Gradnja nacije pelje (tudi) prek podiranja Leninovih spomenikov
Dogodki zadnjih tednov mi narekujejo, da Poljsko, ki sem ji namenil posvetiti prispevek v tej številki, za zdaj preskočim in se posvetim Ukrajini. Če nič drugega, si to zasluži. Za nekakšen most pa moram poudariti bistveno razliko med Rusijo in Poljsko v razmerju do sosede. O tem sem kratko pisal že v eni prejšnjih številk. Vendar je poljski zunanjepolitični obrat po letu 1989 v primerjavi s politiko, ki je vladala ob Visli v času druge poljske republike med svetovnima vojnama, eden ključnih dejavnikov. Z veliko zamudo se je nekako uresničila vizija maršala Józefa Piłsudskega o sodelovanju med narodi nekdanje »republike dveh narodov« oziroma poljskolitovske unije. Če je bila druga poljska republika s prevlado politike polonizacije vzhodnoslovanskih (in drugih) manjšin nekakšna izgubljena priložnost, je Poljake polstoletno življenje v senci sovjetskih tankov naučilo, da so naklonjeni sosedje boljši od zagrenjenih podanikov. Rusije omenjena lekcija še ni dosegla. Seveda so se v razmerju do Ukrajine, Belorusije in Litve pojavljali komunikacijski šumi tudi po demokratizaciji srednje in vzhodne Evrope. Nikakor se niti v tem primeru ne da izbrisati zapletene zgodovine in različno naravnanih odtenkov zgodovinskega spomina, zlasti v razmerju do Ukrajincev in Litovcev, kot je, denimo, pokazala razprava ob poljskem filmu Volinija, vendar omenjeno ni vplivalo na splošno smer. Poljska je, običajno ob močni litovski podpori, že več kot petnajst let glavna zagovornica življenjskih interesov neruskih držav na postsovjetskem prostoru, kar se je pokazalo ob oranžni revoluciji, ob vojni v Gruziji leta 2008 in še velikokrat. Brez poljskega prispevka bi bilo, se bojim, razmerje Evropske zveze do izrazito sovjetizirajočih teženj Putinovega režima še mlačnejše in bi temu režimu dalo še več kril.
Kril je bilo vsekakor dovolj, da je samodržec Vladimir Putin v ponedeljek, 21. februarja letos, nagovoril rusko občestvo, njegove besede pa so bile nedvomno namenjene tudi širši svetovni javnosti. Njegov nadrealistični govor bodo verjetno še dolgo proučevali psihoanalitiki in zgodovinarji, predvsem prvi. Toda zdi se, da se ključ do razumevanja sveta kremeljskega gospodarja skriva v zgolj dvakrat uporabljeni besedi dekomunizacija.
[Page 121]
Putin jo je navidezno sicer uporabil, da bi izpeljal enega poglavitnih poudarkov svojega govora, češ da je sodobna Ukrajina v bistvu samovoljna stvaritev komunista Lenina. V resnici pa je dekomunizacija tisto, kar ga najbolj žuli pri Ukrajincih in v postsovjetskem prostoru nasploh. Če je v vsej tragediji Ukrajine kaj dobrega, je morda vsaj to, da sedaj ne more biti več dvoma o temeljni naravi Putinovega sistema. Naj še tako kritizira Lenina, stoji kremeljski vladar trdno na tleh sovjetske, ne carske Rusije. Zato je zahodna soseda do te mere moteča.
Seveda celotnega razvoja Ukrajine po letu 1989 ne moremo razglašati za zgodbo o uspehu, niti na področju soočanja z ostalinami sovjetskega totalitarizma niti kje drugje. Morda dolgo časa sploh ne bi opazili bistvene razlike med dogajanjem v največjih vzhodnoslovanskih republikah. Tretja, Belorusija, je že zelo hitro, leta 1994, zaplula v smer korenite resovjetizacije in Lukašenka je ustvaril mussolinijevski zgled za Putina. Da razlike spočetka niso bile velike, ni presenetljivo. V obeh primerih je namreč manjkala prava sprememba, prava revolucija. V Ukrajini so bili njen najboljši približek velike študentske demonstracije jeseni 1990, ki so odnesle vlado starega aparatčika Vitalija Masola, v Rusiji pa dogajanje ob neuspelem puču proti Gorbačovu avgusta 1991. Prav ta puč je velik del partijske nomenklature v obeh republikah in še kje v Sovjetski zvezi prepričal, da je tako rekoč čez noč zamenjal ploščo. Praviloma sorazmerno šibka nekomunistična demokratična gibanja so se obrata razveselila in oklenila ter stare partijske veljake opremila z nujno potrebno legitimnostjo in »pehoto«.
