Zavezin pogovor z Marto Jakopič Kunaver
V tokratnem pogovoru vam predstavljamo gospo z mnogovrstnimi talenti, ki je septembra lani obhajala okrogel življenjski jubilej. Svoje spomine na rano otroštvo v vojnem in povojnem obdobju je pred leti opisala v Zavezi. Objavljali smo tudi njeno poezijo. Mnogi jo poznate predvsem kot slikarko pa tudi kot solo pevko, pesnico, esejistko ali kot aktivno državljanko.
Rojeni ste bili v k …
Rojeni ste bili v krutem obdobju druge svetovne vojne, ki vaši družini ni prizanesla. Kakšno je bilo Vaše zgodnje otroštvo?
Rodila sem se v Ljubljani leta 1942 kot deseti otrok 60-letnemu očetu in 46-letni materi. Z mojim rojstvom nas je bilo pet deklet in pet fantov. Živeli smo v svoji hiši v Ljubljani za Bežigradom, ki jo je oče nekaj let prej zgradil za številno družino. Bila je vojna in trpeli smo veliko pomanjkanje. Hranili smo se večinoma s tistim, kar smo pridelali na vrtu. Oče je bil takrat že upokojen orožniški narednik. Za preživljanje družine je moral prijeti za vsako honorarno delo, z dokladami pa smo odplačevali dolgove za hišo. Očetova vzgoja je bila vsestransko zelo stroga: nekaj iz poklicne obremenjenosti, nekaj zaradi številnosti družine in pomanjkanja in tudi zaradi vsesplošnih izrednih razmer. Mama pa je bila duša družine. Skrbela je za nas, hkrati pa je po svojih močeh pomagala tudi najbolj potrebnim v naši bližini. Po vseh krivicah, ki sem jih doživela do danes, bi bila zelo zagrenjena, če ne bi kot medaljon nosila na srcu besed, ki jih je mama vedno znova izrekala v najtežjih trenutkih: »Hvala Bogu, da nismo mi tisti, ki bi delali krivico! Kakšen pekel mora biti v takem srcu!«
Oba starša sta bila Ljubljančana in nismo imeli na deželi nikogar, ki bi nam pomagal s pridelki. Starejši otroci so se v času najintenzivnejše rasti zaman ozirali za kruhom. Že po smrti brata Cirila, ki je bil po rasti večji od drugih in zato neprestano lačen, smo brali v njegovem dijaškem dnevniku: »Danes je dobil Janez večji kos kruha kot jaz …« Ob branju tega zapisa je mama neutolažljivo jokala. Družina je črpala moč iz vere. Med mojimi najzgodnejšimi spomini je bila molitev rožnega venca, ki smo ga molili vsak večer. Sedela sem v materinem naročju, kjer sem kmalu zaspala. Molitev je bila moja vsakodnevna uspavanka.
V družini z desetimi otroki so morali biti nekateri od Vaših sorojencev precej starejši od Vas in so že sami presojali dogodke in se odločali o svojih dejanjih. Kako so oni preživeli vojni čas?
Najstarejši sta bili dve dekleti, nato pet fantov, sledila smo še tri dekleta. Starejša dekleta in fantje so hodili v gimnazijo, mlajši dve, šest in pet let starejši od mene, pa v osnovno šolo.
Tako kot starši so bili tudi otroci navdušeni idealisti. Fantje so vstajali zgodaj – še pred poukom v šoli so ob šestih ministrirali pri maši. Tešč, v vsakem vremenu. Tudi domovinska lju-
bezen je bila sveta stvar. Fantje, ki so aktivno sodelovali v raznih verskih organizacijah, bi ob vesteh o komunističnem preganjanju Cerkve v Rusiji in likvidacijah nedolžnih ljudi tudi pri nas pri formiranju vaških straž najraje takoj posegli v odpor. A oče jim je, mladoletnim, do zadnjega branil. Zavedal se je nepreglednosti situacije. Na njegova ramena je težko pritiskala odgovornost za številno družino. Starejši dekleti po končani srednji šoli nista dobili zaposlitve. Tudi onidve sta poskušali z vsemi mogočimi honorarnimi zaposlitvami. Ob tem sta še študirali in delali razne tečaje.
Leta 1942 pa se je zgodilo nekaj, kar je dalo pečat vsemu našemu kasnejšemu življenju. Najstarejšega brata Janeza so sredi belega dne na cesti ustavili Italijani in ga strpali na vlak za v taborišče Gonars. Vlak so napadli partizani in ujetnike postavili pred navidezno odločitev: domov ali v partizane. Brat se je že odločil, da gre domov, ko ga je znanec potegnil za seboj v gručo tistih, ki so šli v partizane. Tistih, ki so se odločili za odhod domov, niso nikoli več videli živih.
Brat je bil v partizanih okrog tri mesece. Ker je videl toliko zločinov, med drugim kako so v hrbet streljali tiste, ki niso bili zadosti zverinski, je vedel, da bo tudi on prišel na vrsto. Odločil se je, da pobegne. Tam se je srečal tudi s svojim gimnazijskim profesorjem Edvardom Kocbekom. Ker je imel za vse okoli sebe odprte oči, je prav njemu večkrat potožil, da mu kot idealistu tu ni obstanka. Kocbek ga je tolažil: »Saj ne bo vedno tako …,« in mu prigovarjal, naj ostane. Ovadil pa ga ni. V neki hajki se je Janez naredil mrtvega in mu je uspelo pobegniti. Čeprav nevarna, mu je bila poslej odprta samo ena pot: k domobrancem.
