Tokrat objavljam spomine mladega dekleta iz Dolenjske. Zapisovala jih je od prvih vojnih dni in še dve leti po vojni. Opisuje strahote vojne, ki so jih trpeli njena družina, sorodniki in vsi pošteni ljudje v Ajdovcu in okolici.; nad njimi so se znašali Italijani, kasneje Nemci, partizani in posamezni legisti, ki so oboji sodelovali z Italijani. Natančnost njenega pričevanja in podatkov, pa pripoved o mnogih znanih dejstvih, doslej že objavljenih v Zavezi, sta me prepričala, da je njeno pisanje resnično in verodostojno. Iz njenega pričevanja je razvidno, da so ji pri pisanju pomagale še druge priče dogodkov. Toda avtorica zapiskov hoče ostati anonimna. Čeprav so bili doslej avtorji mojih zgodb kot tudi vseh drugih v Zavezi navedeni poimensko, bom tokrat morala napraviti izjemo. Vedno bolj je razumljivo, da je v ljudeh še vedno strah pred pritiski, ki se jim nespravljiva in brezpravna država še vedno noče odreči. Večinoma pa nekateri pričevalci občutijo, da se pritisk nanje, zastraševanje in grožnje celo stopnjujejo.
Naša pripovedovalka se predstavi: »Nekateri začnejo pisati spomine z rojstnimi podatki. Jaz tega ne morem pisati. Prav nič se ne spominjam ne svojega rojstva, ne okoliščin, ki so bile z njim v zvezi. Bila sem pač takrat še premajhna, pa tudi dolgo je že, odkar sem se rodila. Kaj vse sem počela, ko še nisem hodila v šolo, se spominjam bolj malo.« Izvemo pa, da je imela lepo otroštvo v igranju s sosedovo Mimico; zelo rada je hodila v šolo, bila vedno odličnjakinja, rada je brala in se zanimala za mnoge stvari. Težka bolezen meningitis jo je že zapisala smrti, a so jo po čudežu zadnji hip rešili zdravniki iz novomeške bolnice. Kot dekle je bila vključena v Marijino družbo, a žal je vojna prekinila brezskrbno mladost. Dnevnik pričenja z opisom prvih vojnih dni, a za nas postane zanimiv in zelo sporočilen s petkom 23. oktobra 1941, »ko je zapadel prvi sneg in ob enajsti uri dopoldne pridejo v vas doslej nepoznani prvi partizani.«
23. oktober 1941! Ali nas zgodnji dan partizanske okupacije vasi kaj preseneti? »Takoj so okrog vasi postavili straže in niso pustili nobenega iz vasi. Stanovali so v dveh hišah. Pri Rozmanovih je bila glavna komanda. Zvečer so sklicali sestanek, na katerega smo morali vsi. Na sestanku so povedali, da so danes zavzeli našo vas Brezovo Reber. Naslednji dan bodo Ajdovec in tako vas za vasjo, dokler ne bodo osvobodili vse Slovenije. Mi pa smo se tresli v smrtnem strahu, da bi prišli Italijani, vas zažgali, nas pa pregnali, če bi v vasi našli partizane.«
»V nedeljo, 25. oktobra 1941, so odšli štirje partizani v Stražo in pričeli streljati na italijansko konjenico. Zato so Italijani zaradi maščevanja pobrali vse moške v Podgori in jih odpeljali v zapor.«
»V petek, 12. novembra 1941, pa pridejo Italijani v našo vas, ker so zvedeli, da so bili v njej partizani. Zato so po hišah delali preiskave; dva moška, Hočevarja in Bajca, so odpeljali v Novo mesto v zapor. V Velikem Lipovcu so vzeli še Zupančiča. Vse tri so v Novem mestu zasliševali, ker pa od njih niso nič zvedeli, so jih po štirinajstih dneh izpustili. Partizani pa so še kar naprej prihajali v vas. Podnevi so bili v vasi, spat pa so šli v gozd. Komando pa so imeli pa v Frati.«
»Vse to se je ponavljalo do pomladi 1942. Tega leta je bilo že veliko več partizanov in niso se več tako skrivali, delovali so že vse bolj javno. Zdaj so začeli ljudi tudi pobijati, tiste, ki niso bil z njimi, ali pa tudi iz osebnega maščevanja. Spomladi 1942. so celo napadli karabinjerje v Žužemberku. Zato so ti naslednji dan naredili ofenzivo. Na Ostrem vrhu so opazili tri partizane, zato so vsa poslopja v zaselku požgali, preden so odhiteli za njimi. V Globodolu so vse tri zajeli in ustrelili. Nato so prišli v
Figure 1. Ajdovec pred vojno: skrajno levo šola desno farna cerkev z župniščem
našo vas in ostali do pete ure popoldne. Komaj pa Italijani odidejo, že so v vasi partizani. Bilo jih je okoli štirideset.«
»V soboto, 11. aprila 1942, pride v vas neki Hrvat, ki je prodajal blago že včasih pred vojno. Partizani ga takoj primejo in ubijejo. Zakopljejo ga v našem gozdu, toda tako plitko, da so truplo raznesle lisice. Na belo nedeljo so partizani v naši vasi zopet imeli sestanek, na katerem so Tineta Mirtiča izvolili za vaškega zaščitnika.«
»Partizani so se še kar naprej množili, imeli vedno več moči in zmanjkovalo jim je hrane. Zato so prisilili vaške fante, da so morali z njimi na Prajtanovo graščino rekvirirat hrano. Svoje ljudi so imeli tudi v Straži in ti so jim zvesto pomagali: Ti so bili: Franc Špringer, Alojz Bartolj, Franc Slapničar, Rakošetov, Smoličev in Čampa. Ti so fante iz Straže prisilili, da so hodili z njimi rekvirirat na Prajtanovo. Pobrali so jim vso živino in žito, ker pa niso mogli vsega takoj pojesti, so v bližini Brezove Rebri napravili več skrivališč za hrano. Tako smo živeli obdani s samimi partizani in smo se upravičeno bali Italijanov. In res, lepega jutra priletijo letala in bombardirajo Globodol ter pri tem ubijejo moža in ženo. Prestrašeni smo bili tudi v naši vasi, ker so dalj časa krožili nad našo vasjo. V Frati pa so letala pobila tudi nekaj partizanov. Partizani so zahtevali, da se v vasi takoj zgradi zaklonišče. Vaški fantje so ga gradili ves teden, nam pa ni nič koristil.«
