Pričujoči zapis2govori o usodnih dogodkih po drugi svetovni vojni, kot se jih Edi Brodnjak spominja kot devet let star fant. Pove tudi zgodbo svojega starejšega brata Mihaela, ki so ga komunisti s pomočjo XVI. divizije ubili.
Edi Brodnjak, se je rodil 15. septembra 1936 na naslovu Firmova ul. 37, preimenovana leta 1947 v Grizoldovo ul. 40, Radvanje, očetu Mihaelu, in materi Katarini, roj. Tomažič. Sedaj stanuje v Sp. Jakobskem dolu. Ob obisku avtorja članka je vse, objavljeno v Večeru, znova potrdil kot resnično. Pokazal je tudi, kje točno je zaliti Kašanov bunker, kjer so po vojni ubijali ujete ljudi. Od mladosti je bil muzikant. Že pri šestnajstih letih je prvič igral na poroki. Najprej se je naučil igrati na frajtonarco, ker pa je bila po vojni v modi klavirska harmonika, se je pri Hartmanu naučil tudi te. Na gostije je tako s seboj vzel kar obe harmoniki. Brodnjakovi so glasbeno nadarjena družina. Že ata je popravljal inštrumente, več Edijevih bratov je igralo pri raznih glasbenih zasedbah. Glasbeni talent je podedoval tudi njegov sin Edi ml., ki igra pri Viničarjih in pri Najvirtih in tudi sam izdeluje frajtonarce. Pri Pohorskih fantih je po vojni na harmoniko igral Edijev starejši brat. Ker se je zaradi prometne nesreče umaknil v Nemčijo, je ansambel iskal nadomestnega harmonikarja. Izbrali so Edija in tako je postal član ansambla Pohorski fantje.
Pomor ujetnikov
Edi Brodnjak torej kot priča pripoveduje o dogodkih v Radvanju in okolici današnje Pohorske vzpenjače med vojno in po njej. Takrat je bil še mlad fant in Pohorska vzpenjača še ni bila zgrajena. Številni Radvanjčani so med vojno skopali štiri bunkerje ob vznožju Pohorja, da so se lahko skrili pred letalskimi bombnimi napadi. Tako so iz Maribora stari avtobusi ob alarmu pripeljali ljudi pod Pohorje, da so se lahko skrili, tudi v gozdu. Za potokom malo višje v hribu sta bila izkopana dva bunkerja. Prvi bunker se je imenoval Mesičkov, drugi malo više pa Krčekov bunker. Ob potoku navzdol sta bila še dva bunkerja, prvi je bil Golažev, drugi pa Kašanov.
Trije mladi fantje so se leta 1945, kmalu po končani drugi svetovni vojni, najbrž konec maja ali junija, s fračami igrali v bližini zdajšnje gostilne Pohorka v Mariboru. Nekega popoldneva se je v gozdu na gozdni poti, ki je vodila do potoka, naenkrat pojavil črn osebni avtomobil. Fantje, ki so se tam igrali, so se skrili, da jih izstopajoči iz avtomobila ne bi opazili. Bila sta dva moška in ena ženska. Trojica je nadaljevala pot peš za potokom v hrib, kjer sta bila prva dva bunkerja. Fantje so skrivaj opazovali obiskovalce in jih radovedno spremljali, kaj si ogledujejo. Kmalu so se vrnili, šli mimo avtomobila in naprej ob potoku navzdol do drugih dveh bunkerjev, Golaževega in Kašanovega. Vrnili so se ter se odpeljali. Naslednji dan so ljudje iz okolice Pohorske vzpenjače izvedeli, da so še tisto noč pripeljali ujete ljudi po Pohorski cesti in naprej po Zaveršnikovi mimo takratne hiše Alojzije Krajnc. Takrat je to bila obgozdna cesta, ki je vodila do travnika, kjer sta zdaj parkirni prostor in ribnik. Tisto noč so zbudili gospo Krajnc in si izposodili dve sekiri, ki so ju nato vrnili, umazani od krvi. Ga. Krajnc je sosedom takoj povedala, kaj se je zgodilo, vendar so tam vojaki že postavili stražo. Po vojni so go. Krajnc kljub vsemu pustili pri miru, najbrž zaradi sina Ivana, ki je bil v Titovi gardi. Vojaki so bili iz
Figure 1. Edi Brodnjak muzikant
XVI. divizije, bivali so v radvanjski šoli in na griču, ki se je imenoval Špesov püngrat. Tem vojakom je bilo potem tudi naloženo, da zadelajo vhod v bunker. Do tja ni bilo mogoče več priti, ker je bil ves prostor okrog bunkerja zastražen. Na koncu so z ročnimi granatami porušili in zasuli vhod v bunker.
