[Stran 055]
V Strnišču je obstajalo večje taborišče (barakarsko naselje) že pred 2. sv. vojno. Med 1. sv. vojno so v tem kraju avstro-ogrske oblasti zgradile velik lazaret (vojaško bolnišnico) za ranjence s soške fronte. Ne vemo natančno, koliko vojakov se je zdravilo v tem lazaretu niti koliko jih je tu umrlo v času obratovanja bolnišnice (1915–1918). Po 1. sv. vojni so v barakah nove jugoslovanske oblasti (Kraljevina SHS) naselile ruske begunce, ki so pribežali iz Rusije pred revolucionarnim nasiljem. O teh beguncih vemo veliko več, saj je to tematiko zelo dobro raziskal g. Radovan Pulko. V začetku leta 1921 naj bi v Strnišču prebivalo 1013 ruskih beguncev, ki so živeli v 42 barakah in konec leta 1921 pa celo okoli 1300, saj so ti še vedno prihajali preko Galipolija v našo takratno državo.
Oktobra 1922 je bilo begunsko taborišče v Strnišču ukinjeno, ruski emigranti pa so bili razseljeni po vsej Kraljevini SHS. V letih med obema vojnama je v barakah ptujski podjetnik Franc Čuček organiziral različno proizvodnjo.
Med nemško okupacijo so taborišče zasedli Nemci, ki so v Strnišču začeli graditi tovarno aluminija. V barake so naselili vojne ujetnike in zaščitence, ki so bili zastonjska delovna sila. Torej je bilo takrat v Strnišču nemško delovno taborišče. V taborišču je bilo nekaj tisoč delavcev, po narodnosti so bili Poljaki, Čehi, Slovaki, Ukrajinci, Rusi, največ pa je bilo Slovencev.
To je bilo tipično delovno taborišče (ne koncentracijsko, kot so bila nemška uničevalna taborišča), zato v njem ni bilo množičnega umiranja. Po nekih podatkih naj bi v treh letih obstoja tega taborišča (1943–1945) umrli le trije taboriščniki, pa še od teh je eden naredil samomor (poljski zidar, ki je zidal tovarniški dimnik). V začetku maja 1945 so zadnji Nemci zapustili taborišče in se z umikajočo nemško vojsko umaknili iz Slovenije. V tem času so iz naših krajev Nemce preganjale močne sile sovjetske Rdeče armade, Bolgarov in Jugoslovanske armade, ki pa se za dalj časa tu niso ustavile. V tem času (od 9. do 11. maja 1945) se vrnejo s terena (Pohorje, Haloze, Kozjak, Prekmurje itd.) lokalne partizanske enote in osvobodijo naše kraje. Najdejo tudi prazne barake, ki jih uporabijo za številne nasprotnike nove oblasti. Predstavniki slovenske OZNE (v začetku samo okrajne OZNE Ptuj in okrožne OZNE Maribor) začno polniti barake z interniranci, ki so jih aretirali že v mesecu maju po svojih pripravljenih seznamih, kasneje pa Mitja Ribičič Ciril kot namestnik komandanta federalne OZNE za Slovenijo in Bojan Polak Stjenka kot predstavnik KNOJ-a ugotovita, da je taborišče v Strnišču primerno za internacijo Nemcev in folksdojčerjev ter drugih sodelavcev okupatorja, od katerih bi prve tudi izgnali iz države.
Koncentracijsko taborišče Strnišče pri Ptuju je bilo verjetno največje tovrstno taborišče po 2. sv. vojni na slovenskem ozemlju. Bilo je večje kot taborišče na Teharjah pri Celju ali v Šentvidu nad Ljubljano. To taborišče, kot že rečeno, je bilo namenjeno zbiranju Nemcev in deloma tudi Madžarov, vendar zgolj civilistov. Mnogi ga niso mogli prenesti in so podlegli. Zaradi izstradanja, mučenj in bolezni je v štirih mesecih delovanja tega taborišča (od srede maja do konca septembra 1945) umrlo okoli 800 internirancev. V razgovoru z enim od najbolj ‘zaslužnih’ Zvonkom Sagadinom Tinetom (bil je pooblaščenec OZNE za okraj Ptuj) mi je ta leta 1994 dejal, da so Nemci sejali veter, poželi pa vihar. Seveda mi na ugovor, da otroci niso sejali sovraštva, ni znal odgovoriti. In prav otroci so zaradi tega zločinskega početja maščevalcev najbolj trpeli. Prepričan sem, da si velika večina internirancev ni zaslužila kazni, ki jih je doletela. Tisti, ki so res kaj zakrivili zoper slovenski narod, so po vojni [Stran 056] pobegnili na varno in jih ni dosegla roka pravice. Odrasli interniranci so bili v taborišču sicer zaslišani, nekaterim je sodilo tudi sodišče narodne časti iz Maribora, večini pa ni sodilo nobeno sodišče. Internirance so v koncentracijsko taborišče pripeljali s kamioni, nekatere tudi z vozovi (npr. Lippitte iz Turnišča) ali pa celo peš iz ptujskih zaporov. V taborišče je bilo sprejeto okrog 13.000 internirancev.
