[Stran 095]

Julij Bertoncelj: Saga hiše ob gozdu. Obračun s preteklostjo, Berton 2014

Ob prebiranju knjige dr. Julija Bertonclja Saga hiše ob gozdu človek razmišlja o tem, koliko memoarne literature o tistem groznem in zmedenem času med in po drugi svetovni vojni (vse do osamosvojitve) smo dobili Slovenci. V tistem tako usodnem času smo kot komaj dvomilijonski narod izgubili sto tisoč ljudi in utrpeli neznansko materialno škodo, da strahotnega trpljenja, moralne škode ter drugih posledic sploh ne omenjamo! Kot kaže, pa je bilo vse brez koristi in zaman.

Velikanska množica teh besedil je polna komunistične navlake in mitologije, samopoveličevanja, pretiravanj, zgodovinskih potvorb, ideoloških klišejev, laži, zavajanj, nerazumevanja, sovraštva, nespoštovanja življenja in človeka. Vmes pa so tudi taka, ki se napajajo iz resnice in govorijo o stvarnosti, kakršna je dejansko bila. Med avtorji teh knjig so imena, ki jih bo zgodovina kar obšla ali pa jim bo pripisala moralni madež neverodostojnosti.

Besedilo v knjigi Saga hiše ob gozdu je kritično, jasno, čisto in dobronamerno. Pripoved je pravo nasprotje zlaganim zgodbam o partizanstvu, osvobajanju in socialistični uspešnosti. Avtor pristaja zgolj na resnico in poštenost, dokumentira in človeško sočustvuje z žrtvami na obeh straneh. Išče pa tudi razloge za tolika zločinstva in žrtve, daje odgovore na usodna zgodovinska in sodobna vprašanja ter predloge za ureditev nenormalnega stanja in pomiritev sprtih strani, in sicer s ciljem uresničevanja razvoja in napredka. V knjigi zaznamo moralno ogorčenje nad falsificirano in krivično preteklostjo ter veliko iskrenega prizadevanja za dosego pomiritve ne le znotraj ožje skupnosti: družine, soseske in okolice, temveč tudi naroda.

Iz avtentičnega spomina otroka, živahnega in vedoželjnega fantiča, razmišljanj fanta in zrelega moža ter izobraženca in svetovljana dobimo življenjski, stvaren in čist popis slovenske zgodbe iz časa vojne in revolucije. Pred nami je dramatičen prikaz človeškega boja za obstoj, boja, ki se pogosto konča tragično in zaman. Avtor dogajanje presoja razumsko, prizadeto in odgovorno; svojo sodbo ponuja v presojo tudi nam, in sicer z upanjem, da bomo sledili njegovi prepričljivi in jasni

Figure 1.

argumentaciji, ki je vselej podprta s podatki. Vabi nas k razmisleku in dialogu za rešitev iz zagate, v kateri smo kot posamezniki in kot narod znašli zaradi državljanske vojne in revolucije. Rešitev vidi le v radikalnem in poštenem odnosu do dogajanja v preteklosti in sedanjosti, iskreni razpravi, pristajanju na argumente, medsebojnem spoštovanju, sočutju do žrtev ter spravi. Kadar z rahlo ironijo in brez ovinkarjenja razkriva zmote ter kaže na napake in zločine posameznih ljudi, to dela zato, ker njihovo početje razume kot nesrečo, vredno bolj obžalovanja kot očitkov in prezira. Toda o njih govori jasno in glasno, ker ne mara slepomišiti. Ljudje naj bi se namreč zločinov in zmot jasno zavedli, šele tako naj bi prišlo do katarze in nove, prave prihodnosti.

