Iz česa je železo? Iz česa je les?

Pravzaprav je neverjetno, kako se v naši družbi vedno zgodi nekaj, da bi se ne zgodilo bistveno. Z besedo »bistveno« mislim na realno soočenje družbe s tistim, kar jo je najbolj zaznamovalo: to je revolucionarni projekt in njegove posledice; z besedo »realno« pa na takšno soočenje, v katerem bi bila pripoznana prava narava tega usodnega dogodka: to da je bil delo politike in da ga je treba tako tudi razumeti. Da je revolucija politična zadeva, je sicer komajda potrebno posebej ugotavljati, približno toliko kot odgovarjati na vprašanji v naslovu, zato je tem bolj nenavadno, da se to v javnih razpravah o njenih posledicah povsem spregleduje. Seveda ne povsod in vedno, vendar vsekakor v tistih, ki so najvplivnejše: v tistih, ki potekajo v forumih z neposrednim (formalnim) ali pa z največjim posrednim (javnomnenjskim) vplivom na odpravljanje družbenih poškodb, ki izvirajo iz revolucije. Razlogi za to spregledovanje bistvenega so seveda različni, odvisni od odnosa do revolucije. Lahko so torej plod dobrega razumevanja »revolucionarne stvari« in želje po ohranitvi njene dediščine, lahko pa plod velike naivnosti ali pa celo nenavadnega mešanja obojega, nekonsistentnih in pogosto protislovnih predstav o zgodovini in družbi. A brž ko izločimo politični moment, tu racionalen, miselno in etično dosleden odnos ni več mogoč; ostanejo le še postrevolucionarna premetenost, sanjava nezgodovinska pravičnost ali lunatično opotekanje med željami in resničnostjo. A naj prevladuje to ali ono, apolitična obravnava inherentno političnega pojava je nezadostna in v našem primeru celo zavajajoča. In ima velike – politične in kulturne – posledice. O tem sem na straneh Zaveze že pisal, ker pa se stanje stvari ne spreminja, ampak se kvečjemu poslabšuje,² mi ne preostane drugega, kot da z drugimi besedami in poudarki ponavljam že povedano.

Krvava igra besed

Zakaj ima revolucija značaj bistvenega (in seveda političnega) dogodka in kaj vse je bilo storjeno, da bi preživela v vsakršnih okoliščinah, tudi v postrevolucionarnem svetu? Revolucija je odločilno spremenila slovensko družbo, bolj kot karkoli drugega v novejši zgodovini: spremenila jo je fizično in kulturno v najširšem pomenu besede: torej ne le z množičnimi »likvidacijami«, temveč tudi z novimi, nasilno uveljavljenimi oblikami razumevanja sveta, človeka in življenja. Nasilni značaj teh revolucionarnih kulturnih sprememb se ne kaže le v polstoletnem ekskluzivizmu uradne marskistične doktrine, temveč tudi v reinterpretaciji vse zgodovine: v prilagajajočem prisvajanju vsega nemarksističnega, kar bi bilo mogoče tako ali drugače intepretirati kot idejno podporo revoluciji, in zaničevanju vsega tistega, kar je bilo v tem kontekstu neuporabno. Ta strateška naravnanost se je izkazala za posebej učinkovito po uradnem propadu komunističnih režimov, ko so si bili njegovi nosilci primorani nadeti druge podobe, da bi lahko preživeli neugodno klimo demokratične pomladi. Posebno poglavje v tem oziru nenehne adaptacije predstavlja odnos režima in njegovih političnih dedičev do dejanja, na katerem je (bil) utemeljen: do množičnih pomorov. Od vznesenega, epskega napovedovanja v času, ko so potekali,³ prek desetletij zaukazanega molka in kriminalizacije spomina nanje v[Stran 007] SFRJ do medlega obžalovanja »posameznih napak« v času nove, slovenske države, ki so mu vsako resnost jemali sočasno prikrivanje, minimaliziranje, protislovno hkratno sklicevanje na Titove komande in razlage, da je šlo za razbolene spontane reakcije »južnih« partizanov, ki da so maščevali pobite svojce. Tedaj sta bili skovani tudi najnizkotnejša fraza tega časa (»preštevanje kosti«) in najbolj lažniva stigma etično odgovornega raziskovanja zgodovine (»revanšizem«).

