(Iz drame Izžarevanje očetovstva)
Zgodba mojega očeta je v meni.Začetek izginja v pozabi moje otroške duše. –
Mnogo prej, preden sem se podala na pot za sledovi njegove navzočnosti,
mnogo prej je obstajala nenavzočnost.Ko sem bila majhna deklica, sem živahno tekala po travi,
preganjala kokoši po dvorišču, v posteljici sem spala z medvedkom
in ko sem se naveličala medvedka, sem spala s punčko.
Spomladi sem nabirala rože za nekoga, za nekoga, za nekoga …Očka pa ni bilo pri meni, ni bilo pri meni na zemlji.
Rada bi ga imela blizu sebe na zemlji, blizu srca …
Moram ga poiskati, izluščiti iz tiste slike
in ga poroditi iz vsega svojega upanja, poroditi, poroditi …Zgodba mojega očeta se v meni začenja z njegovo nenavzočnostjo.
Nenehno je bil nenavzoč, čeprav tega sploh nisem občutila.
Močno navezana na mamo nisem vedela, da se bo nekoč pojavil.In tako je oče v meni rasel preko matere – jaz pa dolgo časa nisem opazila,
da ga ni in se vame zajeda samo s koreninami.O, glej, mrak je že padel in nastala je popolna tema,
težko ločim obrise dreves od obzorja.
Kako sem vesela, da si tu z menoj! Usedel se boš v fotelj iz mahu –
vsi se bodo zbrali, ognjišče bo živo vzplamtelo,
pili bomo čaj in zobali prepečenec z maslom in marmelado
in potem bomo peli …Kako lepo je, da si na svetu,
ker sem mislila, da te ni več, pozneje pa se mi je zdelo,
da ne bom dospela k tebi,
a vendar mi je uspelo in tako zdaj čutim, da te imam.Hodiva proti gozdu in držim te za roko, kakor nisem še nikoli nikogar držala …