Zadnja beseda je beseda odpuščanja in nato vstajenja

Z

Vaša ekscelenca, gospod predsednik vlade republike Slovenije, g. Borut Pahor, spoštovani predstavniki in člani političnega, gospodarskega, kulturnega in drugega javnega življenja v naši državi, drage sestre in dragi bratje, predvsem dragi svojci vseh tistih, ki so tukaj našli svoje poslednje počivališče, njihovi soujetniki, člani Nove Slovenske zaveze, drage sestre in dragi bratje, dragi prijatelji!

Zbrani smo pri sveti maši tukaj v Kočevskem rogu, v neposredni bližini krajev, kjer so na nasilen način končali svoje življenje tisoči vrnjenih domobrancev pa tudi drugih ljudi. Dvajset let je tega, kar obhajamo tukaj to sveto mašo ob približno istem času. Torej jo letos obhajamo že enaindvajsetič. V obdobju teh dvajsetih let je bilo odkritih in ugotovljenih več sto drugih večjih ali manjših množičnih grobišč. Že samo ta številka opozarja na strahotno razsežnost množičnih pobojev na tleh naše domovine maja in junija leta 1945. Ta odkritja nam dajejo tudi slutiti vso nečloveškost ravnanja z neoboroženimi ljudmi, o čemer na poseben način pričuje pred dobrim letom dni odkrit rov sv. Barbare v Hudi jami. Mnogi so bili po vsej verjetnosti živi vrženi v brezna in samo Bog pozna njihovo trpljenje.

Kar nas vsako leto zbere tukaj pod Krenom ali pa kje drugod, je najprej sočutje. Sočutje je plemenito čustvo, ki nas povezuje z vsemi trpečimi, ki pa nas tudi varuje pred hudobnimi in krutimi dejanji. Žal za tako sočutje v tistem času na teh krajih ni bilo mesta. Žal ga tudi danes še ni v zadostni meri, da bi bila vsa grobišča primerno urejena, kakor je to tukaj pod Krenom, in bi po petinšestdesetih letih lahko vse nedolžne žrtve našle grob, ki bi bil primeren njihovemu neodtujljivemu človekovemu dostojanstvu – o njem smo slišali tudi v evangeliju, ko Jezus poudarja, da je naša vrednost, vrednost slehernega človeka neprimerno večja od kakršne koli druge stvari.

Govori ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton StresFigure 1. Govori ljubljanski nadškof in metropolit dr. Anton Stres

To pobijanje po končani vojni nima primerjave v naši zgodovini. Odkar pa je Slovenija samostojna in demokratična država, so ta grozljiva dejstva postala široko znana, vendar pa se do njih kot sodobna, demokratična, pravna in etična politična skupnost še nismo uspeli ustrezno opredeliti. Dejstvo, da od prve podobne slovesnosti, kakor je naša, mineva že celih dvajset let, ne da bi izpolnili vse naše dolžnosti, je zaskrbljujoče.

Povojni poboji imajo več razsežnosti, več razsežnosti pa ima tudi naš odnos do njih.

Če začnem pri najbolj površinski razsežnosti, je to najprej politična razsežnost. S tem mislim na dejstvo, da se različne politične skupine do teh dogodkov opredeljujejo z vidika svojih političnih koristi. Če ostanemo samo pri tem, ne bomo prišli daleč. Vsekakor pa to danes ni naše stališče.

Druga razsežnost je nazorska ali ideološka. Res je, da vojna ljudi otopi in poruši splošna moralna pravila. »Ko govori orožje, ne molčijo samo muze«, se pravi umetnost, kot so rekli včasih, ampak pogosto utihne tudi moralna vest. Če pa vest utihne, človek preneha biti do drugih sočlovek, preneha biti brat ali sestra. Vendar pa razpad moralnih načel, ki ga tako pogosto povzroči vojna, ne razloži vsega, kar se je tukaj dogajalo. To je namreč povezano tudi s tem, kako je ideologija zmagovalcev tedaj gledala na svet, na zgodovino, na človeka in na njegovo dostojanstvo. To je bila ideologija neizprosnega razrednega boja, za katero tudi takšna dejanja, kot so se dogajala tukaj, niso bila zločin.

