[Stran 014]
Za začetek poglejmo nekaj »razglednic« Loškega potoka, ki so jih vsak skozi svoja »očala« posneli nekateri pisci njegove polpretekle, večinoma tragične in včasih skoraj neverjetne zgodovine. Matevž Hace, ki je prišel tja iz sosednje Loške doline, takole piše v knjigi Komisarjevi zapiski: »Loški potok je ozka dolina na vzhodni strani Loške doline. Okrog in okrog jo obdajajo temni smrekovi in bukovi gozdovi. Tu je domovina revnih ljudi, delavcev – tesačev, ki so v preteklosti sloveli po svetu, je domovina debelega krompirja in lepe živine. Na vzhodu se dvigajo Bele Vode z nekaj hišami, ob njih pa Mušnjevec, strm in obraščen hrib nad cesto Travnik–Laze–Draga. Na jugozahodu je Petelinjek, kjer je bilo leta 1942 taborišče Zidanškovega bataljona … Okrožni komite me je poslal v Loški potok, ki je bil svoboden že maja dvainštiridesetega, da organiziram osvobodilne odbore, mladino, agrarne komisije in osnovne partijske organizacije v petih četah Zidanškovega bataljona.« (Zapiski, str. 5)
Ko je torej Hace maja 1942, kmalu po neuspelem nastopu tamkajšnje vaške straže, začel med Potočani svoje partijsko poslanstvo, mu je eden prvih sodelavcev Karel Lavrič rekel naslednje: »Da veš, Matevž, lahko delo bova imela. Vsi ljudje so za Fronto. Samo tisti kaplanček je bil malo zmešan. Župnik se pa drži ob strani in živ hudič ne ve, kaj tuhta.« Lavrič je bil že pred vojno v partiji. Leta 1940 je bilo v Travniku ustanovljeno Društvo prijateljev Sovjetske zveze. Hace je hitro spoznal, da so Travnik, Bela Voda, Srednja vas in Šegova vas »napredne« vasi, da pa so Retje, Mali Log in del Hriba pod vplivom »klerikalnih« prosvetarjev in župnišča. Katoliška prosveta je bila številčna in dobro organizirana. K njej je spadal tudi Fantovski odsek, iz katerega je v maju 1942 nastala »bela garda«. (Zapiski, str. 7)
Tudi naslednji poznavalec Loškega potoka Matija Škerbec je bil tako rekoč domačin, toda z druge svetovnonazorske strani kot politkomisar Hace. Rojen je bil namreč leta 1886 v Starem trgu pri Ložu in tam leta 1912 pel novo mašo, bil pred vojno župnik in dekan v Kranju, med okupacijo izgnanec v Ljubljani, ves čas pa povezan z rojstnim krajem. Leta 1945 ga spet najdemo med begunci, najprej na Koroškem, nato v ZDA. V Clevelandu je leta 1957 izšel drugi zvezek njegove brošure Krivda rdeče fronte, kjer med drugim opisuje tudi čas vojne in revolucije v Loškem potoku ter dodaja poimenski seznam 267 žrtev. Razumljivo, da v svojem delu ne more mimo nekaterih trditev Frančka Sajeta v knjigi Belogardizem. Poglejmo torej nekaj odlomkov iz Škerbčevega zapisa o Loškem potoku: »Občina Loški potok in njena župnija sv. Lenarta obsegata ozko, koritu podobno kraško polje, ki ga ob hudih nalivih in daljšem deževju poplavi ponikalnica Loški potok. Obronki tega korita so pokriti deloma z bornimi njivami in senožetmi, deloma z gozdovi, ki so večinoma bili last graščaka Auersperga Turjaškega … Dolina se deli v dva dela in sredi obeh se razprostira 816 m visoki Tabor, kjer so farna cerkev sv. Lenarta, pokopališče s podružno cerkvijo sv. Barbare, župnišče, šola in mežnarija. Vsa našteta poslopja razen obeh cerkva so med vojno požgali komunisti. Tabor spada k vasi Hrib, ki je središče občine. Poleg Hriba spadajo v občino še sledeče vasi: Mali Log, Retje, Srednja vas, Šegova vas, Travnik in Bela Voda.« Vse vasi v občini so že pred vojno imele elektriko po zaslugi »klerikalnega« župana Franca Bartola s Hriba, ki pa je bil kljub temu komunistom napoti in so ga umorili. Pred vojno je imela občina okrog 2500 prebivalcev, ki so bili večinoma gozdni delavci in prevozniki lesa (furmani), saj zaradi slabo rodovitne zemlje niti kmetje niso mogli živeti samo od kmetij. »Kljub revščini pa so bili ljudje v veliki večini verni in na visoki moralni stopnji.« Kakor po vsej Sloveniji sta bili v občini v glavnem dve stranki: vasi Hrib, Retje, Mali Log, Šegova vas in del Srednje vasi so se opredeljevale za SLS (Slovensko ljudsko stranko), medtem ko je bila večina iz Travnika in Bele Vode v liberalni JNS (Jugoslovanski nacionalni stranki). Kulturno in vzgojno središče Loškega potoka je bil prosvetni dom, zgrajen v času kaplana Karla Škulja, kasnejšega župnika v Dolenji vasi. Tu je prosvetno društvo Tabor prirejalo razne prireditve, mladina pa se je družila v »Orlu« oziroma kasneje v Fantovskem odseku in Dekliškem krožku. Liberalci in njihov »Sokol«, ki so ga vodili učitelji, so imeli zbirališče v gostilni na Travniku in so se šteli [Stran 015]
Figure 1. Tabor leta 1940, z desne na levo: Farna cerkev, mežnarija, župnišče, cerkev sv. Barbare, šola in pokopališče
za napredne. V času diktature niso skrivali zadovoljstva, ko je oblast prepovedala »klerikalne« organizacije. (Krivda … , str. 55–57)
