[Stran 036]

Travnik Henrik iz Mačkovca pri Dvoru se je rodil 12. 5. 1927 v kmečki družini z devetimi otroki. Oče je bil župan, doma so brali Domoljub in se veliko pogovarjali o politiki. Travnikov najstarejši sin France je šel delat kot šofer v Francijo in je pisal domov o intenzivni propagandi za špansko državljansko vojno, ki se je vršila med francoskim delavstvom. Henrik je medtem obiskoval šolo v Dvoru. Spominja se učitelja Dekvalja, ki je bil odkrit komunist in se je načrtno izogibal kateheta Karla Gnidovca. Intenzivnejše aktivnosti pa so komunisti zastavili poleti 1941. Takrat so prišli prvič v vas oboroženi partizani. Sosed Stane Miklič jih je poznal in pozval Henrikova brata, ki sta odšla z njimi in se vrnila čez dva ali tri dni. Po vrnitvi sta povedala, da so ju partizani prepričevali, naj ostaneta pri njih. Brata sta se izgovorila na kmečka opravila in so ju spustili. Na začetku leta 1942 so pričeli komunisti organizirati mitinge in prinesli bratoma partizanske prepustnice, da sta se udeležila mitinga na Laščah. Spomladi 1942 so pričeli partizani odkrito izzivati Italijane. Z bližine Travnikove hiše so ponoči streljali na italijansko posadko v Žužemberku. Italijani so odgovorili z minometi, partizani pa so se razbežali. Naslednji dan so prišli v vas Italijani in polovili devet moških, med njimi tudi Henrika, njegovega očeta in dva brata. Ko je zanje posredoval dekan Gnidovec, so izpustili Henrika in njegovega očeta, ostale pa skupaj z ujetniki iz Sadinje vasi in od drugod odpeljali na Rab. Gnidovec je kasneje na italijansko oblast naslovil še pismo, v katerem je Italijanom jamčil, da Travnikova fanta nista komunista. Po dveh mesecih so ju Italijani izpustili domov. Ko je brat Anton po vrnitvi šel nekoč v trgovino kupit moko, je nekdo nanj streljal in ga ranil. Italijanski zdravnik mu je oskrbel rano in ga odpeljal v bolnišnico v Ljubljano. Po enem letu je bil odpuščen, šepal pa je do smrti. Po vojni se je brat umaknil na Koroško, bil vrnjen in nato zaprt na Teharjah kot civilist, a je Teharje preživel. Brata Jožeta, ki je bil pri domobrancih, pa so komunisti po vojni ubili.

Ljudje se po Henrikovih besedah niso bali okupatorja, ampak samo partizanov, ki so ubijali domačine. Prva žrtev je bil organist Požun. Po vojni so dali njegovi ženi penzijo,

Figure 1. Dvor pri Žužemberku pred 2. svetovno vojno (iz knjige Spomini dekana Karla Gnidovca, Žužemberk 2013, 43)

[Stran 037]da ne bi povedala, kdo ji je ubil moža. Ajdovskega župana so partizani ubili vpričo žene in otrok. V letu 1942 so Italijani skupaj z legisti partizane razbili, a jih to ni ustavilo za dolgo. Medtem je oče poslal Henrika za vajenca k čevljarskemu mojstru Francu Šuštaršiču na Jamo pri Dvoru. Henrik je delal tudi po 16 ur. Spomladi 1943 je prišel k mojstru partizan z imenom Drago. S seboj je prinesel usnje in sedem delavcev z mojstrom je moralo delati čevlje za partizane. Za oficirje škornje, za druge navadne čevlje. Drago je prinašal usnje in odnašal čevlje. Ko je nekoč v času italijanske kapitulacije Henrik prišel na delo, ni bilo tam nikogar razen mojstra. Iz strahu pred partizani je namreč vse bežalo v Novo mesto. Samo iz dvorske občine okrog 70 ljudi.

Henrik je ostal in je delal skupaj z mojstrom naprej. Samo za partizane 7. korpusa. Kmalu po italijanskem umiku je prišla na Dvor velika posadka Nemcev, ki so ostali kak teden. Z mojstrom sta skrila usnje, Nemci ga niso našli. Požrtvovalnega mojstra so partizani kasneje »nagradili« za njegovo požrtvovalno delo tako, da so mu izropali delavnico. In to prav partizani 7. korpusa. Mojster se je umaknil v okupirano Ljubljano. Pozimi 1943 so po kolinah partizani prišli ropat tudi na Travnikovo kmetijo. Henrik je bil takrat doma, a je vedel, da ne bo mogel ostati, saj dela v delavnici ni bilo več. K partizanom ni hotel, ker je že videl, kaj je revolucija. Zato je 14. februarja 1944 z nekaj fanti iz vasi odšel proti Novemu mestu, kjer so jih nastanili v Sokolski dom. Njegov nadrejeni je bil Stane Zagoršek, nadporočnik. Tam so dobili domobranske obleke in pričeli z vajami. Orožja še niso prejeli. Takrat pa je bila Nemcem sporočena lažna informacija, da je Henrikova skupina ostanek Gubčeve brigade in da bodo pobegnili k partizanom. Preoblekli so jih v italijanske obleke in jih odpeljali na Koroško. Govoriti se je začelo, da jih bodo transportirali v Nemčijo, a so jih odpeljali v Ljubljano. Ko je tam domobranski častnik iz Žužemberka za fante zastavil besedo, so jih pustili pri miru. Nastanili so jih v šentjakobsko šolo, od koder se je deset domačinov, med njimi Henrik, šlo javit k domobrancem. V Polju so na postojanki dobili puške, imeli znotraj žice redne vaje in stražili bunkerje. Od tam je bila njegova četa poslana v Bizovik, kjer so pregledovali prepustnice za vstop v ograjeno Ljubljano. Od tam pa so bili v marcu ali aprilu poslani na sv. Urha. Tam je ostal do konca vojne, ko se je umaknil na Koroško. Čeprav se je kot kurir veliko prevažal naokrog, ni nikoli videl nobenega partizana. Veliko so tudi vadili in hodili na patrulje daleč naokrog, tudi do Litije.

Figure 2. Domobranska posadka s Sv. Urha (Henrik v 4. vrsti drugi z leve)

[Stran 038]Henrik je prepričan, da ni bilo niti na Urhu, niti v okolici med vojno nobenih pobojev. Tam, kjer naj bi bila domobranska mučilnica, kot so po vojni trdili komunisti, je imel Henrik, ki je bil zadolžen tudi za kuhinjo, shranjen krompir.