Iz pisanja se vidi, koliko je avtorju do slovenske sprave in do tega, da bi drvenje slovenskega naroda in slovenske države v katastrofo že končno ustavili, se otresli sramote ter svoj razvoj usmerili v zdravo prihodnost. Bertoncelj ni samo znanstvenik, ki niza in vrednoti dejstva, ampak je tudi rodoljub in odgovoren državljan ter predvsem dejaven razumnik, ki mu ni vseeno za sočloveka. Iz njegovega pisanja se čuti, da je odgovoren do sveta in ljudi [Stran 096]okrog sebe. Postavlja si vprašanja in nanje odgovarja. Vprašanja zastavlja tudi nam, saj so aktualna, še kako človeška in bi nas morala vsaj zanimati, če že ne skrbeti. O njih se je potrebno pogovarjati, razmišljati in razpravljati v demokratičnem dialogu, saj imajo vsi ljudje pravico povedati svoje mnenje. Vprašanja so takšna in tako pomembna, da nas bodo le pravi odgovori nanje rešili brezizhodnosti in travm, v katerih smo se znašli. Pisec pa dobro ve, da so za tak dialog potrebne značajske lastnosti, kot so dobrosrčnost, trezno razmišljanje, odgovornost, skrb in zdrava pamet, obenem pa tudi spoštovanje drugih moralnih vrednot ter prastarih zapovedi, temelječih na naravnih zakonih. Brez spoštljivega odnosa do vsega tega ne more biti organizirane in svobodne družbe, lahko je le ustrahovana čreda.

Pisec knjige se dobro zaveda, kako pomembna so za človeka in človeško družbo načela humanosti, ki jih je v tisočletjih ustvarila civilizacija, zato opozarja nanje in jih še kako priporoča. Sam si je v svojem delovnem življenju nabral veliko izkušenj in življenjske modrosti, ki bi jih rad delil z nami, zato smemo in moramo priporočiti knjigo vsakomur, ki je pripravljen razmišljati in se učiti. Učenje in razmišljanje sta generatorja napredka in razvoja. To, kar obravnava ta knjiga, je namreč bistveno povezano z našim napredkom; tako duhovnim kot materialnim in celo z našo rešitvijo. Več kot jasno je razvidno, da si avtor za Slovence želi lepe in uspešne prihodnosti; zato nas opominja, uči in vzpodbuja. Knjigo bi moral prebrati prav vsak in razmišljati o njeni vsebini. To, o čemer pripoveduje, je tako bistveno povezano z nami, našo zgodovino in našo prihodnostjo, da se nam in naši domovini piše črn scenarij, če na vprašanja, postavljena v tej knjigi, ne bomo znali odgovoriti in jih razrešiti.

Mimogrede je treba reči še to, da s to knjigo Slovenci dobivamo avtentičen vpogled v razvoj partizanstva na ožjem področju Gorenjske, v njegov način delovanja in bojevanja, ki je specifično le deloma – morda le po svojem obsegu, po metodah in po svojih revolucionarnih namenih pa je enako kot v drugih slovenskih pokrajinah. Revolucija je vsem prinesla enake posledice: tiranijo in neuspešno gospodarstvo.

[Stran 094]

Zadnji roman Draga Jančarja To noč sem jo videl (založba Modrijan, Ljubljana 2010) je bil precej časa na seznamu najbolje prodajanih knjig. Dobra uvrstitev ni omenjena zato, ker bi bila kak kazalec kvalitete. Bolj gre za razveseljivo dejstvo, da se na indeksu dobre prodaje sploh znajde kakovostno literarno delo. Pisateljske veščine namreč Jančarju ne upajo odrekati niti njegovi najbolj goreči nasprotniki. Literarnokritiškega konsenza torej ne bomo načenjali.

Čeravno knjiga ni več povsem sveža in je očitno našla pot do mnogih bralcev, kaže kratko nakazati njeno vsebino. Dogajanje ima časovno in tematsko težišče v drugi svetovni vojni. Roman je sestavljen iz petih pripovedi različnih ljudi, ki jih je v življenju zaznamovala glavna junakinja knjige Veronika. Prvi pripovedovalec je jugoslovanski vojak, ki ga je ne preveč uspela romanca s poročeno Veroniko pahnila v nostalgično pogrešanje. Sledi pripoved njene matere, ki razpreda svojo slabo povezano misel, v nedogled sedi pri oknu in čaka pogrešano hčer. Za njo nastopi zdravnik in pripadnik nemške vojske, ki se je znotraj vojaške službe v Sloveniji nekajkrat srečal z Veroniko in njeno privlačnostjo. Predzadnja nastopi dobra in zvesta služkinja Joži s posestva glavne junakinje. Vsi ti popisovalci dogodkov bralcu dvigajo napetost, ki jo z nasilno Veronikino smrtjo izpelje partizan Jeranek kot zadnji kronist. On posega v spomine že iz tranzicijskega časa. V zgodbi je zlahka prepoznati usodo lastnikov gradu Strmol. Zakonca Ksenijo in Rada Hribarja so januarja 1944 mučili in ubili vosovci in v skladu s svojo redno prakso do danes niso povedali, kaj se je dogajalo z njunimi trupli in kje sta »pokopana«.

