Cerkev je duhovna in v svet odprta skupnost, zato nanjo vplivajo tudi zunanji dejavniki družbe. Usodno pa je, če ljudje ignoriramo duhovna izročila prednikov, kot se dogaja danes. Družba moderne je to dopustila, komunistične družbe pa so celo s propagandnim terorjem uničevale samozavest vernih. Če se je musliman ali pravoslavec hvalil, da je tudi komunist, je katoličan v Sloveniji po krstu otroka moral iz partije. Redovnice so v habitu lahko delale v vojaških bolnicah v Srbiji, ne pa v kliničnem centru v Ljubljani. In še zdaj nismo odprta družba: dediči polpreteklosti s prefinjenimi nedemokratičnimi, celo nepravnimi vzvodi vzdržujejo ločenost Cerkve in vere od družbe. Katoličan v javnosti naj bi bil družbeno škodljiv, če se ne ukloni tej prikriti prisili. Javnost rada obide pozitivno karitativno, kulturno, vzgojno delovanje Cerkve, izpostavlja pa stranpoti klerikov. Cerkev – in zasebne ustanove – še nimajo zagotovljenih enakih pravnih in demokratičnih možnosti. Enakopravnost privatnega šolstva kljub odločbam Ustavnega sodišča še ni izvedena, čeprav je to za državo cenejše, saj Cerkev oskrbuje stavbe. Krši se vzgojna pravica vernih staršev. Zato imamo katoličani težavo z organizacijo samostojnih verskih, duhovnih, gospodarsko-socialnih, vzgojno-izobraževalnih, kulturnih in družbeno-političnih struktur. Vezi polpreteklosti, nepremišljenost, zavajanje, da naj Cerkev ne bi potrebovala premoženja, čeprav so ji ga prej podarili verniki, vzela pa bivša oblast – so vzrok za težave vračanja premoženja in njegovega upravljanja v Cerkvi. Cerkvi se kljub demokratičnim pogojem postavljajo ovire za vsestranski samostojen družbeni razvoj. Katoliške vsebine na RTV imajo stalne težave, česar tudi koronakriza ni bistveno spremenila. Primer prikaza imenovanja novega celovškega škofa Jožeta Marketza, ki je izjemen dogodek, to le potrjuje. Podobno je bilo seciranje prireditve v Rogu, kjer je bil posnetek predvajan naslednji dan, pa še to ne v celoti, govor predstavnika NSZ so izpustili.
Labirinti individualizma
Božje kraljestvo ni brez odnosa do svetne trgovine niti ni brezbrižno do individualizma. Krščanstvo je omogočilo osamosvojitev človeka in ga hkrati zavezalo službi Bogu. Sodobna pravno-politična utemeljitev liberalne družbe, ki ima to duhovno ozadje, meni, da ne potrebuje Boga, zato človek ostaja samozavesten individualist, čeprav se svoboda uresničuje le v delitvi z drugimi; v osebni in medosebni svet je treba stalno vlagati. Z delom gradimo civilizacijo, z molitvijo jo odpiramo in dolgoročno vzdržujemo ter zagotavljamo temelje, iz katerih bomo lahko živeli. Odprta in duhovno ozaveščena skupnost temelji na vzajemni in pristni svobodi. Šele duhovne vezi človeka vzgajajo in krepijo za prenašanje življenjskih preizkušenj. Naloga družbe – ne le Cerkve – je torej ustvarjati pogoje za opremljanje človeka z vero in upanjem, ki presega nepopolne, pogosto zahtevne človeške zemeljske okvire. Preteklo izrivanje krščanstva iz zavesti še vpliva na to, da se Slovenec raje prepusti guruju, da ga usmerja v onostranstvo, kot se zaupa duhovniku, ki ga spodbuja k sestrskemu in bratskemu občestvu in premagovanju sebičnosti in zasvojenosti. Sodobna zagledanost vase je komaj lahko kos globalnim kulturnim razlikam ter problemom ekologije, virov itd. Zahteven izziv potrebuje ustrezno opremo, ki jo ponujajo krščanske kreposti kot povabilo k delitvi življenja z drugimi.
Predniki so v najtežjih časih terorja in revolucije z vero vzdržali v življenju in smrti in tudi nam izročili zaklad vere, da bi mogli tudi mi danes živeti v sožitju, empatiji, dialogu, v vzdrževanju ravnotežja in mere v sebi in med nami. V ujetosti osebnega in družbenega življenja vera daje upanje ne le na zemlji, pač pa tudi onstran. Če je bilo prednikom to samoumevno, je lahko tudi nam vodilo, da bi v družbi in v Cerkvi premagovali tudi s polpreteklostjo pogojeno enostransko zaverovanost v svoj prav. Sedanji papež katoličane in vse ljudi sveta vabi k sodelovanju, da bi mogli skupaj ohranjati svet človeški. V Cerkvi in družbi v Sloveniji se moramo dogovoriti za premagovanje preteklih predsodkov, da bi mogli složni graditi skupno prihodnost. Javnost sicer Cerkev poziva k temu, a obenem katoličane vztrajno poriva na družbeni rob in jim jemlje pogum za odločno osebno in družbeno dejavno vero. Večjo družbeno pravičnost pa lahko dosegamo le v premagovanju polpreteklih ločitev, osebne in družbene zasvojenosti in ujetosti v svoj prav. Uveljavitev demokratične in pravne države je torej pogoj za razvoj zdrave družbe. Ljudje nismo le potrošniki sodobnih omrežij niti ne le davkoplačevalci ali funkcionarji, pač pa živa, človeška duhovna bitja. Prihajajoči prazniki spodbujajo, da se Bog rodi v srcih in da ga posredujemo drug drugemu. S tem bomo oživili potrgane korenine narodnega drevesa in gradili skupna pota. Trideseta obletnica demokratičnih sprememb je k temu dodatna spodbuda; evropski dogovor pa vabilo tudi naši družbi, da se dogovorimo ne le o delitvi denarja, pač pa še bolj o delitvi skupnega v blagor vseh ljudi, ne le vernih, pač vseh ljudi dobre volje: družin, sosedstev, narodne in mednarodne skupnosti, da bi na vseh ravneh gradili bolj človeški svet. Krščanstvo nam pri tem življenjskem projektu le pomaga do bolj polnega in dolgoročnega življenja.
Figure 1. Vera daje upanje. Foto: Lovro Stanovnik [Stran 98]