V nočeh, polnih strahu, jo je pogosto vznemiril šum avtomobila – ali se bo ustavil v njeni ulici ali pa bo peljal naprej?
Ali pa pričakovanje zvonca na vratih njenega stanovanja!
Milovan Djilas, Glas v tišini
(Encounter, julij 1973)
Država, na mestu katere je leta 1991 nastala Republika Slovenija, je temeljila na zločinu, na vseh treh zločinih, ki jih je avgusta leta 1945 registrirala Londonska listina. Ker nova država ne tedaj, ne kdaj pozneje v moralnem, pravnem in političnem jeziku podedovanega stanja ni registrirala, formulirala in uredila, je zločin še tukaj, cel in nedotaknjen. Kot zlovešča novotvorba zastruplja mlado državo in preprečuje, da bi dosegla vsestransko polnost. V tem smo evropski unikum. Kaj naj rečemo? Caveant cives!
Dovolite mi, da se za razlago te okoliščine zatečem k neki ilustraciji, vzeti iz Dela (2. 6.
2015) in posvečeni razmisleku o vprašanjih, ki jih sedanji slovenski eliti postavlja »družbeni in vojaški zlom Francije maja 1940«. Izbrana pot nas bo mogoče najhitreje pripeljala do odgovora na naše vprašanje.
Pisec se sprašuje, »ali bi sedanje elite ponovile sramotno ravnanje etabliranih slovenskih političnih elit na začetku druge svetovne vojne ali pa bi bile sposobne složno se postaviti po robu zavojevalcem«. Vsi čutimo, da je pisec z naštevanjem svojih možnosti prehitro končal. Moral bi nam privoščiti na primer vsaj še eno fiktivno vprašanje. Na primer: »Ali pa bi kako prevratno politično gibanje izkoristilo vojno, organiziralo kako ‘narodnoosvobodilno gibanje’, v njegovi senci organiziralo zahrbten napad na svoj narod, v lažni vojni uničilo njegove obrambne moči in potem samo storilo z njim to, kar so hotele storiti okupacijske sile – kar bi storile, ko jim porazi na svetovnih bojiščih tega ne bi bili preprečili.
To se je – skoraj natanko tako – v Sloveniji tudi zgodilo. Odtujenost slovenskih boljševikov je šla tako daleč, da so preliminarno, še preden so vzeli narodovo usodo v svoj oboroženi postopek, s pomočjo konvergentnih ideoloških sil razglasili zaplembo narodove politične in kulturne suverenosti. To se je zgodilo 16. septembra 1941. Za nas je pomembno še to, da je bila zaščita teh sklepov izročena partijski policiji, s katero so boljševiki razpolagali že od avgusta. Navodila, ki so bila tej policiji obenem z nalogami dana, so bila tako široka, da ni mogla storiti ničesar, kar ne bi bilo »dovoljeno«. Morala je samo ubogati. Poleg tega in za vsak primer pa je bila komunistična partija Slovenije, kot zagotavlja Dolomitska izjava z dne 1. marca 1943, oblikovana in vodena po boljševiškem vzoru, kjer je imela vidno mesto tudi leninska Čeka s svojim glasilom Rdeči meč in geslom, ki ga je vsakič prinašalo: »Nam je dovoljeno vse«.
S temi gestami in temi besedili so si boljševiki izdali pravico, da storijo karkoli, dobesedno karkoli bi v določeni situaciji dajalo videz, da bi utegnilo koristiti njihovi revolucionarni strategiji. Imeli so se namreč za izbrane. Ko so brali določena besedila ali poslušali določena šepetanja, se je v njih oglašalo in jih presvetljevalo: To sem jaz. V tem občutju lahko vidimo spočetje tega, čemur so grški tragedi rekli hybris – vzpon, dvig nad človekom; nad tem, kar človek kot človek je. Ali moderno in sodobno: Nam je vse dovoljeno.
