[Stran 066]
Pogovor z akademikom prof. dr. Kajetanom Gantarjem – I. del*
Tokrat smo k pogovoru povabili akademika, klasičnega filologa in občasnega sodelavca revije Zaveze prof. dr. Kajetana Gantarja. Brez oklevanja je sprejel naše povabilo, saj, kot je zapisal, »čutim nekak moralni dolg do tistih mojih zdaj že pokojnih znancev in kolegov, ki so morali pod okupacijo, v emigraciji ali v totalitarnem režimu prestati vse isto ali še kaj hujšega kot jaz, pa jim ni bila dana priložnost, da povedo resnico«. Pogovor z njim je bil izredno prijeten in zanimiv, ob njegovem neverjetno obsežnem poznavanju različnih področji sem se spraševala ali je bila šola nekdaj res tako drugačna kot danes. Prav tako se nisem mogla načuditi neutrudni zagnanosti sogovornika, ki je, kljub letom (upam, da mi ne zameri, ker jih omenjam), še vedno razpet med številne obveznosti na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti ali pa pri Slovenski matici; kot ustanovni član je prispeval ime Združenju za slovensko besedo. Ker ima za seboj bogato življenjsko zgodbo, ni nič nenavadnega, da sva krepko presegla obseg, namenjen pogovoru v Zavezi. K sreči se je tudi urednik strinjal, da bi bila velika škoda, če bi bralci ne imeli priložnosti prebrati izrečenih mislih našega tokratnega govornika. Tako se bo pogovor z dr. Gantarjem raztegnil tudi v prihodnjo številko, česar se resnično veselim.
Verjetno se obdobja pred drugo svetovno vojno ne spominjate prav dosti, glede na to, da ste bili ob razkosanju slovenske zemlje med tremi okupatorji stari le deset let. Pa vendar – kakšen čas je bil to? Ob prebiranju zapisov in objav iz tistega časa se zdi, da se je takrat iskrilo na vseh koncih.
Res je, spominjam se le nekaj malega, a tega zelo živo. Dogodki, za katere sem mislil, da so zatonili v puščavo pozabe, bruhnejo včasih naenkrat na dan iz pozabe kot gejzir v puščavi, da nastane zelena oaza. Po naključju preberem npr. kak podatek o Celju in nenadoma oživijo v meni vse podrobnosti, in to veliko bolj živo kakor ob tem, kar sem doživljal včeraj. Res je tudi, da me je kot osnovnošolca najbolj zanimal zunanji svet, npr. italijanska vojna proti Abesiniji. Da bi me obdarili, so mi nekoč sorodniki iz Idrije, nič hudega sluteč, prinesli lutko Haileja Selassija, oče pa je treščil lutko v peč, češ tako siromašno deželo gredo napasti in se ob tem še domišljavo norca brijejo. Sicer pa sem bil takrat zelo vpet v dogajanje v Celju, kjer smo živeli in kjer je bila močna in vplivna nemška skupnost. Čeprav niso bili vsi celjski Nemci nacisti, je med njimi prevladovalo navdušenje za Hitlerja; v njem so videli moža, ki bo poraženo Nemčijo dvignil in premagal brezposelnost. Nad Nemčijo so se navduševali tudi mnogi kmetje iz Savinjske doline, ki so vedeli povedati, kako lahko v Nemčiji veliko ceneje kupuješ kvalitetne obdelovalne stroje in drugo kmečko orodje, pa tudi izvrstna motorna kolesa.
Oče je bil leta 1933 odpuščen kot profesor na celjski gimnaziji, brez pravice do pritožbe. Kaj se je zgodilo? Je bila njegova odpoved morda povezana z objavljeno slovensko deklaracijo ter konfinacijo Antona Korošca ter nekaterih drugih prvakov slovenskega katoliškega političnega tabora?
Kot mi je oče pozneje pojasnjeval, so bili uradni razlogi za odpoved službe vladni varčevalni ukrepi. Vladajoči v Beogradu so bili mnenja, da v kriznih časih državni proračun ne prenese več kot sto gimnazij v državi, Dravska banovina pa jih je imela že 16, kar, po mnenju vladajočih, ni bilo v sorazmerju s številom njenega prebivalstva. Zato je nekaterim
[Stran 067]
Figure 1.
[Stran 068] gimnazijam (npr. na Ptuju) grozila ukinitev, drugim pa so krčili sredstva, manjšali število vzporednih razredov, ukinjali delovna mesta, rajši nameščali cenejše začetnike (suplente), ki so imeli minimalne plače itd.
Seveda je pri tem igralo pomembno vlogo, da oče ni bil politično primeren. Na oblasti so bili jugoslovanski liberalci, za očeta pa se je vedelo, da je privrženec SLS. Poleg tega je bojkotiral volitve, ki so bile javne: na volišču je bilo treba na glas povedati, koga boš volil. Ata je govoril, da to sploh niso prave volitve in med kolegi agitiral, naj jih bojkotirajo. To je bil še zadnji žebelj v krsto, da so ga odpustili iz državne službe. Je pa na srečo kmalu dobil službo v upravi dnevnika Slovenec za Celje. Tri leta je bil tam v službi, dokler ni Korošec postal minister in je spet dobil službo profesorja na gimnaziji.
Vojna je vašo družino zaznamovala že takoj na začetku; Nemci so najprej aretirali očeta, nato je bil skupaj z družino izgnan v Srbijo, pri tem pa so vam zaplenili vse premoženje. Kaj se je zgodilo? Kje so bili razlogi za tako ravnanje Nemcev z vašo družino?
Že štirinajst dni pred začetkom vojne je potekala v Jugoslaviji mobilizacija. Oče je bil poslan v Karlovac v sanitetno enoto. Ni še minil teden po napadu na Jugoslavijo, že je videl, kako ustaši zapirajo naše vojake, zato je v Karlovcu hitro skočil na vlak in se čez Novo mesto odpeljal proti Ljubljani. Še preden pa je prišel tja, je slišal, da so že Italijani v Ljubljani in da jugoslovanske vojake zapirajo in pošiljajo v ujetništvo, zato je izstopil malo prej, na Rakovniku, in si pri znancu doma je bila samo žena – sposodil njegovo civilno obleko. Z vlakom se je nato odpeljal v Celje, kjer so ga Nemci, čeprav je bil v civilu, že ob prihodu na železniški postaji aretirali. Ko je mama zvedela, da je zaprt, je šla prosit k nekemu nemškemu trgovcu, pri katerem smo redno kupovali (po vojni so tega trgovca naši ustrelili, da so mu lahko zaplenili premoženje), če bi zanj posredoval. Po njegovem posredovanju so očeta izpustili. Ni še bil doma deset dni, ko so ga spet zaprli. Na dom ga je prišel v gestapovski uniformi aretirat Sepp Jellenz, starejši brat mojega sošolca (Sepp Jellenz je že kot dijak šestega razreda celjske gimnazije postal član gestapa in že takrat pošiljal poročila nemški obveščevalni službi). Jellenzi so bili ena najbolj zavednih nemških družin v Celju. Najbrž so se pri njih doma tako kot pri nas – veliko pogovarjali o politiki in je morda mlajši, moj sošolec, doma govoril: ‘V našem razredu je pa en Gantar, ta je najbolj tečen in zadrt, ta bi Nemce kar pregnal’. Dejansko so imeli Nemci, znani po svoji pedantnosti, za Spodnjo Štajersko že vnaprej izdelan poimenski načrt, koga je treba izseliti, in na spisku je bil tudi moj oče. Najprej so aretirali profesorje in duhovnike. Oče je bil kot profesor slovenščine med tistimi, ki so bili najbolj na udaru.
Konec leta 1941 se je vaša družina preselila v Ljubljano. Kako to, da se je lahko vrnila?
Našo družino so selili najprej v srbsko mesto Kruševac, od tam v Leskovac, kjer je oče dobil službo profesorja nemščine na gimnaziji. Ker je dobro obvladal nemščino, je okoliškim kmetom pomagal pri pisanju dopisov in prošenj za prepustnice, kar so kmalu ugotovili tudi Nemci in mu predlagali, naj postane njihov uradni
[Stran 069]
Figure 2.
tolmač. Oče tega ni maral sprejeti, ker bi ga lahko imeli za kolaboracionista. Če hočem ostati živ, moram oditi, je takrat dejal sam pri sebi. V tem času so se razmere v Srbiji hitro zaostrovale. Prihajalo je že do bojev med četniki in partizani, Nemci so streljali talce. K sreči je imel oče s seboj italijansko vojaško knjižico. Oče je namreč takoj po koncu študija, leta 1925, takrat še italijanski državljan, najprej odslužil vojaško obveznost v Italiji, ker je še vedno upal, da bo dobil službo v Idriji ali drugje v Julijski Krajini. Ker pa se je fašistični pritisk stopnjeval, se je odločil za odhod v Jugoslavijo. Prav ta vojaščina ga je takrat rešila. Z italijansko vojno knjižico je šel v Beograd na italijansko ambasado ter prosil, če bi se lahko vrnil v Ljubljansko pokrajino, ki je bila takrat pod italijansko okupacijo.
