Totalitarizmi na Slovenskem v luči družbenega nauka Cerkve

Zgodovina kot odprt projekt

Sto let od prve svetove vojne zgodovinarji še vedno odkrivajo nova dejstva in nove vidike, ki v marsičem znano ali zmagovito interpretacijo postavljajo pod vprašaj. Sleherno povojno obdobje je nabito s čustvi, ranami in predsodki. Ustvarjajo pa se namerne ali nenamerne mitološke zgodbe, s katerimi vsaka stran upravičuje svoja dejanja. Vzpostavljanje distance do travmatičnih obdobij zgodovine je dolg, mukotrpen in tudi boleč, a hkrati osvobajajoč proces. Kdor vztraja pri predpostavki, da se zgodovina ne bo pisala na novo, tisti ne pozna ne človekove narave ne zgodovine kot stroke. Zgodovina se vedno znova piše na novo, če tako narekujejo dejstva. Drugače tudi ne more biti, če želimo ostati zvesti znanosti kot odprtemu in nove hipoteze preverjajočemu procesu.

Drugo stališče, ki prav tako vnaša nesporazum v interpretacijo zgodovine, je pogosto uporabljena fraza, da zgodovino pišejo zmagovalci. Morda res za nekaj časa in za obdobje, ko je njihova zmaga povezana z oblastjo, ki so si jo pridobili na tak ali drugačen način. Določena nova dejstva pa tudi zmagovalce in njihovo interpretacijo lahko postavijo pod vprašaj, saj dejstva lahko pokažejo, da so si zmagovalci za potrebe oblasti zgodovino razlagali po svoje in za svoj prav. Če sta se v času druge svetovne vojne spopadla dva totalitarizma, ki ju poosebljata Hitler in Stalin, in če je čas trajanja za prvega bil krajši kot za drugega, to še ne pomeni, da je drugi zmagal nad prvim in ostal zmagovalec. Lahko se mu pripiše vojaška zmaga, to pa še ne pomeni zmage v smislu človeškega razvoja in napredka ter spoštovanja človekovega dostojanstva. Zato trdim, da ni res, da zgodovino pišejo zmagovalci, ampak zgodovinarji na podlagi dejstev in razvoja človeške družbe ter stopnje človekovih spoznanj o merilih za presojo preteklih dejanj. Zmagovalci, pijani od oblasti, so s perspektive človekovega dostojanstva lahko hujši kršitelji tega, kakor pa so bili poraženci, dokler so imeli moč in oblast.

Zgodovina je vedno tudi stvar interpretacije dejstev. Dejstva so lahko nesporna, interpretacije pa lahko različne. Odvisne so od predpostavk, s katerih gledamo na zgodovinska dejstva. Nacionalist jih interpretira v luči svojega nacionalističnega interesa, internacionalist pa iz svoje perspektive zlitja narodov in ljudstev, marksist v luči revolucije kot edinega gibala zgodovine itd.

Po obeh svetovnih vojnah smo leta 1948 dobili merila za družbo in za razumevanje zgodovinskih dejstev v deklaraciji človekovih pravic. Kaj se je dogajalo s človekovim dostojanstvom v določenem zgodovinskem obdobju, dobi nujno novo optiko, ki ne more biti prizanesljiva do zmagovalcev in neprizanesljiva do poražencev, ampak za vse enaka. Tej optiki človekovih pravic se je pridružil tudi družbeni nauk Cerkve, še posebej z dokumenti drugega Vatikanskega koncila in socialnih okrožnic od Mater et magistranaprej.

Kaj je totalitarizem?

Ko danes govorimo o totalitarnih sistemih, govorimo o sistemih, ki so imeli določeno predpostavko za razumevanje človeka in njegovega dostojanstva. V skladu z razumevanjem pojma totalitaren ni šlo za celovit ali celosten pogled na človeka in družbo, ampak za pogled, »ki ne dopušča drugega mnenja ali opozicije, ki nasilno enoti in podreja družbo

[Page 117]

in osebno življenje državljanov ciljem državnega vodstva«, kot to jasno opredeli Veliki slovar tujk.¹

Totalitarne oblasti so lahko tudi različne v svoji totalitarnosti. Zato je prav, da se razlikuje med diktaturami in totalitarnimi sistemi. Prve so običajno začasne in nimajo za cilj, da bi v celoti preobrazile družbo in ljudi, drugi pa želijo prav to: spremeniti človeka in celotno družbo po meri in idejah tistih, ki so na oblasti. Različne imperialne oblike v zgodovini so bile bliže diktaturam kot totalitarizmom. Slednji so izrazit pojav dvajsetega stoletja in posledica novoveške absolutizacije človeka v rasnem ali razrednem smislu. Takšnega totalitarnega pojava zgodovina človeštva pred tem ne pozna. Samo novoveški človek je svojo subjektiviteto postavil za edino zveličavno merilo vsega, to pa pomeni, da je pripravljen poteptati tako naravo kot kulturo, ki sta skozi tisočletja narekovali tudi oblike družbenega življenja.