Pravijo, da gre v tretje rado, in tudi mi bomo omenili še tretjega opazovalca razmer v Loškem potoku, ki pa ni bil domačin in je prišel med Potočane prav v času, ko se je njihovo tradicionalno življenje čez noč močno spremenilo. Partizanski zdravnik dr. Peter, s pravim imenom Aleksander Gala, je prišel na Petelinjek nad Loškim potokom junija 1942, torej po ponesrečenem nastopu prve vaške straže na Taboru in malo pred začetkom italijanske ofenzive. Prišel je skoraj naravnost iz Ljubljane, kjer je malo prej dokončal študij medicine, in najbrž nikoli prej ni poizkusil življenja na podeželju. Sam v svojem pisanju nekajkrat omenja, da ni bil član partije. Verjetno je pa bil pod njenim vplivom. Brez dvoma so se mu prvi tedni in meseci njegovega partizanstva vtisnili v spomin tudi zaradi tragedije, ki se je konec julija 1942 zgodila v partizanski bolnici Ogenjca blizu Bele Vode, ki jo je sam ustanovil in vodil. Leta 1972 je izšla njegova knjiga Partizanski zdravnik, pet let zatem pa še knjiga Ogenjca – tragedija partizanskih ranjencev, kjer se takole spominja napetih julijskih dni pred začetkom italijanske ofenzive: »Dogodki zadnjih dni so kazali na to, da se bo dotedanji tok našega življenja temeljito spremenil. Bilo je slišati, da ljudje v dolini niso več tako enotni. Nekateri so odkrito govorili, da ne marajo partizanov. Čule so se tudi govorice, da gre partizanom v njihovem boju le za komunistično oblast, ne pa za osvoboditev od okupatorja. Ljudje v obeh dolinah – Loški in Loškem potoku so se spremenili. Pogovori z njimi niso bili več tako sproščeni kakor poprej. Postajali so vse bolj nezaupljivi tako do nas kot med seboj. Govorilo se je, da nekateri doma skrivajo orožje.« (Ogenjca, str. 9)
Dr. Gala piše, da so tudi nekateri partizani, predvsem taki, ki so imeli doma družine, zaradi govoric o ofenzivi začeli razmišljati, da bi bilo najbolje oditi domov. Italijani bodo iskali partizane po gozdovih in ne bodo pregledovali hiš. Nihče ne bo vedel, da so bili tudi oni partizani, opravljali bodo svoje kmečko delo in se držali doma, dokler ofenzive ne bo konec.
Zdravnik je pa tiste dni bil v skrbeh za ranjence. Kako naj poskrbi zanje? Kaj bo z njimi, če jih dobijo v roke Italijani? Komisar Hace se s tem problemom ni ukvarjal, ampak je že 26. julija odšel iz Loškega potoka in 28. julija zapisal v dnevniku naslednje: [Stran 016]
Figure 2. November 1944: Tabor v ognju in dimu, zažgali so partizani
»Bila je jasna poletna noč, ko smo se aktivisti iz Loške doline, Loškega potoka in delno iz Sodražice zbrali na Zigmundovem vrtu na Vrhniki. Med nami je bil tudi Franc Popit – Jokl. Proti jutru smo prišli v gozdove pod staro mejo in potem v dopoldanskih urah po skupinah študirali zadružništvo, nekateri pa VKPb (zgodovino vsezvezne komunistične partije boljševikov). Z višine smo videli, kako gorijo prve hiše v Ložu in na Vrhniki in kmalu so se zaslišali tudi rafali.« (Komisarjevi zapiski, str. 23)
Ali so se ljudje v Loškem potoku res spremenili?
Ali se je mogoče strinjati z razlago, da so bili v začetku okupacije vsi ljudje za partizane, potem so se pa spremenili? Vemo, da so se pred vojno delili na »klerikalce« in »liberalce«. Župnik Jožef Pravhar je prišel v faro leta 1910, preživel potem s farani prvo svetovno vojno in Aleksandrovo diktaturo ter vztrajal na svojem mestu do leta 1944, ko ga je »ljudska oblast« obsodila na smrt. Ko so v drugi polovici leta 1941 prišli v faro štajerski begunci, med njimi učitelj Ferdo Skok, ki je kmalu začel organizirati OF, je župnik podprl kaplana Puharja pri zbiranju pomoči zanje. Še spomladi leta 1942 je Potočan Lavrič rekel o župniku, da »živ hudič ne ve, kaj tuhta«. Ni dvoma, da so bili ljudje v dolini proti Italijanom, vendar s tem še ni rečeno, da so bili za partizane, zlasti potem, ko je bilo očitno, da jih vodijo komunisti, in ko so se začeli tudi umori.
Ko so se oktobra 1941 pri Beli Vodi pojavili prvi partizani – marsikdo jih je še imel za četnike – so ljudje brez izjem simpatizirali z njimi, ko pa sta Daki in njegov spremljevalec na pragu njegove domače hiše v Beli Vodi ustrelila Janeza Debeljaka, je marsikdo začel razmišljati. O njem niso vedeli nič slabega. Če je bil tisti dan, ko so se kočevski »furmani« v gostilni na Travniku pogovarjali o partizanih, slučajno zraven, ker je tudi on prevažal les, še ni mogel biti kriv za smrt partizanov, ki so jih Italijani zajeli na Debelem vrhu in postrelili. Bili so prepričani, da Debeljak ni izdal partizanov, da so ga po krivici obdolžili izdajstva. Škerbec tudi piše, da je kaplan Puhar postreljene partizane tedaj kljub italijanski prepovedi cerkveno pokopal na pokopališču sv. Barbare. Prav za tisti čas še nenavaden umor Janeza Debeljaka pa je kaplanu odprl oči, da se je nehal navduševati nad Skokovim pevskim zborom in začel v pridigah opozarjati na [Stran 017]nevarnost brezbožnega komunizma. Posebno odločna je bila njegova pridiga 25. marca 1942 – na praznik Marijinega oznanjenja, ko je OF obtožil za umor Janeza Debeljaka in za italijanske represalije, ki so mu sledile.