Kako se je odvijalo življenje vaše družine po tej vrnitvi? So vam zaplenjeno premoženje vrnili?
Premoženja, ki so nam ga Nemci zaplenili, nismo nikoli več dobili nazaj. Nekaj omar s knjigami je mama takoj, ko so ata zaprli, skrila v kmečkem poslopju pri naši mlekarici in to je pogumna kmetica skrbno hranila in nam je po vojni tudi nedotaknjeno vrnila.
Mama je po vojni prijavila vojno škodo, a neuspešno. Ponujali so ji neko premoženje, zaplenjeno izseljenim Nemcem, a je mama to odklonila z obrazložitvijo, da so zaplenili [Stran 070] nedolžnim ljudem in da so nekaj nedolžnih tudi postrelili. Med vojno je oče našel zaposlitev kot prevajalec iz italijanščine pri Prevodu (= Prehranjevalni zavod) v Ljubljani, v poslopju, kjer je zdaj ZRC SAZU. Kot devetčlanska družina smo živeli v enosobnem stanovanju na Karlovški cesti 9. Večjega stanovanja zaradi prenatrpanosti mesta z begunci takrat ni bilo mogoče dobiti.
Nekje ste dejali, da je oče že v izgnanstvu v Srbiji dodobra sprevidel, da partizanom ne gre za boj proti okupatorju, ampak za komunistično revolucijo. Kaj je prispevalo k temu uvidu, ki se je zelo kmalu žal izkazal za resničnega?
Po vrnitvi v Ljubljano je svoje somišljenike, predvsem iz vrst krščanskih socialistov, opozarjal, naj ne nasedajo propagandi OF, ki je samo krinka za revolucijo. Prvi odpor proti nemški okupaciji je dvignil polkovnik Draža Mihajlović, bivši poveljnik celjske garnizije. Že 10. maja 1941 je na Ravni gori razglasil ravnogorski program. Nemci so za vsak podatek, ki bi prispeval k njegovi aretaciji ali likvidaciji, javno razpisali nagrado 100.000 mark. KPJ je šele dva meseca pozneje, šele ko je bila napadena Sovjetska zveza, 4. julij 1941 razglasila vstajo (pozneje je bil to državni praznik, dan borca). V Sloveniji je bila ustanovljena OF kot nekaka koalicija komunistov, krščanskih socialistov, sokolov in naprednih intelektualcev, v Srbiji pa je bilo jasno že od vsega začetka, da so partizani vojska komunistične partije. Že od vsega začetka so na kapah nosili srp in kladivo ali pa rdečo zvezdo. Nobenega sprenevedanja. Prva partizanska enota, imenovana prva proletarska brigada, je bila ustanovljena 22. decembra 1941 v vasi Rudo. Že ime pove, da je bila ustanovljena na komunistični osnovi. Medtem ko je bil Draža Mihajlović, ko je videl, da so Nemci v Kragujevcu za talce postrelili cele razrede dijakov, mnenja, da je Nemce nesmiselno streljati, saj za ubitega nemškega vojaka ustrelijo sto gimnazijcev, je bilo Titu vseeno, koliko jih pade. Oče je to videl in med vojno prijatelje in znance na to opozarjal.
Ali se je slovensko politično vodstvo zavedalo dejanske nevarnosti Komunistične partije ali pa jo je podcenjevalo?
Žal se tega ni zavedalo. Nasprotnika nikoli ne smeš podcenjevati. Večkrat sem očeta vprašal, če so kaj vedeli za komuniste, pa mi je rekel: »Seveda smo vedeli! Luka Leskovška, pozneje prvega komandanta partizanske vojske, ni pred vojno nihče resno jemal. Včasih smo videli, kako ga orožniki ženejo, ker je spet nekaj ušpičil. Drugič smo ga videli pri kapucinih, ki so mu lačnemu dali obrok hrane. „Kaj pa bo takle revček“, smo si mislili. Ampak dejansko so bili res dobro organizirani. Samo pomislite, kaj vse so npr. počenjali med vojno na majhnem koščku „osvobojenega ozemlja“ v Beli Krajini! Še svoja plačilna sredstva so si izmislili, pa denarni zavod, organizirali šole, prirejali mitinge, ustanovili gledališče z vrhunskimi igralci. Za eno samo črnomaljsko gimnazijo so še Latinsko vadnico izdali, napisal jim jo je križevniški pater Modest Golia. Kaj izobražencev in kulturnikov, kaj univerzitetnih profesorjev so zvabili v gozdove!
[Stran 071]Ampak je šlo res za podcenjevanje ali si preprosto niso mogli niti misliti, da je kdo sposoben v skrajnih razmerah takih sprevrženih dejanj?
Ko so komunisti v stari Jugoslaviji izdali brošuro o dialektičnem materializmu, je dostojno strokovno oceno o njej napisal Aleš Useničnik ter jo objavil v resni reviji Čas. Ocena je bila strpna in razmeroma blagohotna, vendar kaže, da jih niso tako zelo resno jemali, da pa se tudi niso iz njih norčevali.
Po atentatu na bana Marka Natlanečna so Italijani kot povračilni ukrep ustrelili 22 talcev. Po vojni je slovensko zgodovinopisje umor Natlačena označilo kot pogumno dejanje, saj naj bi bil likvidiran izdajalec slovenskega naroda. Ali so bile žrtve VOS-a dejansko izdajalci slovenskega naroda? Kaj naj bi to sploh pomenilo?
Včasih premišljujem, kakšen heroj je bil recimo pater Maksimiljan Kolbe, ko je za enega samega človeka, da bi ga rešil, sebe žrtvoval. Neki Štadler, ki je menda umoril Natlačena, pa se dela, kot da to ni nič. Sliši, da bodo za to njegovo „pogumno dejanje“ streljali talce, pa nič. Menda je on ali nekdo v njegovi družbi takrat celo rekel: »Madona, to je pa dobra novica«, češ, zdaj bo pa zavrelo sovraštvo. Dejansko je bil velika reva. Če bi ga bilo kaj v hlačah, bi šel k Italijanom in jim rekel, naj ustrelijo njega namesto talcev.
Natlačenu so očitali, da je bil član konzulte, posvetovalnega organa pri visokem komisarju Grazioliju. Toda Natlačen je že pred atentatom iz konzulte izstopil, ko je videl, kaj Italijani počnejo (to mi je povedal Natlačenov sin Tone, ki je bil v Peggeztu na begunski gimnaziji en razred pred mano). To je bilo pogumno dejanje. Ampak da ne bi postal mučenik za slovenstvo (Italijani bi ga zaradi tega gotovo zaprli), so ga naši rajši, še preden se je to med ljudmi razvedelo, zahrbtno umorili.
Kdo je bil torej narodni izdajalec? Nekateri hočejo to etiketo že sedemdeset let pridati škofu Rožmanu …
Če je hodil Rožman na prošnjo partizanskih mater prosit Italijane za njihove sinove, kako mu lahko rečejo narodni izdajalec?! Ali če ljubljanskega župana Leona Rupnika prosiš, naj posreduje pri Italijanih, da izpustijo naše vojake iz vojnega ujetništva, mu težko rečeš narodni izdajalec. Zakaj potem nisi takrat rajši ostal v vojnem ujetništvu, kot da bi zate posredoval narodni izdajalec?! Zet Leona Rupnika, Stanko Kociper, je nekje zapisal, da mu je tast nekoč dejal, da ima slovenski narod tako rad, da bi, oprostite izrazu, zanj tudi drek jedel, samo da bi ohranil kakega Slovenca živega. Nisem Rupnikov advokat, sem pa slišal, da je Nemcem, ko so predlagali, naj postane prezident Ljubljanske pokrajine, stavil pogoje: med drugim, da se bo na Gorenjskem, če bodo tam domobranci, govorilo slovensko, da bodo imele slovenske vojaške enote slovenski poveljevalni jezik, menda tudi, da se v Ljubljanski pokrajini za padle nemške vojake ne bo streljalo talcev. V Franciji je De Gaule kot predsednik republike maršala Pétaina, ki je veliko dlje in še veliko tesneje kot naš Rupnik sodeloval z Nemci, in ga je sodišče obsodilo na smrt, celo pomilostil. Tito takšne spravljive geste ni bil zmožen. In lahko še naprej razmišljam: kako bi lahko rekli, da so bili narodni izdajalci Ehrlich in njegovi Stražarji, ko pa so že pred vojno na Višarjah razpravljali in sanjali o slovenski državi, ki bo nekoč obsegala ves slovenski narodni prostor?
