Prevedel Štefan Vevar, Založba Modrijan, Ljubljana 2017
Tudi delo Miloševega brata Vladimirja, vojaškega atašeja v Berlinu v času nemškega nacističnega osvajanja Evrope, potrjuje zavzetost, čisto domoljubnost in požrtvovalno dejavnost dveh bratov za svojo domovino Slovenijo in za ohranitev miru v Jugoslaviji. Oba pišeta zelo človeško objektivno in nepristransko, kritično do vseh totalitarizmov in tudi do posameznikov in skupin, vpletenih v idejno-politično, vojaško in socialno preoblikovanje sveta v tem času. Oba sodita v krog tistih Slovencev in še drugih državljanov narodov Jugoslavije, ki so si prizadevali za ohranitev miru. Žal niso prišli do družbeno-politične veljave, da bi se usoda Slovencev in tudi drugih narodov bivše države odvijala manj tragično in za številne ljudi tako življenjsko usodno. Strateško domiselni in dolgoročno gledajoči obveščevalec in vizionar miroljubne Evrope Vladimir Vauhnik opisuje kroge v Jugoslaviji, ki niso verjeli njegovim preverjenim tehtnim informacijam, ki bi morda, če bi jih upoštevali, lahko rešili Jugoslavijo pred vojno in revolucijo. Kot demokrata sta bila potem z bratom oba pozabljena, obsojena na izgubo spomina, ker sta bila nasprotnika in obenem dobra poznavalca ne le nacizma in fašizma, pač pa tudi komunizma.
Ob branju Vladimirjevih spominov nam podobno kot ob bratovih stopa v ospredje podoba zavednega Slovenca, ki je vneto deloval za preprečitev vojne, ki je razsula državo in poteptala upanja in življenja številnih njenih državljanov. Njegove napovedi napada nacistov na Norveško, Francijo, severno Afriko, Rusijo in končno tudi Jugoslavijo domači politiki in vojaški strategi niso hoteli – vsaj ne dovolj in pravočasno – upoštevati. Preseneča, kako je uspel in znal celo znanstva v samem vrhu nemškega vodstva obračati v svoj prid in v korist države ter izkoristiti celo nemška orodja: sestanke, vabljene prireditve in celo telefon (I, str. 75), da je poročal v domovino o nemških namerah.
Človeško in strokovno nadarjeni in razgledani Vladimir Vauhnik zanimivo prikazuje razvoj nemškega nacizma in odzive nanj oziroma nesposobnost, lenost, pišmeuhovstvo, povzpetništvo in karierizem, ki so botrovali neodzivnosti na njegov razmah, in to v sami Nemčiji kot po Evropi. Preseneča njegova spretnost, da se je vtihotapil v najvišje vojaške, politične in kulturne kroge v nemški nacistični družbi. Poznavalsko je spremljal omenjene tokove in dobival zanesljive informacije o nacističnih vojnih in drugih strateških načrtih, ki jih je sporočal vojaškim oblastem v Beogradu. Poznavalsko ocenjuje politično in trgovinsko izkoriščanje Nemcev pri mednarodnih odnosih, ko so si že s prodajo cenenega in rabljenega orožja zagotavljali boljša izhodišča za vojno z nasprotniki. Pronicljive so njegove razčlenitve odnosov med pripadniki generalštaba in vojske ter vladajočo nacistično elito. Podobno razčlenjuje odnose med industrijalsko aristokracijo in nacističnim političnim vodstvom. Lahko jih delno primerjamo s komunističnimi povzpetniki med vojno in po njej pri nas (str. 141), le da so zadnji uničili vse pretekle ustaljene družbene gospodarske in socialne podlage. Nasprotja v nemški družbi in prefinjen, razsoden in človeški pristop k različnim ljudem so mu omogočali, da je prodrl do najvišjih mest in tako spretno krmaril med protiobveščevalnimi in obveščevalnimi tokovi takratne nemške in evropske družbe.
[Stran 129]
Zaradi uspešnega delovanja so ga nemške oblasti ob napadu na Jugoslavijo zaprle in odpeljale na zaslišanje v prostore Gestapa v Berlinu. Tam je moral odgovarjati podrobno o svoji dejavnosti; pri tem so hoteli izvedeti predvsem, kakšne so bile njegove povezave z nemškimi oficirji, ki so mu zaupali vojaške skrivnosti. Po mučnem trimesečnem zasliševanju so ga izpustili na svobodo in začasno se je umaknil na Hrvaško. Kmalu je vzpostavil zveze z angleško obveščevalno službo ter deloval v Ljubljani in se sredi 1944 umaknil v Švico, od tam pa po vojni v Argentino.
