[Stran 040]
Mirko Kregar je bil rojen leta 1904 v znani mizarski družini v Šentvidu nad Ljubljano. Bil je bratranec duhovnika in slikarja Staneta Kregarja. Po osnovni šoli in nižji škofijski gimnaziji se je učil mizarstva in opravil izpit za mizarskega mojstra. V letu 1937 se je zaposlil v Trošarinskem uradu mesta Ljubljana, kjer je ostal vse do maja 1944, ko je bil razporejen na kontrolo potnih listin na enem od ljubljanskih blokov. V začetku maja 1945 je kot civilist odšel na Koroško, kar opisuje v pričujočih spominih. V mlajših letih si je ustvaril družino, v kateri je bilo rojenih pet otrok, in zgradil stanovanjsko hišo. Po vojni se je zaposlil v Železniškem gradbenem podjetju v Litostroju, kjer je opravljal dela skladiščnika vse do upokojitve v letu 1961. Še istega leta je napisal spomine, ki nam jih je sin Janez dovolil objaviti v naši reviji. Umrl je leta 1983 v starosti 79 let.
Od začetka okupacije do maja 1945
Leta 1941, 6. aprila, je Nemčija brez vojne napovedi napadla Jugoslavijo, ki se je že v nekaj dneh razsula. Tudi Slovenci smo bili močno prizadeti, saj je bila naša mala dežela razdeljena med tri okupatorje. Štajersko in Gorenjsko so takoj zasedli Nemci, Prekmurje Madžari, Dolenjsko, Notranjsko in Ljubljano pa Italijani. S to zasedbo je Ljubljana postala obmejno mesto; na vzhodu je bila meja na Ježici, na severu pa sprva v središču Šentvida, nato poleg tovarne Štore, končno pa ob cesti, ki vodi na Dobrovo. V času, ko meja še ni bila dokončna, se je govorilo, da bi Šentvid prepustili Ljubljanski pokrajini, v zameno pa bi Nemci dobili kraje okrog Kostanjevice na Dolenjskem.
Sprva so bili Gorenjci bolj za Nemce kakor za Italijane, ko pa so Nemci začeli preganjati duhovnike in druge ugledne Slovence ter zasedli Škofove zavode, je bilo naklonjenosti konec. Ker je bila strogost na mejah iz dneva v dan večja, sem tudi sam začel ostajati v Ljubljani, kjer sem imel dokaj dobro službo, družina pa je ostala v Šentvidu. Nekaj časa sem taval sem in tja po mestu, dokler nisem dobil skromnega stanovanja zunaj mesta pri dobrem prijatelju, v delavnici, kjer je močno dišalo po čevljarski smoli. V tem času se je doma ponesrečil moj sedemletni sin in tudi umrl. Leta 1941 smo imeli za praznike vseh svetih precej snega. Ker je bila moja soba ločena od hiše, so začeli ponoči pod okno hoditi neznani ljudje, kar smo ugotovili po sledeh v snegu. Bil sem obveščen, da me imajo partizani »na tapeti« in da mi grozi »likvidacija«. Na srečo sem se tedaj preselil v Posavje, kamor je iz Šentvida prišla tudi moja družina.
