[Stran 004]
Ko se peljemo mimo Radovljice proti Jesenicam in se ozremo navzgor proti Stolu, pozoren pogled opazi sredi njegovih pobočij kvišku kipečo skalno vzpetino, obdano skoraj na vseh straneh s prepadnimi stenami. To je Ajdna. Ajdna nad Potoki, refugij iz poznih antičnih časov, ko se je rimsko cesarstvo rušilo in so vanj prodrli barbari. Ajdna, pribežališče in zatočišče rimskih in romaniziranih prebivalcev, ki niso zapustili domačih krajev niti tedaj, ko so premožni Rimljani zbežali pred barbari, marveč so se zatekli gor, na osamljeno višino, od koder se vidi čez skoraj vso savsko dolino in koder prepadi govorijo, kako sam si tam zgoraj in kako odrezan od sveta. V 5. in 6. stoletju je bila Ajdna najbolj poseljena, poleg kakih dvajsetih stavb je bila med njimi tudi – cerkev. Na Ajdni so se pred germanskimi in slovanskimi barbari branili – kristjani. Na prepadni višini so si utrdili majhno, nedostopno mesto, kjer so živeli morda sto do dvesto let. Ni jim bilo dovolj, da so si rešili golo življenje. Lahko bi se namreč predali slovanskim zavojevalcem in kot njihovi robje živeli naprej. Toda zdi se, da so hoteli nekaj drugega. Hoteli so si namreč rešiti svoj način življenja, svojo kulturo, svojo vero, svojo človeško suverenost. Hoteli so ohraniti svojo duhovno bit. To je Ajdna. Ajdna nad Potoki.
Podoba Ajdne nas spremlja, ker spregovarja tudi nam, zbranim ob Zavezi; govori namreč o podobnih stvareh, kakor so jih doživeli Slovenci, ki so se branili pred revolucijo ne le zato, da bi si rešili golo življenje, marveč da bi ohranili svoj način življenja, svojo kulturo, svojo vero, svojo človečnost. To so bile vaške straže, to je bilo domobranstvo. Tudi Ajdna je nazadnje – padla. Bila je premagana, uničena. Kakor mnogo pravičnih pobud in gibanj v zgodovini so bili tudi slovenski branilci tradicije nazadnje premagani. Zakaj je tako, na tem svetu ne bomo izvedeli. Morda zato, ker naše kraljestvo ni od tega sveta.
Podoba Ajdne govori tudi nam, v živo sedanjost. Kdor želi ohraniti svojo duhovno kulturo, svojo človeško celovitost, mora tudi danes stati med ostrimi prepadi resničnosti in opazovati njihove globine.
Na eni strani moramo opazovati našo družbeno resničnost, kjer si ne moremo pomagati, da bi nas ne žalostili številni pojavi, ki kažejo na regresijo zgodovinske zavesti in s tem demokratične kulture. Koliko jih je, žal tudi tam, kjer jih ne bi smelo biti – med predstavniki katoličanov v politiki. Ali se spomnite, kako je Matej Tonin skušal diskreditirati Aleša Hojsa, ki je zagovarjal več sodelovanja med pomladnimi strankami? Rekel je, da želi Hojs spremeniti stranko NSi v satelit SDS. Ljudje, ki sami delujejo kot sateliti politične levice, pripišejo prav to svojemu nasprotniku. Ali nam ni to že znano iz leta 1941 in pozneje? V resnici tiči za tem velika erozija zgodovinske zavesti o tem, kaj katoličani v politiki predstavljajo, kdo stoji za njimi in kaj je bilo v preteklosti. In kakšno regresijo in erozijo je v tem pogledu opaziti šele med mladimi! Mnogo razlogov je, zakaj nas more naš čas skrbeti, saj kaže, kakor da gre marsikaj s slabega na slabše. Zdi se, kakor da stvari, o katerih se trudi govoriti Zaveza, razume čedalje manj ljudi, čedalje več pa je takih, ki jih od tega razumevanja ločuje najdebelejši zid ignorance, nezanimanja in površinskega življenja.
Na drugi strani pa krščanskemu realističnemu pogledu ne more, ne sme uiti, kako iz Stvarnikove roke nenehno priteka nov svet, ure, ki jih še nikdar ni bilo in trenutki, v katerih se lahko staro preokrene v novo, dnevi, ko lahko napoči trenutek milosti, spoznanja, spremembe, preokreta – kot realna možnost, četudi le za peščico ljudi, četudi le za enega človeka, kajti kdo lahko reče, da pozna skrivnostno pot, po kateri Gospod vodi slovensko zgodovino?
Videti kopico slabega, ki drsi vsevprek in se zdi, da bo prekrilo vse preveč resničnosti, tudi tam, kjer smo mislili, da bo ostala čista – videti in se ne slepiti, to je potrebno. Toda bil bi kakor padec v prepad, če bi videli to in samo to. Videti je treba tudi nastajanje novega sveta, rojstvo novih ur, ki so nam dane kot možnosti za dobro, nešteta dobra dejanja, ki so navkljub zmotam in napakam tiho vezivo resničnosti – vse to so drobci absolutne prihodnosti, ki je odprta pred nami in na katero je z nevsiljivo, tiho veličino kazal nedavni praznik Kristusa Kralja vesoljstva.
Stati sredi teh razsežnosti in se zavedati dediščine, ki za Zavezo stoji – to je naša Ajdna, ozka, visoka, obdana s prepadi – toda le na njej moremo ohraniti svoj način življenja, svojo kulturo, svojo vero, svojo človeško suverenost.
[Stran 005]
Figure 1. Namesto pogleda z Ajdne Tamino Petelinšek