»Partizani so čedalje bolj kazali pravo lice. Vedno več je bilo pobojev nedolžnih ljudi. V naši okolici so pobili meni poznane nedolžne ljudi: iz Grč Vrha Pekčevega Franceta in žensko Kusovko, Jakšetovega Gustelna in Mihiča; v Podgori so Murnovi družini vse izropali, mater, hčer in sina pa prignali na Brezovo Reber. Očetu in dvema sinovoma se je posrečilo zbežati in zatekla sta se k Italijanom. Mladoletnega sina, ki je bežal z materjo, so čez dva dni ustrelili nekje pri Biču blizu Brezove Rebri. Mater in hčer pa so na prošnjo drugih ljudi izpustili. V tem času so ubili so tudi župnika iz Prečne, mojo sestrično Micko iz Ponikve pri Trebnjem in še ogromno drugih. Nič kolikim družinam so vse izropali. Trepetali smo pred Italijani in pred partizani, pred nobenim nismo bili varni. Iz Straže so v našo vas pribežali pred Italijani Špringer, Rakoše, Bartolj, Čampa in Slapničar.«
»12. avgusta so pričeli Italijani hudo ofenzivo. Na Kočevskem so požgali vse kočevske vasi, ker so bile prazne (kočevski Nemci so se izselili v Krško, naše ljudi iz Krškega so Nemci izselili v Nemčijo, kočevski Nemci pa so zasegli njihovo imetje). Takrat so pobili tudi veliko partizanov in civilistov. Prestrašeni smo tudi mi begali v gozd s hrano in obleko, v strahu, da Italijani razširijo ofenzivo do naših krajev. Nekega dopoldneva v avgusta 1942 so nenadoma vdrli v vas Italijani in možje se niso utegnili poskriti. Tresli so se, da jih ne bi poslali v internacijo. Naredili pa so nam veliko škode s tem, ker so čez noč okrog vasi po njivah izkopali zaklonišča. Naslednji dan so odšli v Veliki Lipovec, tam pobrali vse moške in jih poslali na otok Rab. V treh mesecih so skoraj vsi pomrli od lakote in vsega hudega. S tem so tudi Italijani pokazali pravo lice, saj so pobijali Slovence ali kot talce ali so jih pošiljali v internacijo.«
»V petek 16. oktobra 1942 so ob šestih zjutraj spet prišli v vas partizani in obkolili Vidrihovo hišo. Dva sta vdrla v hišo in vprašala za gospodarja Štefana. Ta je bil še v postelji, in ko je zaslišal partizane, se je silno prestrašil, saj je slutil, kaj nameravajo. Ni se še utegnil obleči, ko ga partizana zvlečeta iz postelje in zahtevata, da mora z njima v gozd. Štefan pa ni hotel, saj je dobro vedel, kaj bodo partizani z njim naredili. Partizanoma se je hotel iztrgati iz rok, a so navalili nanj še ostali partizani. Njihov vodja je uvidel, da ga ne bodo mogli privleči do gozda, zato ga je kar na pragu njegove rojstne hiše ustrelil v prsi in to vpričo njegove žene, otrok, matere, očeta in sestre. Vendar je bil še toliko pri močeh, da se je privlekel do Bobnarjevega poda, tam pa je obležal. Partizani so še naprej streljali za njim in eden mu je z dumdumko razmesaril roko. Vsa vas in fara je jokala, ker je bil spet umorjen nedolžen in pošten človek. Povelje za uboj je dal njegov lastni bratranec Valentin Mirtič.«
Ko so vaški fantje videli, da so ponovno ubili nedolžnega in poštenega gospodarja in družinskega očeta, so uvideli, da lahko kaj podobnega doleti vsakega od njih. Odšli so v Žužemberk k karabinjerjem po orožje, da se bodo lahko branili. Dopoldne ob deveti uri sta odšla moj brat Albin in Alojzij Mirtič, morilčev brat, popoldne pa še Srečko Rozman. Prisiljeni so bili prijeti za orožje, drugače bi pobili vse naše najboljše ljudi. Zbali so se še posebno zato, ker so poleti 1942. dobili več grozilnih pisem od partizanov. Zato so se že poleti 1942. naši fantje zbirali v Štajerski bataljon, da se ubranijo komunistov. Tako je v borbi proti komunizmu pri Prečni l. 1942 padlo 17 komunistov. Še naprej so iskali pomoč pri Italijanih, ker sami ne bi mogli obstati in priti do orožja. Pravili smo jim legisti, za partizane so bili izdajalski ‘belčki’. Mi nismo vedeli, zakaj jim pravijo ‘belčki’.«
Ustanovitev Legije in maščevanje komunistov
Po vsem, kar nam je doslej zapisala anonimna pričevalka, lahko uvidimo, v kako težkih razmerah, med dvema sovražnima ognjema, je živelo okupirano prebivalstvo v Ljubljanski pokrajini. Ali naj v teh nemogočih razmerah dopustijo, da komunisti pobijejo vse, ki so bili proti nasilju in lažnim govoricam o Osvobodilni borbi in se zato niso hoteli pridružiti partizanom? Ali pa so prisiljeni, da branijo svoja življenja in trdo prigarano imetje? Komunisti pa so odgovorili s še večjim sovraštvom in maščevanjem.
