1 Uvod
Izhodišče tega članka je, da je resonanca temeljni pogoj človekovega kakovostnega življenja. Druga središčna trditev: resonanca je pogoj za gojenje človečnosti. V članku bom na kratko pojasnil, da sta ti dve trditvi v skladu z realistično filozofijo slovenskega in argentinskega misleca Milana Komarja (1921–2006), še več, da je Komar filozof resonance in rezilience (človečnosti). Njegova filozofija nam pomaga bolje razumeti resonanco in rezilienco (človeka kot človeka), njun pomen in njune dejavnike. Idealistična filozofija pomeni ukinitev drugega kot drugega. Kot taka predstavlja temeljno zanikanje (možnosti) resonance. Zato je Komarjeva kritika idealizma še posebej relevantna z vidika teorije resonance. Idealizem tukaj razumem kot filozofijo, ki zanika obstoj stvarnosti, ki je objektivna in neodvisna od subjekta mišljenja in delovanja. Nasprotje idealizma je realizem. V članku bom pojasnil, da sta tako Komarjeva filozofija kot tudi filozofija resonance jasni nasprotji idealizma. Kot zadnji del članka naj omenim uporabo koncepta resonance pri razumevanju totalitarizma in družbe blaginje, ki sta oba pomembni Komarjevi temi.
2 Resonanca
Za resonanco sta potrebna tako obstoj resničnosti, ki je neodvisna od osebka, s katero je on (lahko) v resonanci, kakor tudi ustrezen odnos med njim in resničnostjo. Filozofija resonance je kot taka realistična filozofija. Idealizem, ki zanika resničnost, ki je objektivna in neodvisna od subjekta, potemtakem zanika temeljni pogoj za resonanco. Zato že samo zagovarjanje (možnosti) obstoja odnosa resonance pomeni zanikanje idealizma. Posledično enako zanikanje velja za človekovo rezilientnost, saj ta implicira, predpostavlja, človeka v resonanci (Žalec 2021a; 2020, 275; 2021č, 826, op. 2).
Naj najprej pojasnim pojem resonance (Žalec 2021d, 5). Njegovo razumevanje prevzemam iz teorije nemškega filozofičnega sociologa Hartmuta Rose (2016, ang. prevod 2019c), ki je v zadnjih letih zbudila veliko zanimanje (Wils, ur. 2019; Klun 2020; Žalec 2021a, 139; 2021b, 1; 2021c, 4–5; 2021č, 826; 2021d; 2022a, 106). Rosa resonanco razume kot odnos s svetom v raznih razsežnostih (Rosa 2019c, 195ff; 2019a, 24–25; Žalec 2021č, 829; 2021c, 9–10). Gre za dvostranski odnos ali vzajemen odnos, kar pomeni, da resonanca zahteva tako utrpevalni, patični, kot dejavni, aktivni odnos obeh deležnikov resonance. Noben deležnik v odnosu resonance ni niti zgolj subjekt niti zgolj objekt. Resonanca ima štiri bistvene značilnosti, ki jih imata obe strani, ki sta v resonanci: 1. aficiranost ali dotaknjenost; 2. lastna dejavnost in učinkovanje; 3. preobrazba; 4. nerazpoložljivost (Žalec 2021č, 827).
Iz povedanega je že razvidno, da sta odzivnost in notranjost sestavna dela resonance. Nasprotje resonance je odtujenost, ki je odnos ravnodušnosti ali celo sovražnosti. Subjektu se predmet ali svet pojavlja kot nem, gluh, neodziven, kot gol razpoložljivi material itd. Gre za mrtev odnos, brezodnosni odnos. Bubrov odnos jazti (Buber 1995; Buber 1999) je na primer resonanca, jazono pa odtujenost (Žalec 2021č, 827–828, 830). V resonanci smo lahko ne samo z drugimi osebami in Bogom (2021c, 9–15), ampak tudi z drugimi bitji in stvarmi: živalmi, naravo (15–20), celo neživimi stvarmi. Isto velja za Bubrov odnos jazti (Žalec 2021č, 827–828). Prav tako smo lahko odtujeni od vsake entitete, ne samo od oseb.
Z neko entiteto smo v resonanci, če se nje in mene nekaj v tem odnosu dotakne,
[Page 107]
če učinkujem jaz na njo in ona na mene in če naju ta odnos bolj ali manj spremeni. Odnosa resonance ne moremo nadzorovati, z njim ne razpolagamo. Resonance ne moremo poljubno proizvajati ali izsiliti. Inženiring resonance ni možen. Primer resonančnega odnosa je ljubezen, tudi za vero je resonanca bistvena sestavina. Ponavljam, to je zelo pomembno z etičnega in moralnega vidika, da je resonanca dvostranski odnos: sam ne morem resonirati, mora biti dejavna tudi druga stran. Tako kot ne morem ploskati z eno roko. To je pomembna razlika med idealom resonance in vrednoto pristnosti. Medtem ko slednja še dopušča utvaro, da lahko sam živim pristno, da za to načelno ne potrebujem drugega, pa je to pri resonanci že na prvi pogled izključeno. Uravnanost z resničnostjo, kot jo razume Komar, ima vse štiri konstitutivne značilnosti resonance. Srčiko te uravnanosti Komar zajame s pojmom navzočnosti, zato bom v naslednjem razdelku pojasnil veliko podobnost in afiniteto med navzočnostjo v Komarjevem smislu in resonanco v Rosovem. S predstavitvijo te podobnosti bom tudi dokazal, da Komarja lahko upravičeno imenujemo misleca resonance.