Zadrega namesto odrešitve

Sedaj, ko so se po mučnih in nečastnih letih sprenevedanja in nemoči začeli prvi pokopi pomorjenih, pa je nastal – bil ustvarjen? – spor med tistim, ki so si najbolj dejavno prizadevali za to temeljno civilizacijsko opravilo. Pozornost se je premaknila k izvedbenim, tako rekoč tehničnim vprašanjem, ob tem pa je nastal konflikt, ki je – seveda medijsko amplificiran – zasenčil osrednji pomen dogodkov. To se zdi skorajda banalno, morda vprašanje osebnega prestiža, a žal ni, ali vsaj ni samo to. Pravica in civilizacijska dolžnost pokopati mrtve sicer zadeva državo, a tudi svojce; državi v prvi vrsti nalaga, da pogreb omogoči, svojcem pa, da ga opravijo v skladu s svojimi prepričanji, vero in običaji. Naloga države je zaščititi identiteto mrtvih in živih; tako osebno kot skupinsko, kadar so ti povezani v skupino – kot so žrtve slovenske revolucije. Posamezni svojci in njihovo zastopništvo (v tem primeru je to Nova Slovenska zaveza) so tu prvi poklicani: imajo, da tako rečem, pravico izpolniti svojo civilizacijsko dolžnost. Vsako vsiljevanje, pa če še tako dobronamerno, deluje tu pokroviteljsko in s tem žaljivo, to pa v že tako bolečih okoliščinah potresa sol na odprte rane. In podvaja občutek družbene zaupuščenosti. Delovanje države potemtakem dosega učinek, ki je ravno nasproten njenemu namenu. Ne trdim, da se to dogaja namerno, ne trdim, da tistim, ki imajo v rokah formalne vzvode, za vse to ni mar, toda hierarhija vrednot je bila iz teh ali onih razlogov nekako sprevrnjena: administrativne možnosti so dobile večjo težo kot osebna človeška razmerja, ki so vendarle temelj evropske civilizacije; izkoristiti možnost čim hitrejšega pokopa je postalo pomembnejše kot zadostiti pietetnemu čutu svojcev.

Kaj je politizacija ali popačenje zaradi premajhnega formata

Ali ima to politično ozadje ali ne, je drugo vprašanje. Zagotovo pa je predmet političnih interpretacij. Po novem »spametovani«, k politični korektnosti nagibajoči se slovenski tednik je ta spor označil kot »del preurejanja desne politične poloble«. To je iz več razlogov nesprejemljivo razmišljanje. Omenil bom le dva: prvič, pojma »levo« in »desno« sta za slovensko družbeno resničnost neuporabna in zavajajoča (in vse sklicevanje na ustaljenost ne upravičuje njune uporabe, ampak samo poslabšuje življenjske pogoje javnega uma); in drugič, osnovna civilizacijska opravila ne morejo oziroma ne smejo biti predmet političnega spora: kdor se ne zavzema za njihovo izvrševanje, ne sprejema te civilizacije, ampak izstopa iz nje ali morda zagovarja neko bistveno drugačno. Nobenega od vpletenih v polemiko o delu Komisije vlade Republike Slovenije za reševanje vprašanj prikritih grobišč v tem smislu ni mogoče označiti preprosto za »desničarja«, pač pa je mogoče in tudi potrebno reči, da prizadevanje obojih sodi med temeljna civilizacijska opravila in da je nasprotovanje njihovemu delu – politično ali kulturno – vsaj blizu evropske civilzacijske meje. Tovrstno opredeljevanje samo je tako zares »politizacija« v slabšalnem smislu besede, »politizacija«, ki povzroča »pomanjšanje« temeljnih vprašanj: zavzemanje za civilizacijski temelj postane v tej perspektivi del igre vsakdanjih političnih nasprotij, ki so za povrh interpetirana v zavajajoče nerealni matrici (na Slovenskem disfunkcionalni kategoriji levo­desno).

