Petdeset let je minilo, odkar je Zorko Simčič avgusta 1970 dokončal roman Poslednji deseti bratje, enega velikih slovenskih romanov.
Simčič je tipkopis nato shranil; čutil je, da je napisal nekaj tako nenavadnega, izzivajočega, v nekem smislu usodnega, da se je mogel šele po 40 letih vrniti k besedilu, da je napravil zadnji pregled. Vmes ga je po lastnih besedah že hotel vreči v ogenj. Naposled je konec leta 2011 roman vendarle izšel. Literarno občutljivim kritikom je bilo jasno, da je v slovenski književnosti z njim vzniknilo nekaj epohalnega: Matevž Kos je zapisal, da so Poslednji deseti bratje »veliki roman slovenske proze 21. stoletja«.
Dvojni čas romana
Zunanja oblika romana se zdi presenetljiva še danes, kaj šele v letu 1969, ko ga je Simčič zasnoval. Zgrajena je na dveh glavnih ravneh.
Prvo raven sestavlja preplet 21 zgodb o slovenskih emigrantih, razpršenih po vseh celinah sveta, in če štejemo k njim tudi najbolj tragičen lik, dečka Jožka – Josecinha ter neimenovanega Pisatelja, jih je 23, s konfliktnim Upornikom vred 24. Posamični deli teh zgodb si sledijo in se nizajo v nekem redu, ki ni kronološki, ampak sledi svojstveni bivanjski dinamiki emigrantske usode, še zlasti v spominskih prebliskih: popotovanje v svet proti svoji volji, nasilna ločenost od doma in bližnjih, pretrganje »popkovine« z domačim kontinentom, ko ladja izpljuje, boj za preživetje v neznanem novem okolju, spomini na dom, zvestoba svojemu jeziku in izvoru – četudi tisoče kilometrov od domovine; preberemo del ene zgodbe, sledi del druge, tretje, pri tem potujemo skozi vse mogoče dogajalne prostore: iz velemestnih ulic in pisarn pod Ande, na samotni jug Čila, na prekoceanske parnike in vlake, prečkamo domala vse poldnevnike in vzporednike planeta od Trsta, Pariza in Toronta do Celovca, Rima, Sydneya, Čikaga, višavja Bolivije, Buenos Airesa, Montevidea, Genove … Vsaka zgodba teh 21 človeških likov je popolnoma drugačna, vsaka resnično drug svet, kakor bi bil na novo ustvarjen iz niča – toda vendar, v vsakem od teh svetov je neka »kozmološka konstanta«, zaradi katere vseh 21 pripovedi usklajeno dograjuje »vesoljstvo« tega mozaičnega romana, neka smisla polna sila ga veže in ureja vsako pripoved, da je notranje gibalne moči ne vržejo iz kozmosa v kaos. Vezni pripovedni okvir te celote, kar je literarno drzna zamisel, je Pisateljev večer v kavarni, kjer pregleduje korekturni odtis svoje povesti o desetnici Marjetici pred oddajo v tisk (kakor je resnični Simčič res delal); večer, prepoln spominov na pot od doma v svet, na širjave življenjskih možnosti (odhod v Južno Afriko?) in nujnost izbir, odločitve, zbliževanja, delo, potovanja. Med Pisateljevim branjem korektur se na raznih koncih sveta odvija 21 emigrantskih zgodb; bralca spreleti srh ob konfliktu med njihovo sočasnostjo, oddaljenostjo in različnostjo …
Ti korekturni odtisi pa odpirajo drugo, globljo raven romaneskne pripovedi: zgodovinsko povest o desetnici Marjetici. Že sama bi bila dovolj obsežna za krajši roman. Razporejena v štiri poglavja se prepleta med zgodbami 24 emigrantov. Povest o deseti sestri Marjetici, ki mora s 15 leti zapustiti dom in brez obstanka potovati po svetu, da obvaruje svoje ljudstvo pred zlom, je postavljena na Koroško, v Karantanijo 8. stoletja pred sprejetjem krščanstva. Bralec takoj dojame, da je to tisti temeljni zasnutek, jedrni tekst, iz katerega izhaja smisel vseh drugih pripovedi, roman v romanu.