9. maja 1942 je partizanska enota, ki se je že nekaj časa zadrževala v okoliških gozdovih in se ji je pred kratkim pridružil tudi učitelj Skok, napadla karabinjersko postajo v Rusovi hiši pod Taborom. Še preden so karabinjerji dobili pomoč, so se partizani umaknili in Italijani so se potem znesli nad nič krivimi domačini. Žrtev italijanske represalije so tedaj postali Franc Šega ter Janez in Jakob Bartol, ki niso imeli prav nobene zveze s partizani in njihovim napadom. Karabinjerji so potem skupaj z vojaštvom, ki jim je z Blok prišlo na pomoč, odšli in Loški potok je bil »osvobojen«. Takoj naslednji dan, 11. maja, so partizani razglasili mobilizacijo, na katero pa ni bilo odziva, saj je bila italijanska represalija zaradi napada na karabinjerje še preveč sveža. Potočani so se zbirali v gostilnah – v vasi Hrib so bile kar tri – in debatirali o nastali situaciji. Že od nekdaj je bila navada, da so »klerikalci« obiskovali gostilno župana Bartola. Tako se je 14. maja dopoldne tam zbralo več članov Fantovskega odseka s Hriba, pa tudi nekaj iz Retij in Malega Loga. Sredi razgrete debate je nenadoma padla odločitev: »Ne bomo se jim pustili. Zakaj pa imamo skrite puške? Uporabimo jih!« Okrog petih popoldne je v zvoniku farne cerkve začelo biti plat zvona in odjeknilo je tudi nekaj strelov. Skupina fantov, ki so na hitro vzeli puške iz skrivališč, je prišla na Tabor in ga zastražila. Spotoma so prijeli nekega partizana in ga zaprli v šolo.
Kot piše Škerbec, po katerem povzemamo tole poročilo, je bila sicer konec leta 1941 v Loškem potoku ustanovljena Slovenska legija, v kateri so bili večinoma člani Fantovskega odseka, vendar je vse skupaj ostalo pri ustanovitvi. Zveza z Ljubljano je bila slaba ali pa je sploh ni bilo, zato so ostali neorganizirani. Kaplan Puhar je sicer pridigal proti komunizmu, o kakem oboroženem odporu proti njemu pa ni imel pojma in prav tako ne župnik, čeprav Saje v knjigi Belogardizem trdi nasprotno. Tudi Škerbec posebej poudarja, da nastop potoških fantov 14. maja 1942 nikakor ni bil organiziran iz Ljubljane. Čeprav so se partizani v četrtek po prihodu oboroženih fantov na Tabor potuhnili, ni bilo dvoma, da se bodo vrnili, takoj ko zberejo svoje sile. Po medsebojnem posvetu so fantje, ki sta jih sedaj vodila Stanko Knavs s Hriba in Ivan Košmrlj iz Retij, poslali k Italijanom v Ribnico odposlanca z obvestilom o situaciji in s prošnjo, da vzpostavijo red, toda Italijani so ga zaprli in odpeljali v internacijo. V petek je bilo še vedno mirno, fantom na Taboru pa se je pridružilo še nekaj novih.
V nedeljo zjutraj, 17. maja, je nekaj fantov odšlo domov in na Taboru jih je menda ostalo le 13. Po prvi maši so dobili pismeni ultimat, da naj se do desetih predajo, sicer bo sledil partizanski napad. Med mašo ob desetih so partizani, ki so se jim pridružili tudi nekateri Travničani, res napadli. Bili so v premoči tako v številu kot po oborožitvi, zato so morali branilci kmalu zapustiti položaje okrog cerkve in šole in se umakniti v zvonik. Napadalci so čez nekaj časa vdrli v cerkev, k zvoniku pa nanesli sena iz župnijskega skednja in zažgali. Zagorela so vrata in gost dim se je valil skozi zvonik. Boja je bilo kmalu konec in branilci so se predali. Napadalci so še izropali župnišče in mežnarijo, nato pa ujetnike, med katerimi je bil tudi kaplan, odpeljali s seboj v gozd. Proti pričakovanju jih niso pobili, pač pa fante vključili v svojo enoto, kaplanu pa zagrozili in ga izpustili. Ko je potem zbežal v Ribnico, so ga Italijani zaprli. Tako se je končal ta spontani upor potoških fantov, dva meseca preden je nastopila vaška straža v Šentjoštu.
S 1. junijem so »osvoboditelji« prevzeli tudi upravo občine in za komisarja je bil imenovan Matevž Hace iz sosednje Loške doline. V pomoč pri delu, zlasti pri izvajanju agrarne reforme, so mu bili učitelji in nekateri domačini. – Prejšnjemu županu Francu Bartolu je komisar Hace takoj po nastopu svoje službe dal vedeti, da »je njegove oblasti za vedno konec in naj z delom na kmetiji dokaže, da je za Fronto.« (Zapiski, str. 8) Kasneje so župana Bartola in njegovega sina odpeljali Italijani in posredovanje župnika Pravharja ju je komaj rešilo smrti, ki pa ju je nazadnje doletela od komunistične roke. Takoj po 1. juniju so po vaseh ustanavljali »osvobodilne odbore«. Ljudje so sprva imeli pomisleke, saj so se bali posledic, če se vrnejo Italijani, potem pa so se vdali in v odbor je prišel tudi marsikateri protikomunist. Ko so proti koncu junija delili zemljo, so bili nekateri navdušeni in se potegovali, da bi dobili čim boljšo in čim več, nekaj bajtarjev iz Retij pa niti na sestanek ni bilo, ker so takole razmišljali: »Kaj bomo sedaj jemali zemljo, ko pa ne vemo, kako bo po vojni. Lahko bomo imeli še sitnosti s kočevskimi grofi. Tesači smo bili in tesači bomo menda tudi ostali.« (Zapiski, str. 12)
Sredi junija, ko se je že govorilo o italijanski ofenzivi, je oblast v Loškem potoku naročala, [Stran 018]
Figure 3. Tabor okrog leta 1950
naj se prebivalstvo umakne v gozdove, odžene s seboj živino in odpelje čim več živeža ter drugih potrebščin. V ta namen so v gozdu gradili posebne barake. K sreči so ljudje od drugod, kjer je ofenziva že prej pokazala svoje zobe, zvedeli, da Italijani preiskujejo tudi gozdove in da tistemu, kar tam najdejo, ni rešitve, zato so zadnji trenutek večino živine in blaga iz gozda spravili domov. V Loški potok so prišli Italijani 29. julija – razmeroma mirno, saj so se partizani in njihova oblast že prej umaknili. Takoj po prihodu so prijeli tri učitelje, Mirka Rusa, ki je imel dva brata pri partizanih, in še nekatere. 31. julija popoldne so se morali vsi moški od 15. do 65. leta starosti javiti pred občino na Hribu, kjer jih je po občinskem seznamu vojaških obveznikov preverjala posebna italijanska komisija, v katero so pritegnili tudi občinskega tajnika Antona Košmrlja. Za tiste, ki se ne bi javili, je bil zagrožen požig. Tako so še isti večer požgali nekaj hiš na Hribu, Belo Vodo in Travnik. V Travniku in Beli vodi je pogorelo 130 hiš in gospodarskih poslopij, kot talce pa so postrelili več moških, druge pa odpeljali v internacijo. S tem je bila ofenziva v glavnem končana in vojaštvo je odšlo, le v šoli na Taboru je ostala četa vojakov.