Zakaj moramo o tem govoriti? Zato ker je nemalo Slovencev v ne tako daljni preteklosti doživelo natanko tak zavratni napad – ne da bi v kulturi, v kateri so konkretno živeli, stalo z dovolj velikimi črkami zapisano, da za to ▶
[Stran 080]
skušnjavo – ne tako daleč, da je ne bi bilo mogoče videti – že hodi Nemesis s svojo kaznijo. V luči tega izkustva, ki se nikakor noče odpovedati svoji doslednosti, si tudi mi razlagamo kljub vsemu nekoliko presenetljivo dejstvo: Za boljševike velja, da vse revolucije dobijo, vse države, na doseženih revolucionarnih uspehih postavljene, pa izgubijo. Tudi Slovenci se temu ne bi smeli čuditi. Tudi pred našimi očmi se je ta zakonitost udejanila.
Gornja opažanja bi utegnila koga zavesti, da bi boljševikom začel pripisovati absolutni fatalizem. To je resnica, a samo delna. To so vendarle tudi 1judje, ki svojo izbranost sprejemajo – ji dovolijo, da jih nosi – a je nikoli ne pustijo povsem same. Tu lahko opozorimo na Kardeljev stavek, »da mora ta vojna pripeljati do tega, da se bo reakcija izkazala za izdajalsko«. Kako so boljševiki porivali voz s to profetsko prtljago? Zelo velikopotezno, pa tudi kruto in ne samo izdajalsko, ampak veleizdajalsko. Neko pismo z dne 22. 11. 1942 generalu Jaki Avšiču v Dolomite je Kardelj začel z naslednjim stavkom: »Naša politika mora biti končno takšna, da bo belogardistična in mihajlovičevska zalega do kraja ostala zaveznik okupatorjev.« »Tedaj,« kakor nadaljuje malo pozneje, »… se bo zgodilo, da jo bodo uničili na koncu ravno Angleži in Amerikanci, ki si jih tako želijo za zaveznike.«
O začetku te velike zgodovinske intrige imamo torej pisni dokument – ravno citirano Kardeljevo pismo. Za njeno nadaljevanje in konec pa nimamo nobenih neposrednih pisanih dokumentov (vsaj jaz jih ne poznam). Imamo pa zgodovino, dogodke, ki jih je tudi mogoče brati. Leta 1942 so boljševiki od pomladi naprej po vaseh, pa tudi po mestih pospešeno masakrirali ugledne, predvsem katoliške ljudi. To se je dogajalo tako dosledno in vedno pogosteje, da so končno tudi ti ljudje prebrali, kaj se dogaja. Šli so k Italijanom in zahtevali orožje, da se bodo branili.
Za boljševike bi torej lahko rekli, da so bili prihodnostno orientirani. Tako nakazuje tudi konec Kardeljevega »dolomitskega pisma«. Tam stoji tole: »Glavno je to, da sedaj nemudoma opravimo tisto delo, ki ga je sedaj treba opraviti, da bi nam bili lažji jutrišnji dnevi.«
»Jutrišnji dnevi« so postali konstanta boljševiške pameti. Takih je bilo tudi prvih deset junijskih dni leta 1945, ko so boljševiki pomorili 15.–00–dvajsetletnih vojakov slovenske narodne vojske in njihovih spremljevalcev in spremljevalk, vse za blagor prihodnje boljševiške države. To je bil njihov rešilni semafor in je še dolgo deloval. O tem malo ljudi dvomi. Odprto pa ostaja neko drugo vprašanje, naše vprašanje.
Slovenska zgodovina 20. stoletja! Vsak Slovenec mora vedeti, da je od vsakega Slovenca odvisno, kdaj se bo pisala resnična zgodovina tega izjemnega časa. Upam, da se strinjate, da ne vemo, kaj ga je delalo takega, kot je bil. Če pa mi ne vemo, kdo naj ve? Zato sem rekel, da je od vsakega od nas odvisno, kdaj ga bo nekdo od nas znal upodobiti. Naše izjemno stoletje! Ko se je pokaza1o, kakšno orodje si zna zlo narediti iz človeka. In kakšen blagoslov prinese človek v hišo, če je bil ustvarjen za takega prinašalca. V hišo, v vas, v dolino!