Zaradi hudega pomanjkanja doma so za njim odšli še trije bratje k domobrancem. Najmlajši je bil še otrok. Hodil je v nižjo klasično gimnazijo in je želel postati duhovnik. Spominjam se večerov, ko so fantje prinesli domov kako sebi pritrgano konzervo in komis. Eden od njih je nekoč povedal, da se sam še nikoli ni do sitega najedel. S puškami so stražili municijo. Mama jim ni nehala prigovarjati, naj nikoli ne streljajo na človeka, ker je življenje sveto. Kakšno pa je bilo med vojno vzdušje v vaši soseščini? V soseščini so bile nizke zidane mestne hiše, malo dalje pa barake. Zidane hiše so imele eno samo sobo za vso družino, v barakah pa so stanovali celo skupaj z domačimi živalmi. V tej
soseski se je revščina često družila z alkoholom. Otroci so hodili bosi v snegu, pogosto so pijani možje pretepali žene celo na cesti.
Dekleta so se pajdašila zdaj z Italijani, zdaj s partizani. Zato je nam, otrokom, oče prepovedal, da bi se igrali zunaj ograje.
Ker sem bila takrat še premajhna, sem šele kasneje izvedela, da je mama zelo pogosto še tisto ubogo hrano, ki je komaj zadostovala za nas, delila z najbednejšimi v naši bližini. V tem ni bila niti najmanj ideološko obremenjena. Pomagala je tudi družini, ki je imela sinove partizane. Sama pa sem jo videla šivati iz starih oblek, ki jih je po potrebi prekrajala tudi za nas, hlače in suknjiče za otroke najrevnejših. Kljub temu je bilo veliko zavisti, zaradi katere so kasneje posebej drago plačali moji bratje. Že takrat se je v gostilni marsikdo hvalil, da bi »to družino zabil šest klafter pod zemljo«. Gotovo je bilo v ozadju tudi ideološko sovraštvo in sovraštvo do Cerkve. Vedeli smo, da se v naši hiši, v prvem nadstropju, ki smo ga oddajali, zbirajo člani OF pod krinko, da »tolčejo orehe«. Imeli so tudi mladoletnega sina partizana. Nikoli jih nismo izdali. Življenje je bilo za nas sveto.
Iz vojnega časa se spominjam še enega dogodka, morda po pripovedovanju, ko so komunisti zahrbtno umorili bana Natlačena. Kasneje, ko sem hodila v šolo, so ga prikazovali v najslabši luči, ga dodobra očrnili in opljuvali. Moj oče, rednik številne družine, pa ga je blagoslavljal vsaj za eno njegovo plemenito dejanje – namesto slavnostnih gostij je denar običajno razdelil med družine z veliko otroki. Človek, ki je bil sposoben delovati na ta način, je bil v resnici vse prej kot zločinec. Še danes lahko trdim, da v vsem svojem kasnejšem življenju nisem slišala za podobno potezo.
Je konec vojne družini prinesel olajšanje?
Utrujeni in bolni oče se ni nikoli aktivno vtikal v politiko. Vendar je v paniki in ob napovedih komunistične zmage že zaradi sinov na materino željo odšel na Koroško. Tam se je srečal s sinovi, ki so prišli tja s svojimi četami. Ker so bili skrajni idealisti in so naivno verjeli v človečnost in pravično sojenje, so kljub očetovemu nasvetu, naj ne gredo, odšli s svojimi prijatelji v domovino – v smrt. Najstarejši Janez, je celo rekel: »Gremo tja, kamor gredo naši tovariši. Ne moremo jih pustiti na cedilu.«
Bratje so imeli čisto vest in so se odločili vrniti v domovino. Tu so jih brez sodbe umorili.
Doma smo takrat preživljali tako težke čase, da so se triletnemu otroku vtisnili v dušo kot pečat. Spominjam se ene same teme Družina Jakopič leta 1942, ko sem bila še dojenček. pri brlečih svetilkah in prestrašenih in trpečih obrazov matere in starejših dveh sester, na katerih ramena je padla gruča nedolžnih nepreskrbljenih otrok. Spominjam se večernih razbijanj po vhodnih vratih, ki so me prebujala iz najlepših otroških sanj. Vdiranja z brzostrelkami in od sovraštva spačenih obrazov, ki so z izmišljenim razlogom, da iščejo fante, ki so bili takrat že pobiti, z brzostrelko prisilili mamo, da jih je peljala po vseh prostorih hiše. Niti nikoli kasneje, ko sem bila že odrasla, nisem mogla razumeti teh inkvizicijskih metod zastraševanja in poniževanja, ki sem jim bila priča v ranem otroštvu. Nad nedolžnimi ljudmi!
Mimo nas pa so se na mitinge, ki so se vrstili večer za večerom, valile množice glasnih ljudi, ki niso pozabili pljuvati na naš vrt.
Kadar sem ušla nadzoru starejših, sem prislonila svoj nosek k ograji in jih gledala z velikimi, začudenimi očmi. Nekoč sem z drobnim glaskom zapela: »Moj očka je pa šel na Koroško!« Hitro je pristopila mlada ženska in mi zaskrbljeno šepnila: »Bodi tiho, srček!« Moje mame se takrat nihče ni dotaknil, le zastraševali so jo. Spoštovali so jo oboji, vsi, ki jim je nesebično delila dobroto. Mama in starejše sestre so imele ves čas pripravljene cule z najpotrebnejšim, če bi jih odvedli s seboj. Dobri ljudje v soseščini pa so se ponudili, da v tem primeru poskrbijo za nas, najmlajše. Do tega ni prišlo, hvala Bogu! Je pa trpljenje v vojni in po njej našo družino močno povezalo.
Kakšne posledice je utrpela družina, ker so bili bratje med vojno domobranci, po vojni pa kruto umorjeni?