2.1 Navzočnost in resonanca
V resonanci s svetom ali drugim smo, če nam ta govori, če ni nem. Samo takrat je možno sobivanje. To je jasno zapisal že Komar: »Ta coesse je možen, ker je v drugem nekaj, kar nam govori. V navzočem bitju najdemo smisel in vrednost.« (Komar 2017, 35, podčrtal B. Ž.) Deli Komarjevega opusa, v katerih se Komar morda najbolj jasno pokaže kot mislec resonance, so pasaže, ko razmišlja o (pomenu) navzočnosti (Komar 2017ff). Komar omeni, da je ta pojem v filozofijo vpeljal Gabriel Marcel (32), pri čemer lahko pripomnimo, da je navzočnost bistvena prvina že pri Martinu Bubru, temeljnem mislecu resonance in filozofije odnosa. Eden od razlogov je gotovo izvor Bubrove misli jazti v hasidizmu (Buber 1955). Navedimo sedaj nekaj stavkov iz Komarjeve knjige Človeški čas: »Navzočnost vsebuje mobilizacijo naših razumskih in hotenjskih zmožnosti. Navzoče je tisto, kar nam je blizu in kar nas na neki način obvezuje. Zaradi te obveznosti (engagement) določena stvar ni zgolj predstava, marveč lahko odnos, ki se ustanovi med nama in to stvarjo, imenujemo coesse. Drugi ‚je‘ z nami.« (Komar 2017, 32)
Še jasneje se pokaže navzočnost, kot jo razume Komar, kot resonanca, ko Komar izrecno pove, da navzočnost, tako kot resonanca, ni samo odnos med osebami: »Coesse, mitseinje bistvena lastnost navzočnosti. Dogaja se predvsem v medosebnih odnosih, a ne samo tam. Poteka tudi z naravnimi stvarmi, pokrajino, zvezdnatim nebom, mojstrovino, umetniškim predmetom.« (33) Tako kot Bubrov odnos jazti in Rosova resonanca, tudi Komarjeva navzočnost ni samo medosebni odnos. In še tretja pomembna značilnost: navzočnost je nasprotje opredmetenja in je znanstveno neopisljiva (33). Navzočnost ni razpoložljiva niti obvladljiva, inženiring navzočnosti ni možen. To (praktično) izhaja že iz dejstva, da ni znanstveno opisljiva. Navzočnost je živ odnos, entiteta, ki je navzoča, živi z nami in mi bivamo z njo (ibid.). Ta entiteta je za nas edinstvena, ima unikaten pomen prav kot posamična, za nas ni zamenljiva ali zares nadomestljiva z nobeno drugo: »V razmerju navzočnosti drugo ni nikoli zgolj stvar. Lahko imamo uro, pohištvo, ki sta nam zelo draga, ne zato ker sta zamenljiva in se lahko nadomestita s katero koli drugo stvarjo, ampak ker sta nekaj več.« (ibid.) V povedanem so navzoče vse štiri konstitutivne prvine resonance, ki sem jih omenil na začetku članka: aficiranost ali dotaknjenost, lastno učinkovanje, preobrazba in nerazpoložljivost. Dve entiteti ne moreta biti v medsebojnem odnosu, če nista aficirani, če sta samo predmet učinkovanja brez lastnega učinkovanja, če se ne spreminjata in če sta brez lastne avtonomnosti, če sta razpoložljivi.
[Page 108]
Navzočnost ni opredmetenje ali, če prevedemo v Rosov diskurz, ni odtujenost, z Bubrom: odnos jazti ni odnos jazono. Tisto, kar je navzoče, ni nikoli (zgolj) stvar, nikoli (zgolj) ono. Najjasnejši primer navzočnosti je prijateljstvo. Če je prijateljstvo zares pravo, spremeni oba prijatelja. Prijatelj oz. drugi, ki je vedno z nami in nas spremlja, je Bog. Najpopolnejša oblika navzočnosti je navzočnost Boga (33). Po Komarju sama navzočnost (resonanca) že predpostavlja, implicira Boga, Stvarnika: »Vsa tematika navzočnosti v osnovi temelji na kreacionističnem pojmovanju realnosti. Stvari imajo smisel, nek notranji, toda nedoumljiv logos, in korenine vseh stvari nas vodijo do Boga.« (33) Podobno lahko beremo na str. 34 in drugje.
Zgoraj sem zapisal, da smisel življenja temelji na resonanci s svetom (Žalec 2021č, 832). Tudi za Komarjevonavzočnost lahko rečemo podobno, saj je ta celostno prodiranje v smisel stvarnosti, resničnosti: »Navzočnost je torej umski in voljnočustveni coesse. Izkustva navzočnosti bolj in bolj prodirajo v smisel realnosti.« (Komar 2017, 36) Navzočnost je temelj ljubezni (34) in »naravne religioznosti« od katere »z lahkoto« preidemo k razodeti religiji (37). »Vsaka navzočnost je odgovor« (ibid.) ali z drugimi besedami, vsaka resonanca je odziv. Odzivnost je bistvena značilnost resonance. Nasprotje resonance je odtujenost ali s Komarjevimi besedami »[i]zven navzočnosti je samota. /…/ Človek je samotar vsakič, ko ni navzoč.« (ibid.) Ta »samota«/odtujenost povzroča veliko trpljenja in je »globoko ponižujoča« (ibid.). Navzočnost/resonanca je temelj pristne mirnosti, kar ne preseneča, če se spomnimo, da je navzočnost/resonanca temelj smisla. Človeka, iskalca smisla lahko pomiri šele in samo smisel: »Kadar nismo navzoči, ne moremo biti mirni. Samota ni statična, ampak se razlikuje zaradi bega. Ali smo navzoči ali pa bežimo. Ali ima stvar za nas smisel ali pa raje uidemo.« (ibid.) Človek, ki ne vidi smisla, ne more biti miren in zboli, obenem pa bega, dokler ne zapade v popolno apatijo, mrtvilo, neodzivnost. Se lahko potem čudimo naraščanju duševnih bolezni, depresije in izgorelosti v sodobnih družbah gmotne blaginje (Žalec 2021e, 112–114), v katerih je življenje organizirano tako, da človeka preprosto sili v uničevanje lastne in tuje navzočnosti/resonance (Žalec 2022b, 5). Samo človek, ki je v resonanci, je zares rezilienten in je lahko kos trdoti ter izzivom sodobnega poslovnega sveta (Žalec 2021e, 114). Nemir in beg(anje) človeka tekoče moderne (Žalec 2017) sta posledica odsotnosti navzočnosti/resonance oziroma njegove odtujenosti. »Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.« (Mt 4,4; gl. tudi Lk 4,4) Tisti, ki živi od Božje besede, živi v navzočnosti Boga oziroma v resonanci z njim.