Oboroženi spori med državami in imperiji, ki jim pravimo vojne, so nekaj povsem drugega kot oboroženi spori znotraj iste države in istega naroda. Zdi se, kakor da bi državljanske vojne, kot jim pravimo, imele na sebi nekaj nedovoljenega. Nekaj že zato, ker bo potrebno veliko napora, analitičnega, političnega, moralnega, da se obnovi tista celost, v kateri sta narod ali država obstajala nekoč. (Zato je čisto nerazumevanje, če kdo vzpodbuja reševanje slovenskega državljanskega spora z uspešnim reševanjem francosko-nemškega po 1945. Izguba Alzacije je v primeri z ideološko okupacijo lastnih ljudi nekaj povsem drugega!)
To je bil čas, ko so slovenski boljševiki uporabili vse svoje sile za uresničitev naročila, ki se je plazilo po gozdovih in grapah: »Naredite, da se bodo ljudje bali!« In ljudje, ker so pač bili ljudje, so se bali – tako zelo, da so orožje za
[Stran 081]
svojo obrambo vzeli tem, kjer ga sicer nikakor niso hoteli. To so storili šele potem, ko je število tako pobitih – v prvinskem pomenu te besede – doseglo skoraj tisoč Takšno je bilo stanje po prvem delu te velike manipulacije – ki je še danes, po sedemdesetih letih ne moremo in ne moremo razumeti.
To je ena stvar. Druga pa govori o tem, zakaj je toliko ljudi bilo pripravljenih sodelovati pri tej nepojmljivi zgodbi Zgodbi, ki je tako neznosna, kot je njen naslov: »Zaplemba naroda.« Omenili, zaradi pomanjkanja prostora in časa res samo omenili, jo bomo zato, ker hkrati povzema in ilustrira temo, ki se ji posvečamo. Kaj pa je totalitarizem, če ne zaplemba naroda ali polastitev naroda? V tem modusu so slovenski boljševiki v svoji domovini dosegli totalitarno oblast – tudi v kostumih ideoloških božjepotnikov! A kakor sem obljubil: skušal bom biti kratek.
Dokument, ki sem ga jaz uporabil za izhodišče, se glasi Odlok slovenskega narodnega osvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega naroda. Izdelan in sprejet je bil ta Odlok 16. septembra 1941 s strani SNOO, v katerega se je – morda prav za te potrebe – spremenil Vrhovni plenum OF. Omenil bom nekatere od tistih prvin Odloka, ki kažejo na politični značaj in politične cilje njegovih avtorjev in dopisnikov(?).
Odlok najprej uvede pojem »izdajalca«. Potem ko odloči, da se »izdajalci« kaznujejo s smrtjo, pove še, kdo spada v to kategorijo. To so tisti, »ki zaradi svoje ali sebične skupinske koristi zbirajo in odvajajo narodne sile za borbo proti osvoboditvi slovenskega naroda ali nudijo za tako borbo pomoč s kakršnimikoli sredstvi«.
Komentar tega odstavka pojasnjuje, »da se smrtna kazen razteza na vsakogar, ki dela za to, da na ozemlju slovenskega naroda nastane oborožena sila, ki ne raste iz »Narodne zaščite pod političnim in vojaškim vodstvom osvobodilne fronte«. V nadaljevanju pa se Odlok posveti vprašanju sodstva. Tu določa, da to področje izvajajo posebna sodišča; da morajo biti nadalje postopki nagli, ustni in tajni; da osebno zaslišanje krivca ni potrebno; da pritožbe ne pridejo v poštev; da se kazen izvrši takoj; na način in po osebah, ki jih določa sodišče.