[Stran 008]

Družba ni dvorišče

Neupoštevanje politične narave revolucije pomeni nerazumevanje le­te, neprepoznavanje njenih posledic oziroma oblik njenega obstoja v postrevolucionarni družbi. In s tem seveda podpira njeno »posmrtno« življenje in nenehno preobrazbo. Iz zelo kompetentnih psiholoških ust je bilo slišati, da so spori, ki jih je v družbi povzročila revolucija (in protirevolucija), podobni sporom med sosedi, ki so obsojeni na skupno uporabo dvorišča, vodnjaka, ceste itd. Slejkoprej se bodo torej morali usesti za mizo in se pobotati – k temu jih bo pač prisililo vsakdanje skupno življenje. Ta podoba je sicer optimistično lepa, vendar falzificira problem, ker ga ne predstavlja v realnih razmerjih in ne upošteva zgodovine: družbena realnost je nekaj drugega, bistveno bolj zapletenega kot so medsosedska razmerja. Čeprav so se v revoluciji izrazile neštete osebne zamere in neporavnani računi, neštete osebne ambicije in frustracije, je bilo bistveno, da so dobile ideološko podlago, okvir in pospešek, da so bile postavljene na novo antropološko in etično podlago. Marksizem človeka vidi predvsem kot družbenorazredno bitje, ki mu zgodovina nalaga brezobziren boj za interese svojega razreda – temu boju je bilo skozi pletež vidnih in nevidnih teoretičnih protislovij podrejeno vse osebno življenje in interesi. Samo zaradi tega je revoluciji lahko uspelo, uspelo v tem smislu, da je prevzela oblast, čeprav je bil, paradoksno, pravi nevidni motor njenih borcev in podpornikov zelo pogosto ravno zasebni interes (materialni, socialni ali psihološki).

Terapija namesto politike

Morda bi bilo za ponazoritev postrevolucionarnega stanja družbe in težav s sekundarnimi⁴ in medgeneracijskimi travmami,⁵ ki jih povzroča, namesto podobe s sprtimi sosedi primerneje uporabiti neko drugo – čeprav se vsaka podoba slejkoprej izkaže za nezadostno. Predstavljajmo si torej ljudi, ki so jim ubili starše, druge sorodnike in nekatere sosede, njih pa izgnali v okolico in si prilastili njihovo hišo. Desetletja so morali hoditi, najprej sami, potem s svojimi otroki, mimo lastne hiše, ki ni bila več njihova, in mimo vodnjaka in vrtov, kamor so bili brez spomina vrženi njihovi najdražji. O vsem tem pa so smeli le šepetati; če so prižgali na pločniku pred vrtno ograjo svečko, jih je lahko aretiral ljudski miličnik in sodnik jim je v imenu delovnega ljudstva naložil globo ali pa jih dal zapreti. Potem so se stvari spremenile in smeli so na glas spregovoriti o preteklosti. Njihovih otrok zdaj to ni več nujno zanimalo, v časopisih pa so brali in na radiu poslušali, da so revanšisti, ker prižigajo svečke in ker bi želeli dobiti nazaj svojo lastnino ali lastnino svojih staršev. Potem pa je bil sklenjen nekakšen kompromis: na steno hiše bodo lahko postavili tablo, kjer bo pisalo, kdo je bil nekoč njen lastnik, nič pa o tem, kaj se mu je zgodilo, kdo je bil in kaj je bil tisti, ki mu je to storil. Lastništvo hiše pa se seveda ne bo vnovič spreminjalo, ker da je bila dovolj ena revolucija. Obenem se pričakuje, da bodo ti svojci sedaj zadovoljni z družbo in življenjem in s samimi sabo; da bodo verjeli v pravičnost zakonov in tako vzgajali tudi svoje otroke. Če bodo imeli težave zaradi svoje čustvene prizadetosti, jim bodo razumevajoči terapevti velikodušno nudili vso strokovno pomoč. Morda celo zastonj. Kakorkoli že šepasta je ta podoba, ilustrira delček naše komplicirane resničnosti. Nikakor ne govori samo o težavah, ki so ljudi zadele zaradi nacionalizacije premoženja in političnih pomorov, temveč še bolj o izgubi »doma«, kulturnega, simbolnega doma, ki ga je predstavljala na nekem etičnem temelju postavljena družba; o izgubi hiše, ki je, pa kakor koli že razpokane[Stran 009] so bile stene in luknjičava streha, vendarle bila njihov dom. Nedvomno s(m)o žrtve revolucije tudi potomci neposrednih žrtev. Raziskovanje in zdravljenje pojavov sekundarne travmatizacije in medgeneracijske travme je nesporno pomembno in plemenito opravilo, in to ne samo na osebni, temveč tudi na družbeni ravni. Ne more pa nadomestiti soočenja s politično realnostjo revolucije. Še več, brez tega in brez jasnih etičnih koordinat, v katerih prevladujoči družbeni diskurz meri ta politični projekt, je vse to brez učinka in sploh brez možnosti za uspeh. Mnogi ljudje so res preživeli nezaslišano nasilje nad seboj in najbližjimi, vzdržali desetletja laži in prisilnega molka o tem, kar se jim je zgodilo – in ti so vsekakor lahko živi zgled v duhovno mlačni sedanjosti in izvor upanja za prihodnost. Vendar pa njihova tako rekoč svetniška drža ne kliče k ignoriranju zgodovinske družbene resničnosti, temveč spodbuja k njenemu razumevanju in k vzpostavljanju razmer, v katerih bodo njihove usode lahko zasvetile kot navdihujoče vrednote. To pa je v bistvu klic k spreminjanju politične realnosti, k odpravljanju modela, v katerem prave politike ni bilo, ker je bila politika v nekem drugem smislu vse, k uvajanju takšnega razumevanja politike, kjer bo le­ta skrb za čimboljše, čimbolj avtentično življenje vseh razsežnosti družbe, vseh zadev lastne polis, vsega, kar sestavlja njeno življenje, tistega skratka, kar pomeni starogrški izraz tà politiká in česar prevod je naša beseda »politika«.