V novem kraju sem se hitro prilagodil in dobil prijatelje, ki so bili enakega mišljenja kakor jaz. Navezal sem stike z dobro kmečko družino, v kateri je bilo pet sinov, ki so bili vsi nasprotniki komunizma. Štirje od njih so bili potem ob koncu vojne »likvidirani«, eden pa je preživel, čeprav je bil tudi on obsojen na smrt. V to družino so prav radi zahajali moji otroci, saj jim je mati vedno dala kruha. Nekega dne sem bil povabljen na tajni sestanek, ki ga je vodil znani uradnik iz bivše bolniške blagajne, po imenu Češnovar. Razlagal nam je, zakaj se je moralo ustanoviti protikomunistično gibanje. Ko sem ga vprašal, kako naj se pred narodom opravičujemo, ker se družimo z okupatorjem, je dejal: »Ti imaš v svojem kraju dva zdravnika, eden je tvoj prijatelj, drugi pa nasprotnik. Ko hudo zboliš, iščeš seveda najprej pomoč pri prijatelju, toda on je prav tedaj odsoten. V stiski, ko ti preti smrt, seveda ne boš pomišljal, ampak se boš obrnil na drugega zdravnika, čeprav ga sicer ne maraš.«
Na prve oborožene protikomuniste, ki so se v avgustu 1942 nahajali v Klečah pri mestnem vodovodu med smrekami, me je opozoril prijatelj. V Ljubljani se je nenadoma razpasla močna propaganda za OF in partizane, v tisku in po zidovih. Glede na takratne razmere sem si vedno predstavljal, da je Ljubljana tudi na znotraj bela, saj so se ljudje polnoštevilno udeleževali zborovanj, kjer so obsojali komunizem. Tudi v cerkvah so opozarjali na nevarnosti brezbožnega komunizma, niso pa napadali osvobodilnega gibanja. Seveda v cerkev ni nihče nikogar silil, ampak so prišli le tisti, ki so to sami hoteli, in ni jih bilo malo.
Posebno velika udeležba je bila na Kongresnem trgu 18. decembra 1943, ko je bilo [Stran 041]slovo od 34 domobrancev, ki so padli v boju za Kočevje. Takega pogreba Ljubljana še ni videla. Izredna udeležba je bila tudi 29. maja 1943 pri spokorni procesiji na Rakovnik.
Ko so 26. avgusta 1943 zasedle Ljubljano nemške čete, se je življenje v mestu v marsičem spremenilo. Poparjeni Italijani so klavrno zapuščali Ljubljano in Nemci so jih smatrali za vojne ujetnike. Ko je 8. septembra 1943 kapitulirala Italija, smo bili na splošno prepričani, da se zmaga nagiba na stran zaveznikov. 17. novembra 1944 sem dobil poziv, da naj se zglasim na domobranski komandi v Dravljah, in po nekaj dneh priprav sem bil dodeljen kot kontrolni organ na blok ob žični meji, ki je obkrožala Ljubljano.
Vse bolj je bilo očitno, da nemška moč hitro peša in da se zmaga nagiblje k zaveznikom. S sodelavci smo debatirali, kaj nam je storiti, če Ljubljano zasedejo partizani. Pojavile so se govorice o „začasnem umiku k Angležem na Koroško«. Sprva je menda bil v načrtu umik v Bohinjski kot, kjer naj bi bila še zadnja obramba. Na današnji Titovi cesti (pisano l. 1961, op. ur.) smo videli prve dolenjske begunce, ki so se umikali na Koroško: na vozu s konjsko vprego je spredaj sedel kmečki očanec, poleg njega žena, zadaj pa otroci in za voz je bila zadaj privezana tudi kravica. Vsak dan je bilo več takih beguncev, zato smo začeli razmišljati in kmalu sklenili, da moramo tudi mi oditi, če hočemo ohraniti življenje. Hitro smo se pripravili za pot: odšli smo s kolesi, na ramo nahrbtnik, zadaj pa še kovček. Nismo pozabili na rožni venec in mašno knjižico.
Tri leta sem pisal dnevnik v obliki kronike, ki jo še danes hranim, in pred odhodom sem zapisal sledeče: »Ker moram tudi jaz tja, kamor gredo drugi, zaključujem to kroniko s prošnjo, da bi nam Bog in Marija pomagala, da se čim prej vrnemo k svojim družinam.
Lepo prosim in vam polagam na srce, da tudi vi molite zame in za naš narod, da bi bila med nami sloga, da bi zmagala pravica. Ti, žena, oprosti zaradi mojega odhoda. Še enkrat, molite in molite, saj sem trdno prepričan, da nam bo Bog na priprošnjo Marije pomagal. Zbogom!«
Dne 6. maja dopoldne smo odšli skozi ježensko mejo in nato po Nemški cesti proti Šentvidu. Najprej sem se ustavil pri domačih, ki mi niso nič prigovarjali, zakaj bežim. Spotoma smo se ustavili še v Smledniku in tam našli kaplana Dolšino, nato pa odšli naprej v Predoslje. Proti večeru smo že bili v Tržiču,
Figure 1. Mirko Kregar, avtor spominskih zapisov, fotografiran junija 1983
kjer smo se utaborili v bivšem sokolskem domu. Tam smo brez vsakih navodil prebili tri dni. Reka beguncev skozi Tržič je bila vsak dan večja. Da ne bi zaostali, smo se, skupina šestih mož, dogovorili, da tudi mi nadaljujemo našo pot. Takoj zunaj mesta se začne precej strm klanec. Videli smo, kako je tam s težko naloženim vozom obtičal poslanec Brodar iz Hrastja pri Kranju. Ker na klancu konji niso mogli speljati, je moral kar ob cesti odložiti del tovora, in šele potem je lahko peljal naprej.