Fluidno vs. kompaktno
Čas pripovedi o desetih bratih ne poteka linearno, marveč je fluiden kakor pripovedovalčeva zavest: v toku pripovedi se vrstijo drug za drugim monolog pripovedovalca, dialogi nastopajočih oseb, njihovi monologi in premolki, polni asociacij in spominskih navezav, prostorski opisi, lirizacija, dramatizacija medosebnih relacij … Vse to je postavljeno v fluidni tok zavesti.
Nasprotno pa vse tisto, kar je upovedano, pripovedovano, dramatizirano, ima neko globljo substanco, ki se s fluidnostjo pripovedovalčeve zavesti izraža, se prek nje manifestira, ki pa sama nikakor ni fluidna, ampak obstojna, kompaktna, jedrna: in to je duhovna podstat predstavljenih oseb, ki so, vsaka na izjemno svojski način, naravnost »neverjetne« osebnosti, njihovo bivanjsko žarčenje je tako živo, kakor bi jih bralec sam srečal v katerem od svetovnih velemest ali malih trgov, izgubljenih na koncu Južne Amerike.
Zgodovinska povest o Desetnici je po slogu pripovedi seveda bolj realistično kompaktna, nekoliko bolj linearna, vendar tudi njo zaznamuje modernistično mehčanje meja med pripovedjo in refleksijo, med izgovorjenim in mišljenim, med tem, kar osebe storijo, pokažejo, ali zgolj notranje občutijo, doživijo v globini. Te meje so tudi v historični pripovedi o Desetnici prepustne. Notranji svet osebe je za Simčiča pomembnejši od zunanjega; zaradi notranjega sveta namreč Simčičevi deseti bratje kljubujejo še tako težki usodi, ali drugače: jo nosijo kot svojo.
Dve zvrsti romana
Simčič torej mojstrsko komponira dve zelo različni literarni zvrsti: modernistično romaneskno prozo, spleteno iz 24 emigrantskih zgodb na eni strani, na drugi zgodovinski roman ali povest o Desetnici. Časovna kronologija je v obeh zvrsteh relativna, v moderni povsem, v historični nekoliko: red pripovedi se ne ujema s kronosom dogajanja, marveč z notranjim, človeškim časom osebnih usod. Iz različnih obdobij življenja nastopajočih, kronološko navidez povsem »pomešanih«, se nizajo, vrstijo doživetja, iz njih pa raste obzorje tega, kar človek nazadnje je, obogateno s spoznanji, o katerih pravi Marjetica, da k človeku »pridejo sama«. Čas desetih bratov ni linearen, marveč osebnosten in izpolnjen.
Prostor-čas osebnega življenja in razglednica z Elsinøra
Simčičev roman je svetovljanski panoptikum dogajalnih prostorov, kompleksen, večrazsežni kronos-topos, ki se razprostira od brezmejnih oceanskih obrežij Brazilije ter njenih osvobojencev izpod nedavnega sužnjelastništva, do pariškega inštituta za raziskovanje raka, od samotnih cest v južnem Čilu in univerze v Montevideu do Rima in Neaplja, kjer se je z odhodom na ladjo začelo slovo od »zibeli« in iskanje smisla izgnanstva … Poglavje, v katerem Pisatelj stoji na krovu parnika, ki se v Neaplju počasi odmika od pomola, ljudje si mahajo, otroci ne razumejo, vpijejo in se veselijo, odrasli jokajo, Pisatelj pa se zaveda, da se v tem hipu nasilno trga njegova popkovina z izhodiščem življenja – to poglavje je eno od antologijskih v slovenski književnosti, ker so v njem strnjene izkušnje tolikerih Slovencev, ki so izkušali bolečino odhoda in ločitve; in vendar je poglavje neminljivo osebno, zgolj Pisateljevo, ko se zaveda, da bo v tej ločenosti odtlej umiral, umiral, toda počasi …
Svetovljanski veliki oder Simčičevih 21 modernih desetih bratov, njihov na vse strani odprti, oceansko prepišni prostor-čas je kraj, na katerem bodo begunci morali svojo veliko zgodbo šele izpolniti.
