vnesite iskalni niz ...
Home Blog Page 112

Velikopotezne boljševiške zaplembe

Justin Stanovnik
-
0

[Stran 074]

Ljudem, ki prihajamo sem, je skupno to, da se resnice, če jo kje slišimo ali preberemo, razveselimo. To je zato, ker smo celo stoletje njeno pomanjkanje in njeno odsotnost tako težko prenašali. Nekoč v davnih časih so Slovenci mislili, da samo pesniki govorijo, da je resnica kot vsakdanji kruh, danes pa vemo, da, kot od kruha, tudi od nje živimo. To vemo bolj zato, ker nas kar naprej kaj opozarja, da se moramo za njeno preživetje zavzemati. Specifičnost tega napora izhaja iz tega, da se je Slovencem zgodilo to, da smo postali narod z dvojno vpletenostjo. Vsi veste, iz izkušnje, da morate, če hočete izpeljati pogovor z ljudmi druge vtirjenosti, še preden tak pogovor začnete, skleniti neko pogodbo: obljubiti vam morajo, da bodo, v podobi povedano, vsak trenutek priznali tri stvari, ali tri dejstva: da je dva krat dva štiri; da je voda vedno mokra in da kamen, če ga spustiš, nikoli ne odfrči v redki zrak, ampak vedno trmasto pade na tla. Da je torej trditev, da je dva krat dva tri ali pet, neresnična in neuporabna; da voda, brž ko postane suha, tudi izgine in da se kamen dosledno obnaša po nekih zakonih. Če hočete, da bo pogovor imel kake možnosti, vam morajo ljudje, ki jih želite o čem prepričati, obljubiti, da bodo vaše trditve, če jih boste mogli primerjati s kako od navedenih podob, enostavno in brez ugovora sprejete. Toliko o težavah z resnico v Sloveniji.

Pred nekaj meseci smo v Delovi Sobotni prilogi lahko prebrali mnenje enega njenih novinarjev, da si je predsednik Pahor »privoščil napad na sodstvo« in tako, v sicer nekoliko zastrti obliki, vzel za tarčo »eno od samostojnih vej oblasti«. V zvezi s tem, kar se je zadnje dve leti dogajalo z eminentnim slovenskim politikom Janezom Janšo, predsednikom Slovenske demokratske stranke in nekdanjim predsednikom vlade –vse je imelo, kot veste, opraviti s takimi ali drugačnimi sodišči – sta se, kot epiteton ornans v kaki povprečni poeziji, kar naprej ponavljali dve besedi: o Janši se nikoli ni pozabilo povedati, da je bil »pravnomočno obsojen«, o sodišču, ki je obsodbo izreklo, pa to, da predstavlja »eno od treh samostojnih vej oblasti«. Oba izraza sta kljub svoji izstopajoči vsepovsodnosti sicer uporabna in po sebi veljavna, danes pa, ko smo dokumente 20. stoletja že vse evidentirali in jih pospravili v svoje zasebne in javne spominske arhive, danes noben od obeh pojmov – po vsem, kar vemo, da se je zgodilo – ne nosi na sebi moralne garancije legitimnosti. Vsi tisoči in stotisoči juridičnih zločinov stoletja, ki je za nami, so bili »pravnomočni« in vse nepopisne krivice, ki so prihajale, zasnovane in spočete v ustanovah, za katere se je reklo, da so sodišča, in so zato nosile prizvok »samostojne tretje veje oblasti«, v resnici pa so bile vedno zgolj funkcija prve ali druge.

Osnovni sodnikov instrument pri ocenjevanju človekovih dejanj in nedejanj, registriranih v aktih, ki prihajajo na njegovo mizo, je Zakon.Zakon je za sodnika sveta beseda, a ne absolutno merilo. Tudi nam, ki sodstvo poznamo iz slučajnega in obrobnega branja, tudi nam je znano, da je sodnikom kdaj pa kdaj svetovano – včasih celo naročeno ali ukazano, v najboljših besedilih o tem, kaj je pravo – da se ozrejo tudi v svet, ki ga zakon neposredno ne zajema. Tudi to smo že kdaj prebrali, da se mora pozitivni zakon, če obeta, da se bo v konkretni situaciji spopadel z veljavnimi moralnimi normami, umakniti in njim prepustiti odločilno besedo. Širše povedano: sojenje, ki mora biti seveda najprej v skladu z voljo zakonodajalca, mora upoštevati tudi kulturo časa in prostora. V kulturi našega časa in prostora pa gre za izstop iz totalitarizma in vrnitev v civilizacijo. Vsa naša prizadevanja bi se morala podrediti temu zgodovinskemu cilju. Zato sodnikova služba ni v mejah kake poštevanke, ampak zahtevno ali celo zelo zahtevno delo.

Za sedanje slovenske razmere bi v skladu s to strokovno licenco tvegal naslednji predlog: Če upoštevamo boljševiški totalitarni čas, ki je drugo polovico 20. stoletja – natanko od štiridesetih let dalje, dajal slovenskemu prebivanju v našem zgodovinskem prostoru odločilno mero, potem moremo reči, da je to prebivanje potekalo v normah, ki si jih narod ni postavljal sam, ampak so mu bile vsakič naložene od samozvane ideološke elite. Z drugimi besedami to pomeni, da je življenje potekalo pod oboki političnega in duhovnega nasilja. Predvsem pa ni bilo za vse enako: tisti, ki so imeli to v sebi, da so se mogli z nasiljem – predvsem z njegovimi nosilci – identificirati, ti so bili privilegirani. S postopno asimilacijo so se zraščali z vodilno plastjo in postajali z njo eno. (In postajali snov, iz katere je naraščala tista masa, ki jo je – kakor smo nakazali na začetku, če se še spomnite – tako težko [Stran 075]

Figure 1. Odbor 2014

seznanjati z resnico). Nekaterim to seveda ni bilo mogoče, nekateri pa tega tudi hoteli niso. To so bili predvsem katoličani, a tudi ne samo katoličani. Ti so potem tudi na sebi nosili »težo in vročino totalitarnega dne«, kot se reče.

V zvezi z zgoraj registriranim stanjem je sedaj čas, da povemo naslednje: tisti, ki so takrat poznali stanje prava v življenju sploh, zlasti pa v sodstvu, in tisti, ki so danes odgovorni za stanje prava v življenju sploh, zlasti pa v sodstvu, vsi tisti, niso odvezani od velike dolžnosti: pravno nasilje, ki so ga v sodstvu ali zunaj njega videli ali celo soustvarjali, jih zavezuje, da ne bodo, spominjajoč se preteklih krivic in preteklega slovenskega gorja, sami ali kdo, ki je v območju njihovega službenega vpliva, izdelal, ali zagovarjal in službeno uveljavljal kakega mnenja ali dejanja, ki ne bi – prav zaradi spomina na preteklo nasilje – šlo prej skozi zadnje prekate njegove strokovne ali človeške moralne akribije, ali po slovensko tenkočutnosti, zavestne tenkočutnosti.

Dodatno in posebej pa bi v imenu obnove civilizacijske zavesti in v spomin tistim, ki so že nekoč, tudi za ceno velikih žrtev to zavest podpirali ali vzdrževali, dosledno uveljavljali in utemeljevali misel, da bi vsi absolventi pravnih fakultet in pravnih akademij po državi, v svarilni spomin slovenskega totalitarnega stoletja, ob prejemu diplom skupaj svečano prebrali besedilo, ki bi jih zavezovalo k miselni in politični zavezanosti civilizaciji. To besedilo, slovesno in zavezujoče, bi moral sprejeti parlament. Pravne vzgojne institucije pa vnesti v svoje statute.

Naj vas sedaj, da bi videli, o čem govorim, spomnim na enega od izstopajočih primerov totalitarnega boljševiškega sodstva. Mislim na aretacijo in usmrtitev pisatelja Narteja Velikonje. S tem bi vam rad pokazal, kaj mislim. Rad bi ilustriral zgornje trditve.

Leta 1945 je bil pisatelj Narte Velikonja že bolan. Po možganski kapi leta 1933 je imel desno stran paralizirano. Pisal je le z levo roko in kar naprej ga je zeblo – podnevi in ponoči. Maja 1945 sta bila v Ljubljani samo še on in žena, zraven še hčerki Meta (12 let) in Lenka (9 let). 9. maja 1945 so prišli boljševiki. Velikonja v svojem stanovanju ni hotel izobesiti zastave.

Že v noči na 11. maj so ga aretirali. Ljudje so se jih začeli izogibati. Meta pravi, da ji je tisti občutek ostal za zmerom. O sestri Lenki pa je zapisala še tole: »Jeseni 1945 je začela hoditi v četrti razred osnovne šole. Morala je sedeti sama v prvi klopi. Učiteljica jo je predstavila razredu kot ‘hčerko vojnega zločinca’.«

[Stran 076]

Medtem so očetu že sodili. Mati ni smela v sodno dvorano, Meta in Lenka pa se nista upali pred sodišče, ker sta se bali, da ju bodo ljudje napadli. V ponedeljek, 25. maja proti večeru je bilo Meti in Lenki sporočeno, naj gresta proti stolnici. Tam ju je že čakala mama. Naj tu navedem Metina stavka: »Prijela je vsako za eno roko in naju odpeljala v cerkev. Pred tistim velikim razpelom nasproti stranskemu vhodu je rekla (in v njenih besedah je bila velika stiska): »Sedaj bodo ustrelili našega papana. Nisem ga smela videti pred smrtjo. Tudi duhovnika mu niso dovolili.« O Velikonjevi smrti je nekdo, ki je bil priča ustrelitvi potem povedal tole: »Prišel je k jami gospod v sivi obleki in z izrazitimi srebrnimi očali. Pred jamo je očala snel in jih ponudil tistemu, ki ga je spremljal, ta pa je očala zagnal v jamo. Zdelo se je, pripoveduje priča, da je Velikonjo prizadelo bolj kot bližnja smrt«. 2. julija je mama pisala v Rim bratrancu Antonu Prešernu pismo o tej smrti. Pismo je končala takole: »Tako sem si želela, da bi vsaj besedo slišala od njega, če ga že videti nisem mogla. Želela sem si od njega rožni venec.« Zaradi tega pisma je bila potem zaprta 13 mesecev.

Ko smo tako z nekaj prizori spomnili na obračun, ki ga je Partija v taki naglici naredila s prominentnim katoličanom in pokazala, kdo bo še naprej njen poglavitni nasprotnik, bi morali ob podobe, mimo katerih smo pravkar šli, postaviti še kako sliko liberalne Stare in Nove Pravde, ki jo je vodil in usmerjal dr. Črtomir Nagode – če ne zaradi česa drugega, pa zato, da damo priznanje izvorno liberalni drži, ki je bila v tako kričečem nasprotju s plebejsko liberalnim proletariatom, ki je frenetično ploskal umoru dr. Lamberta Ehrlicha 26. maja 1942 na Streliški in potem še enkrat, tri leta kasneje, na Kongresnem trgu, ko je Josip Broz z balkona Univerze napovedal slovenski genocid. Nagodetov liberalni ambient je bil drugačen. V Spomenici, ki so jo ljudje pri Pravdi v začetku 1942 poslali Partijski OF, so se postavili v ostro nasprotje »z nejasnim levičarskim revolucionarjenjem«, kot so se izrazili v pismu, in hkrati zahtevali »čim jasnejši in točnejši odgovor«, kakor so se še izrazili. Partija je bila iritirana. Tako se z njo ne govori! Kocbek in njegovi so bili drugače spoštljivi. Sodba je bila torej verjetno izrečena že takrat, objavljena in uresničena pa šele poleti 1947, ko so Pravdo obsodili »vsega, za kar je v povojnih stalinskih procesih bilo mogoče koga obsoditi«. A iz našega zornega kota je pomembno to, da je ta proces uprizorilo Vrhovno sodišče v Ljubljani, v redakciji slovenske pameti torej »eno od samostojnih vej oblasti«. Za slovenske sodnice in sodnike pa je po naše pomembno še vedeti, da so vse insinuacije in vsi »indici«, ki je z njimi razpolagalo tožilstvo, bili z odobravanjem sprejeti in da so zagovorniki – uradni in plačani – izčrpno in zavzeto opravili svoje delo!

Procesi so bili eno od sredstev, s katerimi je Partija opozarjala na svojo nadzorno vseprisotnost v družbi in svojo skrb za ideološko čistost političnega prostora in za čistost individualnih miselnih gospodinjstev, za katera so skrbeli prebivalci.

Drugo sredstvo pa so bile velikopotezne rekvizicije ali zaplembe. Tu ne mislimo na lastnino in imetje ljudi, ki ga je – tacite – Partija tudi imela za svojega, javno pa je posameznikom le puščala utvaro, da je kaj tudi neločljivo njihovega.

Z rekvizicijo ali zaplembo mislimo najprej na velikopotezno gesto, s katero se je Partija že na začetku svoje katastrofalne avanture polastila naroda. Storila je to 16. septembra 1941, tako, da je Vrhovni plenum OFpreimenovala v Slovenski narodno osvobodilno odbor (SNOO) in za izhodiščno točko postavila načelo, da ta odbor edini predstavlja, zastopa, organizira in vodi slovenski narod na vsem njegovem ozemlju«. To je bila izzivalna uzurpacija, ki ni mogla, da ne bi povzročila državljanske vojne. Slovencem pa je bila tako predvajana tudi demonstracija boljševiškega manipulativnega genija. Toda nihče s kapaciteto osnovne pameti poslej ni mogel reči, da ne ve, zakaj pri celi stvari gre. Dr. Lovro Šturm še mnogo let pozneje ob tem ni mogel, da ne bi zapisal: »Gre za tipičen primer zlorabe prava. Oba akta, tako sklep o Narodno osvobodilnem odboru in tako imenovanemZaščitnem odloku nista bila namenjena zagotavljanju svobode in vzpostavitvi svobodne demokratične družbe, ampak sta bila uporabljena kot sredstvo za ustrahovanje in za izvedbo komunistične revolucije in za vzpostavitev totalitarnega družbenega sistema pod monopolno oblasto komunistične partije«. (Cit. po Tamara Griesser Pečar, Razdvojeni narod, str. 147). To je bila ena uzurpacija, konfiskacija naroda.

Z drugo zaplembo pa so boljševiki segli dlje. Tudi je niso uresničili z eno kretnjo, ampak s svojim celotnim nastopom: z vsem, kar so storili pred revolucijo, med revolucijo in po revoluciji (in kar delajo še danes, ko so sicer rekli, da bodo odšli, a so na skrivnosten način še vedno tu – vedno drugačni in vedno isti, banalni do skrajnosti in nedosegljivo skrivnostni). Ali si zamislite, da bi bilo mogoče o njih napisati knjigo »Duševni profili«, kakršno je o naših preporoditeljih napisal dr. Ivan Prijatelj? Ne, nič takega ne boste nikoli brali [Stran 077]ne o Kardelju, ne o Kidriču, ne o Mačku, ne o komerkoli drugem. Kaj naj sedaj rečem? Žal. Zakaj zelo radi bi vedeli – ne, ne, morali bi vedeti, na vsak način bi morali vedeti, iz kakšne snovi so bili ti ljudje, da so vse to zmogli – da so vse to mogli storiti svojemu narodu.

Polastitev, ki se ji bomo tu skušali približati, je polastitev jezika. Boljševiška partija se je polastila tudi jezika, a moramo, če hočemo nekoliko razumeti, kaj to pomeni, seči nekolikanj širše.

Kaj izraz »polastitev jezika« pomeni, sem malo bolj razumel šele potem, ko sem prebral roman, ki ga je v nemščini napisala slovenska koroška pisateljica Maja Haderlap in ima naslov Angel pozabe. Leta 2011 je to delo dobilo tako imenovano Bachmannovo nagrado (takrat je, mimogrede, znesla 250.000 evrov, koliko je vredna v denarju danes, ne vem). Avtorica pa je poleg nagrade povabljena tudi na vsakoletno podelitev, kjer ima možnost kaj povedati. Letos je tam prebrala svoje predavanje V luči jezika, kjer je predstavila svoje razumetje nelahkega soobstajanja dveh koroških jezikov, nemščine in slovenščine, od katerih ima slovenščina status manjšinskega jezika. Še ob njenem rojstvu (1961) je bilo slovenskemu prebivalstvu, ki tam živi že stoletja, priporočano, naj v javnosti svojega jezika ne uporablja. Takole se je Haderlapova izrazila: »Še preden sem mogla povedati, kaj je jezik, da je to sredstvo mišljenja, sredstvo poimenovanja, mišljenja in razumetja sveta, dela, domišljije in hrepenenja; še pred vsem tem so mi predstavili tu na Koroškem vkoreninjena jezika kot dve ideološki, politični kategoriji, kot dva med seboj izključujoča se pola, med katerima se moram odločiti«. Dodala je tudi tole: »Še desetletja po drugi svetovni vojni je slovenskemu prebivalstvu, že stoletja tam živečemu, nemškonacionalna Kulturna zveza dopovedovala, da človek samo takrat velja za polnopravnega Korošca, če se je pripravljen odpovedati svoji slovenščini v družini in v javnosti«. Nekje ja Haderlapova še dodala, »da je v osemdesetih letih pisala tudi v slovenščini, ne morda za to, da bi materin jezik utrdila, ga raziskala in bolj osvojila, ampak tudi zato, da bi zaustavila umikanje slovenščine na Koroškem«. A včasih, je priznala, je pomislila tudi že na umik. Tu pa se razveselimo njene odločnosti. Piše naslednje: »Toda kako naj zapustim nekaj, kar potrebuje mojo pomoč? Kako naj preneham s pisanjem v jeziku, ko pa vem, da je umik iz slovenščine nekaj, kar se na Koroškem pričakuje?«

Ali ni razumljivo, da ob tem govorjenju samodejno pomislimo nase – na Slovenijo? Tudi mi nismo smeli govoriti slovensko. Lahko smo uporabljali slovenske besede, svojih stavkov pa z njimi nismo smeli delati. To pa pomeni, da nismo smeli govoriti slovensko. Celo polstoletje, od 1940 do 1990 – in še čez in še čez – je bil naš slovenski svet mutast. O stvareh, o katerih naši ljudje niso smeli govoriti v javnosti, tudi doma, vidite, niso govorili. Tako je s temi rečmi. Jezik se ustvarja na forumu, jezik ne nastaja v šepetu. Jezik je instrument in proizvod javnega ali političnega človeka. Kaj to pomeni? To pomeni, da se je ustvarjal polsvet. Oziroma dva polsvetova. Tudi oni drugi svet namreč ni govoril. Da to dela, si je samo domišljal, v resnici pa ni govoril, ker mu ni bilo treba. Ni bilo nikogar, ki bi ugovarjal njihovim fantazmam, in jih zato ni bilo treba braniti. Njihov jezik in njihov spomin sta zato tudi krnela. In oni z njima. In mi z njimi.

Ob tem moramo povedati nekaj zelo pomembnega, pravzaprav nekaj najpomembnejšega. Če pol stoletja – in več in več – narod ne sme govoriti svojega jezika; če več kot polovica ljudi v narodu ne more zjutraj v kiosku ne more kupiti svojega časopisa, potem se v narodu zgodi nekaj tako hudega, da moramo zato uporabiti podobo mutacije. Z neznosno težo pritiska torej na nas vprašanje: Ali smo tudi Slovenci narod, ki se ne bo nikoli rešil totalitarne poškodovanosti? Že sedaj pa velja, da moramo vsi, od najbolj subtilne elite pa do preprostega pastirja pod Triglavom, od medijskih uslužbencev pa do duhovnika, ki se vzpenja na nedeljsko prižnico, vsem kličemo, naj se trudijo in končno sprejmejo en cilj: da je treba storiti vse, da se rešimo poškodovanosti, ki nam je ostala od naloženih kalupov in postanemo slednjič svobodni.

Za konec bi rad drugo ob drugo postavil še dve sliki. Ne zaradi njiju, ampak zato, da bomo bolje razumeli tretjo. Pod eno piše Konfin in govori o tem, kako so boljševiki med Grčaricami in Glažuto pokončevali domobranske ranjence. Onemogle in mnoge brez rok in nog so vlačili po gozdni strmini od ceste v dolino do kraja, kjer si je čas v tisočletjih izdelal globoko skalnato brezno. V to globino so jih pehali, potem ko so vsaj večino, upamo, prej pokončali. Ali je bil to zločin? Ne, to ni bil zločin. Ko to besedo izgovorimo ali nanjo pomislimo, nam jezikovni refleks takoj pove, da tistega, kar so neki ljudje tam počeli, ta beseda ne dosega.

Druga slika pa v eni podobi želi spomniti na dva teharska prizora. Na njej se vidi vrsta teharskih žena in deklet, ki jih, še preden se jim posreči – na povratku od nečesa, čemur so tam pravili večerja – zdrenjati se v svojo barako, kakih štirideset ali petdeset oddelijo in stlačijo v plav avtobus, ki tam že čaka. Po [Stran 078]enourni vožnji proti jugu, jih potem pri neki hiši v vasi Dol pri Hrastniku izložijo in jih po polurni hoji navkreber ob odprtih jaških rudnika na Hrastniškem hribu postrelijo. Ali je bil to zločin? Ne, no ni bil zločin. Spet nam jezik takoj neovrgljivo pove, da ta beseda ne ustreza prizorom, o katerih smo pravkar govorili.