Vsakdo, ki prebere ta »pravna načela«, ve, da »sodnik«, ki se po njih ravna, lahko obsodi na smrt vsakogar, za katerega se je odločil bodisi sam bodisi ljudje, ki s takim sodnikom razpolagajo. Totalitarizem v Sloveniji ni zavladal šele maja 1945, ampak že 18. septembra 1941, če vse premislimo, pa že prej.
Kakšen obračun so morali boljševiki opraviti s seboj, nekoliko razumemo, če se zavemo, da je njihova strategija zahtevala nič manj kot napad na lasten narod. A še prej ne smemo pozabiti, da se poleg vsega tu nahajamo v nekem drugem svetu. Kakšen je ta svet bil, nam utegne nekoliko približati svetloba nekega stavka, ki ga je izrekel Moša Pijade na 3. plenumu CKZKJ med partijsko razpravo o Djilasu. Rekel je: »Jaz nisem svoboden človek, mislim pa, da sem komunist.« Pove nam, da komunistom ni bilo treba delati obračunov s seboj pred vsakim nenaravnim dejanjem, ki je bil pred njimi, ampak da je vsak od njih že zdavnaj naredil to s seboj, enkrat za vselej. Ker ni dvoma, da je bil začetni obračun notranja stvar vsakega posebej, ne bomo razglabljali, kateri obredni skupni trenutek je bil najbolj primeren za ta odločilni poseg vase. Naj bo že kakorkoli, boljševiki so naredili načrt, kako pognati narod v zanko, iz katere ne bo rešitve. Kdo konkretno je izdelal ta načrt, ni gotovo; mogoče je to odkril kak zgodovinar, a okoliščine tudi tu kažejo v neko smer. Dr. Vida Deželak navaja neko Kardeljevo misel, ki jo je – ponovil, verjetno – na nekem tečaju v začetku leta 1944 na Kočevskem rogu: »Vojna mora nujno voditi reakcijo do tega, da se bo razkrinkala kot izdajalska.« Reakcijo – demokratsko večino slovenske družbe – je treba prisiliti, da bo od Italijanov zahtevala orožje. Eksplicitno povedano: z umetno povzročenim terorjem pognati nemočno prebivalstvo k Italijanom po orožje za obrambo svojega življenja. Kako
[Stran 082]
Figure 1. Na čem je utemeljena naša mlada država? Tamino Petelinšek[Stran 083]
lahko, kako preprosto, kako pokvarjeno, kako protinarodno. Dobro leto je trajal ta teror, 900 ljudi je bilo zverinsko pobitih!
Sredi 20. stoletja smo Slovenci šli skozi naslednje preizkušnje: Prvič nas je zajela druga svetovna vojna, ki se je končala z okupacijo dveh ali celo treh, ne samo politično, ampak tudi ideološko sovražnih sil. Sil, ki so sicer delovale v Evropi, a so bile po duhu že zunaj Evrope. Italijani, Nemci, Madžari. Otežujoča okoliščina je bila tudi trojna okupacija, ki je imela za posledico fizično razdeljenost naroda in nemožnost notranje komunikacije. Drugič pa je bil tu uvid leninske boljševiške avantgarde, da okupacija prinaša epohalno možnost izvedbe ideološke revolucije – z mobilizacijo razrednih sil in spretno izrabo narodove rezistence. Tretji moment, ki je bistveno pripomogel k uspehu boljševiške agresije, pa je bila vloga liberalcev, ki so v boljševikih videli jamstvo za izhod iz svoje zgodovinske zafrustriranosti. Plebejske liberalne mase po mestih in po deželi so v svoji zablodelosti naredile ta spregled: namesto da bi se uvrstile za svojimi naravnimi zavezniki, ki so bili v vsakem primeru katoličani, so v svojo in njihovo pogubo iz kratkoročnih razlogov šli za komunisti. Koristna pomoč boljševikom je prišla tudi iz bazena krščanskih socialistov, od katerih so se s svojo zvestobo posebej izkazali kocbekovci.