Ko 13-letni deček še v begunskem taborišču na Koroškem opogumlja svojega očeta, naj se odločijo za pot v Brazilijo (v prav tisto Brazilijo, kjer bo fanta pozneje pičila kača in bo umrl), mu pravi: »Kjer koli bomo, mi smo, kar smo in ‘mi pa ostanemo, kar smo bili’, a ne, ata!« Tako vrača očetu, kar je že prej slišal od njega: da ni važno, kje živiš, važno je, da »ostaneš zvest ‘svoji krvi’, da ‘ostaneš to, kar si’.«
In ko se Pevovodja v Sydneyu z vso občutljivostjo duha poglablja v odnos s svojimi mladimi pevci, z vsakim njihovim glasom posebej, in jim razlaga ljubezensko dramo slovenske pesmi, ki se zgodi »pod tistim klančkom«, tedaj dokončno spozna, »da je on res to, kar je vse življenje hotel biti. Doslej si je samo želel, zdaj pa mu je bilo jasno ko beli dan, da se je v življenju postavil na pravo mesto: živeti od nečesa, živeti za nekaj.«
Na enem svojih številnih potovanj iz Argentine v Evropo je Pisatelj na Danskem obiskal Hamletov grad Elsinør in poslal režiserju nastajajoče uprizoritve Krsta pri Savici v Torontu razglednico z besedami: »Lep pozdrav z gradu, kjer je pred davnimi časi angleški avtor danskemu princu položil v usta za nas danes usodni slovenski stavek: Biti ali ne biti …«
Simčičevi moderni slovenski desetniki pretresljivo izpričujejo, da je njihov skupnostni slovenski »biti ali ne biti« v tujem svetu vedno obstajal samo iz mnogih osebnih življenj: iz osebnih hotenj, postaviti se na pravo mesto, biti to, kar si … ali kot sta resnični Simčič in njegov prijatelj na Danskem ugotavljala o svoji slovenski naravnanosti ob koncu pisanja romana leta 1970 – po mnogih premerjenih svetovnih razdaljah in spoznanjih: »Mi pač ostanemo, kar smo b’li«.
Paradoksno pričevanje
Roman o desetih bratih izpričuje, morda paradokstno, da ostati to, »kar smo b’li«, ni mogoče v osebnem mrtvilu, kjer človek takoj začne propadati, ampak je ohranitev možna le v dinamizmu: ohranitev je možna kot razmah, uresničenje. Pevovodja v Sydneyu je ugotovil, da resnično živi za svoj zbor, za slovensko petje. Vsak desetnik to živi na svoj način, toda za nekaj, za nekoga se žrtvuje. Že Marjetica je občutila »otožnost kljub spoznanju, ki jo je sicer napolnjevalo z mirom: da si lahko ob domačem ognjišču ali po svetu, da pa ti ne moreš biti res ti, če nisi pripravljen prevzeti nase težav tudi drugih …« V presunljivi obliki to pove Režiser, ko igralce pripravlja na uprizoritev drame o krstu pri Savici: Bogomila, »ona, ki je edina brez krivde, se bo do smrti … recimo tako … ‘pokorila’ za svojega ljubega, za svoj rod. Bogomila – porok prihodnosti … ‘Dokler tvoj rod’, to je rod čistih, žrtvujočih se, ‘živi med nami, dotlej naš narod … ne izgine od tod.’«
Kdo so desetniki?
Ta razsežnost se zdi ključna gibalna podstat Simčičevega velikega romana. Življenje, ki je posvečeno nečemu, vključuje odpoved drugim dobrinam – žrtvovanje. Ostati to, kar si, ni mogoče brez nekega dinamizma, katerega drugo ime je odpoved. Življenjske poti Simčičevih desetih bratov izžarevajo občutje, da je odgovornost zase v tem smislu bivanjski imperativ. Ko blagi tržaški profesor po pogovoru z maturanti naposled gleda kobacanje svojega vnučka, si reče: »Ni pomembno, kod ga bodo noge nosile, pomembno bo, koga bodo nosile.« Pomembno bo, kaj bo iz tega bitja nastalo, kaj bo naredil iz sebe. Kot človek, kot Slovenec.