Seznam ljudi, ki jih je bilo treba aretirati in zapreti, je naredila OZNA že med vojno na terenu. V Arhivu Slovenije sem našel za vse okraje sezname nemčurjev in drugih osumljencev, ki jih je za vsak kraj naredila OZNA v zadnjih mesecih leta 1944 in v začetku leta 1945. Te ljudi je OZNA maja ali junija 1945 tudi aretirala in poslala v najbližje zapore. Nekatere internirance so že v prvih dneh likvidirali, nekatere so poslali v koncentracijska taborišča (Strnišče, Hrastovec pri Lenartu, Filovci v Prekmurju, Teharje pri Celju, Šentvid nad Ljubljano itd.), le redke pa so hitro odpustili domov. Za okraj Ptuj sta bila zadolžena pooblaščenca OZNE Milko Golob Joško in že omenjeni Zvonko Sagadin Tine, za področje Ormoža Franček Kajnč Izidor, za okrožje Maribor pa Vladimir Majhen Rafael. V vsakem taborišču so vse internirance popisali (ta seznam v slovenskih arhivih ni ohranjen, morda je ohranjen v zveznem arhivu OZNE), nato pa so jih namestili po barakah. Moške in ženske so ločili, manjši otroci so bili zaprti skupaj z materami (ne glede na spol), fantje, starejši od 14 let, so bili zaprti skupaj z moškimi. Srečanja in pogovori od ločitve naprej v taborišču niso bili več dovoljeni, bili so celo strogo prepovedani. Vseeno so se družinski člani še nekaj časa videvali, nato pa vedno manj, dokler niso posamezni člani izginili neznano kam. Internirancem je bila namenjena različna usoda. Nekateri so bili ubiti prej, drugi kasneje, nekateri pa so bili po sprejetju amnestije (zakon o amnestiji je sprejelo predsedstvo AVNOJ-a 3. avgusta 1945) v mesecu avgustu in septembru odpuščeni domov. Moj znanec Franc Šabeder, mizarski mojster iz Ptuja, je bil odpuščen 5. avgusta 1945. Tisti pripadniki nemške manjšine, ki niso umrli zaradi bolezni in trpinčenja ali bili likvidirani na Pohorju ali v samem taborišču, so bili odpuščeni domov; kasneje, decembra in januarja, pa so bili dokončno odpeljani v Maribor in z vlakom v živinskih vagonih odpravljeni v izgnanstvo. V Arhivu Slovenije se nahaja seznam Nemcev, ki so bili izseljeni. Izgnanci so na poti iz Slovenije doživeli še eno kalvarijo. Eksodusa nemške manjšine preko Šentilja in angleške okupacijske cone angleške zasedbene oblasti niso dopustile, zato so končno po dogovoru s Sovjeti poslali nesrečni konvoj izgnancev preko Kotoribe in Madžarske skozi sovjetsko zasedbeno cono v Avstrijo. Tu so jih prevzeli mednarodni
Figure 1.
[Stran 057] aktivisti Rdečega križa in jih namestili v eno od taborišč v bližini Dunaja. V živinskih vagonih je januarja 1946 zmrznilo oziroma umrlo zaradi mraza in lakote večje število otrok in starejših. Koncentracijsko taborišče v Strnišču je delovalo do konca septembra 1945, nato je bilo ukinjeno, barake pa so že oktobra 1945 podrli in odpeljali v severno Bosno na zvezno delovno akcijo (graditev proge Brčko–Banovići). Zadnje strniške internirance, ki jih ni zajela amnestija in ki niso bili odpuščeni domov, so preselili v taborišče Brestrnica pri Mariboru, od koder so vsaj nekatere odpeljali na morišča na Pohorju in v Slovenski Bistrici. Preostale otroke so zbrali v turniški graščini. Maščevanje nad nemško manjšino po 2. sv. vojni je (kljub stoletnim sporom in peripetijam med Slovenci in Nemci na tem območju) skrajno zavrženo dejanje, je zločin genocida, ki nikoli ne zastara in ki bi ga morala demokratična oblast v Sloveniji odločno obsoditi.