Ponovno je začela poslovati stara občinska uprava, kjer pa so Italijani namesto župana Bartola postavili svojega fašističnega komisarja. Od italijanske strani je tedaj tudi prišla pobuda za ustanovitev vaške straže, vendar je bil odziv sila skromen, saj je bila večina moških, tudi oni, ki so bili sredi maja v zvoniku, v internaciji. Šele po hudih pritiskih so bile na Hribu, v Retjah in Malem Logu vzpostavljene posadke po približno 10 mož in za poveljnika jim je bil določen nekdanji orožnik Janez Pikelj. Konec novembra so partizani neke noči napadli Mali Log. Šibki in slabo oboroženi vaški straži se je sicer uspelo umakniti, je pa pri izpadu padel Alojz Gregorič. Od tedaj so partizani neovirano prihajali v Mali Log in tam mimo imeli tudi prehod na Travno goro. V opomin vaščanom, ki niso bili zanje, so odpeljali mladega Franca Zbačnika in ga po hudem mučenju umorili. Italijani so po tem odredili, da se morajo vsi prebivalci Malega Loga izseliti na Hrib in v Retje. Ko so Italijani na Taboru postavili veliko vojaško barako, so izvedli mobilizacijo in vaška straža je narasla na okrog stopetdeset mož. Italijanski poveljnik na Taboru je bil tedaj neki Bardelli, ki so ga sumili, da je povezan s partizani. Februarja 1943 se je v Malem Logu ustavila Šercerjeva [Stran 019]brigada in Italijani skupaj z vaškimi stražarji naj bi jo napadli in pregnali. Ko so se stražarji že zapletli v boj, so se Italijani nepričakovano umaknili in pustili stražarje na cedilu. Pri tem sta bila težko ranjena Alojz Mohar in njegov sin Anton; partizani so ju dobili v roke in umorili. Ko je bil naslednji dan pogreb, so partizani streljali na pogrebce. – V noči na 19. marec 1943 je partizanska brigada prišla na Hrib in plenila po hišah, ki so imele kakega fanta pri vaški straži na Taboru. Poveljnik Bardelli je prepovedal streljati na plenilce, ki so tako neovirano opravili svoje delo.
Partizanska bolnica Ogenjca – tragedija ali kaj drugega
Verjetno bo ob gornjem naslovu kdo pomislil, da se ne ujema s temo, o kateri smo do sedaj govorili. Zakaj ne bi raje kaj povedali o breznih pri Konfinu in o domobranskih ranjencih, ki so junija 1945 tam končali svoj križev pot. Morda bi bilo res bolj primerno o Ogenjci – tudi zaradi njene posebnosti in zahtevnosti – govoriti čisto posebej, vendar je tako vpeta v čas italijanske ofenzive leta 1942 in na neki način še danes vpliva na ljudi Loškega potoka, da ne moremo mimo nje. Torej bilo je leta 1942 v času, ki je bil za Potočane nenavaden in nevaren. K drugemu bataljonu Notranjskega odreda na Petelinjeku je 2. junija prišel dr. Aleksander Gala – mladi zdravnik stažist in seveda novopečeni partizan. Kljub pomanjkljivim izkušnjam se je lotil svojega dela. V zasilnem šotoru je organiziral improvizirano bolnico, kjer je bilo na razpolago 10 ležišč, šest od njih kar na tleh. V začetku ni imel v »bolnici« nobenega osebja, saj so ranjenci sami hodili v četo po hrano in celo pomagali v kuhinji. Ko so dobili prve težje ranjence, seveda delo ni bilo več tako enostavno in je že dobil prvo nešolano bolničarko.
Ko so se začele govorice o italijanski ofenzivi, je bil neizkušeni zdravnik v skrbeh, kaj bo z njegovimi ranjenci: »Domenili smo se, da je treba zgraditi bolnico, za katero bo vedelo samo nekaj ljudi, in zagotoviti primerno zalogo hrane in zdravil. Govorilo se je, da Italijani zelo natančno preiskujejo gozdove. Kako torej v takih razmerah zavarovati bolnico? Z Metodom (Metod Rus, sin potoškega podjetnika in gostilničarja, ki je bil študent medicine) sva se odločila za kraj Ogenjca blizu Mrtolazov, kako uro hoda od Bele Vode. Mala ravnica nad dolinico je bila obdana z naravnim težko dostopnim terenom. V smeri proti Loškemu potoku se je teren strmo spuščal. Velike z mahom pokrite skale so skrivale vhod v kraško jamo, ki bi v sili lahko bila dobro skrivališče za ranjence. S pomočjo šestih izbranih partizanov domačinov je na ravnici kmalu zrasla brunarica 6 x 4 metre, pokrita s cerado. Nekoliko vstran od »bolniške sobe« so uredili še kuhinjo. Neke noči sredi julija so potem v največji tajnosti prepeljali ranjence iz stare bolnice pod Petelinjekom. Prebivalci bližnjih zaselkov za bolnico sploh niso vedeli.