Šele tu se vprašanje desetništva prav postavi in odpre. Desetnica Marjetica mora iti od doma in potovati po svetu, da obvaruje svoj rod pred hudim. Deseti bratje, ki tisoč let pozneje s svojo samoto merijo daljave sveta, slutijo, da zadoščujejo za grehe drugih, zlasti tistih, ki so ostali doma: da bi s svojim trpljenjem poravnali delček dolga, ki je nastal z velikim zlom revolucije in pomorov. Vse to je izraženo večidel posredno; o Bogu in veri praktično ni besedice. Razlika med karantansko desetnico Marjetico in sodobnimi desetniki, begunci pred revolucijo, je vendarle velika: Marjetici smisel desetništva ostaja popolna skrivnost, ki ji ponižno, vdano služi; molk modernih desetnikov pred skrivnostjo je podoben, vendar pa morejo, če hočejo (če se ne uprejo, kakor Upornik), v desetništvu odkrivati boleč in naporen smisel – zadoščevati za grehe, svoje in drugih, za zlo v svojem ljudstvu … Kakor je Marjetica mnogim tujim v pomoč in blagoslov, tako tudi moderni desetniki, kamor pridejo. Toda s tem so tudi na radikalen, dosleden način sprejeli »svojo usodo«, sebe samega – »Mi pa ostanemo, kar smo bili, a ne, ata!«
Ob izjemno živo upodobljenih človeških likih romana o slovenskih desetnikih doživimo, kaj pomeni neuničljivost osebnega jedra človeka, neumrljivost tega, kar v njem resnično je, in kako brezpogojna je pot uresničitve tega jedra v času, zgodovinskem, a zlasti osebnem času, prek tolikerih bolečin, zasukov, dram, samot, pristanišč in mest … Iz teh osebnih zgodb se dviga mogočna podoba slovenske emigracije, kot je zapisala Damjana Kern: »Polifonija zgodb o desetnikih 20. stoletja, žrtvovanih v dobro skupnosti, tako izzveni v enkratno, vrhunsko pripoved, skozi katero se postopoma izrisuje in osmišlja podoba slovenskega povojnega izgnanstva nasploh.« Znotraj tega Simčičeva moderna epopeja upoveduje temeljna eksistencialna vprašanja, kaj je človek: dinamizem med biti to, kar si, in postati, kar še moraš postati; med premočjo zgodovine in nadmočjo osebno živete človeške usode, četudi je tragična … Teh vprašanj, ki so vedno nova in temeljna, danes in v prihodnje še posebej, roman ne postavlja toliko z izrecnimi izjavami, temveč bolj vznikajo iz same umetniške strukture besedila. Z njimi nas bodo Simčičevi desetniki spremljali v prihodnost. Nagovarjajoča umetniška moč Poslednjih desetih bratov ni danes nič manjša kakor ob nastanku romana leta 1970, saj ne živi le iz zgodovinskega časa, marveč iz globinskega časa človeka. Zato bo literarna mojstrovina Zorka Simčiča ostala slovenska klasika 21. stoletja.
* * *
50 let pozneje
Izhodiščni motiv tega eseja je bil, kot pove podnaslov, razdalja 50 let, pol stoletja od nastanka Poslednjih desetih bratov. Katera vprašanja, specifično povezana s časnostjo literature, odpira ta distanca?
Neki naklonjen literarni kritik in poznavalec Zorka Simčiča je ob tiskanju tega romana izrekel mnenje, da je velika škoda, da je roman izšel tako dolgo po nastanku, kar 41 let pozneje. Če bi bil izšel kmalu po nastanku, je menil, bi roman že deloval v svojem literarnem kontekstu, bi že vplival na tedanje prozno ustvarjanje. To je na določeni ravni veljaven argument. Ko se literarno delo umesti v svojo književnost, še zlasti takšno epohalno delo, začne učinkovati in potek književnosti lahko krene drugače. Ob vsem spoštovanju do te dobronamerne sodbe pa me vendar navdaja dvom, ali je v vseh dimenzijah pravilna. Koliko bi bil res vplival in na katere pisatelje, če bi izšel leta 1970? Koliko so ljudje, ki se po svoji temeljni življenjski izoblikovanosti nagibajo v agnosticizem, relativizem, predvsem pa individualizem raznih odtenkov, dovzetni za duhovni svet Simčičevih desetih bratov? Če namreč njegovi desetniki kaj na svetu zagotovo niso, potem vsekakor niso relativisti. Toda relativizem je praktična življenjska drža individualistov vseh barv, preoblek in okusov, ki sestavljajo večino slovenske umetniške ali »kulturniške« populacije. Veseli smo, da je Zorko Simčič prejel, kakor njegov opus zasluži, vrsto literarnih nagrad, nazadnje leta 2013 še Prešernovo nagrado