V družini so se takrat začele aretacije in nerazumljiva obračunavanja. Najprej je bila iz službe nepričakovano odpeljana najstarejša sestra. Po štirimesečnem zasliševanju in poniževanju, stradanju in vsakovrstnem zastraševanju so jo brez sodbe izpustili.
Kmalu po tem se je tudi nepričakovano, pretepen in izstradan, iz zapora v Šentvidu vrnil 14-letni brat. Bolj plazil se je kot hodil, tako onemogel, da še dolgo ni prišel k sebi. Na vsa vprašanja je odgovarjal samo, da se bo šel učit za peka … Dalo se je sklepati, zakaj.
Hišnih vrat nismo več zaklepali – v preiskavah je izginilo marsikaj, kar se je dalo še vzeti. V času, ko smo živeli od zelenjave, ki smo jo pridelali na vrtu, smo se navadili na
življenje iz rok v usta. Pa vendar ni bila lakota najhujša. Najhujša sta bila negotovost in pričakovanje, kaj se še utegne hudega zgoditi. V tem času je mama stavila na zaupanje v Boga – in dobila. Včasih so se tiho odprla hišna vrata in prav tako tiho zaprla – prestrašeni smo skočili pogledat – dobri ljudje so pustili za vrati košarico z najpotrebnejšim in spet izginili. Niso hoteli biti znani – niso čakali na zahvalo – morda bi ideološko tega niti ne smeli storiti, kdo ve? Premoga nam tudi ni zmanjkalo takrat, ko bi nam ga po vsej logiki moralo. V kleti smo imeli stranko – mlado družino, ki je imela drvarnico poleg naše. In mlada gospa je imela zlato srce! Takrat smo veliko molili za dobrotnike. Slišali pa smo tudi za uboje naših dobrotnikov. Med njimi je bil tudi Narte Velikonja, ki je v hudih vojnih časih vzel v službo mojo
starejšo sestro k Vzajemni pomoči. Ni bilo veliko – bilo pa je le!
V tem so nam začeli naseljevati v hišo nove stanovalce. Bili smo močno utesnjeni, a družina se je tesno stisnila okrog mame in starejših dveh sester. Mamo sem večkrat slišala reči: »Kakšna sreča, da smo imeli najprej dve deklici!«
Leta 1946 se je iz Vetrinja vrnil oče. Bil je nedolžen, zato je, ko so se končale množične likvidacije, tvegal. Ni mogel živeti brez svoje družine. Pogosto je bil klican na zaslišanja, najbolj groba in nesramna pa je bila tovarišica terenska delavka. Ker mu niso mogli očitati nobene osebne krivde, se je spravila nad nje gove pobite sinove. Popljuvala jih je z najgršimi obdolžitvami. Na koncu je rekla mojemu očetu: »Kako ste jih pa vzgojili!« Takrat je bilo očetu dovolj. »To bo pa pokazala zgodovina!« je rekel. »Ven!« je zavpila.
Odslej moj oče ni šel nikamor več na nobeno uradno povabilo. Bil pa je do nekaj mesecev pred smrtjo brez volilne pravice in tudi brez pokojnine. Šele tik pred smrtjo je bil preveden v najnižji pokojninski razred z nekakšno socialno podporo za vsa polna leta poštene službe.
Kaj je prinesla zlatasvoboda vašim sosedom, ki so bili med vojno na pravi strani?
Družina, ki je stanovala v našem prvem nadstropju, je doživela strašno tragedijo. Njihov 15-letni sin, partizan, je bil prisiljen streljati vrnjene iz Vetrinja. Potem je hodil okrog, kot bi se mu sanjalo – kolikor ni bil alkoholiziran. Posledice teh dejanj so bile strašne travme, ki
smo jih občutili vsi v hiši in bližnji okolici. V »jurišnih napadih«, ki so se vrstili noč za nočjo, je zverinsko vpil in razbil vse, kar mu je prišlo pod roke. Ko mu je njegova družina preprečila vstop v hišo, je ruval na vrtu kamenje in okrasne skale in jih metal v okna, tudi naša. Klicali smo na pomoč in brez moči čakali, da se je utrudil in pomiril. To so bila najstrašnejša doživetja v mojem najzgodnejšem otroštvu!
Spominjam se, kako so mi šklepetali zobje od strahu in mraza, ko sem se, prebujena iz sanj, v srajčki tresoč se oklepala mame, ki nas je skušala pomiriti. Potem še dolgo nisem mogla zaspati in sem imela nočne more. To trpljenje cele hiše pa se je končalo s še strašnejšo tragedijo. Fant se je poročil in imel celo dva otroka – dojenčka in leto dni starejšega. Ko je od njega zbežala žena, jima je polomil roke in noge in ju vrgel v Savo. Potem so ga dali v umobolnico. Ta človek, privrženec vladajoče ideologije, je bil še bolj tragična žrtev komunizma, kot smo bili mi!
Kako ste doživljali odklonilen odnos nove oblasti do vernikov?
Po vojni so vse vključevali v javna dela urejanja okolja in zidave blokovskih naselij za tiste, ki so jih preselili s podeželja. Kmetije so priključili zadrugam in kmet, kar ga je še ostalo, se ni več počutil gospodarja na svoji kmetiji. Udarniško delo samo na sebi je bilo nekaj
pozitivnega in po vsej Evropi so ljudje na novo gradili in ustvarjali. Vendar je pri nas izpadlo kot politična agitka, ker je bilo popolnoma ideološko obarvano. Namesto da bi ljudi združevalo, je bilo naperjeno proti vernim.