Ob koncu vojne je šel Henrik med zadnjimi na Koroško. Ko so se s posadko 5. maja odpravili s sv. Urha, so najprej prespali v Štepanji vasi za žico. Tam se je že nabrala velika množica ljudi, ki se je umikala na Koroško. Od tam so šli mimo Šmarne gore počasi proti Tržiču, kolona je bila vedno bolj nepregledna. Cesta je bila natrpana z vojsko in civilisti. Partizani so jih nad Tržičem začeli obstreljevali, a niso nobenega zadeli. Henrikov vod je šel pogledat razbito Pekovo tovarno čevljev. Ko so prispeli do predora na Ljubelju, je bil priča prerekanju med srbskimi častniki in Nemci, kdo bo šel prvi skozi tunel. Četniškemu poveljniku je prekipelo in je ustrelil enega izmed Nemcev. Od izčrpanosti je Henrik v tunelu stoje zaspal. Ko so se na drugi strani spustili v dolino in prišli čez Dravo, so morali odložiti orožje na ogromen kup pušk in opreme. Angleški častnik je nadziral predajo orožja. Malo naprej pa so že srečevali oborožene partizane, ki so jih Angleži spodili proč od beguncev. Ko je množica prišla na Vetrinjsko polje, je Henrik tam videl svojega soseda Jožeta Mikliča, ki je tako kot cela njegova družina vseskozi delal za partizane. Miklič, ki Henrika ni spoznal, je na Vetrinjsko polje prišel kot Krennerjev šofer! Komunisti so tako imeli popoln nadzor nad Krennerjevim gibanjem (Jožetu Mikliču, ki je po vojni živel v Novem mestu, Henrik ni nikoli omenil srečanja). Henrik si je na polju skupaj z dvema tovarišema naredil zasilni šotor. Bili so lačni. Na koncu so začeli na vetrinjskem polju ubijati konje, da so imeli za hrano. Henrik je ostal tam do zadnjega in sodeloval pri čiščenju taborišča. Čeprav je bil med zadnjimi, ni nič vedel o vračanju domobrancev. Prepričan je bil, da gredo v Italijo. S tovornjaki so jih odpeljali čez Dravo, tam pa so jih oboroženi Angleži natovorili na vagone. Ko je vlak odpeljal v Jugoslavijo, so jih partizani ustavili najprej na Jesenicah, kjer so jim pobrali ure in denar. Žepni nož je Henrik uspel skriti, a se je bal, da bi ga partizani našli, zato ga je po prihodu v Kranj skril ob železniških tirih. Ko so jih v Kranju na praznik sv. Rešnjega telesa raztovorili, so častnike pričeli pretepati in jih odpeljali, ostale vojake pa so namestili v nemško taborišče. Namestili so jih v ograjeni prostor ob barakah, kjer so ležali na soncu in dežju. Tam je zagledal svojega brata Jožeta, ki ga ni videl tri leta, in še enega soseda. Pojedli so, kar je kdo imel pri

Figure 3. Vračanje izdane domobranske vojske

sebi. Ko so pričeli mlajše letnike ločevati od ostalih, je hotel Henrik ostati pri bratu, a ga je ta spodbudil, naj gre proč, ker bo verjetno to zanj bolje. Takrat je Henrik zadnjič videl svojega brata. Partizanski stražar je Henriku rekel, da jih peljejo delat v Kočevje.

Naslednji dan so pešačili proti Šentvidu in med potjo so morali peti domobranske pesmi. Ko so prišli do cilja, so se morali tepsti med seboj. Če so partizani videli, da se ne tepejo dovolj, so jih pa oni pretepli. V Šentvidu so morali v tišini ležati v dvorani. Vsak dan so hodili v dvorano terenci in pretepali ter odvažali ujetnike. Vsak dan so umirali od lakote in žeje. Zobje so se jim majali, urinirali so v posodice (porcije), ki so jih zlivali skozi okno. Henrik je samo sedemkrat v več kot dveh mesecih smel ven na veliko potrebo, a blato zaradi dehidracije ni šlo iz telesa. Tam je bil Henrik zaprt več kot dva meseca. Po dveh mesecih so jih partizani fotografirali. Sledila so zaslišanja in pretepanje. Na koncu avgusta so Henrika premesili v drug del stavbe, pretepanje je prenehalo.

Iz nove sobe je Henrik ponoči opazoval odvoze domobrancev. Zjutraj so bile cele sobe prazne. Enkrat v začetku septembra je prišel [Stran 039]

Figure 4. Henrik Travnik leta 2014 v dvorani Škofovih zavodov na kraju, kjer je leta 1945 preživel več kot dva meseca mučenja. Tamino Petelinšek

v sobo partizanski oficir in hotel odpeljati svojega brata domobranca na svobodo. Tisti domobranec pa ni hotel ven; pokazal je na ostale v sobi in rekel: »Če gredo vsi, grem tudi jaz, drugače pa ne grem.« In ni šel. Morala med domobranci je bila na zelo visoki ravni. Med njimi ni Henrik opazil preklinjanja, obupavanja, ovajanja … Med ujetniki je videl tudi mlada dekleta, ki so jih partizani vodili neznano kam. Dekleta so pisala na listke sporočila z besedami spodbude in jih metala skozi okno. Končno je v septembru bila Henrikova skupina osvobojena. Potem, ko so podpisali, da ne bodo nikomur nič povedali, so lahko odšli. Počasi so šli iz Škofovih zavodov do proge, kjer je stala velika skupina ljudi, jih pljuvala in sramotila. Ko so prišli po cesti v Šentvid, pa so jih ljudje gledali in jokali. Eden izmed izpuščenih je imel v Bizoviku sestro. Štirje tovariši so šli počasi tja. Na poti so naleteli na nekega partizana, ki jih je svareče opomnil, naj pohitijo, da jih ne bo ujela tema. Ko so prišli peš do Bizovika, so tam prespali in dobili prvo hrano, kruh in med. Potem ni mogel noben zaspati, ker so jih boleli trebuhi. Naslednji dan so se odpravili čez Lipoglav na Dolenjsko. Na neki kmetiji so dobili kruha in mleka in prespali. Pot so nadaljevali po stranskih stezah čez Križevo. Ko so bili čisto blizu Žužemberka, so zavili na glavno cesto, po kateri se je pripeljal Henrikov brat z vozom in naložil izmučene fante. Pri prvi žužemberški hiši pa so jih ustavili partizani. Peljali so jih v Mlakarjevo hišo in jih pričeli pretepati. To je bilo sredi meseca septembra. Takrat pa je prišla v sobo neka ženska, ki je Henrik nikoli prej in kasneje ni videl, in odločno vprašala pretepače, kaj počno. Takrat so odnehali in jih vse štiri izpustili. Doma so ostali kak mesec, nato pa so se morali redno javljati na komando v Žužemberk. Tam so jih zasliševali, pretepali pa ne več. Ob prihodu Henrik ni našel svojega očeta doma, ker je bil v Kočevju na prisilnem delu. Vrnil se je šele naslednje leto. Brata Jožeta pa so nazadnje videli v Kočevskem rogu.

