[Stran 010]
Spomin je čudna stvar. Vsakemu, še tako hudemu dogodku, ki se nam v življenju zgodi, vzame otipljivost bolečine, žalosti, morda jeze ali celo sovraštva. Kadar nismo sposobni sprejeti odgovornosti in posledic, ki jih naša dejanja povzročijo nam ali našim bližnjim, pa nam spomin celo pomaga varati same sebe. Oziroma povedano drugače, sami prepričujemo spomin, oz. mu lažemo, da se je nekaj zgodilo drugače, kot se v resnici je. In spomin nam pomaga pri tej laži in nam sledi tako, da spreminja resnično preteklost v iluzijo, po kateri zaradi različnih razlogov hrepenimo.
Če samo pomislim na spomine starejše generacije. Naši stari starši in starši so živeli v težkih razmerah, primanjkovalo je hrane, večino leta so morali biti bosi, ker ni bilo denarja za nove čevlje, tiste rabljene od starejšega brata pa so lahko obuli le za večje praznike. Novo obleko so morda dobili le ob kakšni res posebni priložnosti, do šole je bilo več ur hoda, mnogi so doživeli vso grozoto vojne. Pa vendar se teh časov spominjajo z naklonjenostjo. Ko jih poslušamo, si večkrat zaželimo, da bi tiste čase doživeli tudi mi. Glas starih ljudi je namreč ob teh spominih mnogokrat poln miline, nežnosti in topline. Vse, kar je bilo slabega, se zdi, da so pozabili, oziroma se celo slabega spominjajo z neko naklonjenostjo. Spomin je manj lepe spomine že zdavnaj omehčal. Toda ne samo starejši, tudi mlajši »trpimo« za istim sindromom. To je pač človeško. Saj je tudi razumljivo. Če bi vsa žalost, bolečina ali bes ostajala v nas enako živa kot takrat, ko smo jo doživljali, bi težko živeli. Pisatelj Jorge Luis Borges je nekoč zapisal, da kdor se vsega spominja, živi peklensko življenje. Torej še sreča, da spomin dela za nas in ne proti nam. Pa vendar je spomin zelo pomemben, ker nas spominja na prehojeno pot in na napake, ki smo jih pri tem naredili. Čeprav spomin ublaži hudo, ki se nam je zgodilo, pa obenem ohranja izkušnje in spoznanja iz preteklosti, in pomaga odločati v sedanjosti. Odločitve v sedanjosti pa še kako vplivajo na našo prihodnost. Za vsakega posameznika je zato spomin pomemben, še toliko bolj pa je pomemben za skupnost, za narod. Če posameznik še lahko kaj pozabi, pa si tega ne more privoščiti narod, ki želi rasti in se razvijati.
Marko Kremžar je nekje zapisal: »Kar je posamezniku spomin, naj bi bila družbi zgodovina. V obeh primerih gre za vez s preteklostjo. Spomin in zgodovina se nanašata na resničnost našega bivanja v časovni razsežnosti. Povezujeta sedanjo in preteklo resničnost.« Bolj se ne bi mogla strinjati. Spomin in zgodovina povezujeta sedanjo in preteklo resničnost. Problem pa se pojavi, ko sta spomin in zgodovina popačena do te mere, da spreminjata tako sedanjo kot preteklo resničnost. S tem pa, ko človek pretrga stike z resničnostjo svoje preteklosti, prereže korenine sebi in svojemu rodu. Samo poglejmo Slovenijo. Ker smo se odpovedali pretekli resničnosti, imamo problem tudi s sedanjostjo. Nismo sposobni videti stvari takih, kot so, in zato lahko dela z nami tisti, ki je na oblasti (in je tam skoraj neprekinjeno pravzaprav že zadnjih 70 let), karkoli hoče. Ne samo, da je naš spomin (zgodovina, če hočete) popačen, v resnici je vse prevečkrat pravzaprav celo shizofren, sam v sebi nasproten. Pri tem me vedno znova preseneča, da tega ljudje sploh niso sposobni opaziti. Tega pravzaprav ne morem razumeti. Da v isti sapi trdijo dve popolnoma nasprotni stvari, vendar tega nikakor ne vidijo, ne opazijo. Kako je to možno? V našem okolju se tudi dogaja, da večina ljudi nikakor ne zmore razumeti in sprejeti argumentov, ki so sami v sebi logični, resnični in ki bi v normalnih razmerah iz vsake besedne bitke izšli kot zmagovalci. Kaj se je res v teh sedmih desetletjih, ko smo bili pod bolj ali manj (na zunaj) opaznim totalitarizmom, zgodilo z nami? Je bila to res edina oblika preživetja, ki smo je bili sposobni sprejeti, da smo preživeli najprej nedoumljivo pobijanje lastnih ljudi zaradi »idealov komunistične revolucije« med, predvsem pa po vojni, potem pa še ves totalitarni in oblastni pritisk v »ugrabljeni« državi? Je totalitarizem res zmogel tako zelo poškodovati zdrav razum, da pretekla resničnost ob vseh spoznanjih in odkritjih v času naše samostojnosti ne more sploh več spregovoriti v duhu resničnosti?