Žal moram zaradi prostorskih omejitev članka na tej točki zaključiti s predstavitvijo podobnosti med Rosovo resonanco in Komarjevo navzočnostjo, vendar mislim, da sem že sedaj dovolj jasno pokazal, kako velika je ta podobnost.
3 Realizem ali idealizem, človečnost in svoboda ali totalitarizem
V tem razdelku bom pokazal, da je realizem drža, ki je potrebna za oblikovanje in ohranjanje svobodnega človeka in družbe, in temeljna ovira za razvoj totalitarizma. Z drugimi besedami, realizem je temelj rezilientnosti svobodnega človeka, družbe in človečnosti, saj totalitarizem predstavlja skrajno uničevanje človečnosti.
Naj kratko pojasnim še drug pojem iz naslova: človeška rezilienca (Žalec 2020, 268 272). Za rezilienco še nimamo zadovoljivega prevoda, zato uporabljam izposojenko. Možni prevodi so odpornost, vzdržljivost, trdoživost. Pri rezilienci ne gre za robustno odpornost tanka ali hrasta, ampak je boljša prispodoba prožnega trdoživega grmiča, ki se upogne ob
[Page 109]
močnem vetru in se potem vrne nazaj v svoje stanje. Resonanca ni samo bistvena prvina človekove rezilientnosti, ampak tudi temelj njegove pristnosti (Žalec 2019, 418; 2021a, 143; 2021c, 15, 18–19). Človekova pristnost namreč temelji na smislu njegovega življenja, smisel življenja pa temelji na resonanci (2021č, 831, 832). Po Komarju je samo pristen človek svoboden (Komar 2018, 168–170, 186). To pa pomeni, da je samo človek v resonanci lahko svoboden, iz česar izhaja, da je objektivna resničnost, s katero smo v resonanci, nepogrešljiv temelj resnične svobode. To pomeni, da idealistična filozofija, ki zanika tako resničnost, zanika temelj svobode. Resnična filozofija svobode je realizem, ne idealizem. Slednji je odlična idejna podlaga za človekovo samovoljo, ki lahko dobi katastrofalne razsežnosti, kot se je to zgodilo v totalitarizmih 20. stoletja.
Pri tej kritiki idealizma je pomembno, da se zavedamo, da ni dovolj, da samo priznamo obstoj resničnosti, ki je neodvisna od človeka in ga presega, ampak moramo do nje gojiti tudi pravilen odnos in jo prav razumeti. Tako je na primer Lenin v svoji knjigi Materializem in empiriokriticizempodal jasno in prepričljivo kritiko idealizma, kot so ga zagovarjali Berkeley, Mach in Avenarius. Lenin je zagovarjal realizem: obstaja objektivna stvarnost, ki ima svoje lastne, od človeka neodvisne zakone. Človek jo nepopolno spoznava, vendar pa se človeštvo v svojem znanstvenem napredku asimptotično približuje popolni resnici. Lenin je torej bil realist in filozofičnost mu priznava tudi Milan Komar (Komar 2017, 75). Omenjena Leninova knjiga ni slabo napisana. Vendar pa je lep dokaz, da vsak realizem še ni ustrezen. Pomembno je ne samo, da priznavamo objektivno stvarnost, ampak tudi, kako jo razumemo in kakšen odnos do nje gojimo. Boljševistična ideologija je zagovarjala obvladovanje stvarnosti, njeno oblikovanje in spreminjanje. Zakone stvarnosti je treba spoznati zato, da si jo bomo lahko čim bolj podredili in jo oblikovali in uporabljali po lastni volji, da bomo lahko postali gospodarji stvarnosti. To pa je, etično gledano, idealizem. Kajti etična poanta in motivacija idealizma je ravno želja, da jaz oblikujem stvarnost po svojih lastnih željah, da sem gospodar stvarnosti. To je tudi osnovna drža totalitarizma, kot je pojasnil Komar. Totalitaristi želijo vladati, obvladovati in preoblikovati (Komar 2021, 19). Ko so Mussolinija vprašali, kakšen je njihov program, je odgovoril: »Zelo preprost: vladati.« (Komar 2018, 48) Odpor do realizma izvira iz želje po obvladovanju, natančneje, iz »pohlepa po obvladovanju« (Komar 2017, 35). Resničen in celovit realizem, ki je realizem tudi po svoji etični razsežnosti, zagovarja uravnanost s stvarnostjo, usklajenost z njenim etičnim redom, ki človeka presega. Človek ni niti ne more biti gospodar stvarnosti, v nobenem pogledu. V krščanski teološki govorici to izražamo z besedami, da je človek božji sodelavec/ služabnik na zemlji.