Na omenjeni sliki sem vas hotel opozoriti zato, da bi vas, kot sem rekel, bolj vznemirila neka druga, da bi bolj – v nekem smislu pa mogoče tudi manj – razumeli prizor s poti slovenskega politika Janeza Janše v jetnišnico na Dobu. Ni šel sam, ampak ga je spremljalo veliko ljudi, ki so dajali prepričljiv videz, da delajo to zato, ker bi radi povedali, da se tu dogaja nekaj, kar se nikakor ne bi smelo. Hoteli so očitno povedati, da se tukaj dogaja huda in usodna in zgodovinska pomota; da tistih šest ustavnih sodnikov ni moglo potrditi obsodbe nekega dejanja, o katerem se je morda lahko govorilo, dokazati pa ga niti približno ni bilo mogoče. Soočenje z neznanskimi krivicami v slovenskem 20. stoletju, ki sem se jih za ilustracijo nekaj dotaknil in za katere gotovo niso vedeli samo Janševi spremljevalci, ampak toliko bolj ustavni sodniki, ljudje od stroke par excellence, tisto soočenje jim gotovo ni dovoljevalo takega tveganja in tako nevarnega dejanja nad sabo. Zlasti in posebej še zato, ker so jim trije ugledni kolegi pokazali drugo pot. Sodniki česa takega enostavno ne bi mogli storiti. Tu je moral biti nekdo drug. To so tisti Janševi spremljevalci hoteli povedati. Pretresljivo! Kaj bo z nami? Ali se moramo vprašati, kaj bo z nami?

* * *

UTRINKI Z EVROPSKEGA POLITIČNEGA NEBA, ZLASTI SLOVENSKEGA

Jan Olszewski pred glasovanjem o nezaupnici v Sejmu: »Ni mogoče ustvariti nove Poljske, ne da bi obnovili moralne temeljne nekdanje Poljske«.

Sovjetski eksperiment je postal totalitaren, ne kljub temu, da je bil socialističen, ampak zato, ker je bil socialističen.

Václav Havel je izjavil leta 1992, ko mu je postalo dobro znano stanje v državi: »Kar se je zgodilo z družbo, presega mejo naših najhujših pričakovanj«.

Kolakowski o boljševizmu: »Ta lobanja se ne bo več nasmehnila«.

Hannah Arendt: »Človekove možnosti, da reši svojo naravo, so samo v tem, da si znova osvoji, preko zavesti in dejanj, dimenzije antične heroične eksistence«. Mislimo, da je to varljivo upanje.

Po naše je boljši nasvet, ki tiči v naslednjem stavku znanega pisatelja Martina Walserja: »Ich glaube nicht … und ich knie«.

Prava elita je bila pobita in odstranjena. Zato ne vemo, kdo smo in kam gremo, kot pravi nekdanji minister Pličanič. Nadomestna elita o tem ne ve nič povedati.

Nova Slovenska zaveza mora govoriti. Opremljena je z izvirnim védenjem. Smer in mero in moč pa ji daje rešpekt pred veliko bolečino.

Vsi naši pogovori in iskanja in vpraševanja se končajo tako, kakor so se začela: z novim vprašanjem. Temu klavrnemu stanju je krivo nerazumetje besedeboljševizem. Nihče ne ve, kaj je v resnici tisto, kar nas je pahnilo v to brezizhodno stanje. Iščejo se ljudje, ki so v stanju gojiti poglobljen študij. Za te ravno pa je boljševizem poskrbel, da jih ne bi bilo.

»Vojna mora nujno pripeljati reakcijo do tega, da se razkrinka kot izdajalska«. Kardelj je takole povzel spoznanja sedmega kongresa Kominterne. Praktično, slovensko! Kardelj je naredil načrt in ga dal v postopek.

V nekem intervjuju je eden pomladnih politikov svoje razumetje Hude jame povzel takole: »Toda obsojanja vreden je tudi vsak poizkus političnega izrabljanja te tragične teme«. Toda, si drznemo tu pripomniti, Huda jama ni bila uprizoritev enega umora in enega zločina. Bila je politično dejanje izrojenega boljševiškega genija.

Veliki svetovalec: »Komunisti so nas v Proglasu CK KPS konec marca 1941 poučili, da so »Nemci in Italijani imperialistični osvajalci in ne morda nacisti in fašisti«.

Jožica Grgič nas je pred dobrim letom posvarila, da je z »neobveščenim ljudstvom zlahka manipulirati«. Pardon, morda pa se gospa moti. Čisto lahko je tako, da je še mnogo laže manipulirati s »pravilno« poučenim ljudstvom.

Msgr. Rudolf Klinec, Dnevniški zapisi. 8. junij 1945. Pride vest, da so Angleži izročili domobrance partizanom. O Bog, zakaj si to dopustil? Toliko smo molili! Ne. Ni tako. Bog nas posebno ljubi. Bog nas hoče poplačati za našo vernost. Zato je naredil iz nas narod soodrešujočih; zato nam je dal največje odlikovanje: mučence. Kri teh mučencev je največje zagotovilo naše boljše bodočnosti. Reči smemo s Cankarjem: Še nam bodo cveteli kostanji! Sedaj se kot David jokam nad našo narodno nesrečo. Vsak pravi Slovenec in Slovenka naj nosi zapisano v srcu in na obrazu našo narodno nesrečo ali preizkušnjo!

Spomin nas povezuje

Janez Juhant
-
0

Bliža se nam 70-letnica konca druge svetovne vojne in revolucije na Slovenskem. Vse to odpira strahotne posledice tragedije, ki je doletela slovenski narod. Vsi trije totalitarni apokaliptični jezdeci so teptali Slovence in pobrali svoj krvavi davek. Pustošili so po tej zemlji, na kateri naj bi po božji zamisli živeli veseli ljudje, in zagrnili deželo v žalost in črnino. Iz dežele sodelovanja in vzajemnosti, kakor nas je učilo krščansko izročilo, so napravili opustošeno tiranijo smrti, sužnosti in maščevanja. Uničevalno sovraštvo, pohlep in sla po osebnem uveljavljanju in žrtvovanju drugih še danes puščata posledice osebne in družbene zaznamovanosti, travmatiziranja in ran, ki še vedno pod površjem zavesti najedajo osebno in narodno samobitnost. Še vedno v veliki meri laž kraljuje nad resnico, krivica in krivosodje nad pravico in pravičnostjo, umor v različnih oblikah in posledicah nad radostjo življenja. Tragične usode nam potrjujejo razsežnosti te resnice in nas spodbujajo k sočutju in usmiljenju. V arhivu Komisije vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic je takih zgodb okoli 30.000. Če zgodbam prištejemo še družine in sorodnike, emigrante, ki niso ali niso mogli več vložiti zahtevkov za popravo krivic, se število povzpne več sto tisoč. Torej toliko zamolčanih zgodb, življenj, ljudi oseb kot ti in jaz. Prisluhnimo eni izmed njih:

[Stran 073]

»Po smrti očeta so doma ostali mama in onadva. Bili so brez vsakih sredstev za preživljanje. Mama je morala veliko delati pri okoliških kmetih, da je kaj zaslužila za hrano. Poleg tega je delala tudi, da so najeli njivo, ki so jo obdelovali in kaj pridelali sami. Mama si je sama odtegnila od ust, da je bilo kaj za otroka. Hudo je bilo tudi to, da so jima drugi ljudje dajali vedeti, da sta manj vredna od drugih, ker sta sinova domobrancev. To je trajalo do 18. leta, ko sta se izučila in začela delati ter s tem zaslužila za preživljanje sebe in mame. Tudi v šoli so se jima dogajale krivice. Učiteljice, ki so bile iz partizanskih družin, so ju ves čas zaničevale. Velikokrat sta bila neupravičeno kaznovana. Imela sta najslabše ocene, kljub temu, da sta bila dobra učenca. Učiteljica je Stanislavu rekla, da če bi prišlo do nove vojne, bi bil on ravno tak izdajalec kot njegov oče. Ko je povedal mami, je ta prišla k učiteljici, a jo je ta pred vsemi osramotila ter ji rekla, naj se le pritoži, če se ima kam. Tudi kasneje v poklicni šoli sta bila nadzorovana in vodstvo je njune prijatelje ščuvalo proti njima.«

Domobranci, mobiliziranci, partizani, podjetniki, plemiči, intelektualci, verni in številni drugi, ki so ohranjali svobodo, osebni pogum in dostojanstvo, na eni strani, na drugi pa rablji, ki so se vpregli v sistem zločinov in sodelovanja; vsi so postali žrtve popolnega nadzora velikega brata, ki ga je gnala sla po oblasti in popolni podreditvi vsega njegovi volji. Narod, zgodovina in usode oseb so postale revolucionarni plen in žrtev izživljanja peščice, ki je potrgala tradicionalne narodove življenjske korenine ter jih posadila v krhko zemljo novih, za lase privlečenih družbenih ureditev. Razumljivo, da je potem vse životarilo, stagniralo in propadalo do svojega tragičnega konca. A prijele so se in ostale zgrešene navade, vzorci in mehanizmi na glavo postavljenega in nečloveškega sveta. Da je bilo ustrahovanje po vojni prav tako nečloveško in brezobzirno in totalitarizem vseskozi uničevalski, potrjujejo povojne zgodbe: Otroci »navajajo, da so nekega dne (avgusta 1949) prišli možje s črnim avtomobilom in odpeljali mamo, katere nikoli več niso videli. Prikrajšani so bili za materinsko ljubezen v najnežnejših otroških letih, kar jih je zaznamovalo za vse življenje.« Eden od sinov je zapisal: »Možje, ki so jo prišli aretirat, so se pripeljali v črnem avtomobilu, premetali vso hišo in mamo odpeljali. V naročje mi je dala osem mesecev starega bratca ter naročila, naj pazim nanj, dokler se ne vrne.«

Številni so bili pobiti po vojni od sosedov, zaradi zelo sebičnih razlogov, zavisti, pohlepa po zemlji, ljubosumja in podobno. Potomce žrtev je smrt in vsestransko šikaniranje s strani oblasti, šole in sosedov zaznamovalo za vse življenje: »Ubili so ga brez sojenja. Jaz imam še danes psihične posledice mučenja naše družine.«

Poleg društva Združeni ob Lipi sprave in drugih pobud se številni v civilni pobudi Resnica in sočutje zavzemamo, da resnica slovenske osebne in družbene travmatiziranosti le pride na dan. To je naš dolg do žrtev in naš prispevek k bodočemu zdravemu življenju oseb in naroda. Tako žrtve postajajo seme novega narodovega življenja in upanje za prihodnje rodove. Ko se klanjamo njihovemu spominu, Boga prosimo, naj nam pomaga obuditi ukleti spomin ter razkleniti človeška srca, kajti kot pravi P. Ricoeur, nas spomin povezuje v posamezne osebne identitete, vse skupaj pa v narodovo identiteto, ki je naša obveza in zaveza. A dokler ne uvidimo resničnosti te povezanosti, ni mogoče dojeti resnice o povojnih pobojih in o totalitarizmu bivšega sistema, ki ga imajo nekateri še vedno za normalnega. Žalostno je, da tako razmišlja celo predsednik državnega zbora demokratične Slovenije in skuša opravičevati takratne oblastnike za povojne poboje z golim upoštevanjem naravnega prava. Kaj pa usode vseh žrtvovanih ljudi? Kje so torej etični standardi SMC, o katerih je bilo toliko govora? Ali moramo eni še vedno vse prenesti, kot pričajo navedene zgodbe in dogajanje danes, ko si v demokratični državi določeni še vedno dovoljujejo imeti del naroda za drugorazrednega oziroma za neenakopravnega? Ali ni že čas, gospod Berglez, da nehamo teptati dostojanstvo dela državljanov in posebno, da se državne ustanove in njeni služabniki oziroma službeniki (ministri) poklonite spominu vseh žrtev in jim končno dovolite počivati v miru? Šele ko boste nehali manipulirati z zatiranim delom naroda, takrat bomo lahko vsi zaživeli v svobodi in pravičnosti in začeli skupaj tlakovati pota sprave med nami. Zato imate odgovorni v državnih ustanovah svoj dolg tako do revolucionarnih kot tudi vseh drugih žrtev do danes ter na razpolago tudi sredstva, da končate revolucijo in institucionalno zagotavljate uresničevanje družbene pravičnosti za vse, ob postavki seveda, da daste kaj na človekovo dostojanstvo.

1 Nagovor ob lipi sprave, 2. 11. 2014.

Civilno gibanje Prebudimo Slovenijo živi naprej

Jože Strgar
-
0

[Stran 070]

Nagibi, ki so nas v letu 2011 spodbudili za ustanovitev in delovanje civilne iniciative Prebudimo Slovenijo so še vedno prisotni. Ljudje smo še vedno pomanjkljivo družbeno in politično razgledani in še vedno nam primanjkuje narodne in krščanske zavesti. Slabe razmere med ljudmi, v družbi in državi se ne zboljšujejo, upravičeno lahko rečemo, da se celo poslabšujejo. Saj skoraj nobena reč v javni upravi, v gospodarstvu, šolstvu in tako naprej več ne funkcionira. Na prizorišče in v odločanje prihajajo ljudje, začenši z zadnjimi vladami, pač po politični pripadnosti, ki svojega dela niso sposobni opravljati. Razpad države gre svojo pot.

Vsa ta leta, odkar gibanje Prebudimo Slovenijo deluje, smo skušali ustvarjati prijateljske navezave in sodelovanje med vsemi pomladniki. Kljub naši dobri volji, podprti z dejanji, smo večkrat ostajali kakor osamljeni. Očitna politična dejstva, jasna znamenja, da posamezne stranke ne morejo uspeti, da je uspeh mogoč samo s skupnimi napori, a niso zalegla. In na volitvah se je to dobro pokazalo.

Od jeseni leta 2011, ko smo na Otočcu pri Novem mestu priredili prvi Zbor kristjanov in ljudi dobre volje, smo se z geslom iz naslova kar naprej srečevali. Leta 2012 in 2013 spet na Otočcu, a vmes tudi po drugih krajih Slovenije – v Mariboru, Murski Soboti, Kopru, največkrat pa v Škofovih zavodih v Šentvidu. V teh treh letih se je zvrstilo štirideset predavateljev. Številni nagovori so bili krajši, obravnavali so določeno družbeno, kulturno ali versko tematiko, kar nekaj pa je bilo izčrpnejših, tehtnih nagovorov, ki so obravnavali aktualne državniške zadeve in so našli svoje odmeve v številnih medijih – zlasti v Slovenskem času, Financah, Družini, elektronskem časnikucasnik.si, na radiu Ognjišče in še kje. Predavatelji niso bili zgolj iz ene same stranke.

Ali smo z vsem tem dosegli uspehe? Čeprav smo po prvi prireditvi septembra 2011 tu in tam slišali, da je to bil velik dogodek, moramo biti z besedo »velik uspeh« previdni. Veliki uspehi so v zgodovini bolj redki, čeprav smo enega izmed njih doživeli. To je osamosvojitev Slovenije, rojstvo samostojne države, ki so jo v letu 1991 k življenju priklicale združene demokratične stranke z imenom Demos, na čelu s Krščansko demokracijo, naslednico predvojne Slovenske ljudske stranke, ki se danes imenuje Nova Slovenija – krščanska demokracija. Ta naša zgodovinska stranka, nas je, kot narod in kot državo, v letu 1991 ponovno priključila v enakopravno sožitje z drugimi evropskimi narodi. To je bilo nekaj tako velikega, da še vedno prav ne doumemo, kaj vse se je v resnici dogodilo. Od začetka druge vojne in do osamosvojitve smo živeli, ali bolje, životarili brez svoje državljanske zavesti. Naše današnje pomanjkljivo državljansko obnašanje izvira tudi od tod, ker je komunizem zatiral politično zavest. Od konca druge vojne naprej smo sprejemali, ali bolje, morali smo sprejemati teorijo, da skrb za narod, za medsebojno razumevanje in spoštovanje drug drugega, da vse to ni pomembno. Podobno se je dogajalo z narodno zavednostjo, češ da ohranjanje svoje identitete tudi ni pomembno. Narodov in držav kmalu ne bo več – tako so nam govorili. Takšne teorije so k nam prinesli bratje po krvi, torej naši ljudje, a s tujim miselnim obzorjem, ki so si ga pridobili v Stalinovih šolah, v središču zlohotnega komunizma. V tem tiči najvažnejši  razlog  za naše današnje pomanjkljivo zanimanje za državo in narod. Reči smemo, da je to stanje pogubno za vse nas.

Vsak človek ima, ali bi moral imeti svoje središče, ki se začenja z družino in vero, z narodnostno pripadnostjo in družbeno zasidranostjo. Nekam moraš pripadati, nekaj moraš imeti, vsaj zavest, da nisi sam, sicer tavaš po svetu in si v nesrečo sam sebi ter skupnosti. Je pa tak človek ubogljiv in lahek plen vsakršnih spletk – političnih, verskih in čisto človeških. Takega človeka so zlepa in zgrda gojili zgoraj omenjeni učenci, ki so hkrati bili premeteno prilagodljivi in so se počasi preimenovali v »tovariše« in »tovarišice«, češ da smo vsi enaki. Koliko ljudi jim je nasedlo in najdejo se tudi takšni, ki še danes, v letu 2014 žalujejo za tistimi časi. Da so razvrednoteni kot ljudje, tega še opazili niso.

Naš plemeniti misijonar, Peter Opeka, nam je pred veliko množico v unionski dvorani novembra 2013 v obraz povedal: Slabe razmere imate zato, »ker ste zapustili Boga«. Vsa zgodovina, zlasti pa najnovejša, ki smo ji priča, govori o tem, da družba brez božjih zapovedi ne more funkcionirati. Tako nam je p. Peter govoril in vse okoli nas – današnje stanje in zgodovina, temu pritrjuje.

Kristjani in ljudje dobre volje, torej tisti, ki smo kljub težavam ohranjali svojo slovensko in krščansko zavest, Bogu hvala, da nas je še nekaj, smo se ves čas, že v zatohlem socializmu in pozneje, tako ali drugače upirali [Stran 071]nečloveškemu komunizmu, branili svojo krščansko istovetnost. Naše gibanje Prebudimo Slovenijo je tudi danes sredi te naloge. Ob tem se vedno znova sprašujemo o stanju duha in kulture, ki nas obdaja. Kaj in kako delovati je vprašanje, na katerega ni lahko odgovoriti. Kajti, tudi danes so med nami prizadevni in pokončni krščanski sodržavljani. Še več pa je takih, ki so nasprotje temu. Podlegli so pritiskom in manipulacijam, za kar so komunisti in njihovi potomci veliki mojstri in mnogi ljudje, celo kristjani, svoji Cerkvi komaj še verjamejo. Tu pa tam še stopijo v cerkev, a da bi se čutili pravi njeni pripadniki, da bi volili kandidate iz naši vrst, ali da bi naročili in prebirali naše krščanske tiske, tisto pa ne več – »kaj bodo pa rekli sosedi«, se kaj radi in odkrito izgovorijo? Niso več trdni ne v tem ne v onem in še vedno ne razumejo, da komunizma več ni.

Takšni drži mnogi rečejo brezbrižnost do vsega, kar se v javnosti dogaja. Justin Stanovnik to imenuje »totalitarna poškodovanost«. Komunisti so priznavali zgolj poslušnost, popolno podrejenost njihovi ideologiji. Hoteli so biti, kot nadljudje – človek »boga ne potrebuje«, so nam govorili. Seveda, njihovega boga, človek zares ne potrebuje. A zavestni kristjani stavimo na Boga, na Jezusa Kristusa, ki nam je kakor dobri pastir. Pastir, ki vodi svoje ovce po razvodjih sveta, po koordinatah vsega dobrega, poštenega in pravičnega, ki nam zagotavlja življenje zdaj in vekomaj. Kako vse razdvojenim ljudem dopovedati, tudi to je del dejavnosti civilne iniciative Prebudimo Slovenijo.

Zavedamo se, da moramo družbo v celoti obnoviti, in kar je najvažnejše, da smo k temu poklicani vsi, še posebej kristjani in ljudje dobre volje, da smo za državljanske in javne potrebe na vrsti najprej vsi tisti, ki smo ohranili  versko ter kulturno bogastvo naših očetov.

Osamosvojitev in utrditev države Slovenije je izpeljala koalicija pomladnih strank, na čelu s krščanskimi demokrati, kakor smo že rekli. Dokler je bila koalicija enotna in so zares sodelovali, so stvari funkcionirale. Kakor hitro pa so posamezniki pričeli delovati po svoje ali na svoje, na čelu z liberalci, kakor nam poroča Ivan Oman, je Demos pričel propadati. Prijatelj Jože Pučnik, ki je bil takrat  predsednik, je tožil, da raznotere stranke ne more  »držati skupaj«. Svoje razdiralne manevre so gotovo dodajali preoblečeni stari revolucionarji in njihovi potomci, ki so bili razporejeni v vseh novih strankah. Vse te razdiralne navade so se ponavljale  še naprej, vse do danes, ko sleherno prizadevanje za novi Demos, za koalicijo pomladnih strank, za kar so nas javno pozvali Ivan Štuhec, poslanec Jože Horvat in Justin Stanovnik, da bi delovali skupaj in resnično uredili politično zapletenost, vse to je tudi danes na novo prisotno.