Organizirali so ga ponavadi ravno na cerkvene praznike ali nedelje. Tako nekajkrat celo na samo veliko noč, največji praznik kristjanov. Ljudje so šepetaje negodovali, glasno pa si nihče ni ničesar upal. Takrat je dala moja mama idejo, da bi zbrali ljudi, ki bi hoteli namesto na sam praznik svoje udarniško delo opraviti v dnevih pred veliko nočjo. Dekleta so šla po hišah v naši okolici in zbirala ljudi, ki so se upali upreti ustaljenim predpisom. Tako je četica najpogumnejših regulirala Pšato na veliki teden in v nedeljo k slovesni maši grede srečevala tiste, ki so odhajali na udarniško delo. Potem so seveda krožile govorice, da je bilo to »razbijanje kolektivne zavesti«, od tod dalje pa v tistem času ni šlo. Starejša sestra je v cerkvi prodajala Oznanilo, edini takraten verski tisk, ki pa je bil močno nadzorovan. Za prodajo Oznanila v tistih svinčenih časih zlepa niso dobili nikogar, ki bi si upal. Ko so kmalu za tem še to mojo sestro zaprli, je prišel zakristan sam na mile viže prosit mojo mamo, naj to prevzame ona. Ker je bila preobremenjena, je svetovala način, ki se je kasneje dobro obnesel in je v rabi več ali manj še danes. Oznanilo je bilo izpostavljeno na klopi in poleg njega cena in pušica za prispevke.
Za vašo družino se preganjanje še leta po vojni ni umirilo. Poleti 1949 so aretirali in zaprli vašo drugo sestro Ljudmilo. Podrobnejšo pripoved o letih njenega trpljenja po zaporih in taboriščih smo objavili v Zavezi številka 48 in 49. Nam lahko na kratko obnovite to njeno izkušnjo.
Nekaj mesecev pred njeno aretacijo je začela prihajati na pogoste obiske neka oseba, ki smo jo le površno poznali. Kasneje nam je postalo jasno, da je bila to predhodnica, ki naj bi iz nas izvlekla karkoli takega, na podlagi česar bi koga od naših lahko zaprli. Sestro so aretirali kar v službi, jo odpeljali na zaslišanje, nato pa v zapor na Miklošičevi cesti. Tam so jo ponoči zasliševali, čez nekaj dni skupaj z drugimi zapornicami v živinskih vagonih odpeljali v taborišče Ferdreng (poslovenjeno iz nemškega Verdreng, danes Podlesje) na Kočevskem. Šest mesecev ni imela nobenih stikov z družino. S teto iz Stožic, ki je bila tudi tam zaprta, nista
smeli pokazati, da se poznata. Razmere se bile strašne, ves čas je bila le v poletni obleki, v kateri so jo aretirali, higienske razmere so bile nemogoče, hrana komaj zadostna za preživetje … Morale so prenašati težke kamne, ki so ostali po podrtju neke cerkve, in z njimi graditi neko barako ali škarpo. Poleg tega so jih namenoma še dodatno mučili, zastraševali in poniževali.
Iz Ferdrenga so jo odpeljali v zapor na škofjeloški grad. Tu je dočakala tudi sveti večer, ki je bil po njenih besedah kljub vsej bedi najgloblje doživet božič v njenem življenju, ob poslušanju cerkvenih zvonov in odlomka iz Sv. pisma, ki ga je sojetnica znala na pamet. Po novem letu je lahko prvič pisala domov in dobila obisk. Obiskala jo je mama, s seboj pa je vzela tudi mene, ki sem imela takrat šele dobrih sedem let. Sestro so marca 1950 pogojno izpustili na svobodo.
Kako ste kot sedemletna deklica doživeli obisk sestre v zaporu?
Ljudmila je bila moja krstna botra. Da so zaprli mojo sestro, ki sem jo spoštovala in občudovala, za katero sem vedela, da ni kriminalka, to je bilo za mene, kot bi se mi podrl ves svet. Že doma so mi dajali napotke in mi prepovedali govoriti kaj več. Nisem pa takrat še vedela, da so tam prepovedana vsakršna čustva žalosti ali veselja. Pot do tja je bila dolga, predolga za podhranjene in izčrpane. Od vlaka je bilo še ogromno pešačenja. Spominjam se mamine zamišljenosti in potrtosti – predvsem tega, saj mama nikoli ni kazala strahu. Vem, da sem jo
vso pot spraševala, ker v tistih letih nikakor nisem mogla držati jezička za zobmi. Mama mi je odgovarjala odsotno. Ves ta čas je v meni kljuval ZAKAJ? je moja velika sestra, moja botrica, ki sem jo imela tako rada in je bila zame brez napake, zaprta! Kaj je storila tako hudega? Ni mi bilo dovolj, da mi je mama razlagala, zakaj so metali kristjane levom. To je bilo davno, davno. Saj vendar živimo zdaj, v tem svetu, ko otroci pojemo: »Lepo je v naši domovini biti mlad, v deželi, kjer so si ljudje kot brat in brat … « Zakaj so pobili moje brate?
Obisk na škofjeloškem gradu mi je ostal v spominu kot moraste sanje. Sestri se nisem smela obesiti okoli vratu, ji dati poljubčka, ji povedati, kako jo doma pogrešamo! Čustva so bila prepovedana! Dolgo sva jo morali čakati, a ko sva jo zagledali … Zadrževala sem jok. Bila je natanko taka, kot sem si otroško predstavljala duše v vicah. Popolnoma spremenjena, brez
čustev, odsotna. V mrzlih prostorih smo sedeli – med njo in naju paznica, neprijazna, ki je pazila na vsako našo besedo. Sestra je samo ponavljala: »Tukaj se imam dobro, ničesar ne potrebujem … « Njene lastne oči in vse okoli nas pa je vpilo: »Ni res!« Samo kadar te v sanjah tlači mora, ne moreš izgovoriti besed, ki bi jih moral in bi jih rad, samo v morastih sanjah ne moreš premakniti roke, da bi koga objel, samo v najhujših sanjah bi rad ušel, tekel proč, a so ti noge priklenjene na tla. Tak je moj spomin na škofjeloški grad. Vso pot domov sva z mamo molčali. Zdi se mi, da je tiho molila.