Stvarnost človeka ne presega samo metafizično in spoznavno teoretsko, ampak tudi etično. Človek lahko doseže samo to, da naravni red stvarnosti rase v njem in tako on sam živi v skladu z njim in biva kot njegov del. Ker je človek sam del stvarnosti, tudi sam presega samega sebe, vsak posameznik presega samega sebe: metafizično (človek ne more ustvariti človeka), spoznavno (nikoli se ne spoznamo do konca, nismo si popolnoma prosojni, transparentni), etično (noben človek ne sme biti zgolj sredstvo) in bivanjsko, eksistencialno (pristno bivanje je bivanje v resonanci z lastno bitjo, ta bit pa nam je presežna tako metafizično kot tudi spoznavno in etično) (Žalec 2010, 30ff, 201ff, 378; 2022b, 16, 49ff). Ti vidiki se prepletajo. Na primer etični (vest) in eksistencialni (smisel življenja). Naša vest je naš glavni etični vodnik. Vest je glas naše biti, naša bit pa nam je presežna. Smiselno življenje poteka v resonanci z našo bitjo. Vendar pa imamo vodnika: tako kot je vest naš etični vodnik, je resonanca naš vodnik v pogledu smiselnega življenja. Ker pa je tisto, kar je lahko zares etično
[Page 110]
za nas, določeno s smislom našega življenja, je resonanca tudi naš etični vodnik (Žalec 2021č, 832–833).
Tako Komarjeva filozofija kot teorija resonance sta obe obliki realizma, ki terja ne samo obstoj objektivne resničnosti, ki je neodvisna od človeka, ampak tudi ustrezen živ odnos z njo. Po Komarju ima resničnost svoj red in človek mora rasti v skladu s tem redom in v živem stiku z njim. Še natančneje, ta objektivni red resničnosti se mora razvi(ja)ti tudi v človeku in samo tako lahko človek raste in cveti, prosperira. Sprejemanje naravnega reda oz. zavest o njem, tj. realizem, je po Komarju temeljni branik pred svetom, v katerem vlada močnejši, ki predstavlja plodna tla za vzpon totalitarnih gibanj. Če ni naravnega reda, je treba vzpostaviti umetni red. Kateri umetni red se bo uveljavil? Tisti, ki ga uveljavlja najmočnejši (Komar 2021, 155). Poleg tega je ukoreninjenost v redu stvarnosti potrebna za to, da imajo ljudje vrednote, ki presegajo hedonizem in dobro počutje. Zgodovinska izkušnja uči, da so se le taki ljudje sposobni upreti totalitarizmu. O tem priča naslednja Komarjeva kritika razsvetljenstva, (velikega) meščanstva in liberalizma:
»Jasno, da razsvetljenstvo s svojim duhovnim dnom, s svojim globokim senzualizmom, ni gojilo duhovnih vrednot. Medtem ko je razglašalo liberté, égalité et fraternité, se pravi načela svobode, ni naredilo ničesar, da bi ta načela utemeljilo, ker je vse težnje usmerilo v čutno, v dobro počutje. Kdor išče zgolj dobro počutje, noče zastaviti sam sebe, ne izpostavi svojega življenja in tako seveda ne more utrditi svobode. To se je zgodilo z velikim meščanstvom: vedno so volili liberalizem, vendar se v nobeni evropski državi niso uprli totalitarizmu. Odpor proti totalitarizmu so izkazovali drugi: nekatere manjšine, nekateri katoličani (ne vedno in ne povsod), nekaj tradicionalnih skupin itn.; vendar liberalna večina nikjer ni nudila odpora totalitarizmu (med 1920 in 1930 je bila večina vodilnih strank v Evropi liberalnih, tako v Italiji, Nemčiji, Avstriji, Franciji). Italijanski liberalizem je v veliki meri prešel v fašizem, čeprav so se nekateri temu uprli, na primer Giolitti, Croce itn. V Nemčiji se velika meščanska množica Hitlerju ni uprla. Radikalna socialistična stranka v Franciji, ki bi ga lahko ovirala od zunaj, proti Hitlerju ni storila ničesar. Ko je Hitler zasedel območja, ki jih po Versajski pogodbi ne bi smel, bi se lahko zganili in bi se Hitler ustrašil. Branili so svoje dobro počutje, svoje udobje.
‚Zadovoljno suženjstvo‘ je bilo eno od Goebbelsovih gesel. Dovolj je, da jim damo jesti, pa množice in meščanstvo ne bodo razmišljali: sužnji so.« (Komar 2021, 151)
Razčlenimo še malce totalitarizem, ki je skrajna negacija človečnosti. Totalitarizem ima dve glavni prvini: 1. nasilje oziroma teror; 2. ideologijo (Žalec 2013). Pri nasilju lahko ločimo dve vrsti nasilja: grozovito in negrozovito, recimo mu, v narekovajih, mehko nasilje. Pri grozovitem nasilju gre za množične poboje, koncentracijska taborišča, genocid itd. Pri mehkem nasilju gre za to, kdo dobi službo, posel, položaj, funkcije, projekte, mesto na univerzi, inštitutih, razne ugodnost itd. To so pomembne dobrine in ljudi je strah, da bi ostali brez njih. Po drugi strani pa je tudi v okoljih mehkega nasilja lahko še prisoten strah pred predhodnim grozovitim nasiljem, grozovito nasilje kot grožnja, ki se lahko ponovi. Strah ostane, kot je naslov dokumentarca (režija Dušan Moravec) o koncentracijskem taborišču na Rabu.
Pri delovanju ideologije izpostavljam tri stvari, ki so povezane: 1. ravnodušnost, apatija, mrtvilo, neodzivnost; 2. prilagajanje naših prepričanj in osebnega življenjskega nazora našim dejanjem; 3. hotena nevednost. Hedonizem, odsotnost naravnega reda oz. stika z njim ter posledična odsotnost prežetosti z globljimi vrednotami so pozitivni dejavniki zapadanja oz. podleganja omenjenim trem zaveznikom totalitarizma.