Kočevski rog 2010 Figure 2. Kočevski rog 2010 Blaža Cedilnik

S tem pa smo že pri tretjem, etičnem, moralnem vidiku, pri vprašanju, kaj človek sme in česa ne sme narediti, kaj je moralno prav in kaj ni, kaj je pravično in kaj ni. Ta etični, moralni vidik je najbolj odločilen, je najbolj pomemben in je občečloveški in presega – ali bi vsaj moral presegati – meje in razlike različnih političnih pripadnosti in interesov. Na to etično stališče se želimo najprej postaviti tudi mi. Kar nas vsako leto zbere tukaj, je solidarnost, je sočutje z ljudmi, ki so trpeli krivico. Trpeli so telesno in moralno, nasilno jim je bilo odvzeto življenje – in kar je še huje – odvzeta jim je bila pravica do pravičnosti, pravica do pravice. Ali so bili česa krivi ali ne, ni bilo pomembno. Tako se je rodil zločin. Poteptana je bila temeljna etična zahteva, da mora veljati vsakdo za nedolžnega, dokler se mu ne dokaže nasprotno. Ima pravico do pravičnosti in ta je bila množično in brezobzirno zavržena. Do tega, kar se je zgodilo tukaj in po več sto drugih množičnih moriščih po Sloveniji, je prišlo predvsem zato, ker je odpovedala etična, moralna zavest tistih, ki so to počeli, in tistih, ki so z najvišjega mesta to ukazali.

Četrta razsežnost pa je naša, verska razsežnost. Za nas kristjane se je zgodil greh, podoben tistemu, ki je obsojen na prvih straneh Svetega pisma v zgodbi o Abelu in njegovem morilskem bratu Kajnu. Zgodil pa se je tudi greh, ki je ugonobil samega Božjega sina Jezusa Kristusa. Zato je ta kraj posejan s križi in z znamenji, ki govorijo o Jezusovem trpljenju in smrti, saj so mu na poseben način pridruženi vsi, ki so umrli nasilno in po krivici. Toda v naši veri to ni zadnja beseda. Zadnja beseda je beseda odpuščanja in nato vstajenja. Jezus je na križu odpustil svojim sovražnikom in rabljem ter molil zanje. Njegov nebeški Oče je to molitev uslišal, zato je svojega umorjenega Sina obudil od mrtvih, kar pomeni, da je nam ljudem odpustil zločin, da smo mu ubili Sina, ki je postal naš brat, in nam ga je vrnil kot živega zagovornika za spravo z njim samim in za poziv k odpuščanju in spravi med nami.

Vsakoletno slovesnost tukaj navadno imenujemo spravna slovesnost. Ni spravna slovesnost zato, ker bi bila z eno mašo pred dvajsetimi leti sprava že dosežena, ampak zato, ker nas vsaka sveta maša k spravi vodi in nas zanjo usposablja. Sprava, kakršno potrebujemo, ni samo enkratno dejanje, ampak je proces, ki ima več korakov. Naj naštejem samo tri, ki se mi zdijo najpomembnejši.

