S tem ko se pridružujemo širokemu občestvu v molitvi za domovino,5smo podobni otroku, ki se z vso ljubeznijo zateka k svoji materi. Vse v objemu ljubezni in dobrih želja, za vse dobro danes in jutri – za medsebojno razumevanje med nami vsemi in za srečo našega naroda v prihodnje. Tako se naša molitev pridružuje vsem drugim in vsem dosedanjim rodovom ter plemenitim posameznikom, ki so skozi čas tudi molili in želeli svojemu narodu vse dobro.
Naši predniki so javno molili že v času nastanka Brižinskih spomenikov pred tisoč in več leti. V časih turških vpadov so se zatekali v cerkve in molili. In naprej, spomnimo se Trubarja, Slomška, Cankarja, Erlicha in številnih drugih, vse do rojakov, ki so morali zaradi ljubezni do domovine zapustiti svoje rodne kraje in raztreseni po vsem svetu še vedno molijo zanje. Spomnimo se tisočev mučencev, ki so morali umreti in počivajo po številnih breznih in so naši priprošnjiki. Vsi, prav vsi, že pokojni in mi, današnji molivci, smo v molitvi združeni in drug drugemu želimo vse dobro. Vse dobro tudi za tiste, ki so brezbrižni in molitev odklanjajo.
Z molitvijo za domovino se združujemo tudi z vsemi, ki so skupaj z nami soustvarjali samostojno Slovenijo in so se s tega sveta že poslovili. Med njimi je kar nekaj dragih sopotnikov, ki so skupaj z nami sodoživljali razburkan današnji čas. S hvaležnostjo za njihovo delovanje in sobivanje naj se po imenu spomnimo vsaj nekaterih: v zadnjem času so se od nas poslovili Andrej Capuder, prevajalec Božanske komedije in avtor enega izmed Križevih potov; Alojz Rebula, plodovit pisatelj, po svojih številnih romanih pravi civilni posrednik Svetega Duha vsem nam, ki smo ga brali; idrijski rojak Tomaž Pavšič, ki je stal in deloval med nami kot domovinska in krščanska Skala, na kateri sloni domoljubje; Mirko Kovač, trden branilec resnice in pravice za osebnosti iz celotne Primorske.
Pokojnim se je pridružil tudi Justin Stanovnik, sopotnik bratov, ki počivajo po Kočevskem Rogu – bil je med nami kot živa priča najgloblje domovinske ljubezni – ne samo s svojo človeško držo, ampak tudi s stvarnim popisom suženjskega obdobja slovenskih katoličanov, kar vse lahko beremo v stotih in več izdanih številkah revije Zaveza, ki jo je rodil in hranil in pred slovesom s tega sveta oddal v nove mladostne roke. Vsi ti naši sopotniki so pogosto prihajali tudi sem v stolnico, a odšli so v enem samem letu – naj počivajo v miru in večna luč naj jim sveti.
Mi, današnji obiskovalci stolnice, imamo tehtne razloge, da še naprej iskreno molimo za domovino. V zadnji, 24. številki Družine nam jih je lepo razložil primorski duhovnik Bogdan Vidmar, ki je med drugim zapisal, citiram:»Slovenski narod je ranjen. Potrebuje zdravljenja. Podobni smo revežu, ki so ga napadli, okradli in ranili razbojniki. Je vse izgubljeno? Ne, ni vse izgubljeno! Bog sam prihaja k nam in nas povezuje v skupnost. Sveti Duh nas spominja bistvenega, izganja iz nas strah, nam podarja veselje ter nas dela rodovitne. Kliče nas, da postajamo usmiljeni Samarijani. Vabljeni smo, da svoje molitve, trpljenje in žrtve darujemo za našo domovino in ves svet. Kljub norčevanju iz krščanstva in preziru, ki smo ga pogosto deležni, Bog je! Pomembno je, da kristjani pa tudi vsi ljudje dobre volje sledimo Božjemu klicu. Ne bojte se, mala čreda!«
Prosimo Gospodarja vsega dobrega, naj nam tudi v tem času in v prihodnje pošlje in usposobi nove junake časa – može in žene, ki bodo ohranjali ter utrjevali slovensko domovinsko in krščansko zavest. Z njo nam je zagotovljeno sobivanje v novi Evropi, pa naj bo urejena tako ali drugače. Z njo smo kot ljudje in kot narod nekdo, imamo svoj obraz, svojo identiteto, brez nje nismo nič. Gospod, ohrani in poglobi našo vero, našo slovensko zavest. Amen.
Prošnje6
Prosimo za našo slovensko Cerkev, za katero so mučeniško umrli mnogi duhovniki in bogoslovci: Kikelj, dr. Erlich, Danijel Halas, Lojze Grozde, drinske mučenke, zanjo trpela škofa Rožman in Vovk, naj iz napadov in podtikanj vseh vrst, pa tudi iz lastnih napak vstane prenovljena, bolj sveta in bolj čista …
Prosimo svetnike, ki jih imamo v nebesih, in mučence, ki so jih polne jame in brezna po Sloveniji, za državne voditelje, da bi spoznali in sprejeli resnico, kar bi osvobodilo in spravilo med seboj naš razdeljeni narod …
Spominjamo se tisočev in desettisočev nasilnih smrti, razbitih družin in izropanih domov, neizmerne žalosti mater in očetov, bolečine žena in deklet in prosimo za krščanske družine, za več poštenja in pravičnosti v naši družbi, za blagoslovljeno Slovenijo …
Blaženemu mučencu Lojzetu Grozdetu je evharistija pomenila »sonce življenja« in je umrl mučeniške smrti; naj njegova nedolžna žrtev privabi nove delavce v božji vinograd …
Za Boga, narod, domovino so med povojnimi umori ugasnila premnoga življenja in bile uničene premnoge družine; prosimo za mlade, da bi spoštovali in živeli vrednote, za katere je toliko fantov, mož, očetov dalo svoje življenje …
Prosimo za drage Slovence po svetu, za vse, kjer se še oglašata slovenska beseda in pesem, ki so iz Vetrinjskega polja odhajali v tujino s podobo Marije Pomagaj, naj ostanejo zvesti Bogu, domovini, slovenski besedi in kulturi in naj bomo z njimi srčno povezani …
Prosimo tudi za tiste, ki so krivi umorov in krivic, ki so vzdrževali sovraštvo, dušili resnico in naše tihe krike, naj dosežejo milost kesanja in obžalovanja in najdejo notranji mir v božjem odpuščanju …
Z iskrenim spoštovanjem se spominjamo umrlega prof. Justina Stanovnika; s hvaležnostjo prosimo zanj, naj bo prištet med slovenske mučence, za spomin na katere in resnico si je desetletja prizadeval …
Danes ob roških breznih še posebno prosimo za izdano in pobito domobransko vojsko in druge pomorjene, za vse, ki nimajo grobov, za vse žrtve vojne in revolucije, pa tudi za umrle člane Nove Slovenske zaveze: naj počivajo v božjem miru …