V zameno so dobila predvsem koncesije na simbolnem področju. Najboljši zgled je Belorusija, kjer je imela opozicijska Ljudska fronta v republiškem vrhovnem sovjetu, ki so ga spomladi 1990 izvolili napol svobodno, uradno samo 26 od 360 sedežev, z vsemi somišljeniki pa tudi ne več od slabe petine poslancev. Vendar je zmagala v boju za beloruščino kot edini uradni jezik, dosegla razglasitev neodvisnosti 25. avgusta 1991 in zamenjavo izrazito sovjetoidnega predsednika vrhovnega sovjeta z nekakšnim disidentom in govorcem beloruščine ter uspešno obudila grb in zastavo iz časa kratkotrajne beloruske neodvisnosti iz leta 1918, ki sta dotlej v sovjetski propagandi veljala za znamenji kolaborantov z nacisti med drugo svetovno vojno.
Ukrajina seveda že takrat ni bila Belorusija, toda demokratične sile so bile v izraziti manjšini v primerjavi s partijskimi strukturami, čeprav je podobno kot v Pribaltiku prišlo do razcepa na bolj in manj pravoverne komuniste. Toda celo Leonid Kravčuk, ki so ga kot manj pravovernega izvolili za predsednika parlamenta in s tem za šefa republike, saj je dobro znal ukrajinsko, je ob puču previdno čakal, če že ni po tihem stiskal pesti za Gorbačovove nasprotnike. To je bilo 19. avgusta 1991. Pet dni pozneje se je že pridružil tistim, ki so razglasili ukrajinsko neodvisnost in glasovali za prepoved Komunistične partije Sovjetske zveze v Ukrajini. Začela se je prva »dekomunizacija«, ki je bila izrazito od zgoraj narekovani proces. Predstavljati si moramo ostarele aparatčike na vseh ravneh, deležne zgolj »dobre sovjetske patriotične vzgoje«, kakor se je njega dni izrazil Vladimir Putin, kako morajo nenadoma vzklikati na hitro priučene demokratične parole. In se, med drugim, naučiti pokrižati po ne čisto lahkem pravoslavnem običaju.
Če na omenjeni točki leta 1991 ni bilo velike razlike med Rusijo in Ukrajino, je kljub vsemu obstajal bistven razloček. V Ukrajini je relativno majhen del ozemlja od vsega začetka ubiral svoja pota. Šlo je za zahodni rob, nekdanjo vzhodno Galicijo in nekoliko pozneje še Volinijo, kjer je bil ruski vpliv zgodovinsko manjši kot drugod in kjer so stanje vsaj po letu 1944 še najbolj občutili kot sovjetsko okupacijo, podobno kot na Poljskem. Dodatno je protisovjetska čustva razvnemalo še brutalno
[Page 122]
zatrtje v Galiciji večinske grkokatoliške Cerkve, pri čemer je vlogo ključnega statista odigral moskovski patriarhat. Cerkev je v podzemlju preživela in po letu 1989 impresivno vstala od mrtvih tudi javno, pri čemer si je seveda morala od pravoslavnih »bratov« pridobiti nazaj svoje cerkvene stavbe, na čelu z osrednjo, stolnico sv. Jurija v Lvivu. Posledica vsega tega je bila, da je na zahodu Ukrajine takoj prevladalo spoznanje o enačaju med nacionalnim osamosvajanjem in desovjetizacijo, kot je bilo v baltskih državah. Razliko mi je takrat, ko je še nisem bil zmožen razumeti, pojasnil neki ukrajinski grkokatolik na metroju v Parizu leta 1997, rekoč, da v Lvivu ni več Lenina, v Kijevu pa je še. (Pogovarjala sva se, kolikor sva se lahko, v nekakšni splošni slovanski spakedranščini.) Ker je bilo v Ukrajini drugače kot v Belorusiji in drugače kot v Putinovi Rusiji mogoče oblikovati lokalna in regionalna središča s precej avtonomije od državne sredice, je Galicija hkrati postala oporišče ukrajinskega jezika in zavesti, nacionalnega gibanja Ruh (beseda pomeni ravno Gibanje) in nekakšno seme, ki je sčasoma poganjalo v drugih delih države. Čeprav ni mogla sama spremeniti večinskih razmerij v deželi, je ni bilo nikoli po letu 1990 mogoče popolnoma odmisliti. To seveda ni pomenilo, da je ne bi prizadele gospodarske tegobe devetdesetih (in da bi bila recimo danes želja po odhodu iz Ukrajine kljub vsemu nacionalnemu ponosu kaj manjša kot drugod) in da ne bi številni vidiki vsakdanjega življenja, vključno s prevlado tiska v ruščini v kioskih, še vedno kazali skupnih (post)sovjetskih potez ne le z drugimi deli države, marveč tudi z Rusijo in Belorusijo.