Kako bi ocenili ravnanje škofa dr. Rožmana med vojno? Vemo, kako ga je na Rožmanovem procesu ocenila povojna oblast. Glede na to, da se še danes tudi v zgodovinskih učbenikih ponavljajo njene trditve, bi lahko rekli, da je bila pri očrnitvi škofa zelo uspešna.
Rožman ni mogel biti glasnik odpora in upora, ker Cerkev po Kristusovem nauku nikoli [Stran 072] ni mogla in ni smela hujskati ljudi k oboroženemu boju. Nekoliko bližje sem škofa Rožmana spoznal med trimesečnim begunstvom v tirolski vasi Anras, kjer je škof našel zatočišče v tamkajšnjem župnišču, ki je bilo deset minut od kmetije, kjer sem pri dobrih ljudeh našel kruh in streho nad glavo. Vem, da je Rožman videl največji vzor v papežu Leonu Velikem, ki je šel prosit hunskega kralja Atilo, naj prizanese Rimu; Slavni Rafael Santi je impresivno upodobil to zgodovinsko srečanje. In vendar papežu Leonu nikoli ni nihče očital, da je bil kolaboracionist, ker je šel osvajalca prosit, naj prizanese Rimu in njegovim meščanom. Za Atilo so prišli nad Rim še hujši zavojevalci, germanski Vandali z okrutnim Gejzerihom na čelu. Tudi njega je šel prosit prizanesljivosti. Kako neverjetna podobnost! Zgodovinarji so mu dali vzdevek Leon Veliki, ker je Rimu prinesel olajšanje. Škof Rožman je ravnal v skladu s Kristusovim evangelijem, da prosiš za svoje tudi tujega zavojevalca. Tudi v evangelijih o rimskih stotnikih, čeprav so bili okupatorji Svete dežele, ne beremo nič slabega. Tako je gledal na to tudi škof Rožman. Kakšen absurd njemu, ki je moral že ob koroškem plebiscitu bežati pred Nemci, očitati kolaboracijo z Nemci! Rožman je reševal, kjer in kolikor je mogel. Mislim, da se mu dela velika krivica. Prepričan sem, da bo nekoč zgodovina, ko se bodo strasti umirile, stvari postavila na svoje mesto in da bodo morda kdaj tudi škofu Rožmanu rekli Gregorij Veliki. Čeprav ni trpel v zaporu kot Stepinac, je bil Rožman velik škof in v hudih preizkušnjah mučenik.
Vendar so do škofa Rožmana zadržani tudi mnogi katoličani. Očitno je bila oblast zelo uspešna …
Znanec mi je nekoč rekel, če bi bilo v škofu Rožmanu kaj moža, bi šel sam od sebe pred sodišče v Ljubljano. Ne vem, zakaj naj bi šel, saj mu ni bila vročena nobena obtožnica, čeprav je bilo sodišču znano njegovo takratno bivališče. Še laik ve, da je prvi pogoj za začetek regularnega sojenja vročitev obtožnice. Le kako si je tako nevednost in šlamparijo lahko privoščil Heli Modic, predsednik senata, ki je avgusta 1946 sodil Rožmanu, doctor iuris, vrhovni sodnik in redni profesor Pravne fakultete! Kako, da je ta pravni kiks pozneje spregledal cel ducat ljubljanskih sodnic, dokler ni nanj po 60 letih (!) opozoril vrhovni sodnik Marko Šorli in za njim sodnica Mateja Lužovec, ki je prva imela toliko poguma, da je to sodno šlamastiko zaustavila! Tudi ne vem, kdo bi šel sam pred takšno sodišče, kot je bilo takrat. Če bi bil Haag, bi morda šel: a pred politkomisarje, ki bi se izživljali nad vernikom? Še apostol Peter se je skrival, dokler je mogel. Več lahko dobrega storiš, dokler si svoboden, kot pa v udbovskem zaporu. Bilo bi samomorilsko, če bi šel sam pred tiste kvazi-sodnike, ki niti materi narodnega heroja Toneta Tomšiča niso dovolili, da bi pred sodiščem nastopila kot priča (to sta mi povedala brat in sestra pokojnega Toneta Tomšiča, ki sem ju poznal in se z njima o tem pogovarjal).
Od kod to vztrajno nasprotovanje Rožmanu?
Proti škofu Rožmanu naše časopisje vodi že ves čas sistematično organizirano gonjo. Med drugim ponavljajo laž, da škof Rožman med bivanjem v Avstriji ni nikoli obiskal nesrečnih taboriščnikov, kar ni res. Ko je o tem pisal leta 2011 v Delu dr. Jože Širec iz Laškega, ki ga ne [Stran 073]
Figure 3.
poznam, sem dvakrat poslal repliko uredništvu Dela, drugič še celo priporočeno. Omenjeni je začel svoje pismo s tem, da Vetrinje ni daleč od Celovca, kjer se je v škofijskem dvorcu mudil škof Rožman, ki ni imel srca, da bi vsaj enkrat obiskal nesrečne taboriščnike v Vetrinju, ker je rajši varoval svojo kožo. Pisal sem, da se je Rožman ves čas, dokler je obstajalo vetrinjsko taborišče, mudil v tirolski vasici Anras; v škofijski dvorec v Celovcu se je na ukaz angleških zasedbenih oblasti vselil šele 15. avgusta 1945. A mi replike niso objavili. S kakšno pravico v Delu dr. Širec lahko širi laži o škofu Rožmanu?! Je Rožmana sploh kdaj videl? Zakaj meni, ki sem bil takrat Rožmanov najbližji sosed, tega ne verjamejo?! Po Rožmanu lahko pljuvaš, kolikor hočeš, in si izmišljaš laži! Sam sem bil priča, kako je, kadar je mogel, obiskoval begunce v Lienzu, čeprav je s tem kršil takratni predpis, ki je dovoljeval gibanje le v oddaljenosti 10 kilometrov od kraja bivališča.
Pa tega ne počno samo novinarji. Presenetljivo podobne so tudi zgodbe z ljubljanskimi sodnicami, ki so še v obdobju 1996–2004, več kot devet let kot po tekočem traku ena za drugo trdovratno zavračale vse zahtevke tožilcev za varstvo zakonitosti, za obnovo in revizijo stalinističnega sodnega procesa, zloglasne sodne farse, v kateri sta bila škof Gregorij Rožman in minister Miha Krek (ki je bival ves medvojni čas v Londonu!) že uvodoma – v kompaniji z esesovskim generalom Rösenerjem [Stran 074]
– kolektivno obtožena za vse mogoče množične umore, pokole in požige itd. Najbrž so se najbolj zagrete med temi sodnicami ravno s svojim vztrajnim ponavljanjem in potrjevanjem tistega sodnega skrpucala kot z žebranjem nekakšne tibetanske mantre lahko nazadnje povzpele celo v rang vrhovnih sodnic.
Ko smo ga spremljali k zadnjemu počitku v ljubljanski stolnici, se mi je zdelo, da se mu vsaj nekoliko odkupujemo za vse hudo, ki ga je moral pretrpeti.
Res je, v veliko zadoščenje mi je bilo, ko je škof Rožman 13. aprila 2013 naposled le dočakal lep in dostojen pogrebni obred v ljubljanski stolnici. Vsem, ki so mu to omogočili, naši cerkveni in posvetni oblasti, sem iskreno hvaležen za to čudovito doživetje, za veličastni Mozartov Requiem, za nepozabno latinsko sekvenco Dies irae, ki je že dolgo nisem slišal, s pomenljivimi besedami: quando iudex est venturus, cuncta stricte discussurus – „ko bo prišel sodnik, ki bo natanko, strogo vse pretresel“. Vem, da mu bo ta Sodnik kot zadnja, nepreklicna instanca sodil nepristransko, precej drugače kot pristranske in površne ljubljanske sodnice. Najbolj pa sem bil ganjen ob koncu slovesnosti, ko so izzvenevali akordi Kernjakove pesmi, kot bi bili Rožmanu na kožo napisani: Rož, Podjuna, Zila,/ nagelj, rožmarin, / v sveti zemlji sniva / tvoj slovenski sin.