Zaradi navala na cesti nismo mogli uporabiti koles in vseskozi do Ljubelja smo pešačili. Ko smo prišli do predora, ki še ni bil gotov, je bilo tam veliko prerivanje; prednost so seveda imeli Nemci, nato četniki, potem pa ostali. Nas Slovence je s svojim govorom navduševal visokošolec Rigler, ki sem ga po 15. juniju videl kot zapornika v Šentvidu. Pri predoru smo eno noč prebili na prostem in se takoj zjutraj odpravili naprej. V predoru je bila tema pa polno blata in vode. Okrog 11. ure smo prišli do Podljubelja, nekako do tja, kjer je danes trgovina Mali. V daljavi je bilo slišati močno streljanje in prišlo je povelje, naj se umaknemo nazaj na Ljubelj. Proti večeru smo bili zopet na Ljubelju in odšli smo zopet [Stran 042]
Figure 2. Pogled na Šentvid leta 1928, desno v ozadju Škofovi zavodi, kjer je Mirko najprej kot dijak doživljal prijetne kot ujetnik pa zelo bridke izkušnje.
skozi predor na našo stran. Ponovni povratek na Koroško skozi predor je bil skoraj nemogoč, ker je bila tema, in odločili smo se za strmo pot čez preval. V ozadju proti Tržiču so švigale rakete in vse je bilo v nekakem siju. Na tej poti smo naleteli na primer, ko je kmet pretepal konja, ki nista mogla speljati težko naloženega voza, in zraven grdo preklinjal, na vozu pa so žena in otroci molili rožni venec in istočasno odmetavali razne predmete v breg.
Ko smo končno le prišli na vrh do spomenika, smo si vzeli nekaj časa za potrebni počitek, zjutraj pa zopet nadaljevali težko pot in popoldne prispeli do mostu na Dravi. Ker sem bil žejen, sem stopil v bližnjo hišo in poprosil za vodo, pa me je gospodinja vprašala, zakaj bežimo. Povedal sem ji, ona pa mi je rekla, da so v hiši tudi partizani, če jih želim videti. Odšel sem do Drave in tam zaužil umazano vodo iz reke. Takoj čez most je oster klanec združen z ovinkom, tam je moral vsakdo odložiti orožje, ne glede na pripadnost. Bila je tam cela gora raznega orožja. Na vrhu klanca stoji na levi strani velika domačija, tam smo počakali noči in zopet prespali na prostem. Srečali smo partizane, pa ni prišlo do kakega nesoglasja.
Vetrinjsko taborišče in žalostna vrnitev v domovino
13. maja smo prišli do znanega taborišča Vetrinj. S prijateljem sva si takoj pri vhodu postavila skromno bivališče. Poleg je bil potok, cesta, onkraj ceste pa mlin. Vse taborišče je bilo zasedeno, opazili smo razne narodnosti, vse v velikem kaosu, brez organizacije. Naslednji dan smo videli, kako je bil bližnji smrekov gozd, od tal pa do koder seže roka, ves olupljen. Skorjo so uporabili za streho svojih skromnih bivališč. Vsak si je pač skušal pomagati, kakor je vedel in znal. Odhod iz taborišča je bil prepovedan, pa sem se vendar ojunačil in krenil do Celovca. Zelo pogosto smo hodili v vetrinjsko cerkev in tam z molitvijo in petjem prosili, naj nam Bog pomaga. V tistem času je bilo v Vetrinju tudi več novih maš, ki so jih opravili novomašniki – begunci. Ko sem leta 1960 z mopedom obiskoval te kraje, sem ugotovil, da je v vetrinjski cerkvi na desni strani pri oltarju vzidana spominska plošča z napisom v latinščini.