Za vprašanje realizma in totalitarizma,
[Page 111]
ki izvira iz idealizma, je relevantno Komarjevo razumevanje družbe blaginje (affluent societyv Keynsovem smislu (Komar 2018, 17)), saj je družba blaginje negativen dejavnik človekove odprtosti za stvarnost, njegove resonance s svetom in s tem tudi njegove dispozicije za pristno religioznost. To ima kopico negativnih učinkov, ki segajo od političnih do zdravstvenih. Kako temeljnega pomena je realizem oz. odprtost za stvarnost z ozirom na totalitarizem, sem zgoraj že kratko orisal. Drug politični problem, ki izvira iz pomanjkanja resonance, je (vedno večja) razdeljenost sodobnih družb, ki smo ji priča povsod po svetu (Žalec 2022a).
4 Resonanca in družba blaginje
Politični problemi niso edina negativna plat družbe blaginje in odtujenosti s svetom v smislu odsotnosti resonance z njim. Posledice so hude tudi v pogledu kakovosti življenja, duševnega zdravja ter bivanjske neizpolnjenosti človeka, saj je hrepenenje po resonanci vsajeno v človeka. Življenje brez resonance je zato v vsakem primeru nekakovostno. Tudi če resonanco potlačimo, to vedno plačamo s kakovostjo življenja, saj z vsako potlačitvijo zmanjšamo svojo dispozicijo, zmožnost, senzibilnost za resonanco, in s tem dejansko resonančnost svojega življenja. Brez resonance pa dobro človeško življenje ni možno. Človek, ki je odtujen v odnosih, je kljub moči, ugledu in gmotni preskrbljenosti nesrečen. Točka skrajne odtujenosti v odnosih je depresija. Človek je lahko formalno član družine, delovnega kolektiva, verske skupnosti, politične stranke, lovskega društva, naroda itd., vendar v skupnosti nima živih odnosov, ampak so njegovi kanali resonance mrtvi, nemi, zamašeni. Rosa depresijo opredeli ravno kot zamašenost kanalov resonance (Rosa 2019c, 184; Žalec 2021č, 829; 2021c, 14). Ena od posledic odtujenega življenja je depresija. Zato ne preseneča, da je kljub vse večji gmotni blaginji čedalje več depresije. Naš cilj nikakor ne more biti načrtno zmanjševanje blaginje niti prizadevanje, da ne bi živeli v blaginji, vendar pa je treba odnos do nje urediti tako, da bo dejansko služila kakovosti življenja.
Mnogi vidijo kot dejavnik depresije sodobnega človeka predvsem način delovanja moderne kapitalistične družbe. Tako se ponuja sklep: nič ni narobe z blaginjo, težava je kapitalizem. Znebimo se kapitalizma, blaginjo pa ohranimo. Zato se moramo boriti za socializem ali komunizem. Neodvisno od vprašanja, koliko je (danes) dejansko možna gmotna blaginja brez kapitalizma, je težko pričakovati, da bi zgolj uvedba socializma rešila človeka odtujenosti. O tem navsezadnje pričajo tudi dosedanje socialistične družbe. Potrebni so drugi načini za eliminacijo negativnih učinkov. Potrebno bo prizadevanje v smeri razvijanja kreposti zmernosti in askeze in gojiti tiste življenjske prakse in duhovnosti, ki ju omogočajo. Vse več depresije ima ne nazadnje lahko tudi dobre učinke v smislu, da bo pomagala zbuditi ljudi iz odtujenosti. Pot iz depresije je samo resonanca, kajti depresija je ravno zamašenost vseh resonančnih kanalov, njihova onemelost, mrtvost. Religije so obljube resonance, kot je zapisal Rosa (Rosa 2019c, 258; Žalec 2021c, 9; 2021č, 832), stiska depresije in duhovne odtujenosti pa lahko človeka pripravi, da prisluhne tem obljubam.
Komar v svojih delih posebno pozornost posveča vprašanju in pomenu resnice (Komar 2002b, 7–57). Sam izpostavljam pomen eksistencialnih ali netrivialnih resnic (Žalec 2010, 312),1ki igrajo odločilno vlogo pri tem, kako interpretiramo trivialne resnice.
1 Resnica prebiva v notranjosti, je zapisal Avguštin v stavku, s katerim se končajo Husserlove Kartezijanske meditacije. Zato je menil, da bi se morali vrniti k sebi: »Noli foras ire, in te ipsum redi, in interiore homine habitat veritas.« (De vera religione, n. 39, 72.) Glede pomena notranjosti za resnico prim. Žalec 2010, 309ff. Glede razlike med eksistencialno ali bitno in trivialno racionalnostjo prim. Žalec 2022b, posebno še tretji razdelek tretjega poglavja (94ff).
[Page 112]
Trivialne resnice so resnice o dejstvih, resnice znanosti, tehnike itd. Te so nepogrešljive, vendar pa so manj problematične in kontroverzne, večji problem je odnos do njih in njihova interpretacija. Če dam primer: danes je razmeroma trivialna resnica, da je komunistična stran po vojni pobila na tisoče Slovencev v izvensodnih pobojih. Druga stvar pa je, kakšen odnos imajo ljudje do tega dejstva. To je odvisno od tega, katere netrivialne oz. eksistencialne resnice sprejemajo (Žalec 2011, 312). Te so stvar človekove predstavnosti, z izposojenko imaginarija, ne gole teorije. Imaginarij je nekaj veliko globljega od teorije, zadeva celoto človeka, tudi njegovo telesnost. Šele ko teorije prodrejo v imaginarij množice ljudi, dobijo moč učinkovanja, ki je sociološko relevantna. Sociološko relevantne ideologije delujejo na ravni imaginarijev.