Materija je torej vzeta iz najbolj boleče in nepredelane točke slovenske zgodovine. Zato seveda bralca, ki vidi čez golo štorijo, zanima, v katero zgodovinsko paradigmo sede. Ali je to še vedno prevladujoča boljševiška zgodovina ali pa je »že« upoštevana zgodovina, ki skuša biti skladna z dejstvi. Avtorju je treba priznati, da zvečine ne podlega splošno razširjenim mitom, sploh če upoštevamo, da je eden od pripovedovalcev partizan. Res se izogne mnogim ključnim »razlagalnim« momentom v smislu relativizacije uradne zgodovine, a se vendarle v romanu najde marsikaj, kar jo načenja. Oziroma bi jo lahko … V čem je težava? »Težava« je v tem, da ima roman

Figure 1.

sam na sebi prepričljivo neideološki pristop, da je pripoved zgrabljena v izrazito osebnem ključu in da bralca neubranljivo odnese vesolje človeškega doživljanja. Tako ni prostora za navijaštvo in knjiga v svojem zajemu brez ostanka stoji taka, kot je.

Pokaže pa na drug problem, na problem slovenskega konteksta. Osebne izpovedi nimajo predznaka. So veljavne, legitimne. A so tudi univerzalne. Delujejo znotraj poznanih konstelacij. V našem primeru torej kljub vsemu delujejo v skladu z vsenavzočo postsocialistično mentaliteto. Narativna moč in univerzalna človeška problematika v romanu tako prevladata nad zgodovino, da zaznavno ne razgrajujeta zgodovinskih laži. Najjasnejši dokaz za to trditev je v tem, da roman prebavljajo tudi povprečni privrženci mitologije NOB. To je razvidno iz ocen romana, v katerih ni sledu o pogromu, ki bi ga brez dvoma spodbudil destilat, napravljen iz zgodovinskih prvin romana. Zgodovinskih odstiranj kot da v romanu ni, osrednji zločin pa naj bi bil izjema (T. Partljič) in brez ideološkega predznaka.

To noč sem jo videl je torej roman za prihodnost, ko bo zgodovinski kontekst slovenskega bralca naposled umerjen po resnici, človeška tragika nekega časa pa bo tako uzrta brez ideoloških motenj.

[Stran 092]

ZORKO SIMČIČ: POSLEDNJI DESETI BRATJE Študentska založba 2012

Roman Poslednji deseti bratje avtorja Zorka Simčiča je veličastna, do zadnje potankosti dodelana literarna mojstrovina, za katero se zdi vsakršna ocena čisto premalo imenitna. Roman je izjemen po obsegu; več kot sedemsto strani se je napolnilo v knjigi, ki jo je ob pisateljevi 90-letnici izdala Študentska založba v zbirki Beletrina. Izjemen je po času nastajanja; roman je nastajal, se klesal in pilil več kot tri desetletja, začel ga je pisati v Argentini, ena od verzij je nastajala celo na Danskem, končal pa ga je šele po vrnitvi v domovino. Izjemen je po številu »protagonistov«; vsega skupaj v romanu srečamo več kot 300 značajsko izdelanih likov, ki so postavljeni v različna časovna obdobja in različne geografske prostore, druži pa jih usoda desetništva. Izjemen je po kompleksni pripovedni strategiji, skrbno premišljeni kompoziciji in brezhibno izdelani vsebinski zgradbi. Izjemen je po čistosti, slikovitosti in tekočnosti jezika. Izjemen je v tem, da mu uspe zgostiti težo povojnega dogajanja in usodo slovenskih izseljencev v sporočilo, ki preprosto mora predramiti bralčeva občutja in mu dati dovolj snovi vsaj za resen razmislek. V svoji izjemnosti je v marsičem presegel doslej napisane tovrstne romane in ga lahko brez pretiravanja okronamo za prvi roman slovenske emigrantske literature.