Kašanov bunker, samo v njem so pobijali ujete ljudi, je bil največji, dolg je bil vsaj 12 metrov ali več in je imel še stranske rove. Vhod in začetek bunkerja je bil podprt z bruni, dalje v notranjosti pa je bil lapor dovolj stabilen, da se ni rušil in da ga ni bilo treba zaščititi z bruni. Na vprašanje, koliko je bilo pobitih v tem bunkerju in kdo vse, Edi odgovori, da od pol avtobusa in več oz. do sto ljudi, kot trdijo nekateri drugi sosedi (Erika in Peter Hercog z Macunove ulice). Namreč, teden pred prijetjem brata Miha je zmanjkalo pol Radvanjčanov. Dve družini Weiss, ki so bili zelo dobri ljudje, nato družina Kašan, Šmidt … Glavni organizator teh prijetij je bila komunistka Pintar z ulice Ob ribniku, nato gospa Fabijan, gospod Jerman in komunist Boužek iz Macunove ulice. Ob tem je treba omeniti še prigodo družine Boužek. Boužekovega sina so komunisti tudi prijeli. Skupaj z bratom Mihom je bil v nemški vojski. Zaprt je bil v kadetnici. Žena Anđelka je, ko je za to izvedela, šla k možu in ga prosila: »Ti si partizan, pa zdaj reši svojega sina iz zapora«! Odgovoril ji je: »To, kar si je zaslužil, naj odsluži!« Nato je gospa sama šla v kadetnico, prosila oficirja za sina in ga tako rešila. G. Edi je bil vsako leto poklican k Boužeku in mu je igral za rojstni dan in god, včasih tudi celo noč. Ko je bil vinjen, je Boužek večkrat izjavil: »Jaz sem bil na vahti, ko so Brodnjaka pobasali, pretepli in vrgli na voz.« Boužek je tudi nekaj časa stražil bunker.
Še druga starejša dva brata sta bila vpoklicana v nemško vojsko. Eden je bil vpoklican v Arbeitsdienst ter skupaj z njim sosed Maks Brglez. Čez čas sta bila prekomandirana v SS skupino – Panzer divizijo. Sosed Brglez je s fronte pobegnil v Rusijo. Za Nemce je bil pogrešan. Domov se je vrnil prek Beograda z Rdečo armado in činom polkovnika. Po vojni je bil zaposlen v UDB-i v Ljubljani. Avto je lahko parkiral, kjer je hotel. G. Ediju je povedal: »Jaz sem vozil ujetnike v zapor, drugi so jih potem mučili. Ko bi ti, Edi, vedel, kako so jih tu notri matrali.« G. Edi mu odgovori: »Potem si ti že bil poleg, če veš.« Maks: »Ne, jaz sem jih le coj vozil.« Vsako leto je sosed prišel pogledat ta bunker. »Morda ga je mučila storjena krivica. Bil je kolega mojih starejših bratov,« pove g. Edi.