V bolnici sta bili sedaj dve bolničarki: Nedeljka in Mimica. Ker bo Mimica kasneje odigrala nenavadno vlogo, povejmo o njej nekoliko več. Dr. Gala v svoji knjigi takole piše: »Od osebja sem Mimico najmanj poznal. Šele pred kratkim jo je pripeljal novi politični komisar Levec in jo postavil za glavno bolničarko. Ni bila iz teh krajev. Ni me motilo, da so jo poslali kot izkušeno bolničarko, čeprav sem po njenem delu takoj opazil, da to ni bila. Bila je požrtvovalna in zelo resna. Večkrat je odšla v štab bataljona in ko se je vrnila, je prinesla razne novice in navodila v zvezi s političnim delom. Takrat nisem bil član partije in tudi nisem vedel, kdo izmed nas to je. O tem se ni govorilo. Mimica je gotovo bila, čeprav sama tega ni povedala. Morda so jo tovariši zaradi njenega obnašanja ali zaradi tega, ker nam je prinašala navodila iz štaba bataljona, začeli imenovati politkomisar. Ni se temu upirala, nasprotno, še všeč ji je bilo.« (Partizanski zdravnik, str. 84)
Tik pred začetkom ofenzive je bilo zdravniku jasno, da za bolnico od bataljona na Petelinjeku ne more pričakovati zaščite. Prav tedaj je moral sprejeti še nekaj težkih ranjencev iz bolnice v Jelenovem žlebu in z njimi so prišli tudi spremljevalci, ki jih sploh ni poznal. Njegov načrt o strogi konspirativnosti bolnice je bil s tem prizadet, vendar si ni mogel pomagati. Na zadnjo sredo v juliju so bili Italijani že tako blizu, da se je zdravnik odločil prenesti ranjence v jamo. Bilo jih je 14, večina nepokretnih. V jamo so spravili tudi vodo, hrano in zdravila. Pri ranjencih naj bi ostala le bolničarka Mimica in rekonvalescent Vinko. V zadnjem trenutku je zdravnik popustil, da v skrivališču ostane tudi Ernest Senčar, revmatični bolnik, ki je prišel z ranjenci iz Jelenovega žleba in je bil do tedaj določen, da se z drugimi umakne globlje v gozd. Pred vhod so še nanosili suhih vej in zakamuflirali skale z mahom, zdravnik pa je zabičal, da nihče ne sme zapustiti skrivališča, dokler on sam ne pride ponje, in nato so se odmaknili od jame.
Tudi epilog zgodbe o Ogenjci povzemamo po Galovi knjigi oziroma po pripovedi VDV-jevca Vinka Smolnikarja, ki je bil tedaj eden izmed [Stran 020]
Figure 4. Taborski uporniki, maj 1942 – sedijo z leve: prvi Stanko Lavrič, tretji Stanko Knavs in peti Franc Bartol; stoji drugi z leve Ivan Košmrlj. Trije so bili pomorjeni jeseni 1943, ostali pa leta 1945 po koncu vojne.
ranjencev v votlini in ostal živ. Navajamo nekoliko skrajšano: »Čas se je nagibal k prvim popoldanskim uram 31. julija. Vzdušje v jami je bilo napeto in moreče. Vinko je čepel na straži vrh lestve ob vhodu v jamo in ob njem je bila Mimica. Senčar je kljub zdravnikovemu naročilu, da nihče ne sme iz jame, že zjutraj hotel ven na potrebo, in sicer vedno neizprosna bolničarka mu je dovolila. Ker ga ni bilo nazaj, jih je skrbelo, da je šel po Italijane. Napeto tišino je nenadoma presekal tanek Mimičin glas: »Italijani, izdani smo!« Začelo je pokati. Streljal je Vinko s puško in Mimica s pištolo. Za hip sta ustavila napadalce. In tedaj je Mimica skočila z lestve v jamo. Bila je čisto mirna. S tihim, a odločnim glasom je vprašala: ‘Tovariši, ali drži, kar smo se dogovorili.’ ‘Drži,’ je bil odgovor. Začela je pri meni. Zamižal sem in že je počilo. Drobci kamenja so se usuli po moji glavi. Odprl sem oči in videl Mimico, ki se je naglo obrnila k sosedu, in zopet je odjeknil strel. Sosed je zastokal, se stresel in se takoj nato umiril. Mimica je vse hitreje streljala in v naglici zgrešila še Ivana Snoja in Ivana Mulca. Ko se je tudi Vinko, ki ni mogel več zadrževati napadalcev, spustil v jamo, je oddal strel na enega od ranjencev, nato pa ustrelil še sebe.
V tem se je od vhoda zaslišalo hripavo kričanje: ‘Predajte se,’ in nekdo se je po lestvi spustil v jamo. Še ves omotičen sem pogledal njegov obraz in ga takoj spoznal. Bil je Senčar. Za njim sta prilezla v jamo dva Italijana, eden je bil menda zdravnik, ki je poklical vojake, da so mene in še nekaj drugih izvlekli iz jame. Mene, Snoja in Mulca so čez nekaj časa spravili do kamionov in po raznih pripetljajih smo končno pristali v posteljah vojaške bolnice v Mostah.«
Kot piše dr. Gala, mu je po razpadu Italije, ko je že poldrugo leto partizanil v Slovenskem Primorju, prišel v roke Partizanski dnevnik, kjer je našel gornje Smolnikarjevo pričevanje. Nekaj kasneje se je z njim tudi srečal, z Mulcem in Snojem pa šele po 27 letih. (Partizanski zdravnik, str.194) Leta 1976 so v spodnjem delu Ogenjce našli žensko okostje in po identifikaciji na Inštitutu za sodno medicino ugotovili, da je bolničarka Mimica bila [Stran 021]Marija Čepon, rojena leta 1922 v Pakem pri Borovnici.