Roman Poslednji deseti bratje je tudi knjiga, ki uspe bralca dodobra izmučiti že po prvih prebranih straneh in nato od njega ves čas zahteva precejšnjo bralsko kondicijo, zbranost in premislek. Že po nekaj straneh je namreč jasno, da se je pisatelj odpovedal linearnemu, vzročno-posledičnemu pripovedovanju in bo zgodbo peljal na čisto poseben način. Bralec lahko bere klasično, stran za stranjo in postopoma dojema, da v resnici ne gre za kaotično montažo nekih na silo iztrganih zgodb, ampak ima pred seboj mojstrsko izdelano lepljenko človeških usod, ki sproti sestavljajo grenko kolektivno usodo v tujstvo pregnanih Slovencev. No, bralec se v resnici lahko loti branja tudi na neklasičen način (preskakuje strani in bere posamezno zgodbo, ne da bi jo pretrgal). Takemu branju

Figure 1.

v pomoč je na koncu knjige poleg običajnega kazala dodano še eno kazalo – nekakšen vodnik za nepretrgano branje zgodb. Kazalo pomaga tudi prvemu tipu bralca, saj na ta način lahko hitro razmakne platnice ter ponovno preleti predhodne zgodbe in se tako spomni, kaj neki protagonist počne oziroma česa ne počne v literarni sedanjosti.

Roman na pripovedni ravni povezujeta dve zgodbi, ki se pojavljata po okruških. Prva se začne tri leta po koncu druge svetovne vojne v prostorih palače na Oberdankovem trgu v Trstu, ko tridesetletni mladenič iz Slovenije zavrne prošnjo za izselitev v Južno Afriko, saj ne more sprejeti dejstva, da je bila prošnja odobrena zato, ker južnoafriška vlada »nujno potrebuje mladih, krepkih belcev, da oplodijo, pomnožijo belo raso«. Taistega mladeniča, za katerega se kaj hitro izkaže, da nosi Simčičeve avtobiografske poteze, v nadaljevanju romana srečujemo kot nosilca osrednjih zgodbenih fragmentov, ki so nekakšno vezno tkivo in celotnemu dogajanju odmerjajo ritem, saj se skozi roman pojavljajo v ravno pravšnjih intervalih, da si bralec lahko nekoliko spočije in zajame sapo. Ta zgodba se odvije približno v šestih urah, iz nekega petka na soboto leta [Stran 093]1969, ko mladenič iz uvoda – zdaj že malce iztrošen pisarniški delavec – sedi v pristaniški kavarnici v Buenos Airesu in dela zadnje korekture svoje »povesti za mladino, zgodbe o desetnici Marjetici«, ki jo je na željo slovenske skupnosti napisal za izseljensko mladino. Ob korigiranju se v njem prebujajo spomini, njegov miselni tok drsi v čase bližnje in daljne preteklosti, kamor se vrivajo najrazličnejše asociacije, vstopajo bralcu znane in neznane osebe ter se spotoma rojevajo nove zgodbe. Drugo zgodbo, ki prav tako genialno uglašuje celotno kompozicijo romana, pa sestavlja pripoved o Desetnici Marjetici – prav ta, ki jo pisatelj zaključuje v pristaniški kavarni. Staroslovanska pripoved o Marjetici, ki mora vse življenje bloditi po svetu, saj je kot deseta hčerka »izbrana, žrtvovana zato, da zlo ne bi pretilo njenemu rodu«, v romanu obsega štiri poglavja in je vanj vgrajena kot knjiga v knjigi. Od »kavarniške« zgodbe se jasno loči tudi oblikovno, saj je napisana v kurzivni pisavi.

