Je bil slovenski narod po koncu druge vojne osvobojen ali zasužnjen? Govorimo o temeljnem vprašanju polpretekle slovenske zgodovine in z njim o legitimnosti akterjev. Govorimo o nepreseženem vprašanju preteklosti, ki določa sedanjost in prihodnost. Nedemokratična stran se formalno sklicuje na Osvobodilno fronto in narodnoosvobodilni boj, kar naj bi dokazovalo osvobajanje slovenskega naroda. Demokratična stran izhaja iz komunistične revolucije kot osvobajanju diametralno nasprotnega dejstva, kar govori za novodobno suženjstvo. Prva je po osamosvojitvi z odpravo revolucije, kot da je nikoli ni bilo, svojo temeljno trditev še okrepila, in to ob pomoči formalne in neformalne oblasti ter domala popolne zapore javnomnenjskega prostora, to je s kontinuiteto mnenjskega nasilja; zato ostaja osvoboditev slovenskega naroda s strani komunistov še danes »uradno« stališče. Druga stran osvoboditveno mitologijo zavrača, a je ni povsem enotno in s tem do kraja prepričljivo ovrgla. Točneje povedano, demokrati lahko OF in NOB kratko malo zavračajo, lahko poskušajo s soobstojem revolucije in za nekatere delno dopustnim osvobajanjem, lahko je na obeh straneh prišlo celo do ideje o ločitvi osvobajanja od revolucije.
To pomeni še vedno status quo. Če ga želimo preseči, ga naposled presekati, se moramo vrniti k izvoru. H Kominterni in njeni teoriji in praksi o dveh fazah revolucije, »narodni« in razredni. Odgovor demokratov je s tega vidika preprost in nedvoumen, je trden in zavezujoč, kot je seveda v skladu z zgodovinskimi dejstvi. Je ključen: če sta bili dve fazi revolucije, je bila revolucija. Ni bilo osvobajanja. To trditev potrjuje odgovor na vprašanje, ali je v naravi totalitarizma, da osvobaja. Preizkus obeh trditev je zunaj vsakega dvoma pritrdilen: povojno obdobje na Slovenskem označuje komunistični
totalitarizem s trdo represijo in genocidnim pobojem političnih nasprotnikov. Potrjuje ga polstoletna nesvobodna Slovenija, vse do danes neosvobojena.
Ne sme nas presenetiti, da nedemokratična stran, čeprav zavezana Kominterni, nikoli ne navaja dveh faz revolucije in tem manj pojasnjuje njuno identiteto. Zakaj? Ker jih dejstvo dveh faz revolucije povsem razgalja! Ker vemo: če sta bili dve fazi revolucije, je bila revolucija in ni bilo osvobajanja. Še danes so zgodovinsko povsem njeni ujetniki, prek tega dejstva in njenih dveh faz komunistične revolucije ne morejo, ne more nihče. Potrebno jih je že »spomniti« na to. Preseneča nasprotno, da tako močnih, načelnih, stoodstotnih zgodovinskih argumentov večidel in tem bolj poenoteno ne uporablja nasprotna, demokratična stran.
Vprašati se moramo že, zakaj dvofazna revolucija, kakšen je njen pomen. Njen genialni utemeljitelj Lenin se je zavedal, da ekskluzivnost proletarske revolucije za preboj nima pravih možnosti, tudi v izrednih razmerah ne, marveč njena razširitev na dve stopnji, kar je kot nesporno rešilno možnost prevzel Stalin s Kominterno. Smisel prve kot začasne, pripravljalne faze revolucije je z narodnimi gesli, z domoljubjem pridobiti čim širši krog nekomunističnih podpornikov in aktivnih bojevnikov med socialdemokrati, kmeti, katoličani, drobno buržoazijo, levimi in liberalnimi intelektualci. Ti naj ob razglašanju narodnih in skrivanju razrednih ciljev krvavo rušijo legitimno oblast. Komunističnemu vzponu na oblast je namenjena odločilna razredna faza, v katere nasilju postanejo dotedanji zavezniki to, kar so bili prikrito že ves čas, se pravi razredni sovražniki, s katerimi je potrebno represivno, krvavo obračunati. S tem Lenin in Stalin in z njima komunistične avantgarde po svetu uza-
[Stran 087]
konjajo komunistično moralo v stopnjevanju: laž, prevara, izdaja, zločin. Ali z besedami Aleksandra Bajta (v monografiji Bermanov dosje, Ljubljana, 1999, str. 868): »Nož v hrbet zaveznika je bistvo teorije dveh etap revolucije.« Pri tem razglašeni narodni cilji za zaprisežene internacionaliste seveda niso mišljeni resno, kot ni danes nacionalni interes. Vseskozi gre za anacionalni partijski oziroma postpartijski interes.
