Ljubljana, Jutro 2012
»Naslov knjige je nekoliko eksotičen,« začenja avtor svoje delo in pojasni, da gre za nemški izraz politisch-verdächtig (politično sumljiv), kakor so avstrijske oblasti med prvo svetovno vojno označevale predvsem Slovane (tudi Italijane), ki so jih imele za sumljive. S to etiketo so oblasti v nemško-nacionalistični gonji označile številne zavedne ljudi omenjenih narodov in jih potem zapirale, preganjale, ovirale, kaznovale (celo s smrtjo), medtem ko se Nemcem in Madžarom to ni dogajalo. Preseneča dejstvo, da so bili to praviloma monarhiji privrženi državljani, seveda pa ne velikonemški nacionalisti. Sam avtor je že kot dijak, kot član Organizacije narodno-naprednih statistov dobil od Nemcev na Štajerskem to oznako, ki se ga je potem držala kot avstrijskega podoficirja, zaradi česar ne bi mogel napredovati, če ne bi prišel na ruski fronti v nemško enoto, kjer mu je prek nemškega poveljstva poveljnik oskrbel odlikovanje ter čin poročnika. To mu je omogočilo nadaljnjo kariero in tudi gibanje med vojno ter mu dalo ustrezno opremljenost za delo pri Maistrovih osamosvojitvenih dejavnostih v Mariboru.
Delo Miloša Vauhnika, rojenega v Svetinjah pri Ivanjkovcih v Slovenskih goricah, je ob stoletnici konca (prve) svetovne vojne zanimiva, pretresljiva in vsebinsko vsestranska pripoved o bistvenih dogajanjih 20. stoletja, kot se glasi naslov v dodatku. Svetovno vojno avtor opisuje iz izkušenj ruske, tirolske in soške fronte, pretresljivo členi množične usode Slovencev in drugih narodov v tej grozljivi klavnici evropskih ljudi in narodov. Zaradi poznavanja obveščevalnih in drugih ozadij in poročil presega črno-belo slikanje in prikazuje tudi zanimive poglede slovenskih in drugih časnikov, politikov in drugih vplivnih ljudi na dogajanje. Sém sodi namera slovenskega nadporočnika dr. Ljudevita Pivka, ki je bil na tirol ski fronti jeseni 1917 tajno povezan z italijanskim poveljstvom in kot obveščevalni major Finzi skušal omogočiti Italijanom prodor v avstrijsko fronto. Italijanski oficirji so odpovedali in zadeva je propadla. Vauhnik meni, da bi se s tem lahko izognili fronti pri Kobaridu.
S Tirolske so ga ranjenega v peto odpeljali v bolnišnico na Dunaj, kjer ga je oskrbovala cesarska nadvojvodinja Helena. Ozdravljen se je potem bojeval še na soški fronti in tu doživljal prestrašenost Italijanov pa tudi njihov prodor v notranjost Slovenije, ki bi ga lahko ustrezna mednarodna dejavnost slovenske politike vsaj omilila. Kdo ve, ali bi ob sicer zahtevnih, a možnih organizacijskih ukrepih, ki bi jih morali takoj sprejeti naši politiki v povezavi z oficirji, lahko preprečili ali vsaj zmanjšali neoviran italijanski prodor na slovensko ozemlje. Že začetek knjige je zanimiv, npr. ko piše o poročanju italijanskega časnikarja milanskega lista Corriere de della Sera o neuspehih avstrijske vojske v Srbiji, ki jih je uradna politika zamolčala. Pravi militarizem vidi pri Nemcih, ki so tako na ruski kot na drugih frontah morali popravljati avstrijske vojaškotaktične in strateške napake. Italijani so bili svojevrstni mojstri pri oblikovanju politike, zato so po koncu vojne tudi dosegli zase pomembne pridobitve. Slovenci smo, kot je zapisal Jurčec v svoji knjigi Skozi luči in sence I (1991, 188), ostali poraženci: »Slovenci smo izšli iz prve svetovne vojne enako kot poražena Nemčija in njeni zavezniki v srednji Evropi. Srbi so bili zmagovalci, Slovenci smo bili in ostali iredentisti; izguba tretjine našega narodnega ozemlja je bila pretežka, da bi mogli poslej pravilno dihati.« Oba, Vauhnik in Jurčec, opozarjata, kako nujno potrebno bi bilo bolj zavzeto diplomatsko in strateško delovanje
[Stran 126]
naših ljudi, da bi mednarodno javnost bolj prepričljivo seznanjali z utemeljenimi narodnimi interesi Slovencev. Ali se nam ne dogaja to spet danes ob mejnem sporu s Hrvaško?