Roka zmagovalcev po 2. sv. vojni ni segla samo po odraslih, ampak tudi po otrocih. Vsi so morali biti krivi, vsi so morali trpeti – tako je odločila nova komunistična oblast. Izvzeti niso bili niti dojenčki. Maščevanje nad krivimi in nekrivimi je bilo brezmejno. Strahotno početje zločinskih voditeljev v takratni Sloveniji je moralo okusiti v številnih taboriščih več tisoč otrok nemške manjšine, ki je do konca 2. sv. vojne živela na Štajerskem, Koroškem in Gorenjskem (dolenjski Kočevarji so zadnja leta vojne preživeli v okolici Brežic in Dobove, kamor so jih preselili nacisti). V koncentracijskem taborišču Strnišče so ti otroci doživljali usodo svojih odraslih družinskih članov. Komunistični zločinci so bili pripravljeni pobiti vse, ki bi jih lahko ovirali pri zaplembi imetja in pri boju za oblast. Da bi dosegli eno in drugo, so pobili na tisoče namišljenih nasprotnikov, pa tudi drugih bogatih ljudi, ki med vojno sploh niso sodelovali z okupatorjem. Izvedli so celo nedoumljivi zločin nad otroki, ki prav gotovo niso zagrešili nobenega zločina, ne nad Partijo in ne nad slovenskim narodom. Natančnega števila žrtev med otroki nimam, za nekatere pa sem vendarle ugotovil celo njihovo identiteto in kraj njihovega pokopa. V župnijskem uradu pri Sv. Lovrencu na Dravskem polju sem že pred leti našel vir, da so tam med 5. in 15. avgustom 1945 pokopali 54 mrličev iz koncentracijskega taborišča v Strnišču. Iz taborišča so jih vsak dan vozili na pokopališče, kjer jih je tamkajšnji župnik Špindler blagoslovil in dal pokopati. V desetih dneh je bilo pripeljanih na pokopališče 54 mrličev, od tega 13 otrok (10 dojenčkov, starih manj kot 1 leto). Vodstvo taborišča je nekdo prepričal, da je umrle vendarle treba civilizirano pokopati (to prepričanje je ostalo le začasno). Omenjeni župnik poroča, da so prej pokopavali v taborišču umrle in pobite v okoliških gozdovih in na vojaškem pokopališču v Strnišču, ki je bilo sicer v bližini taborišča. Prvič je župnik lahko blagoslovil 18 mrličev (za katere pa ni poimenskega seznama) že 30. julija 1945. Pokopani so bili v skupni grob na lovrenškem pokopališču. Ker je župnik takrat zahteval, da mu pošiljajo z mrliči tudi osebne podatke, da jih bo lahko vpisal v mrliško knjigo, so mu med 5. in 15. avgustom mrliče res tako tudi pošiljali.
Seznam otrok, ki so umrli v taborišču Strnišče med 5. in 15. avgustom 1945 in so bili pokopani na pokopališču v Sv. Lovrencu na Dravskem polju (navedeni so po vrsti po datumu smrti oziroma pokopa):
1. Gasnik Fridrih, rojen 26. 6. 1944 na Tratah, pokopan 5. 8. 1945, star eno leto;
2. Senekovič Hajnrih, rojen 12. 4. 1945 v Ptuju, pokopan 5. 8. 1945, dojenček;
3. Rusl Ludvik, rojen 28. 5. 1945 v Studencih pri Mariboru, pokopan 6. 8. 1945, dojenček;
4. Lievers Erih, rojen 21. 9. 1944 v Lintfordu, pokopan 6. 8. 1945, star eno leto;
5. Plimen Marija, rojena 4. 8. 1944 v Podvelki, pokopana 8. 8. 1945, stara eno leto;
6. Feguš Eleonora, rojena 20. 2. 1945 v Mariboru, pokopana 8. 8. 1945, dojenček; [Stran 058]
7. Korat Valter, rojen 16. 7. 1942 v Marenbergu (Radljah), pokopan 8. 8. 1945, star 3 leta;
8. Lesnik Adolf, rojen 2. 11. 1941 v Sv. Petru pri Mariboru, pokopan 9. 8. 1945, star 4 leta;
9. Auprich Franc, rojen 1. 10. 1944 v Mežici, pokopan 10. 8. 1945, star 1 leto;
10. Kajzer Helmut, rojen 19. 10. 1944 v Mariboru, pokopan 10. 8. 1945, star 1 leto;
11. Spiler Eleonora, rojena 5. 10. 1944 v Budimpešti, pokopana 13. 8. 1945, stara 1 leto;
12. Janež Jožef, rojen 25. 2. 1945 v Vojniku pri Celju, pokopan 15. 8. 1945, dojenček;
13. Laszlo Samy, rojen 7. 1. 1945 v Debrecenu, pokopan 15. 8. 1945, dojenček madžarske narodnosti.
Kot vzrok smrti je pri večini naveden proliv oz. driska, ki je bila posledica življenja v taborišču. Vnetje trebušnih organov oziroma tifus je v drugi polovici julija in prvi polovici avgusta pomoril več kot 100 internirancev.
Ti otroci so imeli vsaj to srečo, da jih je lovrenški župnik Špindler spodobno (krščansko) pokopal na farnem pokopališču, mnogi oz. velika večina niso imeli te sreče. Matere teh otrok so verjetno vedele, kam so odpeljali pokopat njihove otroke, vendar se večina teh ni vrnila na svobodo, da bi lahko kdaj pozneje prižgale svečko na grobovih svojih komaj rojenih otrok. Svojci kasneje tudi niso bili obveščeni niti o tem, kje so umrli niti kje so pokopani njihovi sorodniki. Nova oblast tudi ni dovolila nobenega obeležja na njihovih grobovih, večina je bila celo zravnanih z zemljo.
