Thomas Bremer, Burkhard Hanecke z Andreo Claußen, Aleno Kharko in Ruth Kubina (ur. – I. del) ter Thomas Bremer, Burkhard Hanecke s Pavlom Aničićem, Antje Bräcker, Beltramom Gielejem in Aleno Kharko (ur.- II.del)
Zeugen für Gott. Glauben in kommunistischer Zeit/Pričevalci za Boga. Vera v komunističnem času (Aschendorff Verlag, Münster 2014 in 2015)
Slovenci sicer imamo že kar nekaj popisano, kdo in kaj vse je pretrpel v času komunizma v Sloveniji zaradi kljubovanja lažnim totalitarnim metodam. Eden izmed popisanih je gotovo nadškof Vovk, ki ga predstavlja tudi ta knjiga – besedilo sta pripravila Blaž Otrin in prof. dr. Anton Štrukelj. Sicer bi iz Slovenije lahko navedli še marsikoga, npr. prof. dr. Lamberta Ehrlicha in prof. Filipa Terčelja. Podobno bi seveda tudi iz drugih držav lahko omenili – kot omenjata tudi izdajatelja – skoraj neštevilne množice pričevalcev tega obdobja, ki bi jih lahko uvrstili ozirom bi jih celo morali uvrstiti v seznam najbolj izpostavljenih pričevalcev za Boga v času totalitarizmov 20. stoletja. Trpljenja, uničenja duhovnih oziroma materialnih dobrin, pohabljanja in pomorov žrtev je samo pod komunizmom toliko, da lahko brez dvoma zapišemo, kot pravi evangelist za Jezusa: »Če bi to popisali eno za drugim, mislim, da ves svet ne bi mogel obseči knjig, ki bi bile napisane.« (Jn 21, 25) Kdo bi mogel popisati vse, kar so prestali ljudje, od nerojenih otrok do betežnih stark. Na pohodu je bilo dobesedno splošno uničevanje človeka in njegovih dobrin pod fašizmom, nacizmom in komunizmom ter vsemi drugimi nasilnimi režimi po Evropi in svetu.
Knjiga, ki v dveh delih na dobrih šeststo straneh prikazuje življenja, mučenja in smrti izrazitih osebnosti iz polpretekle komunistične polpreteklosti v Evropi, je pretresljiv dokument trpljenja in mučeniških smrti predvsem krščanskih osebnosti. Ker so verni ostali zvesti resnici in so si evangelij vzeli za vodilo življenja, jih je sistem laži najbolj krvavo preganjal. Sistem laži ni prinesel resnice, zato so bile ustanove in ljudje, ki so živeli in delovali za resnico, deležni najbolj krutega preganjanja in zatiranja. Obenem »nas je to rešilo«, kot uvodoma pove urednik z besedami naslova člankov »Thissavedus« slovaškega zdravnika Silvestra Krčmeryja. (1924–2013) Zvestoba resnici, pravičnosti in dostojanstvu osebe in človekovih pravic, za kar so živeli in umirali omenjeni in vsi drugi neznani pričevalci, so bile rešilne bilke trpečih in umirajočih in so sporočilo in upanjem preživelim. Vse to tudi nas zavezuje k zvestobi resnici, tako da ohranjamo in obujamo spomin na pričevalce in tudi sami lahko vztrajamo v zvestobi veri in človeškemu dostojanstvu, ki so ga izpričali oni. V ospredju obravnave so torej vidne oziroma vodilne osebnosti krščanskih cerkva (in muslimanske skupnosti v BiH), med njimi patriarhi, kot ruski Tihonov, Ambrosius iz Gruzije, ali škofje Golubev iz Ukrajine, Profittlich iz Estonije, Vovk iz Slovenije, Metodi Gogov iz Makedonije ter duhovniki oziroma profesorji Danev iz Bolgarije, Srb Savo Jović iz BiH, Staniloae iz Romunije, Litaunieks iz Letonije. Izstopajo tudi žene oziroma redovnice, kot Anna Abrikossova iz Rusije, Maria Vojtechna Hasmadova oziroma sestra Vojtechna iz Moravske, Anna Timar iz Madžarske ali Natalija Nikolin iz Rusije, vsega skupaj skoraj 50 pričevalcev dežel Srednje in Vzhodne Evrope.