Hranili smo se večinoma s tem, kar smo imeli s seboj, dobili smo le nekaj prepečenca, po katerega smo sami hodili v neko skladišče. [Stran 043]
Figure 3. Napis na spominski plošči iz leta 1955 v vetrinjski cerkvi (na desni stranski steni prezbiterija) je v latinščini zaradi takratne nestrpnosti do slovenskega jezika. V prevodu se glasi: Begunci iz Slovenije, živeči v čezoceanskih deželah, so v spomin bratov, od tod v letu Gospodovem 1945 izročenih v roke sovražnikov, v čast blažene Device Marije hvaležni prispevali svoj delež za obnovo tega svetišča.
Prihajale so razne novice, ki so nas razveselile ali užalostile. Ena takih novic je bila, kako se Angleži in partizani dogovarjajo, da se partizani brez vsakih obveznosti gladko umaknejo, če jim Angleži izročijo domobrance. Govorili so nam, da nas bodo odposlali v Trst, nato pa naprej v Ameriko. In res so začeli odvažati s tovornimi avtomobili v neznano smer. Nekega dne pa se pojavi v taborišču domobranski oficir z imenom Šporn ali Šturm, ki je ušel, ko so Angleži izročali naše ljudi partizanom. Pa mu nismo mogli verjeti in smo sumili, da namenoma dela propagando.
S prijateljem sva sklenila, da greva tudi midva iz Vetrinja, ker tu ni bilo več življenja. Odhod je bil zaenkrat še prostovoljen, zato sva se vkrcala na tovorni avto. Znašli smo se na železniški postaji Sveče. Predse smo morali položiti svojo prtljago, ki so nam jo pregledovali Angleži, če niso bili to partizani, preoblečeni v angleške uniforme. Po pregledu so nas napodili v živinske vagone in jih tesno zaprli, da je bil vsak beg nemogoč. Vlak je potegnil in ustavili smo se na postaji Podrožca. Silno smo bili presenečeni, ko smo ob postanku zaslišali srbske kletve. S temi kletvami smo faktično prišli v klešče partizanom. Vrata vagona se surovo odpro, vstopi »južni brat« partizan in zavpije: »Koji ima sat, neka ga metne u moju šajkaču!« Strmeli smo, kaj to pomeni. Ponovno zavpije in začne mahati s pasom. »Koji ne da sat, dobit će šamar!« Počasi so začele padati ure v šajkačo. Čez nekaj časa je spet grozil in tako nabral polno kapo ur. Ko so se vrata spet zaprla, je vlak potegnil v predor in se ustavil na izhodu pred Hrušico. Čakali smo v predoru in dim nas je močno dušil. Silno smo bili v skrbeh. Po kratkem postanku na Jesenicah smo nadaljevali pot in radovedno gledali, v katero smer bo krenil vlak, ali proti Bohinju v Trst ali proti Kranju. Zavozil je v smer Kranja. V Kranju se vlak ustavi in pride komanda: »Izlaz!« Nato smo se morali postaviti v kolono po dva in dva in odšli smo proti izhodu. Kmalu je neki partizan opazil, da imam dobre čevlje, in zavpil: »Skini cipele!« Ubogal sem ga, kolikor sem mogel hitro, vendar je kolona že odšla naprej. Dobim brco in opozorilo: »Ajde! Brzo, brzo!« Na pot v Kranj sem šel v nogavicah. Ker je bil glavni most zaradi okvare neprehoden, smo odšli preko provizoričnega mostu, ki je bil kakih 100 metrov nižje. Tam sem opazil tri znance, med njimi nekoga iz Mednega, ki je vprašal druga dva, kaj je ta kolona. Pojasnita mu, da so to belogardisti, na kar pripomni: »Ti so vsi za pobiti!«
