Poletni meseci 1942 so bili čas organiziranega komunističnega terorja. To je bil najstrašnejši čas revolucije, ko so množično ugašala življenja pridnih, poštenih, uglednih, naprednih in izobraženih ljudi.
Tu v bližini je Krimska jama začela goltati nedolžne ljudi, tudi otroke, iz bližnje in daljne okolice. Mineva pa tudi skorajda natanko 77 let, odkar se je v Borovnici oz. v njeni bližnji okolici zgodil krut pomor članov dveh družin, tudi otrok, ki je z vso težo legel na te kraje in jih zaznamoval tudi za prihodnje rodove.
Bilo je v nedeljo, 12. julija 1942. Kljub vojni je tisto popoldne bilo mirno. Pri Vičičevih ali po domače pri Minčetovih na Dražici so bili vsi zbrani doma in vladalo je prešerno nedeljsko razpoloženje. Proti večeru je šlo, ko so vsi, tudi mama in stari oče, sedeli pred hišo in se pogovarjali. Nenadoma so odjeknili streli iz bližnjega grmovja, ki so zadeli očeta v desno stran prsi. Oče se je zgrudil, med drugimi pa sta zavladala strah in panika. Streljanje se je nadaljevalo in med poskusom, da bi očetu pomagali in ga spravili v hišo, so streli zadeli še hčerko Ivko. Končno jim je uspelo oba spraviti v hišo in zakleniti vrata. Niso vedeli, kdo strelja, Italijani ali partizani, saj niso nikogar videli.
Oče je že po nekaj minutah, še med streljanjem, umrl. Po dveh urah pa je umrla tudi hči Ivka, čeprav ji je skušal pomagati kirurg v italijanski vojaški ambulanti. Ivka je bila stara komaj petnajst let. Brez očeta in sestrice so ostali še štirje Vičičevi otroci, najmlajši Hieronim je imel le devet let.
Nekaj ur zatem, ko so morilci opravili svojo krvavo rihto pri Vičičevih, so se pojavili še na drugi strani doline, pri hiši ob Belem potoku, kjer so stanovali Lončarjevi: sedeminštiridesetletni oče Franc, mama Frančiška, enaindvajsetletni sin France, osemnajstletna hčerka Mara in petnajstletna hčerka Polda. Vstopili so v hišo, vseh pet članov družine so zastražili v kuhinji, po drugih prostorih pa se je začelo ropanje živeža, obleke in drugega, kar jim je prišlo pod roke. Med nenadnimi obiskovalci so bili tudi domačini. Niso se zadovoljili le z naropanimi stvarmi. Kar v kuhinji so umorili očeta Franca, mamo Frančiško, sina Franceta in hčerko Maro, najmlajšo Poldo pa so porinili v shrambo in jo tam pustili. Ko so odšli, so za seboj zaklenili še vhodna vrata. Polda, edina preživela iz Lončarjeve družine, se je šele čez nekaj časa rešila k sosedu. Strahote tiste noči so jo spremljale vse življenje, o njih ni govorila niti s svojimi bližnjimi, do konca je bila zaznamovana s težko skrivnostjo in bolečino.
Vseh šest žrtev, Vičičeva oče in hči Ivka, ter štirje Lončarjevi, je potem skupaj ležalo na mrtvaškem odru. Pokopali so jih na borovniškem pokopališču.
Ljudem se je takrat izpostavljalo vprašanjezakaj? Zakaj so morali umreti ti ljudje, med njimi tudi otroci?
…
Potem je prišel konec vojne in še mnogo večja morija, ki je za seboj pustila neizmerno opustošenje, od katerega si nismo več opomogli. In zopet se je izpostavilo vprašanjezakaj? Zakaj je brez sodbe na tako krut način moralo umreti toliko domobrancev, beguncev, tudi žensk in otrok …
Danes nam je približno jasno, zakaj?
Se nam pa postavlja drugačenzakaj?
Zakaj še danes, po 77 letih, nismo kot družba sposobni enoznačno obsoditi teh zločinov in zločincem odkazati njihovega mesta v zgodovini našega naroda?
Kot družba smo pohabljeni. Leta ukazanega molka, laži, prikrivanja in izkrivljanja resnice, indoktriniranje celih generacij itd. so nas pohabila do te mere, da ne zmoremo več pravega uvida v to, kaj je prav in dobro za naš narod.
Pokojni akademik dr. Jože Trontelj je v svojem znamenitem govoruV iskanju izgubljenega sočutjadejal:
»Narodi s posebno travmatsko preteklostjo, kakršna je naša, imajo pomembno moralno obvezo. Spomin na grozljivo deviacijo 20. stoletja moramo sprejeti kot neločljiv del naše dediščine. Sprejeti ga moramo kot silen etični opomin. Spoštljiv odnos do pobitih … je kot posebno močno moralno načelo vsajen v našo kulturo, v začetke človeške civilizacije, še iz časov, davno pred staroveškim Sofoklejem in njegovo Antigono. Ne bo nam odpuščeno, če bomo ta del naše zgodovine kar tako – ne dovolj pregledan, neovrednoten – izrinili iz naše zavesti. Če bomo to storili še pred pietetnim pokopom žrtev in pred spravo med živimi.
Z menjavo generacij se bodo vojne in povojne izkušnje iz zgodovinskega spomina Evropejcev porazgubile, s tem pa bo zapravljeno tudi njihovo katarzično etično sporočilo. To bo še zadnje hudodelstvo nad pobitimi, krivica, ki jo bo zagrešil današnji rod Slovencev – če bo brezčutno preslišal tudi zadnji, kot je rekel pesnik, presunljivi krik mrtvih iz sveže odkritih, desetletja zamolčanih grobišč.«
Borovnica ni preslišala presunljivega krika mrtvih iz desetletja zamolčanih grobišč. Prav borovniški jamarji so dali pobudo za izkop posmrtnih ostankov pomorjenih v Krimski jami ter prevzeli glavnino dela pri izvedbi. To je bilo veliko dejanje ne samo za tukajšnjo okolico, temveč tudi za širši slovenski prostor. Fantje, hvala vam za pobudo in trud. Vaše dejanje je zapisano v zgodovino in tudi grenkoba, ki ste jo bili deležni ob tem, ga ne more skaziti.
Pretresljiv pokop žrtev iz Krimske jame je bilo dejanje človeške civilizacije. Čaka pa nas še tisto težje dejanje, resnično soočenje s temnimi stranmi naše polpretekle zgodovine in posledično njihovo ovrednotenje. Le to bo tlakovalo pot k resnični spravi v našem narodu.
Ob koncu ne morem mimo tega, da današnja spominska slovesnost mineva brez nedavno preminulega našega zvestega in prizadevnega člana, g. Franca Voleka. Njega kot da pohabljenost naroda ni objela. Vedel je, kaj je prav, in neomajno je stal za svojimi načeli, ki jih je uresničeval z obilo volje in energije. Nova Slovenska zaveza se mu s spoštovanjem zahvaljuje za vse dobro, ki ga je storil.
Hvala vsem, ki skrbite, da spomin na te, ki so napisani na farnih spominskih ploščah, ne zamre, hvala vsem, ki prinašate rože in sveče in zanje molite. Bog vam povrni.