Sestra je kljub zaporu v svoji duši ostala svobodna. Med dobrim in zlom se je odločila za dobro.
Povejte nam kaj o tem, kar Vas je zanimalo, o šolski dobi, izbiri študija, poklica …
Doma so mi že v ranem otroštvu namesto materialnih dobrin dajali vso podporo za odkrivanje in razvijanje vseh vrst umetnosti: oče na likovnem področju in glasbi, mama na literarnem in glasbenem področju, kjer sta tudi sama prejela veliko talentov in jih tudi gojila. Mama in oče sta bila pevca na koru. Oče je v gimnazijskih letih stanoval v Alojzijevišču in je pel kot solist v stolnem zboru pod vodstvom Antona Foersterja. Imel je izredno lep glas
in je bil tudi odličen risar. Mama je igrala klavir in bila tudi literarno navdahnjena. Mnogo pesmi slovenskih pesnikov je znala na pamet. Tako sem rasla ob pesmih in glasbi. Veliko smo večglasno prepevali in pri petih letih sem za Bežigradom pela solo tako, da so mi besedilo sproti suflirali.
V času mojega otroštva nikoli nismo dobivali igrač, razen tistih, ki so v dnevih pred sv. Miklavžem nastajale v skritih rokah mame in sester. Ročno izdelane punčke so dobile nove oblekice, piškoti so bili v tistih časih zelo bio in trdi. Jaz sama pa sem imela od vsega najraje svinčnik in z njim v roki sem ure in ure prese dela v kotu in risala na papirnate škrniclje svoje pravljice. Tako sem bila nemoteč otrok, ker sem ves čas živela v svojem svetu. Ko sem bila stara šest let, sem že znala gladko brati in sem potem risala pravljice, ki sem jih prebrala ali pa sem si jih izmislila. Barvic nisem imela. V osnovni šoli sem risala sošolcem, da so mi v zameno posojali barvice.
Naš osnovnošolski profesor za likovno vzgojo mi je prigovarjal, naj se po gimnaziji vpišem na študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost. Vendar so mi starši to odsvetovali, ker so menili, da je lahko slikanje le hobi, ali pa so se bali, da bi postala preveč bohemska. Tako sem se vpisala na študij arhitekture. Tudi pri tem študiju sem pridobila znanje, ki mi je kasneje koristilo pri slikanju. Vedno sem bila v skupini, kjer so bili boljši risarji. Na absolventskem izletu v Grčiji so vsi kolegi fotografirali, jaz pa sem skicirala. Kot samostojna arhitektka sem veliko opremljala stanovanja. Iskali so me še leta potem, ko sem se že popolnoma posvetila slikarstvu. Hoteli so imeti bolj umetniško stanovanje, bolj odštekano. Motilo me je samo to, da sem se morala jaz, individualistka s svojo vizijo, toliko prilagajati naročnikom. Najlepše stvaritve so nastale takrat, ko sem imela proste roke. Vseskozi pa me je vleklo v slikarstvo. Že v času študija in po diplomi sem se veliko ukvarjala z grafičnim oblikovanjem: plakati, knjižno opremo in ilustracijo.
Preden se posvetiva Vaši vsestranski dejavnosti, nam zaupajte, kako ste spoznali soproga, kdaj sta se poročila, ustvarila družino?
Svojega moža sem spoznala pri zboru sv. Cecilije pri frančiškanih na Tromostovju. Takrat je bil še študent medicine. Bila sem leto starejša in sem diplomirala stara 24 let. Naj mimogrede omenim, da sem bila pri Cilki, kot smo rekli zboru, prva korepetitorka popevk belgijske dominikanke z umetniškim imenom Soeur Sourire. Popevke sem malo pred tem iz francoščine prevedla kar s plošče, razen Dominique, ki jo je prinesla Angelika Hribar. Takrat je bil Tomaž Tozon, kasneje dolgoleten vodja zbora, pri vojakih. Prišel pa je še pravočasno, da je zbor vodil na misijonu pri uršulinkah leta 1964. Mislim, da je bilo to prvič, da so se v cerkvi pele popevke. Akademika Primoža Ramovša sem prosila, da nam je napisal
spremljavo za kitaro. Spremljal nas je Janez Maček.
Da nadaljujem z možem Matejem in mano. On je imel še tri leta do diplome in potem še vojaščino. Medtem sem sprejela prvo službo, ki je bila na razpolago, učila sem matematiko v Vodicah. Ko se je Matej vrnil od vojakov, sva pričakovala že tretjega otroka. Živeli smo pri nas doma v eni sobi, brez centralne kurjave, kopalnice in avta. Četrtega otroka sva dobila, ko je bil Matej že redno zaposlen. Ker je bil vse dni odsoten (po specializaciji iz pediatrije se je izpopolnjeval še v kardiologiji, pulmologiji in imunologiji), sem ostala doma kot svobodni umetnik. Učila sem se z otroki, skupaj smo risali in prepevali. Vsi štirje so hodili v glasbeno šolo in risarske tečaje v Pionirski dom. Ker do četrtega otroka nismo imeli avta, sem se povsod pojavljala z enim na hrbtu (v nahrbtniku), druga dva sem držala za roke, četrti pa je hodil sam. Tako smo šli povsod skupaj. Ves čas do danes smo živeli brez televizije. Na korih, kjer sva z Matejem ves čas prepevala, so otroci delali velik direndaj. Tudi ko sem risala barvna okna, so mi po kuhinjski mizi polivali barvo. Medtem smo tudi nadzidavali očetovo hišo. In vendar so bila leta, ko so bili otroci majhni, moja najlepša. Pisala sem dnevnik njihovih modrovanj in se zdaj, ko jih po vseh teh letih berem, do solz nasmejem.