Takšna je bila, bi lahko rekli, notranja slovenska obremenjenost. Bila pa je tudi zunanja. Zanjo so poskrbeli Britanci, ki so po Teheranski konferenci decembra 1943 pretrgali zavezniško pogodbo z našo begunsko vlado v Londonu in podprli komunistični avnojski projekt. S tem so Britanci zapečatili tudi usodo Slovencev. Pri tem ne smemo prezreti, da so s tem samo nadaljevali to, kar so se obvezali storiti marca 1915 in uresničili po vojni 1920, ko so plačali Italijanom sodelovanje z antanto s tretjino slovenskega ozemlja. Višek britanske perfidnosti pa je in bo za zmeraj ostal Vetrinj, kjer je britanska dvoličnost presegla samo sebe s tem, da je štirinajst tisoč vojakov slovenske narodne vojske, z regularnim statusom vojnih ujetnikov, izročila slovenskim boljševikom, vedoč, kaj se bo z njimi zgodilo. To dejanje spada v kategorijo vojnega zločina. Tam bo tudi ostalo, dokler Republika Slovenija z Veliko Britanijo ne bo dosegla ustrezne mednarodne pravne reparature.
Slovenska državljanska vojna, ki se je, kakor smo že povedali, začela z boljševiško monopolizacijo slovenske rezistence, ni nastala in potekala v znamenju spopada, ampak enostranske teroristične agresije, ki je imela za cilj nasilno uveljavitev ideološke superstrukture. In če je hotela to doseči, je morala zamenjati vzorec, ki se je na osnovi antično-krščanske misli uveljavil kot evropska kultura. V njej pa so Slovenci videli eksistencialni temelj svoje duhovne in politične biti. Boljševiška intervencija je imela torej dve ambiciji: grozila je, da bo Slovence izgnala iz zgodovine in jih hkrati umestila v novi totalitarni evropski sferi, zaenkrat še v nastajanju.
Meddržavne vojne so torej nekaj povsem drugega kot notranje ali državljanske vojne. To moramo imeti pred sabo zlasti mi, ki preiskujemo vprašanje, ali ima plebiscitarni predlog, da se za vzpostavitev mirovniške atmosfere v narodu ali v državi postavi na nekem vidnem in vsem dostopnem mestu spomenik, ki ga bo v njegovi likovni govorici in izbranem posvetilu mogoče razumeti kot priznanje sleherniku, ki je v nekdanjih bitkah tvegal življenje in ga izgubil. Eden od tihih pogojev opisane ideje je tudi ta, da bo načrtovani spomenik nekakšen zaključek celotne zgodbe: da bomo ob pogledu nanj vse vedeli, ali drugače, da nas tisto, česar ne bomo vedeli, sploh ne bo več zanimalo, da bomo določeno preteklost rajši imeli za prazen prostor, kot pa da bi vanj vpisovali dejstva, ki bi si utegnila med seboj nasprotovati. Poglavitni razlog, ki je ljudi, ki se čutijo odgovorne za obstoj kontinuitete, tiral v območje ideje takega spomenika, pa je bila očitno nujnost, da se s takim civilnim ukrepom vzpostavi molk nad nedovoljenimi dejanji, s
[Stran 084]
katerimi si je kontinuiteta dobila položaj, ki ga razglaša njeno ime.
Prostor, kot smo ga nakazali, je kljub vsemu tako protisloven, da nam ne dovoli nadaljevati, ne da bi ga ponovno preleteli z očmi, če ni v njem česa, kar bi se prej ali slej izkazalo, da ne more soobstajati drugo z drugim. Mogoče bi morali kdaj pozneje celo obžalovati, da kakšnega bistvenega neskladja nismo skušali zagledati v času, ko bi nas to, kar bi našli, še lahko opremilo s čim prepotrebnim za skupno življenje. Mogoče bi nam šele prebujena pozornost omogočila, da bi nekatere reči sploh zagledali – mogoče bi morali reči, prvič zagledali.
