havel? »Človeku ni treba verjeti vseh teh mistifikacij. Mora pa se vesti tako, kakor da bi vanje verjel, mora jih vsaj molče tolerirati ali vsaj dobro shajati s tistimi, ki s takimi mistifikacijami operirajo.« V komunizmu nismo imeli demokratičnih volitev, sedaj jih imamo. Če smo torej bili na volitvah lahkomiselni in nismo izbrali politike, ki razmišlja bolj zdravo, zadržano in tradicionalno in ki bi sama poskrbela za ohranjanje bolj zdravih življenjskih nazorov, smo sedaj prepuščeni sami sebi. Prisiljeni smo se ozaveščati in ob vsaki priložnosti pokazati, da si ne pustimo ukazovati spolno deviantnim ideologom. Preveč nas je, ki imamo radi svoje otroke in cenimo načela trajne zakonske zveze in naravnih spolnih odnosov z blagoslovom ljubezni. Prikriti ofenzivi LGBT v šolske klopi se v stanju, ko je oblast nam neprijazna, lahko upremo le tako, da se vključujemo v svete staršev in uveljavljamo starševske ustavne pravice pri odločanju o vzgoji naših otrok. Če bomo še naprej ponižno in vdano »politično korektni« in z obnašanjem »zelenjadarja«, kot nas je učil komunizem, potem nam ni pomoči. Ne nam ne slovenskemu narodu!
[Page 14]