Duhovnost, zgodovina in politika

Še ena stvar je, mimo katere nikakor ne moremo: dejstvo je, da v pristnem človeškem življenjskem obzorju vsaka smrt presega svet, ki je v dometu politike. Na poseben način to velja za tako »zgoščeno« smrt, kakršni smo priče ob množičnih pomorih, ki so bili za povrh desetletja zanikani. Tu se odpirajo osnovna antropološka vprašanja na najbolj pristen, oseben način. Res je sicer, da je vsaka politika izraz neke antropologije, a v mirnih časih, ko življenje poteka v okvirih civilizacijskih stalnic, na to nismo posebej pozorni. V prelomnih časih pa izbruhnejo dvomi in globinska spoznavna sla z vso silo na dan. Zato so takšni časi lahko tudi časi velikih spoznanj. Ali pa velikih zablod. Strašna dediščina revolucije od Kočevskega roga do Hude jame in Teharij usmerja misli k takim temeljnim premislekom. »Ecce homo,« zaslišimo v sebi ob prizorih v rudniške jaške zazidanih grmad trupel ali ob misli na tone industrijskih odpadkov, pod katerim ležijo stotine nepokopanih ljudi: »Glej, človek!« zaslišimo in to takoj prevedemo v vprašanje: »Kaj je človek?« Zato je seveda nadvse pomembno, da se z grozo množičnih pomorov soočamo tudi duhovno, meditativno in molitveno. Takšne pobude so v slovenskem prostoru k sreči kar žive, značilno pa je, da nastajajo zlasti na krščanski strani, znotraj katoliške cerkve ali ob njej, v tistem delu prebivalstva torej, nad katerim je najbolj divjalo revolucionarno nasilje. V njih je mogočen vir energije in navdiha za spravna prizadevanja, brez katerih je slovenska prihodnost zelo negotova. Poduhovljenost, pristno zanimanje za usodo drugega, izostren in poglobljen občutek za vrednost človeškega življenja, ki pritekajo od tod, presegajo konfesionalne in cerkvene okvire in napajajo celoten kulturni prostor. A ne molitev ne pristno zaskrbljena antropološko­etična refleskija nista sredstvi za beg iz zgodovine, temveč pot k globljemu razumevanju le­te. Z njima ne moremo nadomestiti vseh drugih oblik soočanja z živo dediščino revolucionarnega sovraštva in ne zaradi njiju pozabiti na to, da so se najbolj blodne antropološke predstave o človeku kot surovini zgodovinskih procesov realizirale v političnih projektih, da so postale politična realnost. S slednjimi se zato ne moremo zares spopasti, če ne upoštevamo njihove pojavne oblike. Po vodi ni mogoče drsati in v ledu ne plavati. Ali s še eno, zadnjo podobo: veren kirurg je prepričan, da je vsako življenje na koncu koncev v božjih rokah. Zato pred operacijo morda sklene svoje v molitvi; ko pa ima pacienta na mizi, vendarle prime za skalpel.

[Stran 010]

Figure 1. Izguba doma … Ljubelj 1945 Lojze Erjavec

[Stran 011]