Umor brata Miha
Mihael Brodnjak, po domače Miha, je bil rojen 21. avgusta 1915 v Bolzanu na Tirolskem v Italiji, kjer sta starša v času Avstro-Ogrske in prve svetovne vojne živela in se tam tudi poročila. Oče, tudi Mihael Brodnjak st., roj. 29. avgusta
Figure 2. G. Edi kaže smer, kjer je Kašanov bunker, avgusta 2018.
1890 v Zavrču, srez Ptuj, je bil uslužbenec državnih železnic, v začetku kot kurjač, na koncu pa kot strojevodja. Številna Brodnjaka družina se je po prvi svetovni vojni, avgusta 1919, iz Bolzana preselila v Maribor. Najprej so stanovali na Studencih v Stritarjevi ul. 7, nato pa v Firmovi ul. 37, danes Grizoldovi ul. 40 v Zg. Radvanju. Edijev brat Miha je bil najstarejši fant v družini. Leta 1941 je služil vojaški rok v starojugoslovanski vojski v Beogradu. Po kapitulaciji se je vrnil domov v Radvanje. Nekaj poti je prepotoval z vlakom, nekaj s konji, nekaj poti pa je prehodil peš. Kmalu je dobil poziv v nemško vojsko. Ker ni hotel iti v nemško vojsko, se je doma skrival šest mesecev. Oče je za Miho v kleti pod šporhetom naredil luknjo – bunker. Čez dan se je skrival v bunkerju, ponoči pa je hodil spat v posteljo. Nekega dne, ko je šel na stranišče, ga je soseda, gospa Sovič videla. Stranišče je bilo namreč zunaj v drvarnici. »Edo, jaz sem Miheja vidla,« je povedala g. Ediju. Ni ga zatožila. Bali so se, ker je vedela zanj. Zaradi varnosti se je Miha z družino preselil k sestri Tončki na Grizoldovo ulico. Tam so pod mizo tudi izkopali jamo – bunker, čez pa položili preprogo. Ker so ga Nemci večkrat iskali, se je po šestih mesecih skrivanja javil v nemško vojsko Wehrmacht. Njegov rajon v nemški vojski je bil v Slovenj Gradcu pa vse do Maribora. Ker je bil poročen, je tako lahko ohranjal stik z družino. Z njim je šel v nemško vojsko tudi sosed Postružnik, ki je po vojni dobil Šmidtovo hišo, tj. tam kjer je potem bila drevesnica. Gospoda Šmidta so po vojni tudi likvidirali. Hišo je dobil kot agrarno.
Miha je bil po poklicu čevljar, opravljen je imel tudi izpit za čevljarskega mojstra. Po končani drugi svetovni vojni je približno tri tedne še delal pri čevljarju Kekecu, na vogalu Zvezne in Rožnodolske ul. v Zg. Radvanju, kjer je bila
Figure 3. Podrto dveto je nad sedanjim vhodom v Kašanov bunker, januarja 2018
čevljarska delavnica. Neko noč v začetku junija, morda že maja, so prišli v Mihovo stanovanje, ga razmetali, Miha pretepli, ga vrgli na konjski voz in odpeljali. »Bili so iz XVI. divizije in dva domačina s konjskim vozom, oče Jerman in sin Branko Jerman.« Tisto noč se je izgubila vsaka sled za bratom. Njegovo ženo Ivanko pa so z dvema otrokoma in njeno sestro, ki je takrat živela pri njej, vrgli iz stanovanja. »Moja mama,« pravi g. Edi, »jih je vzela pod streho, čeprav jih je bilo v hiši, v kateri sta bila samo dva prostora, že šest. Kmalu za tem je Ivanka rodila še tretjega otroka, ki mu je dala ime Miha. Bila je brez dohodkov. Vse nas je preživljal oče.« V eni postelji so spali po trije. Hoteli so izvedeti, kaj se je zgodilo z bratom, kam so ga tisto noč odpeljali. Žal pa ni bilo sledu o njem. Žena Ivanka je šla na sodišče vprašat, kje je mož, pa je dobila odgovor, da oni nič ne vedo in da naj vpraša XVI. divizijo po možu, saj so v bližini. Tudi Boužek je priznal g. Ediju, da je bila XVI. divizija. Kje so ubili Miho Brodnjaka, še sedaj ne vedo.3