Štiri leta kasneje je moral Henrik na služenje vojaškega roka v Srbijo. V Banjici v bližini Dedinj so vojaki gradili zapor za informbirojevce. Tam so s Henrikom, ki je bil dober zidar, spoštljivo ravnali, ga za delo tudi plačali in mu priznali 13 mesecev, ki jih je preživel pri domobrancih, za dobo služenja vojaškega roka. Po preteku služenja so ga vabili, naj ostane v Srbiji, a se je Henrik raje vrnil domov v Mačkovec.

¹ Članek je nastal po avtorjevem pogovoru s Henrikom Travnikom spomladi 2014.

[Stran 026]

Te pomenljive besede je zapisala v svoj dnevnik devetnajstletna Marjana Kovač iz Ljubljane, ena izmed treh Kovačevih deklet, v begunskem taborišču v Italiji, 11. avgusta 1945. Takrat so ubežniki pred zločinskimi komunisti že vedeli za pokol vrnjenih domobrancev: ljubljenih bratov, sinov, mož, očetov … Pokopati so jih morali v skritih globinah svojih src v veliki bolečini, a v neomajnem zaupanju v Boga. Vzdržali so in bili prepričani, da jih spremljajo v tuji svet slovenski mučenci. »Bog jih je izvolil in izbral zase v svoji nedoumljivi skrivnosti. Zahvaljen bodi Gospod za Tvoje mučence!«

Ali se znamo mi v Sloveniji zanje zahvaljevati? Ali sploh kdaj pomislimo, da so bili pobiti, ker so branili svoja življenja, svoje domove, domovino, svojo civilizacijo in kulturo, svoj narod in vero? Ali pa bi bilo najbolje, da nanje sčasoma pozabimo, odpravimo spominske slovesnosti, maše, zanemarimo svete kraje njihovega spomina, jih pustimo nepokopane in ostanemo nepoučeni in neobčutljivi za to prelomno obdobje zgodovine našega naroda? Vere v trpečega in vstalega Kristusa nam nobeno obdobje ni moglo uničiti, saj nas prav On ves čas spremlja v družbi svojih svetih.

V pričujočem članku bom predstavila družino, iz katere izhaja Marjana Kovač por. Batagelj. Spoznali bomo, da si je Bog v njihovi družini izbral dva mučenca, za katera se lahko Bogu zahvaljujejo, da sta bila vredna postati njegova izbranca. Prvi je najstarejši Kovačev sin Janez, drugi Pavel. Janez je bil ubit v Kočevju, Pavel je umrl letos januarja (2014). Po maši zadušnici v cerkvi v Štepanji vasi je njegov prijatelj in sošolec s klasične gimnazije jezuit p. France Zupančič bežno osvetlil zgodbo njegovega bridkega življenja. V skopih obrisih jo bom opisala v prihodnji številki Zaveze.

Doma so bili v Starem Vodmatu v Ljubljani, od koder je izvirala družina očeta Franca Kovača (1886–1965), ki je doštudiral pravo v Gradcu. Bil je sodnik v Ormožu, nato tožilec v Novem mestu in nazadnje kazenski sodnik na apelacijskem sodišču (kar naj bi bilo današnje vrhovno sodišče) v Ljubljani in eksaminator (izpraševalec) na pravosodnih izpitih, rigorozih. Na sodišču je ostal v službi do leta 1945, saj je bilo takoj po vojni apelacijsko sodišče ukinjeno, on pa upokojen.

Njegova žena in mati osmih otrok je bila Marija (1892–1988) ali Cika, kot so ji vsi pravili, roj. Konšek iz znane fare v Šentgotardu nad Trojanami, kjer je bil njen oče župan. Imeli so svojo gostilno, staro že 250 let, trgovino, pošto in 200 hektarjev zemlje in gozdov. Razumljivo, da je po vojni njihova imovina postala last vsega naroda in sta v gostilni Konškov sin Grega in njegova žena lahko bila le državna uslužbenca za nekaj časa. Marija Konšek se je izobrazila na uršulinskem liceju v Ljubljani v temeljitem znanju nemščine in igranju na različne inštrumente. Nadarjenost za glasbo je podedovala večina njenih otrok. Z očetom sta se seznanila, ko je ta obiskoval svojo sestro Micko na Trojanah, ki je bila učiteljica v Šentgotardu.

Franc Kovač in Marija Konšek sta se poročila na Brezjah leta 1922 in se naselila v Kostanjevici, potem pa v mestni hiši v Novem mestu, kjer je imel oče službo. Iz političnih vzrokov so ga pod Živkovičevo vlado premestili v Maribor. Zaprosil je za premestitev v Ljubljano, kjer je dedoval domačo hišo. Tako sta si z ženo ustvarila dom na Ravnikarjevi 10 v Starem Vodmatu. Mama je prinesla v zakon zelo bogato doto v denarju in hrastovo pohištvo za opremo sedmih sob. Ob starem Kovačevem domu, zgrajenem po ljubljanskem potresu, sta zgradila novo hišo in kupila še 1000 kvadratnih metrov zemlje za sadovnjak in vrt, ki ga je mama sama obdelovala z veliko ljubeznijo do zemlje in narave. Na hišo je dala napisati: Ljubo doma, kdor ga ima, kot da bi vedela, da je srečen in ljubeč dom najbogatejša dota za vsakega od otrok. Zaradi gradnje Kliničnega centra sta bili po l. 1965, ko so se morali izseliti, obe hiši porušeni in vrt uničen.

Najstarejši Kovačev sin je bil Janez (1924), sledile so mu tri sestre: Valentina por. Fink (1925), Marjana por. Batagelj (1926) in Katica por. Dimnik (1927); za njimi so se zvrstili trije bratje: France (1928), Pavel (1932) in najmlajši Jože (1937). Dveletni Andrejček jim je umrl (1930–1932). Starša sta izšolala vse otroke in mama jih je učila igranja na različne inštrumente, poleg tega da je vodila celotno [Stran 027]»družinsko gospodarstvo«. Vsaka od starejših treh hčerk je skrbela za enega od mlajših treh bratov; vsi so pomagali pri hišnih opravilih in tudi fantje ribali lesen pod ali pomivali posodo. V veliko pomoč in v podporo otrokom je bila očetova sestra teta Micka, ki je prišla iz Šentgotarda v Vodmat in se naselila v stari hiši, v svojem nekdanjem domu. Bila je učiteljica na osnovni šoli v Hrušici pri Ljubljani in pred upokojitvijo na osnovni šoli na Viču. Ostala je neporočena in je bila vsem Kovačevim otrokom dobra in ljubeča teta, posebno najmlajšemu Jožetu, ki se je v dijaških letih preselil k njej.

Najstarejši Janez je doštudiral pravo, Tinka se je izšolala na trgovski akademiji, Marjana in Katica sta bili na učiteljišču. France je l. 1946 vstopil v jezuitski noviciat v Zagrebu in tam dokončal gimnazijo. Pavel pa je končal klasično gimnazijo na Prežihovi, a ga je na dan pred prvo maturitetno pisno nalogo iz slovenščine zgrabila roka Udbe in mu za vedno uničila življenje. Najmlajši Jože je prav tako končal klasično gimnazijo, se vpisal na pravno fakulteto in jo končal po dveletni prekinitvi.