V tem zapletenem političnem in družbenem ozračju, ko gre med ljudmi in v državi skoraj vse po zlu, ko so toliki ljudje politično zbegani in so plen spretnih manipulacij, ko je med nami toliko državljanske brezbrižnosti, z vsemi negativnimi posledicami vred, deluje civilna iniciativa Prebudimo Slovenijo. Z našimi dejavnostmi in nastopi želimo, da bi bili državljani o družbenih in političnih razmerah verodostojno poučeni, da bi se v večji meri zavedali svojih državljanskih dolžnosti, hodili na volitve in da bi volili resnično demokratične, poštene in odgovorne ljudi, vsak v svoji pomladni stranki. Tik pred drugo vojno, v letu 1938 so bile v Sloveniji splošne volitve. Kot krščanski narod smo z 82 % podprli Ljudsko, to je krščansko stranko. Takrat so se naši stari očetje pokazali kot politično zrel narod. Politična zrelost se je pozneje pokazala. Najprej med vojno, med dvojno okupacijo – okupatorsko in komunistično. Moji strici, ki so bili odborniki Ljudske stranke, so že takrat, v začetku vojne vedeli in govorili, da bodo okupatorji propadli. Bali pa so se komunizma, saj je bilo dovolj znano, kaj vse se je dogajalo v Rusiji. Kaj kmalu se je vsa njihova zločinskost pokazala tudi v Sloveniji in so se ji uprli. Svojo načelnost in odgovornost do domovine so drago plačali, eden izmed njih celo z življenjem  Drugič smo se izkazali ob plebiscitu in osamosvojitveni vojni, kjer smo spet bili na čelu procesa, kakor smo že zgoraj omenili. Tiste predvojne volitve sem s svojimi devetimi leti že doživljal. Spominjam se, kako skrbno so se ljudje nanje pripravljali in vsi iz moje vasi so se jih udeležili. Med pogovori o volitvah, pred njimi in po njih nisem slišal nobenega obrekovanja nad strankinimi voditelji – nad drugimi že, a ne nad lastnimi. Danes pa nas nadleguje še težava, da kaj radi tudi svoje stranke in njene voditelje kar vprek kritiziramo. Te navade niso dobro znamenje, kajti tisto, kar je moje, čemur pripadam, je dobro. Najprej je dobra in  navdušujoče celotna pomladna opcija, potem pa še konkretna stranka, ki ji pripadam. Kar je v njej manj dobrega, bom skušal s svojim prispevkom popravljati. Če se ne da, so spremembe mogoče na naslednjih volitvah. Če nekdo, bodisi kot človek ali kot politik ne izpolnjuje osnovnih pravil igre, ga naslednjič pač ne bomo več volili. Kakor se morajo funkcionarji strank in izvoljeni poslanci truditi za vse dobro, tako se moramo truditi tudi vsi tisti, ki smo njihovi pripadniki.

Pozneje, v letih naše samostojnosti je naša politična zrelost vse bolj nazadovala. Že na [Stran 072]prvih predsedniških volitvah, ko smo tako na široko nasedli navedbi, ki jo je izrekel predsedniški kandidat M. Kučan, ko je zatrdil, da so pri hiši imeli Sv. Pismo in so toliki mislili, da je normalen demokratičen kandidat – čeprav bi morali vedeti, da je bil med tistimi, ki so vero in tudi Sv. Pismo preganjali. In potem naprej, na vseh naslednjih volitvah, ko so stari komunisti in njihovi miselni nasledniki pretirano zmagovali tudi z glasovi kristjanov in ljudi dobre volje.

Seveda, za vse težave in politično zmedenost okrog nas moramo del krivde pripisati tudi samim sebi. Najprej na osebni ravni, ko se za javne zadeve premalo zanimamo in vse prepuščamo ljudem iz starih struktur. A tudi na drugačen način – ko se za realen politični razgled ne poslužujemo niti tistih medijskih možnosti, ki jih imamo, ko jih ne naročamo in prebiramo, začenši z Zavezo, elektronskim casnikom.si, Družino, Tretjim dnem in imamo tudi redne programe na Radiu Ognjišče. Če vse to opuščamo, ostaja pogled na politično prizorišče kakor v megli. Nekaj vidimo ali slišimo v starih medijih, nekaj slišimo takole mimogrede, na koncu je vse približno ali celo napačno. S takšnim »orodjem« smo potem pred odločitvami.

In kaj naredimo? Najbolje se to vidi na volitvah. Stari dobivajo večino in vladajo, nam preostane zgolj godrnjanje. V tej vlogi ostajamo neprekosljivi. Koliko smo se ukvarjali z nekim napačnim glasovanjem, ali recimo s tako imenovanimi arhivi. Kaj je od te moreče debate ostalo ali bilo doseženo? Nič, prav nič, vse je ostalo, kakor so se »tovariši » odločili. Če kdo meni, da v presoji negativne politične zavesti pretiravam, naj omenim nekaj konkretnih  izkušenj. Govoril sem s «katoliškim« razumnikom, ki se tu in tam s članki v javnosti oglaša. Ko sva prišla na snov, ki je bila lepo obdelana v Družini, se je najprej čudil, da Družina zares redno izhaja. Dajal je vtis, da zanj, razumnika, Družina ne pomeni kaj važnega in potrebnega. Seveda, pa o življenju in delovanju katoličanov v Sloveniji in v svetu ni vedel nič zanesljivega. Je pa sicer pismen – tu in tam se v javnosti pojavi njegov članek. Brez dvoma lepo napisan, a stran od življenja in akutnih problemov. V nekem članku sem že napisal primer, ko neki katoličan nima naročene Družine zaradi tega, ker, »kaj bodo pa rekli sosedje«? In še to: Ugleden katoliški razumnik je odpovedal že najavljeno javno predavanje, ker se je bal, da njegova hčerka ne bo dobila službe. To je sicer resna težava, ki je med nami še vedno prisotna. A tudi pri njej smo spet tam – na volitvah. Kako smo mogli dovoliti, da je pred letom zavladala politika Zorana Jankoviča? Ali drugače: Prav radi se prepiramo o nedosegljivih in drobnih rečeh. Karavana s politično močjo pa gre naprej in uničuje vse, kar je še dobrega ostalo.

Letošnjemu jesenskemu Zboru kristjanov in ljudi dobre volje, ki je bil spet na Otočcu, dne 18. oktobra, smo dali naslov: Slovenci, pridimo k sebi. To je kakor klic v sili. Ne preslišimo ga. Ob spodbudnih napotkih za družbeno in državljansko oživitev med nami vsemi, ob virih za dostojno življenjsko naravnanost, si bomo medsebojno utrjevali slovensko zavest, vse tisto dobro in koristno, kar nam je potrebno za obnovo naše domovine.

Za novi Demos

Justin Stanovnik
-
0

[Stran 066]

Zbrali smo se v času, ki se ni izoblikoval tako, kakor bi se moral ali celo lahko. Zato naš zbor nima značaja ustaljene vsakoletne obrednosti, ampak se mu pozna pridih urgentnosti ali nujnosti. Spričo časa, kakršen je, se je v nas izoblikovala zahtevna misel, da se bodo nekoč, čez desetletja ali stoletja ljudje – čisto lahko celo povsem drugi ljudje, če se bodo ozirali nazaj, kjer smo sedaj mi, začudeno spraševali, zakaj niso določenih reči rekli ali določenih reči storili takrat, ko je bil še čas. To se pravi danes.

Kaj je tisto, s čimer nas čas, kakor se je razvil, tako vznemirja? To je dejstvo in je pred nami in ga ne more nihče zanikati, da namreč ni opravil naloge, ki mu jo je naložila zgodovina in za katero se je zavezal, kot se vsi še dobro spominjamo, da je bo uresničil. Naloga pa je bila epohalnega značaja. Vsebovala je stoletno delo. Pomenila je nič manj kot izstop iz totalitarizma boljševiške izdelave in vrnitev v kulturni in politični ambient Evrope. V poznih 80-tih in v začetku 90-tih let, ko je bila ta naloga dogovorjena in sprejeta, se je vedelo, v čem obstaja in kakšna bo podoba časa, ko bo opravljena. Toda videz je bil varljiv. Eden od podpisnikov slovenske pogodbe, ki je v luči, ki je zasvetila z boljševiškega Vzhoda – konkretno iz Moskve – uvidel, da je zgodovina tudi njegovemu eksperimentu odtegnila naklonjenost in da mu je ukazala, naj odide. In da je z njim konec. Podpisnik je sporočilo, da je z njim konec, sprejel, a se ni odločil na odhod na odprti sceni. V svoji tradicionalni manipulativni inventivnosti se je odločil, da bo opravilglasnost in perestrojko v slovenski maniri. Sklenil je, da bo še pred dogovorom, na svojo roko začel tranzicijo in jo tako pilotiral, da se bo zdelo, kakor da odhaja, v resnici pa je za sceno ustvarjal stanje, ki mu bo omogočilo nadaljnji obstoj. Ponovilo se je, v velikem slogu, to, kar se je zgodilo med vojno.

To je v kratkem razlog, zakaj politično stanje, ki se je uveljavilo v državi Sloveniji, ne deluje: v njem sta dva subjekta. Historični subjekt, ki bo lahko svojo prisotnost gradil na ontoloških temeljih in je v posesti vseh parametrov resničnosti in je zato v svoji historičnosti ali zgodovinskosti naraven in svoboden. To je en subjekt, drugi subjekt pa je parahistoričen, to se pravi, ideološko postavljen,ki mu je bila vzeta resničnost in ne more obstajati, razen z nasiljem in s prevaro. Danes predvsem s prevaro.

Politični sili s tako različnimi usmeritvami ne moreta sobivati in družbi zagotoviti statusa države. Naj stvar nekoliko razložimo.

Boljševiki so žrtve svoje intuicije ali svojega globinskega spoznanja. Podlegli so zavratni skušnjavi, da so bogovi; da bodo naredili boljši svet, kot je prišel iz božjih rok. Ko pa so se dela oprijeli in spoznali, da niso bogovi, je prišel odločilen trenutek. Ko so bili tako poraženi v osnovni obljubi, ki jim je bila dana, da bodo ustvarili sistem, ki bo tako popoln, da človeku ne bo treba biti več dober, kot je rekel znamenit pesnik; ko pa so videli, da niso bogovi, v svoji poraženosti niso ubogljivo odšli, ampak so se odločili, da bodoigrali bogove. Odločili so se za manipulacijo. In začeli izdelovati neko drugo popolnost, izdelano iz laži, prevare in nasilja. Popolnost manipulacije.

Boljševiki so torej vstopili v zgodovino s praporom, na katerem je pisalo, da bodo človeštvu prinesli absolutno srečo, ki bo zagotavljala tako zgodovino, da človeku, kakor smo rekli, ne bo več treba biti dober. V njihovih osebnih dokumentih pa je pisalo nekaj drugega. Tam je bilo zabeleženo osnovno geslo:Non serviam. Ne bom služil. V zgodovino so torej vstopili s to dvojnostjo. Ta prevara jih je naredila za to, kar so. Dano jim je bilo, da države rušijo. Zato jih usposablja manipulativna genialnost. Ni jim pa bilo dano države graditi, zato bi jih usposobila politika, a ta jim je bila – zaradi vdaje – vzeta in je nimajo.

Dokaz je v tem, da vse revolucije dobijo, vse države, ki jih z revolucijami dobijo, pa izgubijo. Ko je sovjetski Andropov, človek med Brežnjevom in Gorbačovom, videl, da aparat več ne deluje, je misleč, da je vse samo v nefunkcioniranju, sklenil, da bo za povečanje storilnosti in zmanjšanja korupcije uporabil tudi policijo, ukrep, ki ni prinesel bistvenega [Stran 067]izboljšanja. Ni se domislil, da niso stvari tiste, ki ne delujejo, ampak sistem.

Moderna država je razumna tvorba in si lahko privošči toliko in tako različnost, kot jo razumna tvorba prenese. Protislovja tudi moderna država, ali zlasti moderna država ne prenese. Protislovja ne prenese.

Tu smo sedaj že na tistem mestu našega pogovora, ko moram postaviti nekaj, kar bi mogoče smel šele na koncu: slovenski primer – ki po malem postaja nekoliko že evropski primer – je dolgoročno rešljiv samo z radikalno reorganizacijo obstoječe slovenske politične scene. To pa pomeni – predvsem in v prvi vrsti – postavitev Novega Demosa. To je trenutno edina demokratična pot, po kateri bomo lahko prišli k sebi – v stanje, v katerem bomo suvereno govorili, kaj smo mi sami, in hkrati soodločali o tem, kaj je Evropa, ki je že sedaj – in bo vedno bolj – edino jamstvo civiliziranega obstanka človeka naše vrste.

Z Novim Demosom bi si Slovenija lahko zagotovila uresničitev svojih zgodovinskih smotrov v začetku novega tisočletja. Kar nam sedaj še manjka, je to, da poglavitno slovensko politično misel oblikujemo v parametrih tistega zgodovinskega prostora, tiste izhodiščne točke, iz katere bo mogoče zajeti vsa kompetentna dejstva, ki jih je treba upoštevati pri izdelavi globalnega načrta nove države. Govorim o rečeh življenjskega pomena, zato boste razumeli, da pričakujem vašo naklonjeno prisotnost in notranjo pripravljenost na sprejetje urgentnih spoznanj in dejanj.

Zadnje 14 dni ali tri tedne sem prisostvoval dvema diskusijskima večeroma z izrazito katoliškim vzgonom, ki kljub odličnim retoričnim in miselnim učinkom nista dosegla pravega realnega učinka. Adekvatnost slovenskega sedanjega dogajanja, vidite, in njegovega pomena za nastanek in razvoj države, je mogoče videti in razumeti, kakor smo že rekli, samo iz zgodovinskega prostora, ne pa iz kakega specifičnega prostora, ki bi ga v razumevanju sebe izbrala kaka politična sila in mu, z razliko od varovanja zgodovinskega prostora za vsakokratne potrebe, spreminjala naravo, vlogo in pomen. Zgodovinski prostor ima, da spet ponovimo, to organsko prednost, da ga ni mogoče poljubno spreminjati in da je njegovo avtentičnost vedno znova mogoče dokazati.

Kadar v medijskih inštalacijah gledate razvoj dogodkov iz poljubno izbranega izhodišča, boste morali na koncu ugotoviti zgolj to, da nimate s čim povečati in obogatiti svojega védenja, ali pa, da je neki uslužni medijski personal z napačno izbiro izhodišča boljševiški substanci prihranil kak neprijeten ali celo smrtonosen zadetek. Pravo izhodišče je jamstvo, da boste do razumetja sedanjosti prišli po poti, ki se imenuje zgodovina, ne pa po kaki izmišljeni trasi, ki so jo začrtali bistroumni in iznajdljivi uradniki ideologije.

Izhodišče za razumetje slovenskega vprašanja je torej eno samo. To je prva polovica 40-tih let preteklega stoletja, ko so boljševiki začeli uresničevati Kardeljev načrt, ki se je po njegovi formulaciji glasil takole: »Vojna mora nujno voditi reakcijo, da se razkrinka kot izdajalska.« Ali: »Za nas je važno da bo reakcija razbita na narodnoosvobodilnih pozicijah.« Te izjave je Kardelj dal na partijski šoli na Rogu od 31. 1. 1944. do 13. 3. 1944, ko je za nazaj razmišljal, kako je osvobodilni boj mogoče izkoristiti za uresničenje revolucije.

To je bila velikopotezna boljševiška manipulacija s slovenskim narodom, ki si jo je, sklepamo, zamislil Kardelj, v izvedbo pa jo je prevzel celotni boljševiški aparat.

Kaj so bile bistvene prvine te diabolične manipulacije s slovenskim narodom? V nekem pismu, ki ga je novembra 1942. Kardelj pisal generalu Jaki Avšiču v Dolomite, je približno naslednje sporočilo: »Dosegli smo to, da so naši nasprotniki šli k Italijanom in od njih zahtevali orožje, da se branijo. Tako smo dosegli, da so se umazali v očeh zapadnih zaveznikov. To nam je uspelo. Sedaj je na nas, da dosežemo, da se uresniči tudi drugi del načrta. To pa pomeni, da s še bolj z intenzivnim in povečanim terorjem dosežemo, da bodo ti ljudje pri Italijanih tudi ostali in da jih bodo Angleži, ko bodo prišli, tam našli. Tako bodo na koncu z njimi tudi obračunali. V poglavitnih točkah se je ta »peklenski načrt«, spričo britanske prislovične verolomnosti, tudi uresničil: jeseni 1943, po italijanskem izstopu iz vojne, so po Turjaku in Grčaricah, po pokolu v Mozlju in Jelendolu, to morali boljševiki še sami opraviti; maja 1945 pa, v skladu s pogodbo, ki jo je sklenil v Celovcu z jugoslovanskimi boljševiki, britanski general Toby Low na podlagi dokumenta Deception Order – Ukaz ukana, s katerim je predal Slovensko narodno vojsko boljševikom vedoč, da jo bodo zmasakrirali. Jugoslovanski boljševiki so to storili tako virtuozno, da slovenski jezik nima izraza, da bi jim kolikor toliko adekvatno sledil. Knjiga Iana Mitchella The Cost of Reputation razmeroma dobro pokriva avstrijski del te zgodbe. Ko pa so vojaki Slovenske narodne vojske prišli v roke [Stran 068]slovenskim boljševikom, so vse besede odpovedale. Kakor je rekla Škindrova Fanika iz Gradeža pri Turjaku: glavni razlog je bil v tem da naši fantje niso bili, kot se je izrazila, »dovolj krvoločni«. Poznal sem jih, zato lahko rečem: res niso bili. Nekoč se bo moralo to razodeti. Ne bi bilo pravično, ko se ne bi. Da ne bi Slovenci zvedeli, da so katoliški Slovenci vedno obdržali svoje moralno dostojanstvo.

Da torej ponovimo: če ne bomo razrešili začetnega vozla, ne bomo nikoli vedeli, kdo je kdo. In če ne bomo vedeli, kdo je kdo, se bo zmeda z vsakim poizkusom, da jo rešimo, samo obnavljala: dobivala bo vedno nove podobe, značaj zmede pa bo vedno ohranila in ga jemala s seboj. Na vsak način moramo odgrniti zastor, da se bo videlo, kaj je na odru in kakšna pripravljenost za pričakovanje resnice in iskanje resnice. A na prvem mestu prej ko slej stoji nezamenljiva podoba Novi Demos. Rešitev, ki jo je za Slovence zagledal prvi poslanec NSi-ja Jože Horvat. Novi Demos. Če bodo pomladne stranke omogočile, da bo skozi njihovo zgodovinsko, politično, duhovno in moralno snov šla izvorno slovenska in evropska misel, intonirana s slovensko bolečino, naj ponovim, s presežno slovensko bolečino, potem bo to misel, ki bo oblikovala to novostaro politično idejo, potem bo ta misel, ki bo človeško uravnotežila in zgodovinsko usposobila to idejo, ki ima tako aktualno podobo.

Dve žarišči bi rad videl, da bi se zasvetili v ideogramu NovegaDemosa. V znaku Novega Demosa. Prvo žarišče bi rad opisal z nekaj verzi irskega pesnika Yeatsa iz njegove pesmi Drugi prihod, ki jo imamo lahko za svarilo, ki ga je pesnik namenil Evropi na začetku 20. stoletja. Pesem ima dve težišči, ki ju pesnik vzročno poveže. Eno težišče se glasi takole:

»Medtem ko so najboljši brez vsakega prepričanja, so najslabši polni strastne delavnosti.«

Ko ta dva verza preberemo, nas posebej in najprej soočita z mislijo ali z vprašanjem, kako je mogoče kaj tako resničnega opaziti in povedati. Ko se ozremo okoli sebe, si pravimo, da je to prava resničnost sveta. Potem nam pesnik razloži, zakaj je tako. Za to razlago se moramo vrniti na začetek pesmi. Tu nas najprej čaka neka podoba, za katero sta potrebna dva verza, potem pa je ista misel še enkrat ponovljena v verzu, ki je tak, kakor da bi bil vzet iz kakega znanstvenega priročnika. Naj oba navedem:

»Krožeč v vedno širših krogih,sokol ne sliši več sokolarja.Razpadajo vse stvari,središče več ne vzdrži.«

Yeats nam hoče povedati, da je svet v človeški in duhovni krizi. Vzrok krize je, v njegovih očeh, umik Boga, odpoved središča. Morda pa tudi človekova samovoljna pota. Človekov umik od središča v iskanje svojih specifičnih smotrov.

Kaj je v takem mogoče storiti? Pisatelj Martin Walser nam sugerira svojo rešitev:

Ich glaube nicht und knie.Ne verujem, a poklekam.

Čeprav nas pisateljeva solucija, ne verujem, a poklekam, zadene kakor nekaj zadnjega; kot nekakšno zatočišče, zagledano in najdeno v brezupu; čeprav se nam zdi, da je tako, nam po ponovnem premisleku postaja njegova rešitev vedno bolj razumljiva in resnična. Ko to misel namreč ponavljamo, jo tudi sami vedno bolj vidimo v soglasju z neko enačbo, za katero sami vemo in jo čutimo zapisano v naše duhovno tkivo:

Biti pomeni iskati rešitev.

Smisel biti, smisel, da smo, je v tem, da iščemo Rešitev.

S tem razglabljanjem smo hoteli povedati, da bo eno od žarišč v duhovnem ideogramu Novega Demosa moralo kazati na osnovni evangelijski Subjekt, ki človeka utemeljuje in hkrati omejuje. Ali: ki ga utemeljuje tako, da ga omejuje. Glej, prihajam, da izpolnim tvojo voljo.

