Reci mi, mati, besed …
Reci mi, mati, besedo v slovo …
(France Balantič, Pot brez konca)
Ni pomembno, mati mo …
Ni pomembno, mati moja, kdaj te je tvoj sin, moj brat France prosil za besedo, besedo v slovo. Napisal je, kar je čutil. Njegova pesniška duša se je prebudila v času in prostoru, ki sta ga potegnila vase, ga sprejela in v njem zažgala ogenj hrepenenja, občudovanja in željo po Lepoti. Zgodaj je začel iskati »dobre žarke« in besed na »razklani poti«, dokler se njegova pesem ni spremenila v »plamen« … In plamen še ni ugasnil. Iz dneva v dan, iz noči v noč gori močneje – v meni, v mojem srcu … Njegova svetloba me »tiho boža«, tudi sedaj, ko je »jesen kanila v te dneve« in še vedno mnogo »naših bratov«, pobitih po vojni, čaka na počitek v rodni grudi.
S teboj se pogovarjam, mati, z besedami tvojega Franceta. Saj mi ne zameri. Vedno sem mu želela biti podobna v izpovedi in izražanju, najbrž zato, ker nisem mogla biti z njim, da bi ga poznala kot brata. (O čemer sem sanjala vse življenje.) Hvala Bogu, da imam njegove pesmi. Z njimi sem preživela že skoraj devetdeset let.
Leto 1941.
France se je pripravlja na odhod v Ljubljano. Od novega leta je bil doma v Kamniku, ker je zbolel (na isti dan kot njegova sestra Minka) za hudo pljučnico. Takrat za tako bolezen ni bilo zdravil. Doktor France Pucelj, naš družinski zdravnik, je pomagal obema, da sta premagala bolezen. Po preboleli pljučnici je France odhajal v Ljubljano, da zaključi osmi razred klasične gimnazije. Težko je jemal slovo od doma, planin, ki so bile tako blizu in tako daleč. Še beseda mami v tolažbo (ata in sestre Minke ni bilo doma); kako se je poslovil od mene, ne vem, … ne vidim njegovega obraza, ne njegove roke, ki me je najbrž pobožala …
O letu 1941 pišejo zgodovinske knjige. Druga svetovna vojna.
NIKOLI VEČ VOJNE! Tri besede, napisane v pesek. Prvi zgodovinski pljusk je človeške obljube odplaknil in izničil. Vse se ponavlja. Vse se vrača …
Minilo je osemdeset let. Bila so težka, na začetku, tudi po končani vojni, krvava leta. Komunistična oblast je dosegla, kar je nameravala, s trdo roko in ustrahovanjem si je utrla pot v slovensko mentaliteto, ki še vedno »žaluje« za Titovimi časi. Bratomorna vojna med okupacijo pa ostaja zapisana v zgodovino, čeprav jo še vedno piše vsak po svoje. Zgodovina je slaba učiteljica, človek pa še slabši učenec.
November 1943.
Kje je brat France, kaj se z njim dogaja, doma nismo vedeli. V pismu, zadnje je prišlo iz Grahovega, je napisal, da je v pisarni s prijateljem Francetom Kremžarjem. Doma smo molili in trepetali zanj. 29. novembra naj bi dopolnil dvaindvajset let. Z mamo sva stali pred domačo hišo. Bilo je v začetku decembra. »Mogoče bo pa le pisal?« se je v mislih mudila pri sinu, kakor vsak dan. A ni prišlo pismo. Sosed je prinesel časopis. Mama ga je s tresočo roko listala. In nenadoma prebledela. Nič ni rekla. Kot okamnela je strmela v prazno. Nisem je spraševala, stisnila sem se k njej in jokala. Obe sva jokali – brez besed.
Mati, vidiš me zadnjikrat,
mene več k tebi ne bo …
Minilo je osemdeset let.
Grahovo, »kraj nesrečnega imena«! Nekje na ljubljanskem sodišču je moja tožba. Mojega brata Franceta, pesnika, je predsednik borcev NOB ob 100. obletnici njegovega rojstva javno obtožil, da je med vojno v Grahovem na Notranjskem »zahrbtno moril partizane«.
To se je zgodilo osemdeset let po pesnikovi smrti. Zakaj? Zahtevam dokaze in čakam …
Ležim v globini tiho, tiho,
v dolini mrzel je večer in pust.
Pri meni noč je in mi sveti.
Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust.
(Zasuta usta, 1940)
Tako odgovarja pesnik. Tri leta pred tragično smrtjo v Grahovem je vedel … Njegove besede so se uresničile: Dočakal zadnji sem naliv svetlobe, poslednjo mlačev zrelih sončnih snopov, razmrščeni lasje odmrlih šopov leže v skednju brez vse tesnobe.
»Brez vse tesnobe« tvoj duh, moj brat France, živi v vsaki besedi tvoje poezije. Čutim tvojo navzočnost, tvoje pesmi živijo v meni, se me oklepajo od tistega dne, ko sem z mamo, stara osem let, izjokala tvoj odhod. »Pomladne vihre« tvoje mladosti niso izginile, »mrzle steklenijo« v prihajajoči čas.
Tilka Jesenik Balantič,
pesnikova sestra