Prvi korak je brezpogojna privrženost resnici. Resnico lahko poteptamo na dva načina: da jo zamolčimo ali da jo popačimo in izkrivimo. Resnica o povojnih pobojih je bila dolga desetletja zamolčana, ko pa je prišla na dan, je bila nezaželena ali pa omalovaževana. Še danes si marsikdo ne upa ali pa ne sme govoriti, kar ve o tem. Slišati je zaklinjanje, da mora ostati zgodovina napisana in povedana tako, kakor je bila v času vladavine tistih, ki so te poboje zagrešili. Toda resnice ni mogoče vkleniti, kakor poudarja tudi Jezus v evangeliju, ki smo mu prisluhnili, ko pravi: »Nič ni skritega, kar bi se ne razodelo … « Ravno Kočevski rog, Teharje ali Huda jama so dokaz za to. Resnica pride prej ali slej na dan. Resnici tudi ne moremo predpisovati, kakšna mora biti, ampak nam nasprotno ona predpisuje, kaj smemo in česa ne smemo trditi. Ona narekuje samo sebe. To velja za vsa področja znanosti in nobenega razloga ni, da to ne bi veljalo tudi za zgodovinsko znanost, če seveda želimo, da ima tudi zgodovina o revoluciji na Slovenskem dostojanstvo znanosti in ne ideologije.

Skupaj z resnico in z njeno podporo zahteva sprava tudi pravico. Ljudje, ki so našli svoje zadnje počivališče tukaj in njihovi svojci, na pravico še vedno v nekem smislu čakajo. Njihovi pravici do pravičnosti še ni bilo povsem zadoščeno. Tako dolgo, dokler zaradi teh zločinov ni nihče obsojen in je zarota molka tako učinkovita, da tisti, ki marsikaj vedo, nočejo ali pa ne smejo oziroma si ne upajo spregovoriti, naša država še ni tisto, kar bi morala biti. Država obstaja zato, da svojim državljanom zagotavlja varnost, red in pravičnost. Vsak zločin pa poruši to varnost, ta red in pravičnost. Zato zločin mora biti obsojen, se pravi odstranjen s seznama sprejemljivih dejanj. To je drugi korak.

Tretji korak pa je odpuščanje. Sprave ni brez odpuščanja. Ko se soočimo z velikimi zločini, kakršnimi koli že, smo navadno ogorčeni. Ta ogorčenost je razumljiva, je upravičena, ne sme pa se sprevreči v sovraštvo ali celo maščevalnost. Tudi zahteva po jasni obsodbi zločinov in zločincev ne izhaja iz sovraštva ali maščevalnosti, temveč iz potrebe po tem, da se moralni in pravni red, ki je bil z zločinom prizadet in zrušen, zopet vzpostavi in da zopet dobijo svojo polno veljavo svéta moralna načela pravičnosti in človekovega dostojanstva. Tedaj pa nastopi trenutek odpuščanja. Sprava postane popolna in trdna, ko izzveni v odpuščanje.

Zato, drage sestre in dragi bratje, obhajamo vsako letu tukaj pod Krenom sveto mašo. Obhajamo namreč spomin na najvišje dejanje sprave med Bogom in ljudmi, ki ga je izvršil Jezus Kristus s svojo prostovoljno smrtjo na križu, na katerem je molil za svoje rablje in zanje prosil odpuščanja. S tem je izpričal najvišjo moč ljubezni. Pri vsaki sveti maši nas vabi, da ga posnemamo. Odpustiti ne pomeni pomesti pod preprogo in tudi ne reči, da zločin ni zločin. Pač pa odpustiti pomeni gledati naprej in ne nazaj, kot nas tudi Jezus vabi, ko pravi v evangeliju, ki smo mu prisluhnili prejšnjo nedeljo: »Vsak kdor prime za plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.« Tako kot pri vsaki sveti maši, smo tudi mi danes povabljeni, da se prepustimo moči Božje ljubezni, usmiljenja in odpuščanja. Ta moč Božje ljubezni, ki izzveni v odpuščanje, naj postane naša drža, da se bomo z okrepljeno vero, upanjem in ljubeznijo obrnili proti prihodnosti Božjega kraljestva med nami, ki je kraljestvo – se pravi – okolje ali ozračje pravičnosti, ljubezni, miru in sprave. Kajti samo v tem je naša prihodnost, prihodnost vsakega od nas in prihodnost vse naše skupnosti. Amen.

Avtor Anton Stres