S tem je bilo razjasnjeno še eno vprašanje Ogenjce, veliko pa jih še ostaja odprtih. Pri tem ne mislimo toliko na upoštevanje ali neupoštevanje konvencij o ujetnikih in ranjencih kot na druga bolj preprosta vprašanja, ki se bodo verjetno sama od sebe zastavljala tudi bralcu, če se bo ob tej zgodbi nekoliko ustavil. Kako oziroma zakaj so Italijani odkrili Ogenjco? Kaj bi bilo, če bi se bolničarka namesto s pištolo postavila na lestev z znakom rdečega križa in belo zastavo? Je bilo dejanje, s katerim je prepričala nemočne in zaradi hude stiske nerazsodne ranjence, res herojstvo? Ali veljajo besede, ki jih je pred tremi leti na slovesnosti ob dnevu spomina na žrtve totalitarnih režimov izrekel akademik dr. Jože Trontelj, samo za jami pri Konfinu in njima podobne? Navajamo: »Moj zdravniški poklic in deontološki kodeks mi velevata storiti vse, kar znam in zmorem, da rešim življenje posameznega človeka. Opustitev te dolžnosti država tudi sankcionira. Moja tedanja vlada pa je brez posebnega obotavljanja izdala pavšalen ukaz za usmrtitev tisočev in tisočev ljudi. Ob tem se s svojo zdravniško vestjo počutim ponižanega, osramočenega, osmešenega. Še posebej ob misli na pokole ranjencev, pobranih iz civilne bolnišnice.« Za pokol v jami Ogenjca ni bil izdan noben ukaz, saj tudi ni bil potreben, ker ga je bolničarka Mimica nosila v sebi in izrazila z besedami: »Živi jim ne smemo priti v roke. Jaz sem skojevka. Sama sem ostala z vami.«
Loški potok, domovina 300 domobrancev
Italijani so 9. septembra 1943 odšli iz Loškega potoka. Ko se je potem zvedelo, kaj se je zgodilo v Grčaricah, je celotna posadka potoške vaške straže odšla na Bloke. Na Hrib so se že v nedeljo, 12. septembra, pripeljali partizani iz Grčaric in razglasili splošno mobilizacijo. Istega dne popoldne je »ljudska oblast« spet prevzela občino. Šercerjeva brigada, podprta z italijanskim topništvom in tanki, je v noči na ponedeljek prišla preko Sodražice na Bloke. Vaške straže, ki so bile proti topovom in tankom nemočne, so se predale in tako so tudi Potočani skupaj s poveljnikom Pavlom Poženelom prišli v roke partizanom. Po navodilih domačih terencev so odbrali posebej zaznamovane in jih s kamioni odpeljali v kočevske zapore, druge pa delno vključili v svoje vrste, delno izpustili z naročilom, da se morajo doma javiti »osvobodilnemu« odboru. Ohranjeni zapisniki zaslišanj pred Področnim vojaškim sodiščem kažejo, kako je tedaj deloval revolucionarni zasliševalni in morilni stroj. (25. 9. 1943: Pavel Poženel; 26. 9. 1943: Anton Bartol, Hrib; Anton Car, Retje; Stanko Knavs, Hrib; – SIAS 1515 Nasprotniki partizanstva, šk 4)
Usode loškopotoških vaških stražarjev po 13. septembru 1943 so tako različne, da bi jim bilo treba posvetiti daljšo razpravo. Tukaj bomo omenili samo nekatere in na njihovem primeru skušali vsaj nakazati glavne značilnosti tistega težkega časa. Nekateri od tistih, ki so jih pripeljali v Kočevje naravnost iz Nove vasi, so bili zaslišani 26. septembra, takoj za Pavlom Poženelom, in nato ustreljeni v Jelendolu. Med temi so bili: Stanko Knavs in France Bartol s Hriba ter Ivan Košmrlj iz Retij, ki so se maja 1942 udeležili upora na Taboru. Cerkovnika in organista Janeza Ruparčiča so pripeljali v kočevske oziroma ribniške zapore od doma. Menda je bil edini v Loškem potoku, ki je znal italijansko, zato so ga večkrat klicali za prevajanje. Po zaslišanju pred vojaškim sodiščem je bil obsojen na smrt zaradi izdajstva in ustreljen v Jelendolu. Pet potoških mož in fantov so na umiku pred nemško ofenzivo vlekli s seboj do Mačkovca in jih tam hkrati z [Stran 022]drugim ujetniki na krut način pobili. Ivan Bartol, ki je menda edini od tistih, ki so po 8. septembru 1943 šli na Bloke, še živ, je bil po vrnitvi z Blok doma mobiliziran in razporejen v Kočevje oziroma v Ribnico, kjer je stražil ujetnike. Ko so Nemci pri Cerknici in Rakeku z nenadnim napadom razbili nepripravljene partizane, je nekaterim Potočanom uspelo pobegniti. Zatekli so se v Borovnico, kjer je že bila organizirana domobranska enota. Slabše so jo odnesli potoški mobiliziranci, ki jih je nemška ofenziva zatekla na Primorskem; kar nekaj se jih od tam ni vrnilo. Preko Loškega potoka je šla nemška ofenziva v začetku novembra. Precej moških, ki so se skrivali doma, je tedaj odšlo na Rakek ali v Kočevje in se pridružilo domobrancem. Marsikateri od teh je bil kasneje v Rupnikovem bataljonu.
Po ofenzivi so Nemci odšli in v dolini so oblast spet prevzeli partizani ter začeli preganjati domačine, ki so jih bolj ali manj upravičeno imeli za politične ali vsaj idejne nasprotnike. Celo leto 1944 je zaznamovano s tem preganjanjem. »Klerikalnega« župana Franca Bartola so odpeljali v Lož in ga postavili pred »ljudsko« sodišče, ki ga je obsodilo na smrt. Njegov sin Franc je bil že jeseni 1943 zaprt v Kočevju in nekje tam umorjen. Po umoru očeta so tudi ostale Bartolove izgnali v Kočevje. Hkrati z njimi je bilo tedaj pregnanih še pet družin. Oboroženi preganjalci so jih spremljali mimo Drage do Medvedjaka, od tam pa so sami šli v Kočevje. Šele jeseni 1945 so se lahko vrnili na svoje izropane in opustošene domove.
Med žrtvami takratnega boljševiškega preganjanja je bil tudi dolgoletni loškopotoški župnik Jožef Pravhar. Čeprav bi zaslužil obširno razpravo, se bomo tukaj omejili na nekaj odstavkov, kjer bomo skušali osvetliti vsaj del grozovitosti boljševiške justice in krivic, ki jih je povzročala svojim žrtvam. Ko so se spomladi 1944 spravili nad župnika Pravharja, je imel za seboj že 34 let dela v fari sv. Lenarta. Ni dvoma, da je dobro poznal svoje farane, saj je mnoge od njih krstil in jih potem spremljal skozi otroška in mladostniška leta do zrele dobe življenja; druge je spoznal ob poroki in potem učil njihove otroke, s tretjimi se je srečal na bolniški postelji, jih spremljal na zadnji poti k cerkvi sv. Barbare in delil žalost z njihovimi svojci. Niso mu bile tuje težave družin, katerih očetje so občasno ali za stalno odhajali od doma zaradi zaslužka. Bolelo ga je nasprotovanje liberalnih učiteljev in veselilo sodelovanje katoliških društev na Hribu. Italijanov, ki so za veliko noč 1941 prišli v dolino, ni maral in kmalu je bil pri njih slabo zapisan, tudi zato, ker je svaril dekleta, naj se jih izogibajo in ne sklepajo prijateljstev z njimi. Z OF je v začetku simpatiziral in konec leta 1941 podprl kaplana pri nabiralni akciji in pomoči beguncem pred Nemci, vendar je bil hkrati zadržan, ker je slutil, kaj se skriva za tem. Ko bi bil maja 1942 vedel za upor na Taboru, bi ga verjetno skušal preprečiti, toda zgodil se je spontano in brez njega. Italijanske represalije, to je požige vasi, streljanje talcev in odvažanje prebivalcev v internacijo je po svojih močeh preprečeval in reševal ljudi ne glede na njihovo politično pripadnost, vendar v danih okoliščinah pri tem ni bil vedno uspešen. »Sodniki« so mu kasneje pripisali krivdo za marsikatero represalijo, ki so jo z neprevidnim ali celo zlonamernim ravnanjem povzročili sami. Ko so Italijani po ofenzivi izvajali mobilizacijo za vaške straže, je temu nasprotoval, ker je bil prepričan, da ne bo prineslo rešitve. Tudi dekleta, ki so se po nemški ofenzivi družila s partizanskim provokatorjem v prepričanju, da je domobranski somišljenik, je opozarjal na nevarnost, vendar mu niso verjela.