Dvoetapno revolucijo v Jugoslaviji je Stalin predlagal Kominterni že davnega leta 1925. Ta je deset let pozneje s sklepom kongresa v Moskvi predvidela oblikovanje svetovnega bloka protifašističnih sil z ustanavljanjem ljudskih front. Glede na to ni slovenska OF nekaj izvirnega, vsekakor je ideološki revolucionarni Kominternin derivat vključno s samim ideološkim nazivom, in to v funkciji prve faze revolucije. Od tega kongresa Kominterne velja tudi »narodnoosvobodilen« za terminus technicus za prvo fazo revolucije. Ne pozabimo, OF in NOB sta tedaj najčistejša revolucionarna izraza, ki ju demokrati za komunisti kot pomensko nevtralna ne bi smeli ponavljati.
Časovno moramo seveda od OF stopiti korak nazaj, ker so slovenski komunisti po navodilih Kominterne najprej ustanovili Protiimperialistično fronto, se pravi organizacijo v funkciji druge faze revolucije. Ustanovljena naj bi bila verjetneje 26. in ne uradno slavljenega 27. aprila 1941 na manj pomembnem priložnostnem sestanku, ki so ga komunisti pozneje poveličali v ustanovnega za OF, kar prav tako ne drži, ker so takrat ustanovili Protiimperialistično fronto. Imperialistični zanjo nista bili v tistem času največji totalitarni državi Nemčija in Sovjetska zveza, marveč zahodne demokracije. Po paktu Ribbentrop-Molotov 23. avgusta 1939 so tako slovenski komunisti kolaborirali s Hitlerjevo Nemčijo – delali so torej to, kar so očitali svojim demokratičnim nasprotnikom v državljanski vojni – in s Stalinovo Sovjetsko zvezo proti zahodnim demokracijam. Takrat so bili očitno na pravi strani.
Z napadom Nemčije na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 je Kominterna pod neformalnim vodstvom Stalina poslala obvezno navodilo komunističnim partijam, Moskvi podrejenim sekcijam, za takojšen prehod delovanja na ljudskofrontni način, se pravi v prvo fazo revolucije. Šele po tem času se je PIF lahko preimenovala v OF. Kot se je takrat, se revolucionarna identiteta ene in druge tudi danes namerno zamolčuje. Neredki partizani niso vedeli za njene revolucionarne cilje, motiviral jih je deklarirani osvobodilni odpor, začenši s samim zavajajočim ideološkim naslovom Osvobodilna fronta. Zato lahko govorimo o odporu okupatorju le na individualni ravni, kar pomeni, da se je slovenski človek uprl vsem trem totalitarizmom, ki so ga okupirali.
A ne le to, kar zadeva OF. Soočamo se s slovensko specifiko, po kateri sta pod lažnim nazivom Osvobodilna fronta potekali kar obe fazi revolucije vzporedno. Zato je bila revolucija na Slovenskem tako krvava. Bilo je to povsem v nasprotju z navodili Kominterne, toda glede na stremljivost praktično-teoretičnega dvojca Tito-Kardelj očitno uresničljivo. Aleksander Bajt njuno razmerje do Kominterne poimenuje »en korak nazaj po dveh korakih naprej«. Tako je hotel Tito že maja 1941 revolucionarno zrušiti legitimno jugoslovansko oblast. Kominterna se je ostro odzvala in zapovedala prvo fazo revolucije. Podobno je vztrajala decembra istega leta, ko je ustanovil prvo proletarsko brigado. Vztrajala je z varanjem nekomunistov s prvo fazo revolucije za zanesljiv končni uspeh. Titov biograf Djilas poroča, da je vrhovni poveljnik popustil »le navidez, z besedami«. Ob strani mu je stal ideološko zavzeti Kardelj: »Strateški načrt na prvi etapi predstavlja načrt buržoazno-demokratične revolucije, ki z neprekinjenim preraščanjem prehaja v drugo etapo, v proletarsko revolucijo.«
To »neprekinjeno preraščanje« v razredno fazo potrjuje od samega začetka vojne, 15. avgusta 1941, ustanovitev Varnostno-obveščevalne
[Stran 088]
službe, tajne teroristične organizacije znotraj OF za pobijanje drugače mislečih Slovencev civilistov, ne torej okupatorjev. Že 16. septembra istega leta sledi odlok OF o »zaščiti slovenskega naroda«, ki z retoriko prve faze utemeljuje vsebino druge faze revolucije. Prav ga moramo brati kot odlok o »zaščiti slovenske revolucije«. S svojo ekskluzivnostjo, monopolizacijo odpora pomeni uradni začetek revolucije, njene druge faze, pomeni obenem napoved državljanske vojne slovenskemu narodu. Komunisti seveda niso imeli mandata za ustanovitev vseslovenske OF ne legitimnosti za VOS ali za zločinski zaščitni odlok. Poleg tega so OF zlorabili še za prekvalificiranje svojih razrednih sovražnikov Slovencev v skupne narodne sovražnike.