Večino so mučili in zaprli, številne so umorili ali so umrli zaradi posledic prestanega trpljenja. Nekateri so celo preživeli kljub izsiljevanjem in mučenjem, s čimer bi jih zlomili k usmerjenim priznanjem. Temu so služili tudi pritiski na sorodnike, dolgotrajno trpljenje v preiskovalnih in izvršilnih zaporih, izguba premoženja, službe in državljanskih pravic. Zapletene zrežirane sodne postopke in prisilne metode režima poznavalsko opisuje ruski Žid Vasilij Grossman v svoji knjigi z naslovom Vse teče, ko pravi: »Kdo je kriv, kdo bo odgovarjal … . Potrebno je premisliti in ne hiteti z odgovorom. Tu so lažniva inženirska in literarna izvedenska mnenja ter govori, ki so razkrinkavali sovražnike ljudstva, tu so zaupni razgovori in prijateljska priznanja, vnesena v ovadbe, ter poročila ovaduhov in denunciantov. Ovadbe so bile pred ukazom za aretacijo, spremljale so preiskovalni postopek in vplivale na obsodbo … Na eni strani verige sta se dva človeka pogovarjala za mizo in srebala čaj, za tem je bilo pri svetlobi prijetne namizne svetilke s senčnikom napisano prebrisano sestavljeno priznanje ali pa je imel na kolhoznem zboru aktivist preprost govor. Na drugi strani verige pa so bile brezumne oči, razbite ledvice, od krogle zdrobljena lobanja, skorbutna trupla v taboriščni, napol v zemlji iz brun zgrajeni mrtvašnici ter gnojni gangrenozni prsti na nogah, ki so odmrznili v tajgi.« (67)
Čeprav pri nas v Sloveniji pogosto slišimo, kako naj bi bilo v bivši Jugoslaviji za večino ljudi vse lepo in prav, zelo nazorno zavračajo takšna mnenja pretresljiva pričevanja ljudi, ki jih je sistem preganjal in sicer ne le iz prvih letih komunizma za časa škofa Vovka, pač pa tudi ob zadnjih izdihljajih sistema. Taka je izpoved pravoslavnega duhovnika Save B. Jovića, ki so ga 14. maja 1980 (!), teden dni po Titovi smrti, ‘povabili’ na razgovor. Sledil je preiskovalni zapor ter priprava na proces. 6. oktobra istega leta je bil skupaj s kolegom Nedjo Janjićem, še dvema katoliškima duhovnikom in islamskim hodžo obsojen na šest let zapora. Prebil ga je, deloma v Tuzli, v glavnem pa v zloglasnem zaporu in delovnem taborišču v Zenici, večkrat v samici enega kvadratnega metra, ob neprestanem mučenju paznikov in kriminalnih sojetnikov. Nasprotno temu, kar se v Sloveniji govori, kako naj bi bilo za večino ljudi v Jugoslaviji dobro, ta pričevanja potrjujejo zločinske posledice režima. Ravno v tem času so bili številni v preiskovalnih zaporih in kot politično preganjani in obsojeni ob koncu bivše države doživljali strahotna mučenja ter bili deležni nečloveških obravnav. Aretirali so jih, ne da bi svojci vedeli, kje so oziroma kaj se je z njimi zgodilo. V uporabi so iste metode, kot so stalnica totalitarnih režimov. Dobro je, da si prikličemo v spomin, da je tajna policija Jugoslavije konec osemdesetih let (1987) izdala tajna navodila za preganjanje in likvidacije političnih nasprotnikov. Sodišča in drugi organi pregona so do konca tudi v Jugoslaviji delovala po enako nečloveških metodah kot v začetku totalitarne diktature. Politični jetniki so bili ravno tako tarče drugih jetnikov, ki so bili obsojeni zaradi kriminalnih dejanj, in pogosto so bili odvisni od njihove nečloveškosti, ki jo je spodbujal režim.V knjigi je zgodba dominikanca R. Paršića iz Bola na Hrvaškem, ki je bil med leti 1944 in 1957 v različnih zaporih
Figure 1.