Eksistencialne resnice so stvar resonance, ker niso samo diskurzivne, in hotena nevednost je tesno povezana s potlačitvijo ter nespoštovanjem resonance. Rešitev iz pasti družbe blaginje in hotene nevednosti vodi preko tega, da se ljudje zave(da)jo pomena resonance za kakovost njihovega življenja in dejstva, da vsako potlačitev resonance, tudi tiste zaradi odvisnosti od ugodja in gmotne blaginje ali pa zaradi hotene nevednosti, plačamo s kakovostjo svojega življenja. Resoniram lahko samo z drugim, ki tudi sam resonira in govori s svojim lastnim glasom. Moja resonanca je odvisna od resonance z drugim in od spoštovanja resonance, zato je od tega odvisna tudi kakovost mojega življenja. To pomeni, da če hočem sam dobro živeti, morajo dobro živeti tudi drugi. Sam ne morem živeti dobro, tako kot ne morem ploskati z eno roko. V tem je motivacija za etičnost in moralnost, ki jo vsebuje teorija resonance in ki manjka mnogim etičnim in moralnim teorijam (Rosa 2019b, 207–208; Žalec 2021c, 19). Zato je resonanca normativno merilo etičnosti in moralnosti. Nič ni dobro za človeka, kar ne služi resonanci, kaj šele, če jo uničuje. To ne pomeni, da je za etičnost in moralnost dovolj resonanca kot taka, za to so potrebni ljubezen in solidarnost ter pravi smisel življenja. Toda opozarjam: ljubezen gre tudi skozi želodec, kot pravi pregovor (želodec je tukaj kakovost življenja); drugič: tudi sama ljubezen in solidarnost sta obliki resonance; tretjič: smisel življenja se poraja, ko začnejo vibrirati žice resonance (Rosa 2019b, 199; Žalec 2021č, 832). Resonanca je kazalnik smisla življenja in naš vodnik do njega (Žalec 2021č, 832–833).
Življenje v resonanci predpostavlja obstoj objektivne resničnosti in pravilen odnos z njo. Idealizem v smislu nasprotja realizma kot pripoznavanja objektivne resničnosti in uravnanosti z njo je v temeljnem nasprotju z resonanco, saj zanika in ukinedrugega, zanj ni drugega kot drugega. Tako idealizem opredeli Komar: »Temeljna teza idealizma je, da ni drugega.« (Komar 2021, 18) Zato je idealizem v nasprotju s temeljno potrebo človeka in s kakovostjo njegovega življenja, pa naj gre za idealizem v obliki razsvetljenstva, fašizma, nacizma, marksizma, ničejanstva (Komar 2021), uživaštva ali pa tehnicizma, pragmatizma in ekonomizma (Komar 2018). Vse te oblike je Komar v svojih delih analiziral, razkril njihove vzroke, izvor, naravo, funkcijo, učinke in pomen ter jih normativno osvetlil. Rezultat premisleka: vse navedene različice idealizma so summa summarumnegativni dejavniki tako človekovega kakovostnega življenja kot gojenja človečnosti. To z vidika teorije resonance ne preseneča, saj, kot že rečeno, brez drugega ni resonance, brez resonance pa ni niti kakovosti človekovega življenja niti človečnosti, kajti spoštovati človeka pomeni spoštovati njegovo potrebo po resonanci.
Komar v knjigi Trije totalitarizmianalizira fašizem, nacizem in marksizem. Glavni namen fašizma je bil oblikovanje novega človeka. To mu je spodletelo. Temeljni razlog za neuspeh je v popolni odsotnosti notranjosti v fašizmu (Komar 2021, 67). Mussolinija notranjost ni zanimala.
[Page 113]
Človek pa se lahko zares spremeni samo od znotraj. Notranjost je v filozofski tradiciji realizma, ki ji pripada Komar, razumljena kot odprtost za drugega in presežno resničnost, kot je to pojasnil Josef Pieper (1999, 22ff), katerega delo je tako zelo cenil Komar. Notranjost je zato absolutno temeljna sestavina realistične drže in nezdružljiva z idealizmom. Komar dokazuje, da se največji idealistični filozofi (Hegel, Nietzsche) niso menili za notranjost (Komar 2021, 16), Marx in Comte pa sta se posmehovala govorjenju o tako imenovanem notranjem življenju, češ da je popolnoma družbeno, torej zunanje, pogojeno in potemtakem gola fikcija (181). Podobno je bilo med nacisti: o notranjosti v njihovem krogu nisi mogel govoriti, ugotavlja Komar (159–160).
Iz knjige Trije totalitarizmije razvidno, da je bil fašizem protisloven: njegov glavni cilj, oblikovanje novega človeka, je bil nezdružljiv z njegovo središčno postavko, eliminacijo notranjosti. Podoben neuspeh so pri oblikovanju novega človeka doživeli marksisti, vendar je marksizem dobil posmrtno življenje v obliki ekonomizma (Siedentop 2003, 228), ki obvladuje (in razkraja) danes globalno cel svet in vsa njegova področja, vključno s kulturo, religijo, intelektualnim ustvarjanjem (Komar 2018, 46–47) in univerzami, kar je pokazal tudi Komar v svojih analizah družbe blaginje in drugje. V tem lahko vidimo paradoks ali protislovje tistih, ki želijo z marksističnim pristopom zrušiti ekonomizem. Gre za izganjanje hudiča z belcebubom.