Drugo žarišče Novega Demosa pa bi moral pokazati v pogumnem in zvestem romanju slovenskega človeka, ko je zgodovinsko utemeljeval svojo državljansko eksistenco, ko še ni bil državljan. Če bi hoteli utemeljiti politično prisebnost Novega Demosa, politično prisebnost, ki bi jo moral imeti Novi Demos, bi vam predlagal, da si ogledamo nekatere prizore, ki izhajajo iz politične prisebnosti, ki jo je izkazoval slovenski človek še v neki temi, še v nekem kaosu.

Neke noči jeseni 1942. se je pri neki hiši v zgornjem delu naše doline oglasil domači sin [Stran 069]in potrkal na okno sobe, kjer je spala njegova sestra. Ta je vedela o njem samo to, da živi v nekem boljševiškem taborišču višje gori v hribih. Ko se je prebudila, ji je brat rekel: »Daj mi deset lir, da grem na Vrhniko. Tam gori ne morem več biti. To niso moji ljudje.« Ko sem prvič slišal to pripoved in stavek »To niso moji ljudje«, so se mi misli ustavile. Preprost človek je zmogel stavek, ki ga niso zmogli ne Kocbek, ne Vidmar, ne Župančič; ne profesorji, ne sodniki, ne advokati, ne pesniki in ne pisatelji. In ko sem kdaj pozneje v ganjenosti pomislil na ta stavek – ko me je kaj k temu nagnilo – sem začutil, da bi ga morala kaka visoka kulturna ali politična instanca proglasiti za »slovenski stavek« in ga zapisati v posebno knjigo, na kateri bi morda pisalo»nacionalni album«. »To niso moji ljudje!« Posebno še, če bi vedeli, da so tega fanta v nedeljo zvečer, 3. junija 1945 odpeljali v odprte rudniške jarke na Hrastniškem hribu.

Nekega junijskega jutra 1942. se je v neki hiši v Ljubgojni pri Horjulu izoblikoval tale prizor: V županovi hiši sta bili krsti, v eni je ležal oče Janez Bastič, v drugi pa njegova žena Marjana; oba sta bila že prejšnji večer v samoti zunaj vasi umorjena. Žena je bila ustreljena, očeta pa so v neki ne tako oddaljeni samotni kmetiji slišali, ko je zakričal: »Zakaj me pobijate?« Očitno so ga pokončali s kmečkim orodjem. Zgodaj zjutraj – pravzaprav še ponoči, ko so bili kropivci, če sploh, še redki, je prišel – ob velikem tveganju – njun sin Lojz, ki so ga potem, ko je pokropil očeta in mater, slišali izreči naslednje besede: »Jaz se bom branil.« Ko sem pozneje ta stavek kdaj slišal, ali pa ga kje prebral, me je vedno obšel občutek, da tudi temu stavku pristoji slovenski status. Nemogoče si je misliti, da bi mu kdo ne hotel priznati tega visokega mesta. Posebno če bi vedel, kar vemo nekateri: da smo ga zvečer v teharskem taborišču – izpred celjskega kolodvora so ga z oficirji odpeljali ob 9h zjutraj – zaradi razbitega obraza spoznali šele potem, ko nam ga je pokazal njegov brat bogoslovec Pavle. Toda s stavkom, ki ga je izrekel 14. junija zjutraj v neki neznatni vasici, je pred celim svetom utemeljil naravo slovenskega protiboljševiškega boja. »Jaz se bom branil.«

Ko se je na Vetrinjskem polju ali 30. ali 31. maja 1945 dokončno zvedelo, da Britanci izročajo polke Slovenske narodne vojske boljševikom v Jugoslavijo, so se očetje in matere in sestre in bratje pa tudi otroci, pa tudi vaščani, v tišini zbirali. Le neko dekle je potem, ko je tudi sama nekaj časa tiho strmela v pomladansko nebo, dvignila roke in zavpila: »Ali ne bo že sodni dan!« Vidite, slovenščina ima nekaj deset tisoč besedi – vse so sedaj že zbrane v Slovarju slovenskega knjižnega jezika – in, recimo, da bi z vsemi temi tisoč besedami aktivno razpolagali, je vprašljivo, če bi izbrali katero, ki bi se lahko postavila ob te, ki so prišle iz ranjenega srca tega ubogega slovenskega dekleta. »Ali ne bo že sodni dan!«

Dne 25. maja verjetno popoldne ali že proti večeru je žena slovenskega pisatelja Narteja Velikonje pred Stolnico pričakala svoji hčerki, devetletno Lenko in dvanajstletno Meto, ju prijela vsako za eno roko, odpeljala skozi stranska vrata pred veliko razpelo in jima rekla (in, kakor se spominja Meta, z veliko stisko v glasu): »Sedaj bodo ustrelili našega papana.« Na morišču pa se je takrat enkrat zgodilo še nekaj, na videz nekaj preprostega, v tem, kar je tisto bilo in kar je tisto pomenilo, pa nekaj neznanskega. Ko se je Velikonja bližal izkopanemu grobu, ko je bi le še kak korak pred njim, je snel očala »z izrazito srebrnim okvirom« in jih ponudil svojemu spremljevalcu ali svojemu rablju, ki jih je vzel, ali le toliko, da jih je lahko vrgel v grob. Priča tega dogodka, ki je stal kakih deset metrov proč, je opazil, da je ta kretnja Velikonjo bolj prizadela kot smrt, ki ga je čakala čez nekaj trenutkov. Po pripovedovanju priče je ta prizor pozneje, kar nekaj desetletij pozneje, zapisala lastnica najboljšega slovenskega novinarskega peresa Alenka Puhar, kar sicer ni bistveno, simpatično in prijazno in primerno pa zelo.

Tista kretnja sama pa ima velik, komaj izračunljiv pomen za neko drugo slovensko vprašanje: Kakšne možnosti ima sprava z boljševiki?

Vsako leto

France Papež
-
0

[Stran 064]V svetli atlantski zdomski ravninise mi vsak decemberkar sama naredi slovenska pokrajina.Grem po borovce in smrečje,veje postavim v božični kot,med kamen in peščeninoin že je tu kraški svet -tih in sanjav kot ljubezen,Kosovelov;po roško teman in skrivnosten -svet mojih ljudi,kjer sem bil do zadnjega.Ne neham raziskovati tistih krajevin proti koncu vsakega leta se vračam tja,kjer so med smrekovjem in kamenjemše stare skrivnostiin bolesti.[Stran 065]Slovenska pokrajina Figure 1. Slovenska pokrajina Tamino Petelinšek

Kraj slovenskega genocida in katarze

Franc Zabukošek
-
0

[Stran 062]

Spoštovani g. murskosoboški škof Peter Štumf in somašniki s teharskim župnikom Mihom Hermanom, predstavniki oblasti in vsi udeleženci spominske maše, zlasti svojci žrtev revolucije in državljanske vojne!

Kakor v Kočevskem rogu se tudi tukaj udeležujemo 25. obletne spominske maše za žrtve revolucionarne povojne oblasti nove Jugoslavije. Poleg mnogih morišč po Sloveniji sta to kraja, ki sta zaznamovana z žalostjo in upanjem iz Vetrinja sem privedenih ljudi, ki so tja zbežali pred komunistično-boljševiško oblastjo. Angleži so jih po koncu vojne s prevaro vrnili jugoslovanskim boljševiškim oblastem, ki so se odločile kakor med vojno s poboji in brez sodbe na zločinski način likvidirati vse nasprotnike revolucionarne oblasti.

Z padcem berlinskega zidu pred 25. leti je nastala priložnost, da se slovenski narod osamosvoji in tudi osvobodi nasilne revolucionarne oblasti. Nastalo je močno upanje, zlasti med zapostavljenimi in po svetu razseljenimi Slovenci, da nastopa čas osvoboditve in sprave in priložnost za novo sožitje naroda na temelju resnične demokracije in v samostojni državi. V tem demokratičnem civilnem gibanju Demosa in z ustanovitvijo Svetovnega slovenskega kongresa – SSK – se je udejanjalo močno gibanje za sožitje in sodelovanje naroda v celoti. Toda to je trajalo samo do osamosvojitve oziroma do ustanovitve samostojne države s parlamentarno demokracijo. Takoj potem se je začelo oblastniško in prevarantsko medstrankarsko prerivanje za oblast, ki so ga vodili avantgardni kontinuitetni kadri in stranke. Razglasili so konec državljanske vojne. V naivnosti in dobronamernosti tako ni bila izvedena lustracija boljševikov, ki so z parolo, da »sestopajo z oblasti«, z prevaro, dejansko prevzemali oblast.

Danes smo prišli v stanje, ko prevladuje en sam občutek razočaranja; tako pri avantgardni kontinuiteti zaradi izgube vizij kakor na Demosovi strani zaradi neuspešnega prehoda na demokratično in tržno, lastniško gospodarstvo s socialno orientacijo. Seveda to ni nastalo slučajno, ampak je posledica »sestopa na oblast«, ki je bil prevarantsko načrtovan.

To se vidi tudi tukaj v tem spominskem parku, ki je bil veličastno zasnovan in je sedaj nedokončan, kot je nedokončana demokratična prenova družbene ureditve. Vedno bolj

Figure 1. Alojz Miklavčič

se uveljavlja preživela praksa revolucionarnega čaščenja zlaganih dejavnosti OF, ki ustvarjajo nerealno in nepristno nostalgijo za lepim videzom bivšega režima in onemogočajo realizacijo dobrin in stvarnih medčloveških odnosov.

Treba je začeti znova in projekt osnovati na civilizacijski normi, da ima vsak človek pravico do groba, kar izhaja iz pietete in dostojanstva človeka. Obuditi je potrebno sočutje, ki je izraz človekove dobronamernosti, ki preprečuje zlo in ki onemogoča sovraštvo ter ponavljanje zločinov. Tu smo na mestu, kjer so se dogajali nasilje in zločini, materam so jemali otroke in ljudi odvažali na morišča v razne jarke in Hude jame. Tu so ljudje umirali in bili tudi ubiti in zakopani. To je torej kraj, kjer se mora človek zjokati, in to dvakrat: prvič zaradi zločinov in drugič zaradi neetičnega odnosa do trupel in neresnega urejanja okolja z namenom, da bi se prikrila resnica.

Teharski park spomina je potrebno postopoma urediti v park opomina na grozljivost genocida in nujnost katarze. Ljudem, ki z [Stran 063]njim živijo in ki ga obiskujejo, naj vzbuja občutek dostojanstva in utrjuje delo za mir in sožitje med ljudmi. V park je potrebno dodati elemente, ki bodo prikazovali resničnost povojnega dogajanja. Postaviti je potrebno železniški vagon in barako, v kakršnih so bivali ujetniki; to bi sedaj služilo za pogovore in ponudbo prospektov ter literature za promocijo miru in prikazovanje nesmisla vojne in nasilja. Veličastni spomenik je potrebno funkcionalno dograditi, vmesni travnik do vhoda pa preurediti v pokopališče za prekopane človeške ostanke, po možnosti z osebnimi podatki ali vsaj kraji morišč na grobovih. Na ta način bi Teharje postalo osrednji in dostojanstveni, pietetni, vzgojni in kulturni center ter pričevalec slovenske katarze.

To prizadevanje lahko rodi sadove, če se za to zavzame civilna družba, sestavljena iz ljudi domačega okolja in ljudi, ki še danes pogrešajo svojce iz časa te morije. Ta civilna družba še ni formalizirana, zametek že obstaja v iniciativi Teharje-Petriček, v njenem imenu se trudi g Stanko Kračun; koordinirala naj bi vse strokovnjake, oblastne organe in že obstoječe organizacije, ki jih je kar nekaj in ki dobro delujejo pri odkrivanju in raziskovanju ter spoznavanju prikritih morišč. Zaslužijo si s tega mesta iskreno zahvalo in spodbudo za naprej. Ta civilna družba bi omogočila tudi katarzično pričevanje o življenju s teharskim taboriščem in na ta način osvobodila ljudi molka, ki jim greni življenje. Tozadevna resnica osvobaja in odrešuje ter sprošča energijo za sožitje in sodelovanje, to pa ustvarja mir in zadovoljstvo.

Ta pobuda zahteva veliko dela in prizadevanj, ki so vredna, kajti »dobro delo dobro dene« in ne zahteva nobenih predhodnih sankcij, ker je to čisto pietetni in kulturni dolg do ljudi našega rodu. Zločinska dejanja, ki ne zastarajo, je potrebno prepustiti državnim organom kriminala, policije in sodstva, ki so to dolžna opravljati po politično verodostojnih načelih.

To pobudo dajem kot človekoljubno vzgojen in dejaven človek, narodno zaveden ter ponosen v prizadevanjih za demokratično in pravično državo Slovenijo. Kot tak sem dejaven v SSK od vsega začetka v letu 1990, kjer je bila narodna sprava veliko upanje in pričakovanje. Danes je v nekem zastoju, vendar upanje ostaja in prizadevanje tudi. Mislim, da zadeva v duhu besed blaženega Slomška: »Ljubite svoj rod, spoštujte svoj jezik,« in: »Sveta vera bodi vam luč in materin jezik ključ do zveličavne omike,« mora pripeljati do sožitja in narodnega sodelovanja.

To pobudo dajem kot domačin tega področja. Tu mimo sem se vozil v gimnazijo iz Dramelj s kolesom v letih od 1949 do 1957 in poslušal opozorila, da tu nekaj straši, več si ljudje niso upali ali znali povedati. Leta 1975, ko je Edvard Kocbek z pomočjo Alojza Rebule, Borisa Pahorja in Viktorja Blažiča javno sporočil o obsodbe vrednih povojnih pobojih domobrancev, so se zadeve začele odkrivati in spoznavati. V meni se je vzbudilo sočutje in prizadetost. Tako sem začel spoznavati slovensko kalvarijo in si prizadevati za spravo, resnico in sožitje narodnih različnosti, ki so naše bogastvo.

Danes pričujem o tem s pobudo za Teharje kot pietetni vzgojni center za katarzo in delo za mir, že drugič. Leta 1996 sem na povabilo kolega dr. Tineta Velikonja kot domačin prikazal potrebo po takem dejanju, ker sem leta 1962 videl tako ureditev za žrtve nacizma v takrat vzhodnem Berlinu. Do danes sem spoznal pietetne ureditve v Auschwitzu in pred kratkim v Jeruzalemu v Yad Vashemu. To so dejansko kraji, kjer človeka gane tudi do solz in se lahko zamisli o nesmislu vojne in smislu življenja za dobro. V tem smislu zaključujem in navajam pesem »Teharska legija«, ki jo je napisal g. Ciril Turk:

Otožno pesem gozd šumi,jezero mirno valovi,nebo pa toži svojo bol,ki skrivata jo breg in dol.V globini legija ležiin čaka na vstajenja dni.Zdaj kliče narod naš: Postoj,ozri se name pod seboj!Pred šumom gozda Kajn beži,jezera val mu vest kali,nebesne luči se boji,ga Abelova kri teži.Naj pesem gozda le šumi,naj val jezera se solzi,nebo naj kliče tisti dan,ko Kajn priznal bo greh skesan.Tedaj se legija zbudi,vstajenja dan ji zažari.In mir se vrne na zemljo,ker vsi podamo si roko.

Naš cilj je resnica

Jurij Pavel Emeršič
-
0

[Stran 060]

Dragi svojci in prijatelji mučencev! V čast mi je govoriti vam na kraju, od koder so vaši dragi šli v nebesa. Možje in žene, fantje in dekleta, otroci in dojenčki. Prava nebeška armada. Titovi partizani so takrat pod Triglav prinesli kulturo smrti, ki so se ji naši mučenci uprli, se proti njej borili, bili izdani in pomorjeni. Opustošeni Sloveniji so zavladali leni, klečeplazni in neumni Homo sovieticusi. Tako vladajoče komuniste v knjigi Zlo stoletja opiše francoski zgodovinar Alain Besançon. In jim predlaga resno zdravljenje na psihiatriji.

Po več kot 20 letih samostojne slovenske države je vsem že, upam, jasno, da so se ob prehodu v formalno demokracijo Homo sovieticusi obdržali na oblasti. Lenobe, klečeplaznosti in neumnosti niso ozdravili, ampak so jih naredili za vrlino. Svojega temeljnega poslanstva, to je ubijanja, v urejenih mednarodnih razmerah sicer ne morejo izvajati. Zato so se prilagodili zgodovinskemu trenutku in v danih okvirjih uresničujejo svojo sprevrženo vizijo. Prstne odtise puščajo danes na vseh ključnih družbenih in oblastnih nivojih. Tolerirajo in celo nagrajujejo zločince, zapirajo pa nič krive in arhive … Posebej ljubosumno bdijo prav nad zgodovinopisjem. Njih oblast je namreč utemeljena na lažnem in nepoglobljenem prikazovanju predvojnih in medvojnih razmer. A zgodovina ni vesoljna sodba, je zapisal veliki filozof Milan Komar. Tudi zgodovina bo, kot vsak posameznik in narod, morala pred božji stol. Morda bo že naslednja generacija bolj sočutna in razumna in se bo sedanjim zgodovinarjem smejala, jih pomilovala, ali pa jih obsojala kot aparatčike režima. … Zgodovina ni vesoljna sodba. Za nas, ki verujemo, je namreč zadnja pritožbena instanca veliko višje kot na Miklošičevi ali pa v Strassbourgu. Na tistem sodišču bo Bog sodil po pravici in resnici!

Spravo potrebujemo, nam pravijo … Tukaj zbrani sprave ne potrebujemo. Naša srca so mirna. Tisti, ki tega miru nimajo, naj si pa le prizadevajo za spravo. Naj ponižno priznajo greh in prosijo za odpuščanje Boga in svojce pobitih. Šele potem naj se nam pridružijo v molitvi na Teharjah, Rogu, ob Krimski jami in na še več kot 600 množičnih grobiščih po Sloveniji. Z veseljem jim bomo stisnili

Figure 1. SCNR

roko in z njimi živeli v miru. Če pa zgornji pogoji niso izpolnjeni in zločinci ne prosijo odpuščanja, pa mi odpuščanje kljub temu enostransko podelimo, je tako odpuščanje nično. Po besedah Besançona predstavlja tako odpuščanje celo dodaten greh. Ker je posledica lenobe, da bi preučili zgodovinska dejstva in pomanjkanja poguma, da bi zadostili pravičnosti. Ali pa je posledica vzvišene morale, ki se naslaja nad lastno lažno krepostjo. V tem trenutku torej pogoji za odpuščanje niso izpolnjeni.

Gledati moramo v prihodnost, nam pravijo. Kako naj narod gleda v prihodnost, medtem ko se mu pod nogami odpirajo brezna in se jaški polni trupel sesedajo? Delfsko preročišče je Solonu dalo jasno navodilo: »Grobne [Stran 061]daritve opravi za spravo herojem domačim, knezom dežele, ki krije naročje jih zemlje.« To je bil civilizacijski minimum vseh normalnih kultur. Minimum, ki so ga rdeči prvaki leta 1945 poteptali. Uničili niso samo mladih življenj, ampak oskrunili tudi njihove grobove in zasvinjali spomin na pokojne. Kateri civiliziran narod lahko na poljih smrti gleda v prihodnost? Kateri civiliziran narod zliva na množično grobišče industrijske odpadke? Kateri civiliziran narod postavi na množično grobišče golf igrišče?

Preden usmerimo pogled v prihodnost, se bomo morali temeljito pogovoriti o naši preteklosti. Ne samo zato, da je nikoli ne ponovimo, ampak tudi zato, da ovrednotimo genocid, ki se je tukaj zgodil. Da ovrednotimo trpljenje in smrt tisočev mučencev … Če želimo skupaj gledati v prihodnost, poglejmo najprej preteklost. Star mongolski pregovor pravi, da tisti, ki ne pozna lastne zgodovine, ni človek, ampak neumna opica … Pripovedujte svojim otrokom svojo družinsko zgodovino, da se Slovenija spet počloveči.

Konsenz glede preteklosti potrebujemo, nam pravijo … Mi pa odgovarjamo: resnica za nas ni nekaj relativnega, ampak je absolutna. Resnica o naši boleči preteklosti je ena. In edina, ki nas lahko osvobodi. Ni nekje na sredini. Zato na konsenz o resnici ne pristajamo. Vem, da tukaj zbrani zelo dobro veste, kdo se je med revolucijo in obrambno vojno komu upiral in kdo je s kom ideološko kolaboriral, zato tega ne bom ponavljal. Tistih pa, ki živijo v zmoti in bi iskreno želeli v dialogu priti do resnice, bomo zelo veseli. Začetek dialoga bo zaznamovan z zdravljenjem spomina. Spomina, ki ga moramo očistiti zgodovinske nesnage, s katero so marksistični zgodovinarji desetletja kvarili otroke. Spomina, ki preprečuje odraslim osebam normalen dialog. Konsenz ni cilj dialoga! Naš cilj je resnica in resnico ponavljajmo, četudi bodo naša omizja prazna. Resnica, včasih neizprosna, ne potrebuje množičnega pritrjevanja. Laž je tista, ki potrebuje glasno javnomnenjsko podporo in polne Stožice. Resnica pa se ne boji tišine. Boji se samo gnilega slogaštva in iskanja konsenza za vsako ceno.