V začetku avgusta je obiskala koncentracijsko taborišče v Strnišču mednarodna komisija RK, ki je ugotovila porazne razmere (izstradanost in zdravstveno stanje taboriščnikov). Veliko internirancev je bilo v tistih dneh amnestiranih in odpuščenih iz taborišča. Vodstvo taborišča je sprejelo sklep o preselitvi otrok v Ormož in na Turnišče. Večino (okoli 350–400 otrok) so preselili v ormoško graščino. Le-to so pred tem z večdnevno čistilno akcijo pripravili za sprejem novih stanovalcev. Otroke je lahko spremljalo nekaj odraslih žensk, ki so imele nalogo skrbeti zanje. Natančno število teh žensk ni znano, bilo jih je verjetno okrog 40. Le manjše število otrok so spremljale njihove matere. Internirance so v Ormož prepeljali z vlakom v živinskih vagonih in deloma tudi s kamioni 11. in 12. avgusta. Kakšnih 100 otrok in odraslih je bilo v tem času tudi na zdravljenju v ptujski in mariborski bolnišnici (obstajajo matične knjige obeh bolnic). Po kakšnem ključu so obolele pošiljali v bolnico, mi ni znano, a menim, da ima za ta humanitarni ukrep največ zaslug taboriščni zdravnik Banjži (Zavadlav pravi, da je bil doma iz Šoštanja in da sta bila dobra znanca). Otroci, ki so jih napotili v Ormož, so bili v zelo slabem zdravstvenem stanju. To je ugotovil ormoški zdravnik dr. Jurij Čarf, ki je otroke pregledal 11. in 12. avgusta in poslal poročilo Mestnemu odboru OF v Ormožu. Ugotovil je, da ima 60 otrok grižo. Napisal je recepte za nabavo zdravil in nagovoril takratno ormoško vodstvo, da je treba nujno nekaj narediti za izboljšanje razmer v zavetišču. Priporočil je tudi primerno hrano za bolne otroke. Za hrano so skrbele domače ormoške aktivistke, ki jih je organizirala ormoška okrajna OZNA. Pooblaščenec je bil Franček Kajnč Izidor, pomagali so mu Franček Masten Zvonko, Milan Šonaja in Rozika Zorčič Breda. Živila so morali prispevati okoliški kmetje, mlini in mesnica Havlas. Mislim, da je OZNA določila za voditeljico taborišča tovarišico Marto Izlakar.
Kaj so otroci doživljali v ormoškem Petričku, ne moremo natančno vedeti. Najbolj verodostojne priče so vsekakor sami interniranci, ki nam jih je uspelo intervjuvati – a ti so danes stari že okoli 70 do 80 let in jih ni več veliko. Opravili smo razgovore z enajstimi interniranci, ki so bili takrat zaprti v ormoškem Petričku. Samo oni so neposredne še žive priče in izkušnjo tega strahotnega dogajanja nosijo v sebi
[Stran 059]
Figure 2. Ormoški grad – taborišče za otroke, 11. 8. do 22. 9. 1945
vse življenje. Otroci so ostali v Ormožu približno šest tednov. Taborišče je obratovalo od 11. avgusta do 22. septembra 1945. Kljub temu, da je bila hrana nekoliko boljša kot v Strnišču, je v tem času v Ormožu umrlo 39 otrok. Otroci so bili zelo izčrpani in povečini bolni, zato je bila tudi smrtnost tako velika. Menim, da mnogi, ki so v Ormožu preživeli, v Strnišču ne bi. Od 21. septembra 1945 so začeli otroke odpuščati iz taborišča. Po nekatere so prišli starši (če so še bili živi) oz. svojci ali sorodniki, nekateri pa niso imeli nikogar in so ostali sirote. Te so odpeljali v Turnišče, kjer so čakali na posvojitev. Otroke Nemcev so pozno jeseni 1945 ali v začetku 1946 skupaj z odraslimi člani njihovih družin izgnali iz Jugoslavije. Njihove domove in vso premično in nepremično premoženje je nova komunistična oblast zaplenila.
Seznam umrlih otrok v taborišču, ki se je ohranil v mrliški knjigi župnije v Ormožu, kamor jih je vestno vpisoval tamkajšnji župnik Remigij Jereb, pater križniškega reda, pove, od kod so ti otroci izhajali, koliko so bili stari, kdaj in za kakšno boleznijo so umrli. Vse te otroke je po smrti pregledal, diagnosticiral bolezen in verjetno izdal mrliški list dr. Jurij Čarf, takratni ormoški zdravnik, ki je sicer ob več [Stran 060]
Figure 3. Osebje otroškega zavetišča OZNE leta 1945 v Ormožu fotograf Hozjan, sliko našel v ZAP, fototeka Kajnih
priložnostih pokazal, da je poznal in spoštoval Hipokratovo prisego. Revolucionarna evforija boja proti razrednemu sovražniku ga ni zanesla v zločinstvo, kot se je to dogajalo v tistih dneh pri mnogih drugih in kot je bilo to takrat zaželeno. Ostal je zdravnik in človek, ki je ohranil čast in dostojanstvo. Takih ljudi je bilo takrat premalo. Umrle v ormoškem Petričku je župnik Remigij Jereb blagoslovil in dal pokopati na ormoškem pokopališču. Pokopal jih je in tudi krste je izdelal za večino od njih (govorilo se je, da ni zmogel izdelati dovolj krst in da je v nekatere položil po več otrok) ormoški mizar in grobar Alojz Velnar.