Komarjevo razumevanje odnosa med družbo blaginje in marksizmom je zelo kompleksno, vendar pa se je gotovo strinjal o tem, da je marksizem v kritiki družbe blaginje popolnoma nemočen. Družba blaginje je po njegovem mnenju v popolnosti potrditev marksistične kritike meščanskega kapitalizma (49). Prav tako je Komar zagovarjal trditev, ki je podobna tezi o sorodnosti ekonomizma in marksizma. Tako je na primer zapisal, da vneti marksistični ali marksistično navdahnjeni nasprotniki »kapitalizma lagodnega blagostanja« pri svoji kritiki »uporabljajo njegov filozofski izraz, ki ga predstavljajo neopozitivistične smeri v filozofiji« (47). Morda bo kdo presenečen, a kot primere takih avtorjev navaja Theodorja W. Adorna, Maxa Horkheimerja in Herberta Marcuseja (prav tam). Podrobnejša pojasnitev teh Komarjevih trditev presega okvir tega članka, njihovo razlago pa si bralec lahko prebere v poglavju Moč in nemoč marksizma nasproti družbi blagostanja v Komar 2018.
5 Sklep
Komarjeva misel je tudi danes zelo relevantna. Svojo potrditev je doživela v najsodobnejših in najodmevnejših teorijah in raziskavah, kot so Rosova teorija resonance in raziskave rezilientnosti. Oba pojma sta središčna termina sodobne humanistične in družboslovne paradigme. Podobno velja za njegove raziskave družbe blaginje, tehnicizma, ekonomizma ter drugih sorodnih (redukcionističnih) ideologij in filozofskih diskurzov, ki obvladujejo sodobno družbo.
Med navzočnostjo, kot jo razume Komar, in resonanco v Rosovem smislu je velika afiniteta. Komar je predstavnik filozofije odnosa. On je odnosni mislec človečnosti in njene rezilience. Njegovo filozofijo lahko označimo kot bivanjski odnosni presežni realizem. S tem želimo povedati, da je za njegovo misel bivanjska, eksistencialna dimenzija ključna in da brez nje Komar ni niti mogel niti želel filozofirati. Ne gre samo za nekakšen teoretsko suh epistemološki ali metafizični realizem. Pridevnik odnosni opozarja, da je živ odnos z resničnostjo v njegovi misli temeljnega in vitalnega pomena. Samo tak odnos je lahko temelj polnokrvnega realizma, ki ni samo metafizičen in epistemološki, ampak tudi etičen in bivanjski, realizma, za katerega resničnost ni samo sredstvo, ampak presežna vrednota.
[Page 114]
Realizem, ki sicer govori o objektivnih vrednotah, obenem pa svet motri zgolj kot sredstvo, ki nam je na razpolago, ni resničen etični realizem, ampak samo lažni realizem, ki je praktično gledano idealizem. Tak realizem je kripto idealizem. Ne samo v etičnem, ampak tudi v spoznavnem oziru, saj dejansko ne prodira v realnost, ampak ostaja na površini. Samo v genuinem odnosu, v resonanci z resničnostjo, prodiramo vanjo. Pristen, živ odnos s stvarnostjo je mogoč le, če sprejemamo presežnost, nerazpoložljivost in avtonomnost resničnosti, s katero smo v odnosu. In samo v takem odnosu se nam stvarnost razkrije, zasvetlika, kot je zapisal Martin Buber (1999, 100), v svoji celoti in enotnosti (1995, 120; Žalec 2021č, 827). Samo na podlagi takega odnosa smo lahko pristni, smo lahko to, kar smo, nismo umetno izoblikovana osebnost, smo lahko homo simplex, ne pa homo duplex (Komar 2021, 109, tudi 42, 44). Samo takrat smo mi eno in je resničnost tudi za nas eno. Samo takrat prodiramo v realnost in ona v nas ter nas preobraža. Samo takrat rastemo, samo takrat realizem dejansko živimo, smo v resničnosti in je ona v nas.
Milan Komar je bil umetniško senzibilen, pa tudi ustvarjalen. O tem pričajo njegovi soneti. Svetlikanje resničnosti, ki smo ga omenili, se dogaja v vsakem pravem umetniškem deju. Zato umetnosti ni mogoče zares razumeti brez resonance z resničnostjo. Resonanca z resničnostjo je sama srčika umetniškega odnosa. Je tisto, za kar v umetnosti gre, in je bistvo tega, kar se v umetniškem odnosu dogaja. Umetnost je resonanca. Ne samo z drugimi osebami in živimi bitji, ampak tudi z neživimi stvarmi. Morda še posebej zadnje. Umetnost je oživljanjeneživih stvari in narave. Te nam v umetnosti spregovorijo. Zato ne preseneča, da se je Komarjeva filozofija resonance najgloblje dotaknila tako velike osebnosti slovenske književnosti, kot je Zorko Simčič, in ga zaznamovala za vse življenje. Žal mi prostorski okviri tega članka ne dovoljujejo, da bi pomen Komarjeve filozofije za estetiko in umetnost več kot zgolj nakazal. Zato na tej točki pritisnem piko in bralca napotim na resonanco s Komarjem prek njegovih besedil. Samo zavidamo lahko tistim, ki so ga v polnosti doživeli v živo, v pristnem pogovoru, kaj šele v prijateljstvu, ki je po Komarju, kot že omenjeno, oblika najjasnejše navzočnosti/resonance.
Reference
Aurelius Augustinus. 1986. De vera religione/Über die wahre Religion. Latinsko in nemško besedilo. Prev. Wilhelm Thimme. Ditzingen: Reclam.
Buber, Martin. 1955. The Legend of the BaalShem. Prev. Maurice Friedman. London: Horovitz Publishing.
– – –. 1995. Ich und Du. Stuttgart: Reclam.