Komunistična partija je konec leta 1941 razglasila kulturni molk. Za kaj je sploh šlo? Ali je bil res potreben? Vendarle je bil to za slovenski narod usoden čas, ko je bila beseda v resnici še bolj potrebna. Nujna, pravzaprav.
To se mi zdi najbolj absurdna, naravnost nora poteza, najbolj nesmiseln diktat. Narodu, ki je stoletja z besedo, s pesmijo in kulturo kot svojim edinim orožjem kljuboval pritiskom germanizacije, italijanizacije, islamizacije, v najtežjih preizkušnjah prepovedati besedo in zamašiti usta to je zločin! Sartru ni v okupiranem Parizu nihče diktiral kulturnega molka, v Parizu je pod okupacijo objavljal, ne samo filozofijo, ampak tudi eno svojih najmočnejših in najbolj aktualnih tragedij, Muhe (Les mouches). Pozneje je celo zapisal: „Nikoli nismo bili tako svobodni kot pod okupacijo.“ Kot vem, pri nas tudi mnogi simpatizerji OF s tem absurdnim diktatom niso soglašali. Župančič je eno svojih najbolj znanih takratnih pesmi začel z besedami: „Veš, poet, svoj dolg? Kaj zavijaš se v molk?“ Zveni kot polemičen ugovor na diktat o kulturnem molku. Tudi naši primorski rojaki, ki so že prej okusili italijansko okupacijo ne dve leti, ampak dvajset let si nikoli niso privoščili kulturnega molka. Kjer se je le dalo in dokler se je dalo, niso primorski domoljubi France Bevk, Josip Bitežnik, Andrej Budal, Engelbert Besednjak, Lojze Bratuž, Anton Kacin, Ivan Trinko in drugi – nikoli opustili nobene priložnosti, da ne bi objavljali knjig in člankov pri Goriški Mohorjevi družbi, v Goriški straži, da ne bi organizirali pevskih zborov in prirejali koncertov, pa tudi če so zaradi tega morali piti ricinusovo olje. Sicer pa iz zgodovine sploh ne poznam nobenega kulturnega naroda, ki bi bil tako debilen, da bi se pred tujimi okupatorji zavijal v kulturni molk. Nasprotno, v antiki so premagani Grki, Izraelci, Kartažani in drugi podjarmljeni narodi rimskim okupatorjem dokazovali, da jim lahko, če že ne z orožjem, kljubujejo s svojo kulturo, tako da je moral celo Horacij, eden največjih rimskih pesnikov, priznati: Graecia capta ferum victorem cepit et artes intulit agresti Latio. „Podjarmljena Grčija je podjarmila divjega zmagovalca in prinesla umetnost na latinsko podeželje…“
Kaj so pravzaprav želeli doseči s kulturnim molkom? Komunisti niso nikoli ničesar naredili brez skritih namenov.
Namen tega je bil, da narod postane in ostane nepismen in nekulturen: takšnemu narodu lažje vladaš. Tiskalo in objavljalo se bo samo tam, kjer smo mi gospodar, samo to, kar bosta naša cenzura in agitprop dovolila. To je bil tudi [Stran 075] način, da so lahko izvajali diferenciacijo in pokazali, kdo kam sodi. Janko Moder in Severin Šali sta morala po vojni v zapor, prav tako mnogi igralci Drame in pevci Opere, češ da so med vojno kršili kulturni molk, Župančiču se las ni skrivil, čeprav je tudi objavil pesmi v Zborniku Zimske pomoči, in Finžgarju tudi ne. Kulturni molk je bil čista farsa, največja degradacija, kar so si je mogli izmisliti in privoščiti. Samo na „osvobojenem ozemlju“ naj bi prirejali igre in koncerte. Tam nihče ni imel poguma, da bi kulturni molk obsodil, zato ga nekateri še danes slavijo, nekateri pa njegove kršitve še danes z ignoranco sankcionirajo. V resnici je prav v času, ko so komunisti zaukazali kulturni molk, slovenska kultura doživljala razcvet kot malo kdaj. Naj omenim sto knjig Slovenčeve knjižnice, ki so bile večkrat že ob izidu razgrabljene. Ljudje so bili takrat še veliko bolj žejni in lačni slovenske besede. In kakšen uporniški naboj je pomenil izid knjig v tej zbirki! Pomislimo na Tomažičeve Pohorske legende in Ulagove Bele zvezde, ki so postavljene na Pohorje! Obe sta izšli leta 1944, pod nemško okupacijo, kot bi okupatorjem dali vedeti, da je Pohorje Bacherngebirge kljub uničenju pohorskega bataljona še vedno slovenska zemlja. Zanimiva je po drugi strani ignoranca vsega tega: Drago Ulaga je v Enciklopediji Slovenije in v Slovenskem biografskem leksikonu predstavljen z obsežnimi gesli, a le s svojimi športnimi zaslugami, niti besede o njegovi lepo berljivi povesti. Tudi na osvobojenem ozemlju so si ljudje želeli knjig Slovenčeve knjižnice, da bi jih brali. „Večkrat sem nosil polne nahrbtnike knjig Slovenčeve knjižnice v vasi pod našo komando“, mi je pripovedoval znanec, ki je bil v partizanih.
Kaj menite, ali je demokratični tabor med vojno sploh imel kaj možnosti proti komunistom?
Najbrž bolj malo ali sploh nič. Tudi če bi imeli kaj možnosti, smo bili ujeti v zanko. Angleži so se bolj kot vsega drugega bali, da se ne bi nepredvidljivi Stalin morda premislil in sklenil separatnega miru z Nemci, saj niso mogli pozabiti, kako sta se nekoč Ribbentrop in Molotov objemala in si nazdravljala, ko sta si delila Poljsko in baltiške republike. To je bil paničen strah, zaradi katerega je Churchill ves čas popuščal Stalinu, ki je lahko s to karto izsilil, kar je hotel. Churchillu so npr. njegovi najtesnejši sodelavci že med vojno priskrbeli prepričljive dokaze, da so ravno Sovjeti (in ne Nemci) pomorili tistih 10.000 poljskih oficirjev v Katynskem gozdu, vendar je Churchill zaukazal o tem najstrožji molk. Angleško časopisje ni smelo o tem pisati. Stalin je v Jugoslaviji, tako kot v vsej vzhodni Evropi, videl svoj vojni plen, ki mu kot zmagovalcu brezpogojno pripada.
Ob tem tudi ne smemo pozabiti, da je bila prav Jugoslavija takrat bolj sovjetska kot katera koli druga vzhodnoevropska država. Tito je šel v boljševizaciji režima v prvih povojnih letih še veliko dlje kot npr. Vzhodna Nemčija, Madžarska, Češkoslovaška ali Poljska. V Vzhodni [Stran 076]
Figure 4.
Nemčiji je vsaj za vzorec še vedno obstajala krščansko socialna stranka, ki jo je vodil Otto Nuschke. Na Madžarskem so poleg državnih šol obstajale ves čas štiri cerkvene gimnazije s pravico javnosti, financirane iz državnega proračuna, v vsaki od teh štirih so vsako leto na novo lahko vpisali štiri vzporedne prve razrede s po 40 dijaki. Ne pa tako kot pri nas, kjer so morali dijaki vipavske gimnazije ob koncu šolskega leta delati izpite na poljanski gimnaziji, pa še teh dijakov je bilo le za vzorec. Poljaki so imeli poleg gimnazij celo katoliško univerzo. Nobena od teh držav ni bila v prvih povojnih letih tako prosovjetska. Povsod je v šolskih razredih ob Titu visela tudi slika brkatega Stalina, ki je prešel celo v takratno himno: Z ruskih step veliki Stalin kliče zmagovito, z naših se gora odziva mu tovariš Tito.
Vendar bi lahko rekli, da so obstajale razlike tudi znotraj Jugoslavije, kajne.