Seznam otrok, ki so umrli v ormoški graščini:
1. Kovačec Gerhard, rojen 3. 6. 1944, umrl 12. 8. 1945 zaradi griže, otrok mizarja iz Limbuša;
2. Haber Ivan Alojzij, rojen 19. 11. 1944, umrl 12. 8. 1945 zaradi griže, otrok zid. mojstra iz Brežic;
3. Scherk Jožef, rojen 9. 11. 1944, umrl 13. 8. 1945 zaradi griže, otrok šoferja iz Maribora;
4. Štauzer Albin, rojen 8. 7. 1944, umrl 14. 8. 1945, dysenteria, otrok posestnika v Sv. Lenartu v Sl. Goricah;
5. Košič Frida, rojena 12. 7. 1944, umrla 14. 8. 1945, dysenteria in opešanje srca, otrok sodarja iz Spodnjih Poljčan;
6. Stradner Hildegarda, rojena 17. 9. 1944, umrla 15. 8. 1945, griža, črevesni katar, hči služkinje iz občine Lutverci;
7. Hollinek Klum Dieter, rojen 19. 2. 1944, umrl 16. 8. 1945, vnetje srednjega ušesa;
8. Deutschmann Hildegarda, rojena 19. 11. 1944, umrla 18. 8. 1945, dysenteria, hči zidarja iz Konjic;
9. Pavša Adeltruda, rojena 14. 10. 1941, umrla 18. 8. 1945, črevesni in želodčni katar, hči tovarniškega delavca iz Guštanja;
10. Valenti Inge, rojena 4. 12. 1944, umrla 18. 8. 1945, dysenteria, nezakonska hči posestniške hčere iz Vuzenice;
11. Ribizel Franc, rojen 6. 9. 1943 v Vojniku, [Stran 061] umrl 19. 8. 1945, dysenteria, sin čevljarskega pomočnika;
12. Müller Carmen, rojena 21. 4. 1945 v Avstriji, umrla 20. 8. 1945, slabost od rojstva zaradi poroda v osmem mesecu;
13. Leucht Mimika, rojena 18. 6. 1942, umrla 20. 8. 1945, dysenteria;
14. Ekselenski Maks, rojen 5. 11. 1944, umrl 21. 8. 1945, dysenteria, sin mizarja iz Sv. Jakoba v Slovenskih goricah;
15. Speckmann Adolf, rojen 31. 12.1940, umrl 21. 8. 1945, telesna oslabelost in opešanje srca, sin posestnika iz Mute;
16. Darovič Inga, rojena 18. 8. 1944, umrla 22. 8. 1945, dysenteria, hči čevljarskega mojstra iz Radeč pri Zidanem mostu;
17. Kranzlbinder Marija, rojena 12. 11. 1933, umrla 22. 8. 1945, dysenteria, iz Črncev pri Apačah;
18. Schnuet Adolf, rojen 17. 6. 1941, umrl 23. 8. 1945, oslabelost, opešanje srca, sin posestnika iz Nasove pri Apačah;
19. Hajek Azabenda, rojena 12. 6. 1944, umrla 24. 8. 1945, dysenteria, hči nadučitelja iz Mute;
20. Müller Marija, rojena 8. 9. 1944, umrla 25. 8. 1945, oslabelost srca, hči uradnika iz Marenberga;
21. Hameršak Franc, ni podatka o rojstvu, umrl 26. 8. 1945, oslabelost srca, otrok iz Slovenske Bistrice;
22. Grabner Ana, rojena 4. 11. 1943, umrla 27. 8. 1945, dysenteria, iz Črne pri Prevaljah;
23. Gregl Judita, rojena 28. 4. 1939, umrla 31. 8. 1945, dysenteria, hči posestnika iz Remšnika;
24. Stopar Avgust, rojen 24. 7. 1941, umrl 1. 9. 1945, dysenteria, sin delavke iz Mute;
25. Pušnik Hejda, rojena 20. 4. 1944, umrla 2. 9. 1945, dysenteria, hči pismonoše iz Sv. Janža pri Marenbergu;
26. Mort Siegfrida, rojena 5. 1. 1943, umrla 3. 9. 1945, dysenteria, oslabelost, iz Marenberga;
27. Kohlroser Martin, rojen 31. 3. 1942, umrl 3. 9. 1945, pljučnica, kraj ni naveden;