Starša sta bila praktična katoličana in sta od malega otroke navajala na življenje z domačo šempetrsko faro. Jože in Pavel sta ministrirala pri Sv. Petru, Jože je s šestimi leti ministriral lazaristu Mirku Kambiču v kapeli porodnišnice pri maši ob petih zjutraj; starejši Janez in sestre so peli na šempetrskem koru. Vsi so bili zelo muzikalni in dobri pevci: Janez je igral violino, Tinka klavir, Marjana pa kitaro, podobno tudi mlajši fantje s Francetom na čelu. Mama jih je navduševala, da so dekleta hodila v Glasbeno matico.

Mama je bila do otrok bolj stroga kot oče, se spominja Jože. Svoje krščanstvo je živela dosledno in kot tretjerednica je rada pomagala drugim: sosedom je dajala zelenjavo s svojega vrta, župnijsko cerkev krasila z rožami itd. Opravljanja ni dovolila, zato tudi stikov s sosedi ni imela preveč, ker se radi izrodijo v opravljanje, kot je večkrat dejala. Njena prijateljica je bila sošolka Francka Vodetova, sestra Angele Vode, in z njo je vzdrževala stike tudi po vojni. Oče je bil srčno dober človek, poštenjak in član Vincencijeve družbe; za vse darove, ki so spolzeli iz njegovih rok v dobrodelne namene, domači še vedeli niso. Politično je bil pristaš Kreka in aktiven podpornik njegove socialne politike.

Vojna z boljševistično revolucijo je treščila kot bomba med slovenski narod, tudi v Kovačevo družino. Vojna leta so Kovačevi prestali brez večjih pretresov, pomlad 1945 pa jih je, tako kot ves narod, zaznamovala za vse življenje.

Vojna in revolucija povzročita razpad Kovačeve družine

Oče je med vojno še naprej opravljal svoj poklic na sodišču, vendar mu je prinašal nova spoznanja in presenečenja. Še vedno je bil apelacijski sodnik in vodja kazenskega oddelka, kar pomeni, da je imel nadzor tudi nad zapori. Od znanega ljubljanskega zdravnika Franta Misa, ki je bil zadolžen, da skrbi za zdravje zapornikov, je od časa do časa dobil obvestilo, kateri ljudje v zaporu so zboleli in jih je bilo treba premestiti v bolnico. Oče jim je moral dati dovolilnico za odpust iz zapora. Dogajalo pa se je tudi, da je »bolne« komunistične zapornike »ugrabila« VOS, še preden naj bi prišli v bolnico, in jih odpeljala na osvobojeno ozemlje. Znano je, da sta bili zaprti Vida Tomšič in Pepca Kardelj in maja 1942 so ju Italijani obsodili na 25 in 18 let zapora skupaj s Tonetom Tomšičem in Mihom Marinkom. Razen Toneta Tomšiča so bili vsi na neki način rešeni iz zapora, še vedno pa ostaja nepojasnjeno dejstvo, zakaj je bila akcija za reševanje Toneta Tomšiča, ki so jo izvedli vosovci, ‘prekinjena’ prav takrat, ko so že bili pred njegovo celico, da ga rešijo. Prav tako se še danes ne ve, zakaj je bil s tem prepuščen Italijanom, da so ga kot talca ustrelili v Gramozni jami. V javnosti je bil znan kot krščanski socialist in poštenjak. Tudi sodniku Kovaču je bilo hudo zaradi njegove smrti, še posebno, ker je bil oče Toneta Tomšiča dober znanec g. Kovača in njegov krojač.

Italijanski in kasneje nemški oblastniki so sodnika Kovača pričeli sumiti, da je zaradi odpustov in reševanja komunističnih »bolnikov« iz zapora povezan s člani OF. Pri Kovačevih so zato stalno delali hišne preiskave. Oče se je hotel rešiti tega sumničenja in je podprl odločitev Janeza in sedemnajstletnega Franceta, da sta odšla k domobrancem. Janez je bil pisar na domobranski postojanki v Grosuplju in proti koncu vojne prestavljen v Kočevje. France pa je bil stražar na Štampetovem mostu nad Vrhniko

Najstarejša od treh sester je bila Valentina. Ob koncu vojne je bila že zaročena s pravnikom Božidarjem Finkom. Podobno kot mnogi Slovenci je tudi on slutil, kaj bo slovenskemu narodu prinesla osvoboditev, čeprav si takega gorja, kot se je nad narod zgrnilo, ni predstavljal, kot si večina ni. Bal se je prihoda Rusov, [Stran 028]

Figure 1. Družina Kovač v Novem mestu leta 1929. Pred mamo in očetom stojijo otroci (z desne proti levi): Janez, Tinka, Marjana, Katica in France.

ki bi utegnili z domačimi komunisti vred izvajati nasilje, kot so to počeli že v Prekmurju, še posebno nad dekleti. Ponudil je Kovačevemu očetu, da skupaj s svojo zaročenko odpelje na Koroško še njeni sestri Marjano in Katico. Oče je privolil, saj so vsi domnevali, da je umik le začasen. Mama pa je bila odločno proti temu, da hčerke odidejo, saj bi se lahko umaknile k znancem v okolico Ljubljane, kot je bilo že domenjeno.

Odločitev, da vse tri hčerke odidejo, je prevzel oče v posvetovanju z drugimi možmi. Zaupal jih je lazaristu Ladislavu Lenčku, ki jih je z manjšo skupino odpeljal v Celovec, od tam pa v taborišče v Italijo. Kakšne čase so preživljali po raznih taboriščih, vedo le pregnanci komunističnega nasilja sami. Marjana se v svojem dnevniku spominja slovesa: mama je bila razburjena, 13-letni Pavel in osemletni Jože sta jokala, Jože je še pokleknil ob postelji. Oče je izražal nekakšno vdanost, teta Micka je pripravila nahrbtnike s perilom in nekaj hrane za »tri dni«. Bodrila jih je, naj vsak večer molijo rožni venec, tako kot ga bodo molili domači: povezani v molitvi bodo pričakali ponovno srečanje doma. Nek bogoslovec je odnesel pošto za Janeza in Franceta, ki sta že odšla z domobranci. »Bog z njima!« jima je v svojem dnevniku zaželela sestra Marjana.