Vauhnik z opisom svojega delovanja v Mariboru v času Narodnega sveta izpostavlja bolj slavno plat slovenske zgodovine, ki jo je v Mariboru ustvarjal general Maister s svojimi sodelavci. (Miloš Vauhnik je imel v teh procesih pomembno propagandno in organizacijsko vlogo.) Ti so Sloveniji omogočili obrambo in ohranitev Štajerske v okviru Jugoslavije. Bil je tedaj tudi pomemben steber razvoja kulture v Mariboru in iz opomb je razvidno, kako je bil deležen tudi, kot številni drugi pomembni narodni delavci, damnatio memoriae (obsodbe na pozabo). Tudi Maistrovo delovanje bi imelo lahko še širše razsežnosti, ko bi ga bolj podprla slovenska politična elita v Ljubljani.
Vauhnik v delu, kjer opisuje razmere v prvi Jugoslaviji, odstira zakulisje in stranpoti političnih in drugih igralcev v novi (jugoslovanski) kraljevini, ki so zaznamovali usodo »zedinjenih« narodov ter vplivali na razpad Jugoslavije. Ne le nacionalna nasprotja, tudi prestižni interesi koruptivnih političnih elit so vplivali na ta tok dogajanj. Umor kralja Aleksandra v Marseillu, ki ga je zakrivila ustaš kofašistična naveza, prikazuje kot prvi tak tragični splet notranje- in zunanjepolitičnih dogodkov. Sporazum Cvetkovič-Maček 26. avgusta 1939 ima Vauhnik za »najpomembnejši dogodek v obstoju Jugoslavije«. (334) Posebno Italija je kazala svoje apetite po jugoslo-
Figure 1. [Stran 127]
vanskih ozemljih, potem pa z nacistično Nemčijo krojila usodo narodov kraljevine. Iz osebnega poznavanja ali pričevanj številnih vplivnih političnih in drugih prijateljev ter pričevalcev niza nasprotja med srbskimi in hrvaškimi politiki ter presoja možnosti slovenskih in drugih politikov takratne Jugoslavije. Zanimivo je Vauhnikovo stališče, da si je knez Pavle prizadeval za demokratizacijo Italije pri Angležih in Francozih, kar bi ustvarilo širše demokratično zaledje tudi za Jugoslavijo. Povezava SZ in Hitlerjeve Nemčije pa je upe na ohranjanje miru v Evropi slabila in razkosanje Poljske je vodilo v evropsko in svetovno vojno. Oba brata poudarjata pomen pristopa Jugoslavije k trojnemu paktu, ki sta ga zrušila povzpetniška »politična« generala Simović in Marković. Vauhnik iz dobro obveščenih virov zatrjuje, da je prevrat bistveno spodbudil Churchill, ki je tako Jugoslavijo pahnil v vojno, potem pa komunistom v naročje: »Značilen za Churchilla je njegov odgovor Fritzroyu Mac Leanu, njegovemu odposlancu pri Titu. Ko je ta pred odhodom izrazil svojo skrb, da bo Jugoslavija po vojni komunistična, ga je Churchill vprašal: ‘Se nameravate po vojni nastaniti v Jugoslaviji?’ ‘Ne’, je odgovoril Mac Lean. ‘Jaz tudi ne,’ je dogovoril Churchill, ‘zato je nama pač vseeno, kakšen bo tam režim.’ (345)
Sestavni del teh zapletenih in protislovnih družbeno-političnih procesov je vpliv, vzpon in prevzem narodnega odpora s strani komunistov, ki so razmere izkoristili za svoj pohod na oblast. Če bi uradna oblast spoštovala pakt in ohranjala nevtralnost države, komunisti te možnosti ne bi imeli. Seveda ima Vauhnik vse sile – ustaške, a tudi druge (srbsko) nacionalistične ter internacionalno-komunistične – odgovorne za te napetosti v kraljevini in potem za propad države. Rdeča nit tako ostaja kritika totalitarizmov, od katerih sta dva propadla, formalnega propada komunizma 1990 pa Miloš Vauhnik ni več doživel, mi pa bomo njegove usedline čistili še desetletja.
Avtor je marsikaj v knjigi napisal tudi na podlagi stikov in tudi spominov brata Vladimirja, vojnega atašeja v Nemčiji in potem vojaškega obveščevalca med vojno. Branje je zanimivo kot presoja dogodkov, ljudi in razmer, ki so nam Slovencem krojile usodo v 20. stoletju ter nas zaznamovale z bolečimi ranami, razklanostjo, ki jo je povzročila komunistična revolucija, ki jo Vauhnik postavlja v svetovni politični okvir ter seveda v celovito divjanje totalitarizmov 20. stoletja. Tudi njega so komunisti zaradi njegove demokratične drže in razgledanosti imeli na piki že med vojno, po vojni pa je zato delil usodo političnega begunca v Rimu in zadnja leta pred smrtjo pri hčerki v Berlinu, pokopan pa je v domačih Svetinjah.
[Stran 128]