– – –. 1999. Dialoški princip. Prev. Janez Zupet. Ljubljana: Društvo 2000.
Husserl, Edmund. 1975. Kartezijanske meditacije. Prev. Ivan Urbančič. Ljubljana: Mladinska knjiga. Kierkegaard, Søren. 2012. Dela ljubezni. Prev. Andrej Capuder. Ljubljana: Družina.
Klun, Branko. 2020. Rezilienca in resonanca: v iskanju nove drže do sveta. Bogoslovni vestnik80, št. 2:281–292. https://www.teof.unilj.si/uploads/File/BV/ BV2020/02/Klun.pdf
Komar, Milan. 2002a. Red in misterij. Prev. María Debevec Simčič in Zorko Simčič. Ljubljana: Študentska založba.
– – –. 2002b. Moč resnice. V: isti, Iz dolge vigilije, 557. Prev. María Debevec Simčič. Ljubljana: Družina.
– – –. 2017. Človeški čas: predavanja o antropološki filozofiji. Prev. Luciana Hribar in Andrej Lokar. Ljubljana: Družina.
– – –. 2018. Problemi človeka v družbi blagostanja & Svoboda in velikodušnost. Prev. Andrej Lokar. Ljubljana: Družina.
– – –. 2021. Trije totalitarizmi: fašizem, nacizem, komunizem. Transpolitična perspektiva. Prev. Jasmina Rihar. Ljubljana: Družina.
Lenin, Vladimir Iljič. 1956. Materializem in empiriokriticizem. Redakcija prevodov Janez Zor. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Pieper, Josef. 1999. Kaj pomeni filozofirati? V: isti, Kaj pomeni filozofirati?; Resničnost in dobro, 956. Prev. Peter Lah. Celje: Mohorjeva družba.
[Page 115]
Rosa, Hartmut. 2016. Resonanz: Eine Soziologie der Weltbeziehung. Berlin: Suhrkamp.
– – –. 2019a. Resonanz als Schlüsselbegriff der Sozialtheorie. V: Wils 2019, 11–30.
– – –. 2019b. Zur Kritik und Weiterentwicklung des Resonanzkonzepts. V: Wils 2019, 191–212.
– – –. 2019c. Resonance: A Sociology of our Relationship to the World. Prev. James C. Wagner. Cambridge & Medford: Polity Press.
Siedentop, Larry. 2003. Demokracija v Evropi. Prev. Mateja Jančar. Ljubljana: Študentska založba.
Wils, JeanPierre, ur. 2019. Resonanz: Im interdisziplinären Gespräch mit Hartmut Rosa. BadenBaden: Nomos.
Žalec, Bojan. 2002. Sladka tlaka smisla. V: Komar 2002, 229251.
– – –. 2010. Človek, morala in umetnost: uvod v filozofsko antropologijo in etiko. Ljubljana: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani.
– – –. 2011. Dejavniki genocida, njegovo preprečevanje in etika soočenja z njim. V: Jože Dežman, ur. Resnica in sočutje: prispevki k črni knjigi titoizma. Poročilo Komisije Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč 20092011. Poročilo 3, 299314. Ljubljana: Družina.
– – –. 2013. Genocid in totalitarizem: pojmovna analiza. V: Hančič, Damjan, Gregor Jenuš in Neža Strajnar, ur. Odstiranje zamolčanega: zbornik prispevkov, 2941. Ljubljana: Študijski center za narodno spravo.
– – –. 2018. Beganja človeka tekoče moderne. V: Bauman, Zygmunt in Thomas Leoncini, Tekoča generacija: spremembe v tretjem tisočletju, 7187. Prev. Vasja Bratina. Ljubljana: Družina.
– – –. 2019. Between Secularity and PostSecularity: Critical Appraisal of Charles Taylor’s Account. Bogoslovni vestnik79, št. 2:411423. http://www.teof.uni lj.si/uploads/File/BV/BV2019/02/Zalec.pdf
– – –. 2020. Rezilienca, teologalne kreposti in odzivna Cerkev. Bogoslovni vestnik80, št. 2:267279.
– – –. 2021a. Resonance as integral part of human resilience. XLinguae14, št. 3:139149. http://www.xlin guae.eu/2021_14_3_13.html
– – –. 2021b. Rosa’s Theory of Resonance: Its Importance for (the Science of) Religion and Hope. Religions12:797. https://doi.org/10.3390/rel12100797
– – –. 2021c. Religija in narava v luči Rosove teorije resonance. Poligrafi26, št. 103104:522. http://ojs.zrs kp.si/index.php/poligrafi/article/view/298
– – –. 2021č. Bivanjsko upanje, smisel in resonanca. Bogoslovni vestnik81, št. 4:825834. https://www.teof.unilj.si/uploads/File/BV/BV2021/04/Zalec.pdf
– – –. 2021d. Ohranite zdrav razum! Dr. Bojan Žalec o pomanjkanju resonance kot temeljnem problemu sodobne družbe. Intervju Bogomirja Štefaniča z Bojanom Žalcem. Slovenski čas(november), št. 139:45.
– – –. 2021e. Resonance as a foundation of resilience and as a basic human right in the context of business ethics. V: Roman Králik in Patrik Maturkanič, ur. Aktuální otázky filozofickosociálního výzkumu, 108119. Terezín: Vysoká škola aplikované psychologie, s.r.o., Terezín.
– – –. 2022a. Contemporary societal division: resonance, alienation, and (politics of) fear. XLinguae15, št. 1:106114. http://xlinguae.eu/2022_15_1_11.html
– – –. 2022b. Pošteno sodelovanje, racionalnost in religija: solidarni personalizem kot družbena filozofija. Ljubljana: Družina.
[Page 116]