»V nedeljo 18. oktobra 1942 zjutraj so prišli legisti skupaj z italijanskimi vojaki na Štefanov pogreb. Partizani so namreč zagrozili s smrtjo vsakemu, ki bi šel za Štefanovim pogrebom in si tako brez prisotnosti Italijanov ne bi upal nihče. Pogreb je bil z mašo, pevski zbor je pel žalostinke, tudi Štefan je bil cerkveni pevec. Zapeli so mu tudi na grobu. Gospod župnik Gregorij Mali je imel pri odprtem grobu zelo lep govor in smo skoraj vsi jokali. Štefan je bil nedolžna žrtev, ki zdaj počiva v božjem naročju.«
»V ponedeljek 19. oktobra se je v Ajdovcu za stalno naselili legija. Ustanovila se je v Gnidovčem prosvetnem domu, zgrajenem pred tremi leti. S prvo patruljo, ki je prišla na Brezovo Reber, je pristopil k Legiji še Jože Mrvar. Na koncu vasi so legisti odvedli komuniste, ki so prišli iz Straže: Maro in Petra Čampa, Rakošetovo mater in hčerko Malko, drugi so se jim poskrili. Odgnali so jih v Žužemberk in Italijani so jih poslali v internacijo.«
»Mi smo bili nepopisno veseli postojanke legistov v Ajdovcu, češ da nam zdaj partizani ne morejo več do živega, saj so patrulje legistov vsak dan hodile v vsako vas. O, kako hudo smo se motili! V torek 20. oktobra 1942 so v Borštu legisti ujeli izdajalca Valentina Mirtiča in pri njem našli seznam 40 ljudi iz naše fare, ki so jih partizani obsodili na smrt. Za nekatere
Figure 2. Vidrihovi z Brezove Rebri leta 1941 – desno sledi mladi oče Štefan, ki so ga 16. oktobra 1942 partizani ustrelili vpričo domačih na pragu rojstne hiše.
je imel še fotografije, da bi jih zagotovo pobili. Zaprli so ga v Žužemberk in v sredo 21. oktobra ustrelili. Naslednji teden je pristopil k Legiji v Ajdovcu še Jože Gole; Milana Vrvarja pa si niso upali sprejeti, ker so vedeli, da sodeluje s partizani.«
»Partizani so imeli svoja zaklonišča in postojanko v Frati, zato so legisti sklenili, da jih onemogočijo. Za pomoč so poklicali legiste iz Žužemberka in skupaj so odšli v Frato. Toda vsi partizani so jim ušli in se umaknili v gozd pri Babnem polju. Legisti so poslopje zažgali. Partizani so imeli kar tri zaklonišča. Legisti so jih spraznili in nekaj hrane in orožja odpeljali v Ajdovec, dva polna voza pa v Žužemberk. Vse preostalo so v Ajdovcu razprodali.«
»Toda partizani so se hitro opomogli. V petek, 3o. oktobra, so ponoči prišli ropat k Vidrihovim in Rozmanovim. Vsakemu so vzeli enega prašiča, moko, oblačila in Vidrihovim še junca.«
»Sobota 31. oktobra. Zjutraj so se Vidrihovi in Rozmanovi umaknili v Ajdovec pod zaščito, ker so se bali partizanov, da jih pridejo pobit. Vidrihovi so stanovali v prosvetnem domu, Rozmanovi pa v gostilni pri Iskrovih.«
»Petek 14. novembra 1942. Partizani so zopet ropali v Dolnji Straži pri Črvanovih. Legisti so ugotovili, da partizani hodijo na roparske pohode približno vsakih štirinajst dni. Zato so legisti stražili na Brezovi Rebri skoraj vsako noč. A v svojih vrstah so ponovno imeli izdajalca in tako ni bilo ves čas nobenega partizanskega roparja na spregled. Pa še k Mrvarjevim so poslali svojega izvidnika, komunista Rakošeta iz Straže. Pri ljudeh je poizvedoval, kolikokrat in kdaj pridejo legisti v vas. Tako so bili komunistični roparji natančno obveščeni in brez skrbi ropali vsem, ki imajo sinove pri Beli gardi, kot so komunisti pravili za legiste. Legisti so kmalu zvedeli za izdajalca. Zato so takoj poslali patruljo v vas k Mrvarjevim. Pri njih so naleteli na komunista Rakošetovega Toneta in ga aretirali, prišli so tudi po Mrvarjevo Milo in jo odgnali v Žužemberk na zaslišanje. Naslednji dan so odgnali v Žužemberk še Nado in Mrvarjevo mamo na zaslišanje. Po treh tednih so mamo izpustili, Nado, Milo, Milana in Rakošetovega Toneta pa poslali v Italijo v internacijo. Tako smo imeli nekaj časa pred partizani mir in tudi legisti so že kar brez skrbi hodili po vaseh. Vendar to ni trajalo dolgo, spet so se začeli pojavljati partizani in neke noči spet prišli ropat k Vidrihovim, ki so se takrat mudili doma na Brezovi Rebri, da pospravijo pridelke. Zato so zjutraj skupaj z Rozmanovimi ponovno zbežali v Ajdovec. Ljudje iz drugih vasi so vedeli povedati legistom, da se partizani kar naprej zbirajo na tej strani Krke. Legisti se za te govorice še zmenili niso. Bili so trdno prepričani, da partizanov ni veliko in da jim nič ne morejo.«