Seveda. Slovenija je bila, vsaj kar zadeva versko nestrpnost, veliko bolj zadrta kot Beograd. Pokojni beograjski nadškof Perko, ki je bil v nižji gimnaziji moj sošolec, mi je večkrat pravil, kako so bili katoličani v Beogradu in v Srbiji, še zlasti Slovenci, cenjeni in spoštovani, nobenemu se las ni skrivil, tudi duhovnikom ne, medtem ko je bilo v Sloveniji precej drugače. V Ljubljani se redovnice že prvo leto po končani vojni niso smele več v javnosti pojavljati v nunskem habitu, v Beogradu so bolniške sestre [Stran 077] v nunskih oblačilih še dolga leta lahko stregle tudi v vojaški bolnici.
Po vojni se je oče skupaj z vami umaknil na Koroško. Zakaj? Saj so ga vendar Nemci med vojno zaprli, njegova družina je bila med tistimi, ki so jih preselili v Srbijo.
Oče je bil na spisku VOS za likvidacijo; ta spisek je med vojno politična policija našla in ga objavila v dnevnem časopisju. Pozneje so sicer moji mami rekli: »Pa zakaj je šel, saj nismo tako resno mislili s tistim spiskom.« Pa najbrž so mislili čisto resno. Koliko jih je bilo, ki so še pred kapitulacijo Nemčije odložili orožje ali se sploh niso borili, pa so se šli po vojni na poziv oblasti prijavit in se nikoli več niso vrnili, prav tako so končali v breznih kot domobranci. Že pred tem so imeli izkušnje iz Turjaka in Grčaric. Tam so jim prav tako govorili, naj se predajo, saj se nikomur ne bo zgodilo nič, potem pa so jih več sto izvensodno umorili. Kako naj bi jim potem kdo verjel na besedo?! Slišal sem o Stanku Bračku, pesniku, dijaku klasične gimnazije, ki je bil med vojno pri domobrancih. Bil je v civilu, ko so partizani vkorakali v Ljubljano. Eden od partizanov, bivši sošolec, pesnik Jože Šmit, ga je zagledal blizu pošte in prepoznal. »Kaj pa ti delaš?«, mu reče, »kaj nisi bil pri domobrancih? Skrij se nekam!« Pa mu Bračko odgovori, da se gre ravno zdaj javit na komando v Kazino, saj ni nič naredil, le pesmice je pisal. Pa mu partizan še enkrat svetuje:
»Nikar ne hodi. Bodi pameten, nekam se skrij!« In vendar je šel in se je za njim izgubila vsaka sled. Kot za mnogimi drugimi.
No, moj oče sicer nikoli ni bil pri domobrancih, doma je velikokrat govoril, da nikoli ne bi mogel vzeti orožja od Nemcev, preveč je od njih pretrpel. Pa se je vseeno bal. Pozneje mi je v taborišču pripovedoval, da je poznal vse zaupnike OF v naši hiši in tudi v službi na Prevodu, in se z njimi večkrat zaupno pogovarjal. Prispevkov za OF, niti minimalnih ali vsaj simboličnih, pa jim ni maral plačevati: »Ne bom dajal denarja za izvensodne likvidatorje.«
Pomor slovenskih domobrancev je zagotovo najbolj tragična zgodba slovenske zgodovine. Toda, ko poslušamo nekatere naše ‘mislece’, se zdi, kot da je odgovornost za to pravzaprav na njih samih.
Pred dnevi sem bral v Sobotni prilogi v pismih bralcev zapis gospoda iz Ilirske Bistrice, da so domobranci sami krivi, ker so se borili do konca, saj so po kapitulaciji v bitki pri Borovljah izsilili oborožen preboj na mostu čez Dravo, zato niso zaslužili drugega kot množično usmrtitev. Bi mu odgovoril, pa nima smisla, ker Delo tega ne bi objavilo. Na pacifiških otokih so se skupine Japoncev upirale še mesece po kapitulaciji, pa nisem slišal, da bi jih Američani, potem ko so otoke zavzeli, vse do zadnjega fizično likvidirali, češ, ko je bila kapitulacija, niste položili orožja. Naše časopisje z zgražanjem piše o poboju tisočih pri Srebrenici kot najbolj množičnem poboju po drugi svetovni vojni. In vendar poboji v Kočevskem Rogu, ki so se tudi zgodili po drugi svetovni vojni, po številu žrtev ne zaostajajo za tistimi pri Srebrenici. Mislim, da je dal Tito po vojni (!) v enem mesecu izvensodno pomoriti več slovenskih fantov, kot so jih med vojno (!) trije okupatorji v štirih letih skupaj. Navsezadnje: mnogo domobrancev je maja 1945 ostalo doma in so se šli na poziv, kot sem omenil, sami prijavit (torej niso imeli nič z bitko pri mostu čez Dravo); in samo o enem od takih sem slišal, da je ostal živ, o mnogih drugih, da je za njimi izginila vsaka sled. Zato država, ki je bila zgrajena na takšnih množičnih zločinskih temeljih, Titova Jugoslavija, ni mogla imeti blagoslova; kljub proklamiranemu bratstvu je sramotno končala v bratomornih vojnah.
Slovenske oblasti so zahtevale vrnitev tudi šest tisoč civilistov, med njimi skoraj tisoč otrok. Mislite, da bi bili deležni enake usode kot domobranci? Ali bi bila oblast z njimi prizanesljivejša?
O tem rajši ne razmišljam, ker me je groza, kaj vse bi lahko doletelo tudi naju z očetom.
[Stran 078]Najbrž bi morali skozi enako torturo v teharskem taborišču. Vemo, kaj se je dogajalo otrokom na Petričku. Vemo, da so na Teharjah na lojtrskem vozu na žgočem soncu, brez vode, dvanajst in več ur pustili dojenčke, da jih je nekaj pomrlo: šlo je za fizično likvidacijo. Tudi tistih par sto civilov, ki so bili skupaj z vrnjenimi vojaki, niso izpustili takoj, ampak šele po amnestiji v začetku avgusta (npr. mojo sorodnico Silvo Vončina); prej so si jih hodili ogledovat domači terenci, ki so odločali o njihovi usodi – kdo je za ‘odstrel’, kdo za zapor. Mladoletnike bi nazadnje najbrž izpustili ali pa tudi ne. Poznal sem mladoletnega Aljoša Basaja in z več strani slišal za njegovo tragično usodo.
Na drugi strani pa smo imeli borce, ki so po vojni uživali številne privilegije. Tega tudi ni v našem spominu …
Borci in njihove družine so prejemali različne dodatke in uživali privilegije – pri podeljevanju štipendij, pri dodeljevanju stanovanj, pri zaposlovanju, pri napredovanju v službi. Zato je Milovan Djilas, potem ko je padel v nemilost in postal oporečnik, pisal o Novem razredu, o nekem novem privilegiranem družbenem sloju. Privilegije so uživali tudi pri upokojitvi, saj so se borci lahko upokojili že pri petdesetih letih. Spominjam se znanca, bil je tri leta starejši od mene, in se je hvalil, da gre pri 50-tih v pokoj. Čudil sem se, pa mi je pojasnil, da se lahko borci, če želijo, pri 50-tih upokojijo. Sam je uniformo oblekel 12. maja 1945, ko je bila ob osvoboditvi Ljubljane za njegove letnike razglašena mobilizacija. Bil je le nekaj dni v kasarni, pa ne zato, ker bi bil tako zelo za partizane, ampak, ker mu je svetovala mama, naj bo pameten, naj se javi čim prej za mobilizacijo, da ne bo kaj narobe. Ker se je uradno vojna v Jugoslaviji končala 15. maja, je za tiste tri dni (12. 5. – 15. 5. 1945) dobil status borca.
Kakšen je bil odnos koroških Slovencev do povojnih beguncev, ki so maja 1945 prišli na Koroško?
Na splošno hladen, da ne rečem, odklonilen. Enak tistemu, kot so ga imeli hitlerjanci. Ti so se bali, da se bo slovenska skupnost na Koroškem z begunci okrepila, medtem ko so se naši bali, da se bo uveljavila struja, ki bo zametavala partizanstvo. Izjema je bila celovška škofija, ki je z veseljem sprejemala slovenske duhovnike, ki so pribežali maja 1945 na Koroško. Menda je v prvih letih po vojni delovalo na koroških župnijah (tudi na župnijah z nemškimi verniki) več kot sto slovenskih duhovnikov. Moram pa omeniti, da je bila tudi med koroškimi Slovenci vsaj ena svetla izjema. To je bil dr. Joško Tischler, po stroki profesor matematike, po idejni usmeritvi pred vojno predsednik Krščansko socialne zveze za Koroško, po vojni pa spočetka predsednik Pokrajinskega odbora OF za Koroško in od Angležev imenovan za člana prve začasne koroške deželne vlade, pozneje pa eden ustanoviteljev in ravnatelj slovenske gimnazije v Celovcu. V prizadevanjih za obnavljanje slovenskega šolstva in kulturnega življenja na Koroškem si je prizadeval izkoristiti tudi intelektualni potencial slovenskih beguncev. Menda je prav zato, ker mu [Stran 079] Ljubljana tega ni dopustila (pa tudi zaradi drugih nesoglasij, npr. glede obnavljanja celovške Mohorjeve družbe) leta 1949 izstopil (ali bil ‘izstopljen’?) iz Osvobodilne fronte in je nato ustanovil Narodni svet koroških Slovencev.