Ko so se iz Celovca še z nekaterimi drugimi zatekli v eno od taborišč v Italiji, so zvedeli, da so bili domobranci, civilisti in Srbi »resnično predani Titu«, doslej se je o tem le ugibalo. Marjana takrat zapiše v svoj dnevnik: »To je blaznica. Ljudje nore. Ženske tulijo, da je groza. Ob tri četrt na tri je pater Prešeren prinesel pošto. Iz Vetrinja Božidar piše med drugim: »Na žalost jih je od tukaj odšlo že precej, med njimi tudi oba Kovačeva, Janez in France … Torej sta šla naravnost v naročje Titu in smrti. Bog bodi z njima in nebeška Mati. Če sta jima to namenila, naj ju sprejmeta čim prej k sebi. Njima in vsem ostalim pa milosti, stanovitnosti, vere daj, Gospod.« Katica se spominja: »Vsaka žena, ki je koga izgubila, je oblekla, kar je imela črnega in razvila se je procesija proti cerkvi … Molitev je bila edina tolažba. Obiskal nas je g. Lenček. Vsaka beseda tolažbe je dobrodošla. Spomnil se je [Stran 029]

Figure 2. Po 20 letih zakona, leta 1942, sta bila Kovačeva starša ponosna na svojo lepo družino. Med mamo in očetom stoji sin Jože, desno od očeta stoji Pavel, v drugi vrsti stojijo (od desne proti levi): Marjana, Janez, Tinka, France in Katica.

Janeza in Franceta. Vedel je, da želi France postati duhovnik. »Bo li enkrat to, kar si je želel? Če ne tu, pa v večnosti,« je tolažil sebe in nas.« Ob desetih zvečer zapiše v svoj dnevnik Marjana: »Prav zahrbtno se krade v dušo spomin na Janeza in Franceta. Jokala bi, pa nočem. A težko je zavračati solze, ko je v duši viharno in se znova in znova oglašajo vezi na dom. Ali Gospod je gospodar moje duše. On bo pregnal vso otožnost. Zgôdi se Gospodova volja.«

»V ponedeljek 18. junija nas je obiskal šempetrski župnik g. Alojzij Košmrlj. Povedal nam je, da je gospod Velikonja zaprt in da bo težko zdržal. Z našim očetom je govoril v petek pred svojim odhodom. Oče mu je priznal, da trpi, a da s svojim trpljenjem ne bo dajal svojim otrokom slabega zgleda.«

»Sam Bog ve, kako je z domačimi. Predvčerajšnjim se mi je tako živo sanjalo, da sem doma. Domov sem prišla samo za nekaj trenutkov, zato nisem upala k mami v spalnico, ker sem vedela, da ne bi dovolila, da se vrnem nazaj v taborišče. A me je premagalo. Stekla sem k mami, jo objela in poljubila. Bila je objokana in mi povedala, da so partizani prišli po očeta in ga ubili. Potem sem še jaz pričela jokati. Katica je sedela v Francetovi sobi in me zavrnila, da to ni nič novega, saj je že v taborišču slišala rahlo cingljanje, ki je prihajalo izpod križa. To naj bi pomenilo očetovo smrt. Prebudila sem se v resničnem joku. Bog daj, da to ni res! A sem si sanj vseeno še želela, ker sem upala, da me bodo ponovno obiskali moji dragi domači: ata, mama, teta, Janez, France, Pavle in Jože …«

»Ko je 2. julija mama praznovala svoj god, je g. Milavec zjutraj daroval zanjo sv. mašo pri oltarju Marije pomagaj, zvečer pa smo bile v duhu doma, ob pesmi in kitari, kot nekoč … Naj ljubi Bog mami in očetu stotero povrne za vsako njuno besedo, za vsako stopinjo, ki sta jo za nas naredila. Ali ne pravi pesem: ‘O, da bi našel, še enkrat oba! Da videl bi jo spet, mamico mojo…’ Kako težko je prenašati negotovost in takrat si mislimo, kako zelo nas Bog preizkuša.«

»G. Šerek iz Grosuplja je s svojim očetom prišel v taborišče 5. avgusta. Vesti o Janezu nima. Pač pa je slučajno prinesel s seboj njegovo aktovko, brisačo in brivski aparat … Slučajno? … Imamo vsaj skromen spomin nanj.«

»Sobota 11. avgusta je bil za nas sestre pomemben dan. Prvo pismo od doma! Pisal je [Stran 030]oče, zelo na kratko, a pomenljivo: »Preveč Gospod! … « Zvečer smo kot vedno šle v kapelo. Žalostni del rožnega venca gre najbolj od srca. Trpi Kristus, trpijo naši domobranci. Kuratu Kunstlju so baje odsekali roke, da ni mogel več blagoslavljati … Na glavo so mu pritisnili krono iz bodeče žice. Pa je kljub temu blagoslavljal. Zahvaljen bodi Gospod za Tvoje mučence. Isto pot Kalvarije je šel brat France. Pa vseeno upam, da bo ostal pri življenju, saj ga bo Gospod potreboval za svojo žetev. Za Janeza nihče, prav nihče nič ne ve. Morda že gnije med tisočimi v kaki jami. Bog z njima. Zgôdi se njegova volja.«

»Naša hiša je vsled junijske eksplozije precej poškodovana. Ti ljubi domek! Kako prav je imela mama, ko je na pročelje dala napisati: Ljubo doma, kdor ga ima … Morda bodo poškodbe še prav prišle, da bodo imeli komunisti manj simpatij do njega. Še čudno, da sta oče in teta sama v hiši brez kakih novih sostanovalcev. Da bi le očetu ne popustili živci … Teta mu je, hvala Bogu, v veliko oporo, to se že iz pisma razbere. Da bi se le mama z obema malima dvema pošteno spočila. Po dolgem času je spet v svojem rojstnem kraju, na rodni zemlji! Ljuba domača gruda! Naj uživa! Pa brata Pavel in Jože! Bog z njimi!«

(Hiše jim po vojni niso zaplenili, a so jo morali kasneje zapustiti s sadovnjakom in vrtom vred zaradi zidave Kliničnega centra. Utesnjeno stanovanje v stanovanjskem bloku brez vrta in rož na Povšetovi ulici jim ni nikoli nadomestilo ljubljenega doma. Ta izguba je bila za očeta in mamo še dodaten hud udarec. Pred smrtjo je oče postajal dementen in je vedno priganjal, da gre domov v Vodmat. Umrl je še isto leto, ko so se morali izseliti.)

