Zahtevamo, kar je resnično in kar je pravično

Z

Spoštovane gospe in gospodje, dragi rojaki!

Vesel sem, da sem danes tukaj. Vesel sem, da smem biti danes tukaj. Da smem počastiti spomin naših pomorjenih junakov in da smem spregovoriti o resnici, tako dolgo zamolčani. Ne prav dolgo nazaj si tega ne bi mogel privoščiti. Pa kljub polnoletni demokraciji se stvari niso kaj dosti spremenile. Naš glas je moral pred 65 leti utihniti, ampak danes je močan, je jasen, je glasen, čeprav ga še vedno poskušajo utišati.

Nahajamo se v enem od vsaj 500-ih prizorišč slovenskega Katinskega gozda. Tisoči in tisoči in tisoči … Pomorjeni po že končani vojni. Ko se je drugje proslavljalo, se je pa pri nas še streljalo. Njihov greh? Boriti se pod slovensko trobojnico, v slovenskem jeziku, proti nepravični revoluciji, za svoj dom, narod in vero. Potisnjeni v državljansko vojno zaradi peščice ljudi, ki so okužili velik del do takrat združenega in miroljubnega naroda. Imeli so izbiro, lahko bi se vsi enotno borili proti vsem trem okupatorskim ideologijam, ampak ne, zlili so se z eno, izbrali so revolucijo in stisnili v kot brate, ki se niso mogli braniti drugače, kot da se krvavemu ideološkemu pohodu uprejo z orožjem, tudi tujim. In to so označili za izdajo. To ni bila izdaja. Turjak so napadli Italijani in partizani skupaj. To pa je izdaja.

Pod krinko svobode in osvobajanja so bili zavedeni in služili kot orodje za doseganje ciljev rdeče zvezde, ki so jo nosili na kapah, ne pa toliko svojega naroda, ki je poleg že tako ali tako krutih okupatorjev moral trpeti zaradi lastnih ljudi.

Moj dedek je govoril: »Nemci pobijajo Slovence, Italijani pobijajo Slovence, pa še Slovenci pobijajo Slovence.« Trdijo, da je potem prišla svoboda. Da so postavili temelje in vrednote in naj na teh vrednotah gradimo prihodnost. Ne. To okoli nas in pod nami ni svoboda, noben totalitarizem ne more biti svoboda, še manj pa vrednota!

Tisočkrat ponovljena laž je postala resnica, za pravo resnico je ostal prostor tu, okoli nas, v teh breznih, ali pa v tujini. Ampak danes vnuki in pravnuki teh krivično poimenovanih kolaborantov v Kanadi, ZDA, Argentini pa še kje govorijo slovensko. Tako daleč od domovine, nekateri je še v živo niso nikoli videli, pa se sliši slovenska beseda in se pojejo slovenske pesmi.

Dolgih 45 let je morala počakati osvoboditev izpod totalitarizma, ampak leto 1991 je vendarle prišlo in z njim tisočero možnosti za očiščenje, za preporod. Za razliko od drugih narodov vzhodnega bloka pri nas ni prišlo do lustracije, vladajoči so večinoma ostali isti, se preoblekli v demokrate in govorili isto kot prej, ohranjali stare mite, stare laži. Naša tranzicija je mogoče premehka, naša pot v svobodo mogoče premalo trnjeva, da bi resnično lahko naredili konec in začeli na novo. Živimo v času, ko nekateri niso sposobni reči bobu bob, Josipu Brozu diktator, komunizmu zločin. Ne upajo si priznati, da so vsi totalitarizmi enako slabi. Ponavljam: vsi totalitarizmi enako slabi, da ni eden nič boljši od drugega. S tem bi se sicer zrušila prevara, ki so jo tako dolgo gradili.

Govori Federico V. PotočnikFigure 1. Govori Federico V. Potočnik

Očitajo nam, da spreminjamo zgodovino. Zgodovine se ne da spremeniti. Dejstva so dejstva. Od Turjaka do Roga, od Barbarinega rova do Golega otoka, tega se ne da spremeniti. Da se pa manipulirati, in tega je bilo veliko.

Govori se, da blaženi Lojze Grozde razdvaja Slovence. Da 32000 Slovencev na slovenskem evharističnem kongresu razdvaja Slovence. Da Cerkev razdvaja Slovence. Drugače misleči razdvajamo Slovence! Ta sprevrženi sistem vrednot razglaša, da vse razdvaja, kar nima temeljev v prejšnjem sistemu. Ta propaganda se je globoko naselila v glavah Slovencev in Slovenk, tako zelo, da včasih še tako očitna dejstva ne najdejo pravega mesta.

Resnica je samo ena. Ni jih več, kot nekateri pravijo. Lahko se prikriva, izkrivlja, zamolči, prilagaja … ampak resnica je ena in z vso močjo sili na dan iz globine naših brezen.

Zdaj je čas za resnico in za pravico, ki sta na naši strani. Od leta 1991 smo zares na strani zmagovalcev. To leto nam je prineslo možnost, če ne dolžnost, da ponosno spregovorimo o naših junakih in vržemo s piedestala tiste, ki si ga ne zaslužijo.

Ampak prišel bo dan, ko bomo Slovenci dosegli spravo, si segli v roke in gradili Slovenijo skupaj, enotno, kot si vsi zaslužimo. To si vendarle vsi želimo. Ampak ne katerekoli sprave. Dokler se ne prizna in pravično ovrednoti legitimnost in legalnost domobranskega boja in dokler se ne prizna zločinske narave komunizma in revolucije, sprave ne more biti. Zahtevamo, kar je resnično in kar je pravično. Nič več, a tudi nič manj.

Prisotnost vodilnih predstavnikov naše vlade nam dodatno potrjuje, da smo na pravi poti.

Danes je lep dan. Vidim, da nas je veliko, slišim veliko glasov, ki se skupaj močno in daleč slišijo. Smo močni, postajamo močnejši, naš glas se sliši in ga tokrat ne bodo mogli utišati. Hvala lepa!

Avtor Federico V. Potočnik