Škerbec piše, da so partizani 29. aprila 1944 obkolili Retje ter Mali Log in prijeli 11 deklet ter dve poročeni ženi, ki so bile povezane z omenjenim provokatorjem. Istočasno so aretirali župnika Pravharja in ključarja Jožeta Turka iz Retij. Zaprli so jih v grad Snežnik. Slovenski dom je v že omenjenem članku 26. 8. 1944 verjetno pomotoma navedel, da so odpeljali 23 deklet. Na prvem sojenju pred vojaškim sodiščem notranjskega področja so bili obtoženi sodelovanja z okupatorjem in obsojeni na izgon. To se ujema z naslednjim zapisom v dnevniku črnomaljskega kaplana patra Lojzeta Žabkarja: »7. maja. Župnik iz Loškega potoka je v šoli interniran s kopico svojih ljudi. Včeraj so ga pripeljali. Kaj je le starec zagrešil?«
Iz knjige Cerkev na zatožni klopi, je razvidno, da so bili župnik Pravhar, Jože Turk in več deklet 7. maja 1944 zaradi sodelovanja z okupatorjem pred področnim vojaškim sodiščem za Notranjsko obsojeni na izgon oziroma na prisilno delo. Višje vojaško sodišče VII. korpusa je to sodbo potrdilo, vendar je bila vrnjena prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. To potrjuje naslednji zapis patra Žabkarja v dnevniku od 14. avgusta: »Župnika Pravharja in njegovega ključarja Turka so z avtom odpeljali nazaj v Lož. Obnovili bodo proces. Dr. Brecelj meni, da imajo zbrane zelo obtežilne dokaze. (Izpovedi, str. 127) Ponovno sojenje je bilo 22. avgusta 1944. Župnik Pravhar je bil obsojen na smrt in na izgubo državljanskih pravic. Višje vojaško sodišče pri Glavnem štabu je to sodbo potrdilo 8. 9. 1944.« (Dr. Tamara Griesser – Pečar, Cerkev na zatožni klopi, str. 83; VVS 2/44 – AS 218 Predsedstvo SNOS, Verska komisija, Šk. 1/15)
Poglejmo še, kaj o tem piše pater Žabkar:
»2. septembra. Zvedel sem, da je župnik Pravhar ponovno obsojen na smrt. Čaka eventualno pomilostitev. Je v meščanski šoli v zaporu. Danes mi je po javnem tožilcu poslal pismo, prosi za brevir itd. – 10. septembra. Takoj po maši šel v sodne zapore v ljudski šoli, kjer bom previdel na smrt obsojenega župnika Jožeta Pravharja. Težka naloga, ki mi jo je naložilo sodišče. Vzel sem Najsvetejše in šel k njemu. Povedal se mu, da je bila njegova prošnja za pomilostitev zavrnjena in da bova poravnala račune z Bogom. Malo se je za hip skoraj ustrašil, prebledel, potem pa se takoj znašel: ‘Zdaj me boš spovedal, in potem strel?’ ‘Jože, poklekni kar tu poleg klopi in bova opravila spoved!’ ‘Ti, sem že jedel.’ ‘Nič ne de, saj gre za življenje, si kakor težak, na smrt bolan bolnik.’ ‘Tudi obhajal me boš,’ se je čudil. Jaz sem resen in ves izmučen od žalosti prižgal svečo in ga obhajal. Dal sem mu tudi papeški blagoslov. – Ko sva vse uredila in sem ugasnil svečo, me je vprašal: ‘Ti, kdaj pa me bodo?’ Prešel sem vprašanje, izvlekel iz aktovke papir in kuverto ter rekel: ‘Testament [Stran 023]boš napisal in svoje stvari boš uredil, kar imaš v župnem uradu.’ ‘Bom!’ In potem sva se poslovila. Bil je čudovito miren. Ko sem odhajal, mi je krepko stisnil roko, pogoltnil vso bol v srcu, se mi nasmehnil, dvignil roko proti nebu in rekel: ‘Tam se vidimo.’ ‘Zbogom, Jože. Drži se in Bog Ti pomagaj!’
Takoj nato sem se odpeljal v Rodine na žegnanje … Dan se je nagnil v večer. Ko sem prišel domov, mi povejo: ‘Brž pojdite v zapore! Župnik vas želi še enkrat videti.’ Takoj sem šel v šolo in ga našel v sobi. Vedel je: nocoj me bodo odpeljali na zadnjo pot. Že popoldne so prinesli njegove stvari v župnišče. Jamo so naročili v Vojni vasi za ob desetih in sicer za nekega Švaba, ki da je mrtev. Pa na takem prostoru, ki je proč od naših ljudi … Zadnjikrat sva se še vse pomenila; bil je zelo miren, bolj kot pred odhodom vlaka kakšen železničar. Do vrat me je spremil in stisnil roko. ‘Na, svidenje nad zvezdami!’
Ob devetih zvečer je padel lahen strel za cerkvijo v Vojni vasi; ob izkopani jami je omahnil od revolverjeve krogle zadet gospod župnik iz Loškega potoka
Jožef Pravhar,
star 70 let, v Loškem potoku župnik 35 let,
rojen dne 4. novembra v Voklem pri Kranju,
v mašnika posvečen 14. 7. 1900.
Zatisnil je trudne oči in šel k svojemu Bogu
po večno plačilo. Utrujen od zasliševanja in
gnjavljenja si je smrt kar zaželel. – Bog mu
daj večno luč uživati.