Na poti skozi Kranj so nam meščani iz rok jemali prtljago in bili do nas neprijazni. Ustavili [Stran 044]smo se pri barakah poleg vodovodnega stolpa. Ker pa v barakah ni bilo prostora, smo prvo noč prebili kar na prostem. Bila je ravno sreda pred praznikom Sv. Rešnjega Telesa in Krvi in slišali smo, kako so v Kranju lepo pritrkavali. Ko se je naredila noč, je nastala huda nevihta z dežjem, da smo bili na mah do kože premočeni. Naslednji dan pa je bil jasen in sončen. Iz nas se je močno »kadilo« in šele popoldne so nas namestili v barake. Pri vhodu v barake so nas temeljito pregledali in nam pobrali ves denar in vse, kar smo še imeli vrednega pri sebi. Tam smo do 15. junija lenarili, pometali in čistili okolico. K temu delu nas je priganjal starejši partizan, po poreklu iz Litije, ki se je partizanom pridružil v zadnjih dneh vojne, prej pa je sodeloval z Nemci. Kmalu je izginil, ker so ugotovili njegovo vlogo in ga baje tudi likvidirali. Stražil nas je majhen partizan, ki se mu je puška skoraj vlekla po tleh. Za stranišče smo imeli skopan jarek z drogom in v njem smo opazili bankovce, ki so jih iz bojazni odmetavali zaporniki. Hrana je bila kot za prašiče, kruha sploh nismo videli. Iz dneva v dan smo bili bolj lačni in ušivi.
Na dan 15. junija smo šli v koloni po dva in dva peš proti Šentvidu. Hodili smo z veliko težavo. Na Sorškem polju smo ljudi, ki so delali na njivi, prosili za kakšno hrano. Dali bi nam, a stražar ni dovolil. V koloni nas je bilo okrog sto. Med nami je bil nekdo s pohabljeno nogo, ki si je močno prizadeval, da bi nam sledil. Ko je prišel mimo kmet z vozom sena, se je obesil zadaj na žrd, da si je malo opomogel. V Mednem pri gostilni Cirman smo si odpočili. Glavni stražar je skočil v neko hišo, da se je tudi on odpočil in nekoliko podprl. Ugotovili smo, da je bil iz Medna doma. V Šentvidu me opazi neka gospa, ki je imela v roki skromen zavitek, če bi slučajno bil med nami njen mož, ki je bil interniran v Nemčiji. Ko je hotela ta zavitek dati meni, ga je vzel stražar in pripomnil, da bo že on oddal meni, kar pa se ni zgodilo.
Leta 1917 sem bil v Škofovih zavodih kot dijak, leta 1945 pa kot zapornik
Okrog 13. ure 15. junija smo prispeli na dvorišče bivših Škofovih zavodov in kmalu je prišel k nam cel partizanski štab. Začeli so nas spraševati. Ko sta prišla na vrsto dva fanta iz Velikih Lašč, je glavni partizan proti njima ostro nastopil, ker ju je menda poznal. Ko mu njuni odgovori niso bili všeč, je ukazal, naj klofutata drug drugega, dokler ni eden od njiju padel na tla. Po tem pregledu, so nas namestili po sobah. Jaz sem bil dodeljen v majhno sobo in ker na tleh ni bilo prostora, sem se ulegel na mizo. Proti večeru je prišla močna nevihta, zunaj pa je bilo še veliko jetnikov, ki so jih hoteli stlačiti po sobah. Pridrveli so pijani partizani, prekucnili mizo, na kateri sem pravkar zaspal, in padel sem na spodaj ležečega sotrpina. Pogosto so nas prestavljali iz sobe v sobo, dokler se nismo znašli v veliki sobi, kjer nas je bilo okrog 100. Bili smo tako natrpani, da smo morali ležati izmenoma. V to sobo so nam vtihotapili za nekaj dni tri partizane, da bi opazovali, kaj se dela in o čem se pogovarjamo. Iz te sobe je bilo težko priti na WC, čakati si moral ure in ure, da se nas je nabralo določeno število in nas je potem spremljal stražar. Dobil sem krvavo drisko, zato sem se javil v ambulanti, kjer sem dobil malo črnega prahu (oglja). Ko smo tako šli na potrebo v jamo zunaj zavoda, smo iz sob na pročelju zgradbe slišali grozno vpitje, tuljenje in udarce. Nekajkrat so nas ob taki priliki peljali na notranje dvorišče. Tam so bile izkopane razne jame, ki so gotovo služile za odlaganje trupel.