»Sobota 28. novembra 1942. Zjutraj so dobili ajdovski legisti iz Žužemberka povelje, da se morajo vsi preoblečeni in oboroženi legisti takoj umakniti iz Ajdovca in priti v Žužemberk, ker je v Ajdovcu prenevarno. Takoj dopoldne so odšli, v Ajdovcu so ostali le domači fantje, ki še niso imeli obleke ne orožja. Fantje in vsi vaščani so se tresli v smrtnem strahu, kdaj pridejo partizani in vse pobijejo. Zato so šli vsi možje iz vse fare v Žužemberk in prosili Italijane, naj jim vrnejo postojanko, ker bodo drugače vsi uničeni. Ves dan so jih prosili, pa niso nič dosegli. Zato so prosili Italijane, naj jim
Figure 3. Skupni grob ajdovskih žrtev na Selih
dajo vsaj orožje, da se bodo lahko sami branili. Dobili so zaboj bomb in Leganov France iz Sel je imel spravljeno puško iz bivše jugoslovanske vojske. Podnevi so stražili dom in sebe, ponoči pa so prišli iz Žužemberka v patruljo legionarji, da so se domači fantje, ki so stražili domove, počutili bolj varni. Partizani so bili o vsem vedno obveščeni, ker je legiste izdajal njihov soborec. Kadar so šli v patruljo, je izdajalec podtikal obvestila na določene kraje in s tem o vsem obveščal partizane. Tudi neka ženska iz Šmavra je prišla vohunit, pa so jo takoj zaprli v prosvetni dom.«
»V nedeljo 29. novembra 1942 popoldne so ponovno prišli partizani na Selo h Gnidovčevim in Leganovim ropat. Bili so brez skrbi, ker v Ajdovcu ni bilo več postojanke; do noči, ko pride patrulja iz Žužemberka, pa bodo že izropali in se umaknili. Najprej so se spravili nad Gnidovčevo domačijo. Odpeljali so jim 12 glav goveje živine, 11 ovac, 12 prašičev, vso obleko, perilo, posteljnino, ves živež do zadnje skorje kruha. Ostalo jim je samo to, kar so imeli na sebi. Ko so odpeljali vse Gnidovčevo premoženje, so šli izropat še Leganove.«
»Malo pred tem so šli legionarji iz Žužemberka v patruljo v Ajdovec, na poti že zvedo, da partizani ropajo na Selih. Pospešeno so odšli na Selo in napadli roparje v trenutku, ko so imeli na vozovih vse Leganovo premoženje. Boj je trajal od štirih popoldne do noči. Partizani so imeli položaj na hribu, legisti v dolini. Kljub temu so se morali partizani s precejšnjo izgubo in brez Leganovega premoženja umakniti. Leganovi so nato z vozov pobrali svoje blago. Sin Jože je svoje orodje in oba šivalna stroja odpeljal v Ajdovec in tam skril. Naslednjo noč pa so partizani ponovno prišli k Leganovim in odpeljali vse, česar prejšnje popoldne niso mogli. Tako so bili tudi Leganovi ob vse premoženje.«
»Torek 1. decembra 1942. Bilo je že malo pred sedmo uro zjutraj. Moja sestra Anica in Ivanka Bobnar sta šli ravno k maši. Nenadoma naletita na partizansko patruljo, ki ju ni pustila naprej. Posrečilo se jima je zbežati po poti, ki je partizani niso poznali. Povedali sta legistom, da prihajajo partizani. Komaj so stekli vsak na svoje mesto, je že začelo pokati. Partizani so napadali s treh strani. Bila sem ravno v cerkvi pri maši, ker sem se v Ajdovcu pri Iskri učila za šiviljo. Vsa sem se tresla in z menoj vred vsi ostali, ker smo vedeli, da so naši fantje skoraj brez orožja. Kljub temu so partizane kar dobro odbijali z bombami, vmes pa v zvoniku bili plat zvona, da bi priklicali Žužemberčane za pomoč. K sreči so se partizani z enim ranjenim kmalu umaknili. Legisti so tudi imeli enega ranjenca, ki so ga šele čez dve uri odpeljali v bolnico, ker si prej niso upali. Čakali so, da se vse pomiri. Zdaj so prišli v Ajdovec in po okoliških vaseh tudi Italijani in legisti, a nikjer ni bilo o partizanih ne duha ne sluha. Proti večeru so Italijani odšli nazaj v Žužemberk, legisti pa so za stalno ostali v Ajdovcu. Tako nam je prvi december spet prinesel vznemirjenje in žalost, česar vse življenje ne bomo pozabili.«
»Petek, 4. decembra 1942. Ob sedmih zjutraj so partizani spet napadli Ajdovec, kot da bi se hoteli prepričati o moči legistov. Zdaj so ti imeli nekaj več orožja, zato so se partizani hitro umaknili.«
Partizani skrbno pripravljajo napad na Ajdovec