Drugi del opisuje njegov prihod v Zagreb in v Ljubljano leta 1941 ter organiziranje in delovanje pri varnostno-obveščevalni dejavnosti za zaveznike. Med drugo svetovno vojno je skupaj z AA (major Ante Anić) vodil vojno obveščevalno postajo v Ljubljani, ki je pokrivala nemško vojaško operativno dejavnost. Izpostavlja vojno-strateški pomen varnostno-obveščevalne dejavnosti za obrambo oziroma za vojno, za kar so potrebni »strokovnjaki, denar in zveze« (II, str. 68). V knjigi prikaže varnostno-obveščevalne dejavnosti in presojo dogodkov, ljudi in razmer, ki so Slovence in druge narode pahnili v revolucijo in pod komunistično oblast. Navdušenje mladih zanjo označuje kot »mistično«, kar so voditelji gibanja spretno izkoristili. Poudarja upornost komunistov, a je do njihovih metod kritičen, predvsem do njihovega delovanja, ki se ne ozira na življenje posameznika, in do tega, da se igrajo z usodo Slovencev (str. 97 sl.), na kar so opozarjali že drugi takratni intelektualci, »ki so z nezaupanjem gledali na odpor in ga imeli za prenagljenega … Toda osvobodilno gibanje se ni pustilo odvrniti od svoje odločitve, temveč je nemudoma najostreje ukrepalo, saj je bilo prepričano, da bo lahko le tako prestrašilo narod in ga naredilo za voljno orodje«. (str. 98) Podrobni opisi prikazujejo, kako so komunisti spretno izkoriščali slovenske zasedbene razmere pod Italijani in Nemci. Opozarja, da so tudi njega osumili za sodelavca Italijanov in na »nov val medsebojnih obračunavanj; narod je obšla tolikšna sla po preganjanju in maščevanju, da je bilo to povsem nerazložljivo« (str. 102), kar se je dogajalo leta 1942. Poleg ideološkega naboja komunistov vidi Vladimir Vauhnik tudi globlje in širše človeške razloge za vojno morijo: zavist, slo po maščevanju, pohlep, prestiž itd. Vse to so zasedbene oblasti – Italijani in tudi »nemški Gestapo, ki je imel svoje urade v vseh večjih krajih« (prav tam) – znale spretno izkoriščati za uničevanje Slovencev. Sovražniki so v državljanski vojni tako dali le še piko na i in pustili, da so z njihovo pomočjo obračunavali sami Slovenci med seboj. Višek so bili poboji na Turjaku in pri Kočevju, ko so po kapitulaciji Italije komunisti od Italijanov dobili ustrezno orožje in druga sredstva (str. 194) ter potem pobili vaške stražarje in pripadnike kraljeve vojske. »Razglasitev nove partizanske republike na Dolenjskem, kamor cele tedne ni stopil noben nemški vojak, pa je – kakor se pač zgodi v vsaki revoluciji – pomenila tudi začetek obračuna z vsemi političnimi nasprotniki, med katere je bilo treba prišteti zlasti vaške straže, duhovnike, ugledne kmete, trgovce in uradnike. Na tem ozemlju je – naj zveni še tako čudno – čez noč prišlo do prave državljanske vojne, ki nikomur ni prizanesla in je prelila več krvi, kot so jo Italijani v dveh letih svojega samodrštva.« (str. 196). Zato po vojni »ni bilo več prostora za nekdanje privržence četniškega gibanja, naj so se vedli še tako nesebično in rodoljubno« (str. 168) Vojno-strateško partizanstvo prvih let v odnosu do okupatorjev označuje takole: »O kakem večjem spopadu (okupatorja, op. J. J.) s partizani ni bilo niti sledu, kajti ti so znali vselej izrabiti domače ozemlje in se še pravi čas ogniti neenakemu boju.« (str. 121) Piše o »občutnih partizanskih izgubah« in »razdejanih vaseh«. »Pretresljiv je bil pogled na cela partizanska taborišča v višinskih gozdovih, kamor se je zateklo na stotine partizanov – staršev, otrok, privržencev in zaupnikov – , kjer so jih našli mrtve, ker sta
[Stran 130]
jih pokosila lakota in mraz. Še pretresljivejša je bila podoba razdejanih vasi, kjer so neprištevni okupatorji upihnili vsako človeško življenje, hiše pa požgali, samo da prebivalci ne bi mogli pomagati partizanom. Na deset pobitih partizanov je gotovo prišlo nekaj stotin nedolžnih prebivalcev, in ko so nemška poročila govorila o uspešnih očiščevalnih operacijah na Balkanu ter pri tem omenjala pet do deset tisoč mrtvih partizanov, je bilo povsem jasno, da to število zajema tudi prebivalce vseh uničenih gorskih vasi.« (str. 142)