Ko smo bivali v veliki sobi, so nas posamezno klicali na hodnik, kjer je imel neki partizan mizo in vsakega povprašal, pri kakšnih organizacijah je sodeloval, kje so sodelovali njegovi svojci, če od njih kdo sodeluje pri OF itd. Ta spraševalec je bil menda neki Golob, doma iz Žirov. Iz te sobe so jih nekaj izpustili na svobodo, med njimi mojega prijatelja, s katerim sva bila veliko skupaj. Ko sva se poslovila, sem naročil, naj pozdravi moje domače, in da ne vem, če se bomo še kdaj videli. Nekega dne nas vse, tudi iz drugih sob, natrpajo v velik hodnik. Klicali so nas posamezno po imenu. Če se nisi hitro odzval, si dobil brco. Ko si prišel do komisije, so po že pripravljenem seznamu ugotovili, kam spadaš. Eni so odšli na levo, drugi na desno stran. Ena stran je bila določena za najhujše. Nato so nas namestili v kapelo. Tam me je spoznal neki partizan in vprašal, kako sem prišel v zapor. Odgovoril sem, da tako kot drugi. Ko sem ga vprašal, kaj bo z nami, je rekel: »Boga zahvalite, da ste tukaj notri.« S temi besedami mi je dal nekaj upanja.
V kapeli nas je bilo veliko, vendar nismo bili več tako natrpani. Od tu nismo hodili na potrebo ven, ampak smo vse opravljali v dva velika prerezana soda od nafte. Hrano smo dobivali neredno, zajtrk je bil ob 6. ali 10. uri, kosilo ob 12. ali ob 16. uri, večerja pa ob 18. ali celo ob 22. uri. Hrana je bila skrajno [Stran 045]slaba, pa vendar porcij ni bilo treba pomivati, ker smo jih očistili kar s prsti in polizali. Zaporniki, ki so že okusili taborišče v Gonarsu, so povedali, da je bilo tam veliko bolje.
Iz kapele so poklicali nekaj oseb, ki so bile pozneje obsojene na več let. Med njimi je bil neki Jeglič iz Ljubljane, neki Capuder in še nekaj drugih. Iz kapele so nas potem premestili v dvorano. Tam so bile razmere podobne kot v kapeli, tudi dva soda za WC. Tam sem našel nekaj pristnih Gorenjcev iz Cerkelj, Šenčurja in Velesovega. Imeli smo svoj krog in vsak je imel svoj referat, eden o sadjarstvu, drugi o žganjekuhi, tretji o vlaganju sadja in drugih jedil. Kratkočasili smo se tudi z mojo skromno in prav majhno mašno knjižico »Življenje mojega življenja«, ki jo je sestavil p. Angelik Tominec. Ta moja knjižica je romala iz rok v roke. Tudi ta spomin še danes hranim. V dvorani smo večkrat slišali, kako so jih sredi noči klicali in ti so potem odhajali na vlak, ki je čakal tik pred Zavodom, da jih odpelje v smrt. Baje jih je med vožnjo nekaj ušlo, ker so slutili, kam gredo.
Menda je bilo 2. avgusta, ko se je že govorilo o amnestiji in smo prvič dobili kruh. Prinesli so velike košare s hlebčki koruznega kruha in vsaka četverica je dobila en hlebček. Obrazi so na mah postali veseli. Jaz sem bil določen, da sem ta hlebček v premeru 15 cm prav previdno razrezal in razdelil med nas štiri. Oh, kako je bil ta kruh dober, saj ga že tri mesece nismo videli, še manj pa jedli. Končno je tudi uradno prišla vest o amnestiji. Dobili smo nalog, da se moramo vsi obriti in očediti. Zopet smo se morali postrojiti, da so nas fotografirali od spredaj in od strani, kakor največje zločince. Prav zadnje dni je mlad fant, doma s Črnega Vrha nad Polhovim Gradcem, jedel kruh, ki ga je malo prejdobil, se na odru v dvorani zgrudil in umrl. On je baje edini, ki je bil pokopan na pokopališču v Šentvidu. Sprašujem se, kam so pokopavali druge, ki so umrli v Zavodih.