Kako ga je iskal brat Edi, pripoveduje sam: »Mislili smo, da je Miha v tistem bunkerju, ki so ga takrat poskušali zasipati. Sestra Julčka me je nagovorila, da greva gledat. Straže ni bilo več in zemlja se je posedla, tako da je nastala velika luknja. Sestra mi je dala svetilko in me nagovorila, naj se splazim noter. Ko sem prišel do dna, je bilo vse krvavo in polno trupel. Bil je neznosen smrad in polno muh. Napeto sem gledal, ali bi kje videl brata, ker pa so bila trupla pri vhodu zasuta z zemljo, dalje v notranjosti pa ležala drugo čez drugo, ga nisem videl. Na vrhu teh trupel pa je bilo truplo deklice, stare kakih sedem let, z belim predpasnikom. Ker je bil smrad neznosen, sem splezal ven in sestri povedal, da brata nisem našel.« Ko so se Nemci tik pred koncem okupacije začeli umikati, so prišli tudi do Miha in ga vabili, naj se z njimi umakne na varno v Nemčijo. Ni se hotel umakniti. Ženi in vsem je odgovarjal, da so tisoči bili v nemški vojski: »Jaz nisem nikomur nič hudega storil. Imam čisto vest.«
»Nekaj let kasneje so prišli na obisk sorodniki moje žene in me prosili, da jim pokažem ta bunker, o katerem sem jim že prej razlagal. Ko smo prišli tja, so v potoku ob bunkerju ležale človeške kosti. Eno lobanjo sem vzel v roke in v njej je zaškrobotalo. Bila je krogla,« še pove g. Edi. Najprej so ujete ljudi potolkli s sekirami, nato pa so jih še postrelili. Tako neurejeno stanje je trajalo vse do graditve Pohorske vzpenjače. Do takrat so živali (lisice) raznesle kosti ubitih ljudi. Kosti so ležale v potoku in vse naokrog v gozdu. Še celo otroci so se igrali s kostmi, lobanjami. Turisti in drugi ljudje so se zgražali nad tem. Prvi direktor Pohorske vzpenjače, športnik in pozneje tudi športni delavec Franci Čop (1914 Jesenice–Maribor 2003), ki se je z rodnih Jesenic leta 1932 priselil v Maribor, je ob odprtju prve krožne kabinske žičnice v Jugoslaviji (4. avgusta 1957) z delavci na spodnji strani bunkerja, približno pet do šest metrov niže postavil škarpo – zid, potok pa preusmeril v to zajezitev. Zid je bil višji od bunkerja, tako da je voda zalila bunker in se je ustvarilo umetno jezero. Po pripovedovanju sosedov so delavci okrog ležeče kosti znosili nekaj v luknjo bunkerja, večino pa odpeljali neznano kam. Do bunkerja bi se dalo priti, če se vodo spusti iz zajezitve. Ob vhodu oz. nad vhodom v bunker sedaj leži debelo požagano drevo, kot se vidi tudi na fotografiji. G. Edi še pove, da je sin pogrešanega brata Anton Brodnjak skupaj s turističnim društvom, občino in sponzorji uredil ta prostor v spomin na očeta in vse, ki počivajo tam notri. Postavili so uto in žago za žaganje hlodov ter uredili majhen park. Na koncu zapisa v Večeru apelira, da bi si tudi to morišče, kjer so po vojni pobijali, zaslužilo spominsko ploščo žrtvam pobitih.
Dodajam, da so bili ti zločini storjeni po vojni brez sodbe, brez dokazov krivde, brez možnosti obrambe, nezastarljiva kazniva dejanja in ni prav, da zanikovalci teh zločinov še zmeraj hočejo krojiti javno mnenje in nočejo sprejeti resnice.