»V tistem času« (bile so še v taborišču v Italiji), piše dalje Marjana v svoj dnevnik, »smo sestre kaj bolj točnega izvedele, kadar je teta Micka potovala čez mejo v Avstrijo, ker je imela v Gradcu nečake. Šele od tam je lahko malo bolj prosto poročala o stanju družine doma. Vedeli so, da iz Ljubljane ni varno pisati, ker so bila vsa pisma cenzurirana. V nekem pismu nam je svetovala, naj nikar ne hodimo domov. Za to odločitev sta se domenila teta in oče, ker je mama težko doživljala našo ločitev. Teta Micka nam je tudi pisala, kakšne pritiske izvajajo na mlade v Sloveniji, zlasti iz vernih družin. Ne morejo se izšolati, ne dobijo služb, jim na najrazličnejše načine nagajajo, moralno jih kvarijo, da potem z njimi lažje počnejo, kar hočejo. Tako smo se s tetino pomočjo odločile, da se izročimo v

Figure 3. Kovačeva dekleta – Marjana, Tinka, Katica – v begunskem taborišču v uniformi emigrantskega pevskega zbora

božje roke; druga drugi smo tožile svojo bolečino in čakale, kdaj pride čas, ko bomo lahko spet doma …«

Toda domov se ni nobena vrnila. Z mnogimi drugimi so si morale ustvariti novo življenje v daljni Argentini. V to grenko resnico se je Kovačeva mama le počasi in mukoma vdala. Po mnogih letih se je Katica, najmlajša od treh sester, odločila, da se vrne v domov. Ta odločitev je bila zanjo lažja, ker je ostala samska. Mama je vsa srečna uredila zanjo sobo v stanovanju na Povšetovi in se kot prerojena veselila njenega prihoda. Toda med temi veselimi pripravami in tako željenim pričakovanjem je Katica sporočila, da ostaja v Argentini, ker se bo poročila …

Prav vsa pisma, ki so jih dobivale od domačih, sestre še danes hranijo. Tako zelo dragocena so bila zanje. Večinoma so napisana z drobno pisavo v natrpanih vrsticah, na večjih ali zelo majhnih lističih, na tenkem, skoraj prozornem poštnem papirju, včasih celo na papirčkih za zavijanje cigaret. Podpisi so bili zelo raznoliki: s psevdonimi in izmišljenimi [Stran 031]

Figure 4. Preden so Kovačevim porušili hišo: sedita oče in mama Kovač, zadaj teta Micka in Jože s kitaro

imeni ali nečitljivi. Za pisanje so bili vsi vneti, mama si je kasneje omislila pisalni stroj in pričela pisma tipkati, sčasoma še vnukom …Njena vnukinja gospa Maruša Batagelj je prepričana, da je bil edini namen pisanja pisem, da znova in znova ohranjajo medsebojno povezanost. »Tu v Argentini in tam v Sloveniji,« je zapisala, »so globoko verovali in verujemo, da je po priprošnji vseh mučencev ta povezanost mogoča. Kako neprecenljiva dediščina za nas vnuke in naše otroke, zdaj že pravnuke Kovačeve mame in očeta.«

Živost argentinskih Slovencev je neprecenljiva dediščina tudi za nas v Sloveniji, še posebno, kadar lahko njihova še tako drobna pričevanja, čeprav ohranjena samo na lističih papirja, objavimo v našem skupnem glasilu Zaveza. Vsa so del narodove zgodovine in kulture Slovencev, kar moramo ohraniti mlajšim rodovom. To dobro ve tudi gospa Maruša, čeprav je bilo brskanje po preteklosti za njeno mamo Marjano in obe teti »obujanje težkih spominov«, kot je zapisala, poleg tega pa »starost treh sester potrebuje določene obzirnosti.« Vsem skupaj smo zato še toliko bolj hvaležni. Gospa Maruša doda še eno spoznanje: Na neki način so Kovačevi fantje branili domovino doma, Kovačeva dekleta pa v tujini z delom v šolah, pevskih zborih, dramskih skupinah, na verskem in kulturnem področju. Slutile so, da mora biti domačim v domovini življenje brez svobode pravi križev pot. Zato so svoje otroke in prav tako otroke v slovenskih šolah vzgajale za vrednote vere in slovenstva.

* * *

Na kratko še omenimo, kaj se je zgodilo z najstarejšim Janezom in mladoletnim Francetom, ki sta bila pri domobrancih. Za Janeza so pri Kovačevih zvedeli šele po nekaj mesecih od dekleta iz Kočevja, ki je Janeza spoznala med vojno, ko je bil tam domobranec. Videla ga je ponovno ob vrnitvi domobrancev v Kočevje, zvezanega in vrženega v tovornjak, ki jih je odpeljal na enega od morišč kočevskih brezen. Po njeni pripovedi se je to zgodilo 2. junija. To je vse, kar je do danes znano o Janezu Kovaču.

France se je po vrnitvi z Vetrinja znašel na Teharjah. Po amnestiji je bil zaradi mladoletnosti odpuščen. Preživel je skoraj čudežno in se je vrnil tako spremenjen in izčrpan, da ga lastni oče ni prepoznal, ko se je pojavil na hišnem pragu. Sprejel ga je z vprašanjem: «Gospod, kaj bi pa radi?« – »Oče, ali me mar ne poznaš … ?« Ko si je France fizično in psihično opomogel, je veliko zahajal k jezuitom [Stran 032]pri sv. Jožefu kot že v predvojnih letih, ko je bil v Marijini družbi.

Za mamo in očeta so bili povojni časi zelo bridki. Dolgo časa sama negotovost, skrb in bojazen za otroke. Potem novica o uboju Janeza! Za Franceta do njegove vrnitve niso vedeli, ali je še živ ali so ga že ubili, dobrega, nasmejanega, prisrčnega, skromnega sedemnajstletnega fanta! Mama še ni prebolela smrti svojega prvorojenca Janeza, ko je sčasoma uvidela bridko resnico, da se vse tri hčerke ne bodo vrnile … Nekateri so ji govorili, da bi bil Janez gotovo še živ, če bi se nekaj časa skrival … Bi bil res ali ne? … In če bi ostal živ, kaj bi se z njim zgodilo, če bi se kje skrival? … Kovačeva mama Cika se ni nikoli sprijaznila niti z odhodom obeh sinov k domobrancem, še manj, da so odšle vse tri hčerke. V tako morečem vzdušju je po vojni životarila Kovačeva družina. In nešteto drugih slovenskih družin, če so se, številčno osiromašene in pretresene, sploh še lahko imenovale družine. Od sedmih otrok so pri Kovačevih ostali doma le še trije, ponekod še toliko ne! In koliko družin je ostalo brez očetov ali celo otroci sami, brez očeta in matere! V uteho je bilo Kovačevi mami delo na vrtu in trdna vera. Krepko sta morala poprijeti za delo oba mlajša sinova, gimnazijec Pavel in osemletni Jože.