Je bilo pomanjkanje teh stikov oz. celo zelo hladen odnos Korošcev do beguncev izgubljena priložnost za tisti del slovenskega narodnostnega ozemlja, ki smo ga po prvi svetovni vojni izgubili? Vendarle je bežala na Koroško slovenska inteligenca, ki je predstavljala dragocen intelektualni potencial.
Res je. To se mi zdi tem bolj žalostno, ker smo s Titovo izključujočo politiko takrat zamudili zadnjo priložnost, da bi se Koroška kot zibelka slovenstva še kdaj priključila matični domovini. Sicer pa so bila prizadevanja v tej smeri blokirana že pred koncem vojne. Ker smo pri pouku nemščine na begunski gimnaziji uporabljali časopis Kärntner Zeitung, smo poleg podlistka v njem brali tudi marsikaj o političnih razmerah v Avstriji. Ob branju sva z očetom kmalu ugotovila, kako je bila peščica avstrijskih protinacističnih demokratov v politiki veliko bolj prebrisana in spretnejša kot Titovi partizani. Zato ni slučaj, da so avstrijski demokrati Tita „nadmudrili“ in oktobra 1943 (dober mesec pred zasedanjem Avnoja v Jajcu!) dosegli – in to v Stalinovi Moskvi – soglasno deklaracijo treh velikih, da se Avstrija kot „prva žrtev nacizma“ obnovi v nekdanjih predvojnih mejah (t.i. „moskovska deklaracija“). Že maja 1945 je bil socialdemokrat Karl Renner, ki je leta 1938 svoje tovariše in somišljenike pozival, naj množično glasujejo za Hitlerjev anšlus k Rajhu, od Rdeče armade, ki je osvojila Dunaj, postavljen za kanclerja Avstrije. Pol leta za tem so bile v Avstriji volitve, kjer je Volkspartei zmagala z absolutno večino. Kljub zmagi je ing. Leopold Figl (voditelj Volkspartei, neoporečen antifašist, ki je bil ob anšlusu takoj odpeljan v Dachau in od tam v Ravensbrück) sestavil koalicijsko vlado, v katero je poleg socialistov povabil tudi komuniste, ki so na volitvah dobili le 5 % glasov, a še ti so bili drugačni od naših komunistov, saj v njihovem statutu npr. ni bilo določila, da je članstvo v partiji nezdružljivo z religioznostjo; Viktor Matejka, funkcionar avstrijske partije, je celo objavil brošuro z naslovom Katholik und Komunist, ki sem jo videl tudi pri nekaterih taboriščnikih. Tudi koroška deželna vlada je bila po volitvah koalicijska, a v njej je bilo vse drugo, le nobenega Slovenca. In čeprav je Tito v svoj govor z balkona ljubljanske univerze (26. maja 1945) vpletel tudi stavek, „da koroških rojakov ne bomo pozabili“, jih je kmalu pozabil, saj si pozneje zaradi koroških Slovencev ni napenjal mišic, kot si jih je zaradi Trsta, ki mu je celo obljubljal poseben status „sedme republike“ v okviru federativne Jugoslavije. Tito se je sam dobro zavedal, kako je z Angleži zadnjo ped osvojene koroške zemlje zabarantal za vrnitev tisočev slovenskih fantov, ki jim je namenil smrt v kraških breznih in rudniških jaških.
Kako so slovenske begunce sprejeli nemško govoreči domačini? Ne moremo pozabiti, da je bila pred vojno Koroška podvržena hudi germanizaciji, zdaj pa nenadoma pride sem šest tisoč Slovencev.
Ne vem, kako je bilo na Koroškem. Vem pa, da so nas domačini na Tirolskem prijazno sprejemali. Domačini iz bližnje vasi Tristach so nam pustili, da smo v njihovih gozdovih nabirali dračje, storže in gozdne sadeže. Iz občasnih pogovorov z vaščani v Tristachu vem, kako so z nami sočustvovali, vem, kako so se prizadeto bali, da nas ne bi doletela enaka usoda, kot je maja 1945 doletela Kozake, ki so s svojimi družinami in konjskimi vpregami šotorili na bližnjih pašnikih in mnogi rajši poskakali v Dravo, ko so jih angleški vojaki s surovo silo vlačili na tovornjake ali natlačili v zaplombirane živinske vagone in pošiljali v klavnico sovjetskim krvnikom. Pozneje so žrtvam te „tragedije ob Dravi“ zgradili lepo spominsko obeležje in postavili kip njihovemu poveljniku, atamanu generalu Panwitzu, okrog katerega [Stran 080] so v skalo vkovane konjske podkve. Kip še danes stoji v parku sredi vasi Tristach.
Vsekakor ne moremo mimo vprašanja odnosa Angležev do slovenskih beguncev. In njihove odgovornosti za pomor domobrancev.
Angleži so se do nas grdo obnašali. Mene, ki sem bil šibak in slabo razvit fant, so do nagega slekli in iskali SS oznako. Moram pa povedati, da je bilo med njimi nekaj svetlih izjem. Posebej bi rad omenil Johna Corsellisa, ki je bil res anima candida, ena najbolj čistih duš med Angleži. Ko je zvedel za resnico, za grdo angleško prevaro in laž, zaradi katere se begunci obnašajo sovražno do Angležev, si tega ni mogel odpustiti, čeprav sam ni imel nič pri tem. Taboriščnikom je pomagal, kjer je mogel. Pisal je mami, naj za taboriščnike pošilja knjige in začimbe. In kaj vse je naredil za našo begunsko gimnazijo! Skupaj z ravnateljem Bajukom je na rektoratu graške univerze dosegel, da so se Slovenci, ki so maturitali na begunski gimnaziji, lahko brez težav vpisovali na univerzo. Pozneje je objavil knjigo o Sloveniji 1945, ki je postala prava uspešnica. In kot sem slišal, je navezal stike z angleško vlado in ji predlagal, naj se opraviči Slovencem za to, kar je sramotnega zagrešila. Za vse, kar je za nas naredil, sem čutil dolžnost, da takratnemu predsedniku države Drnovšku predlagam, naj Corsellisu podeli državno odlikovanje. Žal je predsednik Drnovšek kmalu po tem zbolel in umrl. Podoben predlog sem nato poslal predsedniku Türku. In kakšen odziv? 9. junija 2008, ob 13.20 uri, je pri meni doma zazvonil telefon. Poklical je nekdo iz urada predsednika Türka ter mi hladno in brezosebno sporočil, da se predsednik ni odločil za ta korak. Odgovoril sem mu, da predsednika države sicer spoštujem, a ne razumem, zakaj mi odgovarja po telefonu, saj predloga nisem poslal po telefonu, ampak sem z odpremnico poslal pisni predlog. Še cesar Franc Jožef, ki je imel večji imperij kot naš predsednik, je odpisal mojemu dedu, ko se je nanj obrnil zaradi težkega položaja idrijskih rudarjev in nato sprejel delegacijo idrijskih rudarjev. Ne vem, če so me v predsednikovem uradu do kraja poslušali, imel sem vtis, da je glas z druge strani prej odložil slušalko.
Začeli so se stopnjevati tudi pritiski s strani zaveznikov, še posebej na jesen oz. zimo leta 1946. Kako to? Kaj se je spremenilo?
Pritisk Jugoslavije je bil zelo močan, pa tudi angleška armada, ki je okupirala Koroško, je bila prokomunistično usmerjena, kar se je poznalo tudi pri odnosu do nas. V Salzburgu, ki je bil pod ameriško upravo, so bili zavezniki popolnoma drugačni do beguncev. Zato se je npr. tudi škof Rožman iz celovškega škofijskega dvorca umaknil v ameriško zasedbeno cono v deželo Salzburg. Pri tem pobegu mu je pomagal ameriški polkovnik poljskega rodu.