O nedvomno tako načrtovani krvavi naravi OF kot nosilcu druge faze revolucije pričajo med drugim tudi redki k sreči ohranjeni tajni dokumenti vodje revolucije na Slovenskem Edvarda Kardelja, največjega slovenskega zločinca vseh časov. Ta je tako že jeseni 1942 poslal navodila Ivanu Mačku, katere Slovence v partizanskih četah je potrebno streljati. V drugem dokumentu iz istega leta naroča vodstvu komunistične partije, kako je treba Slovence »likvidirati v rundah« za učinkovito zastraševanje naroda. V brzojavki Borisu Kidriču že iz leta tako imenovane osvoboditve predsednika izvršnega sveta svari, da je potrebno pohiteti s »čiščenjem«, se pravi pobijanjem razrednih sovražnikov Slovencev, pred amnestijo. Očitno ni šlo za posamične primere, šlo je za generalno linijo. Kardelj: »Kakor hitro dobite kake nove podatke o Cas.[arju], Žeb[otu] itd. – streljajte. /…/ Rupnika, čim ga dobite na muho. Denuciante in izdajalce pa streljajte brez vsakih ozirov.«
Izsiljena Dolomitska izjava že februarja 1943 kot komunistični udar proti nekomunističnim zaveznikom pomeni zanje uveljavitev druge faze revolucije. Po vojni je tak »nož v hrbet zaveznika« doletel Edvarda Kocbeka. In z njim seveda kmete, ki so med vojno podpirali partizane, ter na splošno vse druge sloje in »razrede« poznejših razrednih sovražnikov. Tako se je osvobajalo slovenski narod. Po najnovejših podatkih je za samozvanimi osvoboditelji že več kot 700 morišč po Sloveniji, največjem evropskem morišču, po povojnih besedah največjega jugoslovanskega zločinca 200.–00–mrtvih, več kot tridesetkrat več je pobitih Slovencev kot okupatorjev. Po Črnih bukvah so komunisti s svojo vojsko predvsem bežali pred Nemci, sicer pa ropali, zastraševali in pobijali drugače misleče Slovence. S prvo fazo revolucije so varali slovenski narod o osvobajanju, z drugo poglavitno so njegove pripadnike genocidno pobijali in zatirali, pobijali njegovo elito, uničevali slovensko identiteto. Ni šlo za osvoboditev, edini cilj je bil vzpon na oblast z vsemi sredstvi. Za vse to, za zločine in genocid, za zatiranje in izkoriščanje slovenskega naroda ni in ne more biti legitimnosti. Tudi za zločince ne, za celoten zločinski komunistični pohod po Sloveniji je le obsodba, moralna, politična, pravna.
Njihovi nasledniki danes so se poistovetili s svojimi predhodniki krvavih rok. Namesto končno sklonjenih glav in mea culpa so prepričani, da morajo z revolucionarnim pohodom, z okupacijo Slovenije, z nasiljem trajne oblasti nadaljevati. Po izročilu jim je ostalo, da Slovence zatirajo in ropajo. Nam nasprotno preostaja vprašanje, koliko časa še. Kdaj se bomo osvobodili, kdaj bomo uničili, strli to zlo. Kdaj bomo premagali in končno uničili derivate te druge, razredne faze revolucije. Kdaj bomo skupaj z njo končali državljansko vojno, ki jo za komunističnimi zločinci netijo njihovi legitimni nasledniki, da tli in razdvaja in da razdeljenemu narodu lahko še naprej vladajo.
Slovenski narod bi bil leta 1945 osvobojen, če ne bi bilo niti enega partizana, niti enega komunista in niti sledu kakršne koli osvobojevalne ideologije. Danes ne bi bil revolucionarno razdeljen, živel bi v demokraciji, napredku, novem razcvetu. Naj nam bo to navdih za pot v svobodo. ■
[Stran 089]