Avgusta 1949 je oče pisal hčerkam v Argentino: »Pri nas doma gre še nekako naprej …Pavel in Jože sta bila že precej pobita: Pavel je moral paziti na srce, Jože na pljuča, toda upamo, da bo življenje na deželi dobro vplivalo na njuno počutje in ju zopet postavilo na noge in razvedrilo. Iz Pavleta se hitro dela fant, ne le po velikosti, ampak tudi po značaju. Prej je bil lahkomiseln in skoro preveč norčav, sedaj pa postaja od sile priden in tudi resen. Ni še docela ustaljen, vse se še meša – včasih do smešnosti – vendar pa je na dobri poti. Če ne bi imel toliko dela doma, bi bilo tudi šolsko spričevalo boljše, dasi tudi tako ni med slabimi. Jože je bolj komoden, izredno bister in veliko bere. Ročnih del se ne loti zlepa, razen tistih, ki mu ravno pašejo. Tako prav rad seka drva in tudi na kmetih ga pohvalijo za delo. Za dvanajst let je precej velik. Obeta biti po velikosti kakor France, ki se drži kar na Hrvaškem. Iz učnih uspehov je razvidno, da so zdelali Pavle z dobrim uspehom, Jože s prav dobrim, France z odliko. Veseli humor so še vsi trije ohranili. Tega sem še najbolj vesel …«

Zakaj se France »drži kar na Hrvaškem?« Osnovno šolo je končal v Marijanišču v

Figure 5. France Kovač kot semeniščnik 25. avgusta 1953

Ljubljani. Oče ga je hotel poslati na obrtno šolo, ker je bil ročno spreten, toda France se je vpisal na Državno klasično gimnazijo, ki pa jo je dokončal v Zagrebu. Že otrok je bil ministrant v župnijski cerkvi sv. Petra. V letih razvoja je bil zelo živ in ni bilo videti, da bi kdaj postal duhovnik. Že pred vojno je prišel v stik z jezuiti, ki so imeli pri Sv. Jožefu Marijino kongregacijo. Po vojni je France ob trdni roki p. Preaca oblikoval svoj značaj in dozoreval za odločitev, da postane redovnik v Družbi Jezusovi. 3. oktobra 1946. je vstopil v noviciat Družbe Jezusove v Zagrebu. Po takratnem koledarju je na ta dan godovala Mala Terezika (po sedanjem pa njegov krstni zavetnik) in zaradi njene priprošnje je bilo upanje, kot so menili nekateri dvomljivci, da noviciat in dolgoletni študij v Zagrebu živahni mladenič morda le dokonča. Za mašnika je bil posvečen leta 1959, na svečnico 1962. je imel p. France v Zagrebu svoje zadnje zaobljube. Takrat je v zahvali izrekel tele misli: »Sveča, ki sem jo med zaobljubami držal v rokah, se použiva, da more drugim svetiti. Če gori na [Stran 033]enem koncu, dolgo gori in sveti. Če pa gori na obeh koncih, je njene svetloba močnejša, toda zato se prej použije. Moja želja je, da bi se kot redovnik in duhovnik použival kot sveča, ki gori na obeh koncih.«

Res se je použival kot sveča, ki gori na obeh koncih, najprej pet let kot kaplan v novoustanovljeni župniji Dravlje, nato osem let v Borovnici in od jeseni 1975. spet v Dravljah, do tragične smrti 30. aprila 1978. Smrt patra Franceta je izpričala, da je kot sveča resnično gorel »na obeh koncih«, zato je bila svetloba njegove duše močnejša, a njegovo življenje se je hitreje »použilo«.

»Težko je opisati njegovo duhovniško delo. Delal je vse, kar delajo drugi duhovniki, toda v njegovi duhovniški službi je bilo nekaj posebnega. Znal je biti očetovsko nežen do otrok in mladine, z bratovsko ljubeznijo se je posvečal bolnikom, invalidom, starejšim in osamljenim. Delal je s srcem in s pametjo, z rokami in nogami, s celim telesom, delal je s pesmijo in pogovori, s smehom in solzami, delal je kot človek in Jezusov namestnik.« (Iz pogrebnega nagovora 4. maja 1978, potem ko je v prometni nesreči v njegov fičo s silovito hitrostjo čelno treščil mercedes pijanega voznika.)

Ali bi bilo njegovo duhovniško delo kaj drugačno, če bi p. France vedel, da ga je od vrnitve iz Teharij nadzorovala Ozna, ki se je pomladi 1946. preimenovala v Udbo? Verjetno ne. Morda so slutili jezuiti pri sv. Jožefu, zato so se odločili, da so ga l. 1946 kar na hitro in na tihem poslali v gimnazijo in v noviciat Družbe Jezusove v Zagreb. Nikoli pa p. Francetu niti komu drugemu ni prišlo na misel, da ga bodo v množici pogrebcev, ki so se mu prišli na Žale zahvalit za ljubezen in požrtvovalnost, ki jim jo je Bog v Francetu razodel, pospremili tudi tovariši udbovci iz Centra Službe državne varnosti Ljubljana. Tovariš, ki je sestavil poročilo o pogrebu in navedel vse govorce, na koncu potrdi: »Celotni pogreb p. Kovača smo operativno spremljali. Govore smo zadokumentirali – vsi govori so bili brez posebnosti – udeležence pogreba pa fotodokumentirali.«

Ob tem mi prihaja na misel starozavezni izrek psalmista: »Bog, ki prebiva v nebesih, se smeje. Gospod se jim posmehuje.« Iz groba vstali Gospod zagotavlja novozavezno resnico: »Smrt je použita v zmagi. Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?« (1Kor 15,55)

Francetova ljubezen do Boga in ljudi ter dejavna živa vera sta za večno »zadokumentirani«

Figure 6. France Kovač DJ v letih pred tragično smrtjo

in »fotodokumentirani« pri nebeškem Očetu. Razumljiva je izjava Francetove mame, ko so ji povedali za smrt sina: »Za ta svet je bil predober, France je moral umreti«. Tudi njegova smrt matere ni strla, oče je sina Franceta že pričakal v večnosti. Mama pa, kot da mora svojo vero še naprej prečiščevati v preizkušnjah. Teh še ne bo konec …

Vrnimo se ponovno k Francetovemu štiri leta mlajšemu bratu Pavlu. Spomnimo se pisma iz avgusta 1949, ki ga je Kovačev oče pisal hčerkam v Argentino o svojih treh sinovih. Pavlu je bilo takrat sedemnajst let: »Iz Pavla se hitro dela fant, ne le po velikosti, ampak tudi po značaju. Prej je bil lahkomiseln in skoraj preveč norčav, sedaj pa postaja od sile priden in tudi resen … Veseli humor so še vsi trije ohranili … Tega sem še najbolj vesel.« Tudi Pavel je večkrat pisal sestram in istega leta poleg domačih novic in žalosti, da mu je pri kitari počila G struna (kje dobiti novo!), omenja svojo željo, »da bi se bolezen slepote v Sloveniji že polegla«. Sestre se ne spominjajo, da bi jim kdaj v pismih omenil svojo skrito željo, da namerava po stopinjah brata Franceta [Stran 0]tudi on vstopiti k jezuitom. Žal pa je Pavel to zaupal svojemu sošolcu in prijatelju, ki so ga imeli pri Kovačevih na stanovanju … Ta pa ga je verjetno ovadil …

Tokrat tovariši iz vodstva Službe državne varnosti na noben način niso smeli zamuditi priložnosti (kot so jo zamudili pri Francetu), da Pavlu preprečijo vstop v Družbo Jezusovo. Če se jim je pred leti izmuznil v Zagreb France, se jim Pavel na noben način ne sme. Kako peklenski načrt so skovali, je na kratko osvetlil pogrebni nagovor njegovega prijatelja in sošolca p. Franceta Zupančiča ob Pavlovi smrti, letos 22. januarja 2014.