Nič se ne da narediti, nam pravijo … V barbarizirani krajini, ki so nam jo ustvarili sprevrženi arhitekti komunizma, je edina rešitev katarzična lustracija. Danes se zdi dan, ko se bodo vremena zjasnila, zelo daleč. Morda nedosegljiv. Morda se res ne bo zgodil. A ker ne vemo ure ne dneva in je zgodovina skrivnostna, in kot pravi Komar, ji nihče ne vidi do dna, nas morda tisti dan preseneti. Dan, ko bomo zapustili katakombe in glasno spregovorili o tem, kar sedaj govorimo v manjših skupinah, komemoracijah, pridigah, manjših spletnih forumih … Biti moramo pripravljeni na ta dan. Da takrat ne bomo jecljali, ampak govorili kristalno jasno.

Nič se ne da narediti, nam pravijo … Demokracija pri nas je danes resnično ohromljena … A ne predajmo se malodušju. Ta je sovražnik duše in zaveznik revolucionarjev. Revolucionarjev, ki blatijo parlamentarizem in evroatlantske povezave, ki so varovalka pred totalitarizmom in balkanizacijo. Stabilna parlamentarna demokracija v Sloveniji in evropska krščanska civilizacija ostajata naš cilj. Na poti do tega cilja imamo veliko svetilnikov. Veliko svetlih zgledov duhovnih velikanov in mučencev.

Slomšek, Mahnič, Krek, Jeglič, Rožman, Grozde, Terčelj, Ehrlich, Kralj, Halas, Tomec, Vovk in še mnogi drugi …

Stojimo trdno na zemlji, pogled pa obračamo k njim. Oni so naši priprošnjiki in vodniki. Kaj bi oni storili na našem mestu? Njihova misel in priprošnja več tisočev mučencev nas vleče iz mlake totalitarizma in nam pomaga v tej od Turkov in komunistov opustošeni Sloveniji. Stati in obstati.

Grobišča: sveti ostanki slovenske plemenitosti

Peter Štumpf
-
0

[Stran 057]

Dragi svojci, sorodniki in prijatelji teharskih žrtev, dragi preživeli jetniki iz taborišča Teharje in iz drugih krajev povojnega nasilja, dragi predstavniki Nove slovenske zaveze, sobratje duhovniki, pevke in pevci mešanega pevskega zbora celjske stolne župnije, sestre in bratje v Kristusu!

Blaženi škof Anton Martin Slomšek je Cerkev rad primerjal z vinogradom. To Božje polje, zasajeno z dušami ljudmi, je smatral za svoje največje veselje. Dolžnost dobrega oskrbnika ga je gnala do skrajnih naporov. Obetal si je dobre sadove – čim več ljudi pridobiti za Boga.

Kot sin kmečkih staršev je dobro poznal zakonitosti vinograda. Garanja pri tem oskrbništvu ne manjka – še posebej zaradi nepredvidljivih bolezni in vremenskih nevšečnosti. Vinogradnik mora biti odločen, vedno pripravljen, da gre v vinograd in tam poseka bolne trse, obreže mladike, če je potrebno celo zredči grozdje. Če tega ne stori, sadov ni. Vinograd propade in nima več vrednosti.

Slomšek je bil odločen pri upravi Božjega vinograda. Ker je živel v odločilni uri tudi za slovenstvo, je videl, da mora ukrepati. Ljudem dati slovenske knjige, jih utrditi v veri, jim dati jasne moralne vrednote in jih tako povezati v močno narodno skupnost. Ni se obotavljal celo preseliti Božjega vinograda – škofijo, v Maribor. Slomšek je tako omogočil zedinjeno Slovenijo.

Še bolj kot ozemeljska celovitost je bila pri tem pomembna povezanost ljudi. Slomšek je že takrat čutil nevarnosti za Slovence. Bil je za napredek, zavračal pa je revolucijo. Ljudi je svaril pred strastmi, ki so v ljudeh netile sovraštvo do tedanjega družbenega reda in do voditeljev. V nasilju in krvi za Slomška ni bilo napredka, ampak samo neizmerno gorje in revščina.

Kot kristjan in škof je čutil dolžnosti, da ohranja med ljudmi red, mirno razpoloženje in v njih prebuja voljo do napredka v blaginji. Ogibal se je politiziranju in raje ljudem dajal napotke za zdravo družinsko in narodno življenje. Dom in družina sta kot zdrava celica, ki omogoča zdravje narodu. Slomšek zato zakonce vabi k dolžnostim do verskega življenja in do verske vzgoje otrok. Pogosto je svaril: »Slaba vzgoja je slabih časov mati!«

Slomšek je zaznal grožnje nevere, ki jo je smatral za gnil madež na duhovno bolni družbi. V neveri je gledal razjedajočega črva na deblu vsake resnične sreče. Socializem in komunizem je okrivil zaničevanja Božjih in človeških pravic, kjer hočejo brez zakonov deliti, brez dela in zaslužka samo uživati, kar privede človeško družbo v propad. Rešitev za družbo je videl samo v popolni vrnitvi k Bogu (prim F. Kosar, A. M. Slomšek, CMD 2012, 274).

Slomškova opozorila so v liberalnih krogih odmevala v posmeh. Toda osemdeset let po njegovi smrti, se je Slovencem zgodila tragedija, na katero si najbrž niti Slomšek ni upal pomisliti – bratomorstvo. Tega niso več mogli preprečiti niti štirje veliki verski dogodki v Ljubljani: V. katoliški kongres leta 1923, že naslednje leto Marijanski kongres, leta 1935 II. jugoslovanski evharistični kongres in leta 1939, torej neposredno pred 2. svetovno vojno, VI. mednarodni kongres Kristusa Kralja. Viri poročajo, da so duhovna dogajanja na teh shodih bila temeljita. Štirikrat je bila v Ljubljani navzoča skoraj vsa duhovna in intelektualna elita Slovenije, da si okrepi vero. Skoraj ni bilo človeka, vernega in nevernega, ki bi ne mogel dojeti osnovnega sporočila teh dogodkov: vsi smo bratje in sestre v Kristusu.

Komaj so ti verski dogodki minili, se je že brat postavil proti bratu, sosed proti sosedu, Slovenec proti Slovencu. Prej združeni po cerkvah v molitvi in pri sveti maši, nato sprti v sovraštvu in razdeljeni. V Sloveniji so nastala taborišča po nacističnem, fašističnem in boljševističnem modelu. Njihov namen je bil en sam: uničiti brata in sestro. Tako je nastalo tudi taborišče na Teharjah.

Priče so mi povedale, da so na tem kraju, v taborišču bili skupaj ljudje: eni kot stražarji in mučitelji, drugi kot taboriščniki in žrtve – nekoč pa skupaj v isti cerkvi pri verskem nauku in v isti cerkvi pri nedeljski sveti maši.

Stražarji in taboriščniki – mnogi so imeli družine. Doma so jih hrepeneče čakale žene ali možje. Doma so jokali otroci. Vendar so eni možje tukaj ubijali, drugi možje in žene pa so tukaj umirali. Zakaj?

[Stran 058]Škof dr. Peter Štumpf s somašniki Figure 1. Škof dr. Peter Štumpf s somašniki Alojz Miklavčič

Teharsko tragiko lahko razumemo samo v besedah papeža Frančiška, ki jih je pred kratkim povedal v Albaniji in so po sporočilu povsem enake Slomškovim nekdanjim opozorilom: »Ko se hoče v imenu ideologije izključiti Boga iz družbe, se konča s čaščenjem idolov, in kaj kmalu človek izgubi sam sebe, njegovo dostojanstvo je poteptano, njegove pravice kršene.«

Če ni dostojanstva in pravic, ni več identitete. Tudi taboriščnikom na Teharjah so zaradi ideologije odvzeli identiteto. Niso več smeli biti to, kar so: ljudje. Spremenili so jih v brezosebno maso za uničenje. Tukaj se je ubijalo in umiralo samo zaradi sovraštva – zaradi primitivnega, brezumnega sovraštva. Sovraštva, ki je ušlo kontroli čustev, in se razbesnelo v strast. Sovraštvo do enega pa kmalu preraste v sovraštvo do vseh. Vojna pa je kot povodenj. Poplave sovraštva ni več mogoče zajeziti. Grozote se umirijo šele, ko je vse uničeno.

Sovraštva ni mogoče iztrebiti z nasiljem. Nasilje sovraštvo samo še povečuje. Sovraštvo domuje v skritih kotičkih srca. Lahko se potuhne mnogo let in šele potem udari z vso močjo. Človek, ki je okužen s sovraštvom, lahko zelo dolgo deluje kot mirovnik, kot domoljub, kot dobrotnik in celo kot vernik.

Sovraštvo ima zakonitosti atomske bombe. Eksplodira šele pri visoki temperaturi, ki jo sprosti vžigalnik. Tudi sovraštvo lahko eksplodira pri visoki temperaturi, ki jo podžgejo strasti, prebujene od skrajnih ideologij. Nad tem pa je treba biti buden. Slomšek je bil buden, zato je opozarjal ljudi, naj ne nasedajo idejnim novotarijam.

Pri ogibanju sovraštvu ima krščanska identiteta močan pomen – je kot cesta, je pot, kjer ostajamo z Jezusom. Kdor ostaja z Jezusom se zmore ogniti sovraštvu.

Evangelist Matej nam je danes povedal, da so viničarji ubili dediča vinograda. Sovraštvo do gospodarja vinograda so podvojili: zasovražili so tudi njegovega sina in se polastili vinograda. Krivična polastitev dediščine je bila samo še posledica njihovega sovraštva (prim. Mt 21, 33–43).

Podobno je bilo po vojni pri nas – najprej pobiti, nato se polastiti. Ubijalci niso odvzemali pobitim lastnine samo zato, ker so bili pohlepni. Odvzem lastnine nekomu pomeni ponižanje. Lastnina pomeni dostojanstvo in ponos. Lastnina pomeni prednike in njihovo čast. Razlastiti nekoga, mu vzeti lastnino, dobesedno pomeni, uničiti ga – eksistencialno in človeško. Razlastitev pomeni izbrisati iz družbe in končno tudi iz spomina.

Tudi tisti, ki so ostali živi in so jih razlastili, so bili uničeni. Taki ljudje so bili ožigosani s [Stran 059]poniževalnimi pridevki. Njihovi otroci so trpeli ponižanja po šolah. Za takšne ni bilo prihodnosti. In to je povzročilo tudi nove politične in ekonomske eksoduse v tujino.

Tragična drama slovenskega naroda odseva v današnjem evangeliju. Toda Jezus, ki sebe predstavi kot gospodarjevega sina, se ne da. Čeprav ga bodo ubili, bo prav njegova smrt postala vogelni kamen (prim. Mt 21, 42). Sam je moral doživeti in preživeti dramo sovraštva tistih, ki ga niso sprejeli. Sovražni Judje so Jezusa zlorabili in ga Rimljanom predstavili kot političnega nasprotnika. V resnici pa ga niso sprejeli zaradi ošabnosti. Raje so se držali toge tempeljske tradicije, ki jim je omogočala varno zavetje v grešnih navadah. Niso zmogli sprejeti resnice o sebi in se spreobrniti. Bali so se svobode, ki jim jo je ponujal Jezus. Raje so ostali v suženjstvu sovraštva.

Jezus se sovraštvu ni pustil premagati. Ponižanje in smrt na križu je spremenil v zmago. Poteptanost se je spremenila v rodovitnost. Seme, ki je umrlo, je rodilo sad večnega življenja – ne samo za Jezusove učence, ampak tudi za njegove tožnike in ubijalce.

Po svojem vstajenju od mrtvih je Jezus pustil svojo srčno rano odprto. Ni je zacelil. Ta rana je dokaz, da večno živi. Toda ta rana ga boli. Vsakič, ko poči puška in naredi nekomu smrtno rano, Jezusova rana ponovno zakrvavi. Krvavela bo do konca sveta v vseh mučencih.

Zaradi Jezusove srčne rane mučenci ne padejo v grob in tam ne strohnijo, ampak prav skozi to rano vstopijo v vstajenje od mrtvih. Jezusova srčna rane je slava in nesmrtnost mučencev.

V tej Jezusovi srčni rani verni Slovenci gledamo na naše mučence – na tiste, ki so bili ubiti in na tiste, ki so preživeli. Mnoga grobišča po Sloveniji so kot kamen, ki so jih oblastniki zavrgli, vendar postajajo vogelni kamni naše prihodnosti.

Na šeststo vogelnih kamnih slovenskih grobišč je postavljena novodobna Slovenija. Pod temi kamni niso razpadajoče kosti. Pod temi kamni so relikvije, sveti ostanki slovenske plemenitosti in žlahtnosti. To, kar pa je sveto, je Božje. To, kar je sveto, ni mrtvo. To, kar je sveto, živi. Če je kri mučencev seme novih kristjanov, potem je kri mučenih Slovencev seme nove Slovenije.

Iz vseh slovenskih grobišč lahko slišimo en sam krik:»Nikar več sovraštva! Mi smo plačali veliko ceno. Naša kri vpije pred Bogom po usmiljenju, odpuščanju in spravi. Nočemo maščevanja. Hočemo, da bi vi, ki hodite po zemlji našega počitka, živeli – ne životarili, živeli složno in v edinosti!«

Že sedaj je Bog napravil čudovite reči – spomini, svete maše, molitve, osebna sprava nekaterih, odkrivanje resnice zgodovinarjev, obeležja …

Kako mukotrpno je odkrivanje resnice! Vendar resnica se mora zgoditi! Sprava se mora zgoditi in se bo zgodila! Vsa prizadevanja za resnico in za spravo so preroška dejanja, ki Slovenijo razstrupljajo od sovraštva.

Ne bomo iskali morilcev, čeprav to zahteva pravičnost. Bog jih je že našel. Upamo in molimo lahko, da jim je milostljiv v sodbi. Naši mučenci jim ne želijo večnega pogubljenja. Prepričan sem, da jim privoščijo dušni mir, ki ga zaradi zločina na zemlji niso imeli. Ni hujše kazni na tem svetu, kot očitajoča in nemirna vest. Takšna vest zločinca zelo počasi ugonobi in ga celo spravi v grob.

Če so bile zadnje besede mnogih naših mučencev: Jezus, Marija, Jožef, – te svete besede moramo razumeti kot molitev za odpuščanje: Jezus, Marija, Jožef, odpustite jim, saj ne vedo kaj delajo!

Molimo tudi za ubijalce naših mučencev. Bog se bo na to našo držo odzval z velikim blagoslovom. Takšna molitev bo med nami izzvala velike spremembe – naučila nas bo usmiljenja in odpuščanja, med smrtne sovražnike bo prinesla spravo, vedno bolj bomo pomirjeni. Naša vest bo mirna, ker bo v njej počival Božji Duh.

Mir in veselje v Svetem Duhu pa pomenita Božje kraljestvo med nami. V tem smislu so še kako zelo blagodejne besede apostola Pavla v pismu Filipljanom:»Bratje in sestre, nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo z zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsak um, bo varoval vaša srca in vaše misli v Kristusu Jezusu« (Flp 4, 6–7).

V marijanskih litanijah tudi molimo: »Kraljica mučencev, prosi za nas!« Mati Marija je objela mrtvega Sina. Kdo bi lahko razumel bolečino matere, ki objame mrtvega otroka? To lahko dojame samo Jezusova Mati. Njena bolečina je bolečina mučeništva.

Povezani v molitvi rožnega venca tudi v tem mesecu oktobru bolečino naših mučencev spletajmo v prošnjo Bogu za odpuščanje in spravo Slovencev.

Kraljica venca rožnega, naj Slovenija ti hvalo da!

Štiri revolucije pred revolucijo

Lenart Rihar
-
0

[Stran 047]

Pogovor z dr. Janezom Zdešarjem – I. del 1

Janez Zdešar Figure 1. Janez Zdešar Tamino Petelinšek

»Glej,« mi namigne diskretna roka proti postavi, malone za glavo večji od večine, »to je pa Janez Zdešar iz Münchna«. Tako je srh svobodne Drage v mladeniško srce zapisal novo zveneče ime. Do prvega pogovora z njim je sicer preteklo vsaj petnajst let, ampak oko ga je ujelo ob vsaki priliki, zadoščeno, kot da je že s tem za spoznanje odrinilo monstrum, ki je dušil domovino.

Ne brez razloga, kajti za sovjetski režim v Sloveniji je bil dr. Zdešar sovražni element par excellence. Bil je namreč član politične emigracije. To bi zadostovalo. Pa je za nameček duhovnik, ki je organiziral izseljensko pastoralo v Nemčiji, intelektualec, zgodovinar in velik poznavalec sistema, ki ga je preganjal. Pravzaprav niti to še ni vse: že kot najstnik je pretental vsemogočnost omenjenega sistema in njegovi smrtni sapi iztrgal kar nekaj desetletij svojega – kot se je izkazalo – izjemno polnega življenja.

Z eno potezo: rodil se je v Ljubljani leta 1926 v verni katoliški družini. Vključenega v razgibano mladinsko življenje ga zatne vojna. Kot domobranec se umakne na Koroško, vrnjen je na Teharje, od koder pobegne. V Lienzu maturira, vpiše teologijo, v Rimu doktorira iz svetopisemskih znanosti, potem pa na prošnjo škofa Gregorija Rožmana deluje med slovenskimi izseljenci. Tudi po upokojitvi zavzeto študira in sledi dogajanju v Sloveniji.

Dr. Janez Zdešar je nadvse prijeten sogovornik. Zdi se kot živ dokaz, pričevalec, da je mogoče svetno brezizglednost presvetliti s transcendenco. Tako je njegova beseda jasna in klena, brez nergavosti in oprezave »politične korektnosti«. Za dober delovnik ur pogovora z njim je minilo, kot bi trenil, in nabralo se je misli za več nadaljevanj.

[Stran 048]

Vaš življenjski poklic ni bil zgodovina, pa vendar veljate za njenega dobrega poznavalca. Obstaja niz področij, za katera vas poiščejo, bodisi za posvet bodisi za podatke … Kaj vas posebej mami pri tej znanosti?

Z zgodovino se ukvarjam amatersko. Amare je latinski izraz,amor pomeni ljubezen; torej da, z ljubeznijo se posvečam zgodovini. V njej je več področij mojega zanimanja. Najprej svetovna zgodovina, a ne v smislu, da bi se zanimal za vse narode sveta, za vse kulture, ampak predvsem za tiste skupne mehanizme, ki stojijo za svetovno zgodovino.2 Mi je simpatično, da nekateri novejši zgodovinarji skušajo najti ključ za razumevanje svetovnega dogajanja in svetovne zgodovine. Končno gre za smisel človeka in sveta, kajne?

Veste, radikalna menjava stališč je v komunistični partiji malenkost. Važni so ji izključno revolucionarni cilji.

Potem me seveda zanima slovenska politična zgodovina, zlasti tista povezana z zadnjim stoletjem, pa devetnajstim, to se pravi od francoske revolucije oziroma od revolucije leta 1848 naprej. Tukaj postajajo vidna nasilja in krivice, in nato vsi totalitarizmi. Kako naj bi mi nekaj takega ne bilo pri srcu, da jih preučim globlje, saj sem jih sam doživel in posledice še danes vsi nosimo. Posebej moram omeniti svoje nagnjenje – ljubezen do študija revolucije med vojno na Slovenskem. Nato – se mi samemu zdi čudno, da sem se v to vrgel – me je zanimala zgodovina Kominterne in komunističnih partij, zlasti slovenske. Če so že delali revolucijo, bi rad vedel, kdo jo je delal, kdo so bili ti ljudje, od kod so prišli.

Omenjate Weltgeschichte, svetovne zgodovinske silnice, ki jih nekateri filozofi dajejo v središče svojega sistema kot bistveno gibalo sveta. Kje vi vidite vlogo zgodovine?

Predvsem skušam dobiti odgovor o smislu zgodovine, o smislu bivanja v času in prostoru. In sicer tako za človeka kot za svet, v katerem živi. To vprašanje o historični eksistenci kaže iz sebe ven na transcendenco. Pravzaprav sta možni le dve rešitvi: ali zgodovinski determinizem, ki ima vse dogajanje vnaprej določeno in ve, kako bo, izključuje pa transcendenco. To je bilo tipično za naš »uradni« historični materializem in pa dialektični materializem. To je pravoverni marksistični pogled na svet, na zgodovino, na dogajanje v svetu, pogled, ki prevladuje še sedaj v neoliberalizmu. Je determinizem, transcendence ni. O tem se niti ne debatira, ampak je samo po sebi umevno. Zame pa zadnjega odgovora ne daje filozofija, ampak in predvsem teologija. Gre za vprašanje stvarjenja, za evolucijo, za odrešenje. Osnovno vprašanje vse človeške filozofije, ki je obenem življenjsko vprašanje številka ena, je vprašanje smrti. Nihče me ni vprašal, ali hočem živeti, in vendar sem nastal in živim. Nekdo ali Nekaj me ima pod sabo v totalni oblasti. Nihče me ni vprašal, če hočem umreti, a enkrat me bo smrt pobrala. Zgodovinsko zagotovljena je samo ena izjema: Jezus iz Nazareta …

Povezana sta tudi zgodovina in spomin. Ima tudi tu besedo teologija?

Zares: facere memoriam, »delati spomin«, obhajanje spomina, »to delajte v moj spomin«, gojitev spomina, vse to poznata Stara in Nova zaveza. Spomin je tisto, kar me žene v prihodnost, brez spomina jaz ne bi bil jaz, bi bil animalično bitje, torej bistveno manj plemenito, manj žlahtno bitje.