Pritrdimo lahko H. Arendt, da se »totalitarizem bistveno razlikuje od drugih znanih oblik političnega zatiranja, kot so despotizem, tiranija ali diktatura. Kjer koli je prišel na oblast, ja razvil popolnoma nove politične institucije in uničil vsa družbena, zakonska in politična izročila v državi«.²

Drugače povedano, ena ideja o človekovi resničnosti postane merilo za vse, ideologija, ki ni več pripravljena videti človeka in družbe v njeni kompleksnosti, postane ekskluzivno merilo oblasti do posameznika in družbe kot celote. Fašizem in nacionalsocializem sta videla človeka skozi optiko rase, komunizem pa skozi optiko razredne družbe in revolucije. Gre za antropološke in družbene dogme, ki nimajo z verskimi dogmami nobene zveze, saj nad njimi ni ne neba ne moralnega imperativa, ampak samo firer. Ali kakor je v okrožnici Ob stoletnici ugotovil Janez Pavel II.: zmota totalitarnih sistemov obstaja v »tistem pojmovanju človeške svobode, ki zanikuje poslušnost resnici in s tem tudi dolžnosti, da spoštuje človekove pravice«.³

Najdlje in najbolj dosledno je svoj totalitarizem razvijal komunizem. Zato je od vseh najbolj trdovraten in globoko zažrt v človeško zavest in podzavest. Po nekaterih ocenah je zahteval dvesto milijonov žrtev. Germanski nacionalsocializem in italijanski fašizem nista bila tako dolgo na oblasti, da bi lahko prodrla v vse družbene pore, niti nista ekskluzivno igrala na najbolj občutljivo družbeno noto, na človekov socialni položaj. Končno nista imela možnosti, da bi po drugi svetovni vojni svoj družbeni model izvažala po celotnem svetu, kar je komunizmu bilo omogočeno, ne nazadnje tudi zaradi tega, ker se mu je uspelo postaviti na stran zmagovalcev proti nacionalsocializmu, k čemur sta mu pomagala anglo­ameriška zaveznika.

Totalitaristični ostanki v Sloveniji

Tudi v Sloveniji smo priče dejstvu, da je komunistični totalitarizem na naših tleh najbolj trdovraten, zato ne preseneča, da imamo edini v Evropski zvezi parlament, ki ni ratificiral Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu. In zakaj je tako?

Najprej zato, ker je komunizem imel za svoj cilj, da spremeni človekovo naravo. Za to je potreboval najprej revolucijo kot sredstvo za pridobitev oblasti. Ko je imel oblast, je svoj koncept človeka in družbe pričel izvajati na vseh družbenih ravneh, vse do religiozne dimenzije, ki je v človeku najgloblja in najbolj intimna. V bistvu je komunizem sebe vzpostavljal kot novo religijo, zato je bil do vseh religij odklonilen, nasilen in brezkompromisen. V ljudeh pa je pustil religiozne elemente pripadnosti sistemu, zato je njegova revitalizacija

Figure 1.

1 Veliki slovar tujk, Ljubljana 2002, Cankarjeva založba, str. 1172.

2 Stres, Anton 2018. Leksikon filozofije. Celje: Mohorjeva družba.

3 Janez Pavel II. 1994. Centesimus annus. Celje: Mohorjeva družba.

[Page 118]

možna in pri tako visokem procentu državljanov uspešna, še posebej tam, in tako je v Sloveniji, kjer ne poznamo tako močne identifikacije narod – vera, kot je v večini bivših držav za železno zaveso s pravoslavno tradicijo.

Komunizmu sicer ni uspelo spremeniti človeka po svoji meri, a dovolj, da postkomunistični človek živi v identitetni zmedi in vrednostno izgubljenem vesolju. Ko je propadel kot sistem in se je zdelo, da nima več moči za spreminjanje zavesti, se je uveljavilo prepričanje, da je vsak posameznik edino merilo vsega in za vse. Kombinacija med absolutizacijo novoveškega subjekta in razpadom totalitarnega sistema je rodila totaliteto subjekta nad samim seboj in nad svetom okrog sebe. Z drugo besedo, vsakdo je edino merilo samemu sebi in družbi. Ker je bila zavest o družbeni pripadnosti v totalitarnem sistemu prignana do absurda, ji je subjekt sicer obrnil hrbet, a hkrati ohranil prepričanje o veličini lastne totalitete. Biblično bi lahko to ponazorili z besedami: »Kadar nečisti duh odide iz človeka, hodi po suhih krajih brez vode in išče pokoja, in ga ne najde. Tedaj pravi: Vrnil se bom v svojo hišo, iz katere sem odšel. Ko pride, jo najde prazno, pometeno in urejeno. Tedaj gre in si privzame sedem drugih duhov, hujših od sebe, in gredo vanjo in tam prebivajo. Nazadnje je s takim človekom huje, kot je bilo na začetku. Tako bo tudi s tem hudobnim rodom« (Mt 12,43–45).