Skoraj popolna odsotnost zamenjave nomenklaturne elite s kakšno novo, »revolucionarno«, je bila seveda ključni vidik ukrajinske tranzicije, ki ga galicijske posebnosti niso mogle uravnotežiti. Celoten državni aparat je ostal tam, kjer je bil, celo novo ukrajinsko vojsko so tvorili nekdanji sovjetski vojaki, ki jih je bilo v republiki ob osamosvojitvi kar 800.000. »Svežo kri« so pripuščali zelo zmerno, kar se je dobro videlo predvsem ob evromajdanskem gibanju ob koncu leta 2013 in 2014, ko je bilo po skoraj štirih letih »umne« sovjetizacijske kadrovske politike Viktorja Janukoviča po Putinovih notah v policijskem in vojaškem aparatu precej več trdorokcev kot deset let prej. Simbol slabo opravljene tranzicije je bila zlasti specialna enota Berkut, ki je po oranžni revoluciji recimo niso razpustili. V takšnih razmerah je lahko bila prva »dekomunizacija« Ukrajine zgolj nekakšen spaček. A če je ni bilo v državnem aparatu in če je ni bilo niti v gospodarstvu, kjer so vsaj v zgodnjih devetdesetih letih krmilo prevzeli nekdanji in tudi iz Slovenije dobro znani »rdeči direktorji«, je padec življenja večine Ukrajincev na raven naturalnega gospodarstva v prvih letih samostojnosti vsaj nekaterim strumnim predstavnikom nomenklature narekoval, da postanejo vsaj prepričani Ukrajinci in se s tem vsaj ponekod prikupijo bolj lačnim kot sitim državljanom. O tem, kako »intimna« je bila zanje ta opcija, bi se dalo dolgo razpravljati. Povedno je, da je takrat, ko se je morda odprla možnost za širšo odpravo sovjetske dediščine, tudi »oče ukrajinske države« in prvi predsednik samostojne Ukrajine Leonid Kravčuk pristal v proruskem in s tem sovjetoidnem taboru. Pozitivni vidik obrata je bila predvsem uvedba ukrajinščine kot edinega uradnega jezika in ustoličenje trizoba ter modrorumene barvne kombinacije iz časa prve samostojne ukrajinske države ob koncu prve svetovne vojne kot uradnih državnih simbolov. Zadostna moč trdno ukrajinskih območij na zahodu je poskrbela, da se statusa ukrajinščine ni dalo zamajati niti pozneje. Podobno je »ukrajinizacijo« manj ljudi kot v Belorusiji uvajanje beloruščine v javno življenje povezovalo z bedo v devetdesetih letih, ki je po eni strani naplavila Aljaksandra Lukašenko, po drugi strani pa narekovala Kravčuku, da se je ob pomanjkanju gospodarskih uspehov in v položaju, ko se je več kot polovica prebivalcev borila za vsakdanji kruh,
[Page 123]
oprl na poudarjanje ukrajinske neodvisnosti v razmerju do Rusije. Pri tem je treba poudariti, da je bila Ukrajina ob razpadu Sovjetske zveze nadpovprečno prizadeta. Predvsem njen kompleks vojaške industrije, osredinjen okoli mesta Dnipropetrovsk (današnji Dnipro), in zastareli rudniki in jeklarska industrija v Doneškem bazenu (Donbasu) so izgubili smisel obstoja. To je močno vplivalo na regionalno različne izbire in odnos do »ukrajinizacije« družbe, vendar so »beloruske razmere« ostale omejene na vzhod (in jug). Tam je v prvi fazi samostojnosti izrazito prevladovala obnovljena komunistična partija, medtem ko je nekdanji vodilni komunist Oleksander Moroz s svojo uveljavljanju ukrajinstva bolj naklonjeno držo in socialistično retoriko vodil novo Socialistično stranko Ukrajine, ki je imela največ podpore v srednjem delu države. Tam so ljudje v glavnem govorili rusko, a so se imeli za Ukrajince. (Na vzhodu, kjer je ruščina povsem prevladovala, jim je bila verjetno sovjetska istovetnost bližja od ruske.) Ravno