Idilični svinčeni časi
Nedolgo nazaj sem vzela v roke knjigo s pomenljivim naslovom Iztrgano pozabi. Avtorica, dolgoletna novinarka pri lokalnem časopisu, celo dobitnica priznanja Društva novinarjev Slovenije, je v knjigi popisala lastno doživljanje časa od svoje zgodnje mladosti, ki se je začenjala še pred drugo svetovno vojno, pa vse do današnjih dni. Zakaj omenjam to knjigo? Knjiga, ki je izšla le nekaj mesecev[Stran 011]nazaj, nazorno prikazuje to shizofrenijo, za katero kot narod trpimo. V njej se razkriva vsa plitkost dojemanja stvarnosti in odsotnost kritične distance in logičnega povezovanja. Pravzaprav je popolna odslikava (povprečnega) slovenskega človeka danes in njegovega dojemanja sveta okoli sebe. Je prototip razmišljanja »novega človeka«, ki brez vsakega racionalnega premisleka ali vsaj nekakšne samorefleksije verjame, da je bilo v »prejšnjih časih« lepo. V časih, ko smo bili vsi enaki.
Seveda, po vojni je komunistična oblast pobrala vsem vse, kar so imeli, tako da so bili v revščini res vsi enaki. Ampak, ali ne bi bilo tu na mestu vprašanje, kam je šlo vse pobrano? To pa zato, da se prepričamo, da res ni nihče imel nič in da so bili res vsi enaki, kot ostaja zapisano v našem (kolektivnem) spominu. Kam je torej šlo vse, kar je bilo zaplenjeno: vredne slike, bogate knjižne zbirke, ki so jih skozi stoletja zbirale posamezne družine, dragoceno pohištvo. Mnoge premožne družine, ki so si bogastvo ustvarjale skozi rodove trdega dela, so imele zlatnino, pa denarno premoženje. Ne spominjam se, da bi kdaj zasledila, da so bili vsi ti predmeti uničeni, domovi predvojnih meščanov pa porušeni. Morda pa vendarle niso bili vsi tako enaki, kajne? Partijski funkcionarji so si po vojni brez slabe vesti prilastili zaplenjene vile, pa tudi drugo zaplenjeno (ukradeno) premoženje. O tem, kako so bili v resnici ljudje neenaki, govori knjiga Dokumenti o privilegijih političnih in državnih funkcionarjev v Sloveniji v obdobju socializma, ki jo je pred leti izdal Študijski center za narodno spravo. Do zdaj še nisem slišala, da bi kateri od še živečih funkcionarjev to, kar je po vojni ukradel, tudi vrnil. Ali pa da bi to storil kakšen od potomcev le-teh. Da so s tem takrat tistim, ki so jim zaplenili premoženje, storili nepopravljivo krivico, danes ni več pomembno. Prav nasprotno. Posrečilo se jim je celo, da so tudi otrokom tistih, ki jim je bilo po vojni zaplenjeno, vcepili misel, da se je pravzaprav še večja krivica zgodila, ko se je to premoženje ob nastopu demokracije začelo vračati. Kot pravi avtorica knjige: »Bilo je precej nejevolje, ko je država Slovenija po drugi vojni zaplenjeno premoženje začela vračati, zlasti grofom in cerkvi,« pri tem pa še s čustveno prizadetostjo zapiše, da je to naredila velikodušno kot v nobeni drugi tranzicijski državi. Pri tem dodajam, da so tudi njenemu očetu po vojni zaplenili trgovino, lastno delovno mizo in urarsko orodje pa je moral odkupiti, da je potem lahko delal doma. Ampak, pravi avtorica, oče do nove oblasti ni čutil prehude zamere, ker »smo več ali manj vedeli, kaj nas čaka pod rusko komando, smo pa živi in zdravi. Prišli bodo boljši časi.«