Kako ste zmogli uskladiti skrb za družino in zahtevna poklica obeh staršev?
Sem izrazito družinski človek, zrasla v družini z desetimi otroki. Življenja brez moža in otrok in zdaj vnukov si sploh ne morem predstavljati. Moram povedati, da sem svoje talente uresničevala v skrajno slabih razmerah. Družina, štirje otroci …
Umetnost pa je tako močna, da te ne spusti iz krempljev, premaga vse ovire, če bi moral tudi zanjo žrtvovati poslednje urice svojega spanja ali poslednjo kapljo krvi. Samo Bog ve, kolikokrat v življenju sem morala, kot sem zapisala v eni svojih pesmi, »raztrgana do obupa« v sebi delati kompromise. Dobro je, da je moj način ustvarjanja spontan, fantazijski, brez skic in priprav. To je ena stran – druga pa je izredna disciplina, ki sem si jo hočeš, nočeš, morala privzgojiti. Brez discipline pa ne more še tako nadarjen umetnik. V najhujših trenutkih pa me umetnost tudi rešuje. Zato je toliko slik!
Kdaj pa ste z ustvarjanja na področju arhitekture le prišli na Vam ljubo likovno ustvarjanje?
Slikarstvo me je vseskozi pritegovalo. Po več kot desetih letih dela kot svobodna arhitektka sem začela ustvarjati na področju slikarstva in vedno sem našla prave ljudi, ki so mi pomagali rasti v tej smeri. Med njimi so bili likovni pedagogi, mož moje svakinje, slikar Matej Metlikovič, ki mi je dopolnil tehnično znanje in bil dolga leta moj svetovalec in kritik, pa tudi prijateljica slikarka Tinca Stegovec.
Odločila sem se za študij specialke pri znanem koloristu, prof. Andreju Jemcu na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Takrat sem imela za seboj že veliko del in svoj slog. Profesor mi je dejal: »Glave Vam ne bom obračal, ste že formirana umetnica.« Tam sem veliko pridobila glede barve in kompozicije. Prisilili pa so me, da sem se odločila oditi brez diplome, ker so mi jo pogojevali z devetimi izpiti iz arhitekturno tehničnih predmetov, ki niso imeli nobene zveze z umetnostjo, in plačilom devetstotih evrov, čeprav sem študirala redno, kar ni bilo plačljivo. Niti pred menoj niti za menoj niso imeli arhitekti, ki so prišli na ALU, takih pogojev in vem, da se je nekdo potrudil to storiti prav meni, verjetno iz ideoloških razlogov. Meni je zadoščalo pridobljeno znanje in samozavest, ki mi jo je dal prof. Jemec. Zdaj ustvarjam kot svobodna likovna umetnica.
Vaše stvaritve so zelo raznolike, tako glede motivike, likovne tehnike, verjetno pa je vsem skupna uporaba živih barv, ki vam jih uspe združiti v estetsko celoto. Nam lahko preprosto opišete, kaj vas navdihuje, ko jih ustvarjate?
Sem zelo radoživa in življenje do zadnje kaplje krvi res živim. Vse, kar doživljam, me navdihuje, vse vrste umetnosti me nagovarjajo in izzivajo. Bogu sem hvaležna za to. Vendar za vse ni časa, treba je izbirati. Moja slikarska umetnost temelji na eksperimentu in igri naključij. Skic ne delam, ampak me vsaka naslednja poteza vodi v novo in spet novo fantazijo. Slikam z lahkoto, fantazija me ne pusti na cedilu. V slikarstvu rada kršim pravila, morda zato ker sem se jih v življenju zaradi ravnotežja morala včasih precej nasilno držati. Med motivi sem posebej posvojila angele, ker čutim, da so po sebej blizu ljudem. Pa mesta, hiše, živali, šopke … Ustvarjam pa tudi slike s krščansko motiviko, od sv. Družine, Marije z Detetom, Križanega, Pieta, Vstalega do simbolov sv. Rešnjega telesa in Sv. Duha. Slednja dajeta likovno neizčrpne možnosti. Ko sem ju naslikala kot samostojna subjekta v privatni kapelici po naročilu profesorja glasbe Maksa Strmčnika, je ta vzkliknil: »Dobro, da sem ti dal proste roke!
Prav to potrebujemo najbolj.« Sprva sem risala na kuhinjski mizi, obkrožena z otroki, ki so me motili in povsod polivali barvo. Končno sem dobila prostor, sobico v družinski hiši. Zdaj imam velik atelje v mansardi, kjer imam krasno svetlobo in lahko res sproščeno ustvarjam. In slike se množijo in množijo …
V vsaki resnični umetnosti zaznam sledi prvobitnega – pristno nepotvorjeno lepoto, ki sem jo odkrivala tudi na svojih potovanjih po Mali Aziji in Severni Afriki. Najbliže so mi umetniki, ki so najbolj samosvoji in fantazijski: Chagall, Klee, Gaudi … Blizu sta mi tudi otroška nepokvarjena fantazija in primitivna umetnost. Nisem velika občudovalka klasike – zame je v njej preveč obrti in premalo fantazije – občudujem pa romaniko, gotiko in moderno umetnost, kadar temeljijo na fantaziji. Seveda me pa najbolj vleče h koloristom, rada se igram z barvami. Tudi sama niti kot umetnik niti kot človek nisem brezbarvna.