28. Žohar Henrik, rojen 3. 2. 1944, umrl 6. 9. 1945, dysenteria, oslabelost, doma iz Marenberga;
29. Brinšek Justina, rojena 23. 9. 1933, umrla 11. 9. 1945, dysenteria, oslabelost srca, hči posestnika iz Lokavcev pri Cmureku;
30. Iršič Jožefa, rojena 5. 3. 1941, umrla 11. 9. 1945, ledvično vnetje, dysenteria, hči posestnika iz Ribnice na Pohorju;
31. Wergh Heidrum Obde, rojena 30. 3. 1944, umrla 12. 9. 1945, dysenteria, doma iz Celja;
32. Poje Helmut, rojen 13. 12. 1943, umrl 13. 9. 1945, dysenteria, sin posestnika iz Praproti pri Radečah;
33. Fucks Alojzij, rojen 11. 4. 1944, umrl 13. 9. 1945, dysenteria, doma iz Podgorja pri Gornji Radgoni;
34. Payer Fridl, ni podatka o rojstvu, umrl 13. 9. 1945, dysenteria, oslabelost, doma iz Mežice;
35. Haydner Reinhold, rojen 30. 4. 1944, umrl 15. 9. 1945, dysenteria, Šegovci pri Apačah;
36. Krautberger Ivan, rojen 17. 8. 1937, umrl 19. 9. 1945, paraliza črevesja, dysenteria, sin posestnika iz Guštanja;
37. Jont Edita, rojena 11. 3. 1943, umrla 21. 9. 1945, pljučnica po ošpicah, hči posestnika iz Sv. Ruperta v Slov. goricah;
38. Haas Elfride, rojena 19. 9. 1943, umrla 21. 9. 1945, dysenteria, hči tesarja iz Mute;
39. Grilc Jožefa, ni podatka o rojstvu, umrla 23. 9. 1945 (verjetno v ormoški bolnišnici, ker ni navedena graščina kot kraj smrti), dysenteria, otrok iz Leobna (Avstrija).
In spremljevalka:
Speckmozer Johanna, rojena 25. 6. 1879, umrla 25. 8. 1945, stara 76 let, zaradi telesne oslabelosti in pešanja srca. Ni navedeno, katere otroke je spremljala, prav tako ni navedeno, od kod je bila doma, piše le, da je bila posestnica in vdova.
[Stran 062] Kot je razvidno iz tega pregleda, so otroci umirali vsakodnevno, zelo redek je bil dan, ko niso imeli v ormoškem Petričku nobenega mrliča. Razsajal je tifus oz. dysenteria, ki se je ni dalo zaustaviti. Bolne otroke bi bilo vsekakor potrebno ločiti od zdravih in jih dati v karanteno, tega pa v graščini niso storili in prav tako ne v taborišču v Strnišču. Zato toliko mrtvih v tako kratkem času.
Izživljanje nad interniranci v koncentracijskem taborišču Strnišče kot tudi v vseh drugih podobnih taboriščih je bilo nepopisno in neizmerno. In takšno je bilo tudi sovraštvo, ki se je nabralo v glavah in srcih takratnih komunističnih voditeljev. Vojaki KNOJ-a in oficirji OZNE so počeli s temi ljudmi vse, kar se jim je zahotelo, vse grozote, ki jih je porodila njihova domišljija. Si lahko zamislite poleči 40 moških iz neke barake, čeznje so se potem vozili z motorjem pijani oznovci; završkemu fevdalcu Ulmu je neki paznik uriniral v usta, ker je zaprosil za vodo; turniškega fevdalca Lippita so odpeljali s samokolnico v gozd zunaj taborišča, kjer si je moral skopati jamo, ob kateri so ga potem ubili in površno zasuli; ali pa kako so trgali otroke materam iz naročja in jih nalagali na kamion ter odvažali; majhne otroke, celo dojenčke, so izpostavljali soncu, gole in žejne otroke pustili po več ur ležati na vročem kamenju sredi taborišča itd.