Na primer dejstvo, da nam pol stoletja (in več in več!) boljševizem ni dovolil govoriti slovensko, je vendar moralo imeti kak vpliv na to, kar sedaj smo. Ali ne bi, potem ko bi našli kak odgovor na naše vprašanje, bolj vedeli, kaj smo in zakaj smo, kar smo. (Ko se že vsak pastir sprašuje, kaj je z nami narobe, in se zdi, da noben doktor ne ve, kaj bi na to odgovoril.) Seveda boste rekli, da smo vendar lahko uporabljali slovenske besede. Smo, a nismo smeli z njimi delati slovenskih stavkov, kar pomeni, da nismo smeli z njimi govoriti o sebi in svojem življenju in svojem izkustvu. Skratka, nismo smeli dajati v promet svoje interpretacije sveta. To pa ima lahko zelo zahrbtne posledice. Kaj pa se pravi govoriti? Šele ko bomo malce obstali ob tem vprašanju, se nam bo mogoče nekoliko posvetilo, kako daljnosežne posledice je utegnila imeti okoliščina, da nismo smeli govoriti
– v pravem pomenu besede seveda. Ali pa naslednje, veliko in še ne povsem pojasnjeno pohujšanje? Kako pa je vplivalo na slovenske ljudi, da so v državljanski vojni zmagali tisti, ki ne bi smeli zmagati: tisti, ki so lagali, tisti, ki so varali, tisti, ki so ubijali. Tisti, ki so izrabljali najsvetejše reči za krivične in sebične namene? Kakšen pa je svet, da se to lahko dogaja? Ker se o tem ni govorilo, ni bilo nikogar, ki bi nam razložil, da je to mogoče razumeti tudi tako, da nam ta okoliščina ne dovoli obstajati, ne da bi bili obenem boljši ljudje: da se nam je to zgodilo zato, da bi iz vsega izšli kot preizkušen narod, z vsem, kar spada zraven. Nekaj, čemur rečemo na primer zrelost!
Nasploh pa je tako, da se je slovenski politični jezik spremenil v neko varianto postboljševiškega družboslovnega žargona. A čeprav nam manire tega jezika, zlasti medijskega, niso neznane in smo daleč od tega, da ne bi nanje računali, se vendarle še vedno zgodi, da se ob kakem zelo »klasičnem« primeru ustavimo in predamo čudenju nad tem, kako je mogoče, da obstajajo ljudje, ki so v stanju tako ideologizirati svoj jezik. Pogosto gre za navadna opažanja, povsem empirične zaznave, ki bi jih bilo mogoče, če bi bila sila, matematizirati, a jim uporabnik raje vzame evklidsko pokončnost in jih opremi s takimi in drugačnimi ideološkimi krivuljami. Pričakovanimi, seveda.
Ko so slovenski boljševiki osemdesetih let 20. stoletja videli, da sanacijski ukrepi ruskega boljševizma, glasnost in perestrojka, ne izkazujejo nastalim problemom adekvatne učinkovitosti, so odkrili in se oklenili bistroumnega variantnega izhoda. Sklenili so, da se ne bodo ubadali s posameznimi prenovitvenimi napori, ampak bodo, če je sistem že zašel v tako nevzdržne ožine, raje odločili za odhod in sami pilotirali izhod iz totalitarne politeje. Bistroumnost te zamisli je bila v tem, da jim je avtonomna režija obljubljala tako izstopanje, ki je imelo na zunaj podobo nečesa protislovnega – zdaj tako, zdaj drugače – a jim je vendar omogočalo tako vijuganje, da se niso nikamor premaknili, ampak kar ostali. S takimi papirji in dokazili so potem stopili pred ljudi: svojim nasprotnikom so dajali videz, da odhajajo, svojemu nekdanjemu političnemu ozadju pa kazali znake z nasprotno vsebino. Ob spretni igri jim je uspelo tako oditi, da so lahko ostali. Svojim najboljšim risarjem so naročali izdelovati zdaj virtuozno akrobatiko, zdaj spet vdano hojo po stezah novega časa, tako da smo jih videli zdaj v vzneseni zmagi, zdaj v ponižanosti zgodovinskega poraza. Ko smo jih tako
[Stran 085]
gledali, se nam je zdelo, da jim ne smemo odrekati resničnosti. In ko jim je sicer naklonjena medijska služinčad od časa do časa le dovolila, da so se v prostoru pojavile sledi njihovih mnogih zločinov, smo že nekoliko verjeli, da bo v njih nekoč dozorel pogum, ki jih bo gnal na kak viden in izpostavljen kraj – na primer na ljubljanski Kongresni trg – in bodo tam zmolili Confiteor.