Vaše umetnine pa lahko vidimo tudi v nekaterih cerkvah in kapelah.
Vera mi pomeni velik navdih in izziv. Rada sem ustvarjala na področju sakralne umetnosti in naredila veliko barvnih oken oz. vitrajev kot tudi nekaj križevih potov, slik in mozaik, ki krasijo cerkve in kapele v Sloveniji, Avstriji in Italiji. Z veseljem sem na povabilo poslikala štiri vratca tabernaklja, ki je služil papežu Janezu Pavlu II. pri sv. maši v Stožicah. Ljudje so moje sakralne stvaritve navdušeno sprejeli, verjetno zaradi živahnih barv, ki še posebej pridejo do izraza pri barvnih oknih, ko skoznje preseva svetloba. To lahko naredi posebno, nekateri so rekli, prav rajsko vzdušje.
V sodobni cerkveni umetnosti bi moralo biti več odrešenjskega in veselja. Biti bi morala protiutež nihilističnemu pesimizmu sodobne profane likovne umetnosti. Morda bi figuraliko lahko pogosto zamenjala tudi čista simbolika. Nekoč sem napisala esej O kiču, kjer sem se dotaknila tudi umetnosti v naših cerkvah. Menim, da bi morali študentje Teološke fakultete poslušati ne le predavanja iz umetnostne zgodovine, ampak tudi iz sodobne umetnosti. Zelo malo je namreč umetnikov, ki imajo poleg roke in fantazije še okus, še manj je takih duhovnikov. Veliko je, na žalost, tistih, ki mislijo ali so trdno prepričani, da ga imajo, in seveda zaradi neznanja zamenjujejo obrt z umetnostjo.
Želim si, da bi likovniki, ki se ukvarjajo tudi s cerkveno umetnostjo, delali iz duše in z velikim spoštovanjem do svetega. Potem ne bi bilo kiča!
Vaše slike so vsako leto naprodaj na razstavah, katerih dobiček gre v dobrodelne namene. Ste dobrodelnost in sočutje do ljudi v stiski podedovali po svoji materi?
Tudi v življenju sem srečala veliko dobrih ljudi, ki sem si jih vzela za vzor. Kot sem že povedala, smo veliko molili za dobrotnike in to delam še danes. Hvaležnost je prvi pogoj za srečo.
Poleg likovnega daru imate tudi izredno lep sopran. Ko ste bili lani v oddaji Naš gost na Radiu Ognjišče, smo lahko slišali Vaš solo s plošče Slovenski božič. Posnetek oddaje je še dosegljiv v avdio arhivu tega Radia. Kako pa ste izkoristili svoj pevski talent?
Tudi na tem področju sem se želela izobraziti in sem študirala solo petje pri prof. Jelki Stergarjevi, ki je v naš prostor vnesla tehniko naravnega in sproščenega glasu. Danes temu pravijo znanje o negi glasu. Profesorica je zdaj že pokojna, jaz pa sem ji še danes hvaležna, da me je naučila paziti na svoj glas in ga ohranjati v dobri kondiciji.
Ploščo Slovenski božič smo že pred leti posneli z zborom Consortium musicum in dirigentom prof. Mirkom Cudermanom. Pela sem pesem angela Pastirci vstanite. Morda me zato angeli še danes navdihujejo. Gospod profesor me je večkrat vabil v zbor Consortium musicum, jaz pa nisem imela časa hoditi na vaje in sem morala na njegovo veliko razočaranje vabilo odkloniti. Sem pa pela na korih v praktično vseh ljubljanskih cerkvah, ko so me ob večjih praznikih ali pomembnih dogodkih vabili kot solo pevko. Prepevala sem v slovesnih sv. mašah, v rekviemih, na številnih porokah … Včasih rečem, da sem poročila že sto parov. S frančiškanom p. Vidom Lisjakom sva veliko koncertirala po Sloveniji ob spremljavi Huberta Berganta. Nisem pa si mogla vzeti dovolj časa za vaje. Vedno so me povabili za najvišje lege. Še pri petinpetdesetih letih sem v Ljubljani ob različnih priložnostih kar petkrat pela Haydnov Benedictus iz Misse Brevis (do tričrtanega b). Profesorica glasbe, ki me je poslušala v Šiški, me je po slovesni maši vprašala: »Kje pa vi pojete?«
Odgovorila sem: »Doma v kuhinji.«
»Potem ste pa imeli zelo dobrega pedagoga!«
Ko sem bila stara šestdeset let, pa sem nehala javno nastopati. Petje sem pustila z žalostnim srcem, a v resnici ni bilo časa za vse. Posebno ne za pevske vaje.
Predstavili ste nam že svoj likovni in pevski talent. V Zavezi pa smo poleg Vaših slik (žal v sivinski izvedbi) objavljali tudi Vaše pesmi, za katere ste dobivali nagrade. Že pokojni dolgoleten urednik prof. Justin Stanovnik Vas je zelo cenil. Povejte, prosim, še kaj o svojem literarnem ustvarjanju!
Mislim, da sem po mami podedovala izražanje s pomočjo besed. Ona je bila navdušena nad poezijo, ki jo je vedno brala. Ko sem se poročila, mi je podarila Puškinove pesmi. Marsikatero sem se naučila na pamet. Sama pišem že od otroških let. Najprej sem pisala dnevnik, potem pesmi v prozi, nato poezijo haiku, kasneje utrinke ob otrocih, o medsebojnih odnosih, naravi, … Vse me je nagovarjalo, ne morem pa reči, da kakšna tematika prav posebej. Pisala sem kar vmes med kakšnim opravkom, kadar mi je prišlo kaj na misel. Za poezijo sem dvakrat dobila nagrado revije Mladika v Trstu. Tam sem srečala pisatelja Borisa Pahorja, s katerim sva si dolga leta dopisovala. Moja pisma je potem objavljal v reviji Zaliv.