tako so v srednji Ukrajini strahovi pred razgradnjo sistema kolektiviziranega kmetijstva in prehodom zemlje v zasebne roke še zasenčevali prizadevanja za večjo uveljavitev ukrajinske istovetnosti. Sklepamo lahko, da je bila prav ta pisana pahljača nacionalno trdnega zahoda zaradi posledic razpada Sovjetske zveze najbolj »ponižanega in razžaljenega« vzhoda in med socializmom in ukrajinstvom nihajočega srednjega dela, kjer se je nekako ponavljala zgodba iz časov neuspešnega vzpostavljanja ukrajinske države med letoma 1917 in 1920, paradoksno zagotovilo ohranitve pluralnosti družbe, ki je bila v Belorusiji razgrajena že vsaj po letu 1996, v Rusiji pa v prvi Putinovi »petletki« po letu 2000. Noben blok ni mogel prevladati, zadosten del nomenklature pa se je v odločilnih trenutkih večkrat oklenil nacionalnega programa in bil pripravljen v različnih obdobjih podeliti kakšno koncesijo šibkemu demokratičnemu taboru, kar je na koncu razrahljalo monolitnost samega aparata. Zato niti hudi udarci ukrajinski demokratizaciji, kakršna sta bila predvsem zadnje obdobje predsedovanja drugega predsednika Leonida Kučme, potem ko so ga v primeru umora novinarja Heorhija Honhadzeja zalotili tako rekoč s »spuščenimi hlačami«, in vladavina Viktorja Janukoviča med letoma 2010 in 2014, niso mogli privesti do glajhšaltunge. Vedno so se obdržala regionalna središča izrazito ukrajinske in prozahodne usmeritve, avtonomne politične stranke, vsaj del opozicijskih medijev in sorazmerno močna civilna družba. Tudi grkokatoliška Cerkev in znotraj pravoslavja sicer nepriznani kijevski patriarhat pod vodstvom Filareta, značilnega pravoslavnega hierarha iz postkomunističnega prostora, ki je bil dolga leta na čelu kijevske metropolije
[Page 124]
v okviru moskovskega patriarhata in je v tej vlogi dejavno zatiral uniate, še leta 1990 pa ciljal na položaj moskovskega patriarha, sta prispevala svoj delež k ohranjanju javne pluralnosti.
Manj sreče je imela Ukrajina na gospodarskem področju. Kljub izjemnemu naravnemu bogastvu ali prav zaradi njega je ostala razdeljena med fevde oligarhov. Ti so bili dveh vrst, »rdečim direktorjem« z začetka devetdesetih let so se pridružili njihovi mlajši varovanci, denimo Rinat Ahmetov v Donecku, dolgo časa vodilni sponzor Viktorja Janukoviča. Iz kroga Kučmovih oligarhov iz Dnipropetrovska je končno izšla tudi poznejša junakinja demokratičnega tabora v Ukrajini Julija Timošenko. Med manjše oligarhe je sodil še nekdanji predsednik Petro Porošenko iz Vinice v bližini Kijeva, »čokoladni kralj«.
Raznolikost Ukrajine je razumljivo narekovala previdnost pri slovesu od sovjetske dediščine. Simbolna ukrajinizacija ni zajemala odprave sovjetskih poimenovanj in spomenikov v dobršnem delu države, razen na zahodu. Osrednja avenija v Kijevu, ki povezuje glavno železniško postajo z mestnim središčem, je skoraj dvajset let po osamosvojitvi še nosila ime po Kominterni (danes se imenuje po voditelju ukrajinske države po prvi svetovni vojni Simonu Petljuri).
[Page 125]
Tu niti oranžna revolucija slike ni bistveno spremenila, po tesni zmagi na predsedniških volitvah si oranžni revolucionarji niso drznili drezati v čustva rojakov na vzhodu, med katerimi niso imeli skoraj nič podpore. Zahod je kajpak ubiral svoja pota, tam se že v devetdesetih niso branili spomenikov ikone ukrajinskega nacionalizma Stepana Bandere ali ulic, poimenovanih po Jelcinovi nemezis, Čečenu Džoharju Dudajevu.