Že vnaprej smo se veselili tega njihovega ponižnega triumfa. Kako jih bo dvignil! Ali si lahko predstavljate Slovenca, ki se mu ne bi srce razširilo, ko bi videl, kako se narodu, ki je njegov narod, široko odpirajo vrata v prihodnost! Posebno še, če bi pričakovani nastop na Kongresnem trgu dobil stalnost rituala in bi ljudje začutili, da morajo z njim obiskati vse tiste slovenske kraje, nad katerimi se je nekoč dvigal nepredstavljivi kvantum bolečine.
Ali ne bi ob tem ponovno – in to pot dokončno – spoznali in doživeto vedeli, da smo narod. Ko ta stavek ne bi bil več zgolj konstrukcija iz besed, ampak stavek, ki bi se sedaj ob vedenju, da so ga nekoč nekateri onečastili in zavrgli, vrnil kot razodetje; ko bi vsakemu posamezniku in vsem skupaj dajal za zmerom vedeti, da nam je vsem zagotovljena celost, ki je v tem, da je človek lahko človek.
Nič od tega se ni zgodilo!
Ljudje, od katerih se je pričakovalo, da
bodo akterji časa, se niso odzvali. Ko čas ni
puščal nobenega dvoma, da jih je Veliki inspicient že opozoril, da bodo vsak čas poklicani
na oder, so začutili, da se ne morejo odzvati.
Ideološki reziduum, ki se je desetletja nabiral v njih, jim ni dovolil, da bi na ekranu časa prebrali ukaz, ki je z vso avtoriteto veleval vrnitev v zgodovino.
Odločili so se za staro in preizkušeno prakso: da bodo in ne bodo, na vsak način pa da bodo nekaj drugega, kot pa jih bodo naznanjali kostumi, ki so si jih nadeli. Navsezadnje je bila dvojna igra njihov modus vivendi še iz časov začetne intuicije.
Iz česar sledi, da je treba z vsemi demokratičnimi sredstvi določiti obseg in domet omenjenega predloga in mu odvzeti legitimnost. Za naše potrebe, se pravi za potrebe NSZ, bi zapisano moralo zadostovati. Toda ali je to vse?
Ti ljudje ne pomislijo, ali bolje, nočejo pomisliti, da imamo ljudje pravico do zgodovine. Da imamo ljudje pravico do osnovnega dostojanstva, ki vključuje tudi pravico do zgodovine. Da je zgodovina kot specifično vedenje naša oblikovalka, da mi zgodovinski spomin zagotavlja svobodo in prostost, ki sta del moje človeškosti. Da nimam pravice – da zaradi obveznosti do določenih ljudi nimam pravice – pozabiti, kaj so Britanci počeli z nami aprila
1915 in skupaj z Američani decembra 1943 v Teheranu, s Slovenci spet maja in junija 1945 v Vetrinju na Koroškem. Britanci namreč mislijo, da imajo do takega ravnanja pravico. S svojim spominom jim povemo, da jim tega, vsaj kar se nas tiče, nikakor ne dovolimo. Da tega tudi nikoli ne bomo pozabili! Brexit gor ali dol. ■
[Stran 086]