In kje potem pride stik z zgodovino?

»Jaz brez spomina ne bi bil jaz«. Šele če gledam preteklost in se orientiram za prihodnost, se moja sedanjost skuša pravilno uresničevati, sem na pravi poti. Tisti, ki tega ne dela, je revež. To uresničevanje je ontično, bitno povezano z mojo sedanjostjo, ki pa je rast in zato vedno nekaj nedokončnega, pomanjkljivega. Samo večnost ni pomanjkljiva, v večnosti so združene preteklost, sedanjost in prihodnost. Tudi polnost bitja je šele v večnosti, kamor težimo in kjer se bomo dokončno uresničili. Kot se je Jezus, Sin človekov, to pomeni čisto pravi človek, dokončno uresničil v svojem vnebohodu in sedenju na Božji desnici. On je umrl zato, da je vstal in šel v nebesa. Kristusovo zemsko življenje poteka od rojstva do vnebohoda. Vnebohod pomeni intronizacijo Božjega kraljestva – in smisel človeške individualne in kolektivne zgodovine!

Kako pa je s praktično, vsakdanjo vrednostjo zgodovine?

Zgodovina je na žalost silno redko »magistra vitae«. Silno redko, a vendar naj bi bila. Učili naj se ne bi samo ob njeni zgrešenosti in napakah, ampak še posebej na krepostih. Kristijani imamo herojske zglede: to so naše [Stran 049] svetnice in svetniki, katerih spomin obhajamo vsak dan v liturgičnem letu. Spomin na celoto, communio, je pomemben. Brez svetnikov bi bila svetovna zgodovina znatno ubožnejša.

Ali lahko človeka zapelje v depresijo, v travme, če se preveč vrti okrog težkih obdobij zgodovine?

To je nevarno za tiste, ki so težke stvari doživljali, manj za zgodovinarje. Za prve je potem res hudo in lahko rečem, da do neke mere niso sposobni objektivno vsega dojeti, ker je osebna bolečina tako močna. Vendar če se a priori reče, da, ker je bil živa priča nekega dogajanja, ni sposoben pisati objektivne zgodovine, je tako in še bolj treba reči tudi o tistem, ki tega ni doživel. Popolnoma enako. Da bi bil zgolj zato, ker tega nisi doživel (»neobremenjen«), bolj objektiven?! To je nesprejemljivo.

Kako je v tem kontekstu z vprašanjem časovne oddaljenosti?

Poznam to izgovarjanje: prezgodaj je še, da bi zdaj o tem govorili, ne vemo še vsega, to je šele petdesetletna zgodovina … Vendar: zgodovina je v svojem bistvu revizionistična, ali pa je ni. Za primer: na podlagi raziskovanja sem prišel do teh in teh spoznanj. Ta spoznanja tudi zapišem, ker se mi zdi, da je tako res. Ne rečem, da je vse res, kar trdim. Morda marsikaj tudi ni res, čeprav trenutno tega uvida nimam. Zanesljivo znanje o nečem preteklem je možno šele s prispevki mnogih.

Polne resnice ni mogoče vedno doseči, kar pa zopet ne pomeni, da je vse subjektivno. Kot zgodovinar moram razložiti in imeti svoje kriterije, da lahko vrednotim. Nisem sodnik in ne obsojam, nisem tožnik in ne obtožujem. Pač pa vrednotim in ocenjujem kot človek.

Mi dovolite vprašanje: kakšen je slovenski zgodovinar, koliko ima tega globljega uvida?

Pred leti sem vprašal dr. Borisa Mlakarja, koliko so imeli študentje na univerzi teorije historiografije, koliko so razpravljali o objektivnem zgodovinopisju, koliko so odpirali filozofska vprašanja o tem. Če se ne motim, je omenil, da je imel le prof. Bogo Grafenauer nekaj semestrskih ur o tem vprašanju. To je bilo čisto vse.

In to je ravno tisto, kar opažam, ko razmere primerjam s tujino: da pri nas grozeče manjka neke teorije spoznanja, zgodovinskega spoznanja. Od tu vedno znova vrsta napak v pisanju zgodovine, ki bi jih ne bilo, ko bi vsaj majčkeno premislili. In tukaj je več napak, gledano z logičnega stališča kot pa z zgodovinskega stališča. Ne dela se toliko napak pri ugotavljanju dejstev, ampak opazni so logični preskoki, ko ne znajo do konca misliti, premalo mišljenjske izobrazbe, premalo logično-filozofskega razmisleka.

Če že pri logiki ne moreš biti konsistenten …

Ja, to, to! In to se zelo zelo pozna. Tudi pri dobrih zgodovinarjih se pozna! Da ne govorim potem o drugih nelepih rečeh, ki se še vedno dogajajo.

Kaj imate v mislih?

Na primer ko dr. Jože Pirjevec napiše debelo knjigo v italijanščini Le guerre jugoslave in v njej opisuje, kako je bilo v Sloveniji leta 1990, 1991 in v njej ni omenjen Lojze Peterle. Kako je možno pisati o tem dogajanju, ne da bi omenil to ime?

Mislim, da je ena najhujših stvari, ki se nam dogajajo, mešanje in zmešnjava pojmov ter absolutizacija polresnic. Že zdavnaj bi bilo potrebno napisati marksistično-slovenski slovar. Ki bi razložil vse pojme, ki smo jih dobili iz marksizma, napačne, na glavo obrnjene, pa tudi zamolčane.

Ali pa dr. Peter Vodopivec. Napiše zgodovino SlovencevOd Pohlinove slovnice do samostojne države, kjer opisuje tudi medvojno dogajanje. Med navedki literature najdeš vse mogoče, zaman pa bi iskali imena določenih avtorjev, kot je denimo Tamara Griesser Pečar, torej zgodovinarjev, ki so napisali več standardnih del, na katera, če jih bo kdo hotel ovreči ali pa napisati na novo in boljše, bo treba čakati nekaj desetletij. Zgodovina se ne napiše v treh letih. Veste, taka (zavestna?) neobjektivnost in nestrokovnost boli!

Iz tega sledi še kak imperativ za zgodovinarja …

Omenil sem že, da zgodovinar ne obsoja, ne obtožuje, ne brani, temveč vrednoti. In sicer vrednoti po kriterijih, ob katerih se lahko vsi ljudje dobre volje združimo. Te splošne norme so prevzete iz najboljše evropske tradicije in iz krščanske etike. Ni treba biti veren, ni nujno biti kristjan, ampak neka evropska tradicija nastopa tu, to lahko zatrdim. Se pravi, da se [Stran 050]

Poti zgodovine Figure 2. Poti zgodovine Tamino Petelinšek

bobu res reče bob in se zna razlikovati med dobrim in zlim. V modi je misel, da je višek znanstvenosti, če kriterijev kot takih ne sprejmem in jih ne upoštevam. Če ni kriterija, to je menda Žarko Petan nekje zapisal, potem imajo vsi prav. Potem imamo vsak svojo resnico, po kateri naj bi živeli – po Kučanovem receptu, in to je seveda zgrešeno.

Kako se to odraža na konkretnih primerih?

Pogosto pišejo, denimo, o predvojnem klerikalizmu. Moramo biti pravični. O tem je treba govoriti iz predhodnega in takratnega srednjeevropskega konteksta. Politični klerikalizem smo dobili, pa to niti ni bilo slabo, iz Nemčije in Avstrije, ko so bili v vladah duhovniki ministri (in ne najslabši), ko je imela vsaka škofija izvedenca za politična vprašanja. In nekaj podobnega smo imeli tudi mi Slovenci, nič več in nič manj.

Kaj se skriva za strahom pred klerikalizmom?

To je končno strah pred javnim oznanjevanjem in širjenjem transcendenčnih vrednot. Táko antiklerikalno zgodovinopisje skuša celotno totalitarno dogajanje predstaviti kot nujno reakcijo na neko nevzdržno predstanje. Pri tem ljudi delijo po domnevno splošnem človeškem pravilu v napredne, to so vedno uporniki in revolucionarji, in v nazadnjake. Ta dva izraza sovražim. Zakaj smem enkrat biti konzervativen, zakaj sem drugič napreden? Pri vožnji avtomobila je treba o pravem času pognati, o pravem pa zavirati. Drugače se v življenju ne da shajati. Na nekem določenem področju je nekdo lahko začasno konzervativen, ni pa nujno da je tak tudi v celoti in za vedno.

Nasprotno zgodovinopisje pa posplošuje, daje nalepke. Na primer dr. Božo Repe je napisal knjigo Rdeča Slovenija in pravi, da je bila od leta 1970 do 1980 Cerkev v Sloveniji partnerica partije. (Morda zato, ker jo je partija kot institucijo najbolj preganjala?) Potem pa pride 1999 drugi korak. Zdaj imamo neomarksizem in neoliberalizem, ki totalitaristično partijo vsaj na zunaj obsojata. Ampak če je bila Cerkev partnerica partiji, je treba potem odpraviti tudi Cerkev, ker naj bi bila tudi ta totalitarna. In to dejansko dr. Hribar naredi. Nekje o tem jasno – po smislu – pravi: »Partije smo se znebili, zdaj se je treba še Cerkve.« Saj to je čisto logično, če je tako mišljeno, ima prav. Vendar pa ne razlikuje med totalitarnim sistemom in neko totalno družbo. Cerkev je totalna, oznanja resnico, ki me kot vernika [Stran 051]v Jezusa totalno prevzame. A zato še malo ni totalitaristična.

Ampak za normalno pamet …

»Kdo pa je danes normalen?« bi lahko vzkliknil. Mislim, da je ena najhujših stvari, ki se nam dogajajo, mešanje in zmešnjava pojmov ter absolutizacija polresnic. Že zdavnaj bi bilo potrebno napisati marksistično-slovenski slovar. Ki bi razložil vse pojme, ki smo jih dobili iz marskizma, napačne, na glavo obrnjene, pa tudi zamolčane. O tem, kaj ni res in kaj je res in kaj kdo z določenim izrazom misli …

Spomin je tisto, kar me žene v prihodnost, brez spomina jaz ne bi bil jaz, bi bil animalično bitje, torej bistveno

Glejte primer škofa Mahniča, ki ga dr. Hribarjeva tako rada očita slovenskemu katolicizmu. Ampak: poleg bojevitega Mahniča smo imeli tudi Lampeta, za katerega so znanci vedeli povedati, da naj bi bil mehka, plemenita duša. Se pravi, mi imamo lahko istočasno v nekem prostoru v nekem gibanju ne samo enega, ki mi zdajle po sto letih ustreza kot tarča, da nanj streljam, ga pobijem in pri tem računam, da pobijem celoten sedanji nasprotni tabor, temveč je bila v tem taboru raznolikost, istočasnost različnih idej in različnih smeri, različnih načinov delovanja.

Kakšen je skozi taka očala pogled na partijo?

Omeniti moram nekaj povsem nedopustnega, kar opažam v zgodovinopisju na Slovenskem: ko pišejo o revoluciji in o medvojnem času, komunistično partijo obravnavajo kot neko normalno politično demokratično stranko. Vendar je to čista zmota! Bila je revolucionarna, kriminalna združba, to je bil organizirani politični terorizem. Stranka, ki ni zmagala zaradi ciljev, ki jih je zastopala, ki ni zmagala, ker bi bila najmočnejša, ampak zato ker je ubijala politične nasprotnike. Torej ne znajo oceniti partije kot izjemen, nenormalen, družbeno patološki pojav v zgodovini. Ne upoštevajo njenega antihumanega in totalitarističnega programa.

Ampak med vojnama komunizem ni bil edina nevarnost.

Seveda ne! Treba je poudariti, da je med obema vojnama pri slovenskih katoličanih tekla debata o vprašanju, kateri totalitarizem je Slovencem bolj nevaren: ali nacizem in fašizem ali komunizem. Na katoliški strani s škofom Rožmanom je bilo ocenjeno, da komunizem. In kdo je imel prav?

Meni se zdi, da je Rožman leta 1938 situacijo pravilno ocenil. Hic et nunc, bi rekel: zdajle nam nacizem in fašizem nista tako nevarna, ker ju Slovenec prirojeno odklanja. Ne prenaša ju, ker smo Slovenci doživeli leta 1920 izgubo Koroške, ponemčevanje Koroške, potem pa 1938 Anschluss, na Primorskem pa je od leta 1922 divjal fašizem. Torej je bil komunizem tisto, kar je bilo za nas dejansko najbolj nevarno, ker je gradil na tovarišiji, na prijateljstvu vseh narodov za boljšo in lepšo prihodnost. Zato voditelji na katoliški strani niso bili usmerjeni toliko v boj proti fašizmu in nacizmu, ker je bilo samo po sebi razumljivo, da ju noben pošten Slovenec ne more sprejeti. Kar je trenutno nevarno za nas, je komunizem, so ugotavljali.

Ali neposredna nevarnost fašizma in nacizma ni bila tako izrazita, da bi zradirala naš narod?

Ja, ga bi. O tem sem prepričan. Ampak bili smo prepričani, da fašizem in nacizem ne bosta zdržala. Oboje smo vedeli: da sta silno nevarna, da pa ne bosta zdržala in ne zmagala. Zlasti potem sredi vojne, leta 1943, po Stalingradu je bilo povsem jasno, da so Nemci vojno izgubili. In zato je domobranstvo lahko toliko lažje vojaško taktiziralo z Nemci.

O tem zadnjem bo še govor. Včasih je vtis, da nas kot narod in družbo bistveno določa predvsem tisti del zgodovine, ki zadeva revolucijo. Kaj pa čas pred njo?

Kar nas določa, je bila na primer v začetku slovenske zgodovine rešitev dileme, ali se odločiti za Avare ali za Bavarce. Borut se je takrat obrnil na Bavarce in se zavestno odločil za zahodno krščanstvo. To nas je silno določilo. O tem ni dvoma. To je osnovna opcija v začetku vsega. S tem smo dobili prva krščanska kneza, Borutovega sina Gorazda in nečaka Hotimirja. To je bil dogodek, ki je stalno navzoč v vsej poznejši zgodovini. Fundamentalna opcija je bila takrat na srečo krščanstvo.

Kaj pa negativne stvari?

O še so pozitivne! Pozitivno zgodovinsko nas določa ustanovitev ljubljanske škofije, ki jo je v času renesančnega razcveta izvedel Pij II., Enej Silvij Piccolomini. Sicer tudi iz političnih razlogov, da bi ustavil Habsburžane. A[Stran 052]on, humanist, katoličan, Neslovenec, ve, da je potrebno, da dobijo verniki na Slovenskem novo škofijo, ker nobena od tedanjih ni imela svojega sedeža v sredini slovenske zemlje. In slovenska Cerkev se je začela ustanavljati s škofijo v Ljubljani, ki je obsegala več ozemelj sedanje Slovenije. Ustanovitev omogoči, da se začne tudi zavestno slovensko delati in kasneje je na primer Trubar v ljubljanski stolnici postavljen za pridigarja v slovenščini … Ustanovitev ljubljanske nadškofije je za slovenstvo vredna vsaj toliko kot Trubar, oziroma Trubarja morda ne bi bilo, če ne bi bilo prej postavitve škofije.

Ali lahko potem iz tega sklepam, da nimamo tako slabih zgodovinskih izkušenj, da je naša obremenilna stvar predvsem druga svetovna vojna? Kaj pa janzenizem?

Janzenizem, ja, ja, imate prav. Janzenizem je bil duhovna mora. Ampak spet, poglejte, vedno moramo na zgodovino gledati uravnoteženo. Janzenizem je bil ena plat, ampak istočasno je bilo navzočega tudi kaj drugega, nasprotnega: so duhovniki, ki ga ne prenesejo, pa grejo v Ameriko in postanejo tam škofje, npr. Baraga. Beži pred janzenizmom. Škof Slomšek gre v Regensburg in tam dobi antijanzenistično formacijo in to je danes naš blaženi. Zlahka v zgodovini odkrijemo veliko pozitivnega. Ne smemo se fiksirati samo na negativno. Negativna zgodovina je pogosto zgodovina tistih, ki ne marajo Cerkve, jo sovražijo in govorijo o preganjanih čarovnikih in čarovnicah, o inkvizicijah in indeksu, o križarskih vojnah in Aleksandru VI. To je približno vse, kar vedo povedati o dva tisoč letih njenega življenja in delovanja.

In kaj vi pravite na to?

Smešen je, kdor ne vidi mnogih pozitivnih stvari. Jaz rečem takole: Cerkev je čudovita; lep, rajski vrt. V vsakem vrtu je, če ga od blizu pogledaš, tudi kup gnoja. Potem pa je od tebe odvisno, ali greš v vrt brskat gnoj ali pa občuduješ rože.

Ali ima tudi komunizem kot svetovni pojav kaj rajskega v sebi?

Vaše vprašanje me spominja na aforizem, ki sem ga pred kratkim bral: »Ateizem je edina religija, ki se bori proti Bogu«. Dejansko oznanja »raj na zemlji«.

Komunizem je utopija, ki se ne da uresničiti, ker suponira, da je človek determiniran k dobremu.

A izkušnja uči, da smo notranje razklani. Človek je sposoben delati tudi slabo, ne samo dobro. Zato je moralo priti odrešenje in novo življenje, pravzaprav novo ustvarjenje, kar pomeni dokončni sestop Božjega kraljestva na zemljo.

Tudi Božje kraljestvo je utopija, in sicer edina »realna utopija« – ker je že tu, čeprav še ne »dokončno izdelano«.

Utopij nikoli ni manjkalo. Vendar so šle mimo evangelija, in ker so šle mimo evangelija ali proti evangeliju, so propadle.

Vendar če se a priori reče, da, ker je bil živa priča nekega dogajanja, ni sposoben pisati objektivne zgodovine, je tako in še bolj treba reči tudi o tistem, ki tega ni doživel. Popolnoma enako. Da bi bil zgolj zato, ker tega nisi doživel (»neobremenjen «), bolj objektiven?! To je nesprejemljivo.

Čeprav je komunizem utopija, ima tudi zunanje razloge za propad.

V slovenskem zgodovinopisju se pojavljajo nove podmene, hipoteze, kdo je pravzaprav tisti, ki je končno zbil komunizem v Sloveniji. Mimogrede, tudi v Nemčiji je nedavno neka slovenska avtorica utemeljevala, da je pravzaprav pop subkulturna glasba v Sloveniji razbila režim … Danes se govori o tem, da je konec komunizma predvsem izborila Zveza socialistične mladine Slovenije. Ti oznanjevalci »resnice« so tisti naveličanci svojih očetov, ki so uživali vse privilegije. Pravzaprav so tem analitikom sprejemljive vse razlage, razen uvida in priznanja, koliko je k padcu totalitarističnega sistema pripomogla zvestoba in vernost slovenskih katoličanov.

Kako gledate na pojav komunizma v najširšem pomenu?

Komunizem je eden od totalitarizmov in je s fašizmom in nacizmom skoraj istočasen pojav. 1917. leta imamo rusko revolucijo, 1922. imamo Marcia su Roma, 1933. pa nastopi Hitler. Vsi trije se pojavijo v Evropi in vsi trije, ne samo Stalin, tudi Mussolini in Hitler, izhajajo iz marksizma. Mussolini je bil socialist, tajnik italijanske socialistične stranke, potem je postal fašist. Hitler je bil pri Deutsche Arbeiterpartei, potem pa je ustanovil nacionalsocialistično stranko. Lenin in Trocki pa itak. Vsi so izšli iz tega nesrečnega marksizma, ki je potem poln raznih oblik, ki so en sam nestvor in en sam neuspeh, in kot je nekoč rekel [Stran 053]kardinal Ratzinger, največja sramota dvajsetega stoletja na svetu.

Bleščeča zapeljivost in nič drugega je propagandni komunizem, kateremu strašno lahko zapademo, ker je na zunaj jasen in simpatičen: »Toliko krivic se dela. Je prav tako ali je treba to spremeniti? Treba je spremeniti. Ali zadosti naredimo za to, da se spremeni? Premalo naredimo. Kaj je treba narediti? Organizirati se. Dajmo, organizirajmo se! Za boljšo prihodnost? Itd. Itd.« Vse drži. Ostaja samo vprašanje, kakšen je pogled na človeka in svet.

Ampak utopija nima nekega zla za podstat.

Ne, hoče dobro, a na zmotni podlagi. Saj ravno zato je utopija.

Toda ali je možno, da pride iz neke nedolžne utopije sto milijonov človeških žrtev?

To ni nedolžnost utopije, to je logična posledica utopije. Marx je najprej res poskušal v teoriji razložiti, od kod prihaja kapitalizem in zlorabe, ki si jih danes sploh predstavljati ne moremo. Ampak reševanja se je lotil narobe: krivice in nasilje odpraviti z istimi sredstvi, z nasiljem in z novimi sredstvi.

Ali je bila ta stvar prepuščena inerciji, da se je tako grdo izrodila ali so nastopili neki hudobni ljudje, ki …

Veliko ljudi najde in goji tisto, kar jim najbolj ustreza, da lahko potem uresničuje svoje bolne instinkte . Iz tega se rodi tisto zlo, ki ima videz, da rešuje, v resnici pa posameznika in družbo »ozdravlja« z nasiljem, z razkrojem in končnim propadom posameznika in družbe.