To se je spremenilo šele po krvavem epilogu evromajdanskega gibanja, ruski aneksiji Krima marca 2014 in zakriti ruski agresiji na Donbas. Šele takrat je v Ukrajini prevladalo spoznanje, da narodne samobitnosti ni mogoče potrditi brez korenitejšega rezanja sovjetskih izrastkov. Sočasno je bil bolj ali manj zaključen razvoj ukrajinske nacije oziroma njena razmejitev v odnosu do Rusov in Rusije. Treba je vedeti, da je bil večino zgodovine in celo še takoj po drugi svetovni vojni za Ukrajince verjetno pomembnejši ukrajinskopoljski odnos kot ukrajinskoruski. Kot del istega sveta vsakdanjega življenja, porojenega v sovjetskih časih, so Ukrajinci z izjemo zahodnih pokrajin na Rusijo še po osamosvojitvi gledali precej naklonjeno. V Vladimirju Putinu so vse do njegove precej nerazumne odločitve, da na volitvah 2004 z vso silo podpre kandidata vzhodnih Ukrajincev Viktorja Janukoviča, še gledali predvsem učinkovitega borca proti ruskim oligarhom, kakršnega bi si želeli doma. Ruski odnos do Ukrajine se je po drugi strani verjetno na dolgi rok odločilno zaostril že ob koncu leta 1991, ko je po referendumski potrditvi neodvisnosti postalo jasno, da se bo druga najpomembnejša sovjetska republika res osamosvojila, ne samo od Sovjetske zveze, ampak tudi od Rusije. Koraki v smer Evropske zveze so nejevoljo velikega soseda še povečali. Leto 2004 je bilo prelomnica tudi zato, ker je tedaj zrasel Putinov strah pred Ukrajino. Ni bila moteča samo kot samostojna država, ki bi po mnenju ruskih nacionalistov morala biti del Rusije, ampak še bolj kot vzor demokratične družbe tik ob Rusiji, kar je Putin štel kot nevarno za svoj režim. Padec Viktorja Janukoviča 22. februarja 2014 je strah spremenil v paranojo. Nič čudnega ni, da je v noči z 21. na 22. februar osem let pozneje prišlo do priznanja separatističnih »republik« Doneck in Luhansk.
Če je v Putinovi Rusiji naraščal strah pred demokratično Ukrajino, se je v slednji počasi zaključeval proces izgradnje nacije, kot že zgoraj omenjeno. Če je bilo v srednji Ukrajini (z veliko izjemo Kijeva, kjer je bilo nacionalno gibanje vseskozi močno, kar je bilo izjemnega pomena) še v devetdesetih letih precej opotekanja zaradi že navedenega spogledovanja s socialistično ureditvijo kmetijstva, je nacionalna usmeritev prevladala po letu 2002. Soočenje z rusko grožnjo od leta 2014 je mejo ukrajinske nacije z jasno opredeljeno ukrajinsko narodno zavestjo, pa tudi z naraščajočo rabo ukrajinščine v vsakdanu premaknilo proti vzhodu. Putinov agresivni pristop je dosegel, da se je Rusiji naklonjeni tabor, ki je z Janukovičem leta 2010 na demokratičnih volitvah še dosegel 49 odstotkov glasov, krčil že dve leti pozneje, do danes pa se je njegova podpora vsaj prepolovila. Značilno je, da je meje nacije zaznamovalo padanje Leninovih spomenikov kot domin. V Kijevu so spomenik Vladimiru Iliču podrli 8. decembra 2013. Druga faza dekomunizacije je bila temeljita. Ni se ustavila pri spomenikih, ampak je korenito posegla po imenih ulic in celo krajev. Sergej Kirov je izgubil Kirovohrad in celo Dnipropetrovsk je postal Dnipro, ker je v imenu nosil komunista Grigorija Petrovskega.
Rusija je pod Vladimirjem Putinom seveda ubirala povsem drugačna pota. Nekdanje opotekanje med dediščino carske Rusije in Sovjetske zveze je preteklost. Od Putinovega govora 21. februarja 2022, ko je za ideal uradno postavil ruski imperij »v podobi Sovjetske zveze«, je jasno, da je njegov vzor sovjetski družbeni model. Ukrajina je na tej poti poglavitna motnja in hkrati osrednji predmet poželenja. ■
[Page 126]