Mojstrsko kompozicijo romana (poleg obeh povezovalnih) dopolnjuje kolaž življenjskih zgodb enaindvajsetih predstavnikov slovenske »žrtvovane generacije«, ki so bili po drugi svetovni vojni neprostovoljno izgnani v tujstvo. Podobno kot teh »trikrat sedem od usode zaznamovanih« bega po svetu, tudi delčki njihovih življenjskih zgodb izmenjaje begajo skozi roman, tako da bralec šele postopoma dobiva vpogled v celoto. To so ljudje različnih ozadij, starosti, poklicev, ki jih je usoda razkropila po celem svetu: cestar na jugu Čila, direktor severnoameriškega podjetja, študentka v argentinskem mestu La Plata, misijonar na Japonskem, duhovnik v Torontu, pevovodja v Avstraliji, zgodovinar v Rimu, rektor univerze v Montevideu, inženir v Braziliji, delavec na bencinski črpalki na Bavarskem, profesor zemljepisa v Čikagu, zdravnik v Parizu … Vsak izmed njih predstavlja eno od variant slovenske emigrantske usode in se na svoj način spopada z izgnanstvom. Zdi se, da ves čas nekaj iščejo, da se nobeden od njih na tujem ne more povsem ukoreniniti in zaživeti v polnosti, saj je vsebina njihovih razmišljanj »vedno usmerjena – domov«; sanjajo o vrnitvi, »v katero pa v resnici še sami povsem ne verjamejo«. Večini ne uspeva nič kaj izjemno velikega, ostajajo pa zvesti sami sebi ter svojim duhovnim in kulturnim koreninam. Kljub temu da veliko razmišljajo o smiselnosti svoje usode in pomenu bremena tujstva, ki ga nosijo, praviloma niso zagrenjeni, prej nasprotno – izžarevajo precejšnjo vitalnost, svoje begunstvo in izgnanstvo z vsem trpljenjem, ki jih je doletelo, pa dostojanstveno sprejemajo kot neizogiben del svoje usode.

Glavna rdeča nit romana, ki omenjene zgodbe povezuje v mogočno celoto, je motiv desetništva. Z njim pisatelj pojasnjuje smisel neprostovoljnega izgnanstva, s katerim se je soočil velik del slovenskega naroda; nenazadnje je pričevalec lastne desetniške usode v romanu tudi on sam. Podobno kot mora po svetu mitološka desetnica Marjetica, da bi s svojo eksistenco zadoščevala za krivdo svojega rodu, so tudi vsi Simčičevi »deseti bratje« nič krivi »poslani v svet, da se zanj in pa za onega, iz katerega so prišli, žrtvujejo do smrti.« Izgnanstva niso niti iskali niti izbrali. V dobro skupnosti jim je bila zaupana naloga dejavne ljubezni, ki presega golo odpuščanje; poklicani so, »da vse življenje zadoščujejo za svoje in svojih grehe«. Ne preostane jim drugega, kot da vzljubijo svojo usodo in z njo sodelujejo, zadoščevanje pa sprejmejo kot nekaj, kar osmišlja njihov obstoj. »Tudi ena sama ura bolečine ni bila zaman, ne bo prešla brez sledu: vse to trpljenje ne more biti naključje, mi verujemo, da je vse to del načrta, ki ga ima z nami pa recite temu Bog ali Usoda z veliko začetnico ali Veliki večni zgodovinar …«

Polifonija zgodb o desetnikih 20. stoletja, žrtvovanih v dobro skupnosti, tako izzveni v enkratno, vrhunsko pripoved, skozi katero se postopoma izrisuje in osmišlja podoba slovenskega povojnega izgnanstva nasploh. Kot rečeno, Poslednji deseti bratje niso ne lahko in ne lahkotno branje, ponujajo pa dovolj nastavkov, da lahko nagovorijo vsakega, ki se vanje spusti s kančkom pristnega zanimanja za težke preizkušnje slovenskega tragičnega 20. stoletja. To je velik čar (in moč!) pričujočega romana. Globok poklon avtorju zanj, bralcem pa iskreno priporočilo, da ga čimprej vzamejo v roke.