Kaj pa mlajši rod? Je podedoval Vaše talente, se ukvarjajo z umetnostjo?
Tudi najini otroci so nadarjeni pa tudi vnuki. Vedno so živeli z umetnostjo, veliko smo risali, skupaj peli, igrali so vsak svoj inštrument. Hčerka Polona ima stoodstoten posluh in igra na katerikoli inštrument, ki ga vzame v roke. Njen starejši sin dobiva nagrade na violinskih tekmovanjih. Rada pridem k njim na obisk, saj mi vedno pripravijo krasen koncert. Glasba
prinaša toliko pozitivnega. Ena od profesoric mi je povedala, da ne pozna nikogar, ki bi hodil v glasbeno šolo in postal odvisen od mamil. To pa je že veliko!
Umetnost človeku polepša življenje, vendar ga mora o njej kdo poučiti, da je sposoben ločiti umetnino od kiča. Menite, da naša mladina dobi to znanje v šoli?
Umetnost je lahko terapija, lahko postane del smisla življenja. Če bi dali mladini več možnosti spoznati umetnost in se z njo bogatiti, če bi v šolah tako mačehovsko ne ravnali z likovno umetnostjo in glasbo, ki jima namenjajo absolutno premalo časa, skoraj nič, bi mlade lahko odtrgali od pasivnosti računalnikov in televizije in jih naredili aktivne ustvarjalce. Tako bi rešili mnogo mladih brezciljnih in
zavoženih eksistenc. Kaj nam pomaga, da je umetnost postala moda tretjega življenjskega obdobja, ko nam cvet mladih usiha v drogah in odvisnosti. Tudi vsesplošen pojav kiča bi usahnil ob večji umetnostni razgledanosti!
Vaša dejavnost ni omejena le na dom in umetnost, zanimate se tudi za razmere v slovenski Cerkvi in družbi. Objavljali ste eseje, pisali pisma bralcev, se udeleževali protestov vztrajnikov pred sodiščem … Kaj Vas v naši družbi najbolj moti, kje vidite rešitev?
Tradicija so korenine in drevo brez korenin ne more rasti. Pri Slovencih zelo pogrešam ljubezen do domovine. Vsi jugoslovanski narodi so je imeli več. Imeli smo narodne buditelje, kot so Trubar, Slomšek, Krek, Cankar – na žalost pa tudi pokvarjene ideologe in hlapce. Kadar sem pri maši in se vedno moli za Cerkev in duhovnike, pogrešam tudi molitev za domovino. Kristus je jokal nad Jeruzalemom, jaz jokam nad Slovenci in – molim zanje.
Pisala sem vedno, ko me je nekaj nagovarjalo oz. vznemirilo. Takrat sem si mislila: Sv. Duh želi, da se oglasim. Prosila sem ga za pomoč in sem pisala. Je pa res, da nisem bila seznanjena z vsemi dogodki in sem lahko pisala le o tistem, kar sem poznala.
Za spravo v kratkem še ne vidim možnosti. Razkol je prevelik in videti je, da ga nekateri namenoma vzdržujejo in podpihujejo sovraštvo. Naj povem, kaj se mi je zgodilo ne dolgo nazaj. Ko so pred leti zaprli Janeza Janšo in sva z možem hodila na proteste pred Vrhovno sodišče, me je nekoč po rami potrepljala neznanka. Predstavila se je kot hčerka neke ženske, ki smo jo poznali kot sodelavko Udbe, in mi rekla: »Veste, prišla sem zato, da vam povem, kako smo se mi smejali, ko je vaša mama mislila, da so vaši bratje še živi!« Toliko je še sovraštva! Pa ne na naši strani. Kako naj se spravimo?
Pogosto ste se udeleževali spominske slovesnosti v Rogu. Kaj ob tem občutite? Ste kdaj zvedeli, kako in kje so končali trije od petih bratov?
Moji trije bratje: Janez, Ciril in Jure so bili po vojni brez sojenja pomorjeni, zato ker niso bili na zmagovalni strani. Od vseh treh je bil samo Janez polnoleten. Sama se jih spomnim, ker so me jemali v naročje in me crkljali. Doma so mi povedali, da me je takrat, ko me je mama prinesla iz porodnišnice, takoj vzel v roke brat Janez in dejal: »Ta bo pa moja punčka! Jaz ji bom v vsem pomagal, naučil jo bom igrati klavir in še vse drugo.« Žal je bil ubit, preden je ta njegova punčka zrasla. Sva se pa z mamo v kakšni stiski ali pred mojim težkim izpitom postavili pod njegovo sliko in ga prosili za pomoč: »Janez, obljubil si, pomagaj!« In je pomagal. Vedno sem nekako čutila njegovo prisotnost. Zato bi ga prav rada, kot tudi Cirila in Jureta, končno pokopala. Slednji je bil, ko je odšel od doma, še otrok. Ta se je na koncu, ko so bili v Vetrinju, priključil Rupnikovemu bataljonu in z njimi prišel na Teharje. Predvidoma je končal v Barbarinem rovu v Hudi Jami. Če je bil res tam, je pokopan v skupni krsti s tisoč drugimi žrtvami na pokopališču Dobrava pri Mariboru. Za Janeza in Cirila pa zdaj vemo, da sta končala svoje življenje pod Macesnovo gorico v Rogu, saj smo njuni imeni lani našli na seznamu identificiranih žrtev iz tamkajšnjega brezna. Vse tri brate bi zelo rada pokopala v grob, ki sem ga podedovala. Tako bi jih imela blizu in bi jih lahko večkrat obiskala.
[Page 83]