[Stran 007]
Prividi in breme svobode
Med zgodovinarji filozofije prevladuje mnenje, da se je pojem svobodne volje izoblikoval šele v pozni antiki, pravzaprav že v njeni krščanski etapi. Šele Avrelij Avguštin, za kristjane sv. Avguštin, je preoblikoval starodavni rimski pravni termin voluntas v filozofsko kategorijo, ki so jo uporabljali misleci v nadaljnjih stoletjih do danes.2 A to nikakor ne pomeni, da se ljudje niso že davno prej znašli v položajih, v katerih so »izkušali«, da imajo svobodno voljo: ko so čutili, da jim samo razumsko spoznanje tega, kaj je v kakem življenjskem položaju prav storiti, ni zadoščalo za odločitev in dejanje. Antični filozofi so v glavnem učili, da je za pravo spoznanje potrebno urediti čute, se pravi obvladati gone in poželenja. Tudi kasneje, ko se je v splošni kulturi uveljavil filozofski nazor, da ima človek svobodno voljo, odločanje v resničnem življenju ni postalo lažje. V sodobnih časih, ko v zahodni kulturi prevladuje naravoslovno in družboslovno razumevanje človeka, so se pokazale nove težave. Kako uskladiti željo po svobodi in željo po razumski razlagi človeškega sveta? V tej smeri je veliko poskusov, ki se ravnajo bodisi po nevrobioloških raziskavah (v filozofiji se ti poskusi uvrščajo na obsežno področje t. i. kompatibilizma, iskanja skladnosti med determinizmom in svobodno voljo) bodisi po kaki od različic socialne antropologije. Glavni plod tega pa je, da je postala svoboda v filozofiji (bolj kot kadar koli doslej) homonim: beseda, ki ima sicer povsod eno zvočno podobo, a povsod drugačen pomen. Postala je vir nesporazumov, ki daleč presegajo akademske kabinete in publikacije; v scientifičnem ozračju daje takt celotni zahodni kulturi. V imenu svobode se tu zahteva – in tudi uveljavlja – pravica, da se človek obravnava kot povsem naraven pojav ali kot proizvod družbenih procesov in kulturnih vzorcev, skratka, da se vpne v takšne ali drugačne vzročne verige. Svoboda naj bi veljala zlasti v odnosu do domnevno zatiralskih družbenih predsodkov, ki jih je v ljudeh ustvarila etična tradicija: obsevanje z lučjo znanstvene antropologije naj bi jih odpravilo.
Žal so obsevalne doze tolikšne, da ne učinkujejo le na predsodke, temveč tudi na razsodnost. Kar je že davno znano, postaja nevidno – ali prepovedano v javnosti. Če je namreč, kot pravi domneva te znanstvene antropologije, na koncu koncev vse samo fizikalno dogajanje, gotovo ni nezanimivo vprašanje, zakaj se morajo fizikalni procesi bojevati za svoje priznanje? In proti komu, za čigavo svobodo? In od kod so sploh prišli na svet vsi ti neznanstveni pojmi? A to so, kot vemo, metafizična vprašanja, ki sodobne družbe ne zanimajo. Isto velja, ko gre za obzorje radikalne sociologije: vprašanje, zakaj morajo razredno moralno osveščeni ljudje pomagati objektivnim družbenim procesom, ki potekajo onstran dometa individualnega človeka, je v naši družbi tradicionalistični predsodek, sad zgodovinsko preseženega mišljenja. Pripomniti, da je takšna morala podobna veri, da bo avtobus, na katerem se pelješ, prej prispel, če boš po njem tekel, velja tu za sovražni govor ali pa celo za meščanski cinizem. S takšnimi pojavi pa danes opravijo že novinarji, v najhujših primerih pa umetniki ali kaki drugi prevpraševalci realnosti poznokapitalistične družbe.
Dostojanstvenega bremena svobode pa se na ta način ne znebimo. Ne glede na to, kako ga imenujemo in pojmujemo, ali verjamemo vanj ali ga imamo le za privid, ostaja na naših plečih. Seveda pa je naše življenje z njim, osebno in družbeno, močno odvisno od tega, ali ga priznavamo, morda celo spoštujemo, ali ga zanikamo.