Ali je mogoče, da bi bile najbolj znane zgodovinske osebnosti, povezane s totalitarizmom, recimo Hitler, Stalin ali Lenin in Mussolini le figure?

Tudi ti so obenem realnost in simbol za sistem kot tak. Za njimi so stali stotisoči, milijoni ljudi, ki so prav tako mislili in delali kot oni. Mi vsi smo Hitler je naslov neke nemške knjige.

Kdo je odgovoren, kdo je »prvi gibalec« komunizma ?

Za totalitarne sisteme je značilno, da v začetku nihče ni hotel sam vladati. Na koncu se je sicer sprevrglo v totalen kult osebnosti in božanstva, toda na začetku so bili vedno samo kolegi, ki skupaj odločajo. Nobeden ni hotel imeti zadnje odgovornosti, vsi pa so hoteli imeti prvo mesto.

Zdi se kot da je bil Josip Broz od samega začetka razmeroma izpostavljen. Vsem naj bi bil vzgled.

Poslušajte, kakšna ironija je to, kako je mogoče reči, da je Tito lahko zgled?! Ko so se naši mladi pari poročali, so na civilni poroki dobili v dar knjigo Njuno življenje. Velika, barvna knjiga z albumom o Jovanki in Titu. Danes pa vemo, da je Jovanka postala Titova žena zato, ker je libido tako obvladoval Tita, da pred njim ni bila varna nobena ženska in je partija rekla, da tako ne gre več naprej. Tako so mu ob koncu vojne po znanem Djilasovem pričevanju z neverjetnimi manevri uredili poroko z eno samo žensko, z Jovanko. Sledi varanje z ene in izdaja z druge strani itd. Takrat tega sicer nismo vedeli, danes se pa ve, koga so dajali za vzor mladim.

Ko pišejo o revoluciji in o medvojnem času, komunistično partijo obravnavajo kot neko normalno politično demokratično stranko. Vendar je to čista zmota! Bila je revolucionarna, kriminalna združba, to je bil organizirani politični terorizem.

Vendarle so jim želeli dati nekaj idealnega …

Ne morete nuditi slabega pod vidikom slabega. Nihče ne bo prijel.

Ali je tukaj mogoče ena bistvenih stvari pri socializmu, da vedno igra na pozitivne vrednote?

Res je. In imel je tudi možnosti za to. Veliko analiz obstaja o tem, kakšen je bil čas pred komunizmom. In marsikaj, kar želi komunizem spremeniti, drži. Vse, kar je slabega na svetu, je dostikrat zaradi tega, ker kristjani opuščamo dobro. O tem ni dvoma. In tega smo se prej še veliko manj zavedali.

Če pogledamo nazaj na slovenske predvojne razmere, je sicer težko spregledati razmeroma velika nasprotja med liberalci in klerikalci, pa vendar komunistično gibanje prinese nekaj povsem novega.

Ko sta bili med obema vojnama glavni politični stranki na vseh področjih življenja, je kljub velikim konfliktom veljalo neko pravilo politične kulture: nasprotnik je nasprotnik in ne sovražnik. Lahko so se prepirali in celo zasmehovali. Z revolucijo pa se relacije zavestno spremenijo: moj nasprotnik je sovražnik a priori, kdor je sovražnik, je izdajalec, kdor je izdajalec, ga je treba fizično iztrebiti. Pred [Stran 054]tem političnega umora v Sloveniji tako rekoč ni, z nastopom komunistov pa je politika ukinjena in se začne ubijanje in teror, psihofizični teror. To je ravno tako kot danes Al Kaida. Kominterna je delala isto in če hočemo razumeti katerokoli evropsko komunistično partijo, moramo poznati delovanje kominterne.

H kominterni se še vrnemo. Zanima me, kako je lahko do te nove politične kulture prišlo iz tistih, kot ste prej razlagali, jasnih, upravičenih, pozitivnih idej?

Vsi trije se pojavijo v Evropi in vsi trije, ne samo Stalin, tudi Mussolini in Hitler, izhajajo iz marksizma. Mussolini je bil socialist, tajnik italijanske socialistične stranke, potem je postal fašist. Hitler je bil pri Deutsche Arbeiterpartei, potem pa je ustanovil nacionalsocialistično stranko.

Treba je paziti. To, kar sem rekel, velja za vodstvo partije, ki ve, kaj dela in za te cilje uporablja VOS. Pristaši pa ne pozivajo k ubijanju nasprotnikov, ampak vabijo k uporu proti okupatorju. To pa je zopet nekaj silnega, visok cilj, ki je sam po sebi upravičen. Čeprav spet samo načelno. V konkretnem slovenskem primeru pa bi bil to samomor, samouničevalno dejanje. Takojšen upor bi bil upor zaradi upora. »Upor, ti si sveto ime množic, upor!«, poje Bor s himnično zanesenostjo.

Prej ste omenili, da veliko študirate zgodovino komunistične partije, zakaj je pravzaprav tako pomembno, da midva zdajle o tem govoriva?

Zato da lažje razumemo slovensko revolucijo. Samo zato. Treba je vedeti, da slovenski komunisti, kot sta denimo Ivan Maček in Edvard Kardelj niso bili kaki idealisti, pod bledim vplivom komunizma. Ne, to so bili poklicni revolucionarji, ki so se terorizma in ubijanja učili v Moskvi. Praktično usposabljanje pa so si privoščili v španski državljanski vojni. In prav španski borci so bili partizanski komandanti od prvih tednov naprej.

Pa začnimo od začetka …

Najprej bi rad poudaril, da partija sploh ni bila tako monolitna, kot se rado govori. Enotnost je bila samo optična prevara. V partiji so bila vedno prikrita načelna in osebna nasprotja. Ustanovila se je aprila leta 1920.

To je bilo nasploh usodno leto za Slovence.

Res je. Poleg ustanovitve partije smo novembra z vsiljeno Rapalsko pogodbo izgubili Primorsko. Že mesec prej smo s koroškim plebiscitom izgubili ozemlje severno od Karavank. To pomeni vnos treh komponent (italijanizacija, germanizacija in boljševizacija), ki posledično vse do danes tlačijo slovenskega človeka. Poleg naštetega je leto 1920 prineslo tudi že prvi revolucionarni poskus.

Kako je izgledalo rojstvo komunistične partije?

Izšla je iz Jugoslovanske socialdemokratske stranke kot njeno revolucionarno krilo. Že na ustanovnem zboru, ki je potekal v Ljubljani, so sprejeli unitaristično strankino organizacijo in pristali na boljševiški in socialni program Kominterne.

Omenili ste revolucionarni poskus.

Že nekaj dni po ustanovitvi 15. aprila je vodstvo partije organiziralo splošno stavko železničarjev, ki se je kasneje spremenila v splošno delavsko stavko. »Ne gre samo za zmago železničarjev, temveč da zmaga razredno zavedni proletariat«, je demonstrantom v Ljubljani zagotovil Marcel Žorga. Iz tega je jasno vidno, da se je socialno mezdna stavka razvila v politično razredno demonstracijo. Policisti in orožniki so upor zatrli, vendar je spopad terjal trinajst smrtnih žrtev in nad šestdeset ranjencev. Stavka ni prinesla uspehov in seveda niti prevzema oblasti. Zaradi svojega programa in svojega delovanja je bila decembra istega leta z razglasom stranka prepovedana.

To pa ni posebno dolga zgodovina …

Ni jim preostalo drugega, kot spremeniti neučinkovito prakso in začeti z novo taktiko. Do leta 1923 se je stranka slovenskih komunistov kar petkrat preimenovala in s tem začela prakso, ki traja do današnjih dni. Danes so, kolikor vem, Socialni demokrati.

Kljub propadu organizacije se je notranja povezanost med ostalimi komunisti ohranila. Načrtovali in pisali so nove programe. V letu 1923 kar tri. V njih uveljavijo termin samoobramba proletariata, s čimer začnejo ilegalno oboroževati svoje člane. Ustanavljajo »samoobrambne stotnije«, ki so dobile ime Proletarske akcijske čete, PAČ. Tu je neizbežna primerjava z italijanskimi fašističnimi »Fasci di combattimento« in s hitlerjevskimi SA oddelki, kjer gre prav tako za vojaške enote političnih strank. Odveč je dodajati, da gre za eklatantne novosti v slovenskem političnem prostoru.

[Stran 055]Varni časi pred revolucijo Figure 3. Varni časi pred revolucijo Tamino Petelinšek[Stran 056]

Domnevam, da ni šlo za samoobrambo?

Seveda ne. Dokaz je prišel že leta 1924 ob drugem revolucionarnem poskusu, tokrat je šlo za oborožen spopad v Trbovljah. Zopet je osem oseb ubitih in petdeset ranjenih. Sledijo sodne obravnave, potem pa njihova moč kopni in v drugi polovici dvajsetih let slovenski komunisti niso bili več dejavnik, ki bi mogel vplivati na konkretno politiko. Nekaj vpliva so ohranili v socialdemokratskih sindikatih in v delavskih prosvetnih organizacijah. Zaradi nadzora so delovali konspirativno in se umikali v emigracijo, kot delavci v Francijo in Belgijo, kot politični aktivisti pa v Sovjetsko Zvezo.

Kako pa je s tretjim poskusom revolucije?

Nov zagon so dobili po nastopu diktature kralja Aleksandra, 6. januarja 1929, na katerega Centralni komite odgovarja s pozivom k revoluciji, oboroženi vstaji. Tudi tokrat razmer niso ocenili realno in poziv ni imel širšega odmeva. Ostalo je pri tiskanju in širjenju ilegalnega gradiva ter pri nekaterih osamljenih protestnih akcijah. Vlada je kljub temu reagirala razmeroma ostro, nekaj jih je bilo sodno preganjanih, nekaj jih zopet odide v tujino.

Ostaja nam še mariborska afera.

To je komunistični poskus vojaškega udara leta 1932, ko je skupina oficirjev pripravljala zasedbo mesta in v nadaljevanju uvedbo revolucionarne komunistične oblasti po vsej državi. Priprave so sicer stekle že prejšnjo jesen, vendar je bila zaradi slabe organiziranosti preložena. Še preden se je akcija začela, so jo odkrili in sankcionirali. Tako tudi četrti poskus revolucije ni uspel.

Prej ste omenjali partijski unitarizem. Za kaj gre?

KP je državno tvorbo Jugoslavije sprejemala kot en narod z več plemeni, in sicer v obliki centralistične države. V revolucionarni histeriji je ignorirala narodnostna vprašanja, ki so tedaj klicala po rešitvi. SLS je na primer že leta 1921 zahtevala avtonomistično ureditev jugoslovanske države, leta 1923 pa je kot prva politična stranka oblikovala slovenski federalistični državnopravni program. Veste, radikalna menjava stališč je v komunistični partiji malenkost. Važni so ji izključno revolucionarni cilji. Tako je leta 1924 KPS naredila preobrat in pristala na tezo o treh posebnih narodih, srbskem, hrvaškem in slovenskem. Zanimivo je, da se je z vprašanjem jugoslovanskih narodov ukvarjala tudi Kominterna, čeravno po drugi strani KPJ ni predstavljala neke teže, pa čeprav je bila ena najzvestejših članov. In bila je tudi najbolj zagnana, saj je omenjeno revolucijo in splošno vstajo leta 1929 oklicala, preden sta pretekla dva meseca od kongresa in preden ga je kolikor toliko zadovoljivo pripravila.

Bilanca prvih desetih let?

Prvo desetletje vsekakor ni bilo uspešno. Vsi štirje revolucionarni poskusi so propadli in komunistična partija ni prišla do tako želenega razbitja Jugoslavije in osvojitve oblasti. Izgubljala se je, kot že omenjeno, v osebnih zdrahah in idejnih sporih, pa tudi podložniška povezava s tujo revolucionarno silo in s tujo državo ji ni prinesla ugleda in teže. Največ članov so slovenski komunisti izgubili takoj po Obznani oziroma zakonu o zaščiti države leta 1921. Od več kot 12000 članov stranke jih je ostalo samo nekaj deset.

Od leta 1920 do ’23 se je stranka slovenskih komunistov kar petkrat preimenovala in s tem začela prakso, ki traja do današnjih dni. Danes so, kolikor vem, Socialni demokrati.

Ali po teh letih tudi dejansko sledi kak prelom?

Dejansko je stara generacija komunistov v tridesetih letih nekako izumrla. Ti so se v diskusijah znotraj partije še zavzemali za določeno demokratičnost in odkritost, tako rekoč »proletarsko demokracijo«. Čeprav je bila njihova ideološka izobrazba na splošno nizka, so v nastopih kljub fundamentalizmu ohranjali določeno prožnost. Z mlajšo generacijo pa zapiha nov veter. Bila je prav tako fundamentalistična, vendar so bili ideološko in organizacijsko bolj usposobljeni. Z železno disciplino so sprejemali in dajali ukaze. Precej kadra je šlo skozi zapore in so bili vajeni ilegalnega dela in konspirativnosti. Tukaj se začnejo pojavljati nam bolj znana imena Kardelj, Kidrič, Kraigherji, Tomšič in drugi.

Moji spomini na okupacijo, revolucijo, vetrinjsko in šentviško taborišče

Mirko Kregar
-
0

[Stran 040]

Mirko Kregar je bil rojen leta 1904 v znani mizarski družini v Šentvidu nad Ljubljano. Bil je bratranec duhovnika in slikarja Staneta Kregarja. Po osnovni šoli in nižji škofijski gimnaziji se je učil mizarstva in opravil izpit za mizarskega mojstra. V letu 1937 se je zaposlil v Trošarinskem uradu mesta Ljubljana, kjer je ostal vse do maja 1944, ko je bil razporejen na kontrolo potnih listin na enem od ljubljanskih blokov. V začetku maja 1945 je kot civilist odšel na Koroško, kar opisuje v pričujočih spominih. V mlajših letih si je ustvaril družino, v kateri je bilo rojenih pet otrok, in zgradil stanovanjsko hišo. Po vojni se je zaposlil v Železniškem gradbenem podjetju v Litostroju, kjer je opravljal dela skladiščnika vse do upokojitve v letu 1961. Še istega leta je napisal spomine, ki nam jih je sin Janez dovolil objaviti v naši reviji. Umrl je leta 1983 v starosti 79 let.

Od začetka okupacije do maja 1945

Leta 1941, 6. aprila, je Nemčija brez vojne napovedi napadla Jugoslavijo, ki se je že v nekaj dneh razsula. Tudi Slovenci smo bili močno prizadeti, saj je bila naša mala dežela razdeljena med tri okupatorje. Štajersko in Gorenjsko so takoj zasedli Nemci, Prekmurje Madžari, Dolenjsko, Notranjsko in Ljubljano pa Italijani. S to zasedbo je Ljubljana postala obmejno mesto; na vzhodu je bila meja na Ježici, na severu pa sprva v središču Šentvida, nato poleg tovarne Štore, končno pa ob cesti, ki vodi na Dobrovo. V času, ko meja še ni bila dokončna, se je govorilo, da bi Šentvid prepustili Ljubljanski pokrajini, v zameno pa bi Nemci dobili kraje okrog Kostanjevice na Dolenjskem.

Sprva so bili Gorenjci bolj za Nemce kakor za Italijane, ko pa so Nemci začeli preganjati duhovnike in druge ugledne Slovence ter zasedli Škofove zavode, je bilo naklonjenosti konec. Ker je bila strogost na mejah iz dneva v dan večja, sem tudi sam začel ostajati v Ljubljani, kjer sem imel dokaj dobro službo, družina pa je ostala v Šentvidu. Nekaj časa sem taval sem in tja po mestu, dokler nisem dobil skromnega stanovanja zunaj mesta pri dobrem prijatelju, v delavnici, kjer je močno dišalo po čevljarski smoli. V tem času se je doma ponesrečil moj sedemletni sin in tudi umrl. Leta 1941 smo imeli za praznike vseh svetih precej snega. Ker je bila moja soba ločena od hiše, so začeli ponoči pod okno hoditi neznani ljudje, kar smo ugotovili po sledeh v snegu. Bil sem obveščen, da me imajo partizani »na tapeti« in da mi grozi »likvidacija«. Na srečo sem se tedaj preselil v Posavje, kamor je iz Šentvida prišla tudi moja družina.

V novem kraju sem se hitro prilagodil in dobil prijatelje, ki so bili enakega mišljenja kakor jaz. Navezal sem stike z dobro kmečko družino, v kateri je bilo pet sinov, ki so bili vsi nasprotniki komunizma. Štirje od njih so bili potem ob koncu vojne »likvidirani«, eden pa je preživel, čeprav je bil tudi on obsojen na smrt. V to družino so prav radi zahajali moji otroci, saj jim je mati vedno dala kruha. Nekega dne sem bil povabljen na tajni sestanek, ki ga je vodil znani uradnik iz bivše bolniške blagajne, po imenu Češnovar. Razlagal nam je, zakaj se je moralo ustanoviti protikomunistično gibanje. Ko sem ga vprašal, kako naj se pred narodom opravičujemo, ker se družimo z okupatorjem, je dejal: »Ti imaš v svojem kraju dva zdravnika, eden je tvoj prijatelj, drugi pa nasprotnik. Ko hudo zboliš, iščeš seveda najprej pomoč pri prijatelju, toda on je prav tedaj odsoten. V stiski, ko ti preti smrt, seveda ne boš pomišljal, ampak se boš obrnil na drugega zdravnika, čeprav ga sicer ne maraš.«

Na prve oborožene protikomuniste, ki so se v avgustu 1942 nahajali v Klečah pri mestnem vodovodu med smrekami, me je opozoril prijatelj. V Ljubljani se je nenadoma razpasla močna propaganda za OF in partizane, v tisku in po zidovih. Glede na takratne razmere sem si vedno predstavljal, da je Ljubljana tudi na znotraj bela, saj so se ljudje polnoštevilno udeleževali zborovanj, kjer so obsojali komunizem. Tudi v cerkvah so opozarjali na nevarnosti brezbožnega komunizma, niso pa napadali osvobodilnega gibanja. Seveda v cerkev ni nihče nikogar silil, ampak so prišli le tisti, ki so to sami hoteli, in ni jih bilo malo.

Posebno velika udeležba je bila na Kongresnem trgu 18. decembra 1943, ko je bilo [Stran 041]slovo od 34 domobrancev, ki so padli v boju za Kočevje. Takega pogreba Ljubljana še ni videla. Izredna udeležba je bila tudi 29. maja 1943 pri spokorni procesiji na Rakovnik.

Ko so 26. avgusta 1943 zasedle Ljubljano nemške čete, se je življenje v mestu v marsičem spremenilo. Poparjeni Italijani so klavrno zapuščali Ljubljano in Nemci so jih smatrali za vojne ujetnike. Ko je 8. septembra 1943 kapitulirala Italija, smo bili na splošno prepričani, da se zmaga nagiba na stran zaveznikov. 17. novembra 1944 sem dobil poziv, da naj se zglasim na domobranski komandi v Dravljah, in po nekaj dneh priprav sem bil dodeljen kot kontrolni organ na blok ob žični meji, ki je obkrožala Ljubljano.

Vse bolj je bilo očitno, da nemška moč hitro peša in da se zmaga nagiblje k zaveznikom. S sodelavci smo debatirali, kaj nam je storiti, če Ljubljano zasedejo partizani. Pojavile so se govorice o „začasnem umiku k Angležem na Koroško«. Sprva je menda bil v načrtu umik v Bohinjski kot, kjer naj bi bila še zadnja obramba. Na današnji Titovi cesti (pisano l. 1961, op. ur.) smo videli prve dolenjske begunce, ki so se umikali na Koroško: na vozu s konjsko vprego je spredaj sedel kmečki očanec, poleg njega žena, zadaj pa otroci in za voz je bila zadaj privezana tudi kravica. Vsak dan je bilo več takih beguncev, zato smo začeli razmišljati in kmalu sklenili, da moramo tudi mi oditi, če hočemo ohraniti življenje. Hitro smo se pripravili za pot: odšli smo s kolesi, na ramo nahrbtnik, zadaj pa še kovček. Nismo pozabili na rožni venec in mašno knjižico.

Tri leta sem pisal dnevnik v obliki kronike, ki jo še danes hranim, in pred odhodom sem zapisal sledeče: »Ker moram tudi jaz tja, kamor gredo drugi, zaključujem to kroniko s prošnjo, da bi nam Bog in Marija pomagala, da se čim prej vrnemo k svojim družinam.

Lepo prosim in vam polagam na srce, da tudi vi molite zame in za naš narod, da bi bila med nami sloga, da bi zmagala pravica. Ti, žena, oprosti zaradi mojega odhoda. Še enkrat, molite in molite, saj sem trdno prepričan, da nam bo Bog na priprošnjo Marije pomagal. Zbogom!«

Dne 6. maja dopoldne smo odšli skozi ježensko mejo in nato po Nemški cesti proti Šentvidu. Najprej sem se ustavil pri domačih, ki mi niso nič prigovarjali, zakaj bežim. Spotoma smo se ustavili še v Smledniku in tam našli kaplana Dolšino, nato pa odšli naprej v Predoslje. Proti večeru smo že bili v Tržiču,

Mirko Kregar, avtor spominskih zapisov, fotografiran junija 1983Figure 1. Mirko Kregar, avtor spominskih zapisov, fotografiran junija 1983

kjer smo se utaborili v bivšem sokolskem domu. Tam smo brez vsakih navodil prebili tri dni. Reka beguncev skozi Tržič je bila vsak dan večja. Da ne bi zaostali, smo se, skupina šestih mož, dogovorili, da tudi mi nadaljujemo našo pot. Takoj zunaj mesta se začne precej strm klanec. Videli smo, kako je tam s težko naloženim vozom obtičal poslanec Brodar iz Hrastja pri Kranju. Ker na klancu konji niso mogli speljati, je moral kar ob cesti odložiti del tovora, in šele potem je lahko peljal naprej.