Vendar – to moram poudariti – se je kdaj pa kdaj tudi našel kdo, ki je premogel kanček sočutja do teh trpinov, še posebej do otrok. Tu moram posebej izpostaviti dva zdravnika, Banjžija v taborišču in dr. Čarfa v Ormožu, ki ga je sam angel poslal še v Petriček, da je videl, v kako strašnem stanju so ti otroci, in ukazal, da jim morajo dati primerno hrano in zdravila. Vendar ga niso dovolj ubogali. Dr. Banjži je poslal več kot 200 bolnih in-
Figure 4. Dvorec Turnišče pri Ptuju – po izselitvi družine Lippit taborišče za otroke do konca leta 1945 (tu so številne sirote čakale na posvojitev)
[Stran 063] ternirancev v ptujsko bolnišnico, od tega tudi veliko otrok, nekatere pa tudi v mariborsko bolnišnico, s čimer jih je vsaj začasno rešil gotovega umiranja v taborišču, hudega trpljenja in stradanja. Veliko več internirancev bi v taborišču umrlo, kot jih je sicer. Bolne internirance, ki jih je OZNA zahtevala za transport oz. za streljanje na Pohorju, je Banjži neuspešno branil in jih ni hotel izročiti, kot piše oznovski oficir Zdenko Zavadlav v svoji knjigi Iz dnevniških zapiskov mariborskega oznovca. Zapiše, da so okoli 60 nesrečnih internirancev, nekateri so bili oboleli za tifusom, odpeljali na Pohorje, kjer so jih knojevci pobili. Bolezen ni bila ovira za tiste, ki so ubijali in ukazovali ubijati! Bolni niso imeli pravice do zdravljenja! Po štirih letih strašne vojne so mnogi ljudje posuroveli in so lahko ubijali, ne da bi se jim oglašala vest, lahko so se izživljali nad žrtvami. V teh zločincih ni bilo nobenega sočutja več. Lahko so ubijali tudi nedolžne otroke. Le-ti nikomur niso storili nič žalega, a se je zločincem zazdelo, da bi utegnili kdaj škodovati kot nasprotniki novega režima, ki so ga uvajali. In še eno – bistveno – ker bi se lahko polastili imetja svojih idejnih nasprotnikov (v našem primeru tudi Nemcev), je bilo potrebno pobiti dediče oz. otroke teh premožnih ljudi (tovarnarjev, trgovcev, večjih obrtnikov, veleposestnikov, fevdalcev …). To je jasno. Toda krik nedolžnih seže do neba – danes ga ponovno slišimo tudi na zemlji. Premoženje in oblast, pridobljena s tolikšnimi zločini, nista mogla imeti božjega blagoslova. Zato se je oblast teh zločincev sesula že po 50 letih. Toda otroci in vnuki in vsi drugi, ki so uživali drobtine s Kardeljeve mize, ne morejo pozabiti »zlatih« časov.
Da bo ta prispevek in slika popolnejša, navajam otroke, ki so bili pripeljani iz otroškega zavetišča v Ormožu in iz Turnišča v bolnišnico Ptuj:
1. Erika Seidl, stara 2 leti (rojena 24. 11. 1943), iz Črncev pri Apačah, v bolnišnico sprejeta 13. 9. 1945, kjer pa je že naslednji dan umrla. Prišteti jo moramo devetintridesetim otrokom, ki so umrli v ormoški graščini.
2. Alojz Klemenc, star 7 let (rojen 10. 5. 1938), iz Podvelke, v bolnišnico pripeljan 26. 9. 1945 in ozdravljen odpuščen 28. 9. 1945.
3. Grete Smolar, stara 7 let (rojena 10. 5. 1938), hčerka mizarja iz Mute, v bolnišnico pripeljana 26. 9. 1945. Iz bolnišnice je bila pozdravljena odpuščena 8. 10. 1945.
4. Franc Greiner, star 5 let, sin posestnika iz Rožengrunta, v bolnišnico pripeljan 30. 9. 1945 in ozdravljen odpuščen 16. 10. 1945.
Vsi štirje imenovani so bili pripeljani iz Ormoža in so bolehali za tifusom.
Iz otroškega taborišča v Turnišču pa so bili v bolnišnico Ptuj pripeljani:
1. Valter Vajš, star 2 leti (rojen 19. 2. 1943), sin trgovca iz Dravograda, v bolnišnico sprejet 11.9.1945 in ozdravljen odpuščen 23. 9. 1945.
2. Helmut Šiker, star 5 let (rojen 19. 2. 1940), iz Radelj, v bolnišnico sprejet 11. 9. 1945 in ozdravljen odpuščen 26. 9. 1945.
3. Ivana Hamer, stara 3 leta (rojena 30. 4. 1942), hči kolarja iz Segovc pri Apačah, v bolnišnico sprejeta 11. 9. 1945 in ozdravljena odpuščena 25. 9. 1945.
4. Terezija Šober, stara 3 leta (rojena 12. 7. 1942), hči najemnice iz Podgorja pri Gornji Radgoni, v bolnišnico pripeljana 11. 9. 1945 in ozdravljena odpuščena 25. 9. 1945.
5. Maks Urnaut, star 14 let, sin tovarniškega delavca iz Guštanja (Ravne na Koroškem), v bolnišnico sprejet 14. 9. 1945 in ozdravljen odpuščen 31. 10. 1945.
6. Monika Hubert, stara 3 leta, hčerka knjigovodje iz Celja, v bolnišnico pripeljana 19. 9. 1945 in ozdravljena odpuščena 9. 10. 1945. Z njo je bila v bolnišnici še njena 47-letna mati, ki je tudi ozdravela.
7. Adolf Urnaut, star 4 leta, sin livarja iz Guštanja in brat zgoraj omenjenega Maksa. V bolnišnico pripeljan 26. 9. 1945 in iz nje ozdravljen odpuščen 31. 10. 1945. [Stran 064]
8. Irma Kremžer, stara 7 let, hči čevljarja z Mute, v bolnišnico pripeljana 26. 9. 1945 in ozdravljena odpuščena 27. 9. 1945.
9. Adela Urnaut, stara 8 let (rojena 13. 8. 1937), hčerka livarja iz Guštanja in sestra Maksa in Adolfa, s katerima je bila skupaj v bolnišnici. Le-tja pripeljana 26. 9. 1945 in ozdravljena odpuščena 26. 11. 1945.