Revolucija je posegla tudi v vrste njegovih sodelavcev, ugotavlja Vauhnik (177), ter končno uničila tudi njegovo mrežo. Komunisti so imeli med okupatorji »domala v vsakem uradu svojega zaupnika ali privrženca« (str. 226). Poleg VOS komunisti seveda niso trpeli nobene druge sorodne dejavnosti in so celo raje izdajali Slovence okupatorjem in si umili roke, ko so jim sami nacisti ali fašisti uničevali domnevne in dejanske nasprotnike. Ker je Vauhnik posredno deloval za Mihajlovića, seveda komunisti niso trpeli, da bi poleg njihove ‘svobode’ nastajala še kaka vzporedna, in vse je bilo treba pravočasno zatreti. Kranjc v spremni besedi pravi, da sta Makso Šnuderl in Jože Rus kot člana IOOF na sestanku ponudila Vauhniku vodstvo partizanskih enot, in to kot ponujeno roko sodelovanja komunistov z njim. Bolj verjetno se zdi, ker sta bila odločilna v OF Kidrič in Kardelj, da je šlo za poskus podreditve tega odličnega jugoslovanskega oficirja, da bi ga postavili na stranski tir. Ker pa se je kljub temu pri Angležih in zaveznikih uveljavil kot obveščevalec, je bila izdaja njegove mreže v Ljubljani, zaradi česar se je poleti 1944 umaknil v Švico, podobno kot že prej izdaja izpostave v Zagrebu ter kasneje tik pred koncem vojne še izpostave v Trstu, povezana s temi ozadji, njen namen pa je bil uničiti vsako konkurenčno odporniško vohunsko in tudi vojaško dejavnost, povezano s četniki Draže Mihajlovića in s tem kraljeve vojske, kar je omogočilo nesporno oblast komunistov po koncu vojne in revolucije. Okupatorji (Vernigg v Trstu, str. 308) so se za te manevre znali povezati tudi s partizani. Vauhnik ugotavlja, da je bilo »v tej vojni na deset tisoče mož in žena, ki so tako ali drugače delovali zoper okupatorja, da bi ponovno dosegli staro svobodo. Naj so jim pravili vstajniki, uporniki, zarotniki, odpadniki ali prostovoljci ali tudi izobčenci …« (str. 258) Vse te je treba spoštovati in jim dati priznanje. Prav zato bo treba nekoč ovrednotiti projekta BBZ in AA (in ljudi, ki so v njih umirali), prisluhniti »težki sodbi, po kateri bosta za opravljeno delo obsojena ali pa nagrajena: kot izdajalca, vohuna ali junaka!« (str. 311)
Delo se bere kot kriminalni roman, bralca pa spremlja želja in skrb, kako bi se dalo preprečiti ali drugače usmeriti usodne korake zgodovine druge svetovne vojne in revolucije v Sloveniji ter preprečiti divjanje totalitarnih režimov. Vladimir Vauhnik za razliko od brata ne presoja toliko komunizma, čeprav ga pozorno spremlja v Sovjetski zvezi in potem v Sloveniji. Miloš iz Vladimirjevih študij potegne bolj določene dogodke, usodne za Slovence in druge narode pod komunizmom. Vladimir pa razčlenjuje človeške, strateške in druge zmote nacistov, fašistov in komunistov v SZ in pri nas in uničenje blaginje lastnega naroda in blaginje drugih narodov. Čisto »normalni ljudje« so v zgrešenih, lahkomiselnih, zločinskih in megalomanskih podvigih povzročili človeštvu nepredstavljivo uničevanje življenj in blagostanja. Oba brata sta kritična tudi do domačih (jugoslovanskih) elit, ki so lahkomiselno povzročile razpad Jugoslavije, čemur so preračunljivo botrovali Angleži, ki so po vojni postali sokrivi za zločine nad Slovenci, Hrvati, Srbi in drugimi narodi, in to ne le nad vojnimi nasprotniki, pač pa celo zavezniki. Če se ne bi nacionalizmi tako hudo povampirili in bi se sproti reševale socialne stiske, jih povzpetniki ne bi mogli izkoristiti za diktatorski pohod na oblast. Prisebne demokratične vladavine pa bi lahko po mirni poti reševale socialno-politične in nacionalne stiske evropskih in ostalih
[Stran 131]
narodov. Vladimir Vauhnik v svojem delu še bolj izrazito kot Miloš nakazuje posledice teh evropskih in jugoslovanskih strateških napak, ki so krive za vojno in za oblast komunizma v Sloveniji in Jugoslaviji. Pomembna je lekcija Vladimirja Vauhnika za danes: kruta realnost obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti ima vedno prestižne ekonomsko-politične in strateške cilje, zato tako demokracija kot dialoško sodelovanje zahtevata trezne in moralne osebnosti, kar ostaja stalen strateški izziv. Nekoč in danes.
Figure 1. Vladimir Vauhnik
Na preži za Hitlerjevimi vojnimi načrti
Med izdajalci, vohuni in junaki
prevod: Štefan Vevar
spremna beseda: Marijan F. Kranjc
urednica: Tamara Griesser Pečar
format: 160 × 235 mm
obseg 576 strani
mehka vezava z zavihi
cena 39,90 EUR 
Figure 2. Janez Zdešar
PRIČEVALEC TEŽKIH DNI
Tamara Griesser-Pečar
Spremna beseda: Tamara Griesser-Pečar,
Janez Pucelj, Jurij Emeršič,
Roman Globokar, Blaž Otrin
Založba: Družina
Število strani: 258
Leto izdaje: 2017
Mere: 160 x 230 mm
Vezava: trda
Cena 24,90 € 
Figure 3. France Cukjati
SLOVENSKE PODOBE ZLA
Število strani: 460
Leto izdaje: 2018
Mere: 160 x 235 mm
Vezava: trda
Cena 35,00 €