Ko sem prebirala poročila UNRRE, govorila z nekdanjimi taboriščniki ali prebirala spomine iz tistih časov, so vsi poudarjali, kako zelo so se Slovenci izkazali. Da so povsod, kamor so prišli, kolikor se je le dalo, uredili barake, da je bilo mogoče v njih dostojno živeti. Vi pa omenjate, da so peggeške begunce ob prihodu v Špital pričakale prepišne barake, neurejena stranišča. Vtis je bil strašljiv. Kako je to mogoče? Saj je šla velika skupina slovenskih beguncev v taborišče Špital že konec junija 1945.
Res je, begunsko taborišče v Peggezu je bil pravi hotel v primerjavi s Špitalom. Taborišče v Peggezu je bilo namreč med vojno namenjeno Nemcem, ki so bežali iz Romunije in Madžarske pred Rdečo armado, zato je bilo bolj komfortno, če lahko tako rečem. Za nas, ki smo bili razvajeni, je bil Špital koncentracijsko taborišče. Že pred našim prihodom je bilo prenatrpano, potem pa so še nas natlačili noter. In to v barake, ki so bile najbolj mizerne ter predvidene za rušenje. Bilo je grozljivo. In vse to z očitnim namenom, da bi nam zagrenili življenje
[Stran 081]
Figure 5.
do zadnjega. Tudi Corsellis v svoji knjigi izrecno piše, da ni razumel tega brezsrčnega ravnanja angleških oblasti.
Vaš oče je na vabilo ravnatelja Bajuka prišel v Peggez, kjer je na slovenski begunski gimnaziji do svoje vrnitve poučeval slovenščino. Večkrat ste poudarili, da ste imeli odlične profesorje in vrhunske strokovnjake; nekateri bi prej sodili na univerzo kot na gimnazijo. Ali je bila slovenska begunska gimnazija res tako nekaj izjemnega v povojni evropski begunski zgodovini?
Slovenska begunska gimnazija v Peggezu je bila dejansko nekaj izjemnega! To se vidi že po tem, da je ugledna graška univerza brez oklevanja priznavala maturitetna spričevala slovenske begunske gimnazije. Profesorji so bili res zahtevni. Sam sem imel veliko petic, le pri latinščini in grščini štirico, čeprav sem oba jezika že takrat z veseljem študiral in sem kasneje (ne imejte tega za samohvalo, skušam le poudariti, kako strogi so bili kriteriji te gimnazije) pristal v konici svoje stroke. Predsednik angleške komisije Baty (po činu polkovnik, po izobrazbi klasični filolog), ki je prišla iz Celovca ocenjevat kvaliteto gimnazije, je poslušal uro grščine in bil presenečen nad našim znanjem, [Stran 082]
ki je bilo po njegovi sodbi višje kot nivo znanja dijakov ustreznih šol v Angliji.
Zasluga za tak uspeh gimnazije je bila tudi Bajukova …
Gimnazija je bila vrhunska predvsem po njegovi zaslugi. Bajuku se je delala velika krivica.
Očitali so mu, da je med vojno izključeval dijake, simpatizerje OF. Veste, kaj je bilo v ozadju? Na gimnazijo je prišla Gestapo in rekel, da ti in ti dijaki raznašajo Poročevalca, in navedel imena dijakov, pri katerih so našli ilegalno gradivo. Od Bajuka so zahtevali, da jih izključi iz gimnazije, v nasprotnem primeru jih pošljejo v Dachau: ‘Če ne boste ukrepali vi, bomo ukrepali mi.’ Bajuk je smatral, da je manjše zlo, če ravna tako, kot so zahtevali, pri tem pa je ob koncu šolskega leta izključenim dijakom omogočil opravljati zaključne izpite. Kasneje so sicer menda nekatere kljub temu zaprli ter poslali v Dachau, toda večina je ostala v Ljubljani in študirala naprej, čeprav kot privatisti.
Tudi sicer so si vplivni levičarji pri angleških oblasteh »že dolgo prizadevali, da bi zatrli to najpomembnejše izobraževalno in kulturno središče slovenske emigracije«, kot ste nekje zapisali. K temu je močno prispevala tudi jugoslovanska oblast ter repatriacijske komisije, ki jih je pošiljala. Kako uspešni so bili pri tem?
Vsekakor so bili uspešni. V nekem poznejšem obdobju, ko mene ni bilo več v taborišču in sem se že vrnil domov, so angleške taboriščne oblasti slovensko gimnazijo ukinile in preoblikovale v nekakšno obrtno-tehnično šolo, ravnatelja Marka Bajuka in sina Božidarja pa z družinami vred sredi najhujše zime nagnali iz taborišča. Od tam so si Bajuki sami pomagali v Gornjo Avstrijo, ki je bila v ameriški zasedbeni coni.
Več taboriščnikov se spominja, da so repatriacijske komisije iz Jugoslavije prihajale v taborišča vsak teden ter prepričevala ljudi, da se vrnejo v domovino. O tem so zagotovo komisije redno pripravljale poročila ter jih pošiljale oblasti. Pa v Arhivu Republike Slovenije o taboriščih (ne le na Koroškem, tudi tistih v Italiji) ne najdemo skorajda ničesar. Le dve tanki mapi. Kdo so bili ti, ki so prihajali v taborišča? So bili Slovenci? Hrvatje, Srbi? Taboriščniki so se spominjali, da so med njimi prepoznali tudi katerega od medvojnih likvidatorjev.
Spominjam se samo, da je v naše taborišče prihajal partizanski polkovnik Franc Pirkovič, doma iz Šentjerneja, ki ga je oče poznal, ker je njega in njegovega brata učil na novomeški gimnaziji. Nekateri v taborišču so vedeli povedati, da je bil Pirkovič med vojno likvidator. Tega ne vem zagotovo, slišal sem pa, da je bil strah in trepet vaških stražarjev; imel je partizansko ime Čort, kar v ruščini pomeni ‘hudič’. Toda moj oče mu je zaupal, ker ga je imel v spominu kot solidnega dijaka. Ko ga je Pirkovič v taborišču zasliševal, mu je oče naravnost povedal, da je nasprotoval Osvobodilni fronti samo zato, ker ni odobraval umora kot sredstva političnega boja. Ko ga je ta spraševal, kateri umor ima v mislih, je omenil umor Natlačena; in Pirkovič mu je priznal, da je bila to res slabo premišljena poteza. Spominjam se tudi, da je pozno jeseni 1945 prišla v taborišče skupina izgnancev, ki so bili izseljeni kot Volksdeutscherji, a so se večino- [Stran 083] ma imeli za Slovence. Med njimi je bil npr. prof. Jože Ovsenek, baje prej vpliven v slovenski orlovski organizaciji, ki je na begunski gimnaziji takoj postal pomočnik ravnatelja. Velika krivica se je godila tudi družini Karla Hinterlechnerja, ki si je že pod cesarsko Avstrijo na Dunaju zelo prizadeval za ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani in je pet let po njeni ustanovitvi postal tudi njen rektor; njegova hči Anica, ki je maturirala na begunski gimnaziji leta 1946, v razredu, ki mu je bil moj oče razrednik, je pozneje postala ena vodilnih slovenskih geologinj. Velikokrat so se ravno nekateri od teh izgnancev obračali na Pirkoviča s prošnjo, da se jim popravi storjena krivica, in ta jim je, da bi naredil v taborišču boljši vtis, šel po možnosti zelo na roko. Zanimivo, da sem imel štiri leta pozneje, ko se po prihodu iz udbovskih zaporov nisem mogel vpisati na klasično gimnazijo, na šentjakobski gimnaziji sošolca, ki se je pisal Viktor Drusany. In ko sva bila že nekaj mesecev sošolca, mi je nekoč tiho zaupal, da me že od prej pozna. Na moje vprašanje, od kod, mi je povedal, da iz begunske gimnazije, kjer je bil eno leto za mano. Zdaj pa me je dohitel, ker meni niso hoteli priznati spričevala begunske gimnazije (njemu so očitno ga). Nikoli pa ni maral o tem najinem poprejšnjem poznanstvu govoriti pred najinimi sošolci.
Zelo pomembno vlogo med slovenskimi begunci so imeli duhovniki. Toda med škofijskimi duhovniki in salezijanci, ki so se posvetili predvsem mladim v taboriščih, je prihajalo do trenj. Ali je bilo to opaziti tudi navzven ali je šlo zgolj za »notranji« spor? Kje sploh iskati razloge za to nerazumevanje drug drugega?