»Bilo je junija, davnega leta 1951. Na Državni klasični gimnaziji v Ljubljani smo se pripravljali na maturo. Dan pred prvo pisno nalogo – bila je iz slovenščine – je Pavletu Kovaču neko neznano dekle prineslo ovojnico zame, češ da pri nas ni nikogar doma. Kot uslužen sošolec je ovojnico sprejel in jo, ne da bi jo odprl, prinesel k nam domov. Bili smo oddaljeni le kakih 200 m. Dekle mu je še reklo, da so v ovojnici maturitetne matematične naloge in naj jih skupaj pregledava, se spominja Pavletov brat Jože. Ko sem ovojnico odprl, sem videl, da je v njej dvajset enakih tipkanih listov, dvajset izvodov z enako vsebino. Pisalo je, da pri nas ni verske svobode in podobne trditve. Ko sem Pavleta vprašal, kdo mu je to ovojnico dal, mi je vedel povedati le to, da mu je bilo dekle, ki mu jo je prineslo, popolnoma neznano. »Je pa dišala po lizolu,« je še dodal (op.: z lizolom so v tistih časih razkuževali po bolnišnicah). O vsebini mu nisem hotel ničesar povedati, da bi ga ne vznemirjal. Sem pa vprašal njegovega očeta g. Franca Kovača, upokojenega sodnika, kaj naj storim …

Naslednji dan sem po končani maturitetni nalogi iz slovenščine povabil Pavleta, naj bi šla skupaj na sprehod, da ne bo vse popoldne sedel pri knjigah. Prihodnji dan naju je čakala maturitetna naloga iz matematike. Ob 14. uri sem se oglasil pri njih doma. Prosil me je, naj ga malo počakam, da do konca pomije posodo po kosilu. Z njegovim očetom sva medtem sedla na klop pred hišo. Nenadoma je prišel na dvorišče mlad moški in hotel govoriti s Pavletom Kovačem. Oče je poklical Pavleta k vhodnim vratom. Mlad moški se je predstavil za uslužbenca SDV, pokazal nalog za hišno preiskavo in Pavletovo aretacijo … Meni je bila stvar takoj jasna. Že prej sem bil eno leto v zaporu … Čez nekaj trenutkov je prišel uslužbenec SDV iz hiše in me vprašal po imenu. Povedal sem mu ga. Pavletov oče je predlagal, da bi jaz – kot hišni prijatelj – mogel biti priča pri hišni preiskavi, a je dobil odgovor: »On ne more biti, ker je prav tako aretiran.« Mirno sem obsedel na klopi. Medtem je prišel še drugi uslužbenec SDV. Tudi ta me je vprašal po imenu.

Kmalu zatem sem moral v hišo in čakati pred Pavlovo sobo, ki so jo preiskovali. »Smem gospodu Francetu ponuditi stol?« je vprašal g. Kovač. Dovolili so mu. Tako sem sedel približno dve uri. Med tem so tudi pri nas doma temeljito preiskali stanovanje. Ničesar niso našli, ker sem ovojnico skupaj z vsemi izvodi lističev še isti večer sežgal. Po dveh urah čakanja so mi ukazali, da moram naravnost domov, nikogar na poti pozdraviti, sploh pa ne skreniti s poti. »Sam odgovarjaš za svoje življenje!« so mi rekli. Za menoj je šel uslužbenec SDV. Ko sva prispela domov, je rekel mojim domačim: »Našli smo ga!« …

Odpeljali so me v prostore Udbe na Poljanskem nasipu. Zaprli v samico. Čez nekaj časa, morda čez nekaj dni sem se začudil, da so me podnevi peljali k zasliševalcu. Spraševal me je, kako se počutim, če kaj potrebujem in podobno. »Nekaj ima za bregom. Le kaj hoče doseči?« sem pomislil. Morda sem dobil odgovor čez tri mesece, ko mi je rodni brat Janez na poti v sodniško dvorano na razpravo mimogrede šepnil: »Pavle je v bolnišnici. Zmešalo se mu je.« Na obtožnici je bilo namreč le moje ime … Bratovo vest o Pavlovi bolezni sem povezal s prej omenjenim obiskom pri zasliševalcu. Se je morda hotel prepričati, če je z menoj vse v redu? V zaporu sem odsedel pet mesecev, »ker policiji nisem prijavil, da sem dobil pismo s sovražno propagandno vsebino …«

Ko sem se vrnil iz zapora, sem Pavleta obiskal na njegovem domu. Nepremično je sedel za mizo. Na moj pozdrav ni odgovoril. Tudi pogledal me ni. S sklonjeno glavo je bolščal v mizo. Bil sem pretresen. Zelo mu je moralo biti težko pri srcu. Še zdaj ne vem, ali me je takrat prepoznal kot starega prijatelja ali ne. Včasih sva namreč skupaj ministrirala pri Sv. Petru v Ljubljani. Skupaj sva nastopala pri kakšni prireditvi v župniji. Spominjam se igre, v kateri je imel glavno vlogo in jo je odlično odigral. Tudi pel je lepo. Pred maturo sva šla včasih skupaj na sprehod na bližnji Golovec.

Kaj se je z njim dogajalo v zaporu in umobolnici, ni mogel nihče izvedeti. Kadarkoli je nanesel pogovor na tisto obdobje, je Pavle vedno postal čudno vznemirjen. Sam sem kasneje o tem razmišljal in zdi se mi zelo verjetna razlaga, da so hoteli iz Pavleta izsiliti izjavo, [Stran 035]

Figure 7. Po igri nogometa: v ozadju levo p. France nekaj ur pred tragično smrtjo

kakšna je bila vsebina pisma. Ker on tega ni vedel – jaz mu je niti z besedo nisem omenil – je njemu, ki je bil vedno izredno iskren in resnicoljuben, to povzročilo tako notranjo stisko, da je ni mogel prenesti. V gimnaziji so ga v razredu vsi poznali kot prijaznega, ustrežljivega, iskrenega in izredno resnicoljubnega sošolca. Kratek čas pred smrtjo, januarja 2014, so pri slikanju Pavletove glave odkrili na lobanji stare poškodbe. Brat Jože jih povezuje z mučenjem v zaporu l. 1951.

Zadnja leta, ko sva se srečevala v Mariboru, kjer je živel pri svojem bratu Jožetu, je bil redkobeseden, a vselej prijazen. Takšen mi bo tudi ostal v najlepšem spominu.

Naj zdaj po skoraj 63 let dolgem zemeljskem križevem potu mirno počiva na Božjem Jezusovem srcu in čaka na poveličano telesno vstajenje od mrtvih!

V Mariboru, 22. januarja 2014

p. France Zupančič DJ