na Hrvaškem, tudi na Golem otoku. Tam je opravljal Sizifovo delo in gledal »stalno smrti v oči«. Še huje mu je pripovedoval sozapornik Makedonec o trpljenju žensk, ki so ob morskem zalivu morale »polagati dinamit, da so pripravljale kamen za gradnjo.« (I/221) Podrobneje avtorja opisujeta seveda tudi križev pot, maltretiranje in zažig škofa Vovka, ki ga je nad njim izvajala slovenska UDBA pod vodstvom M. Ribičiča in Z. Roterja. Omer Nakičević iz BiH je bil zaslišan, mučen in obsojen skupaj z drugimi muslimani na dolgotrajno ječo po bosanskih delovnih zaporih.
Sicer je knjiga v dveh delih izjemen prispevek k poznavanju svetniških likov krščanstva v izrednih oziroma kar nadčloveško izzivalnih družbenih razmerah. Številni kristjani so razumeli čas kot izziv za svoj krščanski poklic, ki so ga v ponižni in zvesti službi Bogu in svojim vernim opravili kot božje poslanstvo. To ne velja le za škofe ali duhovnike, pač pa prav tako za redovnice in redovnike ter številne laike. Vse je odlikovala neomajna zvestoba krščanskemu poklicu do mučeništva. Da bi ohranjali to zvestobo, so se tajno ali odkrito upirali pritisku režima, ne da bi odstopili od zvestobe Kristusu in Cerkvi. Čeprav je totalitarni režim pritiskal na predstavnike različnih veroizpovedi, je v vseh državah veljal najstrožji režim nadzora in obravnave posebno za katoličane zaradi njihove mednarodne povezanosti, ki jo predstavlja papeška služba v Cerkvi.
Na drugi strani ob zvestobi enih (vernih) prav tako izstopa nezvestoba drugih, tudi vernih, celo bližnjih sobratov, sorodnikov ali sodelavcev, ki so, kot je zapisal Grossman, omogočili, da je režim ustvaril dve kategoriji ljudi: zatirane in zatiralce. Tudi škofje in duhovniki so bili sodelavci in so omogočili ter so sodelovali pri tem, da so si diktatorji lahko podredili njihove verne ljudi, saj je, kot ugotavljata Bauman in Arendtova, sistem deloval na popolni pokorščini. Ta dvojnost se je ohranila v postkomunističnih deželah in tudi v demokratičnih razmerah skušajo bivše sile ohraniti to dvojnost (dihotomijo) naših in vaših, pri čemer danes ljudi nagrajujejo z ustreznimi finančno-položajskimi prijemi, ki so še možni in izvedljivi v formalno demokratičnih razmerah. Zato je boj za demokracijo stalen napor in tega se je treba zavedati vsak dan, če hočemo graditi demokratično družbo. Številni so dali za to življenje, zato je zvestoba tem svetlim osebam naše preteklosti tudi naša obveza za sedanjost krščanskega poklica v demokratičnih razmerah.
Knjigi sta izjemno pomembni tudi za Slovenijo, posebej za slovenske kristjane, saj prikazujeta trpljenje kristjanov pod nacizmom in pod komunizmom, ki je trajal še dlje kot prvi in pustil strahotnejše posledice pohabljanja ljudi in celotne družbe kot nacizem. Spričo sedanje brezbrižnosti in nostalgije po komunizmu, ki jo širi postkomunistična oblastna garnitura, da bi čim dlje ohranjala privilegije in zadrževala v svojih rokah politično in predvsem ekonomsko oblast, je toliko bolj pomembno poudarjati zgodovinsko resnico trpljenja ljudi pod komunizmom, saj nas edino zavest resnice lahko reši, kakor je za ceno smrti reševala številne pričevalce v preteklosti. Morda nam bo uspelo to spoznanje posredovati tudi slovenskemu narodu in posebej slovenskim katoličanom. Od tega spoznanja ni odvisno le razumevanje polpreteklosti, pač pa celo naše preživetje.