za življenjsko delo, kjer je Matevž Kos v utemeljitvi upravičeno poudaril Poslednje desete brate kot vrhunec njegovega pisateljevanja. Toda ni nam treba pozabiti, da žirija literarne nagrade Kresnik, v kateri sta bila dva redna profesorja z Oddelka za slovenistiko ljubljanske Filozofske fakultete, Simčičevega velikega romana ni uvrstila niti med nominiranih pet romanov, izmed katerih izbirajo nagrajenca. Lahko bi rekli, da je bila to poniglava nesramnost; vendar je bolj smiselno, če poskušamo razumeti, da se glavninski del sodobne slovenske »kulture« in »literature« napaja iz povirja različnih anti-realističnih, agnostičnih in ateističnih drž z izpeljavami v razne zadušljive ideologije, v igro lažne izključenosti in ranljivosti (ob hkratnem središčarstvu in komolčarstvu), v pragmatizme in egocentrizme – in da je to svet, ki je večidel ideološko zaprt, zaklenjen in zakovan za eksistencialno-duhovne razsežnosti Simčičevega sveta, še posebej njegovih desetnikov. Skratka, Simčičevi deseti bratje se v takšno etablirano slovensko »kulturo«, če bi še tako želeli, ne morejo »vrniti«, ker je to nemogoče: prav zaradi takšne »kulture« in njene ideologije v neki prejšnji zgodovinski obliki in v nekih drugih okoliščinah so namreč desetniki morali nekoč bežati … Simčičevim desetnikom so v resnici najbližje tisti, ki so v svoji domovini sicer ostali, a so bili v njej zatirani, preganjani ali zapostavljeni, ali pa so mlajši, vendar se vsega tega hočejo vsaj spominjati; med njih se desetniki dejansko lahko vrnejo, kajti ti jih imajo za svoje.
Skratka, dobrohotna pomisel našega prijatelja, da bi zgodnejši izid Simčičevega romana pomembno učinkoval na slovensko literaturo, velja in ne velja. Velja, kolikor umetnost in književnost sprejemamo odprto, z neskaljeno občutljivostjo za njene različne duhovne in umetniške vrednote; in ne velja, kolikor določeno bralsko ali kulturno okolje (ki je lahko prek institucij družbeno zelo vplivno) pojmuje, dirigira in formira literaturo kot specifični ideološko-voluntaristični arzenal, zaželen ali naročen za razne družbeno-politične učinke.
Zaradi slovenskih pisateljev skratka ne kaže žalovati, da je Simčičev roman izšel z daljšim zamikom. Če že, potem le zaradi bralcev – mnogi bi ga željno sprejeli vase že prej. Zdaj to lahko storijo in s tem je vprašanje – kakor pri Kolumbovem jajcu – končano. Trajno zanimivo pa je v resnici vprašanje, kaj je bistvo tiste občutljivosti, zaradi katere nekateri bralci doživijo Simčičev roman kot vrhunsko literarno umetnino, kot mojstrsko, polifono komponirano »mozaično« fresko slovenskih emigrantov, ki pa je hkrati mnogo več kot zgodovinska freska, saj jo notranje oživlja eksistencialna dimenzija desetništva. Bistva te občutljivosti ni lahko opredeliti; rečemo lahko le, da bo v notranjo dramo Simčičevih desetnikov in s tem v pripovedni svet tega izjemnega romana vstopil človek, v katerem čas teče ne le po sekundah in minutah, temveč se mu čas notranje odpira tudi v duhovno resničnost, v čas odločanja za res in prav, v čas lepega in dobrega, v čas vztrajanja in postajanja, podobno, kakor svoj čas – za visoko ceno – doživljajo deseti bratje.
Romanopisec ali dramatik?
Neka literarno občutljiva bralka je doživela Simčičev roman kot umetnino, ki jo preveva velika, globoka žalost, komaj izrazna bolečina v spletu desetniških usod. To je gotovo eden od možnih načinov, kako se nam ta veliki tekst odpre. Sam sem doživel predvsem bivanjski naboj desetniških usod, ki je kljub bolečini močno naravnan v prihodnost in izpolnitev življenja, čeprav ni ta nikjer izrecno tematizirana. Dinamizem med »mi pa ostanemo, kar smo bili« in postajanjem vedno bolj to, kar je usoda desetnika, ta imperativ osebnega razvoja, izpopolnitev življenja kot dolžnost do sebe in drugih, dobro delo sebi in drugemu kot edina možnost, da izboljšamo svet – ta bivanjski dinamizem, tiho navzoč v večini zgodb, se ves nagiba v prihodnost, s svojim težiščem vleče naprej, navzgor. V tem je čutiti tudi tih, čeprav nikakor ne naiven optimizem, ki bi pozabljal na bolečino.