Zaradi navala na cesti nismo mogli uporabiti koles in vseskozi do Ljubelja smo pešačili. Ko smo prišli do predora, ki še ni bil gotov, je bilo tam veliko prerivanje; prednost so seveda imeli Nemci, nato četniki, potem pa ostali. Nas Slovence je s svojim govorom navduševal visokošolec Rigler, ki sem ga po 15. juniju videl kot zapornika v Šentvidu. Pri predoru smo eno noč prebili na prostem in se takoj zjutraj odpravili naprej. V predoru je bila tema pa polno blata in vode. Okrog 11. ure smo prišli do Podljubelja, nekako do tja, kjer je danes trgovina Mali. V daljavi je bilo slišati močno streljanje in prišlo je povelje, naj se umaknemo nazaj na Ljubelj. Proti večeru smo bili zopet na Ljubelju in odšli smo zopet [Stran 042]

Pogled na Šentvid leta 1928, desno v ozadju Škofovi zavodi, kjer je Mirko najprej kot dijak doživljal prijetne kot ujetnik pa zelo bridke izkušnje.Figure 2. Pogled na Šentvid leta 1928, desno v ozadju Škofovi zavodi, kjer je Mirko najprej kot dijak doživljal prijetne kot ujetnik pa zelo bridke izkušnje.

skozi predor na našo stran. Ponovni povratek na Koroško skozi predor je bil skoraj nemogoč, ker je bila tema, in odločili smo se za strmo pot čez preval. V ozadju proti Tržiču so švigale rakete in vse je bilo v nekakem siju. Na tej poti smo naleteli na primer, ko je kmet pretepal konja, ki nista mogla speljati težko naloženega voza, in zraven grdo preklinjal, na vozu pa so žena in otroci molili rožni venec in istočasno odmetavali razne predmete v breg.

Ko smo končno le prišli na vrh do spomenika, smo si vzeli nekaj časa za potrebni počitek, zjutraj pa zopet nadaljevali težko pot in popoldne prispeli do mostu na Dravi. Ker sem bil žejen, sem stopil v bližnjo hišo in poprosil za vodo, pa me je gospodinja vprašala, zakaj bežimo. Povedal sem ji, ona pa mi je rekla, da so v hiši tudi partizani, če jih želim videti. Odšel sem do Drave in tam zaužil umazano vodo iz reke. Takoj čez most je oster klanec združen z ovinkom, tam je moral vsakdo odložiti orožje, ne glede na pripadnost. Bila je tam cela gora raznega orožja. Na vrhu klanca stoji na levi strani velika domačija, tam smo počakali noči in zopet prespali na prostem. Srečali smo partizane, pa ni prišlo do kakega nesoglasja.

Vetrinjsko taborišče in žalostna vrnitev v domovino

13. maja smo prišli do znanega taborišča Vetrinj. S prijateljem sva si takoj pri vhodu postavila skromno bivališče. Poleg je bil potok, cesta, onkraj ceste pa mlin. Vse taborišče je bilo zasedeno, opazili smo razne narodnosti, vse v velikem kaosu, brez organizacije. Naslednji dan smo videli, kako je bil bližnji smrekov gozd, od tal pa do koder seže roka, ves olupljen. Skorjo so uporabili za streho svojih skromnih bivališč. Vsak si je pač skušal pomagati, kakor je vedel in znal. Odhod iz taborišča je bil prepovedan, pa sem se vendar ojunačil in krenil do Celovca. Zelo pogosto smo hodili v vetrinjsko cerkev in tam z molitvijo in petjem prosili, naj nam Bog pomaga. V tistem času je bilo v Vetrinju tudi več novih maš, ki so jih opravili novomašniki – begunci. Ko sem leta 1960 z mopedom obiskoval te kraje, sem ugotovil, da je v vetrinjski cerkvi na desni strani pri oltarju vzidana spominska plošča z napisom v latinščini.

Hranili smo se večinoma s tem, kar smo imeli s seboj, dobili smo le nekaj prepečenca, po katerega smo sami hodili v neko skladišče. [Stran 043]

Napis na spominski plošči iz leta 1955 v vetrinjski cerkvi (na desni stranski steni prezbiterija) je v latinščini zaradi takratne nestrpnosti do slovenskega jezika. V prevodu se glasi: Begunci iz Slovenije, živeči v čezoceanskih deželah, so v spomin bratov, od tod v letu Gospodovem 1945 izročenih v roke sovražnikov, v čast blažene Device Marije hvaležni prispevali svoj delež za obnovo tega svetišča.Figure 3. Napis na spominski plošči iz leta 1955 v vetrinjski cerkvi (na desni stranski steni prezbiterija) je v latinščini zaradi takratne nestrpnosti do slovenskega jezika. V prevodu se glasi: Begunci iz Slovenije, živeči v čezoceanskih deželah, so v spomin bratov, od tod v letu Gospodovem 1945 izročenih v roke sovražnikov, v čast blažene Device Marije hvaležni prispevali svoj delež za obnovo tega svetišča.

Prihajale so razne novice, ki so nas razveselile ali užalostile. Ena takih novic je bila, kako se Angleži in partizani dogovarjajo, da se partizani brez vsakih obveznosti gladko umaknejo, če jim Angleži izročijo domobrance. Govorili so nam, da nas bodo odposlali v Trst, nato pa naprej v Ameriko. In res so začeli odvažati s tovornimi avtomobili v neznano smer. Nekega dne pa se pojavi v taborišču domobranski oficir z imenom Šporn ali Šturm, ki je ušel, ko so Angleži izročali naše ljudi partizanom. Pa mu nismo mogli verjeti in smo sumili, da namenoma dela propagando.

S prijateljem sva sklenila, da greva tudi midva iz Vetrinja, ker tu ni bilo več življenja. Odhod je bil zaenkrat še prostovoljen, zato sva se vkrcala na tovorni avto. Znašli smo se na železniški postaji Sveče. Predse smo morali položiti svojo prtljago, ki so nam jo pregledovali Angleži, če niso bili to partizani, preoblečeni v angleške uniforme. Po pregledu so nas napodili v živinske vagone in jih tesno zaprli, da je bil vsak beg nemogoč. Vlak je potegnil in ustavili smo se na postaji Podrožca. Silno smo bili presenečeni, ko smo ob postanku zaslišali srbske kletve. S temi kletvami smo faktično prišli v klešče partizanom. Vrata vagona se surovo odpro, vstopi »južni brat« partizan in zavpije: »Koji ima sat, neka ga metne u moju šajkaču!« Strmeli smo, kaj to pomeni. Ponovno zavpije in začne mahati s pasom. »Koji ne da sat, dobit će šamar!« Počasi so začele padati ure v šajkačo. Čez nekaj časa je spet grozil in tako nabral polno kapo ur. Ko so se vrata spet zaprla, je vlak potegnil v predor in se ustavil na izhodu pred Hrušico. Čakali smo v predoru in dim nas je močno dušil. Silno smo bili v skrbeh. Po kratkem postanku na Jesenicah smo nadaljevali pot in radovedno gledali, v katero smer bo krenil vlak, ali proti Bohinju v Trst ali proti Kranju. Zavozil je v smer Kranja. V Kranju se vlak ustavi in pride komanda: »Izlaz!« Nato smo se morali postaviti v kolono po dva in dva in odšli smo proti izhodu. Kmalu je neki partizan opazil, da imam dobre čevlje, in zavpil: »Skini cipele!« Ubogal sem ga, kolikor sem mogel hitro, vendar je kolona že odšla naprej. Dobim brco in opozorilo: »Ajde! Brzo, brzo!« Na pot v Kranj sem šel v nogavicah. Ker je bil glavni most zaradi okvare neprehoden, smo odšli preko provizoričnega mostu, ki je bil kakih 100 metrov nižje. Tam sem opazil tri znance, med njimi nekoga iz Mednega, ki je vprašal druga dva, kaj je ta kolona. Pojasnita mu, da so to belogardisti, na kar pripomni: »Ti so vsi za pobiti!«

Na poti skozi Kranj so nam meščani iz rok jemali prtljago in bili do nas neprijazni. Ustavili [Stran 044]smo se pri barakah poleg vodovodnega stolpa. Ker pa v barakah ni bilo prostora, smo prvo noč prebili kar na prostem. Bila je ravno sreda pred praznikom Sv. Rešnjega Telesa in Krvi in slišali smo, kako so v Kranju lepo pritrkavali. Ko se je naredila noč, je nastala huda nevihta z dežjem, da smo bili na mah do kože premočeni. Naslednji dan pa je bil jasen in sončen. Iz nas se je močno »kadilo« in šele popoldne so nas namestili v barake. Pri vhodu v barake so nas temeljito pregledali in nam pobrali ves denar in vse, kar smo še imeli vrednega pri sebi. Tam smo do 15. junija lenarili, pometali in čistili okolico. K temu delu nas je priganjal starejši partizan, po poreklu iz Litije, ki se je partizanom pridružil v zadnjih dneh vojne, prej pa je sodeloval z Nemci. Kmalu je izginil, ker so ugotovili njegovo vlogo in ga baje tudi likvidirali. Stražil nas je majhen partizan, ki se mu je puška skoraj vlekla po tleh. Za stranišče smo imeli skopan jarek z drogom in v njem smo opazili bankovce, ki so jih iz bojazni odmetavali zaporniki. Hrana je bila kot za prašiče, kruha sploh nismo videli. Iz dneva v dan smo bili bolj lačni in ušivi.

Na dan 15. junija smo šli v koloni po dva in dva peš proti Šentvidu. Hodili smo z veliko težavo. Na Sorškem polju smo ljudi, ki so delali na njivi, prosili za kakšno hrano. Dali bi nam, a stražar ni dovolil. V koloni nas je bilo okrog sto. Med nami je bil nekdo s pohabljeno nogo, ki si je močno prizadeval, da bi nam sledil. Ko je prišel mimo kmet z vozom sena, se je obesil zadaj na žrd, da si je malo opomogel. V Mednem pri gostilni Cirman smo si odpočili. Glavni stražar je skočil v neko hišo, da se je tudi on odpočil in nekoliko podprl. Ugotovili smo, da je bil iz Medna doma. V Šentvidu me opazi neka gospa, ki je imela v roki skromen zavitek, če bi slučajno bil med nami njen mož, ki je bil interniran v Nemčiji. Ko je hotela ta zavitek dati meni, ga je vzel stražar in pripomnil, da bo že on oddal meni, kar pa se ni zgodilo.

Leta 1917 sem bil v Škofovih zavodih kot dijak, leta 1945 pa kot zapornik

Okrog 13. ure 15. junija smo prispeli na dvorišče bivših Škofovih zavodov in kmalu je prišel k nam cel partizanski štab. Začeli so nas spraševati. Ko sta prišla na vrsto dva fanta iz Velikih Lašč, je glavni partizan proti njima ostro nastopil, ker ju je menda poznal. Ko mu njuni odgovori niso bili všeč, je ukazal, naj klofutata drug drugega, dokler ni eden od njiju padel na tla. Po tem pregledu, so nas namestili po sobah. Jaz sem bil dodeljen v majhno sobo in ker na tleh ni bilo prostora, sem se ulegel na mizo. Proti večeru je prišla močna nevihta, zunaj pa je bilo še veliko jetnikov, ki so jih hoteli stlačiti po sobah. Pridrveli so pijani partizani, prekucnili mizo, na kateri sem pravkar zaspal, in padel sem na spodaj ležečega sotrpina. Pogosto so nas prestavljali iz sobe v sobo, dokler se nismo znašli v veliki sobi, kjer nas je bilo okrog 100. Bili smo tako natrpani, da smo morali ležati izmenoma. V to sobo so nam vtihotapili za nekaj dni tri partizane, da bi opazovali, kaj se dela in o čem se pogovarjamo. Iz te sobe je bilo težko priti na WC, čakati si moral ure in ure, da se nas je nabralo določeno število in nas je potem spremljal stražar. Dobil sem krvavo drisko, zato sem se javil v ambulanti, kjer sem dobil malo črnega prahu (oglja). Ko smo tako šli na potrebo v jamo zunaj zavoda, smo iz sob na pročelju zgradbe slišali grozno vpitje, tuljenje in udarce. Nekajkrat so nas ob taki priliki peljali na notranje dvorišče. Tam so bile izkopane razne jame, ki so gotovo služile za odlaganje trupel.

Ko smo bivali v veliki sobi, so nas posamezno klicali na hodnik, kjer je imel neki partizan mizo in vsakega povprašal, pri kakšnih organizacijah je sodeloval, kje so sodelovali njegovi svojci, če od njih kdo sodeluje pri OF itd. Ta spraševalec je bil menda neki Golob, doma iz Žirov. Iz te sobe so jih nekaj izpustili na svobodo, med njimi mojega prijatelja, s katerim sva bila veliko skupaj. Ko sva se poslovila, sem naročil, naj pozdravi moje domače, in da ne vem, če se bomo še kdaj videli. Nekega dne nas vse, tudi iz drugih sob, natrpajo v velik hodnik. Klicali so nas posamezno po imenu. Če se nisi hitro odzval, si dobil brco. Ko si prišel do komisije, so po že pripravljenem seznamu ugotovili, kam spadaš. Eni so odšli na levo, drugi na desno stran. Ena stran je bila določena za najhujše. Nato so nas namestili v kapelo. Tam me je spoznal neki partizan in vprašal, kako sem prišel v zapor. Odgovoril sem, da tako kot drugi. Ko sem ga vprašal, kaj bo z nami, je rekel: »Boga zahvalite, da ste tukaj notri.« S temi besedami mi je dal nekaj upanja.

V kapeli nas je bilo veliko, vendar nismo bili več tako natrpani. Od tu nismo hodili na potrebo ven, ampak smo vse opravljali v dva velika prerezana soda od nafte. Hrano smo dobivali neredno, zajtrk je bil ob 6. ali 10. uri, kosilo ob 12. ali ob 16. uri, večerja pa ob 18. ali celo ob 22. uri. Hrana je bila skrajno [Stran 045]slaba, pa vendar porcij ni bilo treba pomivati, ker smo jih očistili kar s prsti in polizali. Zaporniki, ki so že okusili taborišče v Gonarsu, so povedali, da je bilo tam veliko bolje.

Iz kapele so poklicali nekaj oseb, ki so bile pozneje obsojene na več let. Med njimi je bil neki Jeglič iz Ljubljane, neki Capuder in še nekaj drugih. Iz kapele so nas potem premestili v dvorano. Tam so bile razmere podobne kot v kapeli, tudi dva soda za WC. Tam sem našel nekaj pristnih Gorenjcev iz Cerkelj, Šenčurja in Velesovega. Imeli smo svoj krog in vsak je imel svoj referat, eden o sadjarstvu, drugi o žganjekuhi, tretji o vlaganju sadja in drugih jedil. Kratkočasili smo se tudi z mojo skromno in prav majhno mašno knjižico »Življenje mojega življenja«, ki jo je sestavil p. Angelik Tominec. Ta moja knjižica je romala iz rok v roke. Tudi ta spomin še danes hranim. V dvorani smo večkrat slišali, kako so jih sredi noči klicali in ti so potem odhajali na vlak, ki je čakal tik pred Zavodom, da jih odpelje v smrt. Baje jih je med vožnjo nekaj ušlo, ker so slutili, kam gredo.

Menda je bilo 2. avgusta, ko se je že govorilo o amnestiji in smo prvič dobili kruh. Prinesli so velike košare s hlebčki koruznega kruha in vsaka četverica je dobila en hlebček. Obrazi so na mah postali veseli. Jaz sem bil določen, da sem ta hlebček v premeru 15 cm prav previdno razrezal in razdelil med nas štiri. Oh, kako je bil ta kruh dober, saj ga že tri mesece nismo videli, še manj pa jedli. Končno je tudi uradno prišla vest o amnestiji. Dobili smo nalog, da se moramo vsi obriti in očediti. Zopet smo se morali postrojiti, da so nas fotografirali od spredaj in od strani, kakor največje zločince. Prav zadnje dni je mlad fant, doma s Črnega Vrha nad Polhovim Gradcem, jedel kruh, ki ga je malo prejdobil, se na odru v dvorani zgrudil in umrl. On je baje edini, ki je bil pokopan na pokopališču v Šentvidu. Sprašujem se, kam so pokopavali druge, ki so umrli v Zavodih.

Dne 6. avgusta so nas iz dvorane posamezno klicali, vsak je dobil odpustnico in odšli smo na prostor severno od Zavodov, v bližino gospodarskega poslopja. Čez nekaj časa je prišel k nam komandant zaporov in nam naredil poslovilni govor. Silno je bil nejevoljen, ker je prav takrat, ko je on začel svoj govor, v cerkvi zvonilo poldan. Ko smo tam čakali, so se partizani norčevali iz nas. Končno smo lahko odšli skozi ograjo, pa se od veselja kar nismo mogli posloviti. Ko smo se pozneje nekateri spet srečali, je vsak pripovedoval o

Figure 4. Izsek s plošče s kronologijo stavbe, v kateri je danes Škofijska klasična gimnazija v Šentvidu.Figure 5. Izsek s plošče s kronologijo stavbe, v kateri je danes Škofijska klasična gimnazija v Šentvidu.

svoji poti domov in kako so po hišah prosili hrano. Nekateri so ubrali razne bližnjice, nekateri pa kljub odpustnici niso prišli do doma, ker so že prej padli v zasedo in bili pomorjeni.

Ko že zaključujem ta opis, naj spomnim še na to, kako so ponoči vozili s tovornjaki zapornike v do tedaj neznano Brezarjevo brezno pod Toškim čelom. Ob neki taki priliki so imeli na poti karambol, da se je avto prevrnil, in tedaj so se nekateri rešili. Tako je pripovedoval Tomo Manić, po rodu iz vasi Srđevići pri [Stran 046]Livnem v Bosni, kako je lezel po vseh štirih, se končno osvobodil vezi in srečno prišel domov. Mnogo žrtev Brezarjevega brezna je bilo iz južnih krajev. Zaradi množice trupel v breznu je postala voda v bližnjem potoku krvava in umazana, zato so dobili skupino nemških ujetnikov, ki so pobrali trupla iz brezna, jih prenesli v približno 250 m oddaljeno Kucjo dolino in tam pokopali. Ujetniki grobarji so menda bili čez noč nastanjeni pri bližnjem kmetu. Med njimi je bil tudi zdravnik, ki je bil velik šaljivec. Ko so Nemci delo opravili, so jih postrojili in tudi nje postrelili. Eden od Nemcev je baje ušel in ostal živ.

Na Škofove zavode in na prvo slovensko gimnazijo me vežejo žalostni pa tudi veseli trenutki. Tu sem bil v šolskem letu 1916–1917 kot dijak, pozneje pa 52 dni zapornik. Ta slovenska gimnazija je znana po vsej naši državi in tudi izven nje. Posebno radi poizvedujejo po njej Bosanci in Ličani z vprašanjem, če ti Škofovi zavodi še obstajajo.

* * *

Pripis sina Janeza: V prispevku je zaslediti le en primer umrlega zapornika, ki je bil odnesen v mrtvašnico na pokopališče v Šentvidu. Podatek ni popoln, saj sem dnevno spremljal prinašanje mrtvih zapornikov preko železniške proge v mrtvašnico, kjer je bil delno prebit pokopališki zid v širini ca. 90 cm. Dnevno sem zasledil 3–4 mrtve zapornike. Po zunanjem videzu so umrli za posledicami bolezni, znakov nasilja ni bilo zaslediti. To sem spremljal, če bi morda našel svojega očeta, ker sem zvedel, da je v zaporu zbolel. To moje početje je opazil takratni cerkovnik Franc Menard, ko me je vprašal, kaj tu vsak dan počnem. Povedal sem, da sledim, če bi morda našel svojega očeta. Tega početja nisem nikoli povedal svojemu očetu.

Prineseni so bili pokopani za pokopališkim zidom, kraj je bil v kasnejših časih obeležen na Dan mrtvih. Verjetno so bili pokopani evidentirani v župnijskih knjigah, o čemer naj bi bili obveščeni njihovi svojci, ki so na ta dan prinašali sveče, cvetje in vence.

1...111112113...335Page 112 of 335

Nova Slovenska zaveza

predsednik: dr. Matija Ogrin

Beethovnova ul. 5/II 1000 Ljubljana
Telefon: (01) 425–15–37
e-pošta: info (at) zaveza.si

Revija Zaveza

urednik: Lenart Rihar

Zadnji naslovi

Vabimo: Kočevski Rog 2026

0
Dragi svojci žrtev revolucije, spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze...

Zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč

0
Zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč (uradno...

Vabimo: spominska slovesnost ‘Ker smo ljudje

0
Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze! Narodni dan spomina na žrtve,...

Memento za leto 2026 in Exodus 1945

0
Ob gori trpljenja, na katerega v Zavezi obujamo spomin,...

NSZ novice

S prijavo na novice podprite naše delovanje in pridobite neposredna obvestila na vaš e-naslov.

© Nova Slovenska zaveza