Po vojni je takratna oblast naredila tudi vse, da bi uničila kmeta, saj je bil ta zaradi tega, ker je bil samozadosten, manj dovzeten za »spremembe družbenega reda« in je bil za državo, ki je hotela imeti popoln monopol nad vsem in vsemi, preveč svoboden. Za kmete so se takrat začeli hudi časi, pravi avtorica, saj so jim pobrali skoraj vse, kar so imeli, čeprav so mnogi med vojno prostovoljno hranili partizane, mlade s kmetij pa so silili v tovarne. Ampak takoj doda, da so bili ti sprva res nezadovoljni, potem pa, ko so kot tovarniški delavci začeli prinašati domov redne in ne tako slabe plače, so se nehali pritoževati. Kar naenkrat so bili vsi zadovoljni, saj je bilo »ljudstvu vse bolje, kolikor smo se oddaljevali od Stalina … veseli pa smo bili trgovin v prosti prodaji za vse državljane«. Seveda omeni tudi to, da so vsi hodili tudi osnovne potrebščine kupovat v Trst. Ali ni to krasno – Zahodna Evropa je imela polne trgovine raznovrstnih izdelkov, ki so jih Slovenci na tak ali drugačen inovativen način tihotapili na to stran, pri nas pa je zmanjkovalo pralnega praška, zaradi pomanjkanja bencina so se ljudje smeli voziti le vsak drugi dan, za osnovna živila si moral čakati v dolgih vrstah, upajoč, da jih ne bo zmanjkalo. In vendar smo mi imeli zlati socializem, ko nam je bilo vsem res lepo, čeprav nismo imeli nič. Ali kot napiše avtorica »Tako sindikalno kot siceršnjo idilo so kvarile motnje v preskrbi.« (Sic!)
V knjigi lahko še preberemo, kako je bilo služb na pretek, čeprav jih je čez leta zmanjkalo in so zato začeli judje množično odhajati na delo v tujino, kjer so bile plače mnogo višje. Mladi so dobivali štipendije za šolanje, pri čemer so imeli prednost nadarjeni otroci iz siromašnih družin ter otroci borcev in udeleženci brigad. Zatrdi, da ni bilo res, tako kot trdijo danes nekateri, da so bili ljudje prisiljeni delati v delovnih brigadah. Da je bila sicer propaganda močna, ampak da pravzaprav oblast bolehnim in onim s popravnimi izpiti ni dovolila, da bi sodelovali v brigadirstvu. O tem, da so vsi vedeli, kaj se je zgodilo s tistimi, ki so se uprli totalitarnemu sistemu in njihovim »udarnim« akcijam, niti besede. Otroci, katerih starši, sorodniki niso bili pri partizanih, ampak na strani protirevolucionarnega tabora, niso dobili štipendij. Mnogim je bilo nadaljnje šolanje celo onemogočeno. Vasi, za katere se je vedelo, da so bile med vojno »ta bele« so [Stran 012]zadnje dobile asfaltirane ceste, kanalizacijo, vodovod. Nekatere šele v devetdesetih letih. Ampak to je izbrisano iz spomina.