»Nihče izmed nas ni slutil, kaj partizani nameravajo, zakaj preverjajo oborožitev in moč legistov. Ko so napadli 1. decembra, so se hoteli prepričati, koliko orožja imajo. Ko so videli, da ga nekaj le imajo, so se rajši umaknili. Ko so ponovno napadli čez tri dni, so se prepričali, da so se v Ajdovec vrnili tudi legisti iz Žužemberka, zato so se ponovno umaknili. Pripravljati so se začeli na napad, da končno uničijo postojanko legistov v Ajdovcu. Že štirinajst dni pred napadom so hodili po okolici Ajdovca in opazovali vse, kar jih je zanimalo. V našo veliko nesrečo pa nihče niti zaslutil ni, kaj se pripravlja, kaj nas čaka.«
»V ponedeljek 7. decembra so partizani ponovno prišli k Vidrihovim in k Rozmanovim po krompir, zelje in vino, kolikor so sploh še imeli. Nato so odšli k Mavarjevim in zahtevali Jožetov delež, mimogrede pa odpeljali krompir in jabolka. Obenem pa zahtevali, naj gredo v Ajdovec po Jožeta in ga pripeljejo k partizanom. In to v najkrajšem času, drugače bo prepozno, ker bodo napadli Ajdovec in potem vse dobili v roke … Toda kdo jim je to takrat verjel?«
»Torek 8. december 1942, praznik Brezmadežne. Popoldne ob enih spet pridejo partizani v našo vas Brezova Reber. Obkolili so vas in nihče ni smel iz nje. Najprej so ponovno šli k Vidrihovim in Rozmanovim ropat, kolikor jim že prej niso vsega pobrali. Nato pride partizan k nam in Maverjevim. Zagrozil nam je, da morajo Maverjevi dobiti iz postojanke v Ajdovcu sina Jožeta, mi pa mojega brata Albina. Sicer nam bodo vse izropali, nas pa pobili.
Figure 4. Gnidovčeva domačija v Gornjem Ajdovcu, kjer so decembra 1942 partizani ubili gospodarja
Tega smo se hudo prestrašili, zato smo nekaj živeža in oblačil takoj poskrili po vasi.«
»V sredo, 9. decembra 1942. Ob štirih popoldne pridejo v vas legisti z vozovi. Maverjevi in mi smo hitro naložili na vozove obleko, hrano in najpotrebnejše ter odpeljali v Ajdovec. Naše imetje smo zložili k Zupančičevim, Maverjevi pa so šli stanovat v mežnarijo.«
»V četrtek 10. decembra smo na vozove naložili še preostanek imetja, da so ga legisti odpeljali v Ajdovec. Pred legisti so bili na vasi partizani, zato smo zelo hiteli. Bilo je nevarno.«
»V petek 11. decembra 1942 zjutraj je nameraval komandant ajdovskih legistov skupaj še z dvema legistoma v Žužemberk z namenom, da dobijo več vojaštva v Ajdovec. Bili so že pozni, zato so se odločili, da odidejo naslednji dan. Toda naslednjega dne je bilo že prepozno.«
Sile peklenskega zla nad Ajdovcem
V noči od 11. do 12. decembra so se nad Ajdovcem razbesnele sile peklenskega zla, ki zmore krvoločno pobijati, mučiti, zažigati. Naša anonimna pričevalka je opisala tudi to noč, nepopisna groza bo za vedno ostala. »Že takoj zvečer je bila vsa fara polna partizanov, a legisti tega niso vedeli in so brezskrbno hodili po vasi. Ko se je dodobra znočilo, se je zaslišalo močno lajanje psov. Zadoneli so koraki, zagledale so se sence. Fantje so postali pozorni, vsi z legisti vred so odhiteli v prosvetni dom, dva pa v zvonik zvonit na pomoč. Partizani so že napadali, slišalo se je vedno močnejše streljanje. Ko je hitel skozi vrata v dom, so ranili v nogo Jožeta Jarca, Martinovega iz Dolnjega Ajdovca.«
»Fanta v zvoniku sta bila oborožena vsak z eno puško in bombami. V prosvetnem domu je bilo okrog sedemdeset fantov, več kot polovica jih je bilo brez orožja. Imeli so samo petindvajset pušk francoske izdelave in dva mitraljeza. Eden se je pri prvem strelu polomil. Sama zgradba doma ni bila zavarovana, razen na eni strani, kjer so imeli okna na pol založena z opeko. Na nasprotni strani ceste pred domom so bila naložena metrska drva. Ta drva so bila za naše fante usodna, ker so partizanom služila za zaklonišče. Napadali sta Gubčeva in Tomšičeva brigada. Gubčeva je napadala, Tomšičeva je bila bolj v zasedi. Istočasno so napadali še Žužemberk, da fantje ne bi šli pomagat v Ajdovec.«