V našem slovenskem prostoru smo vedno znova priče burnim reakcijam, ko gre za soočenje s polpreteklo zgodovino. Bodimo prepričani, da čas dela v prid spoštovanja človekovega dostojanstva in interpretacije zgodovine, ki to spoštuje. Vse napadalne reakcije na »neuradne raziskovalce« polpretekle zgodovine in servilen odziv osrednjih medijev samo potrjujejo tezo o trdoživosti komunistične miselnosti, ki se je dejansko v Sloveniji zalezla v vse pore človeških duš in družbene zavesti. Kako trdovratno politični dediči komunizma branijo svojo interpretacijo zgodovine, se kaže tudi v tem, katere vladne resorje v vsaki koaliciji želijo obvladovati. Dejansko nikoli niso sestopili z oblasti na področju družbenega obveščanja, vzgoje in izobraževanja, sociale in družine. V tem pa se kaže, da na naših tleh ni konec revolucije in kulturnega boja. Prej so se pripravljeni odreči gospodarskim in finančnim resorjem kot pa tistim, ki sooblikujejo zavest državljanov. Če deklariran kristjan in praktični vernik ne prepozna teh namer, v preteklosti skozi položaj krščanskih socialistov v t. i. OF, v sedanjosti pa z novačenjem žlahtne konservativne stranke za koalicijo z levico, potem ne ve veliko ne o zgodovini ne o sedanjosti, še manj pa lahko državo pelje v boljšo prihodnost.

Slovenskega fašizma ni!

V našem javnem in kulturnem prostoru se pogosto opleta z besedama fašizem in fašistoidnost. Če fašizem razumemo v njegovi izvornosti kot nacionalistično in korporativistično ideologijo, katere simbol je liktorski snop, lahko najprej ugotovimo, da gre za pojem, ki ima več politično­polemične vsebine kot resne družbeno znanstvene opredelitve. Ne vem, če je kdaj kakšen Slovenec bil fašist, nikakor pa nikoli na Slovenskem ni šlo za politično gibanje, ki bi ga lahko poistovetili s fašizmom. Tudi nacionalsocializma kot političnega pojava pred drugo svetovno vojno ni bilo, razen kakšnih tihih simpatizerjev z germansko identiteto. Nobeden od teh dveh totalitarnih sistemov v našem narodu ni imel ne idejne ne politične podlage in podpore, drugače od komunizma, ki je avtohton. Že po naravi zgodovinskih dejstev je bilo nemogoče, da bi se na naših tleh razvila fašizem in nacionalsocializem. Primorska je bila antifašistična od klera do kmeta in proletarca. Osrednja Slovenija in Štajerska pa protinemška zaradi odpora do germanizacije. Geslo »Smrt fašizmu, svoboda narodu« je tipičen politično­propagandni

[Page 119]

konstrukt komunistov, ki so nam ga vcepljali od cicibanskih let naprej. Današnji odrasli cicibani te fraze ponavljajo, ne da bi vedeli, kaj govorijo.

Podobno se je dosledno uporabljal pojem nacizem in izpuščal socializem, da bi ga obvarovali pred nacistično okuženostjo. Že sama pojmovna zmeda in netočnost pojmovanja in razumevanja tako totalitarizmov kot opredeljevanja ljudi v času okupacije in revolucije na Slovenskem nam govori o tem, da smo bili ves čas priče manipulacije z zgodovino, ki jo je treba očistiti, pa naj bo to komu všeč ali ne.

Namesto sklepa

In za konec še misel o sedanji Evropi in Evropski zvezi. Če smo v devetdesetih letih bili prepričani, da zahodna Evropa ve, kaj se ruši z berlinskim zidom in za kaj je takrat šlo, smo danes lahko prepričani, da ne razumejo niti nočejo razumeti, da so ostanki komunističnega totalitarizma v bivših komunističnih državah veliko bolj navzoči in v revitalizaciji kakor pa fašizem in nacionalsocializem. Kdor si pred tem zatiska oči in bojim se, da je takšnih v Bruslju vedno več, dela nezadržno v prid procesa razgradnje Evropske zveze in vrnitve totalitarizmov pri stranskih vratih v evropske in nacionalne politične strukture. Ko bomo do vseh totalitarizmov in do vseh oblik holokavsta imeli enaka merila za presojo, takrat bomo morda mirneje spali. Danes pa je čas izjemne budnosti in pozornosti, da se ponavljanje zgodovine prepreči, preden bo prepozno. A pri tem imamo eno veliko težavo, ki sem jo zgoraj poimenoval »totaliteta subjekta« ali sedem hudih duhov, ki so hujši od prejšnjega enega, v sistemu prepoznavnega. ■

To je stanje, ki je tudi za postkomuniste zelo ugodno. Kakor je bila za komuniste ugodna vojna – ne samo ugodna, ampak nujna – tako smejo postkomunisti upati, da bodo uresničili svoj projekt samo v kulturi, ki je pristala na relativizem. To pa je kultura, v kateri se ne postavljajo prava vprašanja, če se slučajno katero postavi, ni treba odgovarjati. Kultura, ki ni drugega kot način, kaj večina ljudi misli o sebi in svetu, teh odgovorov ne zahteva, ampak se zadovolji z besednim rokohitrstvom, ki ima predvsem ta cilj, da polni govorni prostor.

Justin Stanovnik

[Page 120]