10. Ervin Omulec, star 9 let (rojen 8. 8. 1936), sin slikarja iz Ptuja, v bolnišnico pripeljan 12. 10. 1945 in ozdravljen odpuščen 12. 11. 1945.
11. Jožef Šolar, star 14 let, doma iz Ptuja, v bolnišnico sprejet 12. 10. 1945 in ozdravljen odpuščen 10. 11. 1945.
12. Uta Kocbek, stara 1 leto (rojena 23. 9. 1944), hčerka frizerke iz Maribora, v bolnišnico sprejeta 2. 11. 1945 in ozdravljena odpuščena 8. 11. 1945.
13. Ervin Pukšin, star 1 leto (rojen 16. 8. 1944), sin viničarke iz Sv. Urbana pri Ptuju (Destrnik), v bolnišnico sprejet 2. 11. 1945 in ozdravljen odpuščen 19. 11. 1945.
14. Jožefina Belak, stara 6 let, hčerka ključavničarja iz Slatine Radenci, v bolnišnico sprejeta 31. 12. 1945 in odpuščena isti dan
Vsi ti otroci razen Irme Kremžer, Ute Kocbek in Jožefine Belak so bolehali za tifusom. V otroškem taborišču v gradu Turnišče je zbolelo še več odraslih oseb, tako na primer Ana Bedenik (kuharica), Ivan Pirnat (šef kuhinje, takrat član KNOJ-a), Katarina Leber (kuhinjska pomočnica), Fanika Kuralt (vzgojiteljica), Nada Smolič ali morda Smolčič (vzgojiteljica, doma z Rijeke) in še kdo. Podatki o bolnikih niso vedno popolni oz. natančni. Iz otroškega zavetišča v Ormožu je bilo prepeljano v mariborsko bolnišnico 12 otrok, od katerih sta 2 umrla, 9 pa jih je ozdravelo. Tistih, ki so prišli v bolnišnico že od doma, prej pa so bili v otroškem zavetišču v Ormožu ali v Turnišču, v tej raziskavi ne navajam.
V bolnici sta umrli:
1. Erika Mai, stara 3 leta, bila je doma iz Maribora, v bolnišnico je bila pripeljana iz ormoške graščine 21. 9. 1945 in je umrla že isti dan.
2. Elisa Pongrac, stara 7 let, doma iz Podvelke, v bolnišnico je bila pripeljana 23. 9. 1945 in je tam umrla 29. 9. 1945.
V mariborsko bolnišnico so bili pripeljani še Barbara Lip (stara 1 leto), hči zobozdravnice iz Škofje Loke, Gertrude Lip (stara 11 let), hči iste zobozdravnice in sestrica Barbare, Hedvika Repič (stara 8 let), njen bratec Alojz Repič (star 4 leta), oba doma iz Brezna, Marija Haberšek (stara 6 let), doma iz Velke (Marija Snežna v Slovenskih goricah), Dengvart Šober (star 1 leto), doma iz Radelj, Franc Jarčič (star
14 let), njegov brat Karl Jarčič (star 13 let), oba doma iz Kamnice pri Mariboru, Marija Fabiani (stara 1 leto), hči poštne uradnice iz Ptuja, Norbert Šahovskoj (star 1 leto), ukrajinske ali ruske narodnosti, in še več drugih, ki pa so bili pripeljani že od doma po prestani kalvariji v Strnišču ali Ormožu oz. Turnišču.
Pa sedaj povzemimo vse z viri izpričane dokaze o preminulih otrocih v koncentracijskem taborišču:
1. V taborišču samem je umrlo med 5. in 15. avgustom 1945 13 otrok, ki so pokopani na lovrenškem pokopališču.
2. V ormoški graščini je med 12. 8. in 21. 9. 1945 umrlo 39 otrok, ki so pokopani na ormoškem pokopališču.
3. V ptujski bolnišnici je umrl en otrok (Erika Seidl).
4. V mariborski bolnišnici sta umrla dva otroka (Erika Mai in Elisa Pongrac).
Skupaj je po teh virih umrlo 55 otrok. Ni znano, koliko otrok je umrlo med majem in 5. avgustom 1945, a menim, da okrog 30. Tudi nimam podatka, koliko otrok je umrlo zaradi posledic bivanja v taborišču po 22. septembru [Stran 065] 1945, ko so mnogi umrli zaradi bolezni in telesne izčrpanosti. Upam si trditi, da je komunistični maščevalni stroj pokončal okrog 120 nedolžnih otrok, vse tiste, ki so takrat preživeli, pa zaznamoval za vse življenje. Zelo veliko je ostalo sirot brez staršev in bližnjih sorodnikov. Mnoge od njih so tudi izgnali iz Slovenije. Izgnanim družinam je bilo zaplenjeno vse premoženje (hiše, delavnice, trgovine, lekarne, tovarne, hranilnice, gradovi itd.).
Figure 5. Spomenik na pokopališču pri Sv. Lovrencu na Dravskem polju, postavilo Društvo za ureditev zamolčanih grobov, leta 2014