Ivanka ga je srečala, ko so ga peljali v Vojno vas. Imel je roki zvezani na hrbtu in šel je pogumno smrti naproti. Vrgli so ga v izkopano jamo, slekli so ga, samo srajco in spodnje hlače so mu pustili in rožni venec dali na prsi. Grobar Opet ga je našel ob šestih zjutraj v jami nezasutega in ga je zasul. Žal, ni imel nobene rakve na razpolago, da bi ga dali noter.« (Izpovedi, str. 131–133)
Čeprav pater Žabkar tega ne omenja, je verjetno prav on 10. septembra zvečer sprejel od Pravharja dve pismi: eno namenjeno loškopotoškemu kaplanu p. Bogdanu Marklju, drugo pa župnikovi gospodinji Mani. Obe pismi nosita datum 10. 9. 1944, torej jih je obsojenec napisal v zadnjih urah pred smrtjo –moriturus mox, kot se je izrazil v latinščini. V prvem pismu naroča svojemu kaplanu glede sv. maš in ga prosi, naj vsaj nekaj časa še ostane v fari in naj se ga spominja pri oltarju. Enako prosi tudi druge duhovniške znance in jih pozdravlja. Vsem faranom se priporoča v molitev in naroča pozdrave zanje.
Figure 5. Župnik Jože Pravhar
Drugo pismo je naslovljeno na njegovo gospodinjo Mano: »Bog Ti na zemlji in v nebesih povrni, da si celo življenje žrtvovala zame. Lepo pozdravljam dobri sestri Micko in Johano. Po meni Vam ni treba nič žalovati. Umrjem rad in sem zadnje tedne največ molil za srečno zadnjo uro, saj sem čutil, da se mi pripravlja drugi dom pa da Loškega potoka in moje prelepe Gorenjske ne bom več videl. Mojih kosti po smrti ni treba nič prepeljevati.« Naroča še razne pozdrave in zahvale – tudi za p. Žabkarja – in zaključuje: »Končal bom to pismo, dobro pripravljen za zadnjo pot. Čakam Vas v nebesih!«
Zaključek
Omenili smo že, da so Nemci po novembrski ofenzivi 1944 odšli iz doline in potem je bila do maja 1945 delno pod nadzorom domobrancev, delno partizanov in njihovih »osvobodilnih odborov«, ki so bolj ali manj prikrito neprekinjeno delovali. Kljub temu je bilo iz Loškega potoka nenavadno veliko domobrancev, ki so se bodisi z Rupnikovim bataljonom bodisi s kako drugo enoto umaknili v Vetrinj in potem šli skozi Teharje ali Kočevski rog. Ob postavljanju potoških farnih spominskih plošč je bilo ugotovljeno, da je od 219 žrtev boljševiškega nasilja v fari kar 184 iz Vetrinja vrnjenih domobrancev, in da [Stran 024]
Figure 6. Župnikovo poslovilno pismo kaplanu p. Bogdanu
jih samo 12 počiva na domačem pokopališču na Taboru.
Med vrnjenimi iz Vetrinja je bil tudi Karel Turk iz Retij, ki se je rešil iz jame v Kočevskem rogu. Ko se je po dolgem tavanju skozi gozdove končno privlekel domov, ga je šel oče, ki je bil na nasprotnem nazorskem bregu, prijavit na Hrib. Odpeljali so ga in ni se več vrnil. – Za veliki šmaren so Potočani od nekdaj romali k Mariji vnebovzeti v Novo Štifto. Tudi leta 1945 ni bilo drugače, čeprav so vedeli, da nova oblast nasprotuje romanjem in da sta malo prej bila pri Vagovki v spopadu s skrivači ubita dva partizanska oficirja, namenjena v Loški potok. Med praznično mašo so partizani obkolili Novo Štifto, zadržali več romarjev in jih odgnali na Goro, kjer je že bila zbrana skupina partizanov in terencev [Stran 025]
Figure 7. Farne spominske plošče na pokopališki cerkvi sv. Barbare
z ljudmi, ki so jih prignali iz Retij in Malega Loga. Zbrane je nagovoril neki oficir in med drugim povedal, da sta obsojena na smrt Jože Knavs iz Retij in Anton Košmrlj iz Malega Loga zaradi sinov – domobrancev, ki so se borili proti partizanom. Odpeljali so ju proti Vagovki in tam ustrelili. Tako sta ostali še dve družini – Knavs je imel 11 otrok, Košmrlj pa 12 – brez očetov.
O vseh teh grozotah in tolikih krivično pobitih se več desetletij ni smelo govoriti. Bili so izbrisani iz javnega spomina. Kljub temu da je bilo na protirevolucionarni strani neprimerno več žrtev kot na partizanski, se je zgodovina pisala tako, kot da jih ni bilo, kot da sploh nikoli niso živeli. Leta 1972 je na primer izšla izredno zanimiva knjiga »Plenkača pesmi poje – kulturnozgodovinska kronika Loškega Potoka«, kjer povojni poboj skoraj 200 potoških mož in fantov sploh ni omenjen. Ko je »Plenkača pesmi poje« leta 2007 izšla v ponatisu, je že v uvodu poudarjeno naslednje: »Novo izdana knjiga je vsebinsko popolnoma nespremenjena in prinaša podatke, dejstva, dosežke oziroma dogodke, ki so se zgodili v kraju le do leta 1972.« Je torej dejstvo, da je bila večina potoških domobrancev pobitih v Kočevskem rogu ali na Hrastniškem hribu oziroma v Hudi jami, res lahko opravičilo, da jih ni treba niti omeniti?
Seveda Potočani izgube tolikih sofaranov kljub vsemu temu niso mogli pozabiti. Kako bi na primer vas Retje, kjer je zaradi revolucionarnega nasilja ugasnilo kar 97, večinoma mladih življenj, mogla to pozabiti? Kako bi se mogla mati, ki je izgubila več sinov, kar na hitro sprijazniti z mislijo, da jih ne bo več nazaj? Tako so po zgledu drugih in ob podpori Nove Slovenske zaveze tudi v fari sv. Lenarta zbrali podatke o zamolčanih svojcih in vklesali njihova imena na spominske plošče. Za 207 njih, ki niso pokopani na domačem pokopališču, so te plošče tudi simbolni grob. 8. avgusta 1993 jih je sedaj že pokojni kanonik g. Franc Vrhunc po slovesni maši zadušnici blagoslovil in od tedaj sporočajo s Tabora vsem ljudem dobre volje, naj molijo za pokoj mrtvih in spravo med živimi.