Dne 6. avgusta so nas iz dvorane posamezno klicali, vsak je dobil odpustnico in odšli smo na prostor severno od Zavodov, v bližino gospodarskega poslopja. Čez nekaj časa je prišel k nam komandant zaporov in nam naredil poslovilni govor. Silno je bil nejevoljen, ker je prav takrat, ko je on začel svoj govor, v cerkvi zvonilo poldan. Ko smo tam čakali, so se partizani norčevali iz nas. Končno smo lahko odšli skozi ograjo, pa se od veselja kar nismo mogli posloviti. Ko smo se pozneje nekateri spet srečali, je vsak pripovedoval o
Figure 4. 
Figure 5. Izsek s plošče s kronologijo stavbe, v kateri je danes Škofijska klasična gimnazija v Šentvidu.
svoji poti domov in kako so po hišah prosili hrano. Nekateri so ubrali razne bližnjice, nekateri pa kljub odpustnici niso prišli do doma, ker so že prej padli v zasedo in bili pomorjeni.
Ko že zaključujem ta opis, naj spomnim še na to, kako so ponoči vozili s tovornjaki zapornike v do tedaj neznano Brezarjevo brezno pod Toškim čelom. Ob neki taki priliki so imeli na poti karambol, da se je avto prevrnil, in tedaj so se nekateri rešili. Tako je pripovedoval Tomo Manić, po rodu iz vasi Srđevići pri [Stran 046]Livnem v Bosni, kako je lezel po vseh štirih, se končno osvobodil vezi in srečno prišel domov. Mnogo žrtev Brezarjevega brezna je bilo iz južnih krajev. Zaradi množice trupel v breznu je postala voda v bližnjem potoku krvava in umazana, zato so dobili skupino nemških ujetnikov, ki so pobrali trupla iz brezna, jih prenesli v približno 250 m oddaljeno Kucjo dolino in tam pokopali. Ujetniki grobarji so menda bili čez noč nastanjeni pri bližnjem kmetu. Med njimi je bil tudi zdravnik, ki je bil velik šaljivec. Ko so Nemci delo opravili, so jih postrojili in tudi nje postrelili. Eden od Nemcev je baje ušel in ostal živ.
Na Škofove zavode in na prvo slovensko gimnazijo me vežejo žalostni pa tudi veseli trenutki. Tu sem bil v šolskem letu 1916–1917 kot dijak, pozneje pa 52 dni zapornik. Ta slovenska gimnazija je znana po vsej naši državi in tudi izven nje. Posebno radi poizvedujejo po njej Bosanci in Ličani z vprašanjem, če ti Škofovi zavodi še obstajajo.
* * *
Pripis sina Janeza: V prispevku je zaslediti le en primer umrlega zapornika, ki je bil odnesen v mrtvašnico na pokopališče v Šentvidu. Podatek ni popoln, saj sem dnevno spremljal prinašanje mrtvih zapornikov preko železniške proge v mrtvašnico, kjer je bil delno prebit pokopališki zid v širini ca. 90 cm. Dnevno sem zasledil 3–4 mrtve zapornike. Po zunanjem videzu so umrli za posledicami bolezni, znakov nasilja ni bilo zaslediti. To sem spremljal, če bi morda našel svojega očeta, ker sem zvedel, da je v zaporu zbolel. To moje početje je opazil takratni cerkovnik Franc Menard, ko me je vprašal, kaj tu vsak dan počnem. Povedal sem, da sledim, če bi morda našel svojega očeta. Tega početja nisem nikoli povedal svojemu očetu.
Prineseni so bili pokopani za pokopališkim zidom, kraj je bil v kasnejših časih obeležen na Dan mrtvih. Verjetno so bili pokopani evidentirani v župnijskih knjigah, o čemer naj bi bili obveščeni njihovi svojci, ki so na ta dan prinašali sveče, cvetje in vence.