V tej razsežnosti je še posebej čutiti Zorka Simčiča kot dramatika. In vprašanje, če ni Simčič s svojim živim interesom za človeka, za osebo z njeno notranjostjo po temeljni ustvarjalni strukturi bolj dramatik kot romanopisec. Kajti to, kar daje poslednjim desetim bratom resnični sijaj, je malone dramski prikaz ravnanja, reagiranja, čustvovanja 21 protagonistov, iz česar žarči neponovljivo osebno jedro vsakega desetnika.
Simčičev roman je tudi okvir cele vrste dejanskih in fiktivnih besedil: že desetnica Marjetica pripoveduje na svojih romanjih otrokom plejado zgodb, nekatere so le nakazane, druge bolj scela izrisane. Toda ni naključje, da sta najbolj obširno vloženi v roman dve dramski besedili: orisno je v okviru dramske vaje nakazana problematika Simčičevega Krsta pri Savici, podrobneje pa je predstavljena drama Tri skušnjave jetnika L., tridejanka, ki jo o svojem očetu snuje zemljepisec (zelo verjetno pa obstaja njen osnutek že desetletja med Simčičevimi papirji!). V tem očetu prepoznamo pisatelja Narteja Velikonjo (mladi Simčič je z njim sodeloval pri urejanju Zbornika Zimske pomoči leta 1944) – in dramski tekst, vložen v roman, mojstrsko prikaže njegov zadnji boj, strahotno osamljen boj, ki v soju vesti poteka v umu in volji …
V Simčičevih desetih bratih prepoznamo poteze nekaterih resničnih emigrantskih osebnosti, seveda preoblikovane in postavljene v kakšno drugo okolje, kot so denimo Vladimir Kos (misijonar na Japonskem), Nikolaj Jeločnik (režiser v Torontu, de facto v Buenos Airesu), Milan Komar (filozof v Montevideu), Janez Zdešar (črni mož v Nemčiji), Vinko Beličič (profesor v Trstu), Marko Kremžar (poslovnež v New Yorku), Lučka Kralj Jerman (babica in Gioia na prekooceanki), Jože Velikonja (zemljepisec v Chicagu) …
Zgodba pravkar omenjenega zemljepisca v Chicagu je primer, ki razkrije eno od Simčičevih velikih, univerzalnih kvalitet: da zmore specifično slovensko izkustvo izraziti – ne brez napetosti in tragike – v kategorijah nekega drastično drugačnega sveta, kot je denimo življenjski svet črnca Billa, pomivalca krožnikov v restavraciji. Zemljepisec in Bill skupaj pomivata krožnike in v naglici opravljata kopico povezanih opravil, da krožniki pravilno dospejo na svoje mesto. Velik, dobrodušni črnec Bill med delom nenehoma poplesuje v različnih jazzovskih ritmih (kje neki je Simčič vse to tako podrobno opazoval v dobi brez videa, interneta ipd?), v tem ritmičnem zibanju pa se Bill vse bolj živo in naklonjeno zanima za zemljepiščevo družino in zlasti očeta. Ko izve, da so očeta ubili, naposled vpraša: »Zakaj?« Zakaj so ga ustrelili? Zemljepisec mu tiho odvrne: »Ker je ljubil najlepši ritem, razumeš?« In se mu grenko nasmehne. To je eden od virtuoznih prizorov, kjer Simčič vzame neki element globalnega, velikega sveta, v tem primeru črnske glasbene ritme, in ga suvereno uporabi za sredstvo, s katerim pove nekaj specifično slovenskega. Slovenska zgodba, na videz tako neznatna, v takšni literarni podobi nenadoma zablesti v trenutku zmagoslavja, ki ga daje to, kar je dobro in prav. Podobno pretresljivi so prizori kofetarjeve zgodbe v zaporu in drugi.
Desetnica je po letih svojih popotovanj, po mnogih stiskah in žalostih spoznala, »da je desetniku dano od Svetovita, da mu vedno uspe najti dovolj moči, razlog, da si sam ne poišče smrti, čeprav si jo kdaj za hip poželi.« Tudi Simčičevi moderni desetniki, razkropljeni po svetu, vedno najdejo tisti razlog in z njim dovolj moči, da krenejo dalje. Tudi s tem močnim nagibom nas bodo desetniki spremljali v prihodnost …
[Stran 96]