Da je idila tistega časa, ki ga sočasno imenuje svinčeni čas, popolna, avtorica doda še, kako so lahko ljudje zlahka dobivali kredite, ki so jih na koncu odplačali z nekaj tolarji, sindikati pa so skrbeli, da so ljudje prišli do ugodnih cen ozimnice, da so organizirali poceni letovanja in sindikalne izlete.Tujci, ki so prihajali k nam, se niso mogli »načuditi našemu standardu (sic!) in dejstvu, da so bili lastniki večine počitniških hiš navadni delavci«. Ob vzkliku »Raj na zemlji!«, kot zapiše, mimogrede še omeni, da je bilo to res pretirano blagostanje, ki je temeljilo na državnih kreditih, »ki se jih delovno ljudstvo sploh ni zavedalo«, in da so bili tisti, ki so se preveč glasno oglašali v javnosti, utišani. Eni tako, da so bili ob službo, drugi so morali v zapor. In da so morali v zapor tudi tisti, ki so izrekali politične šale. Ampak v zadnjih letih skupne države so se komunisti in oblast tudi do teh pojavov »obnašali dokaj prizanesljivo«. V zadnjem delu knjige, ki govori o življenju v samostojni Sloveniji, se ne pozabi obregniti ob korupcijo, ki smo ji priča, pri tem pa spet pride do izraza pomanjkanje povezovanja in širšega uvida. Tako avtorica istočasno zapiše, da je korupcija sprva v obliki čokolade stekla že v zlatih svinčenih časih in da so bile potrebne včasih bolj včasih manj močne zveze, da si prišel do manjših ali večjih stvari. Ampak tista korupcija v svinčenih časih je bila vendarle nekaj popolnoma drugega. Od tiste korupcije so imeli koristi vsi. Ni čudno, da je bil za gospo najlepši čas tisti svinčeni čas,v katerem »smo bili vsi zadovoljni, saj nihče ni imel nič«.
Izgubljeni spomin
V Sloveniji v resnici danes celotna družba trpi za nasilno povzročeno in od zunaj vsiljeno izgubo resničnega spomina. Pretrgali smo stike z resničnostjo svoje preteklosti. Naša preteklost je tako postala ena sama laž. Na eni strani se spominjamo zgrajenih hiš in ničelne brezposelnosti v svinčenih časih, po drugi strani pa se nočemo spomniti, da se je sosed bal soseda, da je bila kritika družbe nedopustna in se je zato o tem šepetalo le za štirimi stenami in da je bil cel naš prostor prepreden z ovaduško mrežo. Nočemo se spomniti, da postavljena hiša še ni prinašala blagostanja, temveč da smo tega iskali na drugi strani meje. Nočemo se spomniti, da so obstajali ljudje, kot je bila Angela Vode, ki so bili zaradi upiranja totalitarnemu sistemu persona non grata. Iz spomina je bila za dolga desetletja izbrisan pomor bratov in še danes se njihovi grobovi obravnavajo izven zgodovinskega časa in dogajanja, prav tako se je načrtno pozabilo na mnoge, ki so v svinčenih časih na skrivaj bežali iz »raja na zemlji« v zahodni svet in pri tem tvegali svoja življenja, saj oblast ni pustila, da bi njeni prebivalci pobegnili iz »idiličnega sveta«. Prav tako se pozablja, da na delovnih mestih niso napredovali najbolj sposobni in da mnogi niso smeli opravljati poklica, za katerega so bili usposobljeni, ker so se zamerili oblasti (nam je vsem poznan primer Leona Štuklja). Še in še bi lahko naštevala.
S tem, ko človek pretrga stike z resničnostjo svoje preteklosti, prereže korenine sebi in svojemu rodu, pravi Kremžar. Če nočemo, da se nam to zgodi, je skrajni čas, da se kot narod predramimo in se lotimo ponovnega odkrivanja lastne resnične preteklosti. Tako, kot gre posameznik k psihiatru, da ugotovi, kje v preteklosti se skrivajo razlogi za njegovo nerazumno ravnanje v sedanjosti, tako smo tudi kot družba, odgovorna za našo prihodnost, dolžni poiskati pomoč. Ali smo jo še sposobni najti znotraj samih sebe ali bi se morali ozreti drugam, tega ne vem. Vem samo, da moramo res narediti vse, da se soočimo s svojo resnično preteklostjo, če hočemo da bomo imeli tudi resnično prihodnost.
[Stran 013]
Figure 1. Daleč je pomlad Tamino Petelinšek