»Fantje so se kljub slabi oborožitvi hrabro borili. A med njimi je bil spet izdajalec, ki je takoj ob napadu skočil skozi okno in nato partizane opogumljal, da so oni v domu skoraj brez orožja. Začeli so še bolj divje napadati in vpili: »Beli, predajte se!« Oni znotraj so se jim oglasili: »Rajši damo življenje za domovino in Kristusa!« Medtem je nekaj partizanov hotelo z druge strani priti v župnišče. Pristavili so k oknu lestev. Takoj nato je krogla s podstrešja ranila partizana na lestvi. Sprožil jo je župnikov brat Alojzij Mali, ki je bil bratu za hlapca. Partizani takoj odgovorijo z bombo v glavna vrata in vdrejo v župnišče. Štirje partizani so zgrabili župnikovega brata, da bi ga vrgli v goreče župnišče. Silovito je vse štiri pahnil proč in zbežal. Streljali so za njim, a jim je kljub ranam ušel. Ko je bilo župnišče v plamenih, so se partizani pomaknili proti cerkvi. Za streljanje legistov iz prosvetnega doma se niso zmenili. Zlahka so prišli do cerkve: polijejo z bencinom glavni oltar in ga zažgejo. Nato še stranske oltarje in naenkrat je bila cerkev v plamenih. Ko se je razbesnel plamen v glavnem oltarju, je partizanka Mara Rupena iz Mirne Peči vzklikala, da ji še nikdar v življenju srce ni tako igralo kot zdaj, ko vidi, kako lepo plapola podoba sv. Trojice v glavnem oltarju.«
»Fanta v zvoniku sta streljala, dokler ju niso dosegli plameni. Začela sta se spuščati po vrvi navzdol, eden od njiju pade na tla in si zlomi nogo. Drugi se oprime strelovoda in vpije partizanom, da se jim preda. Srečno pristane na tleh. Takoj ga zgrabijo partizani, on pa hitro vrže bombo, ki jo je ves čas držal v roki in zbeži. Nanj začnejo streljati s strojnico, a srečno zbeži. To je bil Petkov France iz Gornjega Ajdovca. Drugi, Dominik Jarc, tudi iz Gornjega Ajdovca, pa ni imel take sreče. Takoj ko se je predal, ga zgrabijo partizani in ga priženejo pred mežnarijo. Partizani so ga prebadali z nožem do smrti. Zapustil je pet nedoraslih in nepreskrbljenih otrok.«
»Takoj po polnoči, bila je že sobota 12. december, se partizani priplazijo za skladovnico drv in zdaj še lažje obstreljujejo prosvetni dom. Fantje so se vztrajno branili, vendar premoči niso vzdržali. Partizani so ves čas, že ko je gorelo župnišče in cerkev, igrali na harmoniko, vriskali in peli. Ta strašni boj je trajal do štirih zjutraj. Ponovno so vpili, naj se predajo. Niso se hoteli, zato so šli še do župnika, češ, njega bodo poslušali. Župnik Gregor Mali pa je bil od strahot noči tako ves iz sebe, da ni hotel nikamor. Namesto njega so odgnali duhovnika Antona Pavliča, ki je bil begunec. Moral je pred prosvetni dom in vpiti branilcem, naj se predajo. Ker so branilci še naprej metali bombe, je bil pri tem lažje ranjen. Partizani so s še večjo silo navalili na dom, dokler ni pričela goreti streha. Proti jutri so zgorela še vrata, galerija in vse, kar je bilo v domu lesenega. Fantje so nekaj časa gasili z vinom, ker vode niso imeli, a ves trud je bil zaman. Dom je bil v ognju. Namestnik komandanta Alojz Zupančič iz Žužemberka zavpije: »Fantje, premagani smo, naj zbeži, kdor more! Za nas je boj končan!« Nastala je grozna panika, vsi bi se radi rešili, toda kako? Uspelo je samo nekaterim. Partizani so pri vratih in vseh oknih stali s strojnicami. Zato so jih večino od njih postrelili, osemindvajset pa zajeli. Vse to se je zgodilo okrog šeste ure zjutraj med strahotnim vpitjem. Ko sta dva legista, Murnov France (Franc Legan) iz Sel in France Papež iz Podlipe (hlapec pri Vidrihovih), videla, kako zajete fante vežejo, sta raje zgorela in skočila v dom. Tak je bil konec postojanke legistov – domoljubov iz Ajdovca. Morda bi bil konec drugačen, ko bi prišli na pomoč fantje iz Žužemberka, kot so obljubili. Italijani so jim to preprečili, ker so bili povezani s partizani. To smo zvedeli šele kasneje.«
»Vse zajete fante so zvezane okrog osme ure zjutraj prignali na Brezovo Reber. Zaprli so jih v našo, Pustovo hišo: najprej v kamro nasproti
Figure 5. Ajdovec po vojni – levo ostanki predvojne šole, v sredi porušena cerkev, desno obnovljeni Gnidovčev prosvetni dom
hiše, iz nje pa vsakega posebej vodili v hišo na zaslišanje. Po zaslišanju so jih zaprli v hlev, proti večeru pa odvedi na morišče. Ko se je naredil mrak, so po tri in tri zvezali skupaj, še prej pa slekli in sezuli; skoraj gole so v zimski noči odgnali na morišče. Niso jih postrelili, ampak strahotno mučili. Komisija, ki jih je odkopala čez tri mesece, je ugotovila, da so bili vsi zverinsko pobiti. Bili so tako izmaličeni, da jih ni bilo mogoče prepoznati, razen po kakšni posebnosti, za katero so vedeli domači. Glave so bile videti kot buče, ki so že pričele razpadati in gniti, pet pa so jih celo živih zakopali. Zakopali so jih v plitki jami v Zalokah kakih 500 m od moje vasi Brezove Rebri. Tu so pobili 21 naših najboljših fantov, izpustili so jih samo sedem. Samo iz naše fare jih je bilo pobitih trinajst: iz Brezove Rebri Jože Gole, Alojzij Mirtič, Franc Cikanek, Srečko in Andrej Rozman. Iz Planega Vene Krese. Iz Ajdovca Milan Zupančič, Feliks Legan, Ferdinand Štrumbelj in Jože Jarc. Iz Sel Ciril Gnidovec. Iz Boršta Mihael Hrovat. Iz Srednjega Lipovca Alojzij Novinc.«
»Jutro 13. decembra je bilo v Ajdovcu nepopisno grozno: požgano župnišče, prosvetni dom, cerkev, po tleh trupla mrtvih fantov. Samo iz moje fare jih je tu obležalo enajst in iz Žužemberka osem. V Ajdovcu pobiti iz Brezove Rebri: Jože Maver, ki je obležal že v prosvetnem domu pri vratih in je še živ zgorel. Moj brat Albin Pust je obležal mrtev za cerkvijo za glavnim oltarjem. Franc Krese iz Planega je obležal mrtev na domačem dvorišču, Dominik Jarc iz Ajdovca pa za mežnarijo. Alojzij Praznik iz Boršta je obležal mrtev pred Zupančičevo hišo z rožnim vencem v roki. Jožeta Kužnika iz Srednjega Lipovca so našli mrtvega na cesti pri Jarčevi hiši, Alojzija Zakrajška pa za cerkvijo. V domu sta zgorela Franc Legan in Franc Papež iz Podlipe. Iz Sel je bil to noč mrtev Feliks Gnidovec, iz Gornjega Ajdovca Jernej Gorenc. Iz žužemberške fare je v Ajdovcu obležalo mrtvih pet fantov, po imenu vem samo za Alojzija Župančiča (imena drugih sem pozabila). Tudi te fante so v Ajdovcu slekli, sezuli in jim pobrali vse, kar je bilo vrednega. Celo mrtvih niso pustili na miru: trupla so brcali, pljuvali, zasmehovali in kričali nanje vse mogoče.«
»Vaščani smo do skrajnosti potrti hodili po pogorišču. A od žalosti in groze ni mogel govoriti nihče. Govorilo je nekdanje središče naselja: porušena in požgana cerkev, porušeno župnišče, požgan prosvetni dom. Po tleh pa mrtvi fantje. Popoldne so partizani zažgali še šolo. Po hišah so takoj pričeli preiskovati, če bi se slučajno kdo od legistov skrival. Pri Zupančičevih so našli Andreja Rozmana iz Brezove Rebri. Takoj so ga odvedli na Brezovo Reber in ga tam z drugimi vred ubili. Z našimi mrtvimi fanti je bila naša fara izbrisana, kot da je ne bi nikdar bilo. Pa še jim ubijanja ni bilo zadosti. Zvečer so na pragu domače hiše ubili gospodarja Gnidovca iz Gornjega Ajdovca. Že popoldne so vaščani pokazali svoje spoštovanje do mrtvih: vsa trupla so naložili na voz in jih odpeljali na Selo na pokopališče. V nedeljo 13. decembra je bil pogreb naših dragih – žrtev strašne morije. Poslovili smo se od njih z mašo zadušnico. Maševal je še Gregor Mali. Vseh šestnajst fantov so pokopali v skupen grob. Kako nepopisno žalosten je bil pogled na šestnajst krst! Šestnajst umorjenih mladih življenj! Naj njihova žrtev ne bi bila zaman!«
Krivico bi storili partizanom, če ne bi omenili med njimi kakšne svetle izjeme. Eno takih omenja tudi naša anonimna pričevalka. »Vidrihovim, ki so začasno prebivali v prosvetnem domu, kamor so prepeljali vse svoje premoženje, je vse zgorelo, sami so bili ranjeni in bi vsi zgoreli, če jih ne bi rešil dober partizan. Pristavil je lestev k oknu in najprej vzel deklico Ireno iz goreče stavbe. Nato so se po lestvi rešili še ostali: Julka Vidrih in Vidrihova oče in mama. Partizani v tisti naglici niso utegnili ugotavljati, ali so rešenci ‘belčki’ ali pa simpatizerji partizanov, so jim izdali celo dovoljenje za bolnico, čeprav so Vidrihove v resnici ‘imeli na piki’. Spremljala sta jih lahko še Fana Vidrih in begunski duhovnik Anton Pavlič.«
Naša anonimna pričevalka hrani tudi vse zapisnike zaslišanj umorjenih in preživelih. Podpisali so jih navzoči funkcionarji: Bolko Brezar, Šerakovič, Novljan, Velko Kočevar in Rudi Hrast. Za nas ostaja zanimiv nagovor ajdovskega župnika Gregorja Malija osem mesecev po ajdovski tragediji, posvečen žrtvam v Ajdovcu.
Žrtvam v Ajdovcu
Naša pričevalka je v svojih zapiskih objavila tudi govor ajdovskega župnika Gregorja Malija svojim potrtim župljanom. Posvetil ga je žrtvam v Ajdovcu. »Že je preteklo osem mesecev od one strašna noči, v kateri ste se tako junaško borili za vero, pravico in nadaljnji obstanek naših domov. Ni vas preplašila silna premoč vaših sovražnikov, ki so vas napadli po navodilih rojaka izdajalca. Silna je bila vaša bolečina, ko ste videli, kako morilci in krvniki slovenskega naroda zažigajo župno cerkev. V srce vas je rezalo vriskanje razbojnikov, ki so ob igranju harmonike in huronskim vpitjem rušili naše oltarje – skrunili tabernakelj.
Vztrajali ste na svojih mestih do zore, dokler ni zgorela streha nad vašimi glavami. Tedaj ste, tvegajoč vse, napravili izpad, niste se strahopetno predali, niste prosili milosti, ampak ste se pogumno poskusili rešiti preko množic podivjanih razbojnikov. Toda uspelo je le nekaterim.
Žalosten, srce trgajoč je bil prizor, ko je šlo enaindvajset vrlih fantov, branilcev vere in naroda z zvezanimi rokami mimo šestnajstih padlih bratov. Kot hudodelce so vas med pretepanjem in mučenjem gnali proti Brezovi Rebri, kjer vas je sodila zločinska OF. Ko so ti ‘sodniki’ zahtevali, da jih pozdravite po njihovem načinu, vas ni bilo strah izpovedati, da je vaš pozdrav samo: »Živel Kristus Kralj!« Zvesti zgledu prvih mučencev ste med strašnimi mukami dali svoje življenje in izpričali svojo vero.
V Ajdovcu stoji ožgano, na pol porušeno zidovje božjepotne cerkve sv. Trojice. Niti sledu ni od nam tako dragih oltarjev. Veliki zvon, ki mu je celo prva svetovna vojska prizanesla, saj je bil zaradi zgodovinske vrednosti vrnjen že iz vojaških skladišč, je zdaj uničen. Bridek je pogled na ruševine komaj pred štirimi leti zgrajenega Gnidovčega doma, šole in župnišča. Naši rojaki so bili, ki so izdali in zažgali župno cerkev, v njej so bili krščeni in v njej prejeli tolike milosti. Poznamo vas, poznamo
Figure 6. Farno spominsko ploščo župnije Ajdovec z dolgim seznamom žrtev so smeli postaviti šele po osamosvojitvi Slovenije.
tiste, ki so čestitali morilcem in požigalcem za uspešno opravljeno ‘akcijo’. Pa tudi tiste, ki še danes vohunijo in izdajajo. Malo jih je, toda njihov zločin je velik.
Dne 25. marca 1943 so bila prepeljana iz Brezove Rebri razmesarjena in oskrunjena trupla 21 mučencev, da zdaj počiva skupaj vseh 39 žrtev zaslepljenosti. Dobri narodnjaki vedno krasijo skupni grob teh naših najdražjih. In ker nimajo več svoje župnijske cerkve, se zlasti ob nedeljah popoldne tukaj množično zberejo: molijo rožni venec in črpajo moči, da ne omagajo na križevem potu naše župnije.
Možje in fantje! Razkropljeni ste po drugih krajih. Pridite domov, da se znova postavimo v bran zločinskim izdajalcem in očistimo oskrunjene domačije.
Najprej bomo postavili Gnidovčev dom, ki bo nudil prvo, zasilno bivališče nam in Evharističnemu Kralju. Nato bomo začeli pripravljati vse potrebno, da se ponovno postavijo cerkev, šola in župnišče. Te nove stavbe bodo najlepši in res trajni spomenik padlim možem in fantom. Oni naj bodo vsem nam svetal zgled, da bomo tudi mi znali hoditi po pravi poti; da bomo znali tudi mi žrtvovati vse, da bo zopet očiščen in osvobojen naš dragi dom.
Vi pa, dragi mučenci, ki ste, trdno upam, prejeli plačilo svojega pričevanja, naj čutimo, da nas s svojo priprošnjo pri Bogu podpirate, prosite še naprej, da bomo vztrajali do konca, da ne omagamo na poti, ki je pred nami.«
Zdaj vemo, kako se je pisala naša pričevalka in od kod je bila doma. Še naprej je pisala zelo zanimiv dnevnik o dogodkih med vojno in še prva leta po vojni. Morda bomo po njem še kdaj pobrskali.