Po naravi kulturna bitja
Nekaj zelo podobnega lahko rečemo tudi o danes spet hudo vročem vprašanju, ali je človek naravno ali kulturno bitje. »Človek je po naravi kulturno bitje,« je nanj domiselno odgovoril nemški antropolog Arnold Gehlen. S tem je zavrnil dve obliki antropološke poenostavitve. Če rečemo, da je vse, kar človek počne, narava v nekih še neznanih oblikah, potem – poleg tega, da ne razmišljamo kot znanstveniki, temveč kot metafizični sanjači – pojem narave tako razširimo, da ima le še malo skupnega z biologijo, obenem pa zabrišemo temeljno ločnico med njim in ostalo naravo; ločnico, ki sicer ni povsem jasna in stabilna, a je vendarle potrjena tako s starodavno, kulturno utrjeno izkušnjo kot z vsakdanjim življenjem. Če pa po drugi strani pomen narave – biologije – povsem odpišemo, pristanemo v slepi ulici jalove kulturološke[Stran 008] poljubnosti. Obe poenostavljanji sta izraz težnje po umiku iz zahtevnega položaja na presečišču naravnega sveta in kulture, ki ne dopušča lahkih in dokončnih rešitev.3
Povsem nesporno je torej, da je človek biološko bitje, kot tudi to, da ga ni mogoče zadovoljivo razložiti v okviru biologije. Če človek naravo pojmuje na zelo različne načine in lahko posega v svojo biološko resničnost, s tem še ne odpravlja svoje izvorne naravne danosti. Zdravljenje npr. je odpravljanje neke naravne danosti (bolezenskega stanja), vendar je določeno z mejami neke druge danosti (telesnih zmožnosti) in ima za (idealen) cilj vzpostavitev neke druge naravne danosti – zdravega stanja. Podobno velja tudi za druge oblike posegov v telo, da so vezane na pogoje (ali celo merila4) naravnih danosti. (Človek ima očitno z naravo težave: ali je torej vanjo ujet ali pa je ta ranjena, v vsakem primeru pa ne more brez nje, a tudi ne samo z njo. A to je že spet metafizika … )
Med takšne temeljne danosti sodi tudi spol. Vsi ljudje smo (za zdaj) nastali s spolnim razmnoževanjem, iz dveh ljudi, in vsaka kultura, ki to dejstvo ignorira, je v pomembnem vidiku neresnična. Po svojem neposrednem biološkem izviru, materi in očetu, je vsak človek vpet tudi v kulturni in zgodovinski svet; zaznamovan je tako z njuno ljubeznijo kot z dramatičnimi nasprotji njunih oseb, ki so lahko v dopolnjujočem se ali konfliktnem razmerju. Tudi če ne odrašča z njima, ga ta izvir zaznamuje: je biološko dana praoblika človekove družbenosti.
Monstruozna ideja o kloniranju človeka (t. i. reproduktivno kloniranje) za zdaj še ni bila udejanjena; zato ne vemo, kakšne bi bile njene posledice za človeka. Nedvomno pa bi to ne pomenilo ustvarjanja novega človeka, temveč skrajno manipulacijo biološke danosti, ki bi zožila njegov biološki izvor in s tem njegov izvorni kulturni in zgodovinski svet. Pravzaprav bi ga samo odmaknila od pravega izvora: nespolno nastali človek, genetska kopija svojega »starša«, bi bil na neki način otrok svojih starih staršev, ki bi mu kultura (tehnično znanstvena in etična) pomagala zaživeti tako, da bi ga obenem odtrgala od njih. Nastal ne bi iz srečanja dramatičnih človeških razlik in odprtosti v resnični svet, temveč iz zaprte pameti.5
Človek ne more ustvarjati v pravem pomenu besede; ustvarjalnost je nekaj, kar ga presega. Svojim mejam se lahko približa ali jih celo razklene samo v odprtosti; takrat »ustvarja«: sodeluje v nastajanju resnično novega. Zaprta pamet, ki obravnava svet kot digestorij, pa gre ravno v drugo smer: resničnost zapira v meje svoje obvladovalne moči. V digestoriju lahko sreča le samo sebe, izven njega pa ne vidi ničesar. Zanjo ni pravih presenečenj, vsaka ustvarjalnost pa je presenetljiva.
Kjer stoji resnica na glavi
Vem: v razgretih razmerah, kakršne so danes v Sloveniji, se zdi iskanje argumentov komaj kaj več kot besedičenje. Socialistična medijska propaganda je že leta v polnem pogonu (nekaj časa se je zdelo, da sploh nima več tolikšnega obsega in virov); sodišča niti ne skrivajo več dvojnih kriterijev: za osamosvojitelje veljajo eni, za njihove nasprotnike drugi; nad skromne zametke zasebnega šolstva se zgrinjajo temni ideološki oblaki. Povsod v javnosti je slišati in videti samo ljudi – umetnike, intelektualce, aktiviste vseh generacij – ki jih protidemokratični bes poganja v kraljestvo neosocialističnih iluzij. Njihovo miselno votlo donenje je kulturni hit, ki ga vrtijo po medijih, v šolah, v gledališčih …
A kljub temu je potrebno misliti: kdo smo, od kod smo v resnici prišli, kam zares[Stran 009]
Figure 1. človek je po naravi kulturno bitje Janez Rihar
gremo. V takšnih razmerah pomeni tako misliti veliko več kot samo misliti. Pomeni – tudi če tega nočemo – biti proti. Proti ideološkemu avtomatizmu, ki mu podlega toliko ljudi, proti logiki dominantnih kulturnih institucij, ki jim za bedno dnino služi toliko intelektualcev. Navsezadnje gre pri zdaj aktualnih vprašanjih slovenske – in nikakor ne le slovenske – družbe za vprašanja o človekovi svobodi, naravi in kulturi. Življenje je v besedi »da« in ne v besedi »ne«; a kjer stoji resnica na glavi, se obrne tudi to. Šele potem, ko bo spet shodila, bomo lahko šli za njo.