To prvič slišim in sam tega nisem opazil. Vem samo, da je bilo med profesorji pet salezijancev, vsi so bili vrhunski strokovnjaki, predvsem pa razumevajoči vzgojitelji. Verouk je sprva poučeval svetni duhovnik profesor Jakljič, ki nas je spočetka fasciniral predvsem zmatematično eksaktnimi dokazi za bivanje božje (mislim, da je izhajal iz Aristotelovega pojma prôton kinoûn akíneton). Par mesecev za njim je verouk prevzel salezijanec Luskar, ki smo ga prav tako vzljubili, še zlasti, ker se je z nami rad povzpel na nekaj vrhov v Visokih Turah, med drugim na tritisočak Hochschober, kjer smo z vrha prvič lahko spet videli Triglav.
Koliko se je v notranje življenje slovenske taboriščne skupnosti vmešavalo taboriščno vodstvo?
Mislim, da kar močno. Časopisi, ki so jih izdajali taboriščniki, so bili pod strogo kontrolo, vedno cenzurirani. V njih ni smelo biti nobene žal besede čez Jugoslavijo, samo dobre stvari naj bi pisali o njej, nič slabega, nič o usmrtitvah ali o čem podobnem. Tisti taboriščni uradniki, ki bi nam bili preveč naklonjeni, so bili največkrat prestavljeni drugam. Vendar so naši ljudje diktirano cenzuro znali spretno zaobiti in so izven taboriščne kontrole izdajali še neki drug časopis, ki je formalno sicer izhajal v Celovcu (zato je bil naprodaj šele zvečer, uro potem, ko je prišel vlak iz Celovca, ki je pripeljal „pošto“ na železniško postajo v Lienzu); v resnici so ga skrivaj razmnoževali v Lienzu.
Ko ste se vrnili v domovino, vas je obiskala tudi komisija UNRRE, ki je prišla preverit, [Stran 084] kako ste se oče in vi vklopili v novo stvarnost. O tem obisku ste pisali tudi v vaših spominih. O svojem obisku v Sloveniji je vodja komisije gospa Boester poročala UNRRI ter v poročilu med drugim zapisala, da je oblast njeno prošnjo, da bi se z ljudmi srečala brez spremstva, zavrnila. Kot je naivno napisala v poročilo: »No clear reason was given for the refusal«.
Sam bi rekel, da ni šlo za naivnost. Po vrnitvi z obiska v Jugoslaviji je imela gospa Boester za taboriščnike v Špitalu predavanje. O Jugoslaviji je govorila samo dobro, še posebej pa je poudarjala, kako je lahko po državi potovala popolnoma sama ter da je nihče ni oviral pri pogovorih s posameznimi ljudmi. Da jo je v Sloveniji spremljal mlad gospod z ministrstva, da je tolmačil pri tistih ljudeh, ki niso znali nemško, sicer pa jo je tudi on pustil samo z ljudmi. Po mojem je načrtno izkrivljala podobo in je točno vedela, zakaj taboriščnikom govori nekaj drugega, kot je zapisala v poročilu za UNRRO. Njena dolžnost je bila čim več ljudi spraviti domov. Kar je seveda razumljivo, kajne? Vživite se v Avstrijo, v deželo, ki je bila takrat prenatrpana z begunci, tako kot so danes nekateri grški otoki ali italijanski otok Lampedusa.
Boesterjeva je v poročilu o vas napisala, da ne oče ne sin nista imela ob vrnitvi nobenih težav, da oče samo zaradi bolezni še ni dobil službe. V knjigi Utrinki ugaslih sanj se njenega obiska in vajine vrnitve spominjate nekoliko drugače …
Moralo je miniti devet let od vrnitve iz emigracije v domovino, preden je moj oče dobil vsaj približno ustrezno službo na gimnaziji v Stični. Pa še tam jo je dobil z izrecno prepovedjo poučevanja slovenščine (čeprav je bil moj oče eden prvih, ki je na ljubljanski univerzi doktoriral iz slavistike!), saj je bil to najbolj občutljiv vzgojni predmet. Ko je mama ob obisku angleške komisije povedala, da oče še vedno nima službe, čeprav se je obrnil že na veliko
naslovov, ji je slovenski spremljevalec (mamin instinkt je v njem prepoznal oznovca) ob odhodu nedvoumno rekel, da tega ne bi smela povedati. Da se dobro ve, kaj se sme govoriti pred tujci in česa ne.
Le malokomu pa je znano, da je bil moj oče kasneje model za Mornika, enega osrednjih likov (ne bom rekel ravno junakov) v Rebulovem romanu Ob Babilonski reki, katerega osrednji del se odvija v barakah begunskega taborišča pri Lienzu. Ob branju sem bil ganjen, ko sem v Mornikovih besedah prepoznal stavke iz ust mojega očeta. Poleg njega sem v tem romanu prepozna pod osebnostjo Memorja ravnatelja Bajuka, pod Nivelsonom (s pridevkom Kardo) plemeniti lik Johna Corsellisa. Po mojem mnenju je to eden najbolj pretresljivih romanov o tragediji in kalvariji slovenskega povojnega begunstva, po krivici preveč spregledan in pozabljen.
Kje, kaj je šlo pravzaprav narobe, da je lahko prišlo med Slovenci do takega razkola in pokola, ki ga ne najdemo primerljivega v vojnem in povojnem obdobju. Je treba iskati odgovornost v politiki med obema vojnama? Bi bilo treba iti še dlje, vse do Mahniča? Ali pa je dejansko vsa odgovornost le v komunizmu, iskanje krivca drugje pa posledica naše polstoletne indoktrinacije?
To, da naj bi bil za naš razkol kriv škof Mahnič, je larifari. Mahnič je samo jasno postavil vsako stvar na svoje mesto. Zahteval je, naj vsak jasno pove, kaj misli. Nikoli ni oznanjal, da je treba vse drugače misleče pobiti, kot se je počelo pri nas med vojno in po njej. Tako kot Rožmana so tudi Mahniča vedno demonizirali. Naš literarni zgodovinar Koblar, ki je bil sicer velik simpatizer OF, je bil najgloblje razočaran, ko je pripravljal knjigo o Gregorčiču in videl, da so mu pri DZS iz rokopisa črtali kar cele strani, in sicer najrajši tam, kjer je kaj pozitivnega zapisal o Mahniču: kako da je skrbel za siromašne študente, kako si je v goriškem bogoslovju prizadeval za pomiritev med slo- [Stran 085]
Figure 6.
venskimi, italijanskimi in furlanskimi bogoslovci itd. Žal v naših šolah o škofu Mahniču govorijo samo slabe stvari, najrajši o tem, kako je Gregorčiču zagrenil življenje. Nikoli besedice o tem, da je bil Mahnič pravzaprav prva žrtev italijanskega šovinizma, kako so ga kot škofa zvijačno zvabili s Krka na italijansko torpedovko, in ga, namesto na obljubljena pogajanja, odvlekli in vrgli v zatohlo ječo, da niti papež ni vedel zanj, kjer je nevarno zbolel in za posledicami umrl …
Ko sva že pri ožigosanih. Tudi Katoliško akcijo so uspeli demonizirati …
Spomenka Hribar je večkrat pisala o škofu Mahniču, večkrat tudi o Katoliški akciji, ki da je organizirala vaške straže. Nazadnje sem se oglasil, da to ni res, naj ne udriha čez KA, ker morda ne ve, da je bila KA apolitična organizacija. V njenem statutu je bilo izrecno zapisano, da je članstvo v KA nezdružljivo s članstvom v politični stranki ali v kaki prostovoljni vojaški formaciji. Čim je šel kdo k vaškim stražarjem, je bil brisan iz spiska članov KA. Doma hranim nekrolog za prof. Romanom Pavlovčičem, mojim razrednikom na begunski gimnaziji. Avtor Jože Velikonja, sin po vojni ubitega Narteja Velikonja, na koncu nekrologa piše: »Najina pota sta se razšla takrat, ko sem izstopil iz Katoliške akcije, ker nisem mogel mirno gledati, da KA stoji ob strani, medtem ko na Dolenjskem in Notranjskem pobijajo nedolžne ljudi, ti pa si ostal …«
[Stran 086]
Figure 